RAZGLEDI
LEOPOLD STAFF
(1878 — 1957)
Ko je pred desetimi leti za vedno umolknil Leopold Staff, je poljska književnost izgubila pesnika, ki je več kot pol stoletja stal v njenih prvih vrstah.
Rodil se je v Lvovu kot sin slaščičarja češkega rodu, dovršil tam klasično gimnazijo, študiral na hovski univerzi pravo, a se po dveh letih prepisal na romanistiko, nadaljeval študije v tujini — v Parizu in v Italiji, vmes pa doma pripravljal svoje pesmi za tisk.
Pesniti je začel že v gimnaziji, bil sprva pod vplivom S(o\vackega in Kaspro\vicza. pozneje pa se je poglabljal v poezijo francoskih parnasovcev in simbolistov ter v Nietzschejeva dela, ki je nekatera tudi prevedel. Kot nekoč mladi Stowaeki, je tudi mladi Staff želel »eAropeizirati« poljsko poezijo, ji približati velike umetnine drugih evropskih pa tudi neevropskih narodov. Pripravil je izbor iz francoske lirike, prevajal Leonarda da Vincija in Michelangela, Goetheja in kitajsko liriko, srednjeveške legende in latinsko poezijo Jana Kochanonskega. Ker se je preživljal s književnim delom, je objavil tudi mnogo prevodov nevezane besede, vse to seveda ne takoj, temveč v svojem dolgem, plodnem življenju.
Kot mlad lirik je nastopil z zbirko Sanje o moči (1901) in z njo takoj zaslovel. Odklonil je dekadenčno življenjsko naveličanost in apoteozo smrti kot modno pozo in se z mladostnim zanosom navduševal za ustvarjalno življenje, za pogumno dejanje, kot ga upodablja v programskem sonetu Kovač. Zelja, da bi zavladal nad kaosom, se kaže tudi v obliki teh pesmi, ki so v njih združene simbolistične podobe s parnasovsko jasnostjo.
Čeprav je bil Staff obdarjen z izredno bogato pesniško domišljijo, se ji ni prepuščal, kot je to delal Tetmajer in drugi mladopoljski poeti, temveč jo obvladoval z razumom. Prav ta umetniška disciplina, io ravnotežje med buj-
431
nim lirskim čustvom in oblikovnim redom daje Staffovi poeziji videz klasične umerjenosti, ki se kaže tudi v tem, da je namesto svobodnega verza gojil stalne pesniške oblike, predvsem sonet.
Ničejansko »hotenje moči«, zaznavno v prvi njegovi pesniški zbirki, se je že v naslednjih dveh omejilo le na hrepenenje po »dejanju*. Dionizijska vi-harnost je bila namreč tuja Staffovemu pesniškemu temperamentu, njegovemu doživljanju sveta ustreza apoliniena urejenost, ki polno zazveni v pesmih, objavljenih v zbirki Cvetoča, veja (190S). Tu je že ves Staff, s svojo prav biološko vero v življenje, katerega lepoto in bogastvo opeva, čeprav ve, da je tudi neusmiljeno in nemoralno. Optimistično razmišljanje se prepleta z zavestjo o nujnosti trpljenja in z vdanostjo v usodo. Ta zbirka nam predstavlja zrelega pesnika kot čistega lirika — neposrednega oblikovalca občutij in doživetij, ki zna bežnim trenutkom dati nadčasovno veljavo.
Med bisere poljske lirike sodi ciklus Radost in bol sreče in trenutka z znamenito kitico o nedosegljivosti sreče, kjer predmeti in prizori iz vsakdanjega življenja — to je bistvena značilnost Staffove poezije! ¦— čudovito ponazarjajo pesniško misel, večni motiv minljivosti je tu dobil enkratno podobo.
Pri vsej zaverovanosti vase, v svoj doživljajski svet, Staff ne pozablja na sočloveka in na velike zgodovinske dogodke svojega časa. Politično mrtvilo v avstrijski Galiciji ga ni spodbujalo k pesniškemu oblikovanju, na revolucionarne dogodke v kongresni Poljski leta 1903 pa se je takoj odzval s sonetnim ciklusom Pravična jeza in s himnično pesmijo Pomlad narodov.
V nadaljnjih pesniških zbirkah — Nasmehi ur (1910), V senci meča (1911). Labod in lira (1914) — so zasijali že znani motivi v novi luči, v okviru domače in italijanske pokrajine. V teh letih je namreč pesnik mnogo potoval po zahodni Evropi, zlasti po Italiji, katere renesančna kultura mu je bila zaradi svoje življenjske vedrine posebno blizka in draga.
