Kaloliik cerkven list. Danica izhaja vsak petek na eeli poli, in veljA po pošti za celo leto 4 gld. 60 kr., za po leta 2 gld. 40 kr., za.*, t. it It ta 1 gld. 30 kr V tiskarnici sprejemana na leto 4 gold. za pol leta 2 gold., za četert leta 1 gold., ako zadene na ta d:«u praznik , izide Danira dan poprej. _ Tečaj XXV. V Ljubljani 31. vel. travna 1872. lA»t 22. Vabilo k občnemu zboru katol. političnega društva v nedeljo 2. junija ob šestih zvečer. Dnevni red: 1. Predsednikovo sporočilo. 2. Tajnikovo sporočilo. 3. Denarničarjev poštev. 4. Predlogi posameznih udov 5. Volitev odbora za 1. 1872. K obilni vdeležbi vabi čč. ljubljanske in vnanje ude Odbor. III. KHi — na cesti Kazalec, polttjo-čim sretvalec, rišacam kersanske dede ie depolitje. „Kdor mene ljubi, spolnuje moje besede." Jan. 14, 23. Od časov Konstantina Velikega so jeli kristjanje olepševati ceste ali pota s križem, v spomin križanega Zveličarja, kteri je v resnici pot in kazalec prave poti v nebeško kraljestvo. Tako je; križ križanega Zveličarja je kazalec poti in svetvalec potujočih. Nekteri hudodelnik, namenjen krasti, ropati, moriti ali doprinasati druge hudobije, se je že pri križu poleg ceste postavljenem nehote ustavil in pri pogledu na križ prestrašen ter v sercu omečen se vernil na boljši pot. Na križu viseči tihi Jezus je nem toda pomenljiv pridigar grešnikom, učitelj zmotenim, svetovalec dvomečim in v zadregah omahujočim; pri njega pogledu se učimo te največi umetnije, kako da bi zatajevali sami sebe, in da ne bi bili otroci svojih divjih strasti, temuč da bi svobodni delavci v Gospodu verno hodili po pravi poti razodenja Božjega. Z razpetima rokama visi, o človek! tvoj Odrešenik na križu, in tebi kot svobodni stvari kaže dvojo pot, fjo kteri moreš hoditi; ena derži na desno, ena pa na evo. Ako boš stanovitno hodil po pravi, boš sodnji dan na pravo, t. j. desno stran postavljen med ovce, ter poj -deŠ v nebeške stanovališča, ktere je od vekomaj pripravil Jezus Kristus pri svojem nebeškem Očetu za nje, ki ga ljubijo. Ako pa si boš izvolil drugo, t. j. levo, te pripelje ta na levo stran med kozle, in veržeu boš v večni ogenj, kteri je pripravljen hudiču in njegovim angeljem. Po pravi poti prideš s spokornim razbojnikom v raj, po levi pa z nespokornim v pekel. Perva ti kaže, da čednosti pot jc ozka, polzka, z bodečim ter-njem nastlana, toda pelje v življenje; druga pa ti kaže, da krivičnosti pot jc široka, pohojena in s cvetjem posuta, toda pelje v pogubljenje. „Jaz sem p«»t, govori s križa Zveličar, ktera pelje v življenje. Nihče ne pride k Očetu razun po meni. Pot, ktero ti kažem jaz, je ozka in vrata, pri kterih moraš vuiti, so tesne, toda vedejo v življenje; nasproti pa široka je cesta, ktera derži v pogubljenje, in mnogi, oh premnogi hodijo po njej !4t Kristus Jezus, Zveličar naš, je pot in cilj ali konec, do kterega naj meri potovanje tvoje. Ako prideš k nje mu, te on ne zaverže, ampak objame in ne spusti nič več od sebe. Svojih rok ne razprostira le, da bi kazal ti pot, sej je on satu pot, — temuč da bi po bratovsko te objel, ter vladal te tako, da bi nikdar več nc odpadel od njega. Povsod po katoliških deželah so tako postavl jeni po cestah nemi kazalci. Vzlasti katoliški misijonarji, ka mor koli pridejo oznanovat nauk Jezusa Kristusa, povsod postavljajo znamnja svetega križa. Ko bi po rojstvu bil protestant, že to edina reč bi au vzneniirovala, da je nova vera ali reformacija s poti odpravljala vse križe. Kako bi se pač v resnici to moglo imenovati reformacija ali obnova kerščanstva, kar je s tim pričelo svoje delo, da je pokončevalo sveti križ, to posebno znamnje Sinu Božjega? Kako malo so poznali ti prirodo in največi potrebo človeškega serca, kadar so vse pomenljive vnanje stvari, kter«- bi človeka spo miniale na ljubezen Božjo in na Sina Božjega, ter svojo blagovito moč skazovale na misel in serce, izobčiti hotli iz naboženstva ali verozakona! Kako srečni smo mi katoličani, kteri, kamorkoli se v svoji cerkvi obernemo, povsod najdemo znamnje našega odrešenja, sveti križ. ne le v častnih cerkvah, tih molitvi in službi Božji posvečenih mestih, temuč tudi pod milim nebom v naravi, pri cestah, po hribih in £0 rab, pri njivah in tratah , na mejah in ogradah. To je bilo starodavnim kristjaiiskim vekom lastno, da so po krajih, koder bi dau danes, kakor vidimo, zidali razno pisane stolpe, rajši stavili oni svete križe, kapelic- ali znamnja kterih koli svetnikov, ki so popotnikom služili potem res za cestne kazalce. Marsiktcri truden popotnik si je odpočil pod takim kazalcem, pred njim na kolena padel, v molitvi novih moči dobil, ter pokrepčan na duši in na telesu šel dalje po svoji težavni poti. Kriz in na njem viseči Jezus Kristus opominja potnika, da je pot, ktera derži v nebesa, križeva pot, da toraj, «» človek! vzemi na se svoj križ ter hodi za svojim nebeškim Zve ličarjem, ki edini te pripelje do tvojega pravega namena. Križ ob njivah in travnikih spominja katoliškega kristjana, da naj svoje kmetovske dela in poljske opravila zveršuje pod križem, pod zastavo Kristusa, kteri mu moč daje pri delu in ga varuje vsakorsnega zlega. Tu je osoda hudo ranila nekega kmeta; hoče se maščevati. Gre okoli križa na po^ • kar se posveti mu v duhu, in pri tem svitu bere na križu besede: „11 udobni hlapec, ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; zakaj ne bi ti se usmilil svojega sohlapea, kakor sem se tudi jaz usmilil tebe V" — Učite se od mene, jaz sem krotak in iz serca ponižen, in našli bote pokoj svojim dušam." — In glej , pridobljen je poljedelec in ginjen v svojem sercu, kakor nekdaj Janez Gvalbert iz Florence. S svojimi oboroženimi tovarši sreča le-td bratovega morivca neoboroženega na mestu, kjer se mu ogniti nikakor ni mogel. Zavolj križa pa, s kterim se je tedaj zaznamnjal in zavolj kterega je milosti prosil, mu je odpustil ter ga sprejel za svojega prijatelja. Tako tudi uni kmet. Križ je pomiril oba. Tam se ncvošljivo ozira kmetica po njivah svoje sosede; zdi se ji, da so vse bolj blagoslovljene kot njene lastne. Gleda in gleda, in zavist se ji vnema, kar povzdigne oči kviško na križ , kteri stoji ob njivi. Solze ji stopijo vanje, ker brala je na križu: „Glej to je ne-vošljivost storila; zakaj je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober? Uči se tedaj iskati najprej božjega kraljestva in njegove pravice, vse drugo ti bode priveržcno." Leto oberne nase; pokoj in zadovoljnost najde v križu. Tam spet gre hlapec nevoljen in mermraje na polje po težkih opravkih, kteri so mu naloženi za tisti dan. Mora pa mimo križa. Pobožnost, ktero mu je že detetu vdihnila njegova dobra dasi revna mati, ga ustavi pred križem, pogleda vkviško, si odkrije glavo, se zaznamnja s svetim križem, pomoli in potolažen odide na delo. Kaj je pač vidil na križu? Vidil je tam napisane besede: „Kdor hoče biti moj učenec, naj zataji sam sebe, vzame svoj križ na se ter naj hodi za menoj. Vzemite na-se moj jarem, sej je sladek moj jarem in lahko moje breme. Pridite k meni vsi, ki ste trudni in obloženi, jaz vam bom p<»lajšal." Kadar kmotič vsejavši seme v dobro obdelano zemljo z nadepolnim sercem pričakuje bogate žetve ; kadar vidi krasno dozorevati svoje sejan ja, kterih zlatorumeni klasi se pod težo obilnega zernja sklanjajo k zemlji, tedaj svest si dobre letine radosten hodi po polji okrog križa. Kadar pa po vročem poldnevu vidi, da se čemi in težki oblaki preganjajo po nebesnem obloku, kadar vidi bliskanje ter sliši votlo bučanje v oblakih, ktero mu proti s hudo nevihto in točo, tedaj poklekne s svojimi k križu, ter s povzdignjenimi rokami kliče: „Gospod, otrai nas, poginjamo!" Ali od verne Gospod grozni bič od njega ali ne, to je v njegovih nezapopadljivih osodah. Ako ga toraj obišče z nadlogo, bere verni kmetič na križu vendar tolažijive besede: „Ne bodite maloverni, in ne po-prašujte vedno, kaj bomo jedli in kaj bomo pili in s čim se bomo oblačili? Oče vaš v nebesih ve najbolje, tla vi vsega tega potrebujete!" Križi na visokih gorah in hribih ali gričih — niso li velika krasota, posebno lepotičje keršanski deželi? Nimajo mar oni lepega pomena za vsakega kristjana, potujočega proti večnosti? — Kako sc vzdiguje človeku serce, da bi prej dospel pod križ na gori, o tem spri-čujejo lahko pobožni romarji, kadar od deleč ugledajo t»» zveličansko znamnje hrepene skoraj počiti si v senci njegovi! Prav res, kadar te dojde na daljnem potovanji huda ura in si truden, kako radosten lahko počiješ potmi pod znamnjem križanega Jezusa, kteri te spominja, da je tvoj nebeški Rešitelj za te prišel na zemljo, za te veliko popotoval, za te lakoto, žejo, trud, vročino, mraz, zasrainovanjc in preganjanje terpel, na zadnje sam po križevi poti hodil, sam svoj težki križ na lastnih ramenih nesel na visoko goro Kalvarijo, in tam v neznancih bolečinah izdihnil svojo dušo, le da bi ti mogel sc zveličati. To dobri> premisli, mar ne jenja tvoja bolečina? Ni (i koj inočneji tvoja volja, da bi tudi ti poterpljivo nosil svoj križ? Mar ti ne donijo nasproti besede Jezusove: „Pridite k meni vsi, ki ste trudni in obloženi, in jaz vas bom pokrepčal, jaz vam bom polajšal ?" Po visokih gorah se stavijo križi zadnjič tudi za to, da pravi kristjan oziraje se na vzvišani križ vidi v duhu Jezusa Kristusa preminjenega v slavi, kakor so ga vidili v resnici aposteljni na gori Taborski. In čim viši je hrib, tim više stoji križ, in čim bolj se vidi, tim bolj nam v spominj kliče zmago, ktero je Kristus dobil nad svetom in nad hudobnim duhom. Kako budivna in povzdigujoča je toraj misel: „Tam na višavi se vidi zmagovito znamnje, viteška zastava tistega, kteri je premagal hudobo in njeno moč; pri nogah pa mu ležijo vničeni sovražniki njegovi!" — nete lepa rožica, ali pa grešna sirolica. Ti imaš ledino pred seboj, ktere šc ni noben plug oral, nobene roke razkopavale, kamor še nobeno seme ni padlo, kjer še noben pšenični klas, pa tudi ljubka še ni rastla. Ti hočeš to zlatoupno ledino obdelati. Kje boš začel, česa se lotil, kako delal in trebil, kaj sejal, kako setev varoval in gojil?... Ti imaš dete pred seboj. Ti ga hočeš odgojiti, za pridnega človeka, za dobrega kristjana odrediti? Pač je treba premisliti, prevdariti, študirati, kaj je v njem, kako imenitne narave je, kaj ima iz njega biti. Dupanloup pravi, da zavolj njegovih imenitnih lastnij moraš vso skerbljivostnanj obračati, spoštovanje, ki je na vero zastavljeno, moraš do njega imeti. Veš pa, "kako se z rečjo dela, do ktere kdo spoštovanje ima ? Ne nespametno mehkužiti ga, ne nečimerno čebljati, ne s pre-okušenostjo kaziti deteta. Res, ljubeznjiva stvarica, prava rožica