10 (Dalje.) Podala sta se navzgor po hribu. Kmalu se je modri ustavil. »Mohamed, na cilju sva. Tukaj ni nikogar, ki bi zamogel omajati mojo moč. In tukaj, Mohamed iz Khadaka, ti predam svojo čudotvorno moč. Duhovi te naj poslušajo in čuvajo napram vsem sovražnikom, kakor so branili mene. Sicer pa naj bodo zavrženi, prokleti in uničeni!« Stisnjenih pesti in jeznega obraza se je obrnil na vse štiri strani in je bruhal iz sebe mogočna prokletstva. Mohameda je popadla sveta groza. »Dobro si zapomni, kje da si, kako si prišel semkaj! Glej, tamkaj dve palmi! Sta dvojčka, ki rasteta iz ene korenine. Sta edini tukaj. Zapomni si ju! Zelišče je najti samo na enero mestu, katerega je presadil rajski angel iz pekla Medinc semkaj za vernike Indije. Utisni si v spomin obe palmi! Od teh greš _7 korakov. Potem stojiš tam- kaj, kjer sva sedaj. In čas, ob katerem naj prideš? Sme biti le v prvem tednu monsuna, le zjutraj, iko še ni posrkalo solnce vse moči iz rastline.« Govoril je slovesno in dostojanstveno. Od veselja in razburjenosti ni mogel slediti Mohamed prijateljevim besedam. »Čas je. Prvi del skrivnosti ti je znan. TukaJ pred najinimi nogami daje Allah rast čudežni rastlini.« Po teh besedah se je pripognil in odtrgal eno rastlino. Mohamed ni bil rastlinoslovec in se tudi celo svoje življenje ni zanimal za zelišča. Sedaj pa se je vrgel na tla, pulil je zelenje, ga opazoval, ogledoval od vseh strani, še v sanjah bi ga spoznal. Mohamed je bil prepričan, da se je med temi rastlinami sprehajal sam veliki prerok. Še le glas spremljevalca ga je vzdramil iz pobožnega premišljevanja. »Dovolj je!« Mohamed je natlačil zavrhano vrečo, ikolikor je šlo v njo. Po njegovem mnenju bi splob. t_G Hiogel nikoli napuliti dovolj tega zelenja, ki je poganjalo le enkrat v letu. »Nehaj, je že dovolj!« je zapovcdal jezno modri. »Ako sedaj vse populiva, ne bo drugo leto nič več zraslo!« Svetnik je vzel molilno preprogo z rame, jo razgrnil po tleh ter sezul obuvalo. Mohamed je sledil pobožnemu vzgledu. »V imenu Allaha . . .!« Modri je molil prvo in drugo suro, povzdignil je glas in pričel tretjo. Mohameda je že oplazovala bpjazen, da bo moral zmoliti celi koran in bosta zamudila ladjo. Pa modri je prešel iz glasne molitve v mrmranje in izpel po vrsti par arabskih molitvic, katerih Mohamed ni poznal in jih tudi ni razumel. Slednjič je vendarle utihnil. Svetnik se je zgrudil po preprogi in je položil roko na čelo. Tako je vztrajal nekaj časa, Mobamed pa se je dolgočasil. »Mohamed, .as je, da odrineva. Dosegla bova še ladjo in upam, še danes bonrio začeli s slovesnimi obredi, ki so potrebni za zadnji korak.« Ko sta se vrnila v Mohamedov stan, sta našla oba pridigarja s pipama na verandi. Duhovnik je hotel začeti s pripovedovanjem, modri ga je zavrnil: »Zdaj mora vladati popolen mir! Dokler ne bo vse končano, ne sme nikdo v celi hiši spregovoriti niti besedice! Vsaka beseda in posebno še vsak klic pokvari vse!« v<~ - Voljno se je udal Mohamed. Tiho je večerjala četvorica. Po jedi je postalo obnašanje modrega zelo skrivnostno. Vsa okna je zastrl, da ni mogel niti en žarek luči prodreti skozi. Stresel je vrečo z zelenjem v velik čeber in polil z vodo. Molče sledijo ostali njegovemu početju. Mohamedu je postalo nekako strahotno fcrog srca. Modri je legel, sledili. so mu tudi ostali. Le Mohamed je prebil noč brez spanja, tovariši pa so vstali po izdatnem počitku pokrepčani s svežimi močmi. V jutro je namignil modri Mohamedu ven in mu je rekel: ' »Gre izborno! Rastline bodo kmalu namo- čene, jutri zjutraj bomo že gledali prcd seboj kup zlata. Moramo pa že imeti nekaj deset kilogramov zlata, da se bo oprijelo nanj novo zlato. Rabim večjo količino, da bo šlo vse naglo izpod rok. To je sedaj moja zadnja zahteva.