Delaj dobro! § 2. Radodarnost. Pri otrocih se začne že prav zgodaj kazati dobra in slaba stran detečjega srca. In to se ve, da so domači zvedavi, kakšno srce ima neki »naš« ali »naša«. Pa kaj storijo, da bi se tega prepričali? Cisto priprosta poskušnja jim to pokaže: malemu otročičku dajo kaj zelo lepega, 30 ali kaj jako dobrega v nježne ročice; potlej se pa predenj postavijo in začno z rokami in ustmi vabljivo prositi: »Daj, daj meniU — Ce se otrok ljubko nasmeline ter brž dA, je to znamenje dobrega srea; če se pa začne kremžiti in reC krčevito k sebi pritiskali, sodi se na slabo. Kadar se začne dete zavedati, naj se privadi to natorno nagnenje v čeznatorno zasluženje uporabljati: dobrosrc-ni otroci naj svojo prirojeno radodarnost spo-polnnjejo iz ljubezni do Jezusa, trdosrčni pa naj si tudi iz ljubezni do Boga prizadevajo milosrčni postati, ker premagovanje jira bo še v tem večje zasluženje prišteto. Da vam pa ravno to čednost tako zelo naprej stavim, imam zalo svoje vzroke. .Tezus Kristus nam je namreč rekel: »Na tem bodo vsi Ijudje spoznali, da ste moji učenci, ako se ljubite med seboj«. In kadar pride sodit vesoljni svet, tedaj pravičnim poreee: »Pojdite, blagodarjeni mojega Oeeta, posedite kraljestvo, ktero "vam je pripraljeno od začetka sveta. Zakaj lačen sem bil, in ste mi dali jesti; žejen sem bil it.d.< Če pazno prebirale svetniške izglede, se tudi lahko na prvi pogled prepričate, kako so se fe blage duše prizadevale, bližnjemu streči in djansko ljubezen ska-zovati. Že sem se bil namenil, vse one svetnike in svetnice Božje vatn našteti, kteri so se v krščanski ljubezni do bližnjega posebno iskazali; pa se ne upam, ker bi bilo preobilno, kajti drug pred druzim so se prizadevali za to čednost, da bi bili Jezusu čedalje bolj podobni, ki je delil dobrote, kamor je prišel. Navedem jih toraj za zdaj le nekoliko. Marija Lataste gre nekega dne z materjo iz cerkve domii. Na poti srečate ubožčeka, ki je vbogajme prosil. Mati niso ravno nič pri sebi imeli in že so hoteli žalostno dalje iti. Tii vzame Marija svojo mošnjico iz žepa in da materi, rekoč: »Vi nitnate nič, mati, nate, dajte za-me!« Mati vzamejo in odprejo mošnjiček, pa pravijo: »Saj nimaS nič drobiža v njem.« — »Nič ne de«, od-govori otrok, »kar veči denar mu dajte; bom /.e pridna in si bom spet kaj zaslužila«. 31 »Prav tako«, pravijo mati, »le sama mu daj, ti bo prineslo blagoslova za tvoje poboljšanje«. Ne da si dvakraL veleti; brž vzame pol frauka (20 krajcarjev) in pomoli ga revežn, rekoč: »Molite za-me, naj bi mi Bog dal, da bom boljža.* Potem priteče spel k materi in veselo zakliče: »Res, mati, gotovo se bom poboljšala, Ijubi Bog mi bode bogato povmil moj mali denar!« Katarina Emerih je bila Yčasih, kadar se ji je pravilo o bolezni druzih, tako ginjena, da je kar bleda iu trda obsedela, kakor če kdo omedljuje. Če je videla lačnega ali zapušče-nega, tekla je proti njemu in je v ginljivi priprostosti klicala: »Čakaj, čakaj! ti grein domu po kruha.