POŠTNINA PAVŠALIRANA. DOM IN SVET LETNIK XXXV LJUBLJANA 1922 G-A. T K0/. VSEBINA STE V. 5. LEPOSLOVNI DEL: I. Pesmi. Joža Lovrenčič: Kronika Trente alias Trentarskega šludenla II. del. 201. — B. V.: Prečute noči. 203. — Ivan Albreht: Kaj gre mimo nas? 204. II. Pripovedna proza. Ivan Brodar: Detinstvo. 193. — Narte Velikonja: Štrajk. 205. — Alojzij Remec: Kirke, verižniška komedija v štirih dejanjih. 212. ZNANSTVENI DEL: * ■v I. Članki. Lionardo da Vinci: Zadnja večerja. 223. — Dr. L. Sušnik: L'Ouragan. 231. II. Zapiski. Slovstvo: Dr. Ivan Lah: Noč na Hmeljniku. (Fr. Koblar.) 236. — Anton Medved: Stari in mladi. (Fr. Koblar.) 236. — A-Hifzi Bjelevac: Rene Logofetides (Ivan Mazovec.) 237.— Umetnost: Krožek slikarskih omladincev „Indipendenti veneziani". (Dr. Dario de Tuoni — Padova.) 238. — Glasba: O nekaterih glasbenih izdanjih. (M. Kogoj.) 239. Na platnicah: Prejeli smo v oceno. »DOM IN SVET« IZHAJA DVAJSETEGA VSAKEGA MESECA NA 48 STRANEH. -NAROČNINA ZNAŠA LETNO 250 K, ZA DIJAKE 200 K (ŽELIMO, DA NAROČAJO SKUPNO!). UREDNIKA: DR. AL MERHAR, LJUBLJANA, PRED ŠKOFIJO 6, IN DR. FRANCE STELE, LJUBLJANA, SV. PETRA CESTA 80. - UPRAVNIŠTVO: LJUBLJANA, JUGOSLOVANSKA TISKARNA. - ZAL02NIK IN LASTNIK: KAT. TISK. DRUŠTVO V LJUBLJANI. - TISK IN KLIŠEJI JUGOSL. TISKARNE V LJUBLJANI ( DETINSTVO Ivan Brodar. Tretje poglavje, t. e popisoval bi svojega prvega dneva v šoli, da ni odločilen za moj nadaljnji razvoj, da niso že v njem spočete vse tiste muke, vsi čudni boji, ki so jim bile priče šolske klopi tik do vstopa v srednjo šolo. Najbrž sva se bila zakesnila. Mama me je bila predolgo obla~ čila, umivala, česala, križala... Ko se vrata odpro, so bile že vse klopi zasedene. Z radovednim smehom seže učitelj očetu, v roko, levico mi položi na ramo. »Ali ne bo jokal?« je bilo njegovo prvo vprašanje. Z očmi sta se domenila, da me učitelj obrne proti katedru, oče pa medtem za mojim hrbtom izgine skozi vrata. Ko sem se ozrl, očeta ni bilo več. Učitelj me rahlo prime za roko in me posadi v zadnjo klop, kjer se je zdajci pokazal še prazen prostor. Uslužno mi obesi plašč na klin in mi navdušeno prikima. Neznansko ga je moralo veselili, da sem postal njegov učenec. Da ni bilo še sedem in dvajset drugih v razredu, sedel bi bil k meni v klop in po dragi volji bi se bila po-razgovorila. Z očetom sta se poznala, to je bilol Tovariša sta bila na zavodu. Vseh sedem in dvajset prijateljev je strmelo vame, ugibali so o privilegijah, ki jih uživam. Med prvim odmorom so v prvi klopi steknili glave in so dognali, kdo da sem. Znanec iz Strme ulice, njegov oče je pri nas pobiral kosti, me je poznal. Poznal sem tudi jaz njega, a razlika v stanu ni pripuščala, da bi se bila seznanila bliže. Pred voz je bil vprežen pes, za vozom je krevsal stari, Mirko je priganjal psa. Tako so pridrdrali vsako soboto pod večer na naš vri. Oblezla sta bila poprej vse vile. Od nas sta jo krenila naravnost proti domu. Zgodilo se je, da je oče natočil kozarec vina in ga je postavil na vrtno mizo. Brez besede. Stari je razumel in je nagnil kozarec za vrat — takisto brez besede. Za šalo je oče natočil še drugi ko~ zarec in ga je postavil na isto mesto. Brez besede. Stan je moral imeti oči na tilniku. Zakaj toliko da je oče odmaknil roko, je stopil k mizi in je zvrnil vino v grlo. Brez besede. Mali Mirko je med vsem tem časom držal psa za »uzdo« in je s svojimi sivimi, kot nebes svetlimi očmi meril kedaj svojega, kedaj mojega očeta, kedaj psa, kedaj mene. Osobilo midva sva se spoprijela s pogledi? Bila je nekaka napetost med nama: brez sovraštva, povzročena zgolj po želji, spoznati drug drugega do dna. Zdaj se je s prijetnim nasmehom približal iz prve klopi in me je seznanil s tovariši svoje rezidence. Oblečen je bil skromno, a dostojno. Tudi bos ni bil. Rekel bi, da so bili čevlji še najlepše, kar je imel na sebi. Suknja je bila obrnjena in prekrojena, hlače na-merjene štirinajstletnemu fantu. Poznalo se mu je, da se tega ne zaveda. Tudi jaz sem ga bil vesel v trenutku, ko ga ni bilo med sedem in dvajsetimi vrstniki obraza, ki bi se ga bil upal nagovoriti. Še isti dan mi je obljubil, da se v njegovi kočiji popeljem čez Dravo. Poleg mene je sedel slabič krmežljavih oči, vodenega pogleda in malodane prozornih rok. Sključen se je slačil, sključen oblačil, pred šolskim poslopjem ga je stalno pričakovala ženska, ki mu je segla pod pazduho in ga je spremila domov. Ta mož je prvi začutil, kako sem v lej družbi sam. Ker je bil sam tudi on, se me je oklenil z brezprimerno zvestobo. Trebalo mu je v globoki torbi poiskati kamenček, sklobuštrani motvoz s privezano gobo rešiti vozlov in zank, zabrisane domače naloge poživiti s svežo kamenčkovo konico. Toliko da me ni že po prvih treh dneh objela njegova spremljevalka pred šolo. Stisnila mi je pomarančo v roko in je silila vame z vprašanji, poizvedovanji po svojem ubogem Bogdanu. Preplavljala me je s pridnostjo, sposobnostjo, z nenavadnimi darovi duha in volje, ki se pojavljajo pri njem že v tako rani mladosti. Obupno sem se razgledoval po primernejšem drugu. Mirko mi je sedel predaleč. Onstran »zare«, prehodom med klopnima vrstama, je sedel železničar Milan. Koj prvo uro je bil pohvaljen. Če bi bila za njim počila pištola, mislim, da bi se ne bil ozrl, tako nepremično je strmel v učitelja, tako nepremično je strmel v desko, ponavljajoč vsako besedo z ustnami. Bil pa je tudi prvi, ki se je »odrezaval«. »Sedi! Milan nam bo to povedal...« A Milan je že stal, z rdečimi kapljicami na čelu, in nas je kar tako sekal... Učitelj ga je bil od srca vesel, tovariši so se mu čudili. Če mu je izpodletelo, je ves zardel in učitelj mu je pomagal. Izpodletelo pa mu je tudi tako, da je bilo odgovorov sploh konec. Z obupanimi očmi je visel na učiteljevem obrazu, brezpomočno se je oziral po nas . . . Približal sem se mu previdno, da ga ne odbijem že prvi trenutek. Pomagal ni rad. Rajši je opazoval, kako drugi delajo... Mene je vprašal, ali delam domače naloge sam. »Kajpak sami« — česar pa ni verjel. Nasmejal se je z levim licem, oči se niso nasmejale. Naj narišemo krog do jutri, nam je velel učitelj. Kakor kdo more. Krog pa mora biti narejen s prosto roko, brez pripomočka. Ko smo si drugega dne pred poukom kazali tablice, je Mirko priznal, da takega kroga še ni videl, kot je moj. Učitelj mu je pritrdil. Milan je po pouku zahteval mojo tablico, položil si jo je na klop in je dolgo gledal vanjo. »2e vemol« mi je zakrilil od daleč, ko nas je učitelj izpustil na ulico, »že vemo!