« Mohameda je.hudo potrla zadnja potrebščina. Solznih oči je prosil in jadikoval. Vse dragulje je razpečal, niti ene rupije ni imel vcč naložene v banki, dve hiši je prodal in za vse te ogromne izdatke je hranil v žepu tri zlate kroglice. Modri nl poznal usmiljenja, da, pokazal se je skrajno nevoljnega radi nehvaležnosti in Mohamedove skoposti. »Takoj prodaj še to hišo, ali pa ne bo skrivnost nikdar tvoja last! Prodaj in prinesi mi zlato! Jutri boš lahko kupil pol Bombaya.« Nemilostno in brez vsake nadaljne besede je pustil Mohameda in krenil nazaj v hišo. V največji potrtosti je svečenik odbrzel, da bi ne oviral zlate Carovnije. Za izkupiček je ravno iSe preskrbel zahtevano zlato in ga je izročil svetniku s hriba. Naletel je nanj v zatemjeni hiši, v prostoru, ki je dobival luč od majhne oljnate svetiljke. Modri mu je pokazal z roko, naj iztrese zlato na dno čebra, preko zlata je polil rumenkasto tekočino in je namignil Mobamedu s pogledom na kup čudotvornih rastlin, iz katerih je že kapljal smrdeč in žoltkast sok. Poslal ga je ven. Na cesti je začel s povzdignjenim glasom: »Kmalu bomo na cilju. Preostane nam še samo eno delo. K zlatu v eber moramo prisipati baker in celo zmes pridno mešati celih 24 ur s tem le jeklenim drogom. To težavno delo si bomo razdelili med seboj. Vsak bo mešal najprej 4 ure, drugič 2 uri, ker bo deio proti koncu vedno bolj utrud-jivo. Nobeden ne sme spregovoriti besedice, kaj še le, da bi izustil kak klic! Ako se preJ<ine mešanje le nekoliko, je tudi s čarovnijo pri kraju in celotno delo bi bilo zaman. Jaz bom pričel, eden od pridigarjev me bo zamenil, temu bom sledil zopet jaz. Nikdo ne sme motiti onega, ki bo mešal, samo ob zamenjavi smeta biti dva v čumnati.« Modri je stopil v hišo in sc lotil dela. Ura je bila dvanajst: poldne. . Rama je imel danes posebno dober dan. Že tudi poprej ni ubijal časa z brezdeljem. Sicer ga je neprestano nanj prežeče ženšče motilo in radi nje je moral prvotni načrt opustiti. Nameraval je še mokro ilovico in omet izkraspati in poskusiti v drugič beg skozi okno. Baš na ta mesta je starka še posebno pazila. Mislil je na vrata na hodnik. Teraa, v katero je bila zavita soba po zazidanju edinega okna, bi pospeševala njegove nakane, da bi ga bablc natančno nadzorovalo, je bilo izključeno. V vseh nezastraženih trenutkih je kraspal In ikopal. Delo je šlo po.asi od rok. Ropota ni smel povzro.ati, da ga ne bi starka izsledila. Po dolgem trudu se je dokopal do malega uspeha. Pa danes je imel posebno dober dan. Najbrž ni bil nikdo doma. V steni so bile le tri lege kamenja, ena poleg druge in položene prav na lahko. Opoldne je že bil izmaknil 16 kamnov in se je lotil druge lege, dasiravno je že bil precej utrujen. Sita mu jc pomagal le tedaj, kadar se je moral nekoliko odpociti. Za prvi ikamen v drugi legi je rabil najdalje, pa zunaj je bil. In za tem je šlo naglo naprej. Rama se je le bal, da bi ne bll gotov pred vrnitvijo zlobnih stražarjev. Luknja je bila izruvana, prvi solnčni žarek je prodrl v sobo. Baš je bil gotov, ko je spoznal po glasu kačjega moža, Šefkijo in njegovo ženo in še enega drugega moža, iki se je mudil vedno v hiši. Kaj sedaj? Danes ni bilo nobenega upanja na pobeg. Luknja je morala ostati odprta za drugi dan. Poti, po kateri je hotel uiti, pa ni smel nikdo opaziti. Z roko je pometal kamenčke in prst s hodnika v sobo, je vse lepo še obrisal z ruto in odpihal zadnje praške. Cetvonca o. ;? smejala na dvorišču iz polnih grl. (Dalje sledi.)