JEZIK IN SLOVSTVO letnik XVII - leto 1971/72 - št 6 Jezik in slovstvo Leinik XVII. številka 6 Ljubljana, marec 1971/72 Časopis izhaja od oktobra do maja (8 številk) Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani Glavni in odgovorni urednik Franc Jakopin, Ljubljana, Aškerčeva 12 Uredniški odbor: Milan Dolgan (metodika), Franc Jakopin (jezikoslovje), Matjaž Kmecl (slovstvena zgodovina) Tehnični urednik: Ivo Graul Tisk Aero, kemična in grafična industrija Celje Opremila inž. arh. Dora Vodopivec Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Tekoči račun pri SDK 501-8-4 Letna naročnina 32.— din, polletna 16.— din, posamezna številka 4.— din Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjeniku, 16.— din Za tujino celoletna naročnina 48.— din Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JIS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Vsebina šeste številke Razprave in članki 173 Janko Car Kosovelova balada o brinovki 178 Ada Vidovič-Muha Oris dveh osnovnih pojavnih oblik sistema knjižnega jezika 186 Božena Orožen Poučni izlet v tri doline: Savinjsko, Šaleško in Zadrečko Zapiski, ocene in poročila 194 Jože Koruza Faksimile Staničevih Pesmi za kmete ino mlade ljudi 197 Alenka Logar-Pleško Prešernove Poezije 198 Franc Jakopin Poljska monografija o južnoslov. krajevnih imenih s pripono -ci 200 Hermina Jug Zakaj ne po slovensko? 203 Jože Paternost Zakaj ne po slovensko? 204 Matej Rode Novo področje jezikoslovja — kinesika 205 Alenka Logar-Pleško Kratka literarna enciklopedija 207 Jože Lipnik Kje so meje pravopisnih norm? 209 M. K. Še o konstruktivizmu 209 Fran Petre K sestavi slavističnih nacionalnih komisij Vprašali ste 210 P. P. Pismen, pisen, pisan 210 A. Bajec Odgovor 211 K. A. Dva, tri dni; dve, tri hruške; dve, tri jabolka 211 A. Bajec Odgovor 211 F. J. Iz beloruskega jezikoslovja 6/3 V oceno smo prejeli Janko Car Pedagoška akademija v Mariboru KOSOVELOVA BALADA O BRINOVKI Poskusite enkrat resno dojeti preprost pesniški čudež na »lahkih«, neposredno razumljivih besedilili, ki so za literarno vedo veliko teže oprijemljiva od »težkih«; potrudite se na kratki pesmi dojeti, kaj nas prevzame, pa boste redko prišli čez okorno prepesnitev v prozo in čez impresionistično netrdno govorjenje. (Emil Staiger: Die Kunst der Interpretation. Zürich 1963. 10, 11.) Kosovel je imenoval pesem o brinovki Balada. Ima še eno pesem s takim naslovom, vendar je po idejno-vsebinski plati naravnana drugam. Obstaja pa vrsta pesmi, ki so Baladi v tem ali onem pogledu dokaj blizu. Da je pesnik zaznamoval pesem z balado, ni naključje. Zavestno se je ognil kakršnemu koli drugemu naslovu, ki bi utegnil vse preveč omejiti pozornost na naslov. Prikličimo si pesem še enkrat v zavest. Balada V jesenski tihi čas prileti brinjevka' na Kras. Na polju že nikogar več ni, le ona preko gmajne^ leti. In samo lovec ji sledi... Strel v tišino; droben curek krvi; brinjevka obleži, obleži. Ob Baladi obstaja — po A. Ocvirku — v rokopisu še ena pesem z istim motivom'. Toda razloček med njima je očiten: prva je zgoščena, z mnogimi strukturnimi ' »Pri prvi izdaji ZD je urednik v skladu s »Slovenskim pravopisom« spremenil brinjevko v brinovko, v pričujoči pa se je povrnil k rokopisu, to je h Kosovelovemu zapisu, in sicer iz dveh razlogov: najprej zato, ker tako govorijo na Krasu, drugič zaradi pesnika samega, Kosovel je namreč ljubil mehke, melodiozne besede in je dosledno pisal »brinjevka«, kar je v skladu tudi z njegovim stilom.« (A. Ocvirk; Komentar k ZD. DZS 1964, 431) - Prvotno se je verz glasil »skozi zlato tišino«. ' V rokopisu ohranjena pesem Brinjevke: Brinjevke Kadar na brinju Naši pašniki. Ali pod strelom jagode zadehtijo, samotni, preprosti, brinjevka pade, brinjevke so zadovoljni ne bo letela na Kras priletijo. s tihimi gosti. — več čez gmajne, čez ograde. 173 prvinami raznih ravni nabita lirska miniatura, druga je po strukturi mnogo preprostejša pesem. 