C. K. pošti!
N(‘(losliivlj(‘ii(‘ številke je poslati administraciji ..i'iM‘iil)ahner". Dunaj V. Zentagasse 5.
štev. 19.
V Trstu, v petek I. oktobra 1909.
Leto II.
ZELEZNtČM
GLASILO SLOVENSKIH ŽELEZNIŠKIH NASTAVUEK&EV
PROSTA VODI POTK SVOBODI ?
rninuiiTiiiimiriiniiiimiiniiMniniTTTTTTTTTnTTmTnTimTTn
Uredništvo
se nahaja v Trstu uljca Bnschetto, 5 - Telefon 1570.
ITpravništvo
Dunaj V. Zentagasse 5.
Izhaja v Trstu 1 in 15 vsaki mesec
Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo.
Naročnina za celo leto 9.40 K. za pol leta +.70 K.
Pozamezna štev. 18 vin.
Socijalna beda in delavski boji.
Na pragu velikih uhodili h vrat, skozi katera je vstopilo človeštvo v civilizacijo, se je na gospodarskem polja izvršil velikanski preobrat. Na mesto rodbinske lasti je stopita privatna last. Dotlej 'so poznali 'razdelitev narodov le po rodovih ■ v teh so bili razredi: blagorodni, kmetje, obrtniki, sužnji. To je bil začetek razredne države. Zmaga je bila lahka, ker so se vstrajno borili pripadniki starega, proti norem času. Naraščajoče bogastvo je da pripadnikom zasebne lasti pomagalo do popolne zmage. Krc/ in zemlja, ravno tako tudi človeška delavna moč, niso bila več' v službi celega naroda, temveč samo list('ga. ki jih je lahko kupil. Po kapri pogodbi je imel k;< pec neomejena določi/no pravico do kupljenih slrari in izrablja/ je /o pravico v svoje osebno bogastvo. Nukapičenje bogastva je postalo smoler človeštva. Kajti prijetno življenje in politična moč sla bila odvisna od tega. Pridobivalo se ni toraj več zato, da se uživa, temveč zato, da se je obogatelo in tora'} z bogatstvom vladalo. Buržua-zija, to se pravi oni del ljudstva, hi na podlagi svojega bogastva vlada, je tako stara kakor kapitalistična država; oba pojma sla toraj nerazdruž/jiva. Posameznik pa ni mogel pridobili velikega, bogastva, zato se je moralo držati ljudstvo, gospodarsko in duševno, v takem položaju, da, si je to ljudstvo domišljalo oziroma si *lelo v srečo, za malo plačo delati, to se Pnavi, kupičili premoženje za nekaj posameznikov. V takem položaju živimo še dandanes. Moderna država nam predočaje Veliko prisilno delavnico, v kateri so oni, ki so gospodarsko oslabeli, prisiljenei, kapitalisti nadzorniki in izkoriščevalci, glad pa bič.
Vse to se pa vrši, strogo po zakonih,. Vsakokratni mogotci in uživalci imajo skrbeti samo zato, da se to podedvano razmerje vzdrži nepokvaijeno. Zalo skrbi zakonodaja \n vzgoja, ki so si jo prilagodili v teka stoletij za male in velike olroke. Zasebna last, podlaga držav, je z vsem spoštovanjem obdana in pravilo: Zasebna last je sveta, — se je narodu z vso odločnostjo in s pravim namenom zabičit. Vprašalo sr. ni več, kaj je koristno splošnosti, temveč kuj vzdržuje našo r kidajočo moč in iz tega stališča so se\delale in posvetovale ••note, postave. Izrecen namen države je poslat, zasiguranje zasebne lasti predpogoj °sebue varnosti se je vpeljal le v malem okviru; kajti lam, kjer milijoni ljudi giue vsled prenaporneva dela in nezadostne hrane, se ne more govoriti o splošnem pri-zrianja osebne varnosti. Naša šola ima nalogo vzgajali mladino v duhu avtoritete, Podedovane poj na; prejšnjih generacij v
tern ozira spopolnjevati in vzdrževati. Hlapčevsko mišljenje se je redno, talio praktično kakor teoretično, narodu, vtepa-valo, in sramovalo se ni, človeštvo nalašč, poniževati in zapeljavati, samo da se je vzdržala vlada nad njim. I’ vsem časa civilizaciji je ni bilo državne narodne vzgoje, ki bi se v resnici pečala s pošteno nravnostjo. V praksi se ni pripoznalo, da ima država nalogo delovati na to, da se ljudstvo duševno povspne, in višjo izobrazbo so si lahko prisvojiti te posamezniki, dočirn je množica padalu duševno in fizično vedno nižje, dd, včasih celo nižje nego bi bilo kaj takega mogoče pri divjakih. Motka, hrabrost in trdno prepričanje se j<; smatralo za upor nupram »kruhodajalcern«, in kaznovrlo sr je z gladom in ječo. Napredne duhove, katerih ideji• bi utegnile poslali mogotcem nevarne, so uničevati in strupenemu drevesu h '„:rciu’ga egoizma se je donašalo tisočletja nove hrane, nakar je vzraščalo vedno višje in višje, dokler je obsenčilo ves civilizirani svet. Podlaga človeškega značaja je postala sebičnost in iz nje so izvirala i\sa početja človeka. Da naj ostanemo še celo po smrti sebični, se nas še danes uči: »Stori dobro, tla dobiš tamkaj zasluženo plačilo«. Vmstvena sebičnost je toraj poslala gonilna moč vsega človekovega početja, kajti bogastvo jr imelo vedno predpravice, revščina pa sramoto in pornanjkatijc. Na ta način se je seveda■ človeštvo kaj hitro pokvarilo, kajti, uže boj, ki ga bije posameznik r moderni državi proti svojemu sočloveku za obstoj, pokvarja človekov značaj. Tak boj upliva na njega vse drugače, nego. hoj celega naroda, ki ga bije nap ram skupnemu sovražniku. Prvi vzbuja nevošljivost, sovraštvo, zavist, i. t. d. slednji velikosrčnost in zatajevanje samega sebe.
Množica danes tava v pomanjkanju, poniževana, zavidana je po svetu in ne bilo bi prav, če bi se od, nje veliko zahtevalo v duševnem in nravnem oziru. Zadnja generacija je z ozirom na prejšne generacije, na višku razvade, in kako bi bilo toraj mogoče v izmozganem telesa poprečnega človeka iskali močan duh In ravhotak značaj. Korenina vse nravnosti je samozmaga in poteptan je sebičnosti, ta pa se na eni strani umetno goji z predpravicami, hi so v zvezi z bogastvom, na drugi strani pa peša fizična moč vsled nezadostne hrane Dan na dan delati, in vzlie /emu ne več pridobiti, kakor je neobhodno potrebno in niti to ne gotovo, to ubija in uničuje vse višji: duševne darove.
Duševno življenje revežev in bogatinov gre vsako svojo pot in kolikor bolj se ta pot razdvoji/jejo, tem bolj se smatrata oba kol popolnoma različna človeka, ki nimata drug za drnzega nobene brige. Na eni strani sovraštvo, na drugi zaničevanje, bogatini in reveži so si stali vedno taji drug
druge misli, , drug jezik.
je človeška le vzgoja smisel za to dogaja, mora tudi
proti dragemu. Oni imajo druge občutke, druge nazore druge navade in drage noše.
.Nič nimajo skupnega, nego samo med sebojno nezaupanje. To sta dva naroda kapitalističnih držav. Prepad, ki, jih lobi, je globji nego je narodnostna razlika. Slovenski in nemški šovinist istega razreda, se lažjč sporazumevata nego bogatin in revež iste narodnosti.
Z grozo bo svoječasno človeštvo spoznalo, kako neusmiljeno se zlorab/javajo vsi nežnejši deli človeka v sebične namene in ravno tisti, ki vedno tipljejo, da narava nepoboljšljiva in da je ono sredstvo, ki daje človeku nrav, .ravno v njih interesu se
Kakor marsikatera druga, ta neresnica podpirati njih vladohlepnost. Malthusa, ki je splošno bedo » znanstveno« dokazal kot naraven zakon, so mogotci obdajali z vsemi častmi in teh je lahko vsak deležen, ki dokazuje, da je človeški značaj nepoboljšljiv. Kinu bi prišli tudi mi s svojo kulturo, če- bi gonilna moč, sebičnost, izginila ? 1 Nikoli ne bo človek gospodarsko blagostanje splošnosti predpostavljal svojemu lastnemu, kajti v pravici, zasebne lastnine je ravno značilna razlika aied človekom in živaljo*) Vsak drugi način bi se protivil človeškemu značaju. Zato se udajte r svojo usodo, ločni in zmrzujoči! Pravičnejša razdelitev vaših delavnih produktov, je nemogoča. Ali vam ni znano, da so bili vedno bogatini in reveži in da toraj tudi vedno ostanejo! Ali vam ni znano, da mora priden in varčen vedno več posedovali, nego pa ten in zapravljiv?! Ali ne vidite, da je najbogatejši vedno tudi nujpridnejši in najvarnejši! ? Ne delajte torej pesti, temveč sklepajte svoje roke in prenašajte, ponižno neodvruljivo bedo, kajti vaše je nebeško kraljevstvo! Preje bo šla kamela skozi šivanki no uho, nego priden in varčen v nebeško kraljevstvo !
(Da Ije prihodnjič j
neizvedene koncesije.
Po znanem gibanju leta 1905 in 1908, je bilo železniško ministerstvo primorano, po solidarnem nastopu uslužbencev, dovoliti celo vrsto koncesij. Veselje v Izraelu je bilo veliko, in marsikateri zaspanec se je vzdramil, ko je spoznal, da nauk o solidarnosti ni fraza. Članstvo se je v železničarski organizaciji na mah podvojilo in nada, da bo organizacija v doglednem času vsebovala vse železničarje, brez razlike, ni bila neutemeljena. Koncesije, ki so uže izvedene, so stale ministerstvo preko 14 milijonov kron, vsekakor svotlca, ki pride pri enem mini-sterstvenem resoru gotovo'v poštev. Da po-
'*) Papeževa enciklika od 12. maja 1891. '
sameznik tega ne čuti tako kakor bi morda želel, je pa verjetno tem bolj, če se upošteva velikansko število uslužbencev pri državni železnici. Ve pa tudi lahko vsak posameznik, da niti polovica danih obljub ni še rešenih, ne izvedenih. Smoter solidarnosti toraj ni zgubil svojega pomena, nasprotno, najtesnejšo združevanje, je čimdalje bolj potrebno. Veselje vsled nepričakovane zmage je bilo toraj veliko in morda je ravno to vzrok, da je velik del teli železničarjev porabil na dejst vo, da je bila zmaga mogoča le vsled vzgledne solidarnosti. Drugače si ne moremo tolmačiti mlačnosti, ki je v zadnjih časih nadomestila bivšo boja-željnost. Nasledi' i te mlačnosti seveda tudi niso izostali in danes smo znova siljeni v boj, ne sicer v plošeu boj, pač [ta v detajlne boje. Ministerstvo je s v oj e čas 11 o pri poznalo med drugimi koncesijami tudi potrebo reorganizacije pri proračunu različnih premij. Ena teh je premija na premog, ki je po sedanjem načinu neuzdržljiva in ponienja za dotičnike, ki imajo do nje pravico, stalno nevarnost. Sistem, po katerem se proračuna jo tako komcipliran, da je onemu, ki z njo računa, vsaka kontrola skoraj nemogoča. Zavzela je toraj mesto negotovega dohodka, ki je odvisen od vsakega bolj, nego od tistega, ki mu omogočuje in olajšuje tudi naj-nesramnejšo korupcijo, ki vlada po vsili kurilnicah, v enih bolj, v drugih manj vidno. To je fakt, ki je strojevodjem že leta in leta znan, ter je dal že večkrat povoda, da so se z njim pečali zastopniki te kategorije, prvikrat javno na I. konferenci avstrijskih strojevodij v Pragi 90"/,, uslužbencev te kategorije zahteva že leta in leta tozadevne remedure in le zato, ker je ministerstvo obljubilo, da stvar reši, so debate o predmetu ponehale. Ko pa je ministerstvo spoznalo situacijo ni videlo nastalo mlačnost med osobjem, je enostavno na dano obljubo pozabilo in krivičen sistem te premije vlada še danes. Naravno je toraj da je velika ve-čiua — izuzemši nekaj umazancev — vsled tega početja merodajne oblasti razburjena in da je agitacija za ta predmet postala zopet živahnejša.
