102 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 103UvodnikUvodnik Tudi naše interpretacije so zgodovinska dejstva in v njih upodobljeni dogodki nadaljujejo svoje zgodovinsko bivanje in sodelujejo pri oblikovanju zgodovinskega življenja. (Georgij Florovsky.) Arhitekt Miloš Kosec je 6. marca letos v Delu objavil razmišljanje z naslovom Dediščina je pro- ces. Navajam odlomek: »Na gozdnatem pobočju ob Savi, nedaleč od Li- tije, obledeli rumenkasti zidovi med krošnjami dreves že od daleč naznanjajo eno tistih števil- nih grajskih stavb, za katere se najprej zdi, da v enaindvajsetem stoletju nimajo prave prihodno- sti. V dvajsetem stoletju je bil nekdanji razko- šen dvorec s parkom samo še senca samega sebe; med obema vojnama je bila v njem nastanjena gimnazija za ruske emigrante, med drugo sve- tovno vojno so ga nemški okupatorji spremenili v utrjeno postojanko, nato je prešel v last lokalne kmetijske zadruge, ta pa je v njem naredila za- silna stanovanja za svoje delavce. Do pred nekaj leti, ko je bil končno izpraznjen. Še tako zasilno stesana koča lahko preživi stole- tja, če v njej kdo živi, jo vzdržuje in zanjo skr- bi. Še tako trdno zidan grad pa se lahko enkrat, ko je prazen, ko se vdre streha ter ko stene in stropove načenja vlaga, sesuje v nekaj letih. To je usoda, ki je doletela številne gradove, dvorce in kmečke hiše v Sloveniji. Z njimi so se v pozabo umaknile številne zgodbe o vrhunskih umetni- ških delih, zgodovinskih dogodkih, bivalnih in socialnih razmerah na slovenskem podeželju. Če zgodbe nimajo več prostorov, v katerih so se do- gajale, kmalu izginejo. […] Pri nas namreč dediščino navadno uničujemo na dva načina. Običajno s počasnim propadanjem, ki ga v zadnjem stadiju pogosto pospeši odločba o rušenju dediščine, ker je domnevno ni več mo- goče obnoviti, ali pa zgori v skrivnostnem po- žaru, ki investitorju namesto nadležne zaščitene stavbe podari svežo in prazno gradbeno parcelo. Nič manj tragično ni uničevanje z neustrezno prenovo za neustrezne programe. V stoletne stavbe lahko hotel s štirimi ali petimi zvezdica- mi umestite samo, če ga radikalno spremenite. Nove kopalnice v vsaki sobi […], pogosto tudi novi, izmišljeni arhitekturni elementi, da bi staro in morda ne dovolj slikovito graščino spremenili v nekaj bolj ‚pravljičnega‘. Tako nastane izmi- šljena in kičasta novogradnja, kar je po mojem mnenju enako destruktiven proces kot rušenje, samo da je poleg vsega še precej dražje. […] Število in kakovost objektov, ki so bili za- radi počasnega propadanja ali zaradi namernega rušenja uničeni v času samostojne Slovenije, se lahko povsem suvereno meri z izgubo dediščine med drugo svetovno vojno. Kako katastrofalne so razmere na terenu, se lahko prepričate […] v kompleksu dvorca Dol pri Ljubljani […]. Nekoč razkošna plemiška rezidenca in še bolj razkošen park baronov Erbergov […] je zdaj učna knjiga vsega, kar lahko gre pri varovanju dediščine pri nas narobe. Večina dvorca je žalostna ruševina, v katerem še naprej izgubljamo kakovostne ka- mnoseške detajle. Tretjino dvorca pa je zasebni lastnik ‚prenovil‘ v nekakšno tragično karikaturo za betonskim zidom. Park je zaprt in propada že skoraj stoletje.