2e sama grafična podoba vzbuja dvom o pravi baladi, ko pa pesem preberemo, spoznamo, da to res ni klasična balada, kakršne nahajamo v domači in svetovni poeziji, marveč modernizirana tovrstna oblika, v kateri ise epska osnova razblinja ali pa prehaja v novo kvaliteto (Gestrin, Kette, Murn; iz novejše poezije Zaje, Strniša). V Baladi je žalostna usoda brinovke le alegorija za neko drugo tragiko, tragiko, ki ima širše razsežnosti in zadeva bistvena bivanjska vprašanja človeka. A. Ocvirk pravi v svojem komentarju k Zbranemu delu: »Srečko Kosovel je vzljubil brinovke, ko jih je v jeseni videval na svojih sprehodih po gmajni in jih opazoval. Po okupaciji Primorja, to je po prvi svetovni vojni, ko so prišli ti kraji pod Italijo, so začeli v pozni jeseni prihajati na Kras italijanski lovci iz Trsta in jih streljati. Tedaj je začutil Kosovel neko posebno sorodnost med njimi in usodo svojega ljudstva in svojo lastno. To daje spričo navedenega njegovi brinovki globlji, simbolični pomen« (ZD 1964, 431). Vsebinsko jedro balade je prvinsko preprosto: gre za praobliko človekove dejavnosti — lov. Pesnik se je odločil za močno poudarjeno nasprotje lovec — žival, ko je postavil lovcu nasproti drobno, samotno brinovko. Pri drugačnem razmerju bi utegnili zaznamovati zasledovalca z nevtralnim ali celo pozitivnim predznakom. Tako se znajdemo pred razmerjem zasledovalec — žrtev, ali bolje; ubijalec — žrtev. Idejno-vsebinske razsežnosti te lirske miniature so nenavadno pomenljive. Pesnik se ni odločil za izjemno, enkratno zgodbo, kakršna je npr. Prešernov Povodni mož, in čeprav je v celotnem besedilu nekaj posebnosti (Kras, brinjevka...), ostaja okvir dokaj splošen. Toda omenjeno razmerje lovec (ubijalec) — žrtev je mnogo pomenljivejše, kot se zdi: v tem kratkem, presenetljivem sporočilu je strnjena pravzaprav zgodovina človeštva, ali bolje, ena najočitnejših plati te zgodovine: zasledovanje, boj, ubijanje. »Akterja« lovec in brinovka poosebljata svobodnost, polet (ptica) ter zvijačnost, naklepnost, ubijanje (lovec). Ce je brinovka nekak simbol prostosti, svobodnega gibanja in če je lovec nosilec smrti, potem je njuno srečanje usodno: ptica je mrtva in ne bo oživela, lovec je zmagovalec in ne bo premagan. To pa pomeni: prostost je strta. Nasilje grozi naprej. Na tej ravnini pa je mogoča še ena (strukturna) prvina, ki je obrnjena v pesnikov svet, v njegovo intimo, ki se nam poraja tako rekoč sočasno. Pogojena je s pesnikovim življenjem, slutnjo zgodnje smrti in zgodnjo smrtjo. Takšno soodvisnost nam utegne vsiliti poznavanje pesnikovega življenja; odsotnost tega izkustva pa bi poudarjala občnost samega sporočila. Nevarno je, da bi biografski komentar zasenčil vrsto prvin, jedro pa zožil le na en imenovalec. Gramatikalna raven in semantična raven Ves osrednji del pesmi je postavljen v sedanjik, bistveni čas lirske pesmi. Uvodni in sklepni del sta posebno opazna zaradi dovršnega sedanjika. Končno dovršni glagol prileti učinkuje zlasti po semantični plati: prileti = se prikaže, pride na prizorišče; prileti = konec leta, letanja. Tako ta glagol uvaja sporočilo, obenem 174 se skriva v njem zametek nadaljnjega dramatičnega razvoja. Zaradi svojega aspekta glagol obleži poudarja na eni strani dokončnost dejanja, na drugi pa se veže na glagola leti in sledi, saj s tem, da ni postavljen v preteklik, glede na čas dogajanja ne omejuje tako ostro. Glagol obleži je pesnik ponovil, s čimer ga je stilno močno zaznamoval, zlasti pa njegovo dvoplastnost: obleži pomeni, prvič, konec nekega stanja, smrt — in, drugič, novo stanje, ne-stanje. Razen rezultativa ni imamo dinamične glagole. Prav gotovo tudi ni naključje, da je pesnik izbral same take sedanjiške oblike, ki so končniško poudarjene, in sicer na samoglasniku i. Čeprav so v ospredju bolj ali manj konkretni samostalniki in je dogajanje neposredno (Kras, polje, brinovka, gmajna), malone realistično natančno, imajo v celotnem kontekstu širši pomenski obseg. Pomisliti je treba npr. na leksem Kras, ki je po semantični plati posebno izrazit; na višji ravni korelira s celotno pesmijo. Podobno je tudi z brinjevko, gmajno in lovcem. Pridevnikov je malo, kar je razumljivo. Pesnik ni iskal odtenkov; preveliko število epitetov bi pesmico preobložilo. Vsi trije (jesenski, tihi, droben) so strukturni zlasti na fonološki ravni. Fonološka raven Tu velja opozoriti na krepko i-jevsko rimo, saj