Novi boji so toraj pred vratini in se pričuo z konferenco strojevodij in kurjačev c. kr. državnih in podržavljenih železnic, ki bo dne 4. oktobra zborovala na Dunaju. Zahteve, ki se bodo tam stavile niso nove, le pokazati je treba, da osobje prejkoslej stoji na stališču, da se pereče vprašanje reši in sicer tako reži, kako so to uslužbenci vedno zahtevali, namreč, da se današnja negolora premija nadomesti z rednim pavšalom pro-računanim na podlagi kilometrine in ga razvrsti po službenih skupinah. Odpravit bode tudi treba kričečo krivico, po kateri danes dobiva kurjač, toraj tisti, ki ima v prvi vrsti posla s premogom, samo .‘50 "/„, dočim se priznava strojevodji 70%. Debate na honfercnci utegnejo postati jako zanimive, ker se bodo udeleženci gotovo potrudili dokazati upravi, da je današnji sistem krivičen in neuzdržljiv, ker omogočuje samo nezdravo korupcijo, /celimo toraj, tako strojevodjem kakor kurjačem, največji vspeli pri njih delovanju in jih zagotavljamo popolne solidarnosti se strani ostalih kategorij. Želimo pa tudi, da bi prizadeti iz tega slučaja spoznali, da se vsaka popustljivost in mlačnost prejalislej maščuje. Če bi bili železničarji, toraj tudi strojno osobje verovali bolj v moč solidarne organizacije nego v puhle obljube kakega ministra, potem bi bilo potrebno gibanje obnoviti, in vprašanje reorganizacije premije na premog bi bilo uže dolgo rešeno tako, kakor to vdeleženi zahtevajo. O razpravah na konferenci, hočemo seveda poročati o prihodnji številki. Slejkoprej nam pa ostani geslo: »vsi za enega, eden za vse«, sveto.
Železničarji! Zahtevajte povsod Vaš strokovni list „Že-lezničar“.
E
Dopisi C
Nabrežina. —. Narodnjaška zagriženost se
hoče znositi na vse zadnje tudi v Nabrežini nad ubogimi železničarji.
To trdi to v nam dokazuje sledeče : Na naši železniški postaji imamo uslužbenega sodr. Pečorari-ja, ki je italjanske narodnosti in katerega je božja previdnost obdarila z milostjo, da jo prišel v službo med Slovence in da si je najel stanovanje pri jed-neniu nabrežinskih narodnih velemož. O tem slednjem smo bili do danes mujenja, da je možak, že radi svojega trgovskega stanu. Železničar, italijanske narodnosti, s tremi drobnimi otročiči in prvrhu še vdovec, je bil rodoljubu tako dolgo dober, dokler 11111 ni poslednji našel slovenskega namestnika, je imel do sedaj itak stanovanje. Odpovedal je ubožcu kar meni nič tebi nič stanovanje in moral bo ostati brez strehe, ker v Nabrežini vlada največja mizerija, radi pomanjkanja primernih delavskih stanovanj. Na vprašanje, če je denar italjanskega delavca drugačen nego oni slovenskega, vole-narodnjak ni dal nikakega odgovora kakor tudi 110 na očitanja, da ga je izgnal iz stanovanja radi njegove narodnosti. Vsiljuje se nam mujenje, da se mu je le iz teh slednjih nagibov odpovedalo stanovanje spoznali smo pa tudi objodnom, da nacionalistično hujska jnje presega vse meje zagrizenosti in strasti.
Delavstvo lahko sprevidi, da narodnjakom ni prav nič ležeče na usodi delavca, kar na vse zadnje ni nič novega. Naravnost nesramno pa jo, maščevati se nad ubogim delavcem radi njegove narodnosti, ki ni prav nič kriv, da gaje usoda pognala iskat si živeža z otročiči vred med ljudi njemu tujega jezika, med dobrodušno-oderuške slovensko narodnjake.
Nok*jj nizkotnega je to ; čisto navadna nacionalistična lumparija, katero so zmožni le navadni narodni mešetarji. Kdor namreč nima spoštovanja do tujega naroda, je tudi lastnemu narodu samo peto kolo, čeprav na vse usta kvasi o narodnosti iu človekoljubnosti.
Taka je torej toli opevana slovanska gostoljubnost!	— mp.—
Ljubljana drz. kolodvor. Piše se nam : Na
naši postaji vladajo kaj čudne razmere, triko da človek ne v6 kako- bi svojo službo opravljal, da ne bi prišel ali s sodnijo ali pa z gospodom načelnikom v konflikt. Odkar smo dobili nekaj novih gospodov k prometni službi, je postala ta služba naravnost neznosna. Mi sicer nimamo namena, gospodom karkoli predbacivati, konštatirati pa moramo, da jim manjka še rutine in to je ravno vzrok, ki otežkočujo službo. Naj večji križ ima seveda premikalno osobje z krajevnim mojstrom vred. Odredbe, ki so dajejo v pisarni glede sestave vlakov, se pro-minjajo vsakih pet minut, kar naravno, delo jako otežkočujo. Na postajno razmerje so službujoči uradnik ne ozira in posledica -tega je, da jo na prostoru toliko voz, da je nemogoče službo tako opravljati, kakor to predpisi velevajo in jo osobjij v trajni nevarnosti, da se pripeti kaka nesreča, ki bi utegnila^ eventualno postati usodepolna, tako za uslužbence, kakor tudi za materijah
V	službo se pošilja ljudi, ki so po izreku zdravnika za to službo nesposobni in zaradi tega tudi v tej službi nastavljeni ne morejo biti. Take odredbe so proti predpisom, škodujejo službi in tudi dotičnira ustužbencem, ki bi morda pri kaki drugi službi vendar dosegli cilj, po katerem streme, namreč, da se jih nastavi, ker zdravniško spričevalo trdi, ga so za »skupino IU uporabni. Nenavadno je tudi dejstvo, da se uslužbencem, ki so že po več let v službi državne železnice, otežkočujo vstop v provizijski sklad. Pravila vendar trde, da ima vsak uslužbenec, ki je doslužil eno leto, pravico do vstopa. Nikjer pa ne stoji, da mora biti sposoben za »skupino A«. To so sicer v
očeh merodajnih gospodov malenkosti, ki pa jako veliko pomenijo za prizadetega, in kažejo nekako nelepo brezsrčnost napram delavstvu. Nadejamo se, da bo gosp. Krašovec, načelnik postaje, v tem pogledu napravil red, ki bo v korist ne le prizadetim uslužbencem teiuveč tudi upravi sami. Poučiti bi bilo tudi dobro nekatere še neizkušeno uradnike, da ni dobro preveč uganjati naroden šovinizem : saj smo vendar večji del vsi Slovenci. Seveda je tudi med Slovenci razlika. Nekateri smatrajo za najhra-brejši čin slovenstva, prižiganje svaljčic z užigalicami ».Ciril-Metodove družbe«, čeprav je svaljčica zloglasna »drama«. Drugi zopet upajo rešiti slovenski narod z»Nazdr! in Živijo«! pozdravi, kar se vča-ili ne strinja z lačnim želodcem pozdravalca. Imamo pa tudi Slovence, ki tulijo, da bo slovenski narod še le takrat srečen, kadar se reši, potom kulturne povzdige, gospodarskih spon, v katerih ječi. I11 te gospodarsko spone niso izključno drugonarodrie. Taci h Slovencev je tudi na državnem kolodvoru največ. Da imamo med seboj tudi Nemce, zato ti ne morejo nič; tlačaniti pa morajo ravno tako kakor vsak drugi. Izkoriščanje je toraj liajnarodno in logično je, da mora biti mej-narodno tudi delo. V posameznosti se za danes ne spuščamo, upamo pa, da merodajni krogi potrebno ukrenejo, da se označeni ne-dostatki odpravijo. Le nekoliko rosne volje, malo manj šovinizma in nestrpljivosti, in šlo bo.	Miroljubnež.
Ljubljana — državna železnica. Ni vse zlato, in tudi povsodi ni vse v redu, akoravno se javnost z vsako stvarjo ne peča. Moglo bi se tedaj tudi misliti, da je v ljubljanski delavnici za popravljanje voz vse v redu. Temu pa seveda ni tako. V ta oddelek smo dobili pred nedolgim časom novega delovodjo, ki je precej pokazal svoje sovraštvo napram organiziranemu delavstvu s tem, da je dal potrgati raz sten vabila na železničarski shod.
Prejšnji delovodja se nad takimi malenkostmi ni »podtikal, zaradi tega tudi seveda ni bil v milosti pri vodstvu. Če pa novi-gospod misli, da še bo na ta način prikupil, se zelo moti. Nas to ne tangira, ker imamo za svoja obvestila, namenjena članom dovolj sredstev na razpolago; veseli nas pa, da smo novo moč takoj spoznali. Kazim omenjenega dokaza ljubezni do delavstva, skuša ’ta gospod uvesti v delavnici nov, do sedaj nepoznan priganjaški sistem. Mož namreč enostavno določa čas, v katerem mora biti odkazano delo dokončano, brez ozira nat,j je-li jo je mogoče izvršiti ali ne. S takimi odredbami se seveda pogosto le osmeši in neprostovoljno pripozilava, da njegove strokovne zmožnosti nimajo posebne vrednosti. Skuša tudi vzgajati brezznačajneže in de-nuncijante s tem, da določi enega, kateremu naloži odgovornost za svoje tovariše in za delo. S tem upa razdvojiti delavce mod seboj, kar bi mu seveda lepo služilo v njegove sebično namene. V kolikor so nam razmere v tej delavnici znane, gospod svojih želja ne bo videl uresničenih, vzlic temu pa lipozarjamo sodruge, naj pazijo in naj takoj poročajo o dogodljajih, ki bi se eventualno pojavljali. Vsak izvrši po svoji dolžnosti odkazano mu delo, za vse drugo naj se pa briga gospod delovodja sam. Če je imel morda v črni Tirolski svoj sistem upeljan, po tem se moti če misli, da bo to tudi v Ljubljani šlo. Sploh pa bi 11111 svetovali, da se postavi bolj na svoje noge, kakor da posluša neslano hujskanje neizkušenih organov, ki mu dajejo navodila, po katerih mora priti z delavstvom v konflikt, če jih bo uvaževal.	Rdeča straža.