« Odlomek govori o žalostni usodi arhitekturne dediščine v Sloveniji po osamosvojitvi, zlahka pa ga lahko beremo tudi kot simbol našega klavr- nega odnosa do svoje zgodovine in še marsičesa, naj omenim le bolečo razprodajo družbene la- stnine. Ironični paradoks je, da smo si prizadeva- li za samostojno državo, potem pa smo jo razpro- dali. Toda nikoli ni vse črno in brezupno. Kosec v prispevku piše, da se je dvorcu »na gozdnatem pobočju ob Savi, nedaleč od Litije«, imenuje se Ponoviče, le »nasmehnila sreča: kupila ga je dru- žina Podnar in je v štirih mesecih, kar ga ima v lasti, že začela čistiti okolico in s smetmi napol- njene prostore dvorca. Dvojna sreča Ponovič je sestavljena iz tega, da je grad sploh nekdo kupil in začel dela, ter tudi iz dejstva, da kupec ni mi- lijonar, ki bi želel v gradu odpreti elitno kliniko ali butični hotel. Za družino Podnar konci tedna niso čas za počitek in izlete, ampak priložnost za udarniško delo, pri katerem sodelujejo prav vsi člani družine. Prvi rezultati so že vidni, pred- vsem pa ima grad po stoletju spet nekoga, ki mu daje novo življenje in zanj skrbi, kar je vredno več kot kubiki betona. Teh nekaj mesecev, kar je družina Podnar začela dela, je dokaz, da pri nas največji problem ni denar, ampak pravočasna in zanesljiva podpora lokalne skupnosti in države, vključno z zavodom za varstvo kulturne dedišči- ne. Če se kljub vsemu na objektu dediščine, ki se ga vsi otepajo, le pojavi entuziastični lastnik ali najemnik, ki se zaveda, da gre pri oživljanju de- diščine za proces, ne pa za hiter gradbeni projekt prenove v luksuzni objekt ‚dodane vrednosti‘, je ključno, da ga javne ustanove podprejo, strokov- na javnost pa proces spremlja in usmerja, kjer je treba.« Niti ni treba biti zelo previden, če rečemo, da se konkretno reševanje dvorca Ponovič »drži« nekaj tistega dobrega iz socializma, na kar smo v ka- pitalizmu »pozabili«. Kot smo pozabili, kot piše Kosec, na dediščino in, dodajam sam, marsikaj iz svoje zgodovine. O vsem tem kasneje. V tokratnem uvodniku zato želim razmišljati o zgodovini. Toda najprej si skušajmo odgovoriti na vprašanje: »Kaj je zgodovina?« Kaj je zgodovina? je naslov knjige, ki jo je na- pisal leta 1961 (v slovenskem prevodu je knjiga izšla leta 2008) britanski zgodovinar, novinar in teoretik mednarodnih odnosov Edward Hallett Carr (1892-1982). Carra posebej omenjam, ker je – družbo mu je delala le peščica enako mislečih zgodovinarjev - zavrgel tradicionalne metode in prakse v zgodovinopisju. »Oče« tradicionalnih, natančneje povedano, pozitivističnih metod in praks v zgodovinopisju je bil nemški zgodovi- nar Leopold von Ranke  (1795-1886), ki je bil prepričan, da je naloga zgodovinopisja pokazati dogodke objektivno - take, kot so se pravzaprav zgodili -, pri čemer mora zgodovinar pri svojem raziskovanju izključiti svoja religiozna, politična, filozofska, ekonomska, moralna in estetska pre- pričanja. Carr je imel Rankejev pozitivizem, ki je v zgodovinopisju prevladoval celo stoletje, za iluzijo: zgodovinskih dogodkov nikakor ni mo- goče prikazati objektivno, z drugimi besedami, prikazati jih ni mogoče take, kot so se zgodili. Do zgodovinskih dogodkov nimamo nobenega neposrednega dostopa, vedno jih tako ali druga- če lahko samo predstavljamo. Carr je v omenjeni knjigi to duhovito ponazoril z zgodbico o go- spodu Jonesu, ki je povozil gospoda Robinsona: »Po neki zabavi, ko je zvrnil nekaj kozarčkov čez mero, je gospod Jones sedel v svoj avto s pokvar- jenimi zavorami in na nekem križišču do smrti povozil gospoda Robinsona, ki je šel v bližnjo trafiko kupit cigarete. Kaj je povzročilo nesrečo? Vinjenost gospoda Jonesa, pokvarjene zavore, sla- ba vidljivost ali nikotinska zasvojenost gospoda Robinsona?