« in jo je naglo odkuril proti kolodvoru. Na oglu me je ustavil Mirko. »Trdi, da ti oče dela naloge. Kaj-ne, da ni res?« Sporazumela sva se, da sem krog naredil sam, čisto sam, kaj brigajo očeta moje naloge, če si Milan izposoja svojo učenost pri železničarjih, naj si jo! . In znova me je povabil na kočijo. 2. Pot k Mirkovim je držala po zelo strmih stopnicah, vratolomno vijočih se vkreber. V polmraku nisva razločila ničesar. Globoke sence na levi, globoke sence na desni. Mostovži so se kar trli, neblago je dišalo od vsepovsod. Ko dospeva v tretje nadstropje — bilo pa je že pod streho — pritisne Mirko na gumb, na kar se odpro nekaka vrata. Skozi dvoje prepok je iz druge sobe zasijala svetloba. V tej drugi sobi je na postelji pri oknu sedela Mirkova mati. Mirko požene klobuk v kot, vrže torbo na polico in se zakadi ženi v naročje. Pošteno ga je oštela, zakaj imela je pletenje v rokah. »To je moj sošolec,« je rekel mimogrede. Žena se ni ozrla name. »Kaj bi?« Mirko se je namrščil. »Ali je Baron doma?« »Ni ga. Vendar ne bo nič!« »Zakaj ne,« je sunil ramo v zrak Mirko in se je sredi sobe okrenil izzivajoč. »Počakajla, da se vrne oče.« Odkar je Mirko hodil v šolo, je oče vozaril sam. Nerad je pogrešal sina. A s šolo se mu je la posel zdel nezdružljiv. Vsaj sprva. Kmalu pa smo zopet videli Mirka spremljati očeta, Barona in voz in neprokosen smrad po gnilih kosteh je bil za njimi... V stanovanju ni dišalo po očetovem rokodelstvu. Tri postelje so stale v svetlobi, revne, a snažne. Umazana ura je tiktakala nad vrati. Ogoljeni stenski ogli so bili prepeti s preprogami nedoločljivih barv. »Daj knjigo s police!« Mirko se je vzpel na stol in je materi prinesel knjigo. »Daj, da pogledam, kam je šel danes.« Prelistala je pol zvezka, umazani papir ji je lepil na prstih. »Moral bi biti že nazaj. Šestnajst hiš ima obresti, ni vredno.« Že sva bila pri vratih. »Položi knjigo nazaj.« Stopil sem v mračno vežo, Mirko je bil takoj za menoj. »Hroma je, ali si opazil?« In pripovedoval je, kako ji strežejo, da se ne upa vstati, če je sama v sobi, kako ga čaka, ko pride iz šole, da ji poišče bergle. »Samo kuha, iz sobe ni bila že tri leta.« Na dvorišču so Mirkovi imeli hlev in kolnico. Kakor izvoščki. A kolnica in hlev sta bila prazna. »Gotovo se vrne po ovinkih,« je ugibal Mirko, »ta mesec še ni plačal dače, policaj bi ga zasačil.« Poleg hleva je bilo skladišče za kosli; tudi če bi ga ne bil zapazil, bi vedel, da je tam... Mirka ni motilo ne skladišče ne kanal, ki se je tik pod dvoriščem izlival, kalaraki za kalarakiom, y Dravo. Splezal je na plot in se je razgledal na vse strani. A že je zaropotalo po Strmi ulici. Dvakrat šestnajst stopnic drži z nabrežja na trg: po tej strmi poti je s psom in vozičkom hitel proti domu Mirkov oče. Pes je bil ves spehan, mož nič manj. Zavila sta na dvorišče in naglo je izginil voz s priprego pod zaklon. »Fu!« si je starec snel klobuk z glave in se je jel brisali. »In še sam. Ne vem, kako dolgo bom... Kam pa li? Ali ven? Ne boš! Kolo se je polomilo.« »Pa z Baronom.« »Če se mu ljubi? Žival se je natovorila.« Komaj je Mirko imenoval Barona, je pes že potaknil glavo iz kolibe in je krepko mahal z repom. Starec je hotel še nekaj reči, a smo bili že na ulici. Baron, svoboden, pred nami, Mirko hlastnih korakov za njim. »On že ve, kam,« se je smejal Mirko in jadrno sva stopala za psom. »Zavoljo šole pa si kar nič ne beli glave. Ta ima to, oni ono muho; so med njimi, ki jim ščurki lazijo po možganih. Vesel sem, da ^Mj^^rtwsrilMiwmiHlflMII'ii111 WBI'll111 .^^^^^^SgSaftitee^fe&igl jih ne vidim. Učiielj bi ne bil za ves svet. Ali pismonoša, ali izvošček. Najrajši izvošček. Imaš konja, imaš voz in voziš se s svojim gostom — samemu ti je dolgčas — po ravnih cestah, mimo krčem in cerkev, mimo ljudi, gozdov, pašnikov, rek in mostov: vse za teboj, ti pa naprej, naprej, dokler te je voljal Konj pozna tebe, ti si drag njemu, in če gost vrhu predpisane voznine navrže še napitnino, si gospod, si kralj, in najsi spiš v hlevu in si s slamo čediš škornje. Seno je ceneno, le usnje je drago. Najdražji pa je konj. Kapitala treba, tega pa nimam.« Čebljal je neumorno, krepka sapa je vlekla proti nama in je zapirala usta. »Ali poznaš to poslopje?« »Vojašnica je.« »Ampak katera?« Ne, tega nisem vedel. Ne da bi nama bil kdo branil, sva stopila na dvorišče. Z dvorišča na še večji prostor. Novinci so se učili jahati. »Tu gledam konje dan za dnem. Sioži se mi po njih, če deži in ne morem k njim. V dežju ne jezdijo.« Sedel je tiho na klop in je poslušal povelja, topot kopit v žaganju, prhanje konj. »Poznajo me, zato me ne spode. Edini stražmojster je včasi nataknjen, kadar mu ne jezdijo prav. Kadar grmi njegov grom in njegova jeza treska, ne strme le novinci, tudi konji se plašijo. A to je malokdaj. Običajno ob sobotah. Pride namreč častnik in si ogleda konje in jahače, hlev in kovačnico, mrvo in oves in sol — vse do pike. Z orokavičenim prstom pobrska po hlevnem podu: če se je rokavica umazala, udari stražmojstra za uho. Stražmojster udriha s stremenom po vojakih, kadar častnik odide. Ko odide stražmojster, pa vojaki poiščejo biče in pikapoka po revežih konjih! — Toda iti moram. Poskakali so raz konje.« Planil je v hlev in videl sem, kako se je z ogromnim šopom slame lotil konja. Drgal ga je ravno četrt ure. Nato mu je očedil kopita najprej z železnim kavljem, potem s ščetko. Za nekaj hipov mi je izginil izpred oči. A že se je pojavil s sedlom, pasom, uzdjem in garnituro krtač. Snaženje je trajalo zopet četrt ure. Najdelj se je ■ zamudil pri kovinastih pločah. Bleščati so se morale kot solnce. Vojak je vse pregledal in izginila sta v hlev. Ko se je pojavil zopet, je tiščal hleb kruha pod pazduho. »Lej, in zdaj se vrneva,« me je pozdravil z ognjenimi očmi, koraki so mu bili še hlastnejši kol prej. Za vojašnico smo se ustavili. Odrezal je velik kos kruha, pol sebi, pol Baronu, in stopili smo na obrežje. Mrcvaril je svoj delež, da je bilo kaj. Tudi Baron je bil zaostal... i ' »Ostanek nesem domov. Podrobimo ga v kavo.