Iz ljubljanske državno železniške kurilnice smo dobili sledeči dopis, ki ga sicer objavljamo, o katerem pa nikakor še ne verujemo, da bi bil istinit, kajti, če v resnici vladajo tako razmere, potem bi moralo imeti uže davno državno pravdništvo posla s tem oddelkom. Dopis se glasi:
Cenjeni sodrug urednik: Odkar izhaja naš sobojevnik „ Železničar", sem vedno
njegov čitatelj Niti črka mi ne uide, a notice, tičoče se naše kategorije nisem še zasledil. Ni je najti! Ne vem kaj naj si mislim. Berem o čuvajih, o sprevodnikih, o delavcih na progi in v delavnicah, o postajnem in skladišuem osobju, da celo o strojevodjih berem, kar pa ne najdem, so živalice ,,pol tiča pol miša" v železniškem jargonu jim pa pravijo strojevodje vi namestniki. —- (iosp. urednik, jeli morda v obče v tržaški direkciji ta stvariea izumrla?! Mogoče bi pač tudi bilo, kajti pri nas v Ljubljani je svet s plankami zabit in posebno v naši kurilnici se ne zve ničesar, kaj se kje drugje godi. Ali pa žive morda našim strojevodjevim namestnikom podobni ljudje v drugih kurilnicah tako lepo, da sc1 o njih nič ne sliši? Naše razmere vsaj niso take, da bi imeli povoda, biti zadovoljni in zato sem se namenil, da se obrnem do Vas, gosp. urednik s prošnjo, da obelodanite naše težnje, kjer sem mnenja, da se morda pozneje še kje drugje kdo oglasi. Da naše razmere niso j povoljne, sem >užc omenil; da so naravnost j i reč u vene, naj mi bo dovoljeno v sledečem j dokazati.
Mlad strojevodjevi namestnik je prav- j cati «pol tiča pol miša*, kajti danes je na desni, jutri na levi strani stroja. Kje slučajno stoji danes in kje jutri, je odvisno izključno od usode, ki je utelešena v prav tnali, neznatni, zato pa zelo hudobni osebi. Izkorišča se ga v obče ravno ne, zato pa se zahteva od njega razne Gefallfgkeiten*, v podobi V/, 32 do 43 urne službe. To gotovo ni preveč, kajti če take službice lahko opravljajo različni (i. 1. ii. in še nekaj tako čednih «puštabov», jo mora opravljati tudi vsak drug, če hoče, da ne pride čezenj «usoda», ki ga pomakne z desne na levo stran. Da si tega nihče ne želi, je vtemeljeno v tem, da vsakdo težko izhaja z dohodki, ki so odmerjeni za službo strojevodje in mora kot j kurjač, besedno —stradati. Imam tovariša(?) ki je na kranjskih progah napravil letos.v j enem mesecu 4762 kilometrov vožnje tki ur : premikanja in vzdrževal 30 ur stroj za službo ! pripravljen. Pri tem poslu je zaslužil 103 krone In vin. kilometrine.
Gospod urednik! pravijo, da ste bili sami železničar in če je to res, potem si bodete i lahko izračunali, koliko službe mora človek napraviti, če hoče zaslužiti to, kar je moj imenovani tovariš (?) zaslužil in če Vam v olajšavo računa povem, da so prišle pri tem zaslužku tri proge v.poštev in sicer: gorenjska s 04 km, kočevska s 72 km in novomeška s 76 km. Ta tovariš (?) pa ni sam, imamo jih še nekaj njemu podobnih in smelo-| trdim, da so izključno le-ti vzrok tu vladajočega terorizma. Lahko si torej predočite, kakšen položaj ima tisti, ki v označeni umazanosti noče ali ne more konkurirati ?
Njegov položaj je neznosen in trpinči se ga na vse načine, katerih je seveda na izbiro »Ilund, fris oder krepirb je vladajoče geslo in kdor tega ne upošteva, gorje mu. Porečete, to je nemogoče, saj je vendar nti-nisterstvo izdelalo služben red (Rang). Vidite gosp. urednik, to je ravno, kar se je menda v naši kurilnici zgubilo in v naglici nadomestilo s *protekcijo» »dobrih voznikov*. — Seveda, če bi kdo našemu načelniku pro-tekcijo predbacival, bi bil morda še celo užaljen, kajti po lastnem zatrjevanju mu ga ni para glede pravicoljubnosti; seveda govore «Dinstajntajlunge» in »Kvalifikacije* Popolnoma drug jezik. Kakor smo slišali, je ustanovil svoj čas naš oddelkovodja, gosp. hadinšpektor Litrow društvo proti pijancem. Pri nas se je pa stvar tako tolmačila, da se ima pijanec protežirati in tako smo srečno dospeli do tega, da so rastlinice, pijančevanje, denuncijanstvo in brezprimerno izkoriščanje v službi, v najlepšem cvetju; kdor jih ne čisla, je krakeler, soci, in kdo ve, kaj še in gotovo ga zadene prej ali slej „usoda“.
V	kolikor posnamem iz dopisov v „Zc-lezničarju“, se na vseh koncih in krajih skuša službo tako urediti, da vsaj deloma odgovarja človeškim potrebam. Pri nas je nasprotno in vedno se izgovarjajo, da ni ljudi.
Jaz prav rad priznam, da je za tukajšnje prometne razmere premalo ljudi in strojev ; vendar sem mujenja, da to ni naša krivda. Berem vedno o krizi, ki provzroča velikansko brezposelnost; toraj k nam z njimi, nam jih manjka ! Mar mislite gospod urednik, da bi to zloglasnim tantiemom škodovalo?! Če je to, potem seveda...........
Iz omenjenega toraj za danes lahko posnemate «da6 e tava s faul ist. im Statte Dii-nemark*, in veselilo bi me, če bi se hoteli za stvar nekoliko zanimati. Dobili bi precej poučnega gradiva, ki bi prišlo morda svoje-časno prav. Če mi dovolite, Vam še prihodnjič poročam podrobnosti, ki bodo »vlekle*, seveda le, če Vam je prav. Literat sicer nisem in tudi časnikarstvo ni moj poklic, vzlic temu se hočem pa vendar potruditi v nadi, da vrč hodi le toliko časa k studencu, da poči. Morda poči tudi pri nas.
Pozdravljam Vas Vaš udani
('muh.
Komentarja temu dopisu menda ni treba. Govori se o 24, 32 do 43 urni službi in to je dovolj. Opozorili bi samo ravnateljstvo, da naroči uradnikom, ki kontrolirajo službene knjižice (Dienstleistungsbuchel), .da poleg denarne svote, seštejejo še službene ure. Da se bo to vestno vršilo bomo poskrbeli mi z nasprotno kontrolo in ob enem vprašali generalno inšpekcijo avstrijskih železnic, kdaj je izdala nove predpise o službi in počitku, o katerih nam pa do danes ni nič znano. Če pa kurilniško nadzorstvo v Ljubljani misli, da je uže nenasitljivosti posameznih umazancev dovolj, da tudi za ostale uslužbence oktrojira take nečloveške službene zahteve, potem se moti, in poskrbeti hočemo, da se bo gospod načelnik začel na stara leta predpisov učiti, kakor to tudi zahteva zakon. Menda se razumemo!
Stanarina čuvajev in njih stanovanja na gorenjski progi.
Čuvaji imajo, kakor vsi ' nastavljeni uslužbenci, poleg svoje plače tudi še stanarino. Da vse skupaj ne odgovarja faktičnim potrebam, o tem menda ne bo dvoma, vsaj pri tistih ne, ki poznajo življenske razmere železniškega čuvaja. Zato je nečuveno dejstvo, da se tem trpinom še od skromnih dohodkov, ki jih imajo, trga, naravnost brez-primerna brezsrčnost. Navadno ima čuvaj mesto stanarine stanovanje in kedo ne pozna ličnih hišic poleg tira, ki vsebujejo srečne družine teh čuvajev. Na Gorenjskem so take-le:
1. Predsoba	ima..................5.70	m*
2. Kabinet ima......................9*30	nr
3. Soba ima........................18'72	nr
4. Stranišče ........
5. Klet .............................. —
B. Podstrešje ...................
Predsoba se ne more vračunati, vzlic temu da služi eh enem kot kuhinja. Ravno tako je s straniščem, z kletjo in s podstrešjem. V poštev pride le kabinet z 9'30 nr in soba z 18'72 nr, toraj skupaj 28'02 m*; nr se računa po 5 kron, toraj je taka vila železniškega čuvaja vredna i40 kr. 20 vin. na leto. Za čuvaje, ki stanujejo v čuvajnicah pa pride poieg tega še v poštev 10"/,, popusta, to je 14 kr. 1 vin., tako, da je faktična cona stanovanja 126 kr. 9 vin.
Iz same bojazni, da se ne bi čuvaj preobjedel, pa odtegne uprava čuvaju vso določeno mu stanarino v znesku 175.00 kron, toraj 48 kron 91 vin. več nego je stanovanje vredno in cenjeno. Nehote se mora človek uprašati: Je-li taka umazanost mogoča pri podjetju, kakor je drž. železnica?! Vsak črevljarski mojster bi se sramoval ta-cega početja napram svojem pomočniku, železniška uprava pa tega srama menda nima; iz tega dejstva se to da vsaj posneti. Da so
j
i
sami, je seveda tudi žalostna resnica, ker vzlic bedi in preziranju ne pridejo do spoznanja, da je v edinosti moč. Kaj taeega si uprava gotovo ne bi dovolila če bi vedela, da so čuvaji organizirani v trdnih vrstah soc. dem. organizacije.
Nositi svoje prihranjene, ali bolje, pri-stradane groše frančiškanom na Brezje, je morda koristno za obljubljeni drugi svet, želodec pa gotovo nima koristi od tega.
Čuvaji, prebudite se toraj v lastnem interesu in v interesu svojih otrok, katerim brezsrčna uprava jemlje kruh iz nedolžnih ust edino le zato, ker ste sami tako brezbrižni, da se niti za lastne razmere ne brigati'. Dela in odgovornosti se vam nalaga vedno več, dohodki vaši se pa ne povišujejo v isti meri. Spomnite se reka, ki ste ga , učili svoječasno v prvem razredu ljudskih šol in ki pravi: Pomagaj si sam, in bog ti pomore. Če toraj prenašate, vnebovpijoče krivice, ki se vam gode, potem nimate pri tem le škodo, temveč grešite tudi proti božji volji, ki vam veleva, da si pomagate.
Vsi toraj v zmagonosne vrste organiziranega proletariata in napočili vam bodo lepši dnevi.	—	o	—
Razmere pri bosn. železnicah.
Ko je Avstrija v izvrševanju mandata, izročeniga ji na Berolinskem kongresu, zasedla leta 1878 Bosno in Hercegovino, je to stalo našo ubogo očetnjavo mnogo milijonov goldinarjev, potokov krvi, tisoče pohabljencev in hirajočih. Našla je- divjo deželo brez vse kulture, kjer so se razprostirali obsežni gozdovi in kjer se je morala delati—pot s sekiro in lopato. Cest; tamkaj ni bilo in z neznosnimi težavami so prodirali naši pomilovanja vredni vojaki naprej, in to v najhujši vročini.
Danes seve izgloda naša »nova očetnjava« precej drugače. Kultura seje uvedla in kakor bi roko obrnil, se je vse spremenilo. Ceste in železnice so se zgradile; iz malih starih sel so nastala čedna moderna mesteca, gozdovi so se presekali, dežela se je kultivirala, poiskali so se v hribih naravni zakladi. Kratko rečeno, Bosna in Hercegovina se veselita kulture; seve Kallay-Burianove kulture, ki je umela predstavljati Potemkinove vasi tujcem in domačinom. Za vsemi temi lepotami uprizorjenimi za prvi pogled, pa zdihuje tlačeno in usužnjeno ljudstvo, ki britko občuti groze kapitalističnega gospodstva.
Delavni stanovi, ki so kultivirali obe deželi s svojim- delom, so oropani vse prostosti, ter zdihujejo v brutalnem tlačanstvu kapitalizma in birokracije.
