ŠT. 5 • LETO IX.
19 3 9
• GLASILO RAFAELOVE DRUŽBE IN IZSELJENSKE ZBORNICE • V U UBIJANJ
^■MaaifiŽMlBMg
Poštnina plačana v gotovini
Izseljenski yestnik izhaja 15. vsakega meseca. — Uredništvo: Ljubljana, Leonisce, telefon 49-77 _ Uprava: Tyrseva C.31/L v Ljubljani, telefon 40-41. — INarocmna: za Jugoslavijo letno 15 din, za dijake 12 din; za inozem-stvo letno: Argentina 53, Belgija 25 Blg. Frs., Francija 20 Frs^ Holandija 1 Gold., Italija 15 Lit, Nemčija 2 RM, U. S. A. 50 c. — Oglasi po dogovoru — Za Zadružno tiskarno v Ljubljani: Maks Blejec. — Odgovorni urednik: Josip Premrov, Ljubljana, Leonišče, telefon 49-77.
99Na. bregovih Bistrice"
Izdalo Kamniško dijaško počitniško društvo Bistrica ob petindvajsetletni«. Uredila Jože Vombergar in Škofic France 1958.
Slovenski katoliški študentje iz kamniškega okraja so ob priložnosti, ko je njihovo društvo »Bistrica« praznovalo petindvajsetletnico svojega obstoja, izdali lepo in pomembno jubilejno knjigo, ki ni samo dokaz tega visokega jubileja, marveč je zasnovana vse širje in globlje. Saj nam knjiga ne govori samo o življenju in delovanju katoliških slovenskih dijakov iz tega okraja, marveč je to nekaka celotna slika vsega kulturnega delovanja v kamniškem okraju. V knjigi sodelujejo sami odlični katoliški možje, ki so izšli, če ne iz društva Bistrice, pa vsaj iz kamniškega okraja in sedaj zavzemajo odlična mesta v slovenskem kulturnem in javnem življenju. Prof. d r. Vilko Fajdiga je v uvodu napisal nekaj prelepih misli verske, načelne in vzgojne vsebine za našega dijaka. Urednik Skofic France sam govori o organizaciji med kamniškimi študenti. O pomenu in smotru mladinske organizacije piše Cene Kranj c. Zgodovino kamniškega okraja obravnava v knjigi Pavle Urankar. Ravnatelj dr. Karel
Capuder govori o prosvetnih gibanjih v kamniškem okraju. Prof. France Capuder je napisal članek o znamenitih možeh iz kamniškega okraja. V njem je zbral na sicer lesnem prostoru vsa imena naših znamenitih pesnikov in pisateljev in drugih znamenitih mof iz kamniškega okraja. Dr. France Ste-1 e pa govori o umetniških spomenikih iz Kamnika in njegovega okraja. Tako nam knjiga podaja celotno sliko kamniškega okraja ne samo s perspektive kamniškega dijaškega društva, marveč ga obravnava tudi zemljepisno in zgodovinsko, versko, kulturno, prosvetno, socialno in gospodarsko. Na tem mestu bi hotel posebno poudariti pomen t,e knjige za naše izseljence, kakor tudi za Slovence na jugu naše države in tudi za one, ki morajo še živeti izven naših državnih meja. Posebno izseljencem in članom našega naroda v diaspori na našem jugu, ki so doma iz kamniškega okraja, knjigo posebno toplo priporočamo, saj jih bo tako tesno vezala z domačim krajem, od katerega so sicer ločeni. Knjiga je razkošno opremljena s slikami iz vseh področij kulturnega življenja v kamniškem okraju.	Fr. Jesenovec.
H
Obrestujemo vloge na hranilne knjiiice in v tekočem računu z najugodnejšo obrestno mero. Dajemo posojila vsake vrste.
Kupujemo, prodajamo in posojujemo vrednostne papirje. Opravljamo vse posle denarnih zavodov.
Dravska banovina jamči z vsem svojim premoženjem in davčno močjo
za naše obveznosti.
Ljubljana
RANILNICA DRAVSKE BANOVINE Si
GOVOR NJ. KR. VIS. NAMESTNIKA PAVLA
v radiu t. 1. ob priliki svetovne razstave v New Yorku
Srečen sem, tla mi svetovna razstava v New Yorku nudi priliko, da izrazim svoje občudovanje narodu Zedinjenih ameriških držav in njihovemu odličnemu predsedniku.
Ta razstava je sijajen dokaz kulturnega, socialnega in ekonomskega napredka velike ameriške naeije.
Je zgovoren primer resnice. dii se sreča in blagostanje človeštva moreta razviti le v atmosferi miru in s smotrnim stalnim naporom.
iPrav tako sem vesel, da morem ob tej priliki pozdraviti vse Jugoslovane, ki žive v Zedinjenih državah ameriških.
Naš paviljon na razstavi jim bo pokazal napredek in blagostanje njihove domovine, kraljevine Jugoslavije, in jih bo opomnil na n jihov dom.
Od srca jim želimo srečo in vse dobro.
Predsednik vlade in notranji minister g. C vet kovic pa je ob isti priliki izjavil:
Svetovna razstava v New Yorku nam nudi priliko, da ameriškemu svetu pokažemo sadove naše narodne kulture in da prikažemo duhovne in gospodarske vezi. ki nas vežejo z velikim ameriškim narodom.
Izseljenci iz naših pasivnih krajev, ikatere je Amerika prijateljsko sprejela, so bili iprvi pionirji prijateljskih odnosajev in boljšega poznavanja našega in ameriškega naroda. Postali so aktiven element ameriškega gospodarskega in kulturnega razvoja. Zdravi in trezni pri delu so sodelovali pri razmahu agrarne, rudarske in industrijske proizvodnje Amerike. A Louisiano so prinesli svojo ribiško in brodarsko sposobnost ter razvili kulturo ostrig, v Kaliforniji so obilno prispevali k napredku sadjarstva, v Texassu, Minessotti in Arizoni se aktivno udejstvujejo na farmah kot poljedelci in cowboyi, v Chicagu so mlekarji, v Montani, Denweru. Michi-ganu, Pensylvaniji in drugih državah so zaposleni kot rudarji, v Detroitu in Clevelandu se udejstvujejo kot industrijski delavci in organizatorji.
-Njihov doprinos ameriškemu gospodarstvu ni majhen. Toda oni so prav tako znatno prispevali k ameriškim kulturnim in znanstvenim prizadevanjem: dali so imena kalkor misijonar in škof Baraga, Pire. iznajditelj Tesla. profesor Suzalo, Pupin in drugi.
Je pa še en značilen moment, ki nas globoko veže z velikim ameriškim narodom.
Jugoslavija nikdar ne more pozabiti žrtve, katero je amerišiki narod doprinesel v borbi za osvoboditev in zedinjenje našega naroda, in silne vloge, katero je igra) predsednik Wilson v ustvarjanju in razvoju naše države.
Obilna pomoč, katero so nam izkazali ameriški državljani in ustanove po vojni za naš gospodarski dvig in organizacijo naših socialnih ustanov, je odločilno vplivala na poglobitev prijateljskih in gospodarskih odnošajev naše države z USA.
Naša razstava v New Yorku bo nudila sliko kulturne in gospodarske aktivnosti jugoslovanskega naroda, da bi Američani ,še bolje spoznali svoje jugoslovanske prijatelje. Prikazan bo razvoj naše kulture od srednjeveških spomenikov pa do sodobnih del naše umetnosti in kulture sploh. Istočasno pa bodo prikazane prirodne lepote naše zemlje, njena folklora, njene turistične vrednosti, ki zaslužijo zanimanje in obisk Američanov. Posebna pozornost pa je posvečena prikazu našega gospodarskega bogastva in naše gospodarske aktivnosti. Zamenjava dobrin med Jugoslavijo in Ameriko še ni izkoristila one široke možnosti, ki zanju obstojajo. Trgovinska pogodba s Srbijo leta 1881.. ki je edina pogodba z USA z brezpogoj.no klavzulo naj, širših pooblastil, danes ne more več zadovoljiti spremenjenih potreb in zamotanih odnosov obeh držav. Naša razstava v New York u bo služila kot povod za pripravo nove trgovinske pogodbe, ki naj omogoči razvoj naše izmenjave z USA na čim širši bazi.
Ob tej priliki pozdravljam veliki ameriški narod. Naše izseljence pa prosim, naj vidijo v tej razstavi sliko svoje domovine, ki vedno misli nan je.
EKSPOZE O IZSELJEVANJU
Minister za socialno politiko Ln narodno zdravje g. M. Raja kovic je imel v narodni skupščini 11. marca t 1 ekspoze o izseljevanju, katerega prevod v izvlečku objavljamo zaradi važnosti načel, ki tvorijo danes osnovo pojmovanju in organizaciji izseljenske službe.
Kljub splošni avtarkijski politiki, ki onemogoča znatnejše preseljevanje. se je leti. 1958. iz Jugoslavije izselilo vendar 20.000 ljudi. Vrnilo se je 1 >.000 ljudi Od tega števila povratnikov se je 15.000 izseljencev vrnilo v teku zime, kajti njihovo zaposlenje v tujini je bilo sezonskega značaja. ( 1st odi.v z.uišu torej 5000 ljudi, kar pa z ozirom na močan naravni prirastek našega ljudstva ne predstavlja večje nevarnosti. Sploh današnje izse-jevanje niti zdaleka ne vsebuje tistih škodljivih posledic, kaikršne je vsebovalo predvojno izseljevanje. Pomeni pa današnje izseljevanje precejšnje olajšanje za naš notranji delovni trg. kar blagodejno vpliva na reguliranje mezd delavcev, ki ostajajo doma.
Najvažnejša naloga današnje izseljenske službe je skrb za ohranitev zaposlen j a naših delavcev v inozemstvu in za njihovo čim boljšo zaščito I ara lesi no s tem se izseljenska služba briga, da najde nadaljnjih možnosti zaposlitve naših brezposelnih delavcev, kar je danes najdelikatnejši iposel
ki je bil prej izseljenski službi neznan, saj se je moglo za časa svetovne prosperitete izseljevati kar na slepo.
Zdaj pa namreč smemo trditi, da noben naš izseljenec ne odide v tujino brez predhodnega načrta, kajti za vsakega posameznika je treba pred njegovim odhodom preiskati ali in kako mu je zagotovljena zaposlitev.
S tem v zvezi je treba poudariti, da se danes dirigira odhajanje na inozemsko delo v države z višjim življenjskim standardom, tako da se izseljenec more vračati v državo v svoji stroki temeljiteje izvežban, včasih specializiran, kar more zmanjšati potrebo po inozemskih delavcih specialistih. Le tako se riskiranost izseljevanja zmanjša na minimum in čim najbolj odstranijo vse negativne strani izseljevanja.
Država pa se je še na drug način prizadevala, da delavcu olajša odhod v tujino. Oskrbela mu je brezplačno vožnjo do meje, olajšala mu je nabavljanje potrebnih dokumentov in znižala takse na minimum ter omogočala. da čim hitreje dospe na mesto zapostlenja v tujini.
Načelo, da je izseljenec — brezposelni delavec, zahteva, da se izseljenec prav tako tretira kakor tisti brezposelni delavec, ki čaka na zaposlitev v domovini, to je, tudi za izseljenca mora biti posredovanje dela — brezplačno.
V zvezi s tem sem predlagal amandman za finančni zakon, da se izseljenci oproste plačevanja glavarine. Dosledno temu pa se bo tudi izseljenska služba financirala na analogen način, kakor služba posredovanja dela v državi.
Naših izseljencev širom sveta je okrog 1,000.000 in je druga najvtiž-nejša naloga izseljenske službe: skrb za ohranitev narodne zavesti med njimi, zlasti pa med izseljensko mladino. Zaradi tega smo v stalnih stikih z ministrstvom zunanjih zadev, s prosvetnim ministrstvom, kakor tudi z verskimi poglavarji, da bi vsaka večja skuipina naselbin naših izseljencev dotbila svojega konzularnega predstavnika, učitelja ali duhovnika. \ zvezi z notranjim ministrstvom in ministrstvom vojske in mornarice pa stremimo. da se urede državljanstvo in vojaške obveznosti naših izseljencev, kajti danes so zaradi avtarkijske ^politike mnogi primorani, da prestopajo v tuja državljanstva.
Zaupani mi resor pa sodeluje tudi s finančnim ministrstvom, da se najdejo potrebne olajšave za pošiljanje izšel j en če vi h prihrankov v domovino, ki so nekdaj znašali letno skoraj milijardo dinarjev in ki kljub strogim restrinktivnim meram še vedno znašajo letno okrog 260 milijonov.
Na izčrpen govor slovenskega narodnega poslanca g. dr. Klara o izse-Ijenstvu pa je g. minister odgovoril, da naši izseljenci uživajo vso zaščito tako s strani socialnega, kakor tudi zunanjega ministrstva, ki sta zaradi upravljanja te zaščite v najožjem sodelovanju. Pa tudi izseljenci sami po svojih avtonomnih organizacijah sodelujejo z državno izseljensko službo, v kateri je zaposleno znatno število bivših izseljencev.
Skrbno se Zbirajo in hranijo podatki o našem izseljenstvu v izseljenskem arhivu in muzeju v Zagrebu. Ljubljani in Splitu, lo je dosedaj prineslo že precejšnjih koristi ter je deležno vsestranskega odotbravanja naše javnosti, kar se je posebno pokazalo na prireditvi Jadranske straže v Zagrebu, kjer so bili razstavljeni tudi ti podatki. Imel sem namen, da že v finančnem zakonu za leto 1939/40. zahtevam pooblastilo za izdanje posebne uredbe o organizaciji izseljenskega muzeja.
Izseljenska služba se razširja tudi v tujini po vseh krajih, kjer so naši izseljenci nastanjeni v večjem številu. Istočasno z ustanavljanjem novih
diplomatsko konzularnih predstavništev se pošiljajo tja učitelji in duhovniki. \ prav v zadnjih dveh mesecih sta odšla nov poslanik v Novo Zelandijo in učiteljica v Buenos Aires. V kratkem pa bodo odšli duhovnik in učitelj v Nemčijo, en učitelj pa v Brazilijo. Vse to seveda terja precejšnje vsote denarja, kajti tuja denarna sredstva so se znatno podražila.
Pred vsakim odhodom naših izseljencev pa se preiščejo vsi pogoji in se po možnosti sklenejo posebne konvencije, da bi se našim delavcem v tujini zagotovi 1 enak položaj, kakršnega imajo domači delavci. Tako je bil marca meseca sklenjen sporazum z Nemčijo za uzakonjenje, katerega sem predlagal (poseben amandman. Pred francoskim parlamentom pa se nahaja zaradi ratifikacije konvencija, po kateri bi bili naši delavci v Franciji popolnoma izenačeni s francoskimi.
SLOVENSKO DIJAŠTVO, V BOJ PROTI POTUJČEVANJU SLOVENSKIH IZSELJENCEV!
M. K.
Živimo v dobi. ko se vse prebuja, ko vse hiti. vse tekmuje. To je doba. ki je odločilna za vse človeštvo, posebno pa še za naš slovenski narod. V času, ko je vsa Evropa v največjem kaosu, se oglašajo klici, ki morajo tudi nas. slovensko mladino, zadeti v dno srca. Če je bil kdaj v nevarnosti naš slovenski narod, je brez dvoma danes še v večji. Kar ozrimo se Okoli in videli bomo. kako iztezajo grabežljive roke po našem ozemlju. Le delo, močno, neomajno delo vsega naroda, tudi delo naših izseljencev in zaupanje v Boga in v nas nas more in nas bo rešilo.
Slovensko dijaštvo, ki je imelo v zgodovini našega naroda vedno velike ideale, se mora tudi sedaj, ko gre za bitnost našega ljudstva, še posebno zavedati svojega poslanstva, svoje naloge.