« Most, Drava, kanal... »Še enkrat rečem: Zavoljo šole si ne izprašuj vesti, jo bomo že pretolkli. Teh nekaj let... Če ti bo dolgčas, pa pridi k meni. Ali boš?« »Bom,« sem obljubil in razstala sva se — kot dva prava prijatelja. 3. V tretjem razredu, med veroukom, dvigne železničar Milan roko. Imeli smo kateheta, ki ga je poznal vsak otrok v mestu. Temu je neopazno potisnil žogo v žep, onemu je spustil rožič na tlak, da se je sklonil in ga je na mestu pohrustal, srečni najditelji A mi ga nismo ljubili. Se pravi: razdrl nas je na dva tabora. Kdor je hotel za njim, se je moral spoprijazniti z njegovimi tremi obrazi. Če si ga srečal, si ga s pozdravom tako presenetil, da se je nasmejal na vsa usta in je še dolgo gledal za teboj, proseč te oprostitve spričo tolike za-mišljenosti. In vendar si imel vtis, da te je ugledal že na vogalu, kot si ti ugledal njega... Če te je mučil z vprašanjem in nisi vedel odgovoriti, so oči zrle strogo, na bradi pa je igral neusmiljen usmev. »Poklic je v njem,« so razsodili njegovi prvi pripadniki, »odgovoren je za naše duše...« Njegov tretji obraz sem videl le jaz: »Privile-giranec, kaj si pred božjo pravico več od vseh drugih!« je govoril ta obraz, »ali si v stanu milosti božje?« To je bilo kardinalno vprašanje, stavljeno vsak teden najmanj enkrat. Ne ž besedo — s pogledom, s prstom je potrkala slutnja na vest... Mirko se takih vprašanj sploh lotil ni. Med odmorom je rezal svoj komis vsakomur, ki ga je hotel imeti, tudi sam je pogumno otepal vojaško peko. Čebljal je o štrucah, ki se dobe ob sobotah pri tej in tej babi, še gorke da so in vrhnje se cedi z njih. Železničar mu je bil prinesel par izcefranih čevljev; Mirko jih je razkazoval vsemu razredu in je bil tolikanj srečen, da je darovalcu na časi narisal na tablo — božje oko z dolgim, predolgim jezikom. Slani se je potemnilo lice. Slana je bil Jareninčan; zavijal je vse a-je na au in u-je je mehčal v ii-je! Njegov Bog Oče, Bog Sin, Bog sveti Diih je neizprosno ščegetal mišice na smeh. Njegov obraz pa je bil nadvse sladak. Od obličja do obličja sta se gledala s katehetom, ta svest si popolne zmage, oni topeč se od koprnenja... Slano smo sovražili vsi: pobožnjaki in brezbožniki enako. Uprla se nam je bila njegova sladkoba, ob njegovem pohlepu po »svetniški gloriji« smo se stresali. Vendar ga Mirko edini ni naravnost sovražil. Risal mu je svetniške sijaje na tablico, nalepljal svetega Diiha, plahega goloba, na hrbei in je poveličeval Slanov »vnebohod« z besedami svetopisemskega preroka. Nepristranski Milan tedaj dvigne roko. Prejšnja ura verouka je bila izpadla, ker smo imeli spoved. »Brodar se je med spovedjo v cerkvi smejal.« Kot da je treščilo v razred, je vsem zastala sapa. Malokdo je prvi trenutek umel, kaj besede pomenijo. V cerkvi... med spovedjo... če grešnik ni pri priči izključen iz šole, pa je vsaj med pogubljenimi na dan poslednje sodbe, je bila prva misel, ki je prešinila glave. Posvetna kazen mu bo odpuščena, kakor poznamo kateheta. Kaj bo v večnosti? Slana je pokril obraz z rokami in se je nagnil na klop. Črno mu je postalo pred očmi. Katehei je nataknil svoj drugi obraz: oči so zazrle strogo, na bradi je zaigral neusmiljen usmev. »Milan, ali je res?« »Tako je, kot sem rekel.« Izpraznili smo prve klopi, da napravimo prostor sodišču. Bila pa so katehetova sodišča strogo nepristranska. Določil je sodnika: Mejač naj bo! Poklical je pel porotnikov in jih je posadil v prve klopi, dočim je sodnik zasedel katedro. Še tožnika in zagovornika! Radi nepristra-nosti in ker je naposled vsak človek grešnik, bodi zagovornik vnebo-vpijočega vedenja — Slana, tožnik pred vsem razredom pa — Mirko! Slana in Mirko sla morala stati med katedro in porotniki. Katehet sam je sedel v zadnjo klop, na moj sedež. • »Začnite! Sodite po vesti in poštenju!« In kot da se ne briga za razpravo, je vzel brevir iz žepa in se je potopil vanj. Mejač je preiskoval na dolgo in široko. Kdaj sem kritičnega dne prišel v cerkev, kje sem stal, kako dolgo sem čakal, da pridem na vrsto, kaj sem držal v roki, kam sem gledal itd. Slani za menoj je slišno tolklo srce, Mirku so plamenele oči. Osramočen jih je povešal »Slana, zagovarjaj ga!« je prigovarjal katehei prilično. Zvenelo je kot: Ljubimo svoje sovražnike! Nad devet in devetdeset pravičniki ni v nebesih tolikega veselja kot nad enim spreobrnjenim grešnikom! Slana bi me bil rad branil, a ni mogel, jezik se mu je zatikal, brez-pomočno si je drgal čelo. Mirko je osorno poudaril moj prestopek in predlagal kazen. Srednjo kazen, ne preostro, ne premilo. Mejaču se je jel zapletati položaj. Ugovarjale so namreč priče, verodostojne nad vsak dvom, da sem bil ves čas enako resen in da se nisem ne prej ne poznej zaničljivo izrazil o zakramentu, kar bi bil nedvomno storil, če bi se mu od srca in resnično — smejal. Moja stranka ni bila večja od nasprotne, a sestavljena je bila na srečo iz samih zanesljivih ljudi, dočim so zoper mene pričevali negodniki, zavidniki, zanešenci, ložljivci in prepirači... Katehet je moral posredovati. Nepoučen, kot je bil, si je dal poročati o dosedanjem poteku razprave in je Mejaču pomagal iz zagate. Tu vstane Milan drugič. »Brodar je danes med odmorom podaril Mejaču žemljo, zato da bi molčal. Mejač sam je podkupljena priča. Ne more soditi, če je zapleten, tiči v stvari sam do ušes.« Tedaj se je zgodilo nekaj nenavadnega. Mirko, državni pravdnik, vzrase do stropa. Za dlako je manjši od kateheta samega. Oči mu krešejo iskre. »Lažnik!« zagrmi po razredu, Mirkova roka kaže na Milana. Kakor angel s potegnjenim mečem na sliki: Izgon iz raja... Katehet prekine razpravo in vsi zopet sedemo na svoja mesta. »Mislil sem, da boste stvar izravnali sami med seboj... in da jo jaz lahko izbrišem. Kaj naj zdaj? Ali naj verjamem pričam, ali naj se držim tožnika?