In če je že delavstvo sploh izkorišče-vano, slabo plačano in vrhutega oropano ! vseh političnih pravic, trpijo bosanski železničarji še bolj pod „ljubeznipolnim varstvom matere države“. Oni niso le slabo plačani in njih delavne in plačilne razmere niso le | neurejene, temveč oni zdihujejo pod naj-podlješo samovlastjo in korupcijo bosanske birokracije. Gorje mu, kateri se predrzne izgovoriti prosto besedo ali pa kritizirati razmere ; taisti zapade brez vsakega varstva plačanim priganjačem, ki mu pripravijo pravcat pekel, da, v mnogih slučajih ga spravijo celo ob kruh. Prigodilo se je že, da so se zaplenila pisma sumljivih uslužbencev, samo da bi se zvedelo, kake vsebine so dopisi tega ali onega uslužbenca.
Za danes hočemo pokazati našim avstrijskim tovarišem, v kakšnih razmerah žive bosanski železničarji. Mogoče, da se bodo spominjali mnogi naši tovariši, kako je ■ bilo nekdaj v Avstriji in kako se je vsled boja in truda organizacije v tem oziru zboljšalo stanje železničarjev.
Bosansko-hercegovinski železničarji (uradniki, poduradniki in uslužbenci) so razdeljeni v tri razrede, po katerih se odmeri službena
štev. m.	»Železničar«	stran	m.
temu početju vzrok v prvi vrsti tudi čuvaji
doklada (nekaka vrst starinska doklada). V prvi razred so uvrščeni uslužbenci na Dunaju in v Sarajevu/ v drugi razred uslužbenci v okrožnih in okrajnih mestih in v tretji razred uslužbenci v ostalih krajih.
Uradniških plačilnih skupin je sedem:
	hlača		X	Službena doklada |		Napredovalni roki
.	K		K ;	K		v letih
II. Skupina	- K000	1.				
	7300		■)	tson		5 -
:	6000		3.			
III.	6000		1.	1600		
	5500		0 !	1320		5
.	5000		3.	1280		
IV.	4600		1.	1400		
	4-200		2.	1160		4
	3800		3,	1040		
V. »	3400 3-200 3000		! L 2 1 4.	1200 1000 IKK)		3
VI. »	-2700		1.	1000		
	2500 *		o.	840		2 •/
	2300		3.	700		
VII. »	2100		1.	800		
	1000		2.	680		2
	1700		;J- .	620		
Poduradniki so uvrščeni v tri skupine:
I. Skupina	3100					
	2900		1.	700		
						4
	2700		2,	580		
	2500					
	2300		3.	520		3
	2100					
II.	2000					
	1000		1.	600		
«	1800		! 2.	500		21/
	1700		i 3.	450		
III.	1600					
	1500		! i.	500		
	1400		2,	420		i 2
	1300		3.	380		
Uslužbenci so istotako uvrščeni v tri skupine in sicer:
I. skupina	1500		1.	450		
	1400		2.	370		4
	1300		3.	330		
11.	1200		1.	350		
	1120		2,	200		3
	1040		• ».	200		
III.	060					
	880		1.	250		
	800			210		2
	i 720 1		3.	, 100		
Kar se vidi na prvi pogled, so nizke začetne plače in pa zneski, za katere napredujejo uslužbenci in poduradniki. V usluž-benskih skupinah III. in II. (plača od 720 do 1200 kron) so napredovanja določena po 80 kron, v poduradniških skupinah III. in II. (plača od 1M00 do 2100 kron) pa po 100 kron, pri uradnikih, pa povprek za 200 kron.
Značilna je tudi zelo nepravilna razdelitev službenih doklad. Pri uradnikih se menja j ista med C>0 in 280 kronami, pri poduradniki h med 40 in 120 kronami in pri uslužbencih med 20 in 90 kronami. Napredovalni roki bi še bili sprejemljivi, če bi se ne vedelo, da se šopiri pri napredovanjih turška ali recimo rajši ruska samovoljnost in da se stavijo velike ovire prehodom iz ene plačilne skupine v drugo. Četudi bi šlo vse pravilno, bi rabil uslužbenec 27 let, predenj bi od začetne plače 720 kron dosegel končno plačo 1000 kron. Poduradnik (če bi bil takoj imenovan poduradnikom), bi rabil 37 let usluž ‘benee pa, ki bi se v plačilni stopinji 1300 kron imenoval poduradnikom, bi moral doseči Metuzalemovo starost, preden bi dosegel poduradniško končno plačo. Kaj bi rekli k temu avstrijski tovariši, če bi imel ta obris pri nas veljavo. Seve, Bošnjaki nimajo organizacije in nikogar, ki bi se zavzel za njih koristi. Vsled tega pa dela železniška uprava, kar hoče.
Če so plačilne razmere stalno nastavljenega osobja tako slabe, so še slabše pri delavstvu, katere so popolnoma neprimerne obči draginji življenskih potrebščin.
Najbolje plačani delavci so še rokodelci v delavnicah; ti imajo vsaj urejeno povišanje plač. Ostalo delavstvo pa je jako na slabem iu so tukajšne razmere jako potrebne vreditve.
Delavniški delarci, v kolikor so rokodelci, dobivajo plače na uro po 28 vin; v prvih sedmih letih se jim ta plača zviša vsako leto po 2 vin, na'uro; med 7. in 13. službenim letom se jim zviša za nadaljnih l‘/s vin. na uro; od 14. do 20. leta za 2 vin. od 20. do 22. leta za 3 vin; nadalje za vsake 2'/,, let službe po 2‘/, vin. do 30. službenega leta. V 33. letu pa do 30. službenega leta pa za 3 vin. in po Mi. leta za 4 vin. na uro, dokler ne doseže določenega naj višjega zneska 78 vin. na uro. Srečen isti, kdor za-more tako dolgo vstrajati pri bosansko her-cejgovinskih državnih železnicah!
Pomožni delavci so še precej na slabšem. Njih začetna plača znaša 20 vin. na uro in sc zviša v dokladah po 2 vin. na uro do naj višje plače 45 vin. na uro.
Dninarji imajo najmanjšo plačo 22 vin. največjo pa 35 vin.
Normalni delavni čas za vse te tri delavske kategorije je devet ar.
Postajni delavci dobivajo v večjih mestih po K 2-20 drugod pa po 2 kroni dnevne plače. Delavni čas in napredovalni roki niso urejeni.
Progovzdrževalni delarci so uvrščeni v dve skupini: a) rokodelce in b) delavce.
ItoUodelci dobivajo dnevno plačo, ki je; navadna v dotičnih krajih, kjer so vposleni. Povišanje dnine se izvrši vsakih pet let zn 30 vin. na dan. Naj višja plača je za ključavničarje O kron, za druge pa 5 kron.
Delavci imajo začetno dnino K 1'60; povišanje se izvrši vsakih pet let za 10 vin. na dan. Delavni čas znaša deset ur. Po zimi pa se dela po osem do devet ur, kakor je ravno vreme. Seveda se jim vedno odtrguje plača, posebno v deževnih dneh.
Ti podatki so nekak vzgled našim avstrijskim tovarišem, ki poznajo *le-pe čase» pred I. 1893. Mladi tovariši pa iz tega lahko posnamejo, da so vse to, kar je sedaj pri nas boljše pridobili le vsled neumornega delovanja organizacije.
Da bode slika o bosanskih razmerah, ki jo tu podajemo, bolj popolna, je treba, da pojasnimo razmere, tičoče $p živil, stanovanj, šol itd. in še-le potem bo mogoče pojmiti o sreči bosanskih in hercegovinskih železničarjev.
V	večjih mestih je pomanjkanje stanovanj v bližini službenih krajev jako občutljivo. Stanovanja so slaba in ne odgovarjajo zdravstvenim predpisom. Boljša stanovanja pa so tako draga, da jih uslužbenec ne more plačevati.
Ako dobi uslužbenec naturalno stanovanje, mora tudi to drago plačati. Tako n. pr.
mora uradnik ali uslužbenec plačevati za eno sobo po IGO kron, za čumnato ali za kuhinjo po 80 kron stanarine na leto. — Uslužbenec plačuje za iste prostore po 120 oziroma GO kron na leto. Plačati se pa mora ta stanarina brez ozira na to, kje je odkazano stanovanje, ali v mestu ali pa v kakšni vasi. Zasebna stanovanja so pa še mnogo dražja.
Če priračunamo dragi stanarini visoke cene živil, je sploh neverjetno, da železničarji zamorejo izhajati s tako pičlim zaslužkom. Zalaganje ljudstva s živili je izključno le v rokah špekulantov, ki jih dobivajo od drugod; v tem oziru ne pridelujeta Bosna in Hercegovina ničesar. Vsled tega zahtevajo špekulantje cene, kakoršne se jim ravno poljubijo. Toda ne samo živila so jako draga, temveč tudi druge potrebščine, kakor obleka obutev itd. Tej splošni draginji priti v okom, bi bilo le mogoče, ako bi vzeli železničarji zalaganje s potrebščinami v svoje roke in v to svrho ustanovili konsumne zadruge. Sicer je v Sarajevu, skladišče živil, a ne more uspevati, ker nima pravega vodstva in vsled tega ne odgovarja potrebam v nobenem pogledu. Izmed živil je le eno po ceni in še to v škodo železničarjev, namreč vino. Marsikateri železničar vporabi to priliko, da išče v vinu tolažbe, Železniški upravi je pa ravno ta okolščino jako po godu, ker s tem si pridobi voljna orodja za svoje izko-riščevanje.
Izobrazba dece povzroča uslužbencem mnogo stroškov, ker je šolstvo v Bosni in Hercegovini na najnižji stopinji. Tudi ti, stroški se morajo vračunati pri pičlih dohodkih uslužbencev. Tukaj pomagati bi bila dolžnost države in železniške uprave s tem, da ustanovi šole na vseh večjih postajah, kjer je vposlcno osobje. Zunaj vposlenemu osobju bi se moralo z ustanovami in drugimi pripomočki omogočiti potrebno izobrazbo izobrazbo dece. Seveda pod sedanjimi okol-ščinami bi bila to za merodajne kroge prevelika 'zahteva.
Preidimo k vzrokom, zakaj vladajo take razmere v skupini, ki je toliko važna za državo kakor za splošnost in kako je mogoče, da so bosansko-hercegovinski železničarji izročeni na milost in nemilost izko-riščevanju in samovoljstvu mogotcev in zakaj da-so zapadli bedi in lakoti. Železničarjem v Bosni in Hercegovini manjka organizacije in solidarnosti. Mnogo jih je, ki vtapljajo v vinu svoje gorjč in morijo s tem zadnji čut dolžnosti, ki jo imajo do samih sebe, do svoje družine in svojih tovarišev. Mesto da bi se tesno združili s svojimi tovariši in se združeni bojevali za boljšo bodočnost, pa segajo ' po kozarcu. Sicer obstoje različna železničarska društva, kakor: uradniško, strojevod-niško, uslužbensko in poduradniško društvo. Precej železničarjev je pa tudi pri dunajskih društvih.
