Življenje v podobah. (Dalje in konec.J Pogled v prosto natoro naui zgleduje podobe našega življenja v stoternih slikah. Mala živalica nam v malem, veliki slon v velikem obrisu skazuje začetek in konec vsega našega djanja in nehanja. Še celu nialo zelisče prav na tanko skazuje, da je naše življenje le kratek trenutek. Človek misli ravno življenje vživati zaceti, ali neniila smert ga pokosi s svojo koso. Vse je minljivo na tem svetu, in skorej vsaka stvar pouiaga pri svojem poginu drugi kaliti. Poglej se v vodnem zerkalu in vidil se boš v pravi podobi. Lahko si je misliti, da v vodi stanuje neko nam prijazno bitje, ktero nas razunie in ktero se nam daje po posebnih znaainjih spo/novati. Ozrimo se n. pr. na potok in poglejmo, kaj nam le-ta spričuje in oznanuje. Ako ga mi prav pogledamo, poznamo, tla nas potok uči, na njein prebirati podobe življenja: kako da živimo, kako pa da ne smemo živeti. Potok je podoba našega življenja, kakor je samo na sebi. Izvirek in začetek potoku je mali studenček, kteri z velikim trudom iz /.emlje pririje in le počasi svojo vodico po katnnih in pečovji razliva. Ako kamen v vodo veržeš ali ji svojo nogo nastavia, jo celd lahko ustaviš in ji popolnoma pot zapreš. Tako je tudi začetek človekov boren, in brez notranje podpore in tnoči. Mala sapica , naj manjši udarek, preniajhna skerb odgojiteljev zadosti, življenje malega otroka ugasniti, ker tenka nitka življenja se hitro odterga. Kakor pa studenček zmiraj bolj naraša in se z drugimi druži in vodo bolj urno toči, tako tudi življenje človekovo ne ostarie na tisti stopnji, s časom slabi otrok zadobi veliko moč. Leta rasejo in otrok postane mladenec; življenje njegovo je uterjeno popomočkih, ktere mu dušni in telesni razvitki doprinašajo. Ali vodotoč ima svoje ovire. Zdaj tnora potok vodo po kamnih razlivati, zdaj pride na jez in mora počasi odtekati. Zopet doleti do slapa in tu se mečejo vode za vodami v globočino. Priteče voda do mlinov in tu mora z vso tnočjo vertiti težke kolesa in nositi jarma, ktereji človek naloži. Ošabno se vozi čolnar na vodeneoi herbtu in si služi z vodno pomočjo vsakdanjega kruha. Tako proti tudi človekovemu življenju tisuč in tisuč nevarnost; malo prehlajenje, mali udarek, mala bolezen in upiše človeku sapico življenja. Koliko skerbi prinese življenje slabeinu človeku, in mala nesreča lahko uniči ves njegov trud in prizadevanje. Potok hitro leti in razliva svoje vode v neizmerno morje, kjer zgubi svoje ime. Peljal se bos po morji, ali gotovo ne boš prašal po imenih tistih rek, ktere so te neizmerne globočine nalile. Tako tudi življenje hitro poteče in smert zarije truplo pod zeniljo, po kterein gotovo nikdo ne bo prašal. Poglej le nialo po pokopalisčih! Vidiš tu križe in kamna, na kterih so imena mertvih vpisane. Malo Ijudi se jih spominja, in samo mertvo ime je ostalo od časnega življenja. Ali kakor potok le na videz neha vmorji, kjer njegova voda ne zgine, tako tudi človek le začasno neha. Truplo zemlja vzame, kakor ga je dala, ali neumerjoča duša še zruiraj živi v boljših svetovih. Neumerjočnost človeške duše je edini razloček med človekom in živaljo. Ali Bog natn življenja ni samo za nas dal, temuč zato da eden drugemu koristimo. Potok je zmiraj veči, in vedno veči vode proti neizmernemu morju vali; po njem plavajo čolni in barke; njegove vode veliko, veliko koles gonijo. Tudi se rodovitno razliva po travnikih in njivah; njegova mokrota zelisča oživlja in veliko pripomore človeku ob času sejanja. Človeško življenje mora v ravno tej primeri vedno močnejše prihajati, in vedno mora človek pripravljen biti zdihajoči revsčini pomagati. Le to je pravi namen človeškega življenja. Potok je pa tudi podoba življenja, kakoršno ne sme biti! Poglej povodenj ! V malih trenutkih privah' potok šumeče valove na njive in travnike! Preden človeška pomoč doteče, je že opralo valovje zeniljo in strašno razdjanje je ostalo. Pride še celo do pohištva, in pred ko more človeška roka kaj oteti, že plavajo po valovji hlevi, v kterih živina strašno tuli; da — še celo hiše