ZAVAROVANJE ZA STAROST IX OBNEMOGLOST. IVANKA. Težko si je misliti krlvičnojše dru- žabne uredbe, kakor je današnja. Ves napredek, ki ga ustvarjajo končno le de- lavske roke, prinaša ugodnosti in koristi le kapitalistom in privilcg-iranim stanovom, de'avcem pa ostaja komaj golo življenje. In ves s'stem vladanja gre za tem, da se to krivično, vnebovp'jočc razmerje ohrani in utrdi. Vladam so na skrbi vedno le ugodnosti in koristi privilcgrancev, za de- lavske sloje pr. ki vendar edini omogo- čujcjo, s svojimi rokami ustvarjajo vse te korist', se vlade ne menijo ali pa le — prisiljene. In še tedaj le gledajo, kako bi za delavstvo čim manj storile. Tak sistem vladanja je tudi naš av- strijski, kar najbolj spričuje okolnost, da v Avstriji še vedno nimamo zakona za zavarovanje delavcev za starost in one moglost ter preskrbo njih udov in sirot. Pri nas za delavca še vedno obstoji alternativa: ali umri, ko ti ponehajo telesne moči, ali pa postani javni revež, katerega i se na občinske stroške, po odgonu pošlje v kraj. kjer ima domovinsko pravico. Ondi se mu pa prizna pravo, da si dan za dne- vom od hiše do hiše išče hrane in stano- vanja. Ako je pa pristojen morda v kako mestno občino, pošlje se ga v javno ubož- nico. V obeh slučajih je odvisen od javne miloščine. Tako poniževalno, z uprav neznosnimi okoliščinami oteženo življenje čaka v Avstriji človeka, ki je vse svoje življenje delal v potu svojega obraza, čegar roke so bile pokrite s k'-vavimi žulji. Za vse neštete svoje uradnike, vojaške in civilne, skrbi država, da v starosti in onemoglosti ne ostanejo brez sredstev ; izplačuje jim lepe penzije kot obresti njihovega dela, ki jim omogočujejo več ali manj prijetno in udobno odpočivanje od truda. Le za ubozega de- lavca, ki je istotako delal v občo korist, in to pod najtežjimi pogoji, nima avstrijska vlada nikakega priznanja in nikakega po- vračila v času starosti in onemoglosti. Le ubogemu delavcu od vsega njegovega ogromnega, težkega dela ne ostane druzega, nego brezmoč in pravica do miloščine.Vse to velja tudi za ženo d(ilavko. Tudi ona je delala in trpela vse svoje življenje, a na starost jo čaka ista osoda, kakor moža. Ženam raznih uradnikov se po smrti moževi daje večji ai manjši del zanj do- ločene penzije, in tudi nedorasli otroci dobe svoj del, delavčevi ženi in njenim otrokom pa po moževi smrti ne ostane druzega, nego — domovinska pravica problematične vrednosti v tisti občini, kjer jo je imel mož, oziroma oče. Koliko koristi ima udova z otroci pričakovati od te domovinske pra- vice, si lahko mislimo, ako upoštevamo okolnost, da so občine same izvečine v de- narnih stiskah, da jim navadno nedostaje denarja z.i najmanjše potrebe. Dovolj znano je tudi, kako se občine na vse kriplje bra- nijo skrbeti sosebno za reveže, ki so bili že več let odsotni i/, občine, kar pred vsem velja za udove in otroke delavcev, ki so 298 največkrat docela nepoznani v moževem rojstnem kraju. Udova, ako je še količkaj pri močeh, ne more pričakovati zase sploh nikake podpore ; a tudi za otroke se po dolgem obotavljanju komaj kaj stori. Ko- liko pretrpe delavske udove in sirote ob teh razmerah, ve le Bog. Te razmere so sramotne za moderno državo, in sveta dolžnost vseh avstrijskih ljudskih zastopnikov je, da pritiskajo na vlado, da že skoro preštudira načrt za zavarovanje za starost in onemoglost de- lavcev ter preskrbo njih udov in sirot. Vlada naj se ozira na neštevilne petič je, ki so jih ji v tej zadevi predložili socijalni demokrati in ki so podpisane od mnogih občin, skoro vseh bolniških blagajn in od sto in sto tisočev ljudstva, pa naj čim preje predloži načrt zakona za zavarovanje za starost in onemoglost delavcev ter preskrbo njih udov in sirot. O tem naj se ne da voditi oji sebične skrbi za svoj žep, marveč od spoznanja dolžnosti, katere ji donajbed-. nejših ter najmarljiviših njenih podložnikov nalaga pravičnost ter zahteva kultura. 299