Vsa ta društva pa ne izpolnujejo’ svojih nalog, ker ne vzgajajo železničarjev in delavcev, da bi postali zavedni in solidarni ljudje; ne poučujejo jih o vrednosti njih dela in o njihovih pravicah, temveč gojijo le pusto, brezmiselno družabništvo. Tudi obstoječe pravo-varstveno in podporno društvo „Flugrad“, čeravno se vodi z najboljšim namenom, ne more dosti pomagati k zboljšanju splošnega položaja bosanskih železničarjev, ker ga, žal, niti lastni tovariši ne podpirajo in se sploh premalo zanimajo za njega. — vsled tega je društveni delokrog zelo omejen. In vendar tudi bosansko-hercego v inskim železničarjem ni mogoče na drug način poma-
enostavne organizacije, ki bo ob-postaje bosansko-herce-govinskih železnic. Obsegala naj bi vse tlačene in zatirane železničarje v edinem cilju: Ne prej mirovati, dokler se ne zboljšajo mezdne delavne in napredovalim razmere in dokler ne pride ura odrešenja bosansko-hercegovinskih železničarjev iz gospodarstvene in duševne bede.
V	to svrho je treba, da so združijo vs" pravno in človeško misleči in čuteči železi ničarji in da ustanovijo enostavno, trdno
/
drug
potom trdne, mogočne, in razredno-zavedne vse proge in
gati, nego
segala
organizacijo, ki bi obsegala vse službene kategorije. Tej organizaciji pa se mora dati orožje, ki se je že izvrstno izkazalo povsod in pri vsaki priložnosti in ki je edino v stanu prodreti v kočo vsakega čuvaja in prognega delavca in s tem razširjati zavednost, ter vzbujati srčnost in veselje do boja, namreč: strokovni list, ki bi brezobzirno razkrival in bičal krivice, katere morajo uslužbenci trpeti.
Dobro vemo, da je treba pri tem pre-anagati velikih težav, vemo tudi, da se bodo vrgli mogotci, kakor gladni volkovi na one, ki se bodo drznili vpoštevati naše nasvete; pomagalo pa jim ne bo ničesar, začeti se mora vkljub vsemu zatiranju in preganjanju. Tudi za bosansko-hercegovinske železničarje ni druge pomoči, nego mogočna bojna organizacija.
Tovariši! Ne odlašajte več. Čvrsto na delo in v organizacijo! Prej ko začnete, prej pride ura rešitve!
|t| domače vesti "01
Trst, c. kr. drž. žel. Velik del osobja pri nas še nima službene obleke, katero bi bilo moralo dobiti že meseca aprila. Nekaj uslužbencev je dobilo le nekatere komade, na ostalo pa čakajo še danes. Mogoče, da ravnateljstvo meni, da je že zadostilo svoji dolžnosti, če je le nekaterim dalo po nekaj komadov, mnogim drugim pa sploh ničesar. •Jesen je pred pragom in čas bi bil, da se ravnateljstvo požuri z razdeljevanjem obleke, ki so jo uslužbenci že zdavnaj zaslužili. Ali je ravnateljstvu ljubše, če si uslužbenci nakopljejo bolezen in to morebiti za sve svoje življenje? Uslužbencem ni vseeno so-li zdravi ali ne.
Ali priznava ravnateljstvo uslužbencem nsamo dolžnosti in nikakih pravic V! Saj to ni pretirano, ako zahtevajo uslužbenci, da se ravnateljstvo vendar enkrat spomni svoje dolžnosti in ne prikrajšuje na ta na-•čin pravic uslužbencev. Vsled velike dra-.ginje pa tudi ni mogoče, da bi uslužbenci od svoje majhne plače, ki je za pokritje drugih najnujnejših potrebščin premajhna, ■še kupovali obleko.
Ce je podelitev obleke uslužbencem že -enkrat dovoljena, naj se tudi pravočasno izvrši nje razdelitev.
Tudi bralne sobe v personalnih hišah še ni, čeravno jo je c. kr. železniško mini-sterstvo dovolilo in se je tudi pri gradbi hiš na to oziralo.
Upamo, da zadostujejo te vrstice, da se ravnateljstvo stori svojo dolžnost in da ne izrablja potrpežljivosti uslužbencev še ■dalje časa.
Zdravniško vprašanje na državni železnici v Ljubljani. Oe se sme verjeti govoricam, ki krožijo po državni železnici v Ljubljani, potem utegnemo v bližnji prihodnjosti dobiti priliko, o tej stvari nekaj več povedati. <Jo-vori se namreč, da železniški zdravnik g. .Dr. IJlner namerava opustiti svojo službo, ker se baje namerava preseliti iz Ljubljane. Konštatiramo pred vsem, da oseba gosp. Dr. lllnerj-a pri stvari sami ne pride v poštev ; da se nam pa zaradi tega zdi potrebno, stvar spraviti v javnost, ker bi bilo potem, če bi res gosp. Dr. Illner odšel v pokoj, bilo najbrž prepozno in bi nezdrave današnje razmere ostale tudi za naprej nespremenjene. ('e govorimo o nezdravih razmerah, ne mislimo s tem razmerja med bolniki železničarji in njih zdravnikom, ki bi morda dalo povod pritožbam, temveč smo mujenja, da je službo železniškega zdravnika prilagoditi dejanskim potrebam — Le-te so danes gotovo drugačne, nego so bile v tistih časih, ko se je imenovalo gosp. Dr. Illner-ja, železniškim zdravnikom.
Sedanji železniški zdravnik je poleg tega tudi še mestni lizik in ima še c do vrsto drugih napornih del. Naravno je toraj, da je za njega neobhodno potrebno, da stanuje v mestu, toraj v središču svojega delokroga. Oe bi se toraj njega sililo, da se premesti v spodnjo Šiško, bi tega enostavno
ne mogel storiti, ker bi v takem slučaju ne mogel opravljati, drugih dodeljenih mu poslov. V drugi vrsti pa tudi teh drugih opravkov ne more opustiti, ker pač lahko izračuna, da mu to financijelno škoduje, in za toraj tega od njega tudi ni mogoče zahtevati. Nasprotno pa tudi ni umestno, da v nekaterih slučajih celo škodljivo, če železniški zdravnik ni v bližini tistega kraja, kjer bivajo železničarji, ki so v zdravstvenem oziru njemu dodeljeni. Pač radi priznamo, da je bila požrtvovalnost gosp. Dor. Illner-ja vsaki čas taka, da mu ne moremo odrekati svojega popolnega priznanja, če vpoštevamo njegovo težavno stališče. Vendar pa moramo, kakor smo to početkom trdili, vstrajati pri trditvi, da take razmere niso zdrave in da jih bo treba v bodoče odstraniti.
Ker se toraj govori, da misli gosp. Dr. Illner oditi v pokoj, moramo pravočasno povedati svoje mujenje in tudi upamo, da se bo to, tako v interesu službe, kakor v interesu državnih železničarjev vpoštevalo. Razun tega, pa v danem slučaju hočemo storiti potrebne korake, da se spoznajo tudi na merodajnem mestu naše želje in potrebe.
Naše mujenje je toraj to, da se b o d o-čega železniškega zdravnika za državno železnico v Ljubljani imenuje le tedaj, če se se dotičnik zaveže stanovati v Spodnji niški.
Spodnja Šiška je danes največja kmetska občina na Kranjskem in vsebuje 90°/0 vsih pri državni železnici v Ljubljani uslužbe-nih. Zdravnika nima n o b e 11 e g a in so toraj člani železniške bolnišne blagajne primorani tudi v najnevarnejših položajih iskati zdravniške pomoči v Ljubljani, ker jo pa posebno po noči, z ovirom na nered ki tudi v Ljubljani v tem pogledu vlada, ni dobiti vsaki čas. Lahko si toraj predstavljamo duševno stanje očeta ali matere, ki išče pomoči nevarno obolelemu otroku. Cele ure mora morda letati okoli, tako da je včasih pomoč sploh že prekasna. Pa tudi za železničarje same, ki so bolni, je težavno hoditi k zdravniku v Ljubljano in prav lahko se zgodi, da postane taka pot za posameznika usodepolna.
Morda se nam bo ugovarjalo, da ni dobiti zdravnika, ki bi se naselil v Spodnji niški, ker bi mu dohodki ne zadoščali. Mi smo naprotnega mnenja in mislimo, da bi bil v Šiški stanujoč železniški zdravnik obenem tudi lahko občinski zdravnik in bi poleg toga imel še dosti privatnega posla, ker v celej okolici ni nikakega zdravnika. Dobil bi lahko tudi dovoljenje, za domačo lekarno, ki bi na vsak način uspevala, ker bi se jo bolniki gotovo rajše posluževali, nego lekarn v oddaljenem mestu. Materi-jelni oziri pri stvari toraj gotovo ne bi igrali posebne uloge, tem manj, ker za do-tičnika ne pomenijo nikako izgube.
Če se toraj želi, da imajo člani železniške bolniške blagajne od svojega zdravnika res to, za kar je poklican, potem ne bo pre,ostajalo druzega, nego za pogoj vspre-jetja staviti zahtevo, da se zdravnik naseli v Spodnji Šiški. Glede železničarjev ki stanujejo v Ljubljani, in katerih je komaj 10", bi se pa določilo, (la se pridele zdravniku dolenjske železnice. Le-ta itak v Ljubljani stanuje.
Ugodna rešitev cele stvari je toraj jako enostavna in rešila se bo, če železničarji v odločilnem trenotku ne bodo zopet spali.
Mujenje, o katerem smo tu razpravljali, je splošno in splošnosti se menda tudi merodajni faktorji ne bodo protivili, tem manj, če bodo spoznali upravičenost te zahteve.
Železničarji ! Stojmo toraj na straži, da nas razmere ne zalote nepripravljenih.
Od Nemcev kupljeni list ,,Naša moč“, se
prav po barbarsko zaletava v socijalne-de-mokrate in pita svoje backe s takimi traparijami, da se mora človeku res smiliti tista peščica sovenskih čitateljev, katerim se take oslarijo pokladajo. Ni čuda, če se še najde tak bacek tam v Blejskem kotu, da si šteje
v dolžnost pomagati gospodom okoli „Naše moči" psovati in lagati, ker ti gospodje take oslarije postavljajo na prvo mesto svojega lista. Vprašati le hočemo, ali so ti gospodje res tako malo poučeni o zgodovini ali pa so si to sredstvo izbrali samo, da bi nevedno priprosto ljudstvo dobilo večje sovraštvo in mržnjo do nas. Ako je prvo, potem je obžalovanja vredno tako uredništvo ako je pa drugo, tedaj jim pa povemo samo to, da so si slabo sredstvo izbrali, ker resnice tudi podrepni listič »N. M.« ne bode spravil iz sveta.
Kdor je čital zgodovino in zasledoval politiko raznovrstnih dežela, tisti dobro ve, kdo je spravil Špansko na rob propada. Kdor je čital špansko inkvizicijo, bode gotovo priznal, akoravno ni soc. demokrat, da je ravno nasprotno resnica temu, kar klobasa »Naša moč«. Seve, od priprostega ljudstva se kaj tacega ne more zahtevati.
Nobena dežela ni bila tako klerikalna, kakor svojec,asno Španska, tudi se ni nahajalo nikjer toliko samostanov in menihov, kakor tam. Kdo pa je po tem vzgojil tam toliko soc. demokratov ?! Ako bi bila to zasluga klerikalcev potem je zanje zadosti žalostno, da so jih poučevali v svojo škodo. Kdo pa je provzročil na Španskem revolucijo! ? Pod težo meniškega jarma je ječala več let ne samo Barcelona, ampak cela dežela. Splošno vodstvo je bilo v duhovniških rokah. Pritisk in suženstvo je postojalo vedno večje, ker menihi in samostani so se množili; prikipelo je do vrhunca. Potem pa niso bili ravno soc. demokratje oni, ki so morili i. t. d. ampak to je bilo tisto versko tlačeno ljudstvo, katero so tlačili in trpini-čili ti gospodje že stoletja popred. Kaj ti ljudje res ne vedo, kaj je počenjala, duiiov-ska kasta v srednjem veku ?! Ali res ne vedo, kakšne neumnosti in lumparije so uganjali njih predniki v srednjem veku!? še dandanes bi se dogajale, slične stvari, če bi se ljudstvo ne bilo vsaj nekoliko otresle tega jarma. Nezmerne so bile njih domišlijo in strasti. Pomislimo le na križarske vojske izganjanju hudičev, preganjanje in mučenje copernikov itd. Koliko tisoč mladih 111 starih bitij so pognali v smrt, revčino in suženstvo.