« In dobra mati so dovolili in niso zamerili otroku, ko so poklicani veselo prihajali po darove; cel6 svoja oblačila je dajala in z lepimi prošnjami si je vedela pri starisih — dovoljenja k temu pridobiti. ¦ Otroka bolnega ali jokajočega kar ni mogla videti; I vselej je prosila Boga, naj vzrok leh solz nanjo preloži, ter fl njej sami pošlje bolezni ali bolečine, da bodo drugi rešeni. Sy. Bernardin Sijenski. | Nekega dne pride revež pred vrata njegove tete. Teta pa ga zapodi, češ da ima le še toliko kruha, kolikor ga je za opoldne družini polreba. To zapazi Bernardinček iin tako zelo se mu mož srnili, da začne teto milo pro-siti: »Za božjo voljo! dajmo vendar temu revežu kaj, ffiicer bi jaz danes ne mogel kositi ne večerjati. Rajše jaz ne jem, kakor da bi moral ta revež lačen biti«. Te besede telo lako ganejo, da mu precej odreže njegov Ikos, da bi ga mogel revežu dati. 0 prilikah, ko sam ni fl iimel nič za reveže, je šel druge prosit zanje. fl K Sv. Frančišek Saleški. ^^| l^e le dve leti je bil star, in že se je kazala njegova lljubezen do revežev. Ce je videl reveže, in posebno če jje zagledal kake male otročiče, jim je razdal, kar je v 32 ^^^^1 rokab imel; če ni nič irnel, se je obmil proti pestunji in je prosil miloščinje najprej z milim pogledom, potlek s solzarni ter ni odnehal, dokler ni revež kaj dobill Tako je bila njegova pestunja že privajena in primoranal vselej seboj vzeti sadja in drugili reei, kadar je karaffl šla z otrokotn. Njegovo največje veselje je bilo, kadar je kaj prejel, da je mogel miloščinjo deliti. Ce je zaslišal revežev glas pred vralmi, precej je pritekel z darom; če je bilo lo ravno med kosilom, nesel mu je kar en del svojega kosila; če pa ni imel kaj dati, prosil je, — prav prisrčno prosil očeta in mater, naj nesreenemu pomagajo. Dobri stariši nekterikrat niso hoteli precej daLi, da bi se otrok v potrpežljivosti vadil; pa ob taki priložnosti ga je uamiljenje do revežev tako premagalo, da so mu stopile solze v nedolžni očesci in se je še-le tedaj utolažil, ko je bila miloščinja izročena. Makarij in grozd. ^H JMakarij je bil puščavnik in je živel v nekem gozdu. Dalječ na okrog je bilo znano, da je Makarij zelu pobožen, in prihajali so možje k njemu, da bi se od njega ufiili, kako naj molijo in Bogu služijo. Veliko jih je kar za zmironi oslalo pri njem. Makarija so iinenovali svojega opata, med seboj pa so se imenovali brate. Stanovali so v kočicah, ki so si jih sami naredili. Te kočice pa niso bile skupaj, marveč druga od druge nekoliko oddaljene. Nekikrat pride nek brat k Makariju in mu prinese prelep grozd v dar. Makarij se močno veseli darila. Ko pa odide brat, ki niu je bil prinesel grozd, gre brž Ma-karij in nese darovani grozd druzemu bratu, o kterem je vedel, da ni popolnem zdrav. Brat se lepo zahvali za lepi grozd; pa noče ga snesti, marveč si misli, da bo boljše in Bogu ljubse, če ga sosednjemu bratu da. Pa tudi ta ga zopet druzemu podari in tako potuje lepi grozd od roke do roke in pride slednjič spet do Makarija. Makarij vidi, da je ravno tisti grozd, ki ga je on imel, in hoče vedeti, kako se je to zgodilo. V ta namen gre po vrsti od brata do brata. Ko Makarij zve, kako je brat bratu iz Ijubezni raje dnroval grozd, kakor da bi ga bil sam snedel, se je veselja zjokal. 33 Grozdje pa so zdaj Makarij in bmlje skupaj zobali. Na tem grozdu, reče Makarij, se je razodelo, kako da se bratje med seboj ljubijo in vsakemu se mora zdaj ena sama jagoda slajša zdeti, kakor če bi bil pdprej ves grozd sam obral.