je na samoglasnik i najvišji pala-talni samoglasnik v slovenskem vokalnem sistemu, uglašena vsa pesem. Pesnik rima predvsem glagole, imamo pa še nekaj besed, kjer je nosilec poudarka i (tihi, brinovka, tišina, kri). Zanimiva je distribucija posameznih vokalov v pesmi: i e e o 9 a u 3 18 2 13 3 7 10 2 3 Gornje razmerje kaže nekoliko zvišano frekvenco glasu i; čeprav ni kdove koliko nad povprečjem, pa je učinek zaradi krepke rime občutno močnejši. Ruski strukturalist Lotman posebej poudarja, da rima nenehno obuja prejšnje znake, zato je tukaj ta glas strukturnega značaja (ima svoj pomen). Manj opazne so opozicije i : a / e : — tihi čas, brinovka: več ni, leti, — vendar niso nepomembne. V pogledu zvočnosti je treba pokazati še na sintagmo . .. jesenski tihi čas (spi-ranti) in sintagmo ... samo lovec ji sledi. V dvanajstem verzu pride do podvojitve na medbesedni meji: curek krvi. Stilem, ki zasluži posebno pozornost. Fonem r, ki tvori poleg i najmanjšo grupo presečišča, je v segmentih tega verza še posebej opazen. Pojavlja se tudi drugod, vendar zmeraj v soseščini zapornikov d —t, b — p, g —k. Fonološka organiziranost teh skupin je toliko bolj izrazita, ker se pojavlja v besedah z veliko mero informacije (brinjevka. Kras, strel, kri...). Ko ocenjujemo funkcijo teh prvin, moramo biti seveda previdni. Zdenko Lešič ugotavlja; »Medutim, ne treba smatrati da glasovi po sebi sugerišu značenje, jer je sasvim očito da ni jedan glas ne može sugerisati uvijek isti i ustaljeni smisao; suviše je malo glasova, a tako mnogo različitih smislova koje riječi treba da izraze .. ' Zdenko Lešič, Jezik i književno djelo. Sarajevo 1971. Str. 89. 175 Toda če je koncentracija trdih soglasnikov (p, b, t, d...) tolikšna, potem moremo govoriti o izrazitih nosilcih pomena. Z drugimi besedami: grozljivost ubijanja in smrti dobi tako tudi opazno zvočno podkrepitev. Ritem, intonacija, register \J — w w w —j I ^ - - ww -/ ¦— w — ^ j — w —w w — I — w w w w-j ww — Ritmični sklopi in intonacija I. kitica _I II. kitica i \ I III. kitica -i- "I (_ ritmični sklop-->- ravna intonacija ^ padajoča intonacija) Ti shematični prikazi seveda ne morejo kaj dosti povedati o tako razgibanih prvinah, kot so ritem in podobne kategorije. Pričujočega ritma ne moremo napeti na kak običajen metrum. Tudi če bi ga označili s tako ali drugačno kombinacijo, se bistvu ne bi kaj bolj približali. Sicer ^ Sklop, ki ga je mogoče členiti ali pa tudi ne. Prim. Toporišičev SKJ IV, str. 190. : Omahujoča iktična mesta, Prim,: ; »So sprechen wir zum Beispiel in Freien Rhythmen mehr Akzente, wenn wir langsam rezitieren, unterdrücken ] aber bei schnellerem Vortrag manche Akzente, um eben jenes Mass zu erreichen,« (W. Kayser, Das sprach- l liehe Kunsiweik. Bern 1951, 246,1 176 pa je znano, da srečamo pri različniii pesnikih iste metrične sheme, ritem pa je vedno samosvoj. Ritem v Baladi ni enoten, marveč raznolik, posebno na začetku in na koncu. Kombinacije poudarjenih in nepoudarjenih delov ritma in kombinacije odmorov so takšne, da preprečujejo monotonijo. Značilno je, da se sklopi v večini ne začno s poudarkom, izjema so sklopi strel v tišino {droben curek krvi) brinovka obleži — kar pa ima posebno strukturno vrednost. »Težji« ritem pričakujemo tudi v prvih dveh kiticah, vendar ga ni. »Minus« te prvine nadomeščajo izrazito padajoče intonacije. Pri razčlenjevanju ritma v prvi kitici bomo ugotovili, da je med 1, ter 2. in 3. verzom opazen razloček. Seveda je treba upoštevati, da je v ritmičnem sklopu mogoče realizirati besedo prileti brez iktičnega mesta. (Običajno ni bilo — ; varianta — ^ — je šolska, nenaravna.) Zanimivo ritmično organiziranost kaže druga kitica. O tem nas prepriča že sama razporejenost nepoudarjenih mest v sklopih: 1:3:2 1:3:2 3 : 3 Ta kitica ima tri skorajda enake padajoče intonirane intervale. S tem je v tesni zvezi i-jevska rima. Padajoči interval in krepka i-jevs'ka rima se ostro zajedata v celotno zvočno strukturo tega dela pesmi, pri čemer ne smemo spregledati niza namernih prestopov. V tretji kitici se ritem spet nekoliko spremeni in ubrza. Tudi tempo je hitrejši. Ritmični sklopi so vedno krajši, odmori ostro