je dete. Čisto serce, prijazna priprostost, zaupljiva poslušljivost — to so klice naj lepšega upanja za prihodnjost, ako jih burja napčne reje ne pobrije. Nedolžna dušica je nebeški vertec, čegar v gredici spijočih klic zlobne strasti še niso popalile. Odkrito kakor čisto zerkalo je mlado serčice, laž, zvijača, hinavšina še nima v njem prostora. Vse je pripravljeno, vse bo kali poganjalo, vse rastlo, vse cvetlo, vse sad rodilo: samo da moraš mlado setev varovati slane, toče, strupene sape; streči je treba, trebiti škodljive odrastke vse naproti, s poti spravljati vse nasprotno, posebno pa Stvarnika prositi, da bi obvaroval sedanjega in prihodnjega zlega to lepo svojo stvarico. Ti hočeš, da naj bo to dete kdaj srečno, ali da naj srečno ostane, kakor je sedaj? Dobro pa veš iz lastne skušnje, da sreče ni brez čistega serca, brez čednosti, brez bogoljubnosti, brez vere, to je: brez žive, delavne vere. Vse to se mora s človekom vred razcvetati pa rasti. Ako s čednostjo ne gre naprej, gre precej nazaj in kmali v brezno! Poznal sem mladenčka, ki je bil skor lepši od angelca, kteri je pa strašno žalosten konec storil, ker mu je toliko bolj teh prelepih lastnost in čednost primanjkovalo, kolikor stareji je prihajal. Zakaj bil je zašel v stan in okolišine, ki so čednosti silo neprijazne. O milovanja vredna oče in mati, ktera sta naj veči nesrečo svojega otroka doživela! Pa koliko je takih. Kako lepo izgovarja dete perve besede : „Oče naš !" Ljubeznjivo se podajo na njegovih rožnatih ustnicah odgovori na perve prašanja: „Kdo te je stvaril, kdo odrešil, posvetil? Koliko je Bogov" itd. Zlata je ljubezen do nebeškega Očeta v njegovem čistem sercu; neprecenljivo dr ago njegovo nežno milovanje do terpečega Kristusa Odrešenika. Poglej tisti dve sklenjeni ročici, ki ju pri molitvi v nebesa povzdiguje, — ali si že vidil kaj priserč-nišega na zemlji? Ozri se pa na dete pod napačno odrejo, na njegovo blebetavost, nevšečnost, naglo jezo, zgodnjo nevošljivost, prehudo termo in svojeglavnost! Ali ti ne prešinuje mraz kosti ? Kako dostikrat mali malik mater gospoduje, draži, ji nagaja! Pa kako bi ne? Ali se ne obnaša mati do njega kakor sužinja, ali saj kakor taka, kteri je dete enako? Sej ga celo uči z materjo kakor n. pr. s sebi enakimi govoriti, svojo lastno mater ,,tikati", — tudi potlej še, ko je nečiraerni mčli že veči in velik! ,.Du" Mutter, „du" Vater, bring mir, gib mir das" itd. Šem-brano je to lepo in „gosposko", — ko bi le ,,zoperno4J in „nespametno" ne bilo! Namesto „križ" delati se uči morebiti na pamet kake verstice (samo na sebi se ve, to ni nič slabega), ali tudi kaj malo ,.turnčkati;" to pa zato, da se skazuje, ponaša in že mladi zmehkuženi klop nečimernost in prevzetnost pase, ker ga mati v pričo sosedenj prav pridno hvalička in proslavlja. Na dobrem in nespačenem otroku je v resnici nekaj nebeškega, „nekaj na zemljo z nebes pridšega," pravi Dupanloup, in ni čudo, da so mali Zveličarju tako posebno ljubi bili. Ni še storilo mlado serčice nobene ina-lopridnosti iz hudobije in prevdarnosti, ni še čednosti vedoma in prederzno zaničevalo, sramožljivost je globoko vkoreninjena in ve jo varovati tudi z veliko serč-nostjo, ako ni okuženo. Usmiljenost, pravičnost ve dobro spoštovati. Kerstna milost ima veliko moč zraven prirojene postave za dobro. Kes je, da obžalovanja vredni nasledki izvirne spa-čenosti se tudi že pri majhnih otrocih ne dajo tajiti. Nagnjenje k hudemu tiči globoko v duši, ki pa manj moči in živeža dobiva, ako primerna in skerbna reja otročiča vodi. Ravno te hude in kužne spijoČi kali v otroku tirjajo vse prizadevnosti od strani staršev in rednikov, da se iztrebljajo, zatirajo ter moči ne zadobe. Buditi se mora občutek za dobro, k zavednosti spraviti moč in vrednost svobode, ki jo ima človek v sebi, da zamore s pomočjo milosti Božje hudemu ustavljati se. Kako natanko otroci razločijo, kaj je dobro, kaj hudo, kažejo n. pr. kadar svoje tovarše tožijo; na tanko ti bo zadel tudi naj poredniši otrok napako pri druzih, če tudi sam svojo taji in je priznati noče, kadar je že nekoliko spačen. Nameri se, ako je otrok zmehkužen, da ga zgodaj obsede hud napuh, merzost do svetih opravil in do vere same. S koliko skrito nejevoljo, pravi Dupanloup, odbijajo vsako resnico, ki jih kaj zadene, ako so bili zmeli-kuženo izrejeni v pervih letih svojega življenja. S kolikim obžalovanja vrednim nagonom se poprijemajo vsega lažnjivega in hudega, ako se jim prileže! Ponavljam tedaj, pravi omenjeni tičenik mladine: Otročnost je lena, nepazljiva, predcrzna, združljiva, svo-jeglavna: ona je starost razmišljenosti, nagle jeze in pohlepnosti za razveseljevanjem, starost vsih omamljenj in zato tudi studenec skoraj vsih napak tih let, kakor tudi vsih trudnih skerbi vodgoji! Toda Fenelon bi pristavil: je pa tudi edina starost, v kteri človek še vse premore čez sebe, da se poboljša. — Ali ni pa vse ljubezni, vse pazljivosti vredno mlado bitje, ktero čuti rane svojih zmot in si resno prizadeva, da bi jih opustilo? Amerikanske pisma naših mladih rajakor. V SI. Liidoviku, 12. sušca 1872. Danes Vam moram sporočiti žalostno novico : mati so mi pretečeno sredo, H. marca, 1 četert čez «> zjutraj umerli. — To, predragi, se ve da, je prežalostna novica zame, ki sem zgubil milo mamko, za Vas, ki ste zgubili