« Najnesrečnejši so bili porotniki. Še do besede niso prišli, kamoli da bi odločili o moji usodi. Ob pričakovano veselje, poparjeni so sedeli v vrsti in so upali, da se znabiti vendar še izcimi pravda iz teh prerekov... »Kako misliš, Milan?« Milan ne pomišlja dolgo. »Naj mu bo odpuščeno. Čul jih je itak dovolj. Vendar naj bo sojen šele tedaj, ko vrne »Sveti raj« s podobami, ki bi ga tudi drugi že radi imeli. N. pr. jaz.« In Milan je sedel. »Pa ,Sveti raj' je moj; posodil sem mu ga jaz,« se začudi katehet. »Naj ga ima, dokler ga imeti želi.« »2e dobro,« pripomni Milan, oči uprte naravnost. »Naj ga le vrne!« »Pa ga vrni kmalu, Brodar, da bo zadovoljen tudi Milan, ki ti velikodušno odpušča nespodobnost v cerkvi.« »Kaj je s knjigo?« me vpraša po pouku v veži Mirko. »Izgubil sem jo,« mu priznam in liho izginem domov. D. in Sv. 1922, priloga XII. Si. 17. Evharistija. (Paris, Nac. bibl. Cod. 74.) SI. 18. Zadnja večerja. (Paris, Nac. bibl. Cod. 74.) SI. 19. Fra Angelico: Zadnja večerja. KRONIKA TRENTE ALIAS TRENTARSKEGA ŠTUDENTA II. DEL. Joža Lovrenčič. Peto poglavje. O vojski in kako je mors nigra pobrala bovškega grofa in Pusiinarico. Opiše vojni pohod novega bovškega gospoda grofa Podgorskega in njegovo romanje v Rim in pokoro. PREŠLA so huda leta - Bog ne daj nam takih doživeti več nikoli! Prestali dosti težkih smo nadlog: vojsko imeli smo in njena druga mors nigra — črna kuga se širila je in morila vseokoli. Pobrala grofa našega je in pobrala Pustinarico je, ki reva žalovala po sinu je tako, da Bog je dobro storil, ko smrt poslal je in nebesa ji otvoril. Še dosti drugih smrt tedaj je pokosila in mene samega bi kmalu v grob zvrnila. Sed ut Chronica porro tractetur! Bovški grad Podgorski grof je dedoval in rudnik ž njim — pa je samo enkrat prišel pogledat ga in še takrat je delavce pobral in jih odpeljal s sabo na vojsko. To bilo je, ko za Tolmin je šlo. Ko je tolminski grof beneško vojsko stri, Podgorski v Kobarid je s svojo četo vdrl in je sovražnika skoz Kot in po Nadiži gnal in spotoma vasi in trge Benečanom žgal. Et farna narrat: Ko je prišel pred Čedad — recte Šenčur —, ni vstrašil trdnih se ograd. Razvrstil svoje čete je ob mesti in Benečanom dal je marenj nesli: »Predajte se in ne skrivi ne enemu se las, se ne predaste — je brez milosti po vas: ne enemu poveljnik ne bo prizanesel, da, še otroku ne, ki v materinem je telesu 1« So Benečani sela zavrnili in so predajo odklonili. — Da večji zbudil bi pogum med četo, Podgorski je relikvijo pokazal sveto: iz Kristusove krone trn, ki ga pradedov ded prinesel iz dežele svete je ko amulet. »Vojniki, preden pojde solnce za goro, zidov v tem mestu in ljudi ne bol Poglejte, Kristusove krone trni Ta nam pomore, čuda dela: pred nami morala čez dm in strn bežati bo beneška vojska cela! — << In navalili so na mesto, ga zažgali in kar jim pod roko prišlo — poklali. In še nadaljevali vojni bi pohod, da ni prišla mors nigra jim naprot, ki vojno je končala in ljubi mir nam dala. — — Podgorskega težko težila je prelita kri, ki jo nedolžno je prelival one dni, in se opravil je in v Rim šel na spokorno pot, — gotovo klical ga je sam Gospod! — je v Rimu greha se pred papežem obtožil in sveti oče mu pokoro je naložil: »Moj sin! Odvezani so grehi ti, a za pokoro poromaj k Materi na Staro goro! In ker si rušil — moraš spet zidali vsaj vas in revežem jo dati, ki v. cerkvi bodo zbirali se in molili in duši tvoji v poznih dneh še mir prosili!« — Bilo je pred Velikim Šmarnom popoldan; ko k prazniku zvonovi so zapeli na Stari gori in pozdravljali ljudi, ki speli «P» od daleč so in blizu k Maieri na goro, s prošnjami eni, drugi za pokoro, med njimi je Podgorski šel, od pola ves prašan. Ko beli dan zvonili so zvonovi, že grof pobožno v cerkvi pred Marijo je klečal in prosil jo, da kraj bi razodela vasi novi, in ko li je v molitev zatopljen obljuboval, da v vasi cerkev Njej sezida belo, — ali je bilo res, ali se mu je le zazdelo? — Marija s prstom smer je pokazala ^ in Jezušček v naročju Njenem se je nasmehljal, kot Materi bi ljubljeni pritrjeval... In grof se je razveselil: »Marija znamenje je dala!« In jasno mu je bilo: V Trenti, v zapuščenem svetu naj ljudstvo moli k Materi in Njenemu Detetu... Po maši veliki, ko je med romarji nizdol po stezi šel in je poslušal glas zvonov, je venomer na uho mu zvenelo in pelo: »Blagor mu, ki čuje pred rožanci mojih duri in stopinje moje premišljuje — ne pozabim ga ob smrtni uri!« v PRECUTE NOČI. B. V. 1. Kadar se spomnim nate, o mati, zastro mi okna drobna motno brušeni kristali. In prisluhnem v tišino: Odkod bo dahnil tvoj korak, odkod se name sklonil tvoj obraz Srce moje zakrvavi, kakor od divjih irnov ranjena roža, a pride angel in jo s perutmi lahno poboža, ponese v nebo moje srčne rubine in jih v tvoje srebrnobele roke položi... 2. i V noči, ko bdim, majeta vihra in tema svetiljke pod oknom. Njihove trepetajoče luči gredo preko stropa, in so kakor bledi, spačeni umirajoči obrazi, ki bulijo vame v obupnem smrtnem strahu — dokler zjutraj v mraku svetiljke na sivi cesti ne umrö. 3. Mi smo žejni vodnjaki v zapuščenih dolinah suše. Vroči pustinjski vetrovi poljubljajo naše ustne, in v našem osrčju ni žive vode: Stene so nam od solnca razžgane, in vihar nas zasiplje s peskom; še krik ne more iz naših ust — s KAJ GRE MIMO NAS? Ivan Albreht. v i ' . ! ,". ■• v - s. -- .. j Kaj gre mimo nas, kaj gre preko nas? Obrazi — gladni psi, in trupla — zgolj skeleti, to so nesrečni, v prah ukleii mučeniki naših dni. Kaj nam kažejo dnevi, kaj kriče noči? Joj, v dušah rastejo gnjevi in v žilah kri besni... O, videl sem ga v snu. S slepim srdom v steklenih očeh, s srebrniki v rokah obeh, a usta mu je krivila zavist, ko šel je mimo mene Antikrist. STRAJK. Narte Velikonja. Klet je bila polna dima; težak duh po razlitem vinu je tiščal na ljudi. Zunaj se je mračilo in po trdih neobritih obrazih se je razlivala svetloba brleče leščerbe, viseče na vlažnem, s plesnobo prevlečenem zidu. Na slabem podu so se delale luže od snega, ki so ga nanesli na čevljih. Okoli mize so sedeli črni, sajasti delavci in upirali oči na vegaste lesene stopnice, ki so držale s ceste v klet. Za točilnico je stala razmršena deklina, ki je suvala od sebe postavnega fanta, ki ga je klicala za Luko. To je Luko očividno dražilo še bolj, da se je vedno bolj razvnemal, loveč deklino za roko. Oni okoli mize so nekoga pričakovali. Kadar so zaškripale stopnice pod novim prišlecem, se jim je ustavila beseda ter so se ozrli k vhodu. »Da ga ne pošljejo!