Bacek iz Blejskega kota bi tudi rad nekaj povedal o Barceloni in o rdečih bratcih, pa stresa take bedarije po »Naši Moči , da vsak količkaj izobražen človek lahko konštatira, brez da bi to revše osebno poznal, da živi v grozni temi in nevednosti ter da mu niso znane razmere na železnici, še manj pa ve kaj o zgodovini. Pač pa je razvidno iz njegovih izbruhov in svetovanj, katere navaja v imenovanem lističu, kako je indolenten in zrel -za prometno zvezo.
Le toliko povemo Vam, tam v Blejskem kotu, da pustite tiste M. in Seli. lepo v miru ker M. in Seli. gotovo z lepšo maniro hodita okrog, nego Vi, ki se nad njima zgražate. Onadva dobro vesta, da romarji in duhovščina niso spravli železničarje k boljšem obstanku. Ravno ti so nasprotovali, kadar je šlo za zboljšanje položaja železničarjev — izgled predlog dr. Ellcnbogna za 20,000.000 K v drž. zboru.
V	Blejskem kotu naj sledeče dobro premislijo :
-	Že dolgo vrsto let se potegujejo rdeče organizirani železničarji za zboljšanje položaja ; v personalni komisiji zastopajo železničarje izključno le organizirani uslužbenci, tako tudi v delavskem odboru, v lokalnem kakor v centralnem, se bore za zboljšanje položaja delavcev izključno le rdeče organizirani železničarji. Nikar ne mislite, da je Blejski kot kakšna izjema. Ako nam pa tega ne verujete se Vam pa tudi lahko postreže z imeni zastopnikov in jih potem sami povprašate, kam spadajo.
Ce ste res tako vneti za gospode predpostavljene in za obstanek železnice, zakaj, pa vedno kričite, da je še premalo, kadar Vam soc. demokratje skledo na mizo prinesejo. Ako je Vam dobiček železnice res tako pri srcu, pa odklonite zboljšanje plače, ta-
krat, kadar jo Vam bodo soc. demokratje priborili. Grdo in nesramno je to od Vas, da svoje dobrotnike še napadate in psujete brez vzroka.
Konečno Vam bodi še zabeleženo, da tista Vaša mod, katera Vam poklada raznovrstne oslarije in še sami sodelujete, ni list od prometne zveze, ampak le najet, da Vas, Slovence trapari; torej še svojega lista nimate.
Gospod Handler in . . . klobase, iterpeljski postajenačelnik, gospod Handler nam je po- I slal 21!. avgusta t. 1. nek popravek na dopis, j ki smo ga priobčili v štev. Iti. našega lista. • Seveda ta popravek ni odgovarjal zakonitim j predpisom in ga vsled tega tudi nismo hoteli priobčiti. Moralno obvezane to storiti se pa nismo čutili. Kakor bo čitateljem znano se neke, klobase že precej časa kuhajo na sodniji. Gospod postajenačelnik Handler ni namreč imel korajže napraviti velikega ognja, da bi bile klobase hitro zavrele, ker se je bal, da se sam prehudo opali. Seveda je prepričan, da se mu prav pošteno oparijo in je zato že sedaj poskusil oprati se s popravkom. In sicer popravek glede teh klobas glasi tako-le ;
,,Ni re.s, da bi bil jao ali maja so-■■proga, kedaj s najmanjšo besedica namignili 'podrejenim vsluibencem naj bi prinesli klobase in prašičja glavo v koline (dar).
..Res je, da so v zimi 1906 7 prinesli svojci Viktorja Zalokarja in Josipa Sosiča v dveh slučajih po 2 mesni, 2 krvavi klobasi, približno */, kile svinjetine iz lastne volje, ker je bil to tukaj običaj, za kar jih je moja soproga plačala oziroma primerno obdarila11.
Menda je gosp. Handler prav jasno povedal, da je jemal od svojih podrejenih klobase, svinjetino in slanino v dar. Glede namigovanja se danes ne spuščamo v potanč-nejša pojasnila ki jih pa imamo sicer na razpolago, povemo le toliko, da bodemo dokazali na sodniji, če bode to sploh potrebno, da je gosp. Handler res na indirekten način izvabljeval od svojih uslužbencev koline govoreč jim o dobrih- krajnskih klo- '< basah in o debelosti onih, ki jejo tako dobro ,,prašičjo pralo“. Njegovi soprogi se je pa prešičja glava posebno dopala . . . „oh kako je vendar prešičja glava dobra, če je prav na rej ena “, Ud. Ža vse te lepe stvari imamo na razpolago priče.
Radi dopisa se je pa gospod načelnik skopal na herpeljanske uslužbence, češ, da je vsa stvar prišla s Herpelj doli v Trst. Gosp. Handler se v tem pogledu jako moti; misli, da ima neprijateljev samo na svoji postaji. Saj mora vendar vedeti, da ga sploh nikdo ne more trpeti, kdor je imel ž njim kaj opraviti. Izvzeti so seveda oni, ki so organizirani pri Mandičevih krumirih. Sicer je pa vse proti njemu, uradnik in uslužbenec , in to povsod, kjer je on služboval. Naj bo g. Handler uverjen, da ga tudi v Trstu dobro poznajo.
O teh stvareh bodemo o priliki še govorili. Pa tudi z racami ga hočomo še presenetiti. Prinesemo jih pa k zadnji večerji, ko se bomo od gospoda načelnika poslavljali. Mej tem časom naj pa le nadaljuje preganjanje svojih uslužbencev. Nekatere uslužbence je zadnji čas hotel kar obesiti. Delal je ovadbe radi zločinov na ravnateljstvo in slično dolge preiskave so se vodile in dolg nos mu ni izostal. Tudi uslužbenčevih žena ne pusti v miru. Ko je pred par dnevi poklical k sebi placmojstra ZaloKarja, da mu prečita zapisnike o ukradenem premogu, ki je bil odnešen Zalokarjem, je začel grditi in na prav nesramen način žaliti njegovo soprogo Jedert Zalokar, opisujoč mu jo, kot najnemarnejšo ženo na Herpeljah. Stvari, ki jih je gosp. Handler očital gospej Zalokar so tako gnjusne, da jih samo radi javnega srama tukaj nočemo napisati. Seveda se bode radi tega moral zagovarjati tudi pred sodnijo ...
Tako tedaj stoje stvari z gospodom Handlerjem na Herpeljah, ki menda že iz
samega strahu, kaj bo iz tega, trosi okoli,
! daje vso stvar z »Železničarjem*, oziroma | s'Kopačem poravnal po dr. Solar ju.
Menda mislite gospod načelnik, da smo ; pozabili na Vas! Nikakor ne! Mi nečemo j ničesar poravnati ker nismo prav ničesar j zagrešili, nego hočemo vse, kar je gnjilega odpraviti. Do konca hočemo stvar dognati, !
! tako daleč, da boste sami uvideli, ,,kedo je neumen, kedo je tako neumen, da sliši travo rasti11.
Popravek — Verd pri Borovnici. V Ki. štev. našega lista od 15. avgusta t. 1, smo priobčili precej oster dopis proti postajenačelniku v Verdu pri Borovnici, češ da dvema po- j možnima čuvajema ni dovolil reje domačih zajcev, vsled tega smo ga imenovali neka- ! kega zatiralca ubogih čuvajev, katerim ne ! privošči niti grižljeja zajčjega, mesa. To je gospoda postajenačelnika .težko, zadelo, tembolj, ker je že od leta 18,98 zvest pristaš naše železničarske organizacije. Pisal je na naše uredništvo list, v katerem nam to stvar pojašnjuje natančneje in iz katerega tudi sklepamo, da je bil gospod načelnik res popolnoma po. krivici napaden.
V	svojo obrambo nam je pisal sledeče ; Dva sodruga, pomožna čuvaja A. K. in K. P. se nikakor nista mogla premagovati, i da me ne bi kje očrnila. V to svrho se je1' sodr. A. K. podal na tržaški obratni inšpektorat in se tam proti meni ustmeno »pritožil«. Posledica te pritožbe je bilo unično zaslišavanje in pisarili so se dolgi zapisniki. Konec vsega tega pa je bilo, kakor, se je že glasil dotični odlok prometnega ravnateljstva:	,,cela vrsta obdolžitev proti
Vam, ki so bile, kakor se je -pozneje- dokazalo, prav brez vsake podlage".
Vsled tega je bil sodr. A. K. premeščen, sodr. K. P. pa, ki je sam priznal, da ga je A. K. nahujskal je pa vendar še odnesel pete.
Ta dva prijazna sodruga sta ustanovila zadrugo za rejo zajcev, seveda brez vsakega oblastvenega dovoljenja. še-!e po zaslišanju vsled gornje ovadbe sem se domislil, da hišni red kakor tudi inštrukcije za načelnika prepoveduje sploh, v vseli slučajih rejo domačih zajcev. Vsled tega sem potom progovzdrževalne sekcije v Lljub-ijani dal odstraniti zajčji hlev, kjer so -t zajci živeli svoje mizerno življenje".
Sodrugi železničarji, katerim so tamošnje j razmere znane, bodo po tem, kar smo tukaj povedali, vedeli soditi in javna sodba zadene konečno gotovo onega, ki je res kriv. Sicer tega ne bi bili priobčili toda, če smo že enkrat jednemu storili krivico, jo moramo lojalno popraviti, in sicer na tak način, da mu je dano popolno zadoščenje. Oni pa, ki je s tem prizadet naj si pa zapomni: Kdor drugemu jamo koplje, sam v njo pade.
Neprijeten intermezo. Dne 5. t. m. je priredila N. D. O. v Trstu izlet v Ajdovščino. Narodno časopisje je cel mesec prej agitiralo za ta izlet ter pripovedovalo, da bo dan 5. septembra zopet nov zgodovinski dan v razvoju in napredku narodnega delavstva. In dan je prišel in izlet se je vršil. Udeležba od strani tržaškega narodnega delavstva ni odgovarjala pričakovanju prirediteljev izleta.