hčer, sestro, sorodnico, prijatlico, — res prežalostno — kakor sploh smert naši naturi nikdar ne prinese veselja. — A preljubi Bog nas je poklical k tisti veri, v kteri najdemo tudi tolažbo za smert. Ta vera nas uči , da vse reči premodro vlada Božja previdnost; ta vera nas uči. da las z glave ne pade brez Božje volje, ta vera nas uči, da Bog je naj ljuboznj;vši Oče, ki nikdar ne pripusti, da bi se nam kaj hudega pripetilo — vse tako stori, kakor je za nas naj boljše; ta vera nas uči, da mertvi le spijo, da bojo zopet vstali in živeli na veke; ta vera nas uči, da tisti, ki so tukaj terpoli iu voljno spolnovali Božjo voljo, ne bojo umerli — temuč živeli tudi po smerti telesa in vživali plačilo , večno plačilo v kraljestvu nebeškega Očeta; ta vera nas uči, tla smert naše ljubezni do naših dragih ne razterga, marveč šc le prav vterdi; ta vera nas uči, da tudi Še po smerti mi lahko pomagamo svojim dragim, če morebiti še kaj potrebujejo: ta vera nas uči, da sc ne ločimo za zmiraj — ampak le za kratek čas — potlej pa bomo spet vsi vstali - se zedinili s svojimi dragimi, se nikdar več od njih ne ločili, temuč na vse veke se vkupaj veselili v nebeškem kraljestvu, kjer bo Jezus Kristus sam naše neizrečeno veliko pličilo! - To, predragi, so sladka tolažila, ki jih vera lije v naše ranjeno serce. ktera nas navdaja s svetim upanjem in ponižno vdanostjo v Božjo voljo! — Nikarte toraj, predragi, preveč žalovati; Bog je dal, Bog je vzel; češeno naj bode njegovo ime; sej vemo, da prevelika žalost ne pomaga ne nam, no ranjci dragi materi; — pač pa potrebujemo vsi molitve — molimo, predragi, prosim Vas, molimo za ranjco, če šc kaj po trebuje — da pred pride iz kraja britkosti v raj večnega veselja. — — — Kar se posebej tiče njih smerti, mislim, da si bolj srečne nobeden ne more želeti, saj kolikor se da soditi iz okoliščin pri njih snerti. — Zboleli so na nedeljo in praznik presv. Imena Jezusa. V cerkev so preveč hiteli — da jim je bilo vroče in potlej so se prehitro shladili — in od tega časa jih je jelo tergati po udih, naj pred so dobili v noge — potlej se jim je preselilo v križ, in tako so dolgo časa in veliko terpoli , ker jih je neizrečeno peklo v križu. Pri nas v kloštru so jim dali zdravil, pa jim niso nič pomagal'*. Toraj jc šel Jaka zadnji petek 3. marca v St. Klavdij k dohtarju in spotjo jc prišel tudi k ineni v klošter, ker sem mu rekel, č»- bi imelo nevarno biti, naj gotovo koj pride pome. Pa zdaj, jc rekel, še ni nevarno, še ni za umreti, in toraj šc nisem šel ta pot z njim, ampak tako sva naredila, da bi bil prišel na sv. Jožefa dan v „Turever", z gospodom, da bi bil tam slovensko pridigoval in potlej >e mater obiskal. — V petek večer je Jaka tu pri nas ležal in tukaj se mu je, kakor mi je poznej pravil, sanjalo, da je vidil enega naših gospodov, kako je strašno kon|a z zlatim vozom podil gori po gozdu proti kraju, kjer je materna hiša, kakor bi bilo pomenilo , da naj še gospoda s sv. obhajilom seboj vzame. Pa on ni mislil, da bi bilo že tako hudo, ker še ni bilo slabo, kadar jc šel od njih v St. Klavdij. Tudi jest sem mislil, to ni nevarno, se bojo že počasi ozdravili. V ponedeljek, marca, polastila se me je pa taka otožnost, da kar nič nisem mogel delati; tako me je nekaj skerbelo ir mi na sercu ležalo, da sam nisem vedil, kaj bi začel. Drugi dan vtor«'k, sem pravil nekomu , da mati še lcž«\ in da jih tako v križu boli. — Ce še lež«'-, mi pravi, od bolečine v križu — ne bojo več vstali! — Kakor pšicc v serce šle so mi te besede na ušesa; kar pride koj potem, bilo je popoldne okoli štirih — n^kdo k meni, in pravi, da me brat čaka, ker so mati zelo bolni! — Kar stresel sem se pri ti novici in ko k Jaku pridem, pove mi s solznimi očmi, da je prišel po ,.gospoda", da pa morebiti ne bojo več živih dobili! — Sami si mislite, kako mi je serce tolklo pri teh besedah ! — Berž sem letel k pater priorju, da bi šli še nocoj k materi, potlej pa k g. opatu , da bi smel iti k materi tudi jest. Koj so mi privolili, in tudi p. prijor so se jeli koj pri- pravljati. Jaka je mislil, da bi ta večer saj do štacijona v „Turever ji" šli, kjer p. prijor ostajajo, kadar imajo gori mašo. P. prijor pa so djali — ne — le navečerjajmo se koj, potlej se pa pripravite in bomo šli tako dolgo, da pridemo do cilj in konca, če se imamo tudi celo noč voziti. — Jest sem bil hitro pripravljen, in sem še letel v cerkev in prosil premilo Devico in Gospoda Jezusa Kristusa — da bi saj, če je že njegova volja, da mi mati umerje, da bi saj nas še počakali, da bi saj še sv. obhajila dočakali — in bi šc le potlej z Bogom sklenjeni srečno zaspali v Gospodu. Med tem je bil voz pripravljen in malo minut pred ti zvečer smo odrinili in nomine Domini (v imenu Gospodovem). Počasi sc je mračilo, pot je bila neizrečeno gerda — ravno sneg jc bil ves odkopnel in pol čevlja globoko vdiralo se jc navadno — včasi pa so šle kolesa do pesti po vodi. Voz je opletal od ene strani na drugo in zmiraj 3em moral gledati, da me ni ven verglo, kajti imeli smo na vozu premalo prostora, ker je voz le za dva narejen, mi smo bili pa 3. Dolgo časa smo vsi molčali, potlej smo jeli po malem govoriti in Jaka nam je pripovedoval, da ravno, ko je bil v št. Klavdiju po zdravila — potegnilo je materi s križa k sercu in na enkrat so strašno oslabeli. Že včeraj jim je enkrat besedo zaperlo in mislili so že, da bo koj po njih — potlej jim je pa spet odleglo. Danes (v torek) zjutraj pa jih je spet prijelo, da niso mogli nič govoriti — vendar pa so vse razumeli - tako so bili, ki je šel in če jim je kaj odleglo, so lahko še živi, če jim pa ni odleglo, so skor gotovo že mertvi. — Spet smo molčali.