« je godrnjal že plešast dedec in hodil gor-indol po sobi. »Kako se jim je izteklo?« »Kako se bo izteklo?« se je razvnemal na koncu mize drugi z zavihanimi rokavi. »Kaj bi ugibal, Blaž! Tako, kakor po navadi! Jaz vem, da po navadi.« »No, če že veš, da po navadi, pa povej, kako se vse zgodi po navadi. Povej pa ti, Urh, če že vse veš!« »O, kolikokrat smo že vrgli kladivo vstran, pa smo ga le spel pobrali. Na svoje stroške pobrali!« je kimal Urh. »Pri tej reči je, kakor da kača lovi svoj rep. Pomika se, pomika; pa so cene višje, čim več plače imaš. Zmerom plača lovi cene, kakor gad svoj rep!« »laz ne razumem!« je zagodrnjal Blaž. »Saj je vseeno!« je leno odvrnil Urh. »No, vendar enkrat!« je planil od mize tretji prišlecu naproti. »Ali si, Mate, ali nisi?« »Seveda sem!« je dejal oni še na stopnicah in skozi dim in v somrak iskal ljudi v kleti. Zasopel se je bil ter si brisal rosno čelo. Njegove oči so iskrile tajen ogenj, na licu se je izražala še nepoznana groza, kakor da je tik pred vrati ušel smrti. Tak izraz ima človek, ki mu je švignil plaz za hrbtom ter ga butil v žamete. »Mate, Male!« so planili vsi pokoncu, še Luka je puslil deklino na miru. »Kako je?« »Polič prinesi, Marjana!« je dejal Urh, dregnivši Blaža. »Boš videl, da je po mojem!« »Ne bom pil; ne morem pili!« je mahal okoli sebe Male. »Kako je? Če bi Vam mogel povedali! Ali je sploh mogoče povedati tako, da razumeš? Tako in tako. Še če voz podvleče podse otroka in si gledal, pa ni bilo nič drugega kakor samo ta otrok, ne veš, kako bi dejal, da je bilo, tako ali tako. Ali je otrok gledal okoli in konj udaril vanj, ker se ni umaknil, ali je voznik kriv. Pa boš razločil, kako je, če udari na eni strani dvatisoč ljudi, na drugi strani vrsta vojaških pušk, pa se pokade tu in tam streh in kriki in kamenje.« »Kakor ponavadi!« je dejal Urh. »Kako ponavadi?« se je z nenavadno občutljivostjo, polno neznanega ljubosumja obrnil Male k Urhu. »Ali je to ponavadi, če stojiš v množici in vpiješ, daješ znamenje in se kriješ pred streli, pa obleži petnajst mrtvih v vežah, na umazanem snegu in sredi ceste ter se vije na istem umazanem snegu in poledici dvajset ranjenih?« je naenkrat s polblaznim izrazom v očeh rezko in svinčeno poudaril ter spustil roko na mizo. »Petnajst mrtvih?« so se zganili delavci okoli mize in njihove zenice so se zabliskale, čudno zabliskale sredi očesne beline. »Petnajst mrtvih?! Proklelo!« Zdelo se je, da je nekdo nagnal tolpo risov, ki se izkušajo branili do zadnjega diha, toliko gneva, strahu, sovraštva in maščevanja je bruhnilo iz njih. Le Urh je kimal bolj zase kakor za druge, nalil kozarec ter ga izpil: »Kakor ponavadi!« »Da, proklelo! Toda, si misli človek, to je njihova obramba, samo-bran in te ne moreš nikomur odreči, kakor tudi za nas enega ni druge poti. Človek je kar v sredi vrtinca, pa te vrtinec zažene; vidiš, fant, tako te zagrabi, pa se ne rešiš!« je zavrtel z dvema prstoma kozarec ter se obrnil na štirinajstletnega fanta, ki je stal v kotu in verno poslušal, strmeč v vrteči se kozarec. Niti žilica ni trenila fantu v obrazu med pripovedovanjem. Zapazivši, da so se vse oči uprle vanj, se je stresel, kakor da se budi iz omotice. »Fant, pravim,« se je dvignil Mate in pokazal proti izhodu, »fant, pojdi, dokler si mlad. Dokler si mlad in nisi zavonjal človeške krvi, žive, še vroče človeške krvi. Pojdi in reši se!« je bruhnilo iz njega v krčeviti bolesti, kakor da se bori z nečem nevidnim, kar ga duši in grabi za grlo. »Saj ni, da bi ti mogel povedati z besedo, fant, tako pojdi na moj migljaj!« »Ne grem, Mate!« je odvrnil fant trmasto ter se še globlje pomaknil v kot. »Pojdi, Andrej!« je pripomogel Blaž, »Male ve še najbolje, kako in kaj!« Andrej pa je samo zmajal z glavo in otipal v žepu droben žebelj. »S tem žebljem ga udarim, če me ne pusti na miru!« je dejal polglasno. »Pa pusti fanta!« je dejal Urh. »Kaj boš podil fanta.od navadnih reči. Naj posluša!« »Če pravile,« se je vdal Mate, »če mislite. Toda to, to, to ni za otroke!« Njegov obraz je dobil spačene poteze. »Pravim, da to ni za otroke!« »Kaj boš?« se je zasmejal Luka in vihal srajco za vratom. »V nedeljo je že rinil med dekleta, kakor ti, Male, sam. Še enkrat toliko si star, pa se tako ne postaviš.« »To ni res!« je kriknil Andrej. »Jaz ne maram za dekleta; ti, Luka, lažeš!« »No, no, saj nisem tako mislil!« se je smejal Luka. »Kaj boš motil!« so mirili drugi. »Mate, govori naprej!« Mate je snel kapo z glave ter ponovil s težkim, trudnim glasom: »Petnajst mrtvih! Vidiš belo, umazano belo, od obeh strani s snegom in živim plotom ograjeno cesto, na cesti temo ljudi, ki se sunkoma pomikajo naprej, naprej, prav pred bajonete. Solnce sveti na sneg, na ljudi in bajonete in na otroke, ki mahajo z rokami. Ženske drže pred seboj v zraku žive otroke. Žive otroke v solncu pred svetle bajonete. Če stopiš v ta hrumeči val, te živa reka pobere in ponese naprej. Naprej ni junaštvo; nazaj se obrni, nazaj stopi, če moreš, to, vidiš, to.« Njegovo oko je zastrmelo preko glav, kakor da gleda silne vizije. Ni pogledal nikomur v oči, preko glav in luči v temen kot je uprl svoj pogled in na čelo so mu stopile znojne kaplje. Ko se je srečal z Andrejevim pogledom, čigar oči so se svetile v mraku, se je zdrznil, pograbil kozarec na mizi in ga zvrnil na dušek. »Pa praviš, da ne boš pil!« je pripomnil Blaž. »Na, žejen si od te dolge poti!