zasekani. Na izpostavljenih mestih spet dominira vokal i, ki daje pesmi osnovni ton: v začetku je komaj slišen, nato pa vse bolj izstopa, dokler v zadnji ne prevzame vodilne note. Posebej se ritem zaplete v predzadnjem sklopu (brinovka obleži). Nepričakovana praznina štirih nepoudarjenih zlogov korelira z vsebino. Gotovo ni naključno, da tako odločno prevladujejo padajoči intervali in ustvarjajo značilen fonostilem. Da so namerno tako oblikovani, kaže tudi interpunkcija. Pri recitiranju večkrat slišimo sklop Na polju / že nikogar več ni z rastočo pol-kadenco ali ravno intonacijo, kar pa glede na izjavnost sporočila in glede na to, da informacija nima posebne čustvene nabitosti, kakršna se npr. kaže v sklopu brinovka obleži, ne ustreza. Z razvijanjem sporočila korelira tudi dolžina sklopov: proti koncu so vse krajši. Vzporedno s krajšanjem sklopov se razvija tudi register. Od sklopa in samo lovec ji sledi se spušča na nižji pas. Raven kompozicije Grupe na ravni sintagmatičnih segmentov (po sosedstvu) so postavljene strogo paralelno: tako je s prvo kitico, tremi segmenti v drugi in štirimi v tretji kitici. Najočitnejše je to »nalaganje« v zadnjem delu, najmanj v sredini. Razlog za svojevrstno organiziranost v srednjem delu je iskati v prislovih že, več, le samo. Spričo njih je vsak segment posebno obarvan; šele tedaj, če jih izpustimo, vidimo, da so segmenti postavljeni paralelno. Omenjeni prislovi so tesno povezani z zapletom in presenetljivo razširjajo informacijo. Posebna paralelnost se kaže tudi v odnosu med 1. in 11. verzom: V jesenski tihi čas / Strel v tišino. 177 Sklep Pričujoče premišljanje o Kosovelovi brinjevki je skromen poskus prodreti v strukturo ene najodličnejših lirskih pesmi v slovenski poeziji. Kljub dokaj širokemu razboru je ostalo še obilo prvin, ki niso bile osvetljene ali pa vsaj ne dovolj temeljito. Eno pa je gotovo: lirska miniatura Kosovelova Balada razodeva veliko ustvarjalno moč. V bore štirinajstih verzih je zgoščeno izredno pomenljivo in neizčrpno umetniško sporočilo. Ada Vidovič-Muha SAZU v Ljubljani ORIS DVEH OSNOVNIH POJAVNIH OBLIK SISTEMA KNJIŽNEGA JEZIKA (Ob Slovarju slovenskega knjižnega jezika I) Namen članka je podati oziroma preveriti misel o dveh osnovnih pojavnih oblikah knjižnega jezikovnega sistema, in sicer z besediščem, zbranim in ovrednotenim v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ter obenem opozoriti tako na teoretično kakor na praktično vrednost novega slovarja. S tem bo morda omajan tudi bistveni očitek pretežnega dela slovenske kritike, češ da je slovar ne-normativen, nesistemski.' Novi slovar namreč omogoča uporabniku, ki priznava različne pojavne oblike sistema knjižnega jezika, prav s stilnim grupiranjem izraznih sredstev njihovo pravilno in funkcionalno uporabo. V njem je knjižni jezik razumljen kot skupek vzporedno živečih, enakovrednih stilov; noben stil ni kriterij za ocenjevanje drugega. Vendar je treba posebej poudariti, da gre pri vseh, v slovarju potencialno predstavljenih stilnih realizacijah knjižnega jezika, za enoten, trden knjižni sistem, ki ima to sposobnost, da se zaradi čim pristnej-šega posredovanja sporočila lahko pojavlja enkrat v takšni, drugič v drugačni obliki. V slovarju torej ne gre za direktno odklanjanje oziroma dovoljevanje izraznih sredstev, ampak za njihovo natančno opredeljevanje glede na določen način izražanja, na določen stil knjižnega jezika. Ce ima beseda oziroma osnovna leksikalna enota pred razlago kakršnokoli oznako (tako imenovani kvalifikator), pomeni, a) da je sicer iz knjižnega sistema, vendar vezana na določen njegov stil ali celo na več stilov; takšno izrazje ima oznake npr. knjižno, pesniško, deloma ekspresivno, oznake posameznih strok, npr. kemično, filozofsko ipd., ali b) da je vezana na neknjižni jezikovni sistem (pogovorni, narečni) in je za knjižni jezik sprejemljiva samo kot funkcionalni stilizem; sem spada npr. izrazje z oznako pogovorno, narečno, žargonsko ipd. Za glavno misel članka bo koristno, če najprej na kratko pregledamo stilne kategorije besedišča, kakor jih izkazuje SSKJ. V njem so vsa izrazna sredstva (be-^ 1 Prim. B. Debenjak, Prostor in čas II, 1970, št. 4/5, 7/8; — J. Moder, Nedeljski dnevnik 1970 (jezikovni kotiček). 