--Mislil sem na mater — kaj bi bilo, če bi že mertvo najdel. — Vdal sern se sicer v Božjo voljo — vendar sem prosil, če je njegova sv. volja, da bi še toliko počakali, da bi prišli gospod ali pa saj , da bi se jih Bog usmilil, ter jim dal srečno zadnjo uro. Nikdar mi še ni bila pot tako dolga, kot ta večer, — o kako dolge so bile milje in zraven še pot tako nerodna, da smo tako počasi rili naprej ! — Nazadnje je bilo še eno miljo do hiše — še pol milje — že je bila blizo — že se je vidila luč — že smo stali pred hišo — o kako mi je serce tolklo — —. Že se odprč duri — in moja perva beseda je bila: „ali so še živi?" — Se — še živi še — odgovoril mi je Pevčev Miha — in tu se mi jc odvalil kamen od serca! — Se zunaj sem slišal težko sapo in hitel sem notri vidit mater — na smertni postelji! — O kako revni — o kako so bili spremenjeni — usta že čisto mertvaške — oči pa tako žive še kot zmiraj. — Prav čudni so bili viditi, v spodnji del obraza mertvi, v zgornji, posebno v oči pa popolnoma zdravi. Koj so pogledali po meni, in ko sera jih poprašal, če me poznajo — so mi koj prikimali, roko podali, potlej pa pritisnili moje uho na svoje usta, ki so bile malo odpertc, kakor bi mi bili hotli nekaj povedati — ali pa so mi hotli na znanje dati, da ne morejo govoriti zavoljo prevelike in pretežke sape, ktera ini je bila na uho , da mi je po glavi germelo. Oklenili so se moje roke in mojega vratu, če bi bili mogli vstali. Pa sapa jih je preveč gnala, koj so sc mogli nazaj položiti. — Med tem so prišli tudi p. prijor in ko sem jih prašal, če poznajo gospoda, so mi tudi koj prikimali. Potlej sem jih prašal, če bi mogli in če bi se radi spovedali, in so mi vselej prikimali. (Konec nasl.) Ogle* po Siorenskem i* fiopisi. Iz Ljubljane. Od apostolskega porotnika na Dunaju, presvitl. in prečast. gosp. Marijana Falčinelli-a, je vred-ništvo Zg. Danice prejelo prav prijazno pismo od 21. majnika, s kterim je poterjeno, da so z veliko hvalež- nostjo prejeli undan poslanih 474 gl. zbirk Zg. Dan., kakor dar za 801etni god sv. Očeta Pija IX. Ljubljanskemu frančiškanskemu samostanu je te dni došla čast, kakoršne še nihče tukaj ne pomni. Od preteklega ponedeljka do toreka je bival v njegovih ozidjih predstojnik vesoljuega frančiškanskega reda, prečastitljivi o. Bernardin a Por tu Romatino, ki stanuje kakor redovniški general v Rimu v samostanu „Ara Coeli" na Kapitoliju. Bil je nekaj dni v Gorici in zdaj gre obiskovat samostane svojega reda na Štajersko, Tirolsko, v Belgijo, potem v Dalmacijo in naslednjič v Algier na Afrikansko. O ravno tej priliki je bil v Ljubljani provinci jal okrajine sv. Križa prečast. o. Miroslav He-nig man iz Gorice, ki se je podal potlej na obiskovanje svojih samostanov v Novo mesto in dalje. Iz Gradca je bil redovnemu generalu naproti prišel ondotni frančiškanski komisar, ki ga je z njegovim lastnim tajnikom in drugim redovnikom vred tje spremljeval. Nova zastava katol. drilžbc. Preteklo nedeljo popoldne po litanijah je bilo v nunski cerkvi slovesno blagoslov-Ijevanje novega bandera za katoliško družbo. (Cerkev je bila polna vernikov vsih stanov. Pred opravilom je gosp. dr. Sterbenc v kratkem in čverstem govoru pojasnil pomen bandera, potem so prečastiti gospod sem. vodja in kanonik Fr. Kramar med azistencijo blagoslovili zastavo s podobama Matere Božje čistega spočetja in sv. Petra aposteljna, ki sta družbina pomočnika. Pri naslednjem darovanji za bandero so številni verniki zložili čez sto gld. Serčna hvala za toliko gorečnost! Hvala pa tudi gre posebno verlim katoliškim gospem in gospodi-činam, ki so tako lepo doveršile to imenitno znamnje, ki se bode pri šentjakopski procesiji v nedeljo po sv. Reš. Telesu na pervo očitno razkazovalo in je upati, da obilno vernikov za njim za procesijo poj de. Kakor zastava na vojski zbira brambo zoper nasprotnike, tako imejmo upanje, da bode tudi to bandero znamnje edinosti in spodbudek k veči serčnosti za duhovni boj v prid Kristusove cerkve. Zastran slradajocih na Dolcnskem in Notranjskem bodi omenjeno, da še zmiraj prošnje prihajajo, ako bi se tu in tam moglo še kaj pomagati, ker čas je ravno zdaj še naj huji, dokler kaj ne zraste. Veliko, prav veliko so dobrotniki darovali, dosti več kot je bilo pričakovati, in miloserčnost naših deželanov se je zopet kaj častitljivo pokazala, in ko bi sila ne bila tako obširna, bi bilo to veliko izdalo. Ali obširnost pomanjkanja je storila, da na toliko število razdeljena pomoč pri posameznih le malo izdd. Od več strani smo slišali, da od de-ljenega žita so hiše dobivale po kacega pol mernika. Danica je nabrala in razposlala čez sedemnajst sto gold. Res lep denar! Kjer je bilo moč posameznim bolj terpečim krajem nekaj več poslati, je vendar nekoliko izdalo. — Po naši misli bi morala vlada v tacih obširnih potrebah bolj izdatno pod roko seči. Ako bi se le polovica tistega denara, ki se za časnike, nam še celo sovražne, obrača, bila bi pomoč zadostna. Iz Ribnice. Binkoštni