« »Vrsto sodobnikov in naslednikov pa je [Carr naravnost] očaral s trditvijo, da se zgodovinarji celo v arhiv podajamo z določeno intelektualno, politično in konceptualno prtljago predznanja, kar nedvoumno vpliva na našo inter- pretacijo najdenega materiala.« Oba navedka sta iz spremnega besedila Carrove knjige z naslovom Zapoznela budnica ali resnični začetek konca pleme- nitih sanj o objektivni zgodovini?, ki ga je napisal slovenski zgodovinar in univerzitetni profesor Oto Luthar (1959-). Spremno besedilo posebej omenjam zato, ker je v njem Luthar na berljiv in jedrnat način predstavil, kako moderna nepozi- tivistična zgodovinska véda sploh »razume« zgo- dovino. Iz spremnega besedila bom povzel glav- ne ideje o zgodovini, ki morda v najbolj čisti in morda tudi v najradikalnejši obliki predstavljajo moderno zgodovinopisje in ki jih je zagovarjal ruski pravoslavni teolog in zgodovinar ruske pravoslavne cerkve ter med drugim tudi profe- sor na Univerzi Princeton v Združenih državah Amerike Georgij Florovsky (1893-1979). Glavni problem modernega zgodovinopisja je, kot smo videli že pri Carru, spoznavni. Tudi Florovsky je trdil, da je »preteklost čista rekonstrukcija«, kar z drugimi besedami pomeni, »da zgodovi- narjeva interpretacija temelji na sedanjosti«. Na podlagi tega je sklepal, »da je lahko vsaka pra- va interpretacija preteklosti zgolj pristranska, saj dejstva nikoli ne govorijo sama zase« (mimogre- de, to nas spominja na trditev nemškega filozofa Hansa-Georga Gadamerja, 1900-2002, da se to, kaj je svet, ne razlikuje od pogledov, v katerih se ponuja). Florovsky je bil tudi prepričan, da »med fizikalnimi in zgodovinarskimi dejstvi ni nikakršne razlike, saj tudi v raziskavah ‚ekspe- rimentalnih ved‘ dejstva ‚spregovorijo‘ samo v kontekstu usmerjenega raziskovanja«. Ta navedek ima v besedilu Florovskega Težava krščanskega 102 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 103UvodnikUvodnik Tudi naše interpretacije so zgodovinska dejstva in v njih upodobljeni dogodki nadaljujejo svoje zgodovinsko bivanje in sodelujejo pri oblikovanju zgodovinskega življenja. (Georgij Florovsky.) Arhitekt Miloš Kosec je 6. marca letos v Delu objavil razmišljanje z naslovom Dediščina je pro- ces. Navajam odlomek: »Na gozdnatem pobočju ob Savi, nedaleč od Li- tije, obledeli rumenkasti zidovi med krošnjami dreves že od daleč naznanjajo eno tistih števil- nih grajskih stavb, za katere se najprej zdi, da v enaindvajsetem stoletju nimajo prave prihodno- sti. V dvajsetem stoletju je bil nekdanji razko- šen dvorec s parkom samo še senca samega sebe; med obema vojnama je bila v njem nastanjena gimnazija za ruske emigrante, med drugo sve- tovno vojno so ga nemški okupatorji spremenili v utrjeno postojanko, nato je prešel v last lokalne kmetijske zadruge, ta pa je v njem naredila za- silna stanovanja za svoje delavce. Do pred nekaj leti, ko je bil končno izpraznjen. Še tako zasilno stesana koča lahko preživi stole- tja, če v njej kdo živi, jo vzdržuje in zanjo skr- bi. Še tako trdno zidan grad pa se lahko enkrat, ko je prazen, ko se vdre streha ter ko stene in stropove načenja vlaga, sesuje v nekaj letih. To je usoda, ki je