Franc Gerbič: Slava nebeške Kraljice. Dvajset Marijinih pesmi za mešan zbor. Op. 72. V Ljubljani 1912. Založila Katoliška Bukvama. Partitura 3 K. Glasovi po  60 v.  —
Izdaja Gerbičevih Marijinih pesmi je vse prijatelje cerkvene glasbe močno razveselila bodisi sama kot taka — kajti lepe cerkvene pesmi so nam vselej dobrodošle — pa tudi zato, ker nam ta zbirka kaže Gerbiča tudi v starosti še vedno neumorno delavnega in našemu današnjemu glasbenemu stremljenju primerno se razvijajočega. V Gerbičevih pesmih najdemo plemenito, iskreno, slovenskemu duhu in okusu prilagodeno melodijo ter vseskoz zanimiv, dostikrat prav originalen harmoničen stavek. Pesmi so zložene večinoma za štiriglasni mešan zbor, štev, 15., 16. in 17. pričnejo s sopranskim samospevom, štev. 18, in 19. pričneta dvoglasno (sopran in alt), štev. 20, je pa zložena za sopran šolo in troglasni spremljajoč ženski zbor. Zbirka je posvečena prevzvišenemu in premiiostnemu gospodu dr. Andreju Karlinu, škofu tržaško - koprskemu, prezaslužnemu bivšemu predsedniku Cecilijinega društva za ljubljansko škofijo, odličnemu pospeševalcu cerkvene glasbe  med  Slovenci.
P. Angelik Hribar: Postni in velikonočni napevi za mešan zbor. V Ljubljani 1912. Založila Katoliška Bukvama. Cena partituri K 2-—, glasovi a 50  vin.  —
To je tretji zvezek P. Angelikovih cerkveno-glas-benih del, ki izhajajo v zadnjem času na svetlo nekoliko preurejena in semtertja tudi izboljšana. Ta zbirka nudi 13 postnih in 13 velikonočnih pesmi. Prve kot druge so — v primeri z ostalimi P. Angelikovimi cerkvenimi skladbami — izredno lepe, cerkvenemu času, za katerega so zložene, popolnoma prikladne, za izvajanje pa nikakor ne  težke.
Anton Jaki: „Orel" koračnica. Op. 41. Besede spisal Fran Kristan. V Ljubljani 1912, Založila Katoliška Bukvama, Cena 1 K, Glasovi za orkester in pihala se dobe pri skladatelju A, Jaklu, StroBmaver-jeva ulica št. 1   v Ljubljani.  —
Za godbe po deželi sploh, v prvi vrsti pa seveda za naše Orle tako primerna: preprosta, a mar-kantna in efektna koračnica, da si boljše ni treba želeti. Trio ima podloženo prav vzneseno besedilo, ki bo z godbo lepo pevano še bolj dvigalo in vnemalo mlada srca.                                                     St. Premrl.
domačih glasbenih zadevah in informira o vseh važnih pojavih svetovne glasbe in ki je v najboljšem tiru, da postane prava glasbena revija s širokim horizontom, kakor je Jugoslovani sploh niso imeli, je vendar pričakovati, da se domislijo naši glasbo ljubeči rojaki, vsa glasbena društva, umetniški meceni ter javni zavodi in zastopi in podpirajo to kulturno važno, od začetka do danes nesebično podjetje vsaj s pristopom v krog naročnikov. — iz tona, ki zveni iz gori omenjenega apela uredništva, je razvidno, da je to zadnji poziv k dejanskemu podpiranju tega potrebnega kulturnega podjetja in zadnji poizkus, obvarovati slovensko glasbo velike škode, ki bi jo trpela vsled ustavitve literarne priloge „Novih Akordov". Opozarjamo naše čita-telje na to izjavo in jih poživljamo, da pristopijo nemudoma krogu naročnikov „Novih Akordov", preden je prepozno. — Naročila sprejema založništvo L, Schwentner v Ljubljani in vse knjigarne,