Ob začetku prve svetovne vojne je živel z družino na deželi blizu Lvova, potem ko je ruska vojska zavzela te kraje, pa kot civilni ujetnik v Harkovu, kjer je še naprej pisal in objavljal knjige. Pod vtisom vojnih grozot in iz ogorčenja nad mešetarjenjem imperialistov z osvobodilnimi napori narodov je nastala pesniška zbirka Mavrica solz in krvi (1918), vanje pa je vključil tudi ciklus sonetov iz leta 1905. V letih 1904—1920 je napisal tudi precej dram, ki pa niso tako pomembne kot njegova lirika.
Med vojnama je Staff živel v Varšavi in veljal za največjega živečega poljskega pesnika. Bil je živa vez med Mlado Poljsko in novim pesniškim rodom, ki je videl svoj vzor v Staffovem humanizmu in vitalizmu. Mladi Julian Tuwim je Staff a oboževal kot umetnika in kot človeka, najbolj izviren pesnik tridesetih let K. I. Galczvnski ga je imenoval »Apolona poljske poezije«, še mnogi drugi so mu posvečali pesmi. Posebno blizu je bil tem pesnikom Staffov smisel za lepoto preprostih stvari, ki je prišel do veljave že v njegovi predvojni liriki, najbolj pa v pesniški zbirki Poljske stezice (1919). Tu so iz kmečkega življenja zajeti opisi vsakdanjih predmetov in vsakdanjih opravil — nekakšen ruralizem, kar je bilo v poeziji Mlade Poljske, ki se je izogibala »nepoetičnih« in ;antiestetičnih<: motivov, popolna novost, medtem ko je v mladopoljski prozi deset let prej ustvaril Revmont s svojimi Kmeti izredno umetnino ruralistične smeri. Staff je najbolj navadne motive — o tem govore že naslovi  Gosja pastirica,  Gnoj. Molža, Petelin,  Vol — zajel  v klasično so-
432
netno obliko, jih pogosto osvetlil s humorjem ter tako ustvaril prijetne žanrske podobe, ki izzvene v slavospev kmetu in njegovemu trudu.
Pesniški zbirki Visoko dreoje (1932) in Baron medu (1936) sta prinesli nove, religiozne tone, ki pa s svojo frančiškansko preprosto ljubeznijo do življenja niso skalili osnovne vedre melodije Staffove refleksivne lirike. Hkrati pa se začne v teh zbirkah, objavljenih v letih naraščajoče fašistične nevarnosti, oglašati ironija, dvom o dotedanjih vrednotah, negacija, tista dvojnost pesnikovega razmerja do sebe in do sveta. ki< jo je razvila šele lirika po drugi svetovni vojni.
Pesnikove zle slutnje so se uresničile z nacističnim napadom na njegovo domovino, ki mu je sledila skoraj šest let trajajoča okupacija. Med vstajo 1944 se je umaknil iz goreče Varšave, sicer pa predaval v ilegalnih tečajih in sodeloval pri ilegalnih antologijah s pesmimi, ki so izšle po vojni v zbirki Mrtvo oreme (1946). Iz njih lahko spoznamo, da tudi ob najhujših pretresih ni izgubil duhovnega ravnotežja, vere v človeka in v življenjski prerod. Po vojni je živel nekaj let v Krakovu, kjer so mu podelili častni doktorat Jagelonske univerze, potem pa spet v Varšavi. Tu je še objavil zbirko Vrbovje (1934). zadnja zbirka Devet muz (1938) pa je izšla že po njegovi smrti. V teh pesmih je manj slovesen kot nekoč in tudi v obliki se skuša približati novi, povojni liriki. Povečini so to kratke pesmi v svobodnem ritmu, brez rim, s poudarkom na metafori. Nove, ekspresionistične metode pa ni mogel več razviti — prehitela ga je smrt.
Pričujoči prevodi skušajo predstaviti nekaj najlepših in najznačilnejših pesmi iz bogate Staffove lirike, ohranjene v sedemnajstih pesniških zbirkah. Skupno s prevodi v antologiji Poljska lirika dvajsetega stoletja (prev. Lojze Krakar) in v knjigi Poljska književnost naj vsaj v obrisih prikažejo bogato pesniško osebnost Leopolda Staffa — simbol življenjske vedrine in velikega umetnika poljske besede.
Rozka   Štefanova
28   Sodobnost
433