Ali pa se zavedamo svojih dolžnosti v pravi meri? Ali se zavedamo svoje m laden iske moči in tega, da smo sinovi izkrvavelega naroda, kakor
L	iV	VeHki užitelj in l>orec za narodno svobodo, naš vedno živi
Krek. Da smo sinovi tega nam tako dragega naroda, ki si je utiral pot do svobode v tako burnih dobah človeške zgodov ine, ki so terjale res demonske sile naših prednikov, da so nam vsaj deloma ohranili narodno svobodo!
In mi bomo nun stali na straži njihove dediščine brez orožja v rokah? Ali bomo mirno gledali, kako nam gine izpred oči v velikem toku potuj-cev anja in drugih moralnih zablod polov ica našega naroda? Ali ne grešimo tako ves slovenski narod kakor tudi mi dijaki, ki nas je narod z velikimi žrtvami poslal v šole. da se temeljito pripravimo na tisti trenutek, ko nas bodo razmere klicale, da stopimo na krmilo našega naroda in ga kot neustrašni mornarji popeljemo k cilju. Ali ne grešimo proti narodnemu obstoju, če vsaj v zadnjem hipu ne zagrabimo sedanji položaj najbolj resno?
Kje si torej, slovenska mladina, polna čistih idealov, kje si tisti neustrašeni mladi rod. ki te nobena sila sveta, pa če je še tako silna, ne ukroti in užene? Glej. kako narod ječi, vzdihuje in prosi. Odprimo zaraa-šena ušesa in poslušaj 1110 njegove prošnje. Pokličimo si v spomin dela velikih evropskih narodov, ki posvečajo kljub svojemu velikanskemu številu ljudi doma največjo skrb svojim izseljencem. Neštetokrat slišimo o bajnih
vsotah denarja, ki ga dajo. samo da ohranijo svojo kri v tujini. Pa ni samo denar tisti, s katerim rešujejo svoje ljudi. Res je. da so bogati in s svojim denarjem lahko delajo, kar hočejo, vsega tega mi ne zmoremo, saj se tako čestokrat opiramo s svojimi iprošnjami na naše izseljence in smo tako rekoč v tem oziru mi od njih odvisni. Toda nekaj drugega opazimo pri njih. kar ustvarja večje delo kot denar, to je njihova z ljubeznijo do domovine prepojena mladina, ki se ne ustraši naporov pri reševanju bratov na tujih zemljah.
Če tako delajo večmilijonski narodi in se zavedajo, da je vsak izgubljen brat nova neozdravljiva rana na velikem narodnem telesu, koliko bolj bi morali delati mi za naše izseljence. <ki smo v primeri z njimi le ladjica na razburkanem morju, v katero se zaletava od vseh strani nešteto valov. Vendar tudi majhna ladja vzdrži in kljubuje valovom, če so krmarji močni in neustrašeni!
Ta ladja je naš mali narod, ki bo kljuboval vsemu potu j če van ju v tujini, če bo imel doma kakor tudi med izseljenci neustrašene borce, vrlo mladino.
Dijaki, kako lepo delo nas čaka. Ali si moremo misliti kaj bolj veličastnega kot delo za slovenski narod, kot reševanje naših rojakov izseljencev. Mar ni delo za ohranitev naroda tudi apostolat v pravem pomenu besede? S tem, da jih rešujemo potujčevanja. preprečimo vsak drug vpliv, ki ni v skladu s katoliško Cerkvijo, kateri mora naš narod peti hvalnice, da je še iz vsakega boja izšel vedno bolj odporen proti vsemu zlu.
Ko+ vsako delo in napredek, tako tudi ta apostolat zahteva mnogo žrtev in naporov in lastnega samopremagovanja. Toda brez tega ne bomo nikamor prišli. Kaki slabiči smo, če obupamo nad zmago, še preden se kaj začne; če se ne upamo nastopiti kljub vsemu zunanjemu nasprotovanju in doprinesti svoj obolos na oltar narodnega blagra.
Zavest, da sem sin slovenske domovine, mora prevevati otroke že v ljudski šoli. Ta ga mora voditi že od začetka po do konca šole v duhu. ki je edini domač našemu narodu, ki edini vzgaja otroka k delu za narod! Če bodo položene klice tu. potem bo tudi v poznejših letih ostal zaveden sin svojega naroda. Koliko otrok je, ki imajo svoje drage morda daleč v svetu, ki mnogokrat zelo malo vedo. kaj in kako se z njimi godi. kakšna je dežela, ki jih redi. Kako hvaležno bi bilo, če bi se otrokom večkrat govorilo o naših izseljencih, da bi tudi ti dobili pravi pojem, kaj pomeni za naš narod vsak izseljenec. Zelo veliko se greši prav tu.
Vendar se tudi tu dobe izjeme, ki potrjujejo pravilo. Z veseljem smo lansko leto zasledovali v našem listu poročila o delu. ki ga vrše naši otroci v ljudskih in meščanskih šolah. Toda na žalost so bille to le bele vrane med krokarji. Ni zadosti, če dela ile posameznik ali ena šola, strniti bi se morala vsa mladina, vse šole po Sloveniji z učiteljstvom, ki inora čutiti z narodom. Kako velik pomen ima torej, da mladino že na ljudskih šolah uvajamo v delo za narodno blaginjo. Brez dvoma morajo biti naši izseljenci veseli, ko vidijo slovensko mladino v domovini, kako duhovno skrbi zanje. Najbolj pa mora biti vesela naša izseljenska mladina, ko vidi, da ni sama. zapuščena, ampak so tudi v domovini, ki dele z njo veselje in žalost. In prav v tem pogledu, da pomaga mladina svojim tovarišem v tujini, ki so v večni nevarnosti, da izgube najdražje, kar imajo, da postanejo za narod mrtvi v verskem kakor tudi v narod nem pogledu, mora iti naš apostolat. Kako smo bili zopet veseli dijakov neke šole. ki so se prav zavedali svoje
narodne dolžnosti, ki so pokazali vso svojo plemenitost v skrbi za izseljensko mladino, ki so nabrali, brez dvoma z velikimi žrtvami, razne stvari, ki naj bi spominjale izseljensko mladino na tiste lepe kraje, kjer so njihovi starši preživljali svoja najlepša Jeta.
Kaj mislite, da ti dijaki ne bi našili posnemovalcev tudi po drugih zavodih, zlasti po naših srednjih šolah? Kako da ne bi šlo! Začeti je treba, to je vsa skrivnost. Kadar se pokaže, da je kaka reč neobhodno potrebna, mora biti tudi mogoča, je rekel dr. Krek. Če je pa samo to, da začnemo, potem pa ne čakajmo več! Pojdimo med ljudstvo, zbirajmo vse, kar vidimo. da bo koristilo izseljencem, prouču jmo temeljito to tako pereče izseljensko vprašanje, če mogoče preprečujemo preveliko izseljevanje v tujino in poučuj mo ljudi, kolikor je v naši moči, kako velika rana je prizadeta narodnemu telesu, če se kdo zgolj iz hrepenenja po velikem bogastvu izseli iz domovine, kjer bi lahko dobil primeren pogoj za življenje. Toda iti moramo še dalje. Vsak dijak bi moral imeti za svojo prvo dolžnost, da po možnosti zbira v svojem rodnem kraju imena tistih, ki so v tujini. In tu nam bodi kot zgled zopet neko dijaško počitniško društvo z Dolenjskega. \ vse ameriške slovenske katoliške časopise so dali oglas, v katerem poziva mladino, naj stopi z njimi v intimno dopisovanje, lil kakor se je izkazalo, zadeli so na pravo struno. Koliko pisem je že šlo tja in koliiko res neverjetno mnogo se jih je že vrnilo k nam. V njih prosi izseljenska mladina, da bi jim pripovedovali o krasotah tiste lepe dežele, kjer so bili njihovi starši rojeni. Korist tega medsebojnega dopisovanja ni samo ta, da spoznajo našo domovino. Ix>lj važno je to. da jih navežemo na slovenski jezik.
Dovolj zgledo\ imamo, ki nam govore o delavnosti le nekaterih. Ali nam gre predvsem za to. da gre vsa slovenska dijaška mladina v boj za reševanje naroda, da vsi kol val prodiramo naprej k cilju za ohranitev naše krvi v tujini. Če zmorejo listi posamezni, zakaj ne bi zmogli tega mi. strnjena slovenska mladina!
O DRŽAVLJANSTVU
R. M I KLIC Nekaj načelnih pripomb.
Dr/avljainstvo je predmet, katerega radi njegove velike važnosti ureja država •-aina in sama neodvisno o njem odloča. S tem pa nikakor ni izključeno, da bi" jmedinec po svobodni volji in po svoji uvidevnosti odločal o svoji pripadnosti I nznanje odločujočega vpliva svobodne volje poedinca na državljansko stanje ji' toliko pomembnejše, kolikor bolj je posledica državljanske vezi tudi gmotne prirode. Današnje zakonodaje vseh držav dopuščajo spremembe določenega državljanstva. To je posledica pridobljenega spoznanja, da državljanstvo ni' le neka formalna vez, temveč predstavlja tudi neko interesno povezanost z določeno državo < ki nosno pravnim redom in ima kot tako tudi svojo sociološko vsebino in vrednost.
Ni pa bilo vedno tako. Skozi ves zgodovinski razvoj moremo zasledovati različno urejanje državljanstva. Preko načela stalnosti in nespremenljivosti državljanstva je čas s svojimi potrebami in novimi razmerami terjal vedno novo urejevanje državljanstva, pri čemer so imeli poleg političnih ozirov posebno važnost ir< »spod a rs-k i m socialni razlogi: čim bolj je bilo razgibano gospodarsko življenje, i im hitrejši je bil ritem življenja, tem odločnejša je .postajala zahteva, da se vez, ki jo predstavlja državljanstvo, zrahlja v tem smislu, da bo mogel posameznik, sledeč svojim potrebam in interesom po svoji uvidevnosti, vplivati na ureditev svoje državne pripadnosti. Doba prosvetljenosti. ki je priznala volji poedinca : kI ločujočo moč v pravnih in družabnih odnosih, je dokončno zavrgla načelo
popolne neizpremenljivosti državljanske vezi. S tem je bilo omogočeno vnesti v posamezne zakone, ki so urejali državljanstvo, možnosti sprememb v državljanskem stanju poeduica, pri čemer ,pa so morali zakonodajalci računati na eni strani z interesi države, na drugi z okoliščinami, ki so važne za ipoedinca tako, da inanje z.a»n,. ajalec navezuje določene učinke na državljansko stanje. Tako se je državljanstvo kot strogo formalna, pravna ustanova ipo sili razmer v teku zgodovinskega razvoja morala prilagoditi svoji socialni nalogi in vsebini, nakar' je zlasti vplivalo dejansko sproščeno preseljevanje delavnih množic, katere so bile hitro se 'razvijajočemu gospodarstvu tako nujno potrebne.
Prejšnje načelo, da je državljanstvo strogo neizipremenljiva vez (eventualne neizogibne nzipremembe so bile le izjeme in odvisne od cele vrste težkih ipogoiev) je ovrgla stvarnost sama!
Izseljenstvo je prav tako trda, življenjska stvarnost. Izseljenec je brezposelni delavec, ki gre za zasluzkom v tujino, ker domovina nima dovolj kruha za vse svoje otroke Kdor je lepo pridno doma, ,ne občuti v toliki meri vsega kar ie združeno z določeno državno pripadnostjo. Kogar pa je usoda desetega brata pognala v svet, da si tam išče kruha, ta iprej ali slej občuti .pomembnost državljanstva odnosno kako so mnoge njegove pravice povsem gmotne iprirode tesno povezane z državno pripadnostjo. Torej izseljenstvo vsekakor zasluži potrebno upoštevanje. Rieglerjev primer ,pa je razkril med drugim tudi to, da v naši ureditvi državljanstva — izseljenstvo ni bilo deležno tiste pozornosti, ki bi jo zasluzilo. Da pa se je pri urejanju tako važnega predmeta, kot je državljanstvo to prezrlo, mora limeti svoje vzroke. Takratno še zelo plitko pojmovanja izseljenstva je prav gotovo vplivalo, da njegovo pravo bistvo prav za prav ni niti moglo biti upoštevano, saj je bilo še premalo dognano. Predmet o izseljenstvu pa je tudi tako svojstven, da zahteva samostojno pravno obdelavo. Veljavni izseljenski zakon iz leta 1922. .pa je tako pomanjkljiv, da ni mogel nuditi ničesar, kaj šele, da bi mogel biti pravna podlaga za manj togi postopek v zadevah državljanstva naših izseljencev.
Kakor pa je gospod minister Rajakovič poudaril v svojem ekspozeju, je naloga izseljenske službe dvojna: socialno^polkična in narodnostna V tej zvezi pa je treba poudariti ponovno, da je izseljenstvo borba .za kruh, način ohranjevanja eksistence. V tej borbi pa je .potrebna gibčnost. Niti narodnostni niti socialni vidik pa ne opravičuje, da bi se s prerigoroznim .postopanjem v zadevali državljanstva ta gibčnost ovirala. Narodost ni nekaj samo idealnega, ima kajkrat zelo praktično stran. Ce domovina nima za vse dovolj kruli, ,naj jim ne greni že itak grenkega kruha v tujini s prekomerno birokracijo, in — zvestobe bo mnogo več Komur je danes državljanstvo prehuda ovira, ga bo skušal pač menjati. V že omenjenem ekspozeju je izrecno .poudarjeno, da je mnogim izseljencem iz eksistenčnih oz i rov potrebno, da menjajo državljanstvo. To dejstvo pa vsekakor fcasluži tudi vse upoštevanje .tako s strani zakonodajalca kot s strani ostalih oblasti.
Sedanji jugoslovanski zakon o državljanstvu daje sicer dovolj prilik, da more vsakdo svobodno odločati o svojem državljanstvu. Toda strogost postopka hromi to svobodno odločanje, kar zlasti izseljenci trpko občutijo. Vse to ima svoje dokaj neljube posledice.
Večkratno državljanstvo zakon načeloma izključuje (§ 2.), kar je .popolnoma umljivo Ker ,pa je državljanstvo krušne države velikokrat predpogoj za njegov obstoj, bo izseljenec v borbi za kruh »preskočil zid, če vrat ne more z lepa odpreti«, pa čeprav pri tem .postane dvojni državljan (sujet mixe), kar more imeti za njega samega neprijetnosti. Še večja neprilika pa je dvojno državljanstvo za državo .samo. Načelo, ki je veljalo že v starem Rimu (duorum civitatum civis esse, nostro iure civili nemo potest — po naših določilih ne more biti nihče državljan dveh držav!) velja danes .povsod zaradi osnovne važnosti državljanstva za državo in za redno sožitje med državami samimi. Vprav dvojno državljanstvo more roditi spore, ki nikakor niso dobrodošli, saj je državljanstvo — zadeva suverenosti. Vsaka država ima dolžnost in pravico predpisovati samostojna določila
0	svojem državljanstvu, ki spadajo v takozvano — izključno pristojnost države (domaine reservee, die ausschlissliche Zustandigkeit). Kako je ta izključenost popolna, dokazuje tudi jugoslovanski zakon (§ t. m § 2.), ki izključuje popolnoma vsako veljavo kakih predpisov drugih držav o državljanstvu jugoslovanskih podanikov.
1	Prav? bridkost za vsakega pa je — stanje brezdržavljanstva, kar je toliko kot brezdomovinec, pahnjen brez zaščite v svet. Naš zakon skuša tako stanje
preprecev uli. a vendar \ m-Ihi jejo njegovi predpisi možnosti. ki v stanje brez-drzav Ijanstva (Staatslosigkeit. I apatridic) posredno navajajo, pri čemer je za nas. ljudi zlasti važen S ki ureja učinek odsotnosti. Pa tudi razpis notranjega mi ii ist ra i/ leta	ki odreja, da izseljenci, ki so se v L S A izselili pred
I. decembrom ll»ls. niso naši državljani. Točno, toda kaj pa s tistimi, ki do tega <"..sa niso pridobili ameriškega državljanstva...? Posledice zavesti, da jim je tudi domov iriska d rža\ a /uprla vrata, nikakor niso take. da l)i se moglo mirno preko njih.