P. Hugolin  Sattnerjev oratorij   „Vnebovzetje  Blažene Device Marije««.
Dnevi: 13., 14., 17. in 21. marec 1912, ob katerih je „Glasbena Matica" v Ljubljani izvajala P. Hugolin Sattnerjev oratorij „Vnebovzetje Blažene Device Marije", so bili v resnici dnevi slavja, dnevi veselja, navdušenja in ponosa za naš mali slovenski narod. Ni še dolgo let, ko se je za koncertno proizvajanje prav težko dobila kaka primerna domača skladba večjega obsega. Zato je „Glasbena Matica" kot naš prvi in največji koncertni zavod izvajala dosedaj večinoma tuje večje glasbene umotvore: Bachov pasijon, Hayd-novo „Stvarjenje", Mozartov Requiem, Beethovnovo Missa solemnis, Dvorakov Stabat Mater, Te Deum in Mrtvaškega ženina, Perosijev Natale del Redentore, p. Hartmannovega Sv. Frančiška, Bosijev Canticum can-ticorum, Verdijev Requiem itd. Kajpada so nam tudi naši domači skladatelji podali že prav lepih večjih skladeb za zbor, soli in orkester, kot so n. pr. Foer-sterjevi „Turki na Slevici", Sattnerjev „Jefte", Parmov „Povodni mož" in druge. Vendar oratorija do sedaj Slovenci še nismo imeli nobenega v svojem domačem jeziku. (Oni oratoriji namreč, ki sta jih začetkom osemnajstega stoletja zlagala Mihael Omrzal in Bertold pl. Hoffer, in od katerih so se nekateri takrat tudi z uspehom izvajali v Ljubljani, so imeli latinske tekste in so se nam žal vrhutega poizgubili.) Zato je p, Hugolin Sattnerjevo delo »Vnebovzetje B. D. M." kot prvi slovenski oratorij za Slovence ne le veličastno, temveč  tudi izredno pomembno.
Z dovršitvijo prvega slovenskega oratorija smo Slovenci storili brezdvomno velik korak naprej v naši splošni in specialno glasbeni kulturi. Dejstvo, da imamo tudi že svoj oratorij, nas je močno zbližalo drugim, glasbenokulturno više stoječim narodom in bo gotovo pripomoglo k temu, da bodo glasbenokulturno više stoječi narodi jeli vpoštevati tudi Slovence  in slovensko glasbo.
P, Hugolin Sattnerjev oratorij je pa tudi sam po sebi umotvor, ki se je g, skladatelju kar izvrstno posrečil. Težko pa je reči, ali so samospevi boljši, ali zbori. Na vsak način je vokalni del oratoiija ono torišče, na katerem se g. skladatelj giblje najbolj sigurno in zares mojstrsko. Pa tudi samostojni orkestralni stavki, ki se nahajajo v oratoriju, so lepo zaokroženi, efektni in se večinoma prav dobro prilegajo celoti. Instrumentalni del, vkolikor spremlja petje, bi smel biti seveda nekoliko bolj samostojen, in tudi glede instrumentacije bi svetoval, naj jo g. skladatelj  semtertja malo  prerahlja.
Vobče treba priznati, da je Sattnerjev oratorij krasno, enotno zloženo delo, polno zdrave in sveže melodike, iskren izliv srca, navdušenega za slovensko glasbeno umetnost in vnetega za vzvišene verske ideale.
Že v analizi2 Sattnerjevega oratorija sem omenjal, da je ta glasba pravzaprav preprosta, zlasti če jo primerjamo z drugimi današnjimi oratoriji. Toda vsled-tega Sattnerjev oratorij nikakor ni manj vreden in se mu ni treba skriti pred raznimi drugimi slavno-znanimi   oratoriji.   Nasprotno!   Ravno  ta preprostost,
1  Glej  „Cerkveni Glasbenik"  1912, št. 3, str. 25.
2  Glej  „Dom in Svet"  1912, št. 1, str. 26.
20*
nekaka klasična umerjenost in naravni tok Sattner-jeve „Vnebovzete" tako silovito učinkuje in prevzame poslušalce  kot ne kmalu katera druga glasba.
Toda čemu moja hvala! Izvajanja so pokazala in temeljito izpričala veliko glasbeno vrednost, lepoto in notranjo moč prvega slovenskega oratorija. Takega zanimanja gotovo še ni bilo pri nas za nobeno drugo glasbeno prireditev kot za ta oratorij. Pa tudi tolikega navdušenja najbrž ni rodilo še nobeno drugo glasbeno delo pri nas Slovencih, kot ga je Sattnerjev oratorij bodisi pri pevcih in pevkah „Glasbene Matice", bodisi pri poslušalcih. Velika dvorana v „Unionu" je bila pri vseh štirih koncertih popolnoma razprodana, in še  primanjkovalo  je  sedežev  in vstopnic.
Izvajanje oratorija je nepričakovano lepo uspelo, zakar gre prav posebno priznanje v prvi vrsti gospodu koncertnemu vodju Mateju Hubadu, priznanje in čast pa tudi vsem izvajalcem brez izjeme.
Zbor „Glasbene Matice" je bil izvrsten; točen v vstopih, siguren skozinskoz je prepeval v resnici lepo in navdušeno. Edino pri damskem zboru „Ave Marija" (II. del oratorija, Ges-dur) se je v začetnih taktih po navadi pokazalo nekako padanje in malo distoni-ranje z orkestrom, Zdi se mi pa, da je tega pojava precej kriv kolikortoliko neprikladni tonov način (Ges-dur); kajti kako vse drugače je donel koj nato sledeči moški zbor „Ti Jeruzalema slava" (D-dur!) istotako „Ave Marija" v združenem damskem in moškem zboru (D-dur!) in kar moram še posebe pohvalno omenjati — damski zbor „Zima je proč" v I. delu (D-dur!). — Nepopisno je učinkoval moški zbor „0 smrt, o smrt, tvoj strah je strt". Mešani zbori pa so se peli vsi brez  izjeme  —  non plus  ultra.