ponedeljek smo imeli v domači farni cerkvi prelepo slovesnost. Postavili smo nov križev pot, kterega so nam blagoslovili preč. g. o. Tadej iz Ljubljane. V izverstnem govoru so razlagali, kaj je greh ter pojasnili, njegovo ostudnost in njegove nasledke; — nasproti pa so pokazali Božje usmiljenje, ki ubogemu človeku odpusti vse pregrehe in celo časno kazni, ako se poprime v to namenjenih pripomočkov. Med temi je eden naj boljših naj izdatnejih obiskovanje križevega pota, pod kterim naj se tedaj verni obilno in prav pogostoma zbirajo. — Svečanost je jako povzdignila nazočnost mnogih preč. gg. duhovnov iz okolice. Križev pot, moramo reči, je po enoglasni sodbi izvedenih gospodov prav lepo in okusno izdelan, prej gole in nekako mertve stene so po njem hipoma dobile prijazno živost. Slike so posnete po Fiihrich-u, okvirji so pa v resnici tako krasni, da gotovo ne dobiš enacih na Kranjskem. Ribniškemu križevemu potu daje pa še posebno veljavo to, da je delo domačih rok. Izkazala sta se ž njim Kamničana: slikar Matija Koželj in podobar Matija Ozbič, ktera tu javno pohvalimo in z dobro vestjo vsakemu priporočimo. Urita svoje bogate darove, verla rojaka, in napredujta na polji lepe umetnosti v čast sebi in narodu in v večjo slavo Božjo! Čast preč. g. ribniškemu dekanu, ki si na vso moč prizadevajo, da se ribniška cerkev , ki je po svoji veli-čanski zidavi ena pervih na Kranjskem, tudi glede notranje oprave med naj lepše vversti! Slava za Božjo čast verlo vnetim Ribničanom, ki g. dekana v blagem početji krepko podpirajo in z radodarno roko častno milostinjo pokladajo na darilnik Božji od leta do leta doveršujoči mogočno poslopje, ki bo poznim vnukom živa in sveta priča pravega keršanskega duh& starodavnih očetov. — Naj končno omenim, da se v kamenarski delalnici gospe vdove Tomanove ravno izdelujeta tudi stranska altarja za našo farno cerkev, vredna tovariša veličastnega velikega altarja, ki bosta še letosvpostavljena. Vas Cirkovicc pri Ptujem na Štajarskem ie pogorela 15. majnika, ko so bili ljudje na polju. 54 kmetom so poslopja vpepeljene; samo nekoliko hiš s cerkvijo in duhovsko nišo je ostalo. Zgorel je tudi en otrok, druzega hudo opečenega so v bolnišnico odnesli. Večina posestnikov ni zavarovana, toraj revšina silovita. Vredništvo „Slov. Gospodarja" v Mariboru nabira darove za usmiljenja vredne pogorelce; kdor goldinarček za-nje premore, je zdaj moč brez truda poslati ga po poštni odkaznici. Z Dolenskega. Veselje človeka navdaja, da zdaj ljudje, če tudi šole mnogotero slabe, vendar toliko bolj med seboj eden druzega v branji podučujejo. Toliko večja je pa še radost, ko vidimo, da ljudstvo nima spa-čenega kusa, kakor mnogi po mestih, temuč le raji po takih bukvah segajo, iz kterih jim je mogoče si dušnega {>rida in koristi pridobiti. Skoda, da so verske in mo-itvene bukve, akoravno se jih toliko 1000 in 1000 proda (tukaj se jih je v neki mali fari v kratkem času za blizo 50 gld. spečalo) , v primeri z Mohorjeve družbe knjigami tako drage. Slovstvo zdaj vidno napredva tudi v jeziku; v cerkvenih rečeh se to nekoliko sem ter tje pogreša. Želeti bi bilo, naj bi gg. pisatelji svojih cerkvenih, molitvenih in druzih knjig, ne oddali bukvarjem enkrat za vselej, ampak samo za en natis. Pozneje naj bi se knjigo-teržec vselej s pisateljem pogodil na novo za natis, in spisatelj naj bi pred vsakim novim natisom svoje delo pregledal, popravil, opilil itd. Gotovo bi bilo vselej kaj popravljati, vsaj slovniško kaj zboljšati. Tako pa se molitvene bukve dobijo, da je n. pr. že peti ali šesti natis ravno taki, kakor je bil pervi pred 20 leti; samo letnica in pa število natisa se spremeni. Tudi v tem naj bi bili gg. pisatelji edini, da bi vsak dobro pa lahko umevno slovensko pisal. Kadar ima ena in tista reč več imen, besedi, je vselej svetovati bolj znano in ložej umevno porabiti. Prosto ljudstvo ne ljubi kovanih in slovniško narejenih besed. *) Se bolj *) Da bi bilo kaj tacega posebnega kovanega v molitvenih bukvah, nam ni znano. Ne manj zoperne so pa tudi nektere nepotrebne oblike, n. pr. tisti neštevilni repasti „ej*( pri adjektivih, ki se vsilujejo z izgovorom, da so stare oblike. Staro je Častitljivo, velikrat tudi bolje mem novega; čas je pa vender tudi marsi-k»j izlikal, opilil, zlajaal, kakor v vsih druzih jezikih, in ja-valjne je to napredek, ako se po bolj okornih formah v starost nazaj sega. Kaj bi rekli Italijani, ko bi jim kdo v nekdanjih oblikah, to je, v latinščini pisal? Vr. je želeti, naj bi eden in tisti pisatelj v ravno tisti knjigi za ravno tisto stvar vedno ravno tisto besedo rabil. Dobi se včasih na ravno tistem listu „gnada" in „milost"; včasih „žegnana", malo potem „blagoslovljena", kmalo zopet „blažena"; včasih so „kazni", včasih „štrafinge" *) itd.... (V nadaljno, kar ste pisali in očitali, se nam ne kaže vtikati; „obedientia" v obredovnih zadevah je dolžnost, pa tudi naj bolji „medicina." Zarad izpušenja tistih „čednost" in „grehov", v bukvicah za popoldansko Božjo službo naj omenimo, kar smo slišali, da niso na-laŠ izpušene, in da se ta pomanjkljej pri drugem natisu da popraviti. Vr.) Iz Tomovega na Notranjskem smo dobili obširen dopis zoper neki lažnjivi dopis iz Ljubljane, ki je bil 13. majnika v dunajskem „lllustr. Extrablatt" in kakor pravi pošteni gosp. učitelj