\ ne dvojnega državljanstva, ne brezdržav Ijanstva zakon sani ne more dejansko preprečiti.1 Načela populacijske in narodnostne politike poedinih držav vplivajo u določbe o pridobivanju in izgubljanju državljanstva. Zato se zakonodaje poedinih držav razhajajo in prihajajo v nasprotja kljub načelno enakemu pojmovanju državljanstva. Vsekakor pa je dolžnost zakonodajalca, da tudi s primemo ureditvijo državljanstva — ščiti svoje ljudi, katerim domovina ni mo-gl..» dati drugega, kakor |x»t v svet. /a rad i tega prav gotovo zasluži izseljenstvo v <mI nosu / državljanstvom določeno stopnjo prednosti na ta način, da se nanj navežejo nekateri izjemni učinki na državljansko stanje. Seveda oziri na red in interesi države morajo hiti upoštevani, kajti državljanstvo je za državo bistvene važnosti. Prav gotovo pa ni v nikakršnem interesu prestrog birokratičen postopek, kateremu je vsak smisel za socialno stran državljanstva kakor tudi za socialno stanje i/scljenstva	tuj. Osnovna načela pravne teorije o državljanstvu- bi
mogle |Misti:ti smernice, ki I»i dovoljevale, (ta se primerno upoštevajo potrebe eksistenčne lx»r!>e izseljenca v tujini.
\<-modro je nad pripadniki lastnega rodu izvajati vse posledice inozemskega državljanstva z doslednostjo, ki se protivi vsakemu pojmu domovinske ljubezni n. ki kaže na \-ukii |>oman j kanje pravilno usmerjene narodnostne politike. Državljanstvo m- ne vjetna vedno / domovinsko pripadnostjo, saj državljanstvo pomeni pripadnost določeni državi, s čimer more ostati narodnost popolnoma neprizadeta. C e to velja za dnige narode, naj velja tudi za nas! A veljalo bo v loliko. kolikor homo to načelo dejansko i/vajali. \ prav to stališče pa narekuje, da se da našim rojakom tujim državljanom ugodnost reintegracije (ponovnega sprejema v državljanstvo). Socialiio-gos|M>darske razmere so jih pognale |m> svetu. I> rha /a kruli je narekovala prestop v tuje državljanstvo, domovinska ljubezen jih je pripeljala na/.aj. Ni pa ta domovinska ljubezen nek sentimentalen pojem ali krilatica, temveč je stvarnost: naš človek odhaja s svoje zemlje odločen, da se vrne prej ali s|, j domov. Že ta resnica je vredna upoštevanja, da se vrata v domovinsko državljanstvo od pro pod lažjimi pogoji kakor pa jih vsebuje naturalizacija. \ tudi narodnostni oziri narekujejo to. kar istočasno zahteva prav ičnost.
I e-le splošne, uvodne besede so napisane le za bežen obris j>onienu državljanstva in njegove |*>vczanosti / mnogimi interesi. \ prihodnje pa se bomo na kratko havili s |x>ediiiimi določili našega /akona o državljanstvu, v kolikor zanima naše izseljence.
1 Najučinkovitejše sredstvo za omejitev takih primerov so primerne med-naiodne pogodite z državami, s katerimi se pojavljajo številnejši sporni predmeti v državljanskih zadevah, številne države s<> zlasti v času velikega preseljevanja pred vojno sklenile z l S A tozadevne pogodbe, izmed katerih je služila kot vzor ttaneroftova pogodba iz leta ls(>s.. katero je sklenila Nemčija z USA. Vse te pogodbe so imele že tedaj namen na eni strani onemogočiti medsebojne spore na drugi strani pa pomagati svojim ljudem v borbi za boljšo eksistenco.
Zgoščeno oblikoval iu tudi izčrpno obdelal jih je prof. Zehal los v svojem velikem delu: I.a nationality .
l o načelo je 11. pr. v Nemči ji dosledno osvojeno in tudi izpeljano. Vsi v tujini živeči Nemci se dele v dva dela: v Nemce iz. Kajlia. to so nemški državljani.
• 1 živili v tujini, torej pripadniki nemške države (Reic-hsdciitsche). Drugi pa so državljani tujih držav, a pripadniki nemškega naroda (Volksdeutsche). .Njihova zvestoba do krušne države se priznava kot nekaj nujnega in upravičenega. Ta delitev pa ui samo teoretična, temveč je tudi stvarna osnova vsemu delu. ki se tako smotrno iu dosledno v rši v znanem zavoda v Stuttgartu. ki je od letu 1956.
Studi der Aiislanddeutscheu .

DOMOVINA
I. K.
Šel je, pustil te je. domovina, ko si ga s krvjo, boljo prosila: polnih rok bogastvo bom delila. Ljubim te. kot ljubi mati sina.
Živ se udira \ rudnike strupene, v temnih rovih duša išče sonca, strta bega po poteh brez konca: silno hrepenenje žge oči prstene.
\ težkih dneh želje nekdanje sreče mu hite nad gozd. ravni, domove: kdo sezidal mesto hiš gradove in v zlato prelil polje zoreče?
V košnji vrisk s«' vzpenja pod oblake: tu pa krik pretresa črne stene, izgubljajo se nade kakor pene. Smrt kot senca spremlja mu korake.
BREGARJEVI
sI K k FRANCE
!.;;,. i^S?.-^' *a*;.k-kor jih je v Sloveniji še sto drugih. V breg ie prišlo., jena
■ki.. i*?d < rkvif ^t,Ssk^°Rk tlorn" "atJ vsemi pa kraljuje cerkvica" s* Ane Tam mkjt podI cerkvijo >e sin Bregarjeva domačija.
Don,, if .iV Je'. . S<* Ju "a P°m,ad tis«ega leta vrnil mladi Bregar iz Francije Don u je bil umrl stari Bregar. pa je žena pisala možu, naj se vrne sama ne zmore vsega, polja pa ostajajo neobdelana, osa t in pleve jih preraščata Mati i i
ž ■ 7 P'^u] Bre-'ar ^se Že" ČT**	"" kar,	^atf^^edno bolj ju
/< .1 po sv, tu. Brtgar se je bil na posestvo priženil, zato ga zemlja ni tako vabil.
as , ker ga je /ena ponovno prosila, se je odločil. Tudi denarja je pr^l ker
imH zek>	delodajalca. To je M«, so^?:1^^
Potem pa se je pri Bregarjevih ponovila povest, ki se tolikokrat odi-rava v
»'Kras P fijtfMt iSx Žt
' « >»;'». mesecu je bilo vse urejeno za odhod v Be^jo šehifie ie zajokala
" 11 'kJ< \i i° f VV S°^dnji Vf-Si'	- vriskaliTn pel ko 'so odhajali
■ vl. k. Niti na valujoča z.tna polja, ki so .potrebovala delavcev' se niso ozrl Cl' ." <>d zemlje, k. j,h je rodila in jim dala prvega kruha je b"lo l^hko Mat. pa je ostala pomagala je doma pri delu. pestovala vnuki Vsak mesec
ui'Vr'^T^^^T f JP VK,i kaJ IK>Šilja1' dobro je šlo Trikratne je ko m a r. sil. tla ga ni podsulo. enkrat mu je zomilo no-o Francka i/. „L|/,
p:3Pribi,d' ^ ^^ ,..^.1
nisi .la V., ;.Vl J d!i U,dl tr,-,ta ln *°lze 50 kaPale na Ponovno brana piMin. Leta so tekla in medtem se je postarala. Njeno Življenje ie nostaln eiin
■eno. le to ga j. j. lajšalo da je začela vsak dan hoditi k maš NjenoIhljenTe"
2 ,n /r,V(- J« vedno bolj trgale od zemlje in jo dvigale CvetnUkemu
Bilo je tisti teden pred godom sv. Ane. Pred Bregarjevo hišo se je ustavil postni sel. Iz h,se je prišla mati. Brzojavka. Mati je morala nekaj podpisat "nato je s tresočo se roko razgrnila list pred seboj in si nadela naočnike. Gube na Hcu - s,- j, raznežile, v srce je prišlo veselje. Francka je sporočila iz Belgrada da
' ',a	!" ,n1J J° PTldV? Čakat z vozom na Vstajo. Ah! Matije bHa
vsa iz sebe. Treba bi bilo it. v kuhinjo, pa je kar obsedela za mizo in razmišljala
f- tn.,,aJst ^V*	kar ^ *Ia	I«* j« služila v Boki Kotorski, sedem let
j. -etlaj v ne Ig rad u poročena s Lavom, hotelskim uslužbencem. Zadnjič ie bila doma. preden je odšla v Belgrad. O veselje, spet jo bo videla!
Popoldne se je pripeljala. Bregar sam je šel z vozom na ipostajo in ko sta se vračala, je pognalI skoz, vas konje v dir. da bi ljudje ne gledali preveč za njima J risrcno ,e bilo svidenje, toda Francka je bila trudna od vožnje in šla je takoj v (Histeljo. da se odpočije.	J ldls-uJ
ie m.uiloTl^ jeF sede'a nlati celo popoldne .poleg postelje in se razgovarjala. Ni »r ti ^	V' PreCej 1>OZa,,l a slovenski in da je ni razumela popol-
noma. tudi ne da je imela na omarici ,>oleg postelje »Vardar* cigarete in kadila kakor v vas, se mosk, ne znajo. Mater je skrbelo le to, če je srečna in ko ii ie ona za t rje v ala. da je, so bila njena lica polna smeha. V ugodnemTrenutku' je mad
vpra anj^ ki j." **	Arbdo i„ S je FrS s r ^T
nemalo zadrego za hip. kako je z njeno vero?
L. majka, Savo j.- bolj pobožen od mene. Svaku nedelju ide on u pravo--lavnu cerkvu, a ja moram, da idem u katoliško.*
je srečna. ^ VPrjHa- Saj -<e yedela, da njene molitve morajo biti uslišane in bila
V nedeljo popoldne je Francka sedela pred hišo v krogu nekdanjih prijateljic. Slastno je puhala tobakox dim, dekleta pa so se nekako tuje obnašala.
»Pnšjjš?« je ponudila Dobravčevi Tini cigareto, ki jo je ona nerodno odklonila.
»Pa u Beogradu puši vsaka damaU Skušale so razvneti razgovor, pa ni šlo. Med njo in domačimi dekleti je ležalo nekaj prevelikega, težkega, neprcstopnega. Prišle so mimo tri deklice; najbrž še nobena ni hodila v šolo.
»Kako lepe devojke. Ja bi vzela jednu sobom!«
»Ali nimaš nič otrok? Poročena si!« Na Tinino vprašanje Francka ni odgovorila. Vrgla je cigaretni ogorek v travo in se zamislila. Morda se je spomnila svojega prvega, ki ga je vzljubila v Boki Kotorski. Bila sta na tem, da se poročita, ko je on utonil v morju. Dva meseca potem se je rodila deklica, ki je potem dve leti stara umrla. Le kakor daljnje, lepe sanje ji je bila tista preteklost, ko je gledala za deklicami. Njena Sonja bi bila sedaj prav toliko stara. A sedaj? Kaj naj počne z otroki. Kako bi mogla potem iti z možem v kino, gledališče, na ples?
Dekleta so čutile, da je Francka daleč, daleč od njih. Kmalu so se dvignile in odšle, v srcu pa so čutile bogastvo. Ona pa je ostala, gledala je na valujoča zlata polja, ki so svetila v zahajajočem soncu. Njena domovina! Toda njeno srce je bilo prazno, v njej ni bilo več ljubezni za poljane in smreke, ki so trepetale nad hišo v večernem soncu. Vzdih dolgočasja se ji je izvil iz prsi in odšla je v hišo.
Mislila je da bo ostala dalj časa doma, pa ni stnpela. Drugo jutro se je
spet odpeljala tja, kjer jo je čakal mož, kino, uživanje sveta ...
*
Potem se je zgodilo, da Lojze dolgo ni pisal. Zastonj je mati vsak dan od maše hodila na pošto, njeno srce pa se je vedno bolj krčilo, molitve so bile vsak dan bolj goreče. A upanje se ji je vendarle izpolnilo in solze, ' i jih je pretočila, ko pol leta ni dobila pošte, so ibile nagrajene. S tresočo roko je tisti teden pred veliko nočjo prinesla domov pismo. Že po poti bi ga prebrala, pa so ji bile oči že oslabele, zato je hitela domov.	,	.
Ob cestah so se ustavljali orači in ko so obračali, so se čudili za njo, ki je tiho hitela in uikogar ni ogovorila. Ona jih ni videla, v njej je vse pelo in srce se ji je širilo v pričakovanju. Doma ni nikogar pozdravila, hitela je naravnost v drugi konec hiše, kjer je imela svoje stanovanje, in se zaprla. Nadela si je naočnike in počasi odprla pismo.
>Draga moja mati!«
»On je,« je vzdrhtela in solza hvaležnosti je pala na papir. Pritisnila je pismo na ustnice in z nemo molitvijo se je zahvalila Bogu.
Nato je brala. Nenadoma pa so ji začele kapati na ipismo solze in preden je mogla prebrati do konca, jo je popolnoma bledo v lice posilil strašen jok.
s Lojze! Lojze___«
Potem se je po vasi hitro razvedelo: Bregarjev Lojze je odšel iz Belgije v Španijo, kjer se je lansko leto začela vojska. Zraven so se širile čudne pripombe in razlage o pismu, ki je prišlo preko Francije; da je šel k rdečim, najbrž, ker do"»ro plačajo.
Za tisto veliko noč so Bregarjevi materi 'popolnoma osiveli lasje. Grenka je bila njena -pot s Kristusom preko Golgote in vendar jo je prehodila, kot jo mora prehoditi toliko slovenskih mater, trpečih za svoje otroke in svoj narod.
Tujina, strašna v svoji mamljivi lepoti, je s svojim sladkim stru|>om ugrabila spet eno življenje slovenskemu narodnemo telesu.
Da bi že prišli časi, ko bo mati Slava zbrala vse svoje otroke v svojem na-nočju in jih spet vodila po varnih stezah človeškega življenja!
NJEN DNEVNIK IN NJEGOVA PISMA
ALBINA ZAKRAJŠČEK. (Dalje.)
Ljubljena!	25. IV. 15.
Saj Ti ne veruješ tej besedi. — Če bi, bi me ne mučila s Tvojim molkom, bi mi ne pisala le razglednic z nekaj vrsticami!
Bližaio se dnevi odločitve. Boji bodo strašni na vsej karpatski fronti. Ni izključeno, da padem. V slučaju, da nmrem... kako smem upati, da se boš Ti kdaj spomnila z ljubeznijo .name? Ali boš hranila \ srcu spomin name? Odgovor
UM idcii: ne ven! Mnogi se zbirajo krog Tebe in Ti z očarljivimi besedami slikajo nebesom podobno lx>dočnost — morda njim laže verjameš — jaz slutim, mene Ti hoče zabrisati čas in daljava. — ()d prvega trenutka, ko sem poslušal tvoj glas, je moje srce — Tvoje, ljubljena Belina. Stori z njim kar hočeš — samo ubij ga ne! lzjMtvc-dal sem se — laže mi je. Večno tvoj.
29. IV. 1915.
Pisni;« od t. in. čitain in čitam. Nikdar še nisem občutila sreče: Kako pravi
Prešeren,	. _ .___
da ne smem jaz upat sreče, ki vedno je in lx> sovražna meni...«
kaj poreče mama, ko bo p recitala — sem res radovedna?