178 sede, tipične zveze, stalne zveze, fraze, termini, posamezni pomeni ipd.) opredeljena in razvrščena glede na naslednjih pet osnovnih skupin: 1. Nevtralna, stilno neoznačena (nekvalificirana) izrazna sredstva. Ta skupina je najobsežnejša (nad 60%) in tvori osnovo jezikovne realizacije; ta sredstva lahko brez pomislekov uporabimo v vsakem jezikovnem sporočilu. 2. Izrazje, ki nosi tako imenovane stilno-plastne kvalifikatorje. S temi kvalifika-torji označene besede razpadajo v dve podskupini: a) besede oziroma leksikalne enote, ki so izrazito vezane na pisani tekst, ali bolje, na določen stil knjižnega jezika. Kvalifikatorji, ki označujejo take leksikalne enote, so: pisarniško, publicistično, biblijsko, pesniško in knjižno-, vzneseno je v tej skupini poseben kvalifikator, vezan predvsem na določen način javnega govora (v pisani ali govorjeni obliki). Sem lahko štejemo še v uvodu slovarja samostojno predstavljeno skupino terminoloških oznak, ki so prav tako stilno vezane; b) stilno-plastne kvalifikatorje imajo tudi besede, ki so vezane na neknjižne jezikovne sisteme (pogovorni jezik, narečje). V to skupino spadajo leksikalne enote, ki nosijo oznake: pogovorno, nižje pogovorno, narečno in žargonsko. 3. Izrazna sredstva, ki so kakorkoli čustveno obarvana, imajo enega od tako imenovanih ekspresivnih kvalifikatorjev. Ce se čustvena prizadetost govorečega ne da natančneje določiti, ima leksikalna enota oznako ekspresivno (v ožjem smislu). Ce pa je ta čustvena prizadetost določljiva, nosijo leksikalne enote oznake slabšalno, nizko, evfemistično, ironično, ljubkovalno, šaljivo, vulgarno. 4. Kot stilistična sredstva so uporabljene v knjižnem jeziku tudi besede, označene s časovno-frekvenčnimi kvalifikatorji. Oznaki starinsko in zastarelo določata izrazno vrednost glede na čas. Zastarelo označene leksikalne enote so že izpadle iz leksikalnega sistema knjižnega jezika in imajo v slovarju samo informativno funkcijo; slovar jih prinaša v taki meri, v kakršni se pojavljajo v pomembnih literarnih delih, zlasti v delih slovenskih klasikov. K oznakam, ki določajo besedo frekvenčno, so prišteti kvalifikatorji: raba narašča, raba peša, redko. Ce je potrebno, imajo besede frekvenčno oznako tudi v zvezi s pravopisom, pravorečjem in morfologijo. Ti kvalifikatorji so: in, tudi, stilistično-, po navadi so v glavi gesla. Oznaka in pomeni, da sta obe predstavljeni varianti enako rabljeni, oznaki tudi in stil. pa, da je zapostavljena beseda redkejša: brinovec in bri-njevec, argo tudi argot, babjak stil. babjek. Vendar pogostnosti v slovarju ne podajajo samo te, neposredne oznake, ampak tudi t. im. sinonimne povezave. Leksikalna enota, ki ima namesto razlage naveden samo sinonim ali ki sicer ima razlago, pa ima na koncu razlage za podpičjem še sinonim, je redkeje rabljena, se pravi, da je manj priporočljiva kot sinonim, s katerim je razložena oziroma ki stoji za podpičjem (prim. duri — star. vrata, dalija — grmičasta jesenska vrtna cvetlica z velikimi raznobarvnimi cveti; ge-orgina). Sinonim, ki je naveden na koncu razlage za vejico, ima samo informativno funkcijo. Ta tip je v slovarju razmeroma redek; še največkrat ga zasledimo pri razlagah tistih tujk, ki sicer imajo domač sinonim, vendar se ni uveljavil tako, da bi izpodrinil tuje poimenovanje. V zvezi s sinonimi je treba povedati še to, da imajo po rabi nadrejeno funkcijo in da se načeloma navajajo tudi pri vseh leksikalnih enotah, označenih s kvalifikatorjema redko ali raba peša. 179 5. Izrazna sredstva imajo lahlco izjemoma tudi posebne normativne livalifikatorje. Ti opozarjajo, da je tako prikazani jezikovni element sicer trdno zasidran v slovenskem jeziku, da pa se ne ujema a) vsaj z eno od veljavnih norm knjižnega jezika; kvalifikatorja s takšno funkcijo bi bila nepravilno in neustaljeno, ali b) z veljavno normo v določenem strokovnem, znanstvenem izražanju; takšne oznake so; nestrokovno, strokovno, poljudno; tovrstna poimenovanja so lahko popolnoma sprejemljiva za nestrokovna področja knjižnega jezika; npr. akacija — poljud. trnato drevo ali grm z