doletela številne gradove, dvorce in kmečke hiše v Sloveniji. Z njimi so se v pozabo umaknile številne zgodbe o vrhunskih umetni- ških delih, zgodovinskih dogodkih, bivalnih in socialnih razmerah na slovenskem podeželju. Če zgodbe nimajo več prostorov, v katerih so se do- gajale, kmalu izginejo. […] Pri nas namreč dediščino navadno uničujemo na dva načina. Običajno s počasnim propadanjem, ki ga v zadnjem stadiju pogosto pospeši odločba o rušenju dediščine, ker je domnevno ni več mo- goče obnoviti, ali pa zgori v skrivnostnem po- žaru, ki investitorju namesto nadležne zaščitene stavbe podari svežo in prazno gradbeno parcelo. Nič manj tragično ni uničevanje z neustrezno prenovo za neustrezne programe. V stoletne stavbe lahko hotel s štirimi ali petimi zvezdica- mi umestite samo, če ga radikalno spremenite. Nove kopalnice v vsaki sobi […], pogosto tudi novi, izmišljeni arhitekturni elementi, da bi staro in morda ne dovolj slikovito graščino spremenili v nekaj bolj ‚pravljičnega‘. Tako nastane izmi- šljena in kičasta novogradnja, kar je po mojem mnenju enako destruktiven proces kot rušenje, samo da je poleg vsega še precej dražje. […] Število in kakovost objektov, ki so bili za- radi počasnega propadanja ali zaradi namernega rušenja uničeni v času samostojne Slovenije, se lahko povsem suvereno meri z izgubo dediščine med drugo svetovno vojno. Kako katastrofalne so razmere na terenu, se lahko prepričate […] v kompleksu dvorca Dol pri Ljubljani […]. Nekoč razkošna plemiška rezidenca in še bolj razkošen park baronov Erbergov […] je zdaj učna knjiga vsega, kar lahko gre pri varovanju dediščine pri nas narobe. Večina dvorca je žalostna ruševina, v katerem še naprej izgubljamo kakovostne ka- mnoseške detajle. Tretjino dvorca pa je zasebni lastnik ‚prenovil‘ v nekakšno tragično karikaturo za betonskim zidom. Park je zaprt in propada že skoraj stoletje.« Odlomek govori o žalostni usodi arhitekturne dediščine v Sloveniji po osamosvojitvi, zlahka pa ga lahko beremo tudi kot simbol našega klavr- nega odnosa do svoje zgodovine in še marsičesa, naj omenim le bolečo razprodajo družbene la- stnine. Ironični paradoks je, da smo si prizadeva- li za samostojno državo, potem pa smo jo razpro- dali. Toda nikoli ni vse črno in brezupno. Kosec v prispevku piše, da se je dvorcu »na gozdnatem pobočju ob Savi, nedaleč od Litije«, imenuje se Ponoviče, le »nasmehnila sreča: kupila ga je dru- žina Podnar in je v štirih mesecih, kar ga ima v lasti, že začela čistiti okolico in s smetmi napol- njene prostore dvorca. Dvojna sreča Ponovič je sestavljena iz tega, da je grad sploh nekdo kupil in začel dela, ter tudi iz dejstva, da kupec ni mi- lijonar, ki bi želel v gradu odpreti elitno kliniko ali butični hotel. Za družino Podnar konci tedna niso čas za počitek in izlete, ampak priložnost za udarniško delo, pri katerem sodelujejo prav vsi člani družine. Prvi rezultati so že vidni, pred- vsem pa ima grad po stoletju spet nekoga, ki mu daje novo življenje in zanj skrbi, kar je vredno več kot kubiki betona. Teh nekaj mesecev, kar je družina Podnar začela dela, je dokaz, da pri nas največji problem ni denar, ampak pravočasna in zanesljiva podpora lokalne skupnosti in države, vključno z zavodom za varstvo kulturne dedišči- ne. Če se kljub vsemu na objektu dediščine, ki se ga vsi otepajo, le pojavi entuziastični lastnik ali najemnik, ki se zaveda, da gre pri oživljanju de- diščine za proces, ne pa za hiter gradbeni projekt prenove v luksuzni objekt ‚dodane vrednosti‘, je ključno, da ga javne ustanove podprejo, strokov- na javnost pa proces spremlja in usmerja, kjer je treba.