Mama mi pravi: če mu moreš na to pismo odgovoriti, da naj ničesar ne upa. mu pač tako piši. če mu pa tega po srcu ne moreš povedati — mu daj lepo besedo, potreben jo je.«
Mati, ti si izvrsten diplomat. Na tvoje besede, mati, sem mu napisala dolgo pismo — nekaj lepega — da bo sanjal o pomladi, da bo njegov mladostni raj!«
Mati, v tvojem pogledu sem čitata: »ti veš, da ga ljubim.«
Moja najdražja!	5- V- 1915-
Sprejel sem Tvoje pismo. Spremenile so se ure trpljenja v ure veselja, v nad-«. Mislil sem, da sem pozabljen, zapuščen, pa Tvoje srce utripa zame, čuti / meno j, trpi še v eč kot moje. — Vedel sem za Tvojo notranjost mogoče poprej kot Ti, toda molčal sem, nisem hotel prenagliti Tvojih nazorov; hotel sem, da s j ><i z naš iu priznaš sama. Tvoje srce je bilo podobno kamenčku, s katerim se je igralo valovito morje. S kakšnim veseljem ga sprejme, ko pade izoblikovano v njegovo morje! Kar in kakor sem čutil jaz, sem odkril takoj prvi čas, ko sem le spoznal Tvoji mami — čakal sem z groznim naporom, da je .prišel čas, ko sem mogel delno razkriti svojo notranjost tudi Tebi. Sedaj, ko si mi priznala sama, sicer še v negotovih besedah, sem nepopisno srečen. Da bi te videl! da In li mogel ta hip iz oči v oči povedati, kako visoko Te spoštujem. Vse hočem pretrpeti in I i dokazati, tla sem v reden Tvoje ljubezni. Presrečen je danes, večno Tvoj.
10. V. 1915.
Majnik — mesec cvetja in ljubezni. — Ti. ki naših src si Kraljica, vodi, bla-u islavljaj najino ljubezen. Cvetja prinašam na I voj oltar — daj, naj krasi cvetje najini duši.	Kot sončece čist, moj srčni je žar, ne bo me ga sram. pred Tabo
nikdar. — Poslala sem mu nekaj priboljška in rožni venčeik s čudodelno sve-
tinjico — kaj porečeš?
18. V. 1915.
Moja najdražja!
šele danes sem prejel vse poslano. Kako naj se Ti zahvalim? Ne najdem besed. Boglončkaj. Tvoj mole.k — moj zvesti spremljevalec v vseh bojih; zanj še prav posebna zahvala!
Ce boš prebirala Slovenca , boš našla članek naše stotnije. Površno sem opisal moj prvi na j grozo vi te j ši juriš . katerega smo imeli 15.. 16. maja. Ne morem popisati, kar sem videl. Vse žive dni me pozabim! Koliko tovarišev sem izgubil! Da sem ostal živ, — vem da na priprošnjo Tvoje goreče molitve! Pri-p« Ijal si me na jasno pot . O jaz ne omahujem! V veri je tudi vsa moja tolažba, \ s i moja moč. da morem prenašati vse te strašne dni. Moli zame, in srečen bom. Piši mi veliko, saj s tem razvedriš Tvojega zvestega.
21. V. 1915.
Moja najdražja!
I voja zadnja pošta me je zelo razveselila. Tako je prav! Ne greni si življenja, ne skrbi toliko zame. Saj Bog ve za nas. —
Tudi jaz sem *.e privadil marsičemu tu .na bojnem polju. Naučil sem se pa kuhati o in še kako! Kar še kuhanja tiče, se sedaj kar lahko s Tvojo mamo skušam. I.e poslušaj ta. Kižolovo, krompirjevo in še ne vem kakšno juho naredim, da ji ne najdeš para tu v strelskih jarkih! Kava. to že kar mimogrede. Zadnjič sem imel srečo! Dobil sem v roke petelina. Znašel sem popolnoma drugo metodo za kuretino. Vse bolj enostavno in hitro. Petelina kupiš, osnažiš, spečeš; v dobi tričetrt ure ga že lahko ješ. Kajne, mama, da ga Vi tako hitro ne pripravite?
Ce bom se kaj časa vojak, bom šel lahko polagat izpit iz kuharske umetnosti in ne iz modroslovja. Kdo ve, ako mi tudi to še prav pride. — Spimo v »kolopih lo so lesene bajte, kakršne imajo pri nas po gozdeh drvarji. O stolih, mizah in drugi opravi ni govora. Mraz in veter imata prosto pot do nas; le pred dežjem smo varni. Dragih »prijateljic« ter zvestih »spremljevalke imamo v izobilju. Hoteli smo jih poslati Rusom, toda privadile so se nas tako, da jih na noben način ne moremo odgnati od nas. Vendar do sedaj še nisem imel časti, ukvarjati se z njimi. Koliko časa bom še .brez te nadloge, pa ne vem; kamor se obrneš, jo vidiš (Vem, da si uganila, da so to u ..) Vsemu treba se privaditi... Oglasi se z dolgim pismom — Tvojemu.
24. IV. 1915.
Da ne smem jaz upat sreče, ki vedno je in bo sovražna meni! Osrečit hoče me ljubezen sladka, al', kak sladkost bila je njena kratka!
Prešeren.
-Sladkost kratka,« — saj še te doumela, spoznala nisem in te ne bom nikoli in prav je tako. Bojim se nečesa, sama ne vem česa? Vsega me je strah, najbolj pa tega čustva, ki se mojega srca polašča. Grem in vse zaupam prijatelju U... Lažje mi je.	' „ >Vso zadevo Mariji izroči, saj Ona je naših src Kraljica!« Ker si me vprašala za svet, se to: tuda jaz sem že parkrat z njim govoril, prav simpatičen fant je m .krscanske, kmečke slovens-ke družine sin. Svarim te. ne nave-ži se nanj tako, da bi brez njega ne mogla živeti. Poznam te — če boš nad njim kdaj razočarana — ne vem. kako boš prebolela?«
Saj niti ne vem, da ga ljubim in naj že mislim na konec?
Moja najdražja!
Ne vem, ne znam, kaj bi napisal? Kako in kam bi svojo pot narisal? —
Še dva meseca nista minila, odkar sem tu, pa se mi zdi že cela večnost
2e stojim na robu prepada, a misel nate me ojunači, mi daje moči da vse težave premagam.
In vendar sem srečen, tako srečen, kot še nikoli — saj imam Tebe, ki moliš goreče za mojo srečo.
Belina — razumela me boš — vem, in nosila bova vsak pol
Dnevi so krasni! Vesel sem drobnih ptičkov, ki me z lepim petjem vedre in delajo kratek cas Pokrajina tako lepa! in tako podobna našemu zelenemu ronorju. Fo dolinah krasna polja; po bregovih mogočni gozdovi smrek, hoik in bukev.	J
Sem še vedno na istem mestu. Jarek je globoko skopan, da smo dobro zavarovani pred kroglami pusk; ce pa zadene granata ali šrapnel, tedaj nam preti smrtna nevarnost.
S sovražnikom se srdito gledamo; vsatk večer pride do posameznih spopadov Podnevi strelja nasa artderija do pol desete ure zvečer. Potem pa je navadno mir, ce ne grem patrulj,,rati. Ob 2. uri po polnoči se začne znova streljanje da mora človek oglusitu Ta pretresljiva godba traja navadno 1 do 2 uri in se konča ?|JenY1? Tn°Z' S *8tl}"aom''.lkar napravi najstrašnejši vtis. - Kaj so naprav ili
.lil! -	,zxtvo.Jlh vrstlc se mi 'nasProti smeje lepota, mladost, zato piši
veliko in .pogosto Tvojemu ...	1
29. V. 1915.
tn	■lbT'1kaj	Vs-e raZ,,"n<;m- a,vsJeh Srozot vojne ne morem doumeti -
t \ \ Sm/t}	VSak	gIedaš" - GorJe vam, ki ste zakrivili to
za^ved »Ne S]aj! J g°V°r	V ^	h° drŽala Peta
(Dalje prihodnjič.)
IZSELJENCI — DOMOVINA VAS SPET VA13I !
Kakor mati. ki sprejme sina ali hčer. prihajajočega iz tujine, na svoje prsi. tako željno in z veseljem sprejme domovina vas, dragi izseljenci, kadar se vračate spet vanjo. \ ečkrat smo vas že sprejeli z veseljem in častjo. Kadar koli praznuje domovina kak velik praznik, kako izredno slovesnost, vselej želi videti tudi vas v svoji sredi. Dobro- se še s|M>inin jate našega evharističnega kongresa, kakšno slavje je bilo to! Med drugimi ste tudi mnogi izmeti vas pomagali poveličevati to vel'"ustno slavnost.
In spet nas čuka v Ljubljani jjodoben izreden praznik. Kongres K r i s tins a Kralja! Saj ste gotovo že brali o njem po drugin listih, ki jih prejemate. Vsa domovina se pripravlja nanj. Po vseli cerkvah se moli za njega uspeh, po vseli p nž niča It se govori o njem. — A ne samo domovina ve o njem, tudi ostali katoliški svet o njem piše. Saj to ne bo naroden kongres, marveč mednaroden. Zastopniki vseh katoliških narodov bodo zbrani na njem. Brez dvoma bo čast za Ljubljano in vs(> Slovenijo, tla ima tak kongres na svojih tleli.
Strah pred vojsko sicer bega ljudi po vseli deželah in kolikor toliko ovira tudi priprave za kongres. Vendar se pripravljalni odbor za kongres ne da motiti v svojem delu, — prepričan, da je govorjenje o vojski samo prazno strašilo. \ajlH»lj odločen v sklepu, da se kongres mora vršiti, je sam predsednik tega odbora, prevzvišeni gospod škof ljubljanski. A 011 ni predsednik samo ljubljanskega odbora, marveč tudi mednarodnega. Zato imajo te vrste kongresi — katerih \ I. Im» v Ljubljani — zdaj v Sloveniji svoj dom, svoje središče in izhodišče.
Kongres l>o v dnevih od 2 ">. do > 0. julija. V času, ko so po vseh deželah šolske |M>čitnice, da se je vsem mogoče udeležiti.
\ prepričanju torej, da iz teh oblakov, ki se kopičijo na političnem nebu, ne bo strele, ampak se IxhIo razpršili. Vas. dragi rojaki, raztreseni po vseli deželah, prijazno vabimo, da se tudi vi po možnosti udeležite kongresa. Saj vas pride vsako leto večje število domov. Toliko bolj naj bo to letos, ko vas čaka doma spet izreden, slovesen dogodek.
O veliki [Kitrebi. o visokem namenu in pomenu kongresa Kristusa Kralja tukaj ne bomo razpravljali. O tem lahko berete po drugih listih. Pa ime njegovo samo že dosti |k>ve. Svet je Kristusa zavrgel kot kralja, kakor so ga svoj čas zavrgli Judje: zato je prišla nad nje grozna šiba: glavno mesto, Jeruzalem, jim je bilo razdejano, ves narod pa raztepen |>o vsem svetu. Tudi sedanjemu brezbožnemu svetu grozi razdejanje in propast, — grob. ki si ga sami kopljejo. Iz naše Ljubljane hočemo v ta zmešani svet zaklicati: Kam drviš? Brez Boga — v gotovo propast! Nazaj! -Nazaj k Bogu, — ali pa boš sam sebe uničil! Potopil \ morju, zadušil v strupenih plinih... Nazaj h Kristiisu-Kralju. ker v nobenem drugem na svetu ni mirti, ni pravice, ni reda. — ni zveličanja! Kristus kraljuj vladaj — gospoduj!
Rojaki, pridite, kolikor morete! Pomagajte poveličati ta naš praznik! Sodelujte pri vzvišenem delu: da iz sedanje človeške družbe pregnanega Kristusa /opet |M>stnvimo na njegov tron. odkoder naj v lada v blagor narodov in v sega človešt v a!
\ imenu pripravljalnega odbora: Janez Kalan.
V dneh 2 4. in 2 5. j u I i j a l>o zasedanje Izseljenske zbornice, zato Vas, dragi izseljenci, že zdaj vabimo na to važno posvetovanje vseh naših izseljencev iz vseh delov s\ota. Več o tem bomo pisali v prihodnji številki našega lista.
„JEDNA NEPOTREBNA AKCIJA"
Pod tem naslovom so priobčile Jugoslov enske Pariške Novine« št. 101 dne 1. aprila t. I. članek, ki ga zelo obžalujemo. Takšni članki složnemu sodelovanju vseh Jugoslovanov v Franciji ne IkkIo koristili, temveč škodovali. Uredništvo Jiigoslovenskih Pariških Vovina je bržkone pozabilo, kaj je njihov list pisal v preteklosti. Niso pa tega pozabili slovenski izseljenci in rane, ki jih je ta list
njim zadal, še niso zaceljene. škoda, ki so jo s tem naši ljudje utrpeli, še ni popravljena. Naj opozorimo uredništvo na članek, ki je izšel dne 4. novembra 1953 v 33. številki njihovega lista, na strani 12 pod naslovom: »Dosta sa budaiaštinama . potem na članek v isti številki pod naslovom: »Popu Silvestru Skebe« in še na vrsto drugih člankov, ki niso bili manj strupeni, za vse druge katoliške Slovence pa skrajno žaljivi. Uredništvo naj te članke prečita in našlo bo dovolj tehtnih razlogov za to, da si bo vsak slovenski izseljenski duhovnik v Franciji prej dobro premislil, preden se bo približal ljudem in ustanovam, kjer veje tako nestrpen in katoliškim Slovencem tako sovražen duh.
Slovenski izseljenci tudi še niso ipozabili ogabnega boja med urednikoma Jugoslovenskih Pariških Novin« in »Pariških Novosti«, z vsemi priimki in očitki, ki sta si jih dajala. Ce je samo polovica tega res, kar je urednik »Pariških Novosti« očital uredniku »Jugoslovenskih Pariških Novin«, je dovolj vzrokov, da so slovenski izseljenci skrajno previdni. Naš odlični in zaslužni delavec v jugoslovanskem izseljenskem skrbstvu, gospod M. Bartulica. je izdal 1. 1929. brošuro z naslovom »Izšel jenička .politika«, katero je izdala ORIS kot »Izšeljenička biblioteka br. 1«. V tej brošuri ima zelo aktualen članek pod naslovom: »Životne potrebe naših izseljenika«. Opozarjam uredništvo »Jugoslovenskih Pariških Novin . da prečita ta članek, predvsem zelo aktualne točke na str. 15.
/ žalostjo moramo priznati, da so bili v preteklem času za naše izseljence največja nesreča razni ljudje, ki so se marsikje na svetu vrinili kot voditelji jugoslovanskih izseljenskih naselbin, pač samo zato. da so si pod pretvezo izseljenskega skrbstva priborili velike vladne podpore. Ti so sejali med naše izseljence nezaupanje do domovine in do države. Po njihovem življenju in delovanju so sodili svojo domovino. Kot uredniki listov in voditelji jugoslovanskih naselbin v tujini bi morali vsekakor nastopati možje neomadeževanega življenja in značaja.
Uredništvo »Jugoslovenskih Pariških Novin« najbrže tudi ne čita našega domačega časopisja, sicer ne bi prezrlo plemenitega dela in neomajne volje sedanje vlade, ko skuša z velikimi težavami popraviti v državi napake, ki so jih prejšnje vlade zagrešile, in tako rešiti državo gotovega propada. Ce bi jih uredništvo čitalo, menimo, da ne bi priobčilo tega članka.