O izletu in o slavnosti v Ajdovščini je pa narodno časopisje skoraj molčalo. »Edinost« je objavila precej kratko poročilce. V poro-čileu je pa bilo skrivnostno povedano, da se je dogodil na slavnosti v Ajdovščini »neprijeten intermezzo«. Za ta neprijeten inter-mezzo smo se mi zanimali in sodrug iz Ajdovščine nam poroča o vsem sledeče. «Na slavnosti v Ajdovščini se je bil Jaklič nekoliko preveč zagledal v kozarec. Ob petih popoldne na slavnosti v dvorani Bratina (v Ajdovščini), so nastopili razni govorniki. Jaklič seveda tudi, obdan z gloriolo narodnega mučeništva in vinskega boga. Zgovoren je bil kakor so navadno zgovorni vinski bratci. Psovke je metal, samo takrat ne več na socialne demokrate in socialne demokracijo, marveč na Mandiča in N. D. O.. Poslednji je rekel, da delavce z^i nos vodi, da je sle-
parska, nič vredna itd. Enako reči je očital Mandiču. Naposled so Jakliča vrgli iz dvorane, dali mu okusiti moč narodnih pesti in posebnih kretenj nog«. To je bil tedaj tisti skrivnostni «Intermezzo». Kaj naj rečemo mi k temu? Jaklič je ostal dosleden svojemu nagonu in svojemu značaju. Njegovo hudobijo in čudovito spretnost v obrekovanju so narodnjaki izkoriščali kot najboljšo sredstvo v gonji proti socialni demokraciji. Na prsih so redili gada in danes piku njih. Končno je vendarle resnično, da kdor se peča z blatom se umaže. To lekcijo so slovenski narodnjaki zaslužili in mi jim jo privoščimo. Drugače pa povemo še to, da to kar se je zgodilo v Ajdovščini ni ravno slučajno, ampak je samo posledica bojev, ki se vrše v narodni stranki v Trstu med strujo, ki je za pošteno in med strujo, kije za. nepošteno agitacijo. Jaklič je član odbora političnega društva Edinost v Trstu in je podpredsednik od njega obrekovane -in zasramovane N. D. O. Dolžnost vseh .Slovencev je, da časti tujo društvu EdinoSt in fN. D. G. na takem hežavidgnem kampi) orni.
»LAzione Socialista«. Tako je ime listu, ki ga je začela izdajati . nova Pagninijeva. »resnično socialistična in mednarodna stranka«. Tako se namreč sami imenujejo pani-nianci. Glavni socialistični namen tega lista je, obrekovanje socialno demokratične stranke. Izhaja enkrat na teden. Po celem svetu se porajajo sedaj tu sedaj tam posebni nacionalni demokratje Pagninijevega kopita. Slovenci imamo N. D. O. Pobijajo glavno stranico delavstva in branijo meščanske nazore in hočejo po vsej sili biti smatrani za socialiste. Bog jim daj srečo in lahko smrt.
Pragersko. Dne 23. avgusta zjutraj ob 41/., uri so tukajšnji delavci brzovozne partije pri vlaku štev. 34 razkladali iz enega voza zaboj težak 320 kg. Pri razkladanju so bili vposleni le štirje delavci, dva v vozu in dva zunaj voza. Zaboj je zdrsnil na tla in je padel z vso svojo težo na sodruga Er. Romicha in ga težko poškodoval. Tukajšnji železničarski zdravnik je ponesrečenca obvezal ter ga dal prepeljati takoj v bolnišnico v Maribor. Vzrok nesreče je zopet pripisati juž. železnici ker ima povsod premalo delavcev in ker morajo še vedno opravljati 24 urno službo. Zg več (trošenj so vložili tukajšnji delavci za znižanje 24 urne službe in pomnožitev delavcev, n vse to nič ne pomaga. Ponesrečenec je prejšni dan delal na rampi od 7. ure zjutraj do 4. ure popoldan potem pa je moral nastopiti službo k isti partiji za sodruga Martin Goloba, ki je prejšnji dan tudi ponesrečil in je moral delati brez večerje, lačen, ker ni imel denarja zanjo in ker tudi ženi njegovi, ki ni vedela da bode mož delal celo noč, ni nikdo naročil da bi mu jo poslala. Ko je zjutraj eden delavcev povedal postajenačelniku, da je sodrug Romih moral delati celo noč brez večerje, se je takoj usmilil ponesrečenca in je ukazal naj mu prinesejo mesa, da se malo okrepča. Delavec mu je pametno odgovoril da bode Romih sedaj težko kaj jedel, ker ima prehude bolečine, da bi bil prejšnji dan ko je bil zdrav in potreben, lahko tudi dvakrat večerjal, če bi imel denarja. Pri železnici pač ni navada povpraševati, če delavec more ostati celo noč v službi ali ne, če je lačen in spočit ali ne. Delavcu se jednostavno ukaže in on mora ubogati.
Kakor omenjeno, so delavci že večkrat prosili za znižanje 24 urne službe pri brzo-vozni partiji in čistilci voz (Wagcnputzer). Na njih zadnjo prošnjo so dobili sledeči odgovor: «kdor ne mara odpravljati 24 urno službo bo takoj odpuščen, ali pa naj ostane doma. Prošnje toraj ne pomagajo več. Zato je treba da se delavci združijo v svoji organizaciji in kadar bodo zadosti močni, jim ne bode več treba pisati vagon prošenj kakor so delali do sedaj, temveč pridobili si bodo na drug lažji način boljšo bodočnost. Mi vam torej kličemo: Stopite vsi v mednarodno socialdemokratično organizacijo, ker le s pomočjo združeno v skupni organizacij vam bode mogoče priti do blagostanja.
Izid deželnozborskih volitev na Goriškem.
Ocl vseli kandidatov je dobil samo klerikalni kandidat absolutno večino. Štrukelj je propadel. V ožje volitve pridejo: dr. Franko z Malfredorn in Fon s Križničem.
Socijalno-demokratičfii kandidati so dobili:
sodr. Marica 1181 glasov Vrčon 1183	„
„ Dr. Tuma 1188	„
Soeialno-demokratični glasovi so narasli za polovico proti predlanskim volitvam.
D
RFIZNE STVHRI
Izpred sodišča. — Utrujenost ne izključuje kazni. Dne 28. sept. p. 1. sta trčila na postaji Gmiind dva vlaka, vsled česar so se tri osebe teško poškodovale. Vodja premikačev, Janez Hreinholder je dobil ob 1 t na 2 po noči nalog, spremiti stroj, ki je imel nalog pripreči tovornemu vlaku, na drugi tir. Breinholder je poveril premikaču /a-lud-a z izvršitvijo tega naloga. Strojevodja. lirelll je pa izjavil, da bode rajši peljal na tretji tir, ker se na tem tiru lažje pripne na tovorni vlak. Zal ud je vpošteval to stro-jevodjevo odredbo ravnotako tudi ogibna čuvaja Arnost Steffel in Fran. Vičani/, ki sta bila o tem obveščena. Ko je imel pol ure kasneje, voziti osobni vlak iz postaje, sta oba ogibna čuvaja pozabila, da stoji na dotičnem tiru tovorni vlak; dala sta osob-nennt vlaku znamenje »Prosta vožnja« in posledica tega je bila, da sta vlaka trčila skupaj. Vodja premikačev, oba ogibna čuvaja in strojevodja so bili radi tega obtoženi, in pri okrožnem sodišču v Kremsu oproščeni. Ogibna čuvaja sta se izgovarjala, da sta bila vsled dok/e in naporna službe, utrujena in da sta vsled tega popolnoma pozabilo na tovorni vlak. ki je stal na tiru. Oprostitev je bila vsled pomanjkljive inteligence ter vsled vsled težke, utrudljive službe utemeljena, kajti v tacih razmerah človek lahko pozabi in tora j ne more bili odgovoren za nesrečo. Proti oprostitvi vodje premikačev Breinhdlderja se ni ugovarjalo, proti oprostitvi ostalih treh se je pa složila ničnostna pritožba, katero je pred kasacij-skim dvorom zastopal dvorni svetnik Bobies. dočim sta Dr. Harpner in Dr. Scherbak zagovarjala obtožence. Kasaeijski dvor je nič-nestni pritožbi ugodil in obsodil sve tri obtožence. vsacoga na tri tedne zapora.
Ta obsodba kaže neko novo strujo, ki nam do danes šo ni znana. Kadar dobimo pismeno razsodbo, se z stvarjo hočemo te-meljitije pečati.
Naši sodrugi pa se iz slučaja lahko po-uče, da železničar nima nikjer zagovornikov ker gospoda o železniški službi nima pravih pojmov. Naloga organizacije in posameznikov je toraj se vstrajno boriti toliko časa, dokler se ne uvede tudi na železnicah človeška služba, katero bode zagovarjali lahko uslužbenci.
To bo pa le tedaj mogoče, če bo organizacija tako čvrsta in močna, da se je bodo bale tudi železniške uprave.
čudna odredba. Malokateri župan bi izdal tako čudno odredbo, kakor je to storil pred kratkim župan v Oberamergavu na bavarskem. 11. majnika prihodnjega leta se začno tamkaj pasijonske igre. ki bodo trajale do 25. septembra. Vse igralce, in teh ni malo,
opominja župan v svoji odredbi, da odsedaj naprej ne smejo dajati porezati svojih las zato, da dobijo primerno dolgost do 11. majnika prihodnjega leta. Obernmcrgavski brivec že izvaja iz tega posledice te odredbe in išče postranski zaslužek za zimo. Med poletjem mu ga pa ne bode potreba, ker je tudi on predstavljalec.
Cerkev in vpepeljevanje mrličev. V Ansbachu na bavarskem se ravno vrši občna sinoda, ki je »parlament* lutrovske cerkve, Sklenila je malo odnehati v boju proti vpepeljevanju mrličev. Obstoji pa ta popust v tem, da hoče za naprej dovoliti cerkven pogreb pri vpepeljevanju mrličev pod tem pogojem, da ni vpepeljevanje demonstrativno proti cerkvi naperjeno. Razlogi za popust v sovraštvu cerkve proti vpepeljevanju mrličev se osla-njajo na dejstvo, da sc lutrovska cerkev sama oškoduje, ker s tem, da se zabranijo cerkveni obredi pri vpepeljevanju, se vendar še ni nikdar zabranilo vpepeljevanje samo. Pač pa se je omahujočim pokazalo, da gre tudi brez cerkve. In cerkev je s svoji_p»-zadržanjem sama pospeševala odvajanje ljudstva od cerkve. Konečno se povdarja, daje vpepeljevanje mrličev na Bavarskem že zelo v navadi, dasiravno še ni pripuščtena grad ha krematorijev. Vsled tega je občna sinoda mnenja, da hi bilo neumestno, ustavljati se še nadalje tej napravi in trpeti škodo na svojem zaslužku.
Katoliška cerkev seveda ne bode hotela zaostati, ko bode videla, da popuščajo druge krščanske cerkve v tej zadevi. Škoda bi bilo lepih novcev! .'sicer pa katoliška cerkev že sedaj zatisne oko, če se gre za kakega mogotca. ki zamore mastno plačati. «Kšeft je k še ti».
Velikansko mesto v številkah. Londonski grofijski svet je izdal zvezek statističnih podatkov za leto 1908/09, ki jasno kažejo življenje v velikem Londonu. Sedanje število londonskih prebivalcev se šteje na 7,537.196; med temi je 4; 139 mestnih uradnikov, 18.000 javnih stražnikov, 43.098 vpokojenih in 148.(144 revežev. 004.294 je državnozborskih volilcev. Zemljišče, na katerem stoji mesto, obsega 443.419 akrov. Na teh je 991.383 hiš. 2151 angleških milj (približno 3400 kilometrov) cest, 127 milj cestnih železnic, 700 milj prog za omnibus in 15.848 akrov trgov in mestnih vrtov. Posebno velikansko je prometno število. Meseca decembra je prišlo v londonske postaje 8071 vlakov iz predmestnih postaj. V pretečenem letu se je vozilo 350 milijonov oseb po mestnih železnicah in 273 milijonov v omnibusih. Londončani so odposlali v pretečenem letu 922,800.000 pisem in 24,947.000 brzojavk. 22.531 ladij je prišlo v londonsko luko; vrednost vvaževanega blaga jo znašala čez štiri milijarde.
Vršijo se sledeči shodi
25. sestanek sprevodnikov in zaviračev južne železnice.
Dnevni red: Poročilo o mariborski konferenci vlakospretnnega osobja.