dišečimi belimi cvetovi v grozdastem socvetju, strok, robinija; baterija — poljud. električna žepna svetilka; formaldehid — ne-strok. formalin. Iz leksike, kakor je zajeta in prikazana v SSKJ, se da torej razbrati, da se slovenski jezik deli na tri samostojne sisteme; na sistem knjižnega jezika, na sistem pogovornega jezika in na narečne sisteme. Pogovorno označene besede lahko vežemo na drug sistem prav zato, ker jih, rabljene nasploh v knjižnem jeziku, občutimo kot nepravilne. Ce so pa pravilno rabljene, in to nas zanima, imajo funkcijo doseganja določenega efekta, nikoli pa niso v knjižnem jeziku nevtralne. Ce bi hoteli dokazati sistemsko samostojnost pogovornega jezika, bi morali analizirati tudi njegovo skladnjo, pravopis, pravorečje itd., kar pa ni namen članka.-Zato se zadovoljimo z ugotovitvijo, da so pogovorno in narečno označene leksikalne enote zunaj sistema slovenskega knjižnega jezika. Slovar, ki je nosilec leksike knjižnega jezika, jih prinaša samo v taki meri, kolikor se kot stilni element v knjižnem jeziku lahko uporabljajo. Sistem samega knjižnega jezika pa zajema glede na namen sporočanja dve osnovni obliki sporočil; 1. subjektivizirana sporočila in 2. objektivizirana sporočila. Za samó formalno samostojno kategorijo bi lahko imeli tudi publicistiko, ki vključuje tako subjektivizirana kot objektivizirana sporočila. Delitev jezikovnega sistema v dve osnovni kategoriji zasledimo pri več evropskih lingvistih, le da so poimenovanja teh kategorij zaradi različnih izhodišč različna. Tako npr. deli Ch. Bally (in za njim deloma še K. Baldinger, H. Kronas-ser, L. Spitzer idr.) jezikovni izraz v »logični« oz. »intelektualni« (izraz z ničto stopnjo ekspresivnosti) in »afektivni« oz. »ekspresivni«.' Vendar poimenovanj za ti dve kategoriji ne moremo prevzeti tudi za naš primer; Bally pojmuje eks-presivnost oz. afektivnost veliko širše in jo enači z vsem, kar je stilistično označeno, torej z vsem, kar ni nevtralno. Prav tako so preozke oznake, ki jih za ti dve kategoriji uporablja I. A. Richards; poimenuje jih z »znanstveno in čustveno rabo jezika«.^ Poimenovanji »subje'ktivizirano« in »objektivizirano« sporočilo sta upravičeni predvsem zaradi pomenske terminološke nezasedenosti in zaradi implicirane vsebine. Subjektivizirano sporočilo je tisto, pri katerem prihaja v večji ali manjši meri — razpon je zelo velik — do izraza subjektivni odnos do tega, kar se posreduje; učinek, ki naj ga sporočilo doseže, je odvisen od stopnje čustvene aktivnosti govorečega; tudi odzivnost na tako sporočilo ostaja na čustveni ravni. Da; ' Prim. J. Toporišič, Pogovorni jezik. SR XVIII, 1970, 1—2, str. 55; J. Toporišič, Slovenski knjižni jezik I IV Maribor 1965, 1970. ' Ch. Bally, Traile de stylistique Iranfaise II. Geneve 1951, 115. ' Prim. M. Grosman, Možnosti razločevanja med leposlovnim jezikom in drugimi rabami jezika. JiS XVIi, 1971/72, št. 1—2, str. 1. m govoreči takšno odzivnost doseže, mora biti sposoben izbrati izrazje, ki čim bolj natančno posreduje njegovo čustveno aktivnost in ki to čustveno aktivnost, zlasti pa stopnjo te aktivnosti, posreduje čim bolj sugestivno. Kot nasprotje takšnega načina sporočanja je objektivizirano sporočilo, katerega namen je, posredovati kaj čim bolj objektivno, preverljivo. Čustveno angažiranost nadomešča tu primarna težnja po logičnosti, smiselnosti, kateri je treba najti ustrezen izraz. Učinek takšnega sporočila sloni na čim natančnejšem ujemanju pripovedovanega z dejstvi, realnostjo; odzivnost je v tem primeru razumska. Tako imenovana nevtralna, v slovarju neoznačena leksika, predstavlja osnovo, skelet obeh tipov sporočil; od tega, kakšen je namen sporočila, pa je odvisno, kakšna izrazna sredstva se bodo dodajala tej osnovi. Če hočemo pri posredovanju kakega dogodka doseči predvsem čustveno reakcijo, bomo dodajali tej osnovi takšna izrazna sredstva, ki ustrezajo npr. črtici, noveli ipd.; če pa hočemo o istem dogodku podati predvsem objektivno, realno sliko, bomo dodajali izrazna sredstva, ki ustrezajo npr. zapisniku, časopisnemu poročilu ipd. Nekaj takega se dogaja npr. na področju likovnega oziroma grafičnega izražanja. Oba, inženir-arhitekt