»Izseljenski vestnik« in Družba sv. Rafaela sta odločno za složno in bratsko sodelovanje vseh jugoslovanskih izseljencev v tujini. V skupnih zadevah morajo vsi po vseh državah nastopati kot en državni narod, kot ena družina, družina lepe Jugoslavije. V ožjem krogu naj pa hodi vsaka narodnost svoja pota in naj na način, ki je narodu in narodnemu značaju primeren, skrbi za svojo okrepitev in napredek. Složno hrvatsko izseljenstvo. složno srbsko izseljenstvo in složno slovensko izseljenstvo bodo trije mogočni stebri složnega in močnega jugoslovanskega izseljenstva, ki nam je vsem tako pri srcu. To je bilo in je še danes prepričanje vseh jugoslovanskih izseljenskih duhovnikov, kjer koli na svetu delujejo. Jugoslov anstvo pa. ki je samo krinka, pod katero marsikdo išče zase udobnega življenja, in to življenja iz žuljev izseljencev, ali iz bogatih podpor vlad, je nesreča vsega rašega izseljenstva.
Toliko za danes v odgovor. — Mi pa bomo šli krepko naprej za slovenski izseljenski dom v Parizu, do katerega smo upravičeni, saj je med Jugoslovani v Franciji devetdeset odstotkov Slovencev.
VELIKA NOČ MED SLOVENCI V HOLANDIJI
Vstajenje Kristusovo so praznovali naši slovenski izseljenci v Holandiji tudi letos tako veličastno in pobožno, da se mi zdi vredno, o tem še posebej poročati in to poudariti: našim izseljencem v Holandiji v pohvalo, izseljencem po drugih državah v vzpodbudo, njihovim sorodnikom m prijateljem doma v Sloveniji pa v tolažbo in veselje, ko vidijo, kako se njihovi dragi v tujini ne le niso izgubili, marveč so ostali zvesti veri svojih staršev in se je oklepajo mogoče celo bolj trdno in tesneje, nego bi to storili doma.
Bilo je velikonočno jutro. Še vse temno. Le tu in tam so močne ob ločnice obsevale rosno jutranjo meglo, ki se je vlegla po tleh in oznanjevala prekrasen dan. Točno ob pol petih so se nikoli prostrane župnijske cerkve v Heerlerheide za če J i od vseh strani zgrinjati težki avtobusi in lahki avtomobili, kolesarji in pešci. Bili so Slovenci iz vseh slovenskih kolonij: Heerlerheide. Hoensbrock.
liniMsMiin I.indcnheiivel. Reevveg. Wauloch, Nieuvveneide, Evgelshoven, Cher-u'ni;""- <li( «*» Maiis,rit lit.i so se bili p,i,„.|ja|i. Bilo jih je okoli 500. Mnogi umski m) prišli takorekoc naravnost iz jam, od nočnega silita.
Ko so se vsi zbrali v cerkvi, sem izpostavil .Najsvetejše, odpeli smo trikratno ;".«'lujo i/ lin so se oglasili zvonovi, ki so jih vzbudili naši zvesti pritnkovalci iz l.indenheuvela. prav tako kakor doma. potem pa se je razvHH vstajenska procesija: za kri/eni moški, za moškimi godba, za godbo pevci, za pevci lovenski otroci, za otroci Najsvetejše, za Najsvetejšim ženski svet. Procesija ie trajala pol ure in so se prvi pari že vračali v cerkev, ko so zadnje ženske iz nje M le odhajale. Mo/je so prinesli s se|>oj društvene zastave, .predsedniki društev sv. Barbare pa so svetili ob Najsvetejšem. Po procesiji je bila pridiga o po-v e I i c a n j u Kristusovem, ki je vzrok našega velikonočnega veselja, nato sv.masa. med katero so združeni pevski zbori |M>d vodstvom vIč.p. Teotima peli nase slovenske velikonočne pesmi nič manj mogočno in ubrano kot doma.
Kar je pa še [»osebno omembe v redno in najlepše od vsega je to, da sta dva duhov nika od pričetka sv. maše pa do mainikovega obhajila delila navzočim s\. obhajilo. zastavo prihodnje slave . Samo zaradi tega skupnega sv. obhajila so si mnogi rudarji, ki lu sicer imeli nočni šiht. vzeli dopust, nekateri pa so šli na delo. a -e od polnoči naprej vzdržali tešče. Kaj se to pravi, bo razumel in znal pravilno ceniti le tisti, ki je že sam kopal |>onoči sto in sto metrov globoko poti zemljo, na zunaj ves spoten, na znotraj ves izsušen.
Ob tem pa ne smemo prezreti vseh onih rojakov, ki so opravili velikonočno s\. spoved in prejeli velikonočno sv. obhajilo že prejšnje nedelje, da so tako pri spovednici na veliko soboto napravili prostora tistim, ki poprej niso mogli priti. \ e.likonočno dolžnost so opravili: v Maastricht!! prvo postno nedeljo, v Brunssiimu tretjo, v Evgelshovenu četrto, v Lindenheuvelu cvetno. Mnogi od teh so na velikonočno nedeljo še enkrat pristopili k obhajilni mizi.
Na velikonočno Mi|x,to sva z vIč. p. Teotimom obiskala te slovenske kolonije, • ako da je imel vsakdo na razpolago slovenskega spovednika, če je imel le količkaj dobre volje in v kolikor se ne vpoveduje pri holandskih ali nemških duhovnikih. Ob tej priliki sva s p. Teotimom tudi blagoslavljala velikonočna jedila po slovenskem obredniku.
l anskega leta se je tega slovenskega velikonočnega vstajenja v Heerlerheide ude le/11 tudi moj prijatelj Slovenec, laik. mož zelo visokega službenega položaja. \ se praznovanje in zlasti številne množice okoli obhajilne mize so ga tako p rev /e!e. da je bil ves ganjen in je rekel, da tega prizora ne bo ,pozabil svoj /i\ dan. Ko sem mu malo potožil, da sem pogrešil še te ali one in da je veliko Slovencev vendarle izostalo, me je začuden pogledal, češ, ali je mogoče v danili razmerah še kaj več zahtevati, potem pa je pomenljivo rekel: »V Trbovljah ali \ /agorju tolikšne verske manifestacije ne boš doživel! Mislil je pač na desetletja nazaj, zakaj danes so se gotovo tudi v teh krajih razmere v verskem oziru izl>o!jšale.
Brez dvoma je naše izseljence v Holandiji okrepilo v veri odlično socialno delo C erkve in duhovnikov za časni blagor rudarjev in njihovih družin, dalje-vzgled katoliških Holandcev. ki jiin je sv. obhajilo v pravem pomenu besede vsakdanji kruli, pa tudi sami sodelujejo z najboljšo voljo — zato pa tudi Bog /anje skrbi, da imajo delo in zaslužek, sicer grenak in krvav, vendar imajo ga in celo boljšega, kot bi ga imeli v domovin L
O domovina, kako težko Te je ljubiti, ko svojih otrok nisi znala zadržati in
za|Hisliti doma!
\ tujini smo brezdomci in hlapci Jerneji!
Kdaj. o domovina. Ix>š nas \ se otroke svoje objemala doma in jih več ne
puščala na tuje, v mraz, v noč?
O. lepa naša domovina, lepa sj kot nobena druga, pa sončna in zelena, oj,
bodi še dobra, zares tudi naša domovina.
P. B. Remec S. J.
(Valkenbtirg. Ignatiuskolleg)
PO NAŠI DOMOVINI
Osijek. — Dne 5. marca smo imeli člani »Slovenskega prosvetnega in podpornega društva« v gostilni g. Bendekoviča družabni sestanek. G. predsednik, ki je organiziral društvo, je imel krasen govorili pozval vse navzočne na složno delo in agitacijo za nove člane. G. predsednik Ri-javec Josip je razvil lepe misli, naj bi se v Osijeku osnoval dom, kamor bi se zatekali vsi Slovenci. V domu naj bi bila dvorana, knjižnica, kuhinja, kegljišče itd.
domu naj bi prenočili tudi vsi oni, ki se mude po opravkih in tudi brezposelni Slovenci, ki čakajo na službo. Društvo bi poskrbelo, da dobe naši brezposelni rojaki delo in zaslužek pri raznih tovarnah in drugih podjetjih. Novzočni s.) toplo pozdravili zamisel o osnovanju novega slovenskega doma. — (Družba sv. Rafaela toplo pozdravlja vse Slovence in jim želi. da bi besede g. Rijavca rodile kaj kmalu bogate sadove!)
MLADINSKI KOTIČE K
Dragi bratci in sestrice v domovini!
Pozno se oglašamo. Najlepša hvala otrokom iz Zavrča za lepo, dolgo pismo in za slike. Bili smo zelo veseli, večkrat smo či-tali in gledali slike. Tako lepa je naša domovina! Tukaj ni tako lepo. Vse je črno, ni lepih polj: gozdov tudi ni. Ne daleč od naše kolonije teče reka Rena. ko se bomo pripeljali v Jugoslavijo na |M>čitnice, bomo videli našo reko Savo in nekatere pritoke. Veselimo se že! Mogoče se bomo s tistimi otroci, ki nam pišejo, kaj videli. Naša gospodična nam je rekla, če Bog da, bomo zadnje dni julija v naši domovini. Varčujemo. Prej smo marsikdaj kupili sladkarije — zdaj gre vse v hranilnik: vsak pfening. Tudi v kino večne hodimo tako pogosto kakor poprej! Hočemo sami nekaj prihraniti.
ker se bliža velika noč. Vam vsem želimo prav srečne, blagoslovljene praznike. Gospodična učiteljica nam je pripovedovala. kako lepo je za praznike na deželi. Mi imamo v naši cerkvi zadnjih pet let zvonove. Nemški gospod župnik dovoli ob praznikih našim očetom, da smejo pritrkavati. Vsi ljudje radi poslušajo. Tudi k slovenskim večernicam radi pridejo Nemci zavoljo slovenskega petja.
Naša součenka Teržan in součenec Franc Škerbec sta napisala božično pismo. Potem smo imeli več prireditev, kjer smo tudi mi sodelovali. Dne 1. januarja smo imeli božičnico. Pozneje smo sodelovali pri poslovilni slavnosti ob priliki odhoda gospoda generalnega konzula, sedanjega poslanca g. Dušana Pantiča. V mesecu februarju smo imeli pustno prireditev. Najprej smo pa v naši farni cerkvi prvič slovensko peli in molili rožni venec tudi mi otroci. Marsikdo je takrat
imel solzne oči... Naša gospodična nas je pohvalila, da smo skoro tako peli kakor v Šmartnem pri Litiji ... Dne 26. marca smo pa imeli materinski dan. Pridno smo se morali učiti, ker smo imeli obširen spored. Veseli smo šli domov, ker smo videli, da smo spet pripravili našim staršem in prijateljem slovenske šole nekaj veselih ur. Z veseljem in korajžo se hočemo dalje učiti!
Zadnji dan julija pa na veselo svidenje!
Lepo vse pozdravljajo
slovenski šolarji iz Meerhecka pri Moersu.
Hochheide. dne 29. III. 1939.
Dragi bratci in sestrice!
Naša kolonija je velika. Šteje 2r.0(M) prebivalcev najrazličnejših nan -dnosti.
Hodimo v nemško šolo in enkrat na teden v slovensko. Jutri bo zadnji dan nemškega šolskega leta. Potem imamo tri tedne počitnic. Jutri dobimo nemška izpričevala. Upamo, da bomo vsi slovenski učenci dobili lepa izpričevala. Ravno na velikonočno nedeljo bo prišel v našo kolonijo slovenski duhovnik. Vsi se veselimo. kar .nas je slovenskih ministrantov, mu bomo z veseljem stregli pri službi božji.
Vsem dragim bratcem in sestricam v naši lepi domovini kličemo:
»Na veselo svidenje konec meseca julija!«
Da, komaj že čakamo! Pa do takrat se moramo še dosti učiti.
Slovenski šolarji v Hochheidah (pri Moersu, občina Homberg).
IZSELJENSKE NOVICE
Imenovanja v diplomatski in konzularni službi. Z ukazom kr. namestnikov so postavljeni: Ljobomir Hadži-Djordjevič, generalni konzul v Gradcu, za generalnega konzula \ Carigradu: dr. Avgust Mišetič, svetnik zunanjega ministrstva, za generalnega konzula v Gradcu; Dra-gomir Stanojevič, svetnik v zunanjem ministrstvu, za generalnega konzula v New Vorku; dr. Dušan Marinovič, svetnik zunanjega ministrstva, za generalnega konzula v Milanu: generalni konzul Milan Stankovič iz Milana za svetnika v zunanjem ministrstvu; generalni konzul Milivoj Natimovič iz Montreala za svetnika \ zunanjem ministrstvu; generalni konzul Božidar Stojanovič iz New Yorka za svetnika \ zunanjem ministrstvu; svetnik dr. Ivo Božič je povišan v IV. skupino I. stopnjo v zunanjem ministrstvu; llija M i lik ič. doslej svetnik našega poslaništva v Bruslju, je imenovan za svetnika \ zunanjem ministrstvu: Djordje Ojtiričič, svetnik zunanjega ministrstva, j«' imenovan za generalnega konzula v Curihu; Milivoj Gavrilovič, svetnik zunanjega ministrstva, je imenovan za svetnika kraljevega poslaništva v Atenah.
Sodba o Izseljenskem zborniku in delu Rafaelove družbe. Greanev, Minnesota, 27. marca 1939. — Klanjam se Vašemu nesebičnemu trudu in Vašim vzorom. Zbornik je dragocena narodna kulturna zakladnica za sedanjost in prihodnost. Slovenstvo v Ameriki je — smrti zapisano... kdo bi o tem dvomil. Pionirji umirajo — leto za letom jih je manj; z njimi lega v grob — slovenska beseda. Tragično je biti priča tem dejstvom. V tem večjo uteho pa je videti moža, ki z nesebičnim trudom rešuje, kar se rešiti da. Bodočnost bo znala Vaše delo šele prav ceniti.
Crescat boni operis offectns.
Z uglednim spoštovanjem M. Sedej.
Novi jugoslovanski poslanik v Berlinu.
Za |»oslanika v Berlinu je imenovan g. dr. Ivo Andrič, ki je te dni izročil nemškemu kanclerju Hitlerju svoje j»ove-rilnice. 'Dosedanji naš j>oslanik g. dr. C i n c a r - M a r k o v i č pa je postal zunanji minister.
NAŠI PO SVETU
BELGIJA
Evsden. — Jugosl. društvo Sv. Barbare \ Kv sdenu vabi v sa jugoslovanska in slovenska društva ter vse Slovence iz Belgije, holandskega Limburga in nemške Westfalije na proslavo 10-letnice društvenega obstoja, katero praznuje na hinkoštno nedeljo, dne 28. maju 1939 v Kvsdenu v zl>orovalni dvorani v deški šoli pri cerkvi. Spo red: 1. Ob pol 9. uri do-poldne zbirališče društvenih članov in ostalih gostov pr«*d kantino Skale-Travcr-sier straat 4-6. v citeju. 2. Ob tričetrt na 9 odhod z zastavo v farno cerkev, kjer bo ob 9. uri slovesna služba božja s slovenskim petjem. 3. Od 2. do 3. ure popoldne sprejem društev in vseh gostov na Pauen-grafu — pred »Cafe de Kau«, od koder odkorakamo točno oh 3. uri skupno v zborovulno dvorano v deško šolo pri cerkvi. Spored v dvorani: 1. Pozdravni govor. 2. Deklica pozdravi goste iz kr. poslaništva v Brislu. 3. Poročilo o desetletnem delovanju. 4. Razni govori došlih go-
stov. 3. Prosta zabava z bogatim srečolo-vom bo povzdignjena z godbo na pihala. Ves spored izpopolnjujejo naši znani Zvonaši* in njegov ]>ododsek »Tambu-raški zlx>r , ki uživajo največje simpatije v vsem Limburgu pri svojcih in tujcih. Vsa društva v navedenih krajih naprošamo, da svoje prireditve na hinkoštno nedeljo ne prirejajo. Jugoslo-v ani-Slovenci. pokažimo v tujini našo skupno zavednost in naj ne bo to samo slavnost 10-letnice obstoja društva, temveč manifestacija vseh Jugoslov anov-Slo-vencev v Limburgu, da s tem pokažemo našo skupnost. Spored proslave prejmejo pravočasno vsa društva ter ga objavimo tudi v časopisih. — Vljudno vabi odbor: Franc Jelovšek, predsednik; Globevnik Anton, tajnik, Evsden, I^ouisliercierhaan 101. Belgija.