« Nalil mu je iznova in iznova je Mate zvrnil kozarec vase. Oddahnivši si, je stegnil roko po mizi, kakor da ga bole členki. Roka se mu je rahlo tresla. Sklonil je glavo na mizo in povzel: »Tik ob meni se je pehalo črnolaso dekle. Ogenj ji je švigal iz oči, vsa razvnela je zmerjala moške z bojazljivci, zajci in strahopetci. Bluzo je imela rdečo in prsi so se ji dvigale burno in napeto.« »Haha!« se je zasmejal Luka. »Ne smej se!« ga je ljuto pogledal Mate. »To je ona, zaročenka Petrova, tvojega brala!« je pokazal na Andreja. »Poldka!« je s trepetajočim glasom, polnim notranje radosti in ponosa poudaril Andrej. »Poldka!« je pritrdil počasi in z naglasom Maie. »Da, Poldkal« In njegov pogled se je spei spustil v daljave. Govoril je bolj zase. »Tudi Peter je bil iam. Zjutraj mu je še prst obvezala in razločno se je videla bela obveza izmed tisoč rok. Po obvezi ga je Poldka poznala. In z obvezanim prstom na oni strani se je držala ona na tej strani. Zraven nje pa njen polneumni brat z belimi lasmi in rdečimi očmi. Bebec je iiščal kamen v roki. Med hrumom in truščem se je množica ustavila, Peter je zamahnil z roko in Poldka je odzdravila. Samo za hip. Nato je začela iznova priganjati, hujskaii in vpili. Med vojaki se je nekaj zganilo in častnik na konju je mlademu fantu pokazal s sabljo na njo. Isti hip se je ona sklonila k bratu bebcu in belolasec je zavihtel kamen na vojake!« »Haha!« se je razmajala gruča okoli mize. »Ali vidiš, kaj je napravil bebec!« »Ali vidiš, kaj je napravil?« se je obrnil Luka k Andreju, ki se je tiščal v kot zaradi nepoznane sle in čuvsiev, ki so mu burkala srce. »Ali bi ti to napravil?« »Pusti me!« je odvrnil razdraženo Andrej. V žepu je spet otipal žebelj. »Udarim ga, udarim ga, če ne bo tiho!« »Pa je vrgel!« je nadaljeval Mate. »Ali je kdo kriv? Nihče ni kriv, ne oni, ki vrže, ne oni, ki ga zadene. Saj oni, ki ga zadene, tudi nima tople večerje in je revež, samo za plot je, da se drugi zanj skrijejo. Tisti hip so šklepnile puške. ,Nazaj!' je vpil častnik. ,Nič nazaj, naprej! Kaj bodo reveži! Sami ste tudi reveži. Ti, mladi fant, saj si sam tudi revež!' je vpila mlademu vojaku. ,Obrni se in z nami pojdi! Kar obrni se, da boš imel ioplo večerjo!' je vpila Poldka.« »Kaj pa Peter?« je hlastno vprašal Andrej ter se pomaknil bliže. »Peter? Mahal je s svojim zavezanim prstom!« je omalovaževalno odvrnil Mate z zaničevanjem na licu. Videlo se je, da je zanj važna samo ena stvar. Vedno bolj je lezel vase zaradi neznanega trpljenja, ki mu je grabilo dušo. »Tisti hip je pritlikavec zavihtel kamen. In zadel je mladega vojaka na čelo. Kar naenkrat se je prikazala na čelu kri ter se pocedila na lice. Cel curek na lice. Fant se je obrnil bolečine ter obrisal z rokavom.« »Haha!« se je zasmejal Luka. »To je zmerom tako!« je dejal Urh. »Stvar ni za smeh!« je ves nervozen udaril Mate po mizi. »Stvar ni za smeh. Kaj more vojak, če ga postavijo s puško na cesto. Morda je stala mati v vrstah pred njim, kajti ženska je zavpila. Morda je bila samo sestra. Videl sem samo, da je Poldka udarila brata po roki. Tislikrat je zašumelo v množici. Vojaki so dvignili bajonete. Svetlo se je zabliskalo v solncu. Okoli in okoli sneg, na cesti pa je sijalo solnce tudi iz bajonetov. ,Streljali bodo!' je bežalo od ust do ust. Vse je pri- D. in So. 1922, priloga XIII. St. 23. Lionardo da Vinci: Študija za Zadnjo večerjo. pognilo glave. Kakor bi se bil lan zazibal, smo pripognili glave. Sam ne vem, zakaj smo jih pripognili. Kar k tlom te potisne. S težko silo te pritisne. Kakor ovca si, če šviga preko glave bič.« »Kaj pa Peter?« je ostro vprašal Andrej.« »Andrej, pojdi!« je poudaril Mate. »Pojdi! Ti tega ne razumeš in jaz se kar bojim.« »Saj vprašam samo za Petra!« je nejevoljno odvrnil Andrej. Nezavedno je tiščal žebelj V žepu in se tresel po vsem telesu. »Tudi Peter!« je dejal Mate in se ni ozrl v fanta. Njegove oči so bile vedno bolj razprte in roke so se tesno oprijemale miznega roba. »Tudi Peter!« je ponovil in pograbil po kozarcu, ki je stal pred Urhom. »Pij, Mate, pij, da ti odleže. To je zmerom tako. Leže mora na dušo, pa ne veš, kam z njo. Pij!« je usmiljeno dejal llrh. »Da, iudi Peter! Zakaj ne bi Peter!« je srepo uprl Mate v Andreja svoj pogled. »Ali naj dela izjemo?« se je zakrohotal Luka. »Stisnil se je k plotu ali k sieni, morda celo v vežo!« »Tudi Peter!« je ponovil sam pri sebi Andrej. »Seveda se je stisnil!« je dejal Mate. »Ker se je val ustavil, so vojaki povesili puške.« Male si je za hip oddahnil in segel vnovič po kozarcu. »Pij, Mate!« je s tresočim glasom porinil Urh svoj kozarec pred fanta. »Taka reč leže na srce. E, jaz, bratec, vem, kako taka reč leže na dušo. Kakor mrzla kača. Ovije se okoli in okoli duše, pa je ne segreješ do sodnjega dne.« Mate je spet pil. Nobenemu ni pogledal v oči, samo strmel je v daljavo in roke so se mu tresle. Njegovo lice, zasenčeno v polmraku, je pričalo o neizrečenem duševnem naporu. »Vojaki so povesili puške samo za hip. Samo za hip. Ljudje so potisnili spel naprej. In v tem hrušču in viku so držale spet ženske otroke v solnce in pred bajonete. V solnce in pred bajonete. In iudi bajoneti so se zabliskali v solncu. Prijatelji, kako je to nepopisno nerazumljivo. Vidiš otroke, ki strme v solnce in bajonete, ki se blesle kot zveneči jeziki. In listi hip se je oglasil zvon čez smreke, čez množico in cesto. Kako je to nerazumljivo! Kakšna nenavadna luč, kakšen nenavaden glas in kako nenavadno je vse to v solncu. In spredaj se pred živimi ljudmi bleste bajoneti.« Nastal je za hip premolk. »In potem, in potem — ti, Andrej, to še najbolj čutiš, ker si mlad in nepokvarjen! Potem so odjeknili streli!« »Na vas?« se je zganila družba. / »Da, na nas!