« Niti ni treba biti zelo previden, če rečemo, da se konkretno reševanje dvorca Ponovič »drži« nekaj tistega dobrega iz socializma, na kar smo v ka- pitalizmu »pozabili«. Kot smo pozabili, kot piše Kosec, na dediščino in, dodajam sam, marsikaj iz svoje zgodovine. O vsem tem kasneje. V tokratnem uvodniku zato želim razmišljati o zgodovini. Toda najprej si skušajmo odgovoriti na vprašanje: »Kaj je zgodovina?« Kaj je zgodovina? je naslov knjige, ki jo je na- pisal leta 1961 (v slovenskem prevodu je knjiga izšla leta 2008) britanski zgodovinar, novinar in teoretik mednarodnih odnosov Edward Hallett Carr (1892-1982). Carra posebej omenjam, ker je – družbo mu je delala le peščica enako mislečih zgodovinarjev - zavrgel tradicionalne metode in prakse v zgodovinopisju. »Oče« tradicionalnih, natančneje povedano, pozitivističnih metod in praks v zgodovinopisju je bil nemški zgodovi- nar Leopold von Ranke  (1795-1886), ki je bil prepričan, da je naloga zgodovinopisja pokazati dogodke objektivno - take, kot so se pravzaprav zgodili -, pri čemer mora zgodovinar pri svojem raziskovanju izključiti svoja religiozna, politična, filozofska, ekonomska, moralna in estetska pre- pričanja. Carr je imel Rankejev pozitivizem, ki je v zgodovinopisju prevladoval celo stoletje, za iluzijo: zgodovinskih dogodkov nikakor ni mo- goče prikazati objektivno, z drugimi besedami, prikazati jih ni mogoče take, kot so se zgodili. Do zgodovinskih dogodkov nimamo nobenega neposrednega dostopa, vedno jih tako ali druga- če lahko samo predstavljamo. Carr je v omenjeni knjigi to duhovito ponazoril z zgodbico o go- spodu Jonesu, ki je povozil gospoda Robinsona: »Po neki zabavi, ko je zvrnil nekaj kozarčkov čez mero, je gospod Jones sedel v svoj avto s pokvar- jenimi zavorami in na nekem križišču do smrti povozil gospoda Robinsona, ki je šel v bližnjo trafiko kupit cigarete. Kaj je povzročilo nesrečo? Vinjenost gospoda Jonesa, pokvarjene zavore, sla- ba vidljivost ali nikotinska zasvojenost gospoda Robinsona?« »Vrsto sodobnikov in naslednikov pa je [Carr naravnost] očaral s trditvijo, da se zgodovinarji celo v arhiv podajamo z določeno intelektualno, politično in konceptualno prtljago predznanja, kar nedvoumno vpliva na našo inter- pretacijo najdenega materiala.« Oba navedka sta iz spremnega besedila Carrove knjige z naslovom Zapoznela budnica ali resnični začetek konca pleme- nitih sanj o objektivni zgodovini?, ki ga je napisal slovenski zgodovinar in univerzitetni profesor Oto Luthar (1959-). Spremno besedilo posebej omenjam zato, ker je v njem Luthar na berljiv in jedrnat način predstavil, kako moderna nepozi- tivistična zgodovinska véda sploh »razume« zgo- dovino. Iz spremnega besedila bom povzel glav- ne ideje o zgodovini, ki morda v najbolj čisti in morda tudi v najradikalnejši obliki predstavljajo moderno zgodovinopisje in ki jih je zagovarjal ruski pravoslavni teolog in zgodovinar ruske pravoslavne cerkve ter med drugim tudi profe- sor na Univerzi Princeton v Združenih državah Amerike Georgij Florovsky (1893-1979). Glavni problem modernega zgodovinopisja je, kot smo videli že pri Carru, spoznavni. Tudi