podere, kjer na razvalinah žene in otroci na pomoč kličejo. Ali vodne moči nikdo ne ustavi! Vidiš li tu podobo človeka, kterega strast je nagla jeza! Divja strast in nagla jeza lepo človeško podobo , ktera je božji enaka, — tako popači, da se takega človeka vsak ogiba. Ne božje, ne natvorne zapovedi ga ne zamorejo obderžati v človeških ograjah, ker popačenost ga premaguje. Podoba potoka nam oznanuje, da je natvora za nas knjiga polna lepih naukov, polna modrili resnic. Blagor mu, kteri jih razume in rabi. Val prot valu govori: ,,Hitro je potekel eas, Srečen, kdor je brez skerbi Priveelal do konca dni!" Zadnja primera življenja naj bo popotvanje. V prejšnjih podobah snio življenje na tanko po vsih razmerah vpodobIjeno vidili, ali kaj tukaj najdemo fako enakega? Ktere pripetljeje pri popotvanji lahko povzamemo, na kterih se življenje spregleduje? Kteri deli nam knjigo življenja vredujejo, da se zgledujemo v popotniku? Vse to hočem na kratko razložiti. Solnce že zahaja. V mali hišici vidimo osebe pridno sim ler tje šetati, in v nekem kotičku pri peči zapazimo verlega mladenča, kteri razne reči v bisago deva in v časih po nialeui svoje žalostno obličje po izbici obrača, da si dobro vpomni vsaki kotiček preljubljene domače izbe. Mati tiho v kotičku za mizo sede in v duhu si pregrejajo oči z nevarnostmi, ktere bojo protile preljubljenemu sinu v samotni in neznani daljavi. Kakor splašene serne se bratje in sestre okrog njegasučejo, vsak mu hoče še postreči in skazati svojo bratovsko ljubezen, ker nastopil je zadnji večer, ko bo mogel starji sin vs trebuhom za kruhom". Ali na sredi izbe stoji čversti možak, in s krepko besedo odganja soparno meglo žalosti od obrazov svojih ljubljenih. Pozno je že v noči in klaverno se poda vsakdo na svoje ležisče. Še ni se dobro žariti začelo, ko beseda skerbljivega očeta zadoni in v hipu zbudi vso družino. Še pol ure je odloga, in ko solnce svoje perve žarke tatinsko skoz okence posije, se mladeneč odterga iz naročja preljubljene matere in zbeži od hiše. Bolj po tihem se čuje jok, in nazadnje se nič več ne sliši. Še en pogled po domačih livadah, in mlado serce je potolaženo. Krepko stopa naprej in nado na nadosi dela v svojih mislih. Ali kmali se prepriča, da je na ptujem. Trud, glad, žeja, vročina in mnogoverstne druge nadloge ga terpinčijo in marsikteri zdihljej pošlje v domače kraje, v deželo otročje domišlije. Na pervi pogled vidiš tu revno cloveško življenje! Kako mirno je otročje serce : sama vsakdanjostzadosti njegovemu hrepenenju. Ko pa odrase, se ga lotijo strasti in on hrepeni po širokosti in znanosti sveta. Njegov duh ga žene vedno naprej, in le leni in mehkužni je zadovoljin z vsakdanjim. Pa tudi njegova pot ni gladka. Berž zadene na votline in ovire, ktere njegovo strastno djanje ustavljajo in po uatančnih pravilih izobraževati silijo. 0 mladost, kje si! marsikdo zakliče, ali prepozno; ure zlatega časa so pretekle, brezno večnosti nam vedno naproti gre. Ze marsikdo je usahniti mislil na ternjevi poti življenja, ali misel na mladost mu je težave iu sladkosti osladila, da je našel mir in notranjo spravo. Skoraj pravilno se verstijo težave in bridkosti z veseljem in prijetnostmi popotvanja. Ako tudi dolga pot, glad in druge težave mladenča nadlegujejo in slabijo, vendar vedno veselejši stopa, da bi kmali konec dosegel. Kakor svitla zvezda se sveti konec poti mladenču in ga podpira, da ne usahne pred ko venec slave doseže. Finis coronat opus! vsakdo zakliče na stopnji slavnega končanja. Nasvetuje eden bogat, drugireven, eden zdrav, drugi bolan i. t. d.; vsak iraa svoje nadloge, ali vsi hitijo enemu koncu naproti: koncu življenja ali sraerti. Kdor je skoz celo svoje življenje vedno imel pred očmi: ,,tudi ti boš umerl", se gotovo na stopnji večnosti ne bo kesal zavoljo svojega djanja in nehanja. Tudi on lahko reče: ,,Gospod, vzemi milostljivo mojo dušo k sebi, ker ti si bitje moje vdanosti"! Zatorej čversto naprej na popotvanji in v življenji! Po težavni poti naj nas zmiraj vodi leskeča zvezda: ,,naprej !"  Ferd. ktare.