Ob dvanajsti uri. (Delegatom Zveze slov. štaj. učiteljev in učiteljic na pot v Ptuj.) Not kennt kein Gebot! Nur die Macht imponiert, nur sie allein hat Gegenwart und Zukunft! »Tagespost« Na jesen se najbrž zopet prično pogajanja za delazmožnost štajerskega deželnega zbora. Kolikor se da sklepati iz razpoloženja bojujočih se strank, bodo skoraj gotovo pogajanja brezuspešna, in na pomlad nam je računati z novimi volitvami. Bodo li novoizvoljeni zastopniki ljudstva. svesti si svoje velike naloge. delali v blagor svojih volilcev ter opustili obštrukcijo? In če pride do dela. ali nam bodo vendar enkrat dali. kar nam gre po božjih in posvetnih zakonih? Ti dve vprašanji se gotovo vsakemu tovarišu vsiljujeta. ki le količkaj zasleduje potek rešitve našega graotnega vprašanja. In kaj tedaj. če nam bo usoda zopet namenila strašno vlogo prevaranih, če nam bo vzeta poslednja vera v pravico in človekoljubnost tistih, ki naj bi bili njuni zaščitniki in glasilci. če jih bo celo prežalo.stna učiteljska tragedija v kopališču Rodaunu pustila napram nam ledenhladne? KaJ potem? Da, kaj potem, to je nedvomno prvo in najvažnejše, o čemur se ima porazgovoriti in ukrepati naša delegacija v Ptuju. Ali naj se damo še nadalje krmiti s praznimi obljubami kakor nadležni otročaji, da izgubimo zgoraj zadnjo mrvico ugleda? Ali naj zabredemo v popolno finančno odvisnost raznih naših »prijateljev« ki potem ob gotovih prilikah z nekako posebno slastjo izrabljajo učiteljeve dolgove v svoje strankarske namene? Si li naj damo vzeti sploh ves kredit, ki ga še imamo pri produktivnih stanovih? In ali naj mirno gledamo, da nam beda zatre svobodni polet naših misli. da ubije v nas svobodnega. ponosnega človeka? (Trunk: Die Schulden driicken das Gemiit nieder und nagen wie Ge- wissensbisse wie iiberhaupt das Bewu8tsein jeder Schuld). Moralno ubiti, s strtimi krili. naj še nazadnje nezavestno otrujemo dovzetne duše niladih src z malodušnostjo in mržnjo do vsega obstoječega, namesto da bi jim kazali pota k solncu, k življenju? Delegacija bo imela sedaj izreči veHko besedo. Upajmo, da nam bogovi niso naklonili usode Crtomira, ki je padel »ne od meča. od lastne nemoči« ter tako napojil svojo zemljo z robsko krvjo!