M. Rant, je tako spleten, da bi njega pri preč. g. dekanu in pri celi dekaniji ob dobro ime pripravil. Ker se Danica ne more v obširne reči spušati, toraj naj le v kratkem naj glavniši reč posnamemo iz dopisa. V pervo gosp. Rant zavrača dopisnika, ki napada g. dekana zarad šole, in priča, da so v šolskih razmerah izurjen mož, ki jim je napredek in izobrazba mladine nad vse pri sercu in tudi starše spodbujajo, da naj otročiče pridno v šolo dajejo. Lažnik iz Ljubljane je dalje kvasil, da učitelju Še vode ne pustijo iz farovškega vodnjaka, ktere pa še nikoli od ondod prosil ni, ker ima 4 bližnje vodnjake, kadar pa v farovž pride, mu sicer ne ponujajo vode iz vodnjaka, pač pa vina iz kleti, in ker mu vina privo-šijo, bi mu gotovo tudi vode ne zavidali, ako bi je potreboval. Tistega, ki ga lažnjivi dopisnik kajfa z zatiravcem učitelja in zasramovaje vanj berskne satiro : „V resnici, fajmošter popolnoma po evangeliju!" — ravno tistega pa učitelj čisla za „svojega naj boljega prijatelja, dobrotnika itd." G. Rant kliče skritega potuhneža, da naj se razodene, ako ima še kaj sramožljivosti, ter naj skaže in opraviči, kar je pisal; ako pa tega ne stori, ostane „laž-nik in tat poštenja." Taki možje tedaj so liberaluhi, ki po tujem ali za skorjo kruha in iz bedaste nevednosti, ali pa iz hudobije našo deželo in naše ljudi černijo. « Pori Said, 15. mal. trav. V Kajti smo vzeli slovo od svete dežele. Preden naprej odrinemo, naj nekoliko splošno opomnim o našem popotvanji po sveti deželi. Moram reči, da popotvanje po Sveti deželi ni tako silno težavno, kakor si nekteri domišljujejo, res da mora človek zdrav in nekoliko čverst biti, a tudi 771etni starček je srečno prestal popotvanje, toda vsih krajev ni obiskal. Oko ne sme iskati prijetnih romantičnih krajev, uho se mora privaditi na „bakšiš," zakaj to besedo sliši od zora do mraka, od starih in mladih, še celo od tako malih otročičkov, ko bi se človek komaj nadjal, da zna kaj govoriti; mati ga je še pestovala in smo ga slišali „bakšiš" kričati. Rekli smo, da kakor pri nas otrok perve besede „mama", ,,ata" izgovarja, tukaj pa „bakšiš," „hadži-bakšiš (romar, dar!)." Ko delavcu že dobro plačaš, slišiš še na zadnje za „bakšiš" te nadlegovati. Ako ti kdo *) ^Sinonima4' rabi vsak jezik — hvaležen, če jih ima; in če se nektere tujke sem ter tje, zlasti v bukvah za prosto ljudstvo se vtikajo, dokler se boljih ne privadi, ne kazi toliko. ,,Gnada," „žegnan," ,,žegnanje" se v knjigah za ljudstvo, kakor ▼ pridi-dah, blezo ne bo moglo še tako hitro čisto opustiti, — ložej morebiti barbarsko „štrafinga". „Žegnati'4 je latinsko (signo, are), kakor toliko druzih, „gnada" kdo če je čisto nemška ali kaj druzega? „Milost" je tudi ,,barmherzigkeit" itd. in nekako težko nadomestuje vse pomene .^nade.'4 Sicer pa smo za lepšanje jezika, kolikor je moč, da ni v Škodo razumljivosti, kar je perva potreba. Vr. palico pobere, kak ničvreden kamniček ali cvetlico podari, boš že slišal „bakšiš." To smo posebno pri Sama-riji skusili. Velika druhal otrok nas spremlja kake pol ure, in kaj so hotli ti razterganci od nas imeti ? Nič ne druzega ko „bakšiš" Eden vjame keberčka, ga ponuja za „bakšiš"; drugi uterga cvetlico ali klas, ga ponuja za„bakšiš"; zopet tretji pobere kak kamniček, ga ravno tako ponuja za „bakšiš". Namesto lepega pozdravljanja: „Hvaljen bodi Jezus Kristus" boš slišal le „hadži-bakšiš". Bojim se že, da bi ta Jutrovcem tako priljubljena beseda častitim bralcem ravno tako zoperna ne bila, kakor je bila že nam. Se zdaj se mi sanja od nje, še zdaj mi po ušesih doni. Ne sliši se v Sveti deželi lepega zvo-njenja. ni po hribcih prijetnih belih cerkvic, ne v niža-vah šumljajočih studencev, le redkokrat se sliši kaka pevajoča ptica, ne vidi se marljivih čcbelic, ne pitanih goved: samo velike čede drobnice. Podoba Svete dežele mora res vsa drugač biti od nekdaj. Vidi se, da z vero vred je tudi blagoslov božji zginil. Iz Kajfe odrinemo po noči, in 13. mal. trav. proti 5 zjutraj smo pred Jato; morje precej nemirno velike valove dela. Popotniki so do malega vsi zapustili barko, blaga so veliko izložili, a še več ga naložili, sosebno ponioranč; valovi so silno sem ter tje metali barke in barkice. ki so blago dovažale in odvažale, vender ne-snče ni bilo. Kni naših tovaršev so bili pri kraji, da bi jih silen val ne bil potopil; obledeli so bili smert-nega strahu. Na tem parobrodu sem vidil dva velika zvona, eden pri 25 stotih, drugi pri 45; darovana sta od ruskega oara za Jeruzalem : manjšega so izložili v Jati, večega zarad nemirnega morja niso mogli izložiti, peljali so ga v Aleksandrijo, tam ga izložili, da ga bodo o priliki nazaj v Jafo pripeljali in dalje v Jeruzalem. Proti 7 zvečer barka odrine iz Jafe. Po noči je sapa, ravno nasprotna, Še veči, valove velike delala, čez barko metala, in skozi odperti strop k nam notri pluskala. Na verhu barke je velik krik. vse se stiska pod ostrešje. 