Florovsky je trdil, da je »preteklost čista rekonstrukcija«, kar z drugimi besedami pomeni, »da zgodovi- narjeva interpretacija temelji na sedanjosti«. Na podlagi tega je sklepal, »da je lahko vsaka pra- va interpretacija preteklosti zgolj pristranska, saj dejstva nikoli ne govorijo sama zase« (mimogre- de, to nas spominja na trditev nemškega filozofa Hansa-Georga Gadamerja, 1900-2002, da se to, kaj je svet, ne razlikuje od pogledov, v katerih se ponuja). Florovsky je bil tudi prepričan, da »med fizikalnimi in zgodovinarskimi dejstvi ni nikakršne razlike, saj tudi v raziskavah ‚ekspe- rimentalnih ved‘ dejstva ‚spregovorijo‘ samo v kontekstu usmerjenega raziskovanja«. Ta navedek ima v besedilu Florovskega Težava krščanskega 104 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 105Uvodnik zgodovinarja (1959) pomembno pojasnilo: »No- benega znanstvenega eksperimenta ni mogoče narediti, ne da bi si ga raziskovalec prej zamislil v mislih. Samo opazovanje ni mogoče brez ka- kšne interpretacije, to je, razumevanja.« Po Flo- rovskem tudi »prepričanje, da viri obstajajo zunaj historiografske obravnave […], vodi v psevdohi- storično lepljenko oziroma ‚zgodovino brez zgo- dovinskega problema‘. Rezultat, ki ga v tem pri- meru dobimo, je v najboljšem primeru suhoparna kronika, ki pa ni nič drugega kakor ‚truplo zgo- dovine‘«. »Najbolj brezkompromisen je pri opre- delitvi vloge interpreta in predmeta zgodovine. Prepričan je namreč, da zgodovinarja ni mogoče misliti zunaj procesa rekonstrukcije preteklosti. Še več, vsak poskus izključevanja zgodovinar- jevih siceršnjih predstav, predsodkov in prepri- čanj vodi v ‚umski samomor oziroma popolno mentalno sterilnost‘.« Podobno je s predmetom obravnave, ki po Florovskem nima nič skupnega z določenimi objektivnimi dejstvi, pač pa pred- stavlja svojevrstno »srečanje z živimi bitji«. »Pri tem […] verjame, da v zgodovini pravzaprav ni pravih ‚dogodkov‘, ampak dogajanje, ki izraža določene misli in namene vsakokratnega akter- ja, tako da bi zgodovinar moral težiti predvsem k rekonstrukciji akterjevega mišljenja.« Za Flo- rovskega je zgodovina zgodovina človeka v vsej njegovi dvoumni in večplastni eksistenci. Zato je svaril zgodovinarje pred nevarnostjo, da bi svoje konceptualne predstave zamenjevali za empirič- no resničnosti in govorili o njih – konceptualnih predstavah -, kot da so same dejavniki in akterji, medtem ko so dejansko le razumske okrajšave za raznolikost resničnih, dejavnih ljudeh. Florovsky svojo misel razvija naprej takole: »Tako [zgodo- vinarji] opisujejo razvoj ‚fevdalizma‘ ali ‚kapita- listične družbe‘, pozabljajoč, da ti izrazi le pov- zemajo zapleteni skupek različnih pojavov, ki jih imamo za celoto le, če se jih ‚lotimo‘ z razumom. ‚Družbe‘, ‚kategorije« in ‚tipi, vrste‘ niso organiz- mi - ti edini se lahko »razvijajo« -, ampak za- pleteni skupki med seboj delujočih posameznikov, to medsebojno delovanje pa je vedno dinamično, f leksibilno in nestabilno.