Solisti so rešili svoje vloge deloma dobro, deloma izborno. Najboljša sta bila gospa Lovšetova (Marija) in g. Križaj (Ženin — sv. Duh in pripovedovalec). Gospa Lovšetova je bila izborna Marija; skromna in ponižna v nastopu je pela iskreno, povsem čisto in z lahkoto obvladala svojo ne lahko partijo. G. Križaj je pel istotako dosti občuteno in sigurno ter s svojim polnodonečim, zelo simpatičnim glasom jako ugajal. Gospa pl. Foedransperg in g. Iličič sta pri prvih dveh koncertih bila nekoliko manj dobra in točna, pri koncertu v nedeljo dne 17. marca sta se pa tudi onadva dobro držala in vsekako zadovoljila ne le v četvero-
spevu, ki ga je — mimogrede omenjeno — pelo šest dam in dva gospoda, temveč tudi v samospevih in duetu,
„Slovenska Filharmonija", pomnožena po nekaterih gospodih članih, učiteljih in učencih „ Glasbene Matice", je svojo nalogo za naše razmere dovolj dobro izvršila. — Gosp. koncertnemu vodju, ki letos dvajseto leto izredno uspešno deluje pri „Glasbeni Matici", je pevski zbor pri drugem koncertu podaril krasen srebrn lavorjev venec s tolikimi listi, kolikor članov je v zboru. Gospodu skladatelju prvega slovenskega oratorija p. Hugolinu Sattnerju pa je bil pri tretjem koncertu od „Glasbene Matice" poklonjen dragocen masni kelih, ki ima v podstavu vdelane tri čudovito lepe emajle (Sv. Frančišek, ki mu angel gode na violino, Oznanjenje  Marijino  in Kronanje  Marijino).
Prvi slovenski oratorij torej imamo, hvala Bogu in Mariji! Naj bi temu sledilo še mnogo vsaj tako lepih !                                                        Stanko Premrl.
POVODNI ČEVELJ.
Koncert v ljubljanski stolnici.
O priliki dovršitve novih orgel je priredilo ondi Cecilijino društvo stolne župnije koncert, ki je nad vse pričakovanje dobro uspel. Sodelovali so razen domačih mojstrov-organistov gg. A. F o er s t er j a in Premrla, tudi č. g. p. M i h. H or n iz Gradca in g. profesor F r, D u g a n iz Zagreba, Prav posebno je ugajala zbranemu občinstvu, ki je- prostorno cerkev napolnilo do zadnjega kotička, Bachova fantazija in fuga v G-molu, katero je krasno izvajal prof, Dugan. Svojo spretnost v orglanju je pokazal g. profesor že v Kličkovi fantaziji in Rheinbergerjevi kan-coni, toda v omenjeni fugi je njegova tehnika v igri vsakega v polnem pomenu besede osupnila. Ravno tako častno je rešil svojo nalogo č. g, p, M. Horn, ki je otvoril koncert zLemmensovo slavnostno koračnico za orgle in gozneje igral še pastoralo odGuil-m a n t a, G, prof, Foerster nam je v dveh prisrčnih čeških božičnicah in mogočni parafrazi na avstrijsko himno pokazal različne registre (vijolinske, flavtne in jezičnike), ki so v novih orglah na razpolago. Vodja stolnega kora g. Premrl si je zelo srečno izbral koncertno fantazijo (Nowowiejski: „Božič v starodavni Marijini cerkvi v Krakovu"), da se je pokazal mojstra ne le v tehniki, ampak tudi v registriranju, Razentega je izvajal tudi „Komunijo" za orgle od Guilmanta, Med posameznimi točkami za orgle je nastopal pevski zbor stolne cerkve in zapel nekaj starejših, že znanih zborov od Sattnerja, Foersterja, Premrla in Engelharta in dve novi skladbi, namreč dr, Kimovčev 150, psalm in Premrlov „Te Deum", s katerim se je koncert zaključil. Zbor se nam je zdel skoraj prešibek, vendar pa moramo reči, da je v danih razmerah pel dobro in veliko pripomogel k temu, da se je koncert tako častno izvršil. Želeti bi bilo, da bi se taki koncerti večkrat prirejali, toda spored naj bi bil krajši, zato pa bogatejši na klasičnih delih, in izdajale naj bi se vstopnice ali vabila (četudi brez vstopnine), da poslušalcev ne moti večno nemirna mladina.                                                      V. H.