["p~dušili so se sledeči shodi”
-□ in zborovanja
r
L
□
Dne 2. t. m. ob >8. uri zvečer se vrši v Trstu v delavskem domu, ulica Boschetto 5 Javen železničarski shod z dnevnim redom : /. Protest proti nameravanem atentatu, na pravice železničarjev. 2. Stannrinska doklada za državne železničarje.
Poročevalca: sodr. Weigl iz Dunaja in Kopač iz Trsta.
Dne	5.	t. m. ob 8. uri	zvečer	se vrši
v	Zidanem	mostu društven shod	železni-
čarjev z dnevnim redom: 1. Protest proti nameravanem atentatu na pravice železničarjev. 2. Okrožnica 385 A in nje izvrševanje.
Dne 6. t. m. se vrši v Ljubljani javen železničarski shod z dnevnim redom: 1. Protest proti nameravanemu atentatu na pravice železničarjev. 2. Poročilo konference sprevodniškega osobja v Mariboru.
Dne	7.	t. m. ob 8. uri	zvečer	se vrši
v	Trstu	v	zadružni gostilni	ulica Boccaccio
Podružnica ,,Spodnja Šiška11 je sklicala v sredo, dne 15. septembra t. 1., v društveni lokal, shod-članov, vposlenih v tukajšnji delavnici in kurilnici državne železnice. Vabilu se je odzvalo lepo število sodrugov in drugih delavcev, tako da je bil shod prav lepo obiskan. Sodr. Petrič je v eno uro trajajočem referatu pojasnjeval nameravano novo avtomatiko za delavce, ki je posledica zahtev stavljenih leta 1905. Dolgo časa je sicer ministerstvo rabilo, da prouči, to za delavce velevažno stvar in pričakovati bi bilo, da bo po takih mukah rojeno dete, krepak mladenič. Nada se ni uresničila in pokveka je zagledala luč sveta. Da se je tako zgodilo, je povsem naravno, kajti delavci so po znanem gibanju zaspali in čakali, da prično pečene pure po zraku letati. To se ni zgodilo, delavci pa tudi niso dobili, kar jim je bilo obljubljeno, ker namreč ta čas uprava ni spala, temveč je pazno sledila razvijajočim se razmeram. To bo treba popraviti; popravilo se bo pa le tedaj, če delavci zamujeno nadoineste, to se pravi, da se z vso resnostjo popri,mejo svoje organizacije. Dela r.as čaka v prihodnje obilo, kajti razmerje med kapitalom in proletarijatom se od dne do dne bolj poostruje. Ena najvažnejših kategorij železniške službe je in ostane delavniško osolijo in če bo to do zadnjega moža organizirano, potem je lahko naš pogled v bodočnost brez vse skibi. Organizacija pa ni važna le za splošne razmere, temuč tudi za lokalne, in da bi v Ljubljani bilo potreba temeljite remedure, menda vendar nikdo ne bo trdil. Oglejmo si n. pr. zaključek dela o sobotih. Povsodi se konča delo ob 12. uri,
| v Ljubljani se dela do ‘/t 2. ure popoldan.
In kako je z dopusti? Osobje se šikanira na : vse načine, tako, da raj še popusti od svoje pravice, kakor bi se dalo vedno zbadati. Če i delavec ponižno prosi povišanja plače, potem se mu odgovori : da hoče železnico odvzeti. Vse to, in še na stotine drugih i stvari je, ki jih bo treba odpraviti; odpra-: vile se bodo pa le potom močne strokovne organizacije. Zbrani so pritrjevali temu mnenju in nekaj jih je tudi takoj vplačalo vstopnino. Le tako naprej ! Vsi za enega, eden za vse!
V soboto, dne 19. septembra t. 1. ob (i. uri
zvečer so se zbrali kurjači^ drž. žel. v društvenem lokalu v Spodnji Šiški, da se pogovore glede delegacije na konferenco strojevodij in kurjačev c. kr. drž. žel., ki bo zborovala 4. oktobra na Dunaju. Vdeležba je bila z ozirom na prometne razmere še dokaj lepa. Navzoči so izjavili, da je neob-hodhodno potrebno, udeležiti se konference potom zastopnika. Razgovarjalo .se je o dnevnem redu konference in se izrazile različne želje, tikajoče se kurjačev. Konečno je bil enoglasno proglašen delegatom sodr. Valentin Kristan. Poverjeno mu nalogo je prevzel in obljubil, da težnje tukajšnjega osobja na primeren način pojasni.
Skrajni čas iii bil. da se tudi za te trpine kaj naredi in se njih obupen položaj zboljša. O tej priliki bi še omenili, da je še celo vrsto kurjačev izven organizacije, in ravno oni so vzrok neznosnim razmeram. Tarnati po gostilnah, po kurilnici in drugod ter zabavljati proti vsem ne pomaga nič, toliko manj, če kričač, ko zagleda kakega gospoda, skupaj zleze kakor star pipec za 2 krajcerja. Napravite toraj najprej red med seboj in potem se bo lahko odpravil tudi nered v kurilnici. Na delo toraj !
Dne 22. in 23. septembra se je vršila v Mariboru konferenca sprevodniškega osobja
južne železnice. Konferenca je bila zelo dobro obiskana in so se sprejeli za to osobje jako važni sklepi. Natančneje poročamo v prihodnji Številki.
Dne 21. septembra se je vršila na Jesenicah konferenca uslužbencev c. kr. državnih železnic z dnevnim redom:
1.) poldrugokratno vračunanje službenega časa v provizijski sklad.
2.) Skrajšanje avtomatike.
3.) Raznoterosti.
Poročala sta sodr. Kopač in Promitzer. Zbrani delegatje so položili svoje- zahteve v sledečo
RESOLUCIJO:
k 1. torki zahtevajo: poldrugokratno vračunjanje službenega časa v provizijski sklad za vse uslužbence, ki tega do sedaj še nimajo. k 2. točki: Avtomatika (napredovalni roki) naj sc skrajša od treh let na dve leti in to za vse uslužbence, dokler ne doseže letne plače 1200 kron.	N
k 3. točki :
a) 100% vračunjenje delavcev v provizijski zavod.
b) Vreditev službenega časa eksekutivnega osobja, tako, da bode v manjših postajah znašal služben Sas 40% prosti čas pa <>0°/,,. Delavni čas delavcev naj znaša k večjemu 9 ur na dan.
<■) Službeno obleko za vse uslužbence ki so v provizijskem skladu.
d) Službeno doklado mesečnih 24 kron za pre-mikače.
e) Skrajšanje vporabne dobe službenih oblek.
f) Dežno obleko za vse osobje in delavce.
y) Povprečni znesek za obutev Schuhlpauschale) mesečnih 12 kron za čuvaje.
h) Odkazanje naturalnih stanovanj, analogno, državnim uslužbencem.
i.) Premestitev piscev nakladnih listov in skladiščnih slug v II. službeno kategorijo.
k) Zvišanje pisnega pavšala na 1 krono.
I) Funkcijsko doklado 24 kron za skladiščne nad-- zornike no stalnih (sistemiziranih) mestih. in) Nočno dklado za vse uslužbence in delavce, ki opravljajo nočno službo.
Dodatek.
Vratarji zahtevajo:
1.) Podelitev dvojne službene obleke;
2.) Imenovanje poduradnikom pri doseženi plašči 1200 kron.
Pisni pavšal 1 krono na mesec.
Dne 25. septembra se je na Dunaju vršila državna konferenca vozovnih mojstrov in vozovnih nadzornikov. Tudi o tej konferenci priobčimo v prihodnji številki natančneje poročilo.
Dne 27. septembra seje vršil v Borovnici v gostilni pri Petriču občni zbor tamošnje krajevne skupine. Poročal je sodr. Kopač o razvoju kapitalizma in o stremljenju proletariata s posebnim ozirom na železničarje.
Izvolili so se sledeči odborniki: Simončič Anton, predsednik; '^Valentin Karl, namestnik; Al. Vlagar, zapisnikar; Gril Viktor. blagajnik; Kukovičevič Franc in Grinc J. subblagajnika; Poglal Andr., knižničar; Gam Franc, in Kesler Franc preglednika.
Po.vdarja se posebno, da je nabavila krajevna skupina lepo- zbirko slovenskih knjig, teleti bi bilo, da bi se člani prav pridno posluževali knižnice.
Mesečne seje članov krajevne skupine Ptuj se vrše prvo nedeljo po
SLOVENSKI ŽELEZNIČARJI!
U založbi „Rdečaga Prapora" u Ljubljani
JE RAVNOKAR IZŠEli
Žepni Koledar
  zci delavce sploh in prometne uslužbence =—
sms- za* navadno leto 1910. ^
Ta koledar izhaja še deseto leto. Vsebina mu jc naslednja : Koledar, Tabela za železničarje. Množilna razpredelnica, Kolkovne lestvice, Poštni tarif, Inozemske denarne vrednosti, Stara mera in nova, Koliko plačam osebne dohodnine, Koliko plačam vojne takse, Nekaj dogodkov iz zgodovine, Vzhod, ki se dviga, Alkohol in železničarji, Žena in socialistični
----------------------------j   ---------------
tisk, Drobiž in biležke za vsak dan v letu. — Razun te vsebine prinaša koledar sliko nodruga Etbina Kristana.
f
Ta bogata vsebina priča.' da je koledar vsega priporočila vreden za vsakogar. Razpošiljati se prične takoj. Organizacije in posamezne naročnike kar najuljudneje prosimo, da ga naroče čimprej zakaj pošiljatev more biti le tedaj točna, če se naročniki zglase pravočasno.
Cena v platno vezanemu izvodu je 80 vin., —=— po pošti 10 vin. več. —_—
Zaupniki organizacij, ki naroče več izvodov, dobe J0°„ popusta.
- Naroča se pri	_
Upravi »RDEČEGA PRAPORA*
 = V J U B L*l A\ I. =----------
vsakega meseca v Pesserl-ovi gostilni.
Sodruge vabimo, da se teh sej v velikem številu vdeležujejo.
Nadalje vabimo sodruge, ki so že* eno leto člani društva, da pridejo zamenjat začasne karte (Interims-karte) s knjižicami.
Odbor.
Vseii krajnim skupinam in vplačevalnicam tržaškega tajništva	,.Splošnega prav,	in	strokovnega društva za
,	Avstrijo",	na	znanje!
Vodstva kr. skupin	in	uplačevalnic,	se prosijo,	da	se radi shodov,	za katere žele	govor-
nike, najmanj en teden pred nameravenem shodom obrnejo na železničarsko tajništvo v Trstu ulica Boschetto 5. Inače ob najboljši volji, ne moremo vstreči željam sodrugov.
Železničarsko tajništvo.
^ .. .... f	• k • • o
železničarji!
Zahtevajte v vseh gostilnah, kavarnah in b ri v n ica h st ran kine
v
liste kakor: j^e/ejničar in 7{deči prapor.
PRIPOROČILO SDdrugom, ki prihajajo u Ljubljano
se priporoča
Restavracija „INTERNATIONAL"
oh Resljevi cesti št. 22
v neposredni bližini južnega kolodvora
Vedno sveže pivo, dobra dolenjska vinci. kakor tudi gorka in mrzla kuhinja
na razpolaga je lep senčnat urt s kegljiščem in vsi slovenski ter nemški in italjanski delavski listi.
Na prijazen poset vabi
Marija Petrič
restavraterka
Kavarna LNIONE-Trst
Ulica Caserina in ulica Torre Hiiincii —= Napitnina je odpravljena. =—
Velika zbirka političnih in leposlovnih revij
—	 in	časnikov	v	vseh jezikih. _—
•••••••••••••••••
Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Kopač. Tjska Dragutin Priora v Kopru.