I OO Mih. Opeka. Luč sveta. umevno, da je svet velikanska skupina različnih stvari j, ki so pa vse med seboj ne samo v lepem soglasju, ampak tudi v trdni jednoti ali zvezi, vseskozi modro sestavljene in urejene, zato pa tudi nikakor niso same iz sebe, ampak so delo neskončno modrega in mogočnega bitja Ta nauk se nam bo v kratkem razkladanju tako pojasnil, da ne bo ostalo o tem nič dvoma. Že našim očem se kaže svet čudovito lep in mnogovrsten. Nikdar se ga ne nagledamo, vedno se nam ponuja kaj novega, mičnega. Kako različne so stvari po barvah, obliki, gibanju! Posluh nam odpira drugo pot do stvarij in nam dela veselje brez prenehanja. Pa, Četudi nam ta dva čuta razkrivata obširen svet in poleg njiju še trije drugi čuti, vendar nam šele u m odpira vrata do lastnostij, najvišjih zakonov, do izvira in namena sveta. Z umom obsegamo ves svet, spoznamo, da je svet prava jednota od najmanjših do najvišjih stvarij, in šele iz tega spoznanja dobimo pravi pojem o svetu, t. j. razvidimo njegovo bistvo. Vseskozi pa se moramo pri preiskovanju ravnati po pravilu: Svet moramo spoznavati tak, kakoršen je; ne smemo si ga v mislih delati ali slikati takega, kakoršen nam je všeč, ali kakoršnega bi imeli mi radi. (Dalje.) Luč sveta. 1 ema po zemlji moč razklada, Objema ljudstva tožen mrak, Od vzhoda solnca do zapada Nebo preprega črn oblak, Oblak grozan — Kot da se bliža zadnji dan, Ki prerode se v njem svetovi, Vzdihujejo v temi rodovi Od groze in strahu. Zašel jim s poti je miru, Nikjer ni varen več korak: Čimdalje bolj neznani koti, Čimdalje bolj so krive poti, Povsod bojazni plašni vzkliki . . . Pred ljudstvi tavajo vodniki Kot slepci pred-se tipajoč —. Strašna tema in noč! A luči ni! Vodniki, ki od luči prave V temo so ljudstva zapeljali, Vse luči svoje so požgali, Ostali zdaj so brez svečave: Oj> da nikdaT Ni svetil v svetu njihov žar Tako slepeč, kot one luči, Ki v dalji potnika slepe, Da spehan se za njimi muči, Dokler ne zmanjka mu steze — — „Ra%um je luč!" tako zavpili Med ljudstva krivi so preroki, Da bi mu poti razsvetlili —: „Edina luč —- v nji jasni vzroki, V nji smotri jasni so stvarem ; In Česar luč ta ne doseže, Kam6r ne more umovanje, Oj bratje, to so nične sanje, To nas ne briga, nas ne veže, Kdo vprašaj nas po tem ! Tema je vera — strani ž njo, Slobodna misel luč je naša, V nji vsaka druga luč ugaša, Kot v solnčnem zlatu zvezd srebro A drugi so se krohotali, Materije so luč prižgali In svetit šli v ,temo' . . . Napredek tam, tu človečanstvo In bratoljubje in sloboda In umivanje in poganstvo In drugih lučij sto Vodniki ljudstvom so kazali, Da bi od vzhoda do zahoda Krščanstva ,mrak' razgnali — — Toda zaman! V naročaj luči blagodejni Dospel ni rod svetlobe žejni: Po dnevu žarnem koprnel, In ni zagorel njemu dan, Le v noč z vodniki je zašel Človeški bedni rod. Tema gostejša vsepovsod, Tema je v srcih in umovih, Tema v človeških je sinovih, Nihče ne ve ni kod ni — kam, Mračan je lažilučij plam, Vsi pogašeni so svetilki, Pred ljudstvi tavajo vodniki Kot slepci, pred-se tipajoč — Strašna tema in noč! In luči ni — — Oj trume, trume zapeljane, V temd egiptovsko prodane : Obrnene o d luči zlate, Oči zavezane imate . . . Ivo Trošt: Stari dolg. 101 Z očij obezo! — luč gori", Gori še vedno plameneče, Kažoč nam pot miru in sreče, NebeŠko-lep je nje sijaj : Z očij obezo! — K nji nazaj! Nad Betlehemom oznanila To luč je zvezda mila svetu, Od Luči Luč, ki je svetila Od večnih vekov pri Očetu; Iz Jakopovega rodu Izšla nam zora je miru, Iz čiste, svete Porodice Pravice Solnce in resnice V temd je zemsko posijalo Z oboka žarnega nebd, Od Luči Luč — in luč sveta . . . On, ki je solnca žar zanetil, Pod solncem nam je sam prisvetil, Telesnim lučim vsem izvdr, Postal je svetu rešnji zor. Iz težkih sanj Tedaj je zemlja se vzdramila, Ozrla željna se je vanj In v zoru tem slavila Iz smrtne je noči vstajenje: Kjer svit le-ta je posijal, Povsod pognalo je življenje Veselo, bujno svojo kal Iz temnih nočnih tal; Razmikale so se megle, Zaznavale steze; Iz mraka plašnega in zmot Tedaj v svetlobe domovino Uzrlo je človeštvo pot Tesnd — a pravo pot edino. Rodovi, ki na desno, levo Takrat so tavali slepo, Pozdravili so luč kraljevo In varno šli za njo Iz veka v vek . . . A glej, gorje: Viharnih časov burni tek In laž in v prsih slepa strast Zaveli spet od luči te Rodove so v teme propast. Od vzhoda solnca do zapada Objema ljudstva tožen mrak, Tema po zemlji moč razklada, Nebo preprega črn oblak, Oblak grozan — Kot da se bliža zadnji dan, Ki v njem se prerode svetovi, Vzdihujejo v temi rodovi Od groze in strahu . . . Nazaj, nazaj na pot miiu, Ve trume narodov nesrečne, Nazaj do prave luči večne, Ki je izšla, da več ne vtone, Ki ne stemni je mrak teman, Ki noč pretvarja v živi dan, Ki je otela milijone Kažoč jim pot iz zemskih tog — Nazaj do zorne luči jasne, Ki večne veke ne ugasne, Do luči, ki je — Kristus-Bog! Mih. Opeka. Stari dolg. (Povest. — Spisal Ivo Trošt.) (Dalje.) lNekaj tednov po sratbi pri Prašniku sta Predal in Rjaveč lovila rake v potoku, ki teče mimo Prašnikovega mlina med Studencem in Novo vasjo. Bilo je toplo nedeljsko popoldne. Škržat je razkazoval na hrastju z neokretnim pevskim orodjem svojo zadovoljnost s solnČnimi žarki, prepelica v strni je merila pet-pedi, žabe so obračale svoja široka usta iz luže v solnce, in kobilice so tudi s hreščanjem popolnjevale koncert. Med gostim jelsevjem sta se pomikala prijatelja. Prvi, v kopališki obleki, je bredel vodo do kolen, včasih tudi do prsij in riše ter stikal za raki po luknjah, drugi je nosil Predalu na rami obleko, v roki pa par čevljev, kamor je spravljal rake. Prišla sta h globokemu tolmunu, in Viktor je že hotel iz vode. „Preplavaj, preplavaj! Na oni strani dobiš še kaj!" „Ne znam." „To je najlažji izgovor." „Ce pa res ne znam — toliko kakor ti plesati." „No, potem bi te bilo škoda; kaj bi počela tvoja — —" „Misliš, da bi žalovala -—; saj je Še ne poznaš."