« Misel Florovskega pa je najbolj pronicljiva in v tej pronicljivosti tudi najbolj presunljiva v zaključku: »Lahko bi celo rekli, da bi ‚dokončna‘ interpretacija dogodkov odpravila ‚zgodovinskost‘ zgodovine, njeno na- ključnost in ‚nenujnost‘, ter jo nadomestila z ra- cionalnim ‚zemljevidom zgodovine‘, ki je lahko bleščeč in berljiv, vendar bivanjsko neresničen. Tudi naše interpretacije so zgodovinska dejstva in v njih upodobljeni dogodki nadaljujejo svoje zgodovinsko bivanje in sodelujejo pri oblikovanju zgodovinskega življenja. Lahko razpravljamo, ali je ‚Platonov Sokrat‘ bil ‚resnični‘ Sokrat, vendar ni dvoma, da je ta Platonov Sokrat zgodovin- sko obstajal kot močan dejavnik pri oblikovanju našega sodobnega pojmovanja ‚f ilozofa‘. Zdi se, da naše interpretacije na neki skrivnostni način razkrivajo skrite možnosti dejanske preteklosti. Na ta način se oblikujejo in rastejo tradicije, naj- večja od vseh človeških tradicij pa je ‚kultura‘. V njej se vsi delni in posebni prispevki zapore- dnih dob stopijo skupaj, v tem procesu taljenja sintetično preoblikujejo in se končno združijo v celoto. Ta proces oblikovanja človeške kulture še ni dokončan in verjetno v zgodovini nikoli ne bo dokončan. To je dodaten razlog, zakaj bi mora- le biti vse zgodovinske interpretacije začasne in približne: prihodnost, ki še ni prišla, lahko osve- tli preteklost.« Razmišljanje Florovskega o zgodovini je sijajno in skrajno pomenljivo - zelo stenografsko pove- dano: pomenljivo in predvsem za naš čas izredno poučno je, ker problematizira vsako ideološko branje zgodovine. Bralkam in bralcem priporo- čam, da ga preberejo večkrat in o njem tudi raz- mišljajo. Florovsky »govori« vsem nam. In tudi meni. Pomagal mi bo pri nadaljevanju razmišlja- nja o odnosu do naše zgodovine v prihodnjem uvodniku. Tomaž Sajovic Odkritje, ki je omogočilo hiter razvoj cepiv proti COVID-19 • Nobelove nagrade za leto 2023 Odkritje, ki je omogočilo hiter razvoj cepiv proti COVID-19: ob Nobelovi nagradi za medicino 2023 Radovan Komel V današnji globalno povezani družbi je tveganje novih pandemij večje kot kadarkoli prej. Pandemije, hitro širjenje nalezljivih bolezni po več celinah oziroma po vsem svetu, običajno povzročajo patogeni dejavniki, kot so glivice, bakterije, virusi, paraziti, ki prečkajo vrstno oviro iz prenašalne živali v človeka in se širijo kapljično, z aerosolom, kar povzroča okužbe dihalnih poti, z uživanjem okuženih živil ali z neposrednim dotikom. Razvijanje in uvajanje cepiv, dovolj hitro za ublažitev pandemije, ki bi lahko povzročila zastoj svetovnega gospo- darstva in velike družbene spremembe, sta bili ogromen izziv, s katerim se pred pandemijo COVID-19 še nismo srečali. Ko se je konec leta 2019 pojavil virus SARS-CoV-2 in se hitro razširil po vsem svetu, si je le malokdo mislil, da bi lahko pravočasno razvili cepiva, s katerimi bi bilo mogoče bolezen zaustaviti in omejiti njene posledice. Katalin Karikó, rojena 17. januarja leta 1955 v mestu Szolnok na Madžarskem, je madžarsko-ameriška biokemičarka, specializirana za preučevanje molekulskih mehanizmov, posredovanih z ribonukleinsko kislino, zlasti z in vitro prepisano sporočilno RNA, za uporabo v proteinskem nadomestnem zdravljenju. Je članica Univerze Szeged v Szegedu na Madžarskem in hkrati tudi Univerze Pensilvanije v Filadelfiji v Združenih državah Amerike. Drew Weissman, rojen 7. septembra leta 1959 v mestu Lexington v zvezni državi Massachusetts v Združenih državah Amerike, je ameriški zdravnik in imunolog, znan po svojih prispevkih v molekularni biologiji RNA. Je nosilni raziskovalec za raziskave cepiv in direktor Inštituta za inovacije RNA in hkrati tudi profesor na Medicinski fakulteti Perelman na Univerzi v Pensilvaniji v Združenih državah Amerike.