Evsden. — Že dolgo se nismo nič oglasili v našem izseljenskem listu; človek bi mislil, da smo čisto zasipali, pa mi še živimo. Gripa je zadnje čase tudi nas precej obiskala. Tudi društveno življenje
je bilo to zimo precej živahno; imeli smo vec prireditev raznih vrst in še nekaj iger smo videli, katere so bile prvovrstno igrane, samo, žalibog, ena ni bila po-voljno obiskana, a temu je bila zima kriva, ker je bila takrat tako ostra. Ker obstojajo tudi sedaj že štiri razna društva, upamo, da bomo deležni še večkrat poučnega in veselega razvedrila. V časopisih smo čitali, da je v kratkem v domovini preminul znani skladatelj in pesnik g. Zorko Prelovec. In tukajšnje pevsko društvo ga je počastilo z enominut-ni zapelo njegovo skladbo »Oj Doberdob«, katera je že čisto pona-rodela. Jugoslovansko pevsko in tambu-rasko društvo v Evsdenu se iskreno zahvaljuje jugosl. kr. ministrstvu socialne j>olitike za prejeto podporo 1585 fr Iskrena hvala.
Eysden. — Podpisani se potom »Izseljenskega vestnika zali valju jem vsem clragim rojakom, in rojakinjam, ki so me tolažili ob prerani smrti moje ljubljene /ene oziroma dobre mamice, Marije Vrankarjeve, rojene Raošar, doma od t elja. Posebno zahvalo izrekam Jugoslovanskemu ženskemu društvu »Planinka«-za lep venec. Vsem, ki ste jo spremili na zadnji poti, najlepša hvala! Bodi Vam Bog plačnik.	Franc Vrankar.
FRANCIJA
Tucguegnieux. — Podpisana se iskreno zahvaljujem vsem Slovencem v Tuc-guegnicuxu in Marini. Ze drugič ste mi priskočili na pomoč in v tako obilni meri, da res nisem pričakovala. Posebno se zahvaljujem onim. ki so pobirali in vsem onim, ki so jih tako prijazno sprejeli. Vsem tisočkrat Bog plačaj!
Jakše Ivana.
Bruay-en Artois. — Zahvala. — Družina Dolenc se najlepše zahvaljuje vsem za dobrote, ki so jih izkazali našemu pokojnemu sinu v njegovi težki bolezni, zlasti g. msgr. V. Zupančiču za njegove obiske in za tolažbo v poslednjih dneh 'jenja našega dragega in nepozabnega Adolfa Najlepša hvala vsem, ki ste ga spremili na njegovi zadnji poti. najlepša hvala pevskemu zboru za žalostinke, ki Jih je zapel na domu in pokopališču. Lepa hvala društvu sv. Barbare, ki ga je spremljalo s svojo zastavo in vencem, hvala tudi bratovščini živega rožnega venca za zastavo in krasen šopek. Srčna hvala vsem posameznim darovalcem vencev in šopkov. Prav vsem najlepša hvala in Bog plačaj!	Družina Dolenc.
Paris. — Prvo nedeljo meseca marca sem se v Parizu sprejemal obiske. Potem
sem pa znova začel potovanja. Seveda-velikonočni cas vse vzdrami! 12. marca bi se nas v vasici Saulzoir(Nord) moralo veliko zbrat,. a kaj ko »povabljeni niso hote i priti« _ Zato pa je bilo tem l>olj veselo naslednjo nedeljo, na Jožefovo v iigy(Loiret), kjer se nas je zbralo nad .<>. — Lepa skupina nas je bila celo ob delav niku 22. marca v Engenville(Loiret). kjer se nam je pridružila celo ena Po-ok	Prav tako lepo je bilo v nedeljo
-b. marca v Amifontaine(Aisne). — Na slednje nedelje bodo pa še lepše, saj pomlad, ki je uradno že nastopila, vedno bolj zmaguje, prinaša lepše vreme, some in cvetje, pa tudi nove sezonske delavce iz domovine - Ivan Camplin, izseljenski duhovnik.
Meudon-Paris. - V Orphelinat St Philippe je bila dne IT. III. ,. ,. kapelica presv. Srca Jezusovega lepo okinčaria. V ecje število gorečih sveč kakor po navadi, je pokazalo, da se bo tu vršilo nekaj izrednega. Najbrž prvič taka slovesnost v tej kapelici. Slovenska č. s. Ida Koba e je napravila svoje večne obljube. Kapelica je bila napolnjena domačih gojencev, služabnikov, zlasti pa so vso slovesnost povzdignili do viška naši dra-i rojaki iz Pariza. Zgodnja ura in slabo vreme jih ni oviralo. Prvič na tem prijaznem gričku se nas je zbralo petnajst Slovencev. Malo družinico slovenskih sester so počastili s svojim cenjenim obiskom p recast iti gospodje: Stanko Natlačen Ivan Camplin, Hodnih Emil. Nace Cretn.k ter gg. akademika dr. Zel h. t in Casar ter gdc. dr. Sušnikova. Iz 250 km oddaljene f.balke sta prišli tudi č. s P^'^Sf^Ua Do-beršek in s. Paula Caf. Med službo božjo smo peli slovenske ,„ francoske pesmi. Pri malem okrep. cilu je prec Ivan Camplin izpregovoril epe besede, k. naj so pot v življenju: pesem, mladost, duša in veselje. Med prepevanjem narodnih slovenskih smo za ključih te vesele urice z lepimi spomini.
S. Ambrozija Caf.
■ ylns; -,A'Pril	ni l>il tako muhast
kakor lansko leto. To se pravi: ni toliko deževalo; vsaj meni se je tako zdelo. Vendar je bil začetek bolj žalosten: bil sem v Brassac les Mines (Puv le Dome) med našimi slovenskimi ruc'arji. Nad >(M) Jih je in to precej skupno naseljenih. Bili so nekdaj vzor vsem ostalim narodnostim v verskem in družinskem življenju: imeli so društvo sv. Barbare, najbolj cvetoče in z društveno zastavo na čelu so šli k
T/' SIimt?Ši- Pred nekaj leti pa se je mudil med njimi nekaj mesecev slovenski komunistični agitator. Posledice niso izostale: le dva moška sta prišla k večerni-cam. 8 žensk k sv. spovedi (in še te menda
Iml j zato. ker so v začetku mislilo, da som banov sin in jim bom mortla izjiosloval izdatno podporo): pri maši je bilo tudi menda 15 otrok, /a predvajanje filma o Kristusovem trpljenju sta pa prišla le dva otroka. Ni bila vesela ta cvetna nedelja: križaj Ga je bil močnejši kakor »ho-zana . — Zato pa jo bilo toliko bolj veselo na Veliko noč na Gravollo v bližini Pariza: okoli 15(1 se nas je zbralo in krst smo iineli. Tudi naslednji dan v Tournan en Brie (Seine et Marne) je potekel zelo prijetno. — Bela nedelja 16. aprila je bila bl< •stot a: nad 60 se nas je zbralo v Fvaux los Bains (Creuse). Naslednjo sredo sem ubral nasprotno smer, proti severu: 45 se nas je zbralo \ Ourville en Caux (Seine infre) 10. aprila. Takoj naslednjega dne som moral obiskati dve Slovenki \ Bois-siso le Boi (Seine et Marne) v redovni družbi Molilk Marije Sred nice . (XI 21. do 25. aprila som slodil sporedu veličastnega kongresa 25.000 kmečke mladine v Parizu. A o tem ste gotovo čitali obširna |M>rot"ila v dnevnem časopisju. Za zaključek meseca lx>m spet zvezal dva Prolinuria \ že dobro znanem Issoudun, in to \ solm>to 29. aprila. Spotoma bom seveda tudi (xigletlal naše sestrice« v lepem \ omenil snr Intlre. tako tla se lx>m vrnil morda šele v ponedeljek 1. maja in bom tako dobesedno kar dva meseca na potovanju.	Camplin.
Vlerlebach in okolica. — l.etošnjo Ve-likonoč smo praznovali slovesno kot smo \sj želeli: Krasen pomladanski dan je privabil čez 500 rojakov v Merlobaoh. ubrano pritrkavanje je naznanjalo lojni velikonočno jutro jxi mestu in kolonijah okoli Merlebacha. Francozi pritrkavanja ne poslušajo radi — pač pa je našim ljudem prav to najlo|>ši — prvi velikonočni |H>/dra\. ki vzbuja pravo velikonočno raz|M>ložonje. Naši dobri rojaki iz kolonij Joanne d' Are. Ilabsterdick. Creutz-v* u Iti s<i prihiteli z avtobusi, z vlakom — in so lepo razvrstili prod našo staro cerkvico k procesiji, ki so jo začela — kot vsako h ■to ob H zjutraj. Komaj se je procesija začela pomikati, že so zadoneli krasni akordi naših pesmi po glavnih ulicah Merlebacha. Kar trije zlxiri: inerle-baški. Jeanne d'Arški in otroški zbor (zadnja tlva |xxl vodstvom našega dol)rogu učitelja g. Jankoviča) so s krasnim petjem |xn zdigtiili slovesnost in vsi trije želi mnogo odobravanja in občudovanja zlasti pri Francozih. Pri vhodu v cerkev jo naš |xigleti obstal na glavnem oltarju, katerega je naš cerkovnik g. Ribič zopet s | x »močjo so rojakov in dobrih Slovenk prav mojstrsko okrasil. Po pridigi je izseljenski duhovnik izrazil prošnjo, da bi rojaki darovali /a nov kolih, ki bi bil
last Jugoslovanske katoliške misije v Mer-lebachu, ker je dosedanji francoski in bi ga bilo treba dati nujno pozlatiti. Kot vedno, so bili tudi ob tej priliki sorojaki takoj navdušeni za nakup novega keliha. in so darovali pri darovanju 567 frankov. Kakor je to razveseljivo darilo za kelih. tako je tudi razveseljivo, da je med sv. mašo prejelo sv. obhajilo preko 1000 rojakov, mnogi drugi pa so ga prejeli že preti velikonočno nedeljo. Tri društva: Sv. Barbara. Merlebach: Triglav, Merle-bach in Sv. Barbara. Creutzvvald so s svojimi lepimi zastavami napravila ?apalir« vstalemu Zveličarju in se mu poklonila pri oltarju, druga društva so poslala svoje zastopnike k tej slovesnosti. Ločili smo se v najboljšem razpoloženju in v želji, da se drugo leto zopet vidimo.
Veseli dnevi pa so trajali le malo časa. Oblaki so zopet zagrnili nebo — govorjenje t) vojni nevarnosti je skalilo kmalu velikonočno veselje. Ljudstvo zopet ni vedelo ali naj dela na vrtu in polju ali ne, nekateri domačini so se že začeli zopet pripravljati na odhod od meje v sredino Francije. Ostalo pa je — hvala Bogu — vsi> mirno in je sedaj nastalo že splošno prepričanje, tla bo mir tudi v bodoče ohranjen.
Mesec majnik - - upamo, tla bo prinesel zopet lepe dneve. V tem mesecu bomo pohiteli zopet na vsakoletno božjo pot k Mariji na B r e z j o v Ilabsterdick. Na binkoštni ponedeljek 29. maja se bomo zopet zbrali pri Mariji, in sicer letos pred novim oltarjem, ki bo narejen natančno po fotografiji oltarja z Brezij. Za ta oltar in za slovenski zvon v isti cerkvi so veliko darovali zlasti naši dobri rojaki iz llabsterdicka. Mnogi so darovali eno celo svojo »šihtno« plačo. Pri tem oltarju se bomo zopet vsi zbrali in preživeli en dan pri naši priljubljeni Mariji z Brezij. Natančen načrt bo objavljen v tukajšnjih časopisih, za danes omenjamo samo, da bo ob 8 sv. maša za mladino, peli lx>do vsi otroški zbori, ob 10 slovesna sv. maša. peli bodo vsi cerkveni zlx»ri. ob 2 popoldne lxi pridiga in procesija po koloniji, nato pa krasna igra Žrtev ljubezni«, ki jo lxi priredila Jugoslovanska katoliška misija v dvorani Ja-ger v Altstiringu. Vsa društva in vsi sorojaki že sedaj prav iskreno vabljeni.
Glede potovanja v domovino sedaj še ni mogoče kaj novega povedati. Transport lx> šel gotovo, če bomo le zvedeli, da smo gotovi, tla se lahko vsi vrnejo. V upanju, da se vidimo zdravi, pozdravlja vse prav iskreno
Grims Stanko,
izseljenski duhovnik.
HOLANDIJA
Herlerheide. — Dne 19. marca smo, kakor vsako leto. tudi letos na iprav na lep način proslavili materinski dan. In obenem tudi obletnico Mladinskega pevskega zbora »Venček«. Ob pol 5 .popoldne smo imeli večernice, pri katerih so nam prav izvrstno prepevali naši mali pevci. Po večernicah se je proslava vršila v prostorih g. Zajca. Naš č. pater Teotim nam je v lepih besedah razložil pomen materinskega dne. Navzoč je bil tudi zvezni tajnik g. R. Selič, kateri pa je v kratkih in jedrnatih besedah opisal, kakšno ljubezen goji mati do otrok. Ves večer pa so nas veselo zabavali otroci — s slovenskim petjem in godbo pod vodstvom našega mladega in naprednega pe-vovodje g. Kocjana. Ta lepi večer, ki je vse prehitro minil, nam bo ostal še dolgo v spominu.	Tajnik Ivan Luzar.
Chevremont. — Na prošnjo društva in na predlog tukajšnjega jugoslovanskega generalnega konzula v Rotterdamu. je |x>delila jugoslovanska vlada odlikovanja našim dobrotnikom, kateri so si ta odlikovanja tudi v i>olni meri zaslužili. Vsi smo bili veseli tega plemenitega odloka naše kr. vlade, ki je s tem pokazala, da smo vredni sinovi naše velike Jugoslavije. Ako ravno se mi dotičnim gospodom za vse simpatije, katere gojijo do nas, in za vsako pomoč, katero smo prejeli, vedno in povsod hvaležne izkažemo, vendar pa nismo zmožni povrniti, kar so naši Slovenci dobili dejanske in financielne podpore. In še dobivajo danes, kakor nikjer v drugih občinah v Holandiji. Omenjeni gospodje pa si štejejo to v veliko čast in zadovoljstvo in prepričani smo, da bomo v bodoče imeli mi Jugoslovani še več ugleda in kredita. Na dan 12. marca, ko je kr. častni generalni konzul Dupont razdelil odlikovanja. je v ta namen priredilo tukajšnje društvo proslavo z materinskim dnem. Proslavo je otvoril s pozdravom na vse predsednik A. Kink. Nato so pod vodstvom č. p. Teotima zapeli vsi narodno himno. Za tem je častni generalni konzul prevzel besedo in se v holandskem jeziku zahvalili odlikovancem za njih velike zasluge. Nato je vsakemu na prsa pripel visoka jugoslovanska odlikovanja. Red isv. Save V. stopnje so prejeli: Anton Marie Hubert Geeraeds, policijski komisar Kckrade; dr. Matheus J. H. Limpens, zdravnik. Kerdrade; Johan W. Bakker, policijski uradnik, Kerkrade. Velike zlate medalje so prejeli: Raimond A. F. Bloemen, nadučitelj v Chevremontu: Pieter E. Ernost, poštni uradnik v Scliaes-bergu. Vsi odlikovanci so se zahvalili za
odlikovanja in poudarjali, da bodo tudi v bodoče delali za naš blagor. Pevski odsek pod vodstvom pevovodje g. F. Be-linca je zapel nekaj prav lepih pesmic, bilo je tudi nekaj deklamacij. tako da je bila proslava, ako ravno brez godbe vendar zabavna. O zabavi so se tudi tukajšnji časopisi pohvalno izrazili. Proslave so se med drugimi udeležili vsi odborni-ki in predsedniki jugoslovanskih društev v Holandiji. kakor tudi g. zvezni predsednik Hlaclin in g. tajnik R. Selič. Tajnik g. R. Selič je v imenu Zveze jugoslovanskih društev v Holandiji izpregovo-ril nekaj jedrnatih besed v zahvalo današnjim odlikovancem. V tej proslavi pa smo imeli še eno, in sicer je praznoval naš dolgoletni predsednik in pevovodja F. Beline 25 letnico poroke. Pripravili smo mu mi. kakor tudi pevski odsek iz Nievenhagena prijetno iznenadenje. Pater Teotin mu je v dolgih in lepili stavkih voščil za ta njegov praznik. V tem mesecu smo imeli tudi dva smrtna primera, in sicer: umrl je 1 leto stari sinček našega tajnika I. krašovic. Imel je krasen |x>greb, kakršnega Holandci pri otrokih ne vidijo zlepa. Iskrena hvala č. g. patru za udeležbo, kakor tudi predsedniku g. A. Kitk u za venec in cvetje. 5. marca smo |xdožili v hladni grob v tujini ženo našega bivšega predsednika Rudolfa Ravnikarja. Tukajšnji pevski odsek je zapel pred domom Ptički- jaz Vprašam vas in pred odprtim grobom žalostinko »Vigred . katera je privabila ne le vsem navzočim Slovencem, nego tudi Holandcem solze v oči. Hvala vsem. ki ste darovali za vence.