14. mal. travna smo vsi dolgo ležali, nobeden ne mara za zajutrek ; druge jutra sem čakal na verhu barke izhajočega solnca, danes je bilo že precej visoko, kosem se prikazal na verh barke. Proti 11 dopoldne pridemo v Port-Said, barko privežejo z debelimi vervrai na 4 krajih. V ladijostaji je precej bark, je pa ladijostaja zavarovana pred morskimi valovi z nekakim zidom po dveh straneh daleč v morje potegnjenim. Ni to pravi zid, ampak le velike stirovoglate skale neredno iz morja mole, in če te skale blizo ogledaš, vidiš, da niso prave skale, ampak le narejene, delajo jih iz hidravliškega apna in peska, tako tudi v Alcksandriji. V zavetniku je mirno, delfini igrajo okoli barke, na bližnji portugeški fregati godba lepo svira. Popoldne se peljemo mesta ogledat; razun enih hiš so druge bolj barakam (začasnim kočam) podobne, široke ulice, namesto tlaka na debelo prah in sipa; popravljajo ravno zdaj ulice, da bodo po sredi terji pot naredili: a to delo gre silno počasi, namesto da bi na vozeh dovazali zemljo in pesek, ga Arabci v malih koških na ramah donašajo. Ogledali smo tudi frančiškansko cerkev; dosti velika je pa revna, le za silo postavljena. 15. mal. travna gremo maševat v frančiškansko cerkev. Ob enajstih dopoldne gremo ogledat prekop Suec, peljemo se v čolnih po prekopu četert ure daleč, ver-nemo se nazaj, ker ako bi hotli dalje sc peljati, morali bi plačati 5 frankov (2 gold. v srebru) od enega čolniča; vernili smo se pa, ker ni nič posebnega viditi, in če vidi kdo en kos, vidi vsega. Stopimo iz čolniča, da ogledamo mašine, ki jih je brez števila, nektere že s peskom zasute, za iztrebljanja prekopa pripravljene, in druzega železja. Okoli dveh popoldne sapa veči prihaja od zahoda, v zavetniku je sicer mirno, vender barko še z dvema vervima privežejo. Ruska barka je hotla odriniti, bila je že zunaj zavetnika, ali povernila se je nazaj. Ko mi to vidimo, je nas jelo skerbeti, kako se bo nam godilo, ker imeli smo kmali odriniti. Poveljnik se odloči, da bodemo to noč še v zavetju ostali; vender k sreči se na večer oblaki prevlečejo, sapa potihne, in mogli smo proti 8 zvečer odriniti proti Aleksandriji. Mtazgtert po oretu. Iz gornjo Avstrije se piše „Vaterlandu," da je škof sklical dekane k posvetu zarad 13.000 zboljška, ki ga hočejo ondotnemu duhovstvu nakloniti. Dekani so imeli že poprej dogovore z duhovni in tako se bode čul glas cele škofije. Upa se pa, da se bode ondotno duhovstvo, kakor toliko druzih škofij, odreklo temu darilu. Ondotnemu škofu so na pervo vzeli posestvi „Garten" in „Gleink", ki ste nekako toliko na leto nesli, kolikor se zdaj hoče duhovstvu podariti. Duhovstvo bode toraj zahtevalo, naj se vlada poprej z njihovim škofom pogodi, mu njegove pravice da, potlej bode nadaljno govorjenje. Ogersko. Ogerski katoličani so zgled dali in pot od-perli, po kteri edini je menda še moč za katol. reč kaj izdatnega storiti, pravico in občinski red rešiti in ohraniti. Ta pot je, da se katoliško-konservativci zedinijo k resnemu delu za občinski blagor. Načelnik katoliško-konservativne zadeve grof Juri Apponyi ravno razpošilja klic do katoliških volivcev krone sv. Štefana. Razpošilja ga v 20.000 iztisih in v vsih jezikih, ki se govore na Ogerskem. Klic ima kakor program petero glavnih tirjatev, in te so : odprava „Placetum-a" in posred-nje prosto občenje škofov s poglavarjem sv. Cerkve; cerkvene in šolske vstanove, ktere so od katoličanov napravljene, naj cerkev v gospodarstvo vzame; verska odreja in nauk; civilni zakon je naravnost in skoz in skoz zaveržljiv; poslanci naj se neodmakljivo poganjajo za cerkveno samovpravo. — „Nam katoličanom žugajo še huje tlačenja," pravi klic, ako se ne prebudimo iz svoje zaspanosti in zedinjeno pa serčno ne vojskujemo." Laži-liberalci s katoliško mlačnostjo bi bili zmožni doseči, da vradna evropejska brezvernost tudi občinsko življenje preide, kar Bog obvari! Slroski za deržavne zbore. Za ogerski deržavni zbor se je potrosilo v 3 preteklih letih 3,321.149 gl. in 120 zlatov, tedaj na mesec poprek po 90.000 gl. — Dunajski deržavni zbor stane v petih mescih tega leta 345CKX) gl., v enem mescu tedaj 60< >0o gl. — Velika odgovornost za tiste poslance, kteri časa ne obračajo v resnično duhovno in telesno korist narodov! Ogersko ima 432 poslancev, Cizlajtanija bi imela imeti 203. Ogerski imajo na dan po 5 gl., cizlajtanski po 10 gl. — (•ospoilarsivo nove ere kaže trinajst tisuč pravd, ki jih ima tako imenovana laška vlada zarad novega mlinskega davka. To je strašna številka. Ako je res, da je postava toliko bolji, kolikor manj daje priložnosti k na-sprotnostim in prepirom, vsakdo previdi. kaj se mora reči o novem mlinskem davku, pravi „Unita." Vravnano je tako pravi „Gazz. del popolo" v Florencu , da vladni pravdosrednik v tacih pravdah ima za vsako naj manjši stvar 42 lir priboljška, ki primeroma raste, in 85 lir pri apeliranjih. Ne štejemo pravd, ki bi utegnile iti na apeliranje, in tudi ne unih, ki so velike tehtnosti; govorimo samo o manj važnih, za ktere dobiva po 42 lir. Poštev je čisto lahek, 13OO0x 42 je 546..<**> dolarjev. Iz Itallimora v Ameriki naznanja „Wahrheitsfrd.", da je protestanški pridigar dr. Curtis, ki je pred 2 mesecema v Evropo popotval, v katol. Cerkev prestopil. — Prav je; prestopijo naj vsi pastirji. Iz Ljubljane. Duhovne vije za čč. gg. duhovne bodo letos v A 1 o j z n i c i o velikih počitnicah. To vemo iz zanesljivega vira. Zalivala. Med farnimi cerkvami, ktere bodo leta in leta pričale velikodušno dobrotljivost Njih veličanstva cesarja Ferdinanda, prišteta je zdaj tudi cerkev Matere Božje v Oemšeniku. Dobila je po prevzviš. knezo škofijstvu v Ljubljani lepo pomoč za obilne popravke, namreč 4