USTEK. A. M.: Pokojnemu Ivanu Barletu v spomin. Dne 19. t. m. smo spremili k zadnjemu počitku svojega najstarejšega tovariša — v zemljo je legel upokojeni tovariš Ivan Barle. Bil je krasen jesenski dan, ko so se pred njegovim Tuskulum v Kandiji zbrale množice, da ga spremijo na zadnji zemeljski poti in mu tako izkažejo čast in spoštovanje. V spre* vodu so bili zastopani vsi novomeški uradi in šole, šmihelska mladina osnovne in me-ščanske šole ga je spremljala korporativno od doma do pokopališča. Prihitelo je učitelj* stvo iz vseh bližnjih krajev, a posdbno častno je bilo zastopano belokranjsko učiteljstvo. Sprevoda se je pa udeležilo nebroj drugih prijatdjev in množica preprostega ljudstva. Pogreb je pokazal. kako ceni slovensko ljudstvo svoje vzornike. Skromno življenje, nikakih vidnih češčenj, nikakih odlikovanj, toda v srcih hvakžnega ljudstva si je blagi pokojnik pos.tavil spomenik, ki ga ne uniči rja, ga ne stare rob časa. Pokojnik je bil rojen 15. oktobra 1841. v Pirničah, občina in fara Smlednik pri Med* vodah. Iz njegove mladosti ne vem nič poseb* nega. Obiskoval je tudi nekaj razredov gim« nazije. leta 1861. je prišel kot učitelj v iTu* njice pri Kamniku. Leta 1862 ga že dobimo prvič v Podzemlju. Leta 1866. se je selil v Nevlje pri Kamniku. Leta 1867. je bil imenovan v Budanje v Vipavski dolini, kjer je nastopil službo ob novem letu 1868. in ostal tam do sv. Jurja 1871. Kako priljubljen je bil pokojnik med kremenitimi Vipavci dokazuje izpričevalo, ki mu ga je iz.stavil krajni šolski svet in ga je podpisal tudi tamošnji župnik. V njem obžalujejo iskreno njegov odhod in si žele, da bi mu bil naslednik enak v vsem delu za mladino in ostale občane. Od leta 1871. do 1893. je bil vnovič \;_ Podzemlju. kjer je bil tih delavec na kultur« nem polju. Hvaležna občina ga je v znak pri« znanja njegovemu dehi za povzdigo omike in napredka imenovala svojim častnim občanom. Leta 1893. jc prišel v Šmihel, kjer je bil z idnem 31. avgusta 1903. upokojen. To je kratek življenjepis moža, ki .se ni kazal v javnosti. to je potek stanovskega dela tihega in skromnega vzgojitelja naroda, ki se ni nikdar in nikjer rinil v ospredje. Živel je le šoli in mladini ler svoji dru^ žini. 63 dolgih ilet je s svojo, zdaj že tudi pod pezo let in žalo&ti omahujočo življensko dru* žico preživel v najlepši neskaljeni harmoni.ii. Se4i zavedamo danes, ko mas ne ziblje politični vihar in nam ne režejo skromne skorje kruha razni mogotci, se=li moremo zamisliti v tako idolgo dobo skupnega življenia poinega solz, a tudi svetlib trenutkov. Dvomim. Poleg drugega kulturnega dela in v tež* kih materijalnih prilikah je spravil svojo mnogobrojno družino do tako visokega so= cialnega položaja, kakršnega zavzemajo n.ie^ govi otroci. Klobuk dol pred sloveniskim uči^ teljerrvočetom trpinom. Koliko samozataje-' vanja je bilo treba, koliko požrtvovalnosti, da je spravil vse h kruhu. Eno hčerko mu jc vzela kruta smrt med božje krilatce — toda ostali so: Janko, kanfnik v Zagrebu, Konrad, šolski upravitelj v Melliki, Danicl, grajščinski u.pravitelj, Gu> stav, državni pravdnik, M. Admirabilis in Marica, učiteljici, Alojzij, polkovnik in Vid knjigovodja. Narodu, cerkvi, državi — je pokojnik dal svoje potomce, človeštvu je podal dokaz, kaj premore idealna iljubezen do bližnjega, ki da? je in ne jemlje, do naroda brez fraz in lepo donečih gesel, do države in človeštva v za= vesti visoke odgovornosti pred Bogom in ijudmi. Priditc vsi malkontenti. stopite k sveži gomili in recite: Mea culpa. kako majhni smo pred svetlim obličjem blagega pokojnika, ki je živel le za druge in odše!1 lahkaga -- vedrega srca v zavesti polno — odpravljene do!ž= nosti po večno plačilo. Ali naj posežem še v šolsko delo. Ne bom. Preveč je skrito očem po senzacijah hlepečega človeštva. Svctišče je to, v katoro vstopajo !le izvoljeni Toda delo v teh skrornnih hramih reže globoke brazde v kuiturno. nacionalno in ne nazadnje gospodarsko f.i\Ijenjc narodov. Učiteljevo delo je delo umetnika jc de» lo od Boga oblagodarjenega blagovestnika \n če najde ta apostdl resnice sigurno oporo v propovedniku Večne ljubezni, koliko dtb'.e< ga vzklije ilahko na njuni skupni njivi nepo; kvarjenih otroštkih duš. In tudi tu jc pokojnik dosegel uspehe. za katere ga lahko opravičeno mi moderni kritični diihovi zavidamo. Koliko tihe sreče je pri tem užil. Saj mu je ravno to Iajšalo gorje, utrjevalo šibko telo in mu dajalo po= guma za nadaljnje dclo. Omenjam še malo epizodo. Naš Ivan je bi! kronski upokojenec in ko je bil slednjič preveden na dinarsko po» kojnino, je bil prikrajšan za 300 Oin. Zna-= čilno pa je, da je moral za ta v resnici ma< lenkostni znesek moledovati in prositi, da bi kmalu papir več stal. Slednjič je le prejel tudi to vsotico in s tem je bilo konec sence v drugače mirnem življenju upokojenca. Zdaj ileži blagi mož v zemlji na šmiheU skem pokopališču v kotu ne daleč od potom=> cev raznih plemiških rodbin, isam plemič po duhu in svojih delih. Pred hišo in na pokopališču so mu v slovo prav' lepo zapedi tovariši in nekateri drugi pevci. Mogočno je donela nagrobnica v lepi jesenski dan. Do dna so nas pretresli akordi. Pisec teh vrstic mu je govoril v imenu učiteljstva, podčrtajoč dejstvo, da smo po« kopali učiteljasvzgojitelja — da je legel 'V grab učitelj — zvesti sin naroda, ki je .trpel pod tujčevim jarmom. a on mu je stal ob strani, bil mu je svetovalec in vodittlj v tež« kih dneh. Za njim je govoriJ tov. Ljubič. predsed« nik črnomeljskega učiteljs'kega društva. v ime. nu občine v PodzemJju, ki jo je zastopal tudi g. župan, in v imenu učiteljstva Bele Krajine. Podortal je njegovo .skromno, a vestno in vzorno delovanje v dolgih 27 letih bivanja v Podzemlju. Konec je bilo. Obred^ ne molitve so bile opravljene, na krsto so padale grude, ki so jih metali v slovo prija^ telji, sorodniki, znanci. Odhajali smo. Črna prst nam ga je za» krila. Bodi mu lahka domača zemljica. Nam pa ostani blagi Janko svetal' vzor dela, boja trpljenja in zmage. Slava Tvojemu spominu!