Lutterade. — Društvo sv. Barbare je imelo redno mesečno zborovanje 2. aprila. Obiskal nas je zopet g. pater Remec, ki nam je marsikaj zanimivega povedal. Njemu se najtopleje zahvaljujemo in se mu priporočamo zopet v maju pri proslavi materinskega dne.
Po devettedenskem bolehanju na pljučih je umrl naš rojak Gregor Babič. doma iz Hrastnika. Zapušča soprogo. Da je bil priljubljen, je pokazal pogreb, katerega se je udeležilo veliko Slovencev in tudi Holandcev. Spremljali smo ga z društveno zastavo. Pevsko društvo pod vodstvom g. patra Teotima, mu jo zapelo dve nagrobniei, eno pred odhodom od hiše in drugo na grobu. Na grob srno mu položili tudi več krasnih vencev. Naj mu bo lahka tuja žemljica, soprogi pa izrekamo iskreno sožalje!
Heerlerheide — Limburg. — Velikonočna (proslava naših izseljencev. Tudi letos smo izseljenci, .kot prejšnja leta. obhajali skupno na najlepši način \ tu-
[lili naš naj večji praznik, in to veselo, častilo in po našem običaju kot v naši domovini. Versko sta lepo poskrbela naš pater 1 »Hitim in pater Remec iz Valken-Imrga. da smo luliko opravili velikonočno N|M>\ed. Pa tudi na blagoslovitev velikonočnih pirhov nista pozabila na veliko solHito. Najlepše je bilo pa gotovo na \oliko nedeljo zjutraj v Heerlerheide. v središču naših naselbin v rudniškem revirju. Zv rano zjutraj, kmalu po štirih, ko je bilo v rudniškem revirju še vse tih«, m mirno, mi brneli motorji velikih avtobusov, ki so prevažali naše iz Lutte-rade, Hoensbroeka. Briinssuma. Evgels-liovena, Waubacha. ("hevremonta, Nieu-v en h a gena in drugih naselbin in jih pripeljali v Heerlerheide. Bilo je pol petih zjutraj, ko so naši napolnili veliko in krasno cerkev v Heerlerheide. C. pater Remec je zapel veličastno Alelujo. kot v domovini. Pevci društva sv. Barbare jhh! vodstvom č. patra Teotima pa so odgovorili z odpevom. Potem se je razvila veličastna procesija na ulico. Pogled nanjo je bil impozanten. Spredaj naša mladina. 'a njo veliko število naših mož in fantov. meti njimi lepe zastave društev sv. Barbare iz Briinssuma, Heerlerheide. Lut-lerude. Kvgelshovenu in Hoensbroeka. /veza je tudi poskrbela, da se je udeležila procesije tudi godba iz Heerlerheide. kar je slovesnost še povzdignilo. Pred Najsvetejšim je prepeval |>od vodstvom 1». leotima skupni mešani pevski zbor lepe slovenske velikonočne pesmi. Ob Najsvetejšem, katerega je nosil p. Remec, so stopali ob strani društveniki predsedniki / gorečimi svečami. Za Najsvetejšim pa je sledila nepregledna vrsta naših žen in deklet. Po procesiji je bila sv. maša. pri kateri so skoraj vsi navzoči prejeli sv. obhajilo, tako. da lahko rečemo, da ie bila naša verska proslava res prava Velika noč. Ogromna udeležba pa ie dokaz, da so ostali naši izseljenci kljub težkim časom zvesti svoji veri tudi v tujini.
Iloensbroek. — Materinski dan. — Društvo sv. Barbare je priredilo v nedeljo _'6. marca le|M> uspeli Materinski dan« v lokalu g. Trtanj«. Bilo je pravo presenečenje /a nas vse, tako lepo se je vse uredilo. Naša mladina je prvič nastopila z lepimi slovenskimi pesmicami, ki jih je zapela v zadovoljstvo nas vseh navzočih. Hčerke naših izseljencev. Hladinove in Vnt le je v e. so pozdravile naše matere z lepimi deklamacijami. Za razvedrilo nam ie igrala slovenska godba: brata Markon I di in I rane ter Selič F. Poskrbljeno jo bilo tudi prav primerno lepo /a |>ostrež-l*». tako da ie bil tudi želod ček zraven /udovotjen. Obiskali so nas pri tej priliki med drugimi g. župnik iz Hoensbroe-
ka, naš konzul iz Rotterdamu g. Škerjanc, ki je imel lep govor k našemu dnevu. Seveda je bil zraven tudi »naš« pater Teotim, ki je s svojimi pesmicami vnel naše slovensko srce. rekli bi mu lahko, da je tudi naš ljudski pevski dirigent. Bil je to eden prav lepih večerov, da eden najlepših, in t. ko mora tudi naprej iti. S ko raj žo vedno na delo, v skupnosti je moč. Saj nam je pri otvoritvenem pozdravu naš predsednik tudi to tako lepo omenil, kakor tudi naš zvezni predsednik. Lep vtis je pa napravil na vse na-vzočne govor o slovenski izseljenski materi. ki ga je imel tajnik zveze R. Selič. Nam vsem navzočnim bo ostal ta materinski dan v najlepšem spominu.
Iloensbroek. — Dne 14. marca je zatis-nila oči za vedno hčerka slovenske družine Vnuk v Hoensbroeku, gospa Fontaine, rojena Vnuk Marija, po večmesečnem trpljenju v bolnišnici v lleerlenii. Umrla je lepo previdena s sv. zakramenti. Bila je priljubljena pri domačinih kakor pri naših, kar je pokazal njen lep .pogreb. Društv o sv. Barbare* v Hoensbroeku se jo udeležilo pogreba z zastavo. — Družini našo sožalje. Tebi draga rojakinja pa bodi tuja žemljica lahka!
Kerkrade-BIei ierheide. — Dne 7. tnarea smo spremljali k zadnjemu (»očitku našo slovensko rojakinjo Ravnikar Angelo, ki ie zapustila dolino solz po večletnem trpljenju. Saj je bila več let priklenjena na bolniško posteljo. Vdana v božjo volio kakor prava slovenska mati. je prenašala svojo težko usodo, dokler je ni Vsemogočni poklical k sebi po plačilo za njeno trpljenje. Iz več naših naselbin je prišlo lepo število rojakov, da jo spremijo k zadnjemu počitku. Pod vodstvom č. patra Teotima so zapeli pevci iz raznih naselbin pri hiši Gozdič je že zelen«, ori grobu pa Vigred so i»ovrne«. Naš izseljenec g. Beline F iz Chevremonta se je pa v lepem govoru |»osloviI v imenu vseh od umrle ob odprtem grobu. — Težko preizkušenim preostalim naše iskreno sožalje. Tebi slovenska mamica pa bodi Vsemogočni dober plačnik za trpljenje, ki si ga prenašala v tej solzni dolini.
NEMČIJA
Castrop-Rauxel. Dolgo ni bilo pri nas nič važnega, pa tudi ne posebnih dogodkov. Zadnji čas pa se pri nas menjavata žalost z v«*seljem. Tako smo dne 19. marca za vedno spremili k večnemu počitku našega člana, rojaka Ivana Janeža. Preminul jo |Mi kratki bolezni v 'bolnici v ("astropu. Bil je 67 let star. Zapušča sina iu hčerko. Zona in štirje otroci pa so mu žo pred loti pomrli. Bodi mu lahka
tuja zemlja, preostalim pa naše iskreno sožalje. — Dne 31. marca in 1. IV. 1939 pa smo imeli tukaj slovenskega gospoda. Imeli smo popoldne večerniee, drugo jutro pa spoved in sv. obhajilo ter sv. mašo. Veseli smo ga bili posebno še zato, ker je bil gospod Jerman tukaj v naši bližini rojen. — Dne 1. IV. 1939 pa smo pokopali našo rojakinjo Marijo Geidies, roj. Kolenc. Umrla je kmalu po operaciji v l>olnišniei v Castropu. Gospa Geidies nam bo ostala v stalnem spominu zaradi njene vsestranske priljubljenosti. Bila je zvesta članica Roženvenske bratovščine, udejstvovala pa se je tudi v nemških društvih. Bila je izredna pevka in je vadila tudi naše otroke pobožnih pesmic. Omožena je bila od leta 1923. z g. Fritzom Geidiesom (Nemcem). Pogreb je imela zelo lep. Spremljala so jo na zadnji poti nemško žensko društvo, nemško pevsko društvo in naše društvo sv. Barbare z zastavo. Za njo žalujejo oče in dve sestri. Bodi ji lahka tuja zemlja, preostalim pa naše iskreno sožalje! — Opomba: Ivan Janež je bil po rodu iz I.az in je prišel v Nemčijo leta 1902. Marija Geidies je bila po rodu Slovenka, rojena v Lindenhorstu pri Dortmundu. Stara je bila 38 let.
Sudervvieh. — Slovenci v Suderwichu smo nekako bolj razpršeni in se zaradi tega večkrat ne počutimo preveč dobro. Tudi redkokdaj doživimo kakšen bolj važen im zanimiv dogodek. Čutimo se v mnogih pogledih popolnoma zapuščene, kar pa za letošnjo veliko noč ne drži. Letošnjo veliko noč smo namreč doživeli dogodek, ki nam bo vsem ostal v trajnem spominu. Imeli smo za velikonočno pa-stirovanje dušnega pastirja, rojaka, ki je izšel iz izseljenske družine in je bil krščen v cerkvi, katero mi tukaj kot božji hram obiskujemo. Zelo smo bili presenečeni, ko smo zvedeli to veselo vest, a še bolj se je naše srce radovalo, ko je prečastiti g. Jerman prispel na veliko nedeljo popoldne k nam. Imeli srno večerniee s pridigo. Drugo jutro, v ponedeljek, pa smo preč. g. Jermana ob Vk na 10 spremili iz župnišča v cerkev v spremstvu domačih duhovnikov, slovenskih katoliških društev z zastavami iz Habingshorsta, Haml>orna ter krajevno slovensko katoliško društvo. Sprevoda se je udeležilo tudi več domačih katoliških društev z zastavami in nebroj angelčkov ž zastavicami. Ob 10 je preč. g. Jerman jwnovil prvo sv. mašo z asistenco dekana Vennekainpa. kaplana Beckmanna in enega patra. Med sv. mašo smo imeli skupno sv. obhajilo. V pridigi pa je počastil primici janta preč. g. župnik Hiils-mann iz Hamborna, ki je med tem spregovoril tudi nekaj slovenskih besed. Po
tem slovesnem opravilu smo spremili primicijanta v hišo usmiljenih sester, kjer so iste za Slovence in duhovščino pripravile kavo s prigrizkom. Nato so nam pevci iz Hamborna zapeli nekaj lepih velikonočnih pesmi. Pevski zbor i/ Hamborna je tudi v cerkv i med sv. mašo prepeval slovenske jjobožne pesmi. Po zakuski smo se vsi skupno slikali, nato pa smo imeli pete litanije v kapelici usmiljenk. V torek zjutraj ob 7 pa smo imeli zopet sv. mašo s slovensko pridigo. Po tem opravilu smo se poslovili od preč. g. Jermana, ki nas je tudi pozdravil in nas tolažil s tem. da se v kratkem zopet vidimo in da bo potem ostal pri nas za stalno. Preč. g. Jermanu se tem potom zahvaljujemo za njegove lepe prisrčne besede in nauke ter mu želimo mnogo uspeha in božjega blagoslova pri njegovem vzvišenem in težkem delu. Nadalje se zahvaljujemo vsem onim. ki so k tej slavnosti pripomogli, da je tako lepo uspela. Prečastiti g. dekan se je o slavnosti pohvalno izrazil in naglasil. da še ni kaj takega doživel, čeprav že preko 60 let hodi ijx> tej mili zemlji. Posebno pa gre naša iskrena zahvala preč. g. dekanu Venneikampu, ki je vse to tako lepo uredil. Nadalje se zahvaljujemo preč. g. Hiilsmannu. ki je tudi z vso vnemo in ljubeznijo pomagal do tega lepega uspeha. Končno se zahvaljujemo tudi vsem društvom in posameznikom, ki so prihiteli in počastili nas, iposebno pa pre-častitega g. primicianta. Preč. g. Jermanu kličemo »Živel« in pa na skorajšnje svidenje.	Bog živi.
Giadbeek. — Dne 31. marca je prišel k nam na velikonočno pastirovanje preč. g. prof. dr. Kotnik iz Ljubljane. Ob petih popoldne smo imeli pridigo in večerniee:
1.	aprila zjutraj ob Vi na 7 sv. mašo s pridigo, popoldne ob Vi 5 pridigo, v nedel jo
2.	aprila zjutraj ob 7 je bila sv. maša in skupno sv. obhajilo vseh Slovencev . Prečastiti gospod je bit zelo zadovoljen s svojim pastirovanjem.