in slikar, nam hočeta posredovati isto vsebino, npr. predstavo hiše, vendar bo zaradi bistveno različnih pripomočkov, pogojenih seveda v namenu, enkrat pred nami nastajal načrt, drugič umetniška slika; enkrat bo odzivnost razumska, drugič čustvena. S tem hočem povedati, da leksika, v slovarju označena s kvalifikatorji in s pomočjo še drugih jezikovnih elementov (npr. sintakse), upravičuje oziroma pogojuje takšno delitev sporočil. I. Ustavimo se najprej pri leksiki subjektiviziranega sporočila. Tako kot pri vsakem knjižnem sporočilu, predstavlja tudi tu neoznačeni, nevtralni izrazni fond večino. Po tem, kakšno izrazje barva to osnovo, in po obsežnosti »kvalificiranega« izrazja proti »nekvalificiranemu«, delimo subjektivizirana sporočila v dve večji kategoriji, in sicer a) na samo pisana, vedno javnosti namenjena sporočila in b) na govorjena in pisana sporočila.^ Besedje prvega tipa karakteri-zirajo izrazi, označeni v slovarju s kvalifikatorjema pesniško in knjižno-, velikokrat najdemo tudi starinske leksikalne enote in redke besede. Za te tekste je značilna tudi posebna kategorija ekspresivnosti, ki se veže navadno na knjižno označene besede, tako da je v slovarju navedena kot knjiž., ekspr. Primer iz Cankarjeve črtice Tretja ura: Dolgo sem mislil, da sem sam, zaklenjen v noč svoje groze, zavržen, odsekan od živega drevesa. Toda ko sem stopil na cesto, sem spoznal, da je mojih drugov brez števila, da jih je, kolikor je src in lic. Spogledali smo se in smo drug pred drugim povesili oči. In vsakdo med nami, kdorkoli in karkoli je bil, je potožil brez besed: »Lahkonoge, jasno-oke, mlade sanje — kje so?« In vsakdo je razodeval na mrtvaško spačenem licu, v oste-klelih, zakrvavelih očeh podobo neusmiljenega gospodarja: brezdanjo grozo, neizmerno bolest in nad obema črno jezero nezaupanja, zlobe in sovraštva.^ V takih tekstih rabita za stilno barvanje v glavnem dve kategoriji besedišča: a) avtohtono besedišče, ki tudi pogojuje ta način izražanja in nosi oznako pesniško ali knjižno, oziroma knjižno + ekspresivno (primeri iz navedenega teksta: bolest, brezdanji, neizmeren, lahkonog, jasnook) in b) neavtohtono besedišče, ki ' z. Lešič, Jezik i književno djelo, Sarajevo 1971, 23. ' I. Cankar, Zbrani spisi XX, Ljubljana 1936, 97. 181 je posledica časovnega premika. Gre predvsem za starinsko označene leksikalne enote, ki so bile v določenem času nevtralne, danes pa so se premaknile na obrobje knjižne leksike in so edino v tovrstnih tekstih še funkcionalne (primeri iz navedenega besedila: drug, črno jezero nezaupanja). Drugo kategorjo sporočil, govorjena in pisana subjektivizirana sporočila, pogojujeta v glavnem a) ekspresivno izrazje, ki je včasih celo iz pogovornega jezikovnega sistema' in ima torej v slovarju poleg oznake ekspresivnosti še oznako pogovornosti (pog., ekspr. ali pog., slabš. itd.), in b) pogovorno ter narečno besedišče. Za primer vzemimo odlomek iz Cankarjevega pisma Govekarju: Hvala, da si objavil moj feljton. — Kdo pa je bil tisti kaj on, ki je govoril o moji silni jezi zarad Levčeve otročarije? Povej mu, da nisem bil jezen, pač pa mi je prišlo slabo, kakor pride slabo vsakemu človeku, če ugleda kaj ostudnega pred seboj .. . S tistim denarjem si me grozno mistificiral. Obljubil si mi čisto trdno in jaz sem čakal, da se Bogu usmili. Še zdaj čakam. Čakam namreč na vse mogoče stvari, — še zmerom v Enzersdorfu. Vrag vedi, kdo se bo vpisal namesto mene. Bambergu sem že poslal — dva dela nove knjige; tretjega še nimam: — hudič vzemi vse pošiljavce! . . . Kadar izide (naslov je »Onkraj življenja«; — kako je prišel Prijatelj v zadnjem »Zvonu« do tega naslova, to sam Bog vedi!) si bodo filistri spet ruvali lasé. Posebno v tretjem delu sem prišel tako na debelo z mistiko in najpastoznejšim realizmom, da sem bil skrajno zadovoljen, s samim seboj. V prvi povesti (»V daljni deželi«) dajem v obliki sentimentalne pravljice klofute na levo in desno.