« je irudno odvrnil Maie. »Na nas, na žive ljudi. Na oiroke in ženske in moške, na Peira in Poldko in priilikavca, streli med glasovi zvonov. Nič ne vem drugega, kakor da so ženske zakričale in vse se je obrnilo prihuljeno nazaj, v beg nazaj po cesii. ,Peter!' je jeknila Poldka, se zavrtela ob zametu in omahnila na kup snega. V diru so bili mene potisnili v prvo vežo. Otroci so groze kričali. Ob dekletovem klicu se je Peter obrnil, a množica ga je potegnila s seboj. Poldka je hropela, nad njo se je sklanjal njen bebasti brat. Zagrabilo me je nekaj v srcu in planil sem k dekletu. Sto rok bi moral imeti, da bi vse dvignil. Trinajst jih je obležalo takoj mrtvih in drugi so se vili v mukah na snegu in grebli z rokami vanj. Trinajsi mrličev na en sam hip. Planil sem k dekletu in v obraz mi je širknila kri. Človeška vroča kri mladega dekleta, ki je padlo na cesii na rjavoumazani sneg. Kakšen vonj, kakšen irpkosladak okus ima človeška kri. O, tovariši, o!« si je začel grebsti po glavi in po čelu so mu polzele težke znojne kaplje. »In zraven pomisli, da je ustrelil mlad fant, ki se je nji sami smilil, ko ga je zadel bratov kamen. ,Daj mu ruto, ta robec z mojo krvjo!' je zahropela.« »Komu, Petru?« je naglo vprašal Andrej in zobje so mu šklepetali mrzličave groze in neznanega sovraštva. »Kakšen si, počakaj!« ga je miril Luka in težka resnost mu je legla na lice. »Ne Petru!« je predse odgovarjal Mate. »Ne Peiru! ,Onemu mlademu fantu jo daj, ki je streljal. Da ne bo imel iežke vesti!' je zahropela ter iztrgala izza bluze okrvavljeni žepni robec. ,Na, fant,' je zašepeiala vojaku, ki je stopal mimo nje ier se ozrl nanjo. In mu je s tresočo roko pomolila žepni robec. V zadnjih hipih mu je ponudila robec, okrvavljen z njeno lasino krvjo. O, bratje moji, da ne bi bil jaz tega nikoli videl!« je Mate skoraj jokaje naslonil glavo med roke. »Zakaj sem moral jaz to gledati, vonjati ia duh sveže, vroče krvi umirajočega dekleia? In fant je vzel, plašno je vzel, kakor da je ukradel v cerkvi, in na njegovem obrazu je bila smrtna groza. ,Kako ti je ime?' je vprašal narahlo. ,Poldka,' je dahnila in omahnila v sneg. ,Z Bogom, Poldka!' je zašepeial s svetim spoštovanjem in zatlačil spomin pod bluzo.« »Kakšen je bil?« je naglo vprašal Andrej. »Mlad je bil, rahel mah je imel pod nosom!« je s težavo in počasi odvrnil Mate. »Da, mlad in rahel mah je imel pod nosom in modre, čisto modre oči,« je pristavil s čudno bolečino. »In Peter?« »Peira nisem videl! V daljavi se mi je zdelo, da sem ga videl, kako beži. Spoznal sem ga na beli obvezi na roki!« »In se ni vrnil?« je pritiskal Andrej. »In se ni vrnil!« je Irudno, blodno odgovarjal Male. Glas se mu je iresel, poslajal mu je hripav in oči so mu buljile v obraze okoli mize. »Kaj vam vse lo pripovedujem?« se je naenkral razvnel. »Kaj vam mar? Tja bi bili šli, da bi bili sami videli!« »Kaj pa je, Male?« se je oglasil 51až. »Pripoveduj naprej. Jaz ne razumem vsega, loda drugi razumejo.« »Molel sem dekle dvignili! ,Poldka, daj, vslani!' pravim. Pri srcu me je bolelo. Takrai je vrgel fanl puško v stran in planil zraven: ,Pusti, da jo ponesem jaz!' In jo je vzdignil. Lice mu je rdelo, še ozrl se ni za puško. Dekle je vzdignil na svoje roke, roke pastirčka, in težko sopel. Kakor da vonja njeno vročo kri. Tudi meni je jemalo zavest. On se pa ni zmenil za puško, pritisnil je mrtvo dekle z vso silo na svoje prsi in jo odnesel v prvo vežo. Vse je gledalo začudeno, jaz sem gledal začuden. Nihče ni črhnil besede.« Male je za hip premolknil. V pivnici je zavladala smrtna tišina, da se je slišalo le tiktakanje ure na steni. Nemo so slrmeli delavci predse. »On jo je nesel v prvo vežo, sklonil se nad njo, jo poljubil, da, poljubil na mrtve ustne in zajokal!« » »Jaz pojdem tega fanta iskal!« je naglo in odločno kliknil Andrej. »Ta fanl ni več živ!« je čez par hipov smrtnega molka dejal Mate. »Tega fanta sem jaz lastnoročno sklonjenega nad Poldko zadavil.« Male je zdrknil na kolena pred tovariše: »Tega fanta sem jaz lastnoročno zadavil, ker me je tako srce zabolelo. Petnajsti mrlič na cesti in zvonovi tudi zanj pojo!« Kakor blisk je planil Andrej iz kota z žebljem v roki in udaril Mateta z vso silo po glavi. »Za tistega fanta!« je jeknil. »Le, le!« je ječal Male, »le daj, Andrej!« Delavci so prijeli Andreja, Urh je prijel Mateta pod pazduho: »To je čudno, to je strašno, nenavadno čudno!« / KIRKE. Verižniška komedija v štirih dejanjih. Alojzij Remec. TRETJE DEJANJE. Moderno opremljena soba v pritličju vile na Bledu. Skozi steklena vrata in dvoje oken v ozadju pogled na jezero. Steklena vrata vodijo na verando, s katere peljejo stopnice na levo in desno navzdol. Na levi in desni vrata. Na levi pogrnjena miza, kakor je ostala po popoldanski kavi. Stoli. Ob mizi zofa. Na desni v ozadju pisalna miza s skladom knjig in pisalnim orodjem. Moderne slike, razkošna oprema, vse svetle barve. Jasen popoldan v zgodnjem poletju. KRŠEVAN stoji ob oknu in gleda na jezero, ROZA pospravlja z mize skodelice in prtiče popoldanske kave. KRŠEVAN (se obrne od okna). Povejte mi, Roza, zakaj ste zadnje dni tako žalostni! Vedno imate objokane oči. ROZA. Čemu me izprašujete? Saj sami veste! KRŠEVAN. Ničesar ne vem. ROZA. Toneta so ujeli na meji in zaprli. Iz ječe mi je pisal. (Si briše oči.) KRŠEVAN. Toneta zaprli! Zakaj, kako? ROZA. Poli je imel zanjo. Sama naj bi delala kupčije, sama hodila po svojih opravkih, a ne da pošilja siromaka v nesrečo! Ah, jaz poj-dem in povem vse, kar vem! Njo naj zapro in kaznujejo! KRŠEVAN. To ni mogoče! Gospodična .sedaj več ne dela kupčij! ROZA. Saj Vi ničesar ne veste! Tičite v Svojih knjigah in ne vidite ničesar. Jaz pa vem in vidim vse in ne bom več molčala in trpela. Ne bom! KRŠEVAN. Kako govorite, Roza! Vse to se Vam samo zdi! ROZA. Molčite! Tudi Vi sle drugačni, kakor ste bili! Vsega Vas je omrežila in preslepila. Meni ne verujete in mislite, da lažem. Zakai je Weiss zopet tu, zakaj se je Soklič oglasil pred tednom, zakaj ji je Orehek za petami? KRŠEVAN. Tako? Ali sem slepec, da ne vidim in ne vem ničesar? ROZA. Vse je preslepila, tudi Vas. A mene ne bo. (Odide s skodelicami, ploščkom za kruh itd. na desno.) KRŠEVAN sleče jopič, vzame z mize knjigo, leže na zofo in prične brati. Par trenutkov nato vstopi z leve BERTA, oblečena v svileno domačo obleko, z moderno frizuro, vsa elegantnejša kakor v prvih dveh dejanjih. BERTA. Kaj bereš zopet s tako vnemo? KRŠEVAN (ne da bi odložil knjigo). Krst pri Savici. BERTA. Spisal doklor