Pesmi in epigrami
(Ob pesnikovi sedemdesetletnici, 30. 3. 1920)
Dušan Mevlja
DOBRI    Le kam so se skrili
LJUDJE    dobri ijudje?
V avtobusih sedijo
mladeniči z nogami
na sedežih,
poleg njih se tresejo
stoječi starčki,
ki lovijo ravnotežje ...
Kje so dobri ljudje,
da bi jim dali roke?
Kje so dobri ljudje,
da bi jim poklonili
392
393                                                                                                                 Pesmi in epigrami
minuto sočutja?
Vse hiti, vse beži
mimo ljudi.
Le kam so se skrili
dobri ljudje?
V knjigah Miška Kranjca
je opisana njih milina,
tu med nami jih več ni,
postali so že zgodovina ...
BOLEČINA     Navadi se živeti z bolečino, kakor da bi bila del tebe, tvoja roka, tvoja noga, tvoje srce, tvoja pljuča ... Ne odrivaj je od sebe, kakor da je vsiljiva tujka, saj veš, da je stara znanka, ki je ne moreš odgnati, kakor da je sploh ne poznaš. Reci si: pridi, bolečina, pridi, draga sestra, brez tebe bi bilo življenje lahkomiseln, prazen dim. Le pridi, bolečina, tu je tvoje naročje ...
Moja sanjava misel
odhaja k morju,
k zalivu med hribi,
kjer skozi senčni gozd
hitim sinji vodi naproti.
Molim, da bi našel čudež,
ki mi povrne mir in lepoto.
Pot pričakovanja je skrivnostna:
stopam kot v snu, počasi in svečano,
hočem zlagoma použiti vse,
na kar sem čakal tako dolgo,
stisnjen med betonske zidove.
Veselim se dreves ob poti,
martinčkov, ki mi švigajo
POT PRIČAKOVANJA
med nogami, kačjih pastirjev,
ki šelestijo z zelenkastimi krili,
topel zrak je poln žuželk in metuljev,
poln omamnih vonjev.
Pot pričakovanja je najlepša
in ni ji podobne:
med smokvami in ringloji,
med breskvami, tja dol,
tja dol k žareči vodi!
Saj ni nič,
pot kot vsaka druga,
z drevesi in kamenjem,
s prstjo in srobotom
preprežena, z divjimi krvavordečimi
črnicami obrobljena.
Saj ni nič,
gotovo malce pretiravam,
ko jo takole navdušeno opisujem.
A nekaj si moram vendar izmisliti,
nekaj moram tudi jaz imeti zase,
pustite mi to majčkeno veselje!
Včasih izgubiš še to, kar si imel,
imel pa nisi nič.
In ker izgubiš še ta nič,
spoznaš, da je tudi nič lahko nekaj,
za čimer lahko žaluješ...
Lahko je reči: ta je nor, ta ni pri pravi! težje je reči besedo tolažilno, ki ozdravi!
KANDIDAT     Ko sem se rodil, sem najprej postal kandidat, pozneje so me sprejeli za člana človeškega klana. Zdaj ko sem star in odveč, so mi vzeli članstvo preč.
LAHKO JE REČI
394
Dušan Mevlja
NIČ
395
Pesmi in epigrami
Spet sem postal kandidat
za grob ali za žaro,
kandidat za odpad, za staro šaro..
PO SLUŽBENI DOLŽNOSTI
Če bi sodili po tej pogrebni paradi,
pokojnika ljudje so imeli radi.
Kaj bi lagali: niso ga prišli kropit
zaradi njegovih kreposti,
prišli so na pogreb po službeni dolžnosti.
VELIKI LJUDJE
Veliki ljudje
imajo velike dohodke,
a tudi velike zahteve:
velike hiše,
velike pse,
velike televizorje.
V bankah imajo velike rezerve:
dinarje deviznega porekla.
Z naravo se združujejo
na velikih vikendih.
Tudi na pokopališčih
imajo velike parcele
in velike nagrobne spomenike.
Ko umrejo, ostanejo za njimi
velike izgube
in veliki mrtvaški oglasi.
VOJNA Z MIKROFONI
V hrupni vojski z mikrofoni, ko užgo se bataljoni, ko divja in bevska truma, ko razsaja kot brez uma, manjka žal le - glas razuma .
BALADA
O SOCIALNEM
KRUHU
Z namenom plemenitim so ga ustanovili, da z njim pomagali bi siromakom v sili. Potem pa, da bi z njim čim bolje zaslužili, so ga na hitro stoodstotno podražili...