Nadalje je bil ta dan namenjen, da nas obišče g. generalni konzul Dimitrije-vič iz Diisseldorfa. Slavnost se je vršila v dvorani Rokodelskega doma. Od blizu in daleč so prišli rojaki s svojimi društvenimi zastavami, da pokažejo svojo vdanost domovini in novemu zastopniku naše kraljevine. Okoli 4 popoldne so pripeljali igospodje iz Diisseldorfa. Zastavonoše in predsedniki društev so se postavili v špalir in ko je stopil g. gen. konzul v dvorano je zagrmelo iz skoraj 1000 grl »ŽivMK. G. gen. konzul je pozdravil vsakega predsednika in predsednico posebej in si ogledal zastave. Ko so gospodje zasedli svoje prostore, je nastopil pevski zbor Giadbeek in zapel državno
himno: Bože pravde . Nato je pozdravil predsednik Društva Barbare z Glad-liecka \ se navzoče, posebno pa g. gen. konzula Dimitrijeviča in njegovo soprogo. nadal je vse zastopstvo naš«- kraljevine. enako tudi preč. g. župnika lliils-niana z Hamborna in naša dva slovenska misijonarja preč. g. dr. Kotnika in kaplana Jermana, vsem je za k lica I Dobro došli . Nato je govoril predsednik Domovinskega zvona Jazbec iz Cladhccka. ki je tudi vse pozdravil. Nato je imel pozdravni govor zvezni predsednik gospod I indič. Na njegov |w>zdruv smo zaklicali novo imenovanemu gen. konzulu, kakor njegovi soprogi iu vsem zastopnikom trikratni Zivio . enako smo nazdravili s trikratnim /ivio tudi našemu kralju Petru II. in vsej kraljevski rodbini. Pozdravne govore so imeli še zvezna predsednika rožen v en škili bratovščin gospa Kostanjev čev a. zvezni predsednik narodnih društev g. Bolha iu gospa Kurentov a. lamhuraši iz Ilocldieide so nam zaigrali nekaj slovenskih pesmi. Nato je nastopil pevski zbor Giadbeek s pesmijo Naše gore . Da je zl>or le|H> zapel, je pokazalo močno ploskanje in odobravanje. Nadalje je nastopila gdč. učiteljica \žmanova s šolskim tečajem iz Meer-hccku - I laminima. Otroci so prav lepo peli in deklamirali. izgovarjava besed pri otrokili je bila tako izvrstna, da sj mislil, du ne znajo nobenega drugega jezika kakor slovenskega; zares se moramo zahvaliti gos|>odični Ažmanovi z,i njen trud iu delo. Tudi otroci članov našega društva so nastopili in deklamirali. Nato j«- imel govor g. konzul dr. l ogar, ki je razložil na globoko in širo. ko delovanje konzulata, pozdravil vse. posebno pa g. gen. konzula Dimitrijeviča in ga prosil za dobro razumevanje med izseljenci. Med ploskanjem in živio klici je vstal g. gen. konzul in govoril v slovenskem jeziku. Prav prisrčno se je zahvalil za sprejem in prireditev, nadalje vsem govornikom, pevcem in mladini za deklainucije. Vse navzoče je prosil, da naj ga smatrajo za prijatelja in da ho storil vse. kar mu 1m> mogoče za olajšavo vseli državljanov. Po polurnem odmoru so se poslovili gospodje s konzulata med 7.ivio klici in se odpeljali nazaj v Diisscldorf. Nato je govoril še zvezni predsednik g. I.indič in omenil, da se bodo letos peljali otroci na počitnice v Jugoslavijo. Nadalje ho vozil t|>oschni vlak za odrasle od 24. VIII. do 13. |\. v Ljubljano. nazaj grede se bomo peljali skozi Mariltor. du bomo tam počastili irrob pokojnega škofa Antona Martina Slomšku. Po govoru je nastopil pevski zbor Glad-beek in zapel venček slovenskih pesmi in Inico milo . kar je bilo z odobrava-
njem potrjeno. Govorili so še preč. g. dr. Kotnik. Jerman in Hiilsmann. Okrog S si- je ta slavnost zaključila in so se društvu počasi odpravljala v svoje kraje. \ sem ostane ta prosluva v Gladbecku v dobrem spominu. — Bog živi . J. Urh.
Giadbeek. Po dolgem molku se moramo vendar zopet oglasiti. Bratovščina živega rožnega venca v Gladbecku je lansko leto trpela precej pomanjkanja pri svojem delovanju. Po izgubi preč. g. župnika Tensunderna je marsikaj izostalo, vendar pa nismo |M>polnoma izgubile poguma. Po zaslugi drugih nemških duhovnikov smo skoro vsak mesec imeli naše popoldanske službe božje, in smo skupno z društvom sv. Barbare prepevali lepe slovenske pesmi v cerkvi in tudi v dvorani pri zljorovunjih, seveda vse v manjši obliki.
Bratovščina je 9. marca priredila kuv-iii venček s kavo in pecivom, obenem je bila tudi volitev novega odbora. Bil je prav lep popoldan. Udeležba je bila obilna. (davni gost je bil mladi župnik go-s|M)d Aleks Cepin, ki je tu čas bival v Cladhccku pri svojih starših.
Blaga j n ica ga. Ilervolova je prebrala letno blagajniško poročilo, vstop novih članic iu izgubo umrlih. Koncem leta 195N. je ostalo še 14> članic. Članice so bile z njenim poročilom zelo zadovoljne.
Predsednica bratov ščine ga. Kostanjev -čeva je (»ozdravila vse navzoče in jim želela, du bi se dobro okrepčale. Ker smo ta dan obhajale god sv. Frančiška, je čestitala vsem članicam, ki so praznovale god. Spomnila se je tudi umrlih članic: gospe Je ret i no ve, ki je po 18 letni bolezni zapustila solzilo dolino, in gospe Frančiške K leinenčičev e. ki je bila mati devetim otrokom in se v starosti 62 let ločila od njih. \ saki umrli članici je poklonila bratovščina lep nagrobni venec in darovala sv. maše zanjo.
Nadalje je pozdravila predsednica mladega duhov nika g. A. Cepina in mu izročila vodstvo volitev, kot namestniku našega nc|>ozabnega Prezesa g. Tensunderna. saj je Aleks toliko, kot del n jegov egu srca. On ga je krstil, bil je v su leta n jegov učenec in ga kot novo-mašniku pred oltarjem vodil ob svoji desnici, kar nam bo ostalo v večnem s|m>-iii i n ii. Zato nam je tudi ob tej priliki rati pomagal in je bil popolnoma nepristranski. Oddanih je bilo 99 glasov, od teh je glasovalo za gospo K. drugi glasovi so prišli v poštev za podpredsednico go-s|M> Fr. Berlecevo. Kot izvrstna blagaj-ničurku je bila soglusno izvoljena gospa Ilervolova. Za pregledovalki računov sta bili izvoljeni gospu M. Južnikova in gospa I rliov a. Prednice so ostale. G. žup-
nik je odbor potrdil in nam želel dobro bodočnost.
Predsednica se je g. župniku zahvalila za njegovo delo, nakar se je začela prosta zabava. Srečo lov in dražba sta pripomogla kritju stroškov. Za zaključek smo zapele še nekaj domačih pesmic in tako gremo zopet isto ,pot naiprej.
Da pa s te poti ne zdrsnemo, zato je naša kričeča prošnja, da nas domovina preskrbi z duhovnikom, kar tudi trdno upamo. Saj nam je že veliko pripomogla s tem, da smo dobili na konzulatu tako izvrstne zastopnike, ki so nam vsestransko naklonjeni. Oni so tisto, česar so si Slovenci v Nemčiji že zdavnaj želeli iu potrebovali.
Z narodnim pozdravom
Bog čuvaj Jugoslavijo!
Ana Kostanjevec, predsednica.
JUŽNA AMERIKA
Pozdrav izpod And.
Ande so tukajšnje najvišje gore, ki se vlečejo od severa do juga čez vso Južno Ameriko na zahodni strani. Ker so te gore zelo visoke, sem si jih seveda še bolj želel videti. Najbolj pa sem stremel za tem, da spet vidim visoke snežnike, ki so pač tisto, kar je bilo naši domovini vedno najlepši okvir. In tudi izelenih vinogradov sem si zaželel.
Vse to nudi človeku Mendoza, glavno mesto province istega imena, kjer tudi nekaj Slovencev živi.
Pa ne mislite, da je to tako kakor iz Ljubljane na Jesenice. 1100 km je daleč iz Buenos Airesa. 16 ur sem sedel in ležal in stal in hodil po vlaku, ki je mestoma pač silno drvel, drugod pa manj — tam namreč, kjer je pot bolj napeta. Saj Mendoza leži 700 m više kakor Buenos Aires.
Pa ... kaj bi rekel? Bil sem razočaran pa tudi očaran.
Vinogradi so krasna stvar. Že je bilo grozdje polno in črno, čeprav je bilo do trgatve še mesec dni. Tukaj namreč ne dela dež, megla in vlaga nobene škode v vinogradu... zato ker vsega tega ni. Mendoza ne pozna dežja. Bolj točo... Vinograde vse umetno zalivajo.
"Bil sem v krasnem vinogradu rojaka iz Brača, pri Periču, ki ima posode za 2000 hI, vinograda pa 14 ha. Pa je med najmanjšimi vinogradniki... Tamkaj sem se tudi sestal s Slovencem Hočevarjem iz Metlike.
Sicer sem pa bil skup j z več rojaki. Saj prav zato sem šel v Mendozo. Kakih 50 Slovencev živi tam, ki imajo seveda tudi svoje zbirališče... v gostilni Trieste. Sicer pa ni med Slovenci nikake skupnosti.
Imajo tudi svojega duhovnika, le da zanj iniso skoro vedeli. Ra natelj zavoda Don Bosco je Peter Serdoč, mlad duhovnik, sin slovenske matere, doma iz Jelšan na Pivki, oče pa je bil iz Kastva. Bil je rojen v Mendozi. Novo mašo je pa pel v Jelšanah.
Šel sem tudi v San Rafael, kjer prav tako živi nekaj naših po raznih kmetijah. Ni mogoče popisati veselja, s katerim.so me sprejeli. Eni se pišejo Marušič in so doma iz Doberdoba. So cela družina.
Nato sem šel v »planine«. Vsaj en dan naj bo namenjen počitku in užitku ... Mislil sem, da bom prišel tako kakor v V'a-ta... Kako sem bi razočaran. Med samim kamenjem, kjer ni nikakšne sence ... Potem sem napravil malo turo ... Sama puščava kamenja. Pravo pokopališče ... Sedaj razumem, zakaj je tu smisel za turizem na ničli.
Drugi dan, ko sem odhajal iz Mendoze, sem pa doživel nedopovedljivo vesel prizor, ko so me iz vlaka med njegovim drvenjem pozdravljale veličastne planine, žareče v jutranjem soncu. Mogočna Akon-kagua (7130 m) je mogočno kraljevula nad vso deželo in od daleč pozdravljala kakor da me prosi odpuščanja, ker se mi je prejšnji dan skrila, ko sem jo želel videti od blizu.
Moja nadaljnja pot je bila skozi Junin. kjer živi nekaj naših družin. Nato sem krenil v Rosarijo, kjer mi je deževno vreme pokvarilo lep praznik. Ljudje niso mogli k napovedani maši.
Najprej sem odšel v Santa Fe in v Pa-rano, ki je najlepše argentinsko mesto, sicer majhno, in kjer sem se sestal z zelo gostoljubnimi našimi ljudmi. Zelo vesel sem se po 14-dnevnem .potovanju vrnil zdrav domov in sedaj v imenu vseh pošiljam pozdrave.	Janez Hladnik.
INDIJA
Krisknagar. — Velecenjeni g. urednik! Dasi se Vam še nisem zahvalil za prejšnji »Vestnik«, ste me že presenetili z drugim v novi obliki. Tisočera Vam hvala zanj. Mnogokrat v obilici dela in med tujimi poganskimi ljudstvi človek kaj lahko pozabi na to, kar mu je in mu mora biti najdražje in to je zemlja, na kateri se je rodil in katera ga je s svojimi sadovi ohranila in vzredila. Toda vsakokrat, ko vzamem to revijo v roke, se zavedam zopet dolžmosti, katere me vežejo z domovino. Želim Vam vesele velikonočne praznike in obilo božjega blagoslova in tudi Vašemu listu želim, da bi mogel vedno uspešneje delovati med našimi brati v tujih državah. — S hvaležnimi pozdravi Rev. Jožko M. Kramar S. C., Krishnagar, Indija.
Nojv«dji slovenski pupitornovorni d«norni zovod
MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA
Stanje vlog
420,000.000 din Lastne rezerve nad 26,000.000- din Dovoljuje posojila proti vknjižbi. Za vse obveze hranilnice jamči Mestna občina ljubljanska
Izseljenci in slovenska knjiga
ie/ke razmere \ ladajo mod našimi izvoljenci. Materialno slabo stoječi posamezniki propadajo, kdor pa ima malo \eč denarja, prav rad pozablja na staro domovino. Pa tudi domovina se s|>ominja svojih sinov, ki so se zaradi težkih razmer odpravili v tujino.
V -i si želimo tesnejših stikov in zvez med seboj. Materialno slabo stoječim bi radi povedali tolažilno besedo, da naj nikar ne obupajo, tistim pa. ki m> se z energijo in krepko voljo prerili do boljšega jKiložaja, naj nikar ne pozabijo na domovino. .Mnogo ji' načinov, kako poživiti stike med seboj. Medsebojni obiski. časopisi, radio, vse danes lahko služi k zhližanju in okrepitvi narodne zavesti med našimi izseljenci. Toda pri vseh teh sredstvih ne smemo pozabiti na našo slovensko knjigo. Ta ni glasna, ne kriči in »o ne vsiljuje. Je le skromen in tih tovariš, ki vas spremlja v težkih trenutkih, vam daje upanje na lepše čase in vas skrivaj tesneje veže na mater-domovino. Nevsiljivo hoče popraviti vaš jezik, ki ga kvari tujina in vas spominja kulturnega napredka in duhovne rasti slovenskega naroda, ki se kljub težkim razmeram lepo razvija.
Tudi vi ste član naroda, ki se je v
tekmi z ostalimi evropskimi narodi pridobil na kulturnem polju lepo mesto.
Zato izseljenci sezite po originalni slovenski knjigi! Ustvarite si majhno knjižnico, ki bo Vam in Vašim otrokom v veselje. Slovenske knjige iz domovine vas bodo najtesneje povezale z domovino.
Pri tej priliki opozarjamo izseljence na Krekovo knjižnico, ki je najcenejša slovenska založba. Izdala je že lepo število knjig, deloma izvirnih slovenskih, deloma iz svetovne književnosti, ki jih ima še sedaj nekaj v zalogi. Priporočamo naslednje knjige: Pierre 1" Ermite: Zena z zaprtimi očmi. Miško Kranjec: Predmestje. Upton Sinclair: Dolarji, I. Upton Sinlair: Dolarji II. Javornik: Srečanje z nepoznanimi. Slovenske novele. Hel. Haluschka: Lamotski župnik. Paul Keller: Hagarin sin, I. in II. del. Jožko Jurač: Kraj umira. Od življenja strta.
saka od nav edenih knjig stane vezana posamezno 16 din, broširana pa 10 din.
Pri tej priliki vas tudi opozarjamo, da je Krekova knjižnica v letu 1958. izdala te-le knjige: Icilio Felici: Med volkovi. Knjiga je zanimiv in napeto pisan življenjepis duhovnika frančiškana, ki z delavci živi in umrje. — Venceslav Winkler: Bajtar Skuk. Izvirna slovenska povest. Opisuje brezposelnega strojnika, ki se vrne na svoj dom. V trdi borbi z usodo in v pomanjkanju vzljubi zemljo in dom. ki ga hvaležno sprejmeta. — Matuš Kavec: Grape. Roman slovaškega pisatelja. Opisuje zamisel piskroveza Va-trala. ki hoče ustanoviti zadružno tovarno. Kljub naporu tovarna propade. Va-tral, ki je vložil v njo svojo ljubezen in delo. od vseh zapuščen in strt znori.
Naročnina za vse tri knjige znaša letno: za vezane 78 din, za broširane 48 din.
Krekova knjižnica nam je po g. Rozmanu darovala po en iztis vseh dosedaj izdanih knjig, za kar se ji iskreno zahvaljujemo. Knjige smo razposlali raznim knjižnicam po slov. naselbinah v tujini.
Važno obvestilo! Izšla je zanimiva brošura »Pot do blagostanja, sreče in neodvisnosti«, z zelo pestro vsebino, ki bo zanimala vsakogar. Ta brošura daje odgovor na vsa sodobna gospodarska vprašanja. Vsakemu človeku — delavcu, kmetu, uradniku, obrtniku ali trgovcu, prav vsakemu bo knjižica dobrodošla in vsak bo dobro storil, ako se bo ravnal ipo nasvetih, ki jih bo našel v njej. Odločili smo se poslati to knjižico — do nadaljnjega — brezplačno vsakemu, ki nam pošlje svoj naslov in znamko za 1 dinar za odgovor (poštnino). Pišite še danes na »Moj dom . Ljubljana, Dvorakova ulica 8.