France Vodnik, kajneda? KRŠEVAN. Predpoldne sem ii povedal, da je spesnil Krst pri Savici France Prešeren in Ilirijo oživljeno Valentin Vodnik. Zdaj že ne veš besedice več. Ali nočeš, ali ne maraš? BERTA. Za vsa ta imena nimam spomina. Pesmi so sploh dolgočasno branje. KRŠEVAN (sede in bere). Ali je to dolgočasno? Poslušaj: Ak' pa nam smrt naklonijo bogovi — manrstrašna noč je v črne zemlje krili ko so pod svetlim solncem sužni dnovi... BERTA. Nehaj, nehaj, nehaj! (Se postavi pred Krševana.) Ali ii ugaja moja frizura? K moji domači obleki sodi kakor nalašč. KRŠEVAN. Glej, ljubica, le stvari so zame to, kar zate pesmi... Kje je moje solnce, moja svoboda, moja moč! Omagal sem ob tebi. BERTA (sede h Krševanu). Nič kavalirja nisi. (Ga objame z desnico krog vratu.) Dolgočasiš se ... KRŠEVAN. Že včeraj sem ti povedal: kakor Odisej na otoku pri čarovnici Kirke. BERTA. Vem, to je bila tista, ki je ljudi izpreminjala v svinje. Sram te bodi, da me primerjaš s to grdo žensko! KRŠEVAN. Saj ni res! Bila je lepa boginja. BERTA. To je profesorsko govorjenje. Vedno same boginje, tempeljni, konji s perotmi, neverjetne pravljice in pesmi. Zdaj Prešeren, zdaj Vodnik, zdaj stari pesniki z imeni, ki si jih ne bom nikoli zapomnila — ljubček moj, vsega tega jaz ne razumem. KRŠEVAN. Hotela si, naj ie izobrazim. Jaz sem hotel, a ti ne. BERTA. Saj se silim, a ne gre... Poslušaj torej: ali je tista Kirke onega, ki se je pri njej dolgočasil, poročila? Včeraj si mi povedal to pravljico samo napol. KRŠEVAN. Nič ga ni poročila. Ušel ji je. BERTA. Potem ga je gotovo za kazen izpremenila v svinjo. KRŠEVAN. Ne, v prijaznosti sta se ločila. Dala mu je še rešlo dobrih naukov na pot. BERTA. Jaz bi ne bila taka. KRŠEVAN. Kaj bi ti storila? BERTA. Jaz .bi ga ne izpustila. (Se privije h Krševanu in ga poljublja.) Jaz te ljubim bolj kot ona svojega jetnika. V zlato kletko bi te zaprla, ii moj zlati, če bi hotel od mene! KRŠEVAN (se izvije Berti in vstane). Da, v zlati kletki sem... (Premolk.) Dobre volje si. Koga pričakuješ, da si se tako nališpala? BERTA. Kdorkoli pride, bo dobrodošel, ker se ii ob meni dolgočasiš. Sicer mi je pisal Weiss, da me po dolgem času zopet poseli. KRŠEVAN (resno). Glej, o iem sem holel govorili s teboj. Zopet sklepaš kupčije. Ali lako držiš besedo? BERTA. Motiš se... Tudi Weiss je profesor, a drugačen kakor ti. Nemško literaturo ima v mezincu. Vse užene s svojim rekom Goethe, Schiller itd. KRŠEVAN. Da, da, Vodnik, Prešeren itd. To bo edino, kar te bom mogel jaz naučiti o našem slovstvu, laz nisem Weiss ... In bom nehal s svojim poučevanjem. In pojdem itd. BERTA. Weiss zna ceniti lepo toaleto, moderno frizuro, ti pa ne. KRŠEVAN. Grd človek je. BERTA. Agent je agentu podoben. Vendar je Weiss kavalir od pet do glave. Zunaj pozvoni. KRŠEVAN (vstane in si obleče suknjič). Mož je tu. Ne maram ga poslušati. Veslat grem. BERTA. Ne vozi se daleč! Mnogo imam, da ti povem. KRŠEVAN. Tudi jaz, še vse več. A ne pred Weissom. (Odide na verando in izgine po stopnicah navzdol.) Od desne prihiii ves zasopljen WEISS. Na roki ima površnik, pod pazduho aktovko. WEISS (odloži klobuk na mizo in poda v naglici Berti roko). Berta, reši me! Ne vem, kaj naj storim. BERTA. Kaj je? WEISS (vzame iz aktovke šop bankovcev). Orehek s Sokličem mi je za petami. (Vrže bankovce pred Berto.) Stoinpetdeset tisoč jih je. Prodam jih tebi. Zunaj pozvoni. WEISS. Sta že tu! Pomeniva se pozneje. Skrij denar! BERTA (vzame bankovce v roko, ne da bi se razburila). Koliko hočeš zanje? Petdeset tisoč ti dam. WEISS (ves razburjen). Pozneje se pomeniva. Skrij denar! BERTA. Ne dam ti niti vinarja več. Tu jih imaš! (Vrže bankovce pred Weissa.) Zunaj pozvoni. WEISS (vzame bankovce in jih sili Berti). Hiti! Sedemdeset tisoč mi boš dala. Izgubo imam ... BERTA (vzame bankovce in jih spravlja v miznico). Petdeset tisoč, moj dragi Weiss, in ostaneva prijatelja! BERTA. Kako to veš? (Spravi pismo v nedrije.) SOKLIČ. Pismo znam skoraj do besede na pamet. BERTA. Ti si pismo bral? Da le »ni sram! SOKLIČ. Kaj hočeš! Pot čez hribe je dolgočasna, pismo je bilo slabo zalepljeno. Vse ti povem ... BERTA. Ničesar nočem vedeti. SOKLIČ. Ne bo ti škodilo, če ti povem: on ljubi drugo! BERTA. Lažnivec! Andi jje pošten za devetindevetdeset Sokličev. Če bi bila le senca resnice v tvoji laži, bi mi bil že davno to on sam povedal. SOKLIČ. V pismu stoji: Čakamo te vsi, da se vrneš. Vera mrje po tebi kakor tedaj, ko si bil na fronti in nismo vedeli zate. Pridi k južnemu solncu, naš brat! BERTA. To ni res ... ne more biti res ... SOKLIČ. Poglej pismo, če mi ne veruješ! BERTA. Ne bom ga gledala. Andi je pošten. SOKLIČ. Kako pošten! Tvoj denar bo poročil. BERTA. O, saj ni ne Soklič, ne Orehek, ne Weiss. SOKLIČ. Dobro ti hočem, Berta! Ta človek ni zate. BERTA. Ne govori! Ali si morda ti zame? SOKLIČ. Ne ponujam se ti. A rad te imam, zato te svarim pred nesrečo, ki sama vanjo gaziš. BERTA. Hvala lepa! Varovala se bom sama. Z verande stopita WEISS in OREHEK. WEISS (ves razburjen Orehku). Prosim, prosim", gospod Orehek! Preglejte mojo aktovko! (Vzame aktovko in jo da Orehku.) Tu so računi moje tvrdke, naročila, ponudbe, vzorci! OREHEK (pregleduje vsebino aktovke). Bomo videli, bomo videli, gospod Weiss. WEISS (jemlje iz žepov listnico, denarnico, zveženj ključev, robec in drugo žepno drobnjarijo in meče vse na mizo). Preglejte vse moje skrivnosti, pisma moje žene, zaupne zapiske, mojo denarnico! Vse Vam je na razpolago! (Si briše potno čelo in se ozre po Berti in Sokliču.) Kaj takega! Meni, poštenemu človeku! BERTA (mirno). Kaj pa je, za Boga svetega? WEISS (Berti). Zapreti me hočejo! Da nosim denar čez mejo, da tihotapim! (Orehku.) Oglejte si potrdilo zbornice, da sem prolokoliran zastopnik tvrdke Müller, in me pustite v miru! BERTA (vstane). To mi je zelo neljubo! (Orehku.) Gospod Orehek, ali niste mogli to kje drugje opraviti in ne v moji vili? OREHEK (pregleduje Weissove papirje). To je moja uradna dolžnost, gospodična. \ * • — -r i ■ —-- ig¥fmmmm < k-i . /» » „H ft fvtt/ftr * i* " » 1 « * ,, ' . «a to« ,t