* Izrazni učinek takih sporočil se dosega s sposojanjem izraznih sredstev iz drugih sistemov slovenskega jezika (pogovorni jezik, narečje) in z uporabo leksike, ki kaže direktno vrednotenje poimenovanega, ali z drugimi besedami, z leksiko, ki direktno posreduje čustveno aktivnost (ekspresivno) ali celo usmerjeno čustveno aktivnost (slabšalno, nizko, ljubkovalno, ironično, itd.). Ka'kor smo že omenili, je tudi ta specializirana leksika lahko sposojena iz drugih jezikovnih sistemov (pogovorno, ekspresivno). Zlasti ta, druga skupina je v navedenem besedilu močno zastopana. Takšne kategorizacije besedišča subjektiviziranih sporočil ne smemo jemati popolnoma absolutno in določeno enkrat za vselej. Šlo nam je le za to, da smo se seznanili pri obeh sporočilih z izrazjem, ki se v posameznem tipu najpogosteje pojavlja in ga zato vsaj v glavnem pogojuje. Tudi v pisanem, za javnost namenjenem sporočilu se lahko, kot smo videli, pojavlja npr. posebna kategorija ekspresivnih poimenovanj, označenih v slovarju s kvalifikator jem knjižno, ekspresivno. Veliko manj verjetno pa je, da bi se v govorjenem subjektiviziranem sporočilu ali tudi v pisanem (privatno pismo, določen tip dramskega dialoga, romana, novele) lahko uporabil izraz, označen v slovarju s kvalifikatorjem knjižno ali pesniško. Morda bi bilo zanimivo spregovoriti tudi o odprtosti stilnih izraznih sredstev do nevtralnega besedišča in obratno. Pisana, vedno javnosti namenjena subjektivizirana sporočila registrirajo predvsem enosmerno gibanje besedišča, in sicer iz nevtralnega izrazja navzven. Tipičen primer za to je starinsko besedišče, ki ga tovrstna besedila precejkrat uporabljajo. Ce ima leksikalna enota oznako starinsko, pomeni, da je bila v določenem času nevtralna, danes pa je lahko zaradi ' M. Ivanova-Salingova, Expresivny pn'znak. Jazykovedny časopis XXI, 1970, št. 2, str. 154. « I. Cankar, Zbrano delo XXVI, Ljubljana 1970, 141. 182 PREGLED KATEGORIJ KNJIŽNEGA JEZIKA IN SILNIC V NJEM N LU co z LJJ > 2 co s ° 2 " S + -a B + w (0 a 6 'I 0 O) 0 _i_ > 0 & II 6 + + Oh a 3 "o. 183 različnih vzrokov (novega sinonima, zastarele tvorbe itd.) dobila časovno odmaknjen prizvok in funkcije nevtralnega poimenovanja sploh ne more več opravljati. Popolnoma statična je pesniško ali knjižno (tudi knjižno, ekspresivno) ozna- ' čena leksika, ki tovrstna besedila tudi najbolj izrazito barva. Veliko bolj odprta je leksika drugega tipa subjektiviziranih sporočil. Tu lahko i govorimo o obojestranskem gibanju besedja, torej imamo opravka z nevtraliza- j cijo različnih stilnih elementov in z umikom iz nevtralnosti. Velikokrat se zgodi, da se npr. pogovorna beseda ali zaradi vztrajne rabe ali zaradi potrebe po določenem izrazu počasi nevtralizira, se pravi, da preide v nevtralni izrazni fond; i lahko pa se tudi kaka nevtralna beseda začne v pogovornem jeziku uporabljati i v novem, dotlej zanjo neznanem pomenu. Se bolj očiten je ta pojav pri ekspresivnih leksikalnih enotah. Mnogokrat rabljeno ekspresivno poimenovanje izgublja prav zaradi pogostne rabe svojo funkcijo zavestnega posredovanja sub- ! jektivnega odnosa do pripovedovanega in se nevtralizira. Želja po izvirnosti, ' prepričljivosti izraza pa, nasprotno, sili posameznika, da začne dajati sicer nev- : tralnemu poimenovanju funkcijo poimenovanja česa novega. II. Tudi ogrodje objektiviziranega sporočila tvori nevtralna leksika. ; Leksika, ki daje temu ogrodju dokončno funkcionalno obliko, pa je terminólo- \ gija ali strokovno izrazje. Tudi objektivizirana sporočila razdelimo lahko v dva j tipa: a) v izrazito strokovne, znanstvene tekste (v shemi: pisano objektivizirano i sporočilo) in b) v poljudnejše in čisto poljudne objektivizirane tekste (v shemi: [ pisano + govorjeno objektivizirano sporočilo). Za prvi tip je značilna zelo po- i gostna raba ozko strokovnih izrazov; število nevtralnega izrazja je glede na po-ljudnejša objektivizirana sporočila veliko manjše. Za primer naj bo odlomek iz \ članka J. Strnada Nov uspeh v liziki delcev?: Vsakemu ohranitvenemu zakonu ustreza invariantnost enačb gibanja za delce proti kaki i transformaciji. Zakon o ohranitvi naboja spravimo v zvezo z invariantnostjo proti mno- ' ženju valovne funkcije za delec z exp (iaZ), pri čemer je a konstanta in Z naboj delca v osnovnih nabojih: enačbe gibanja so invariantne proti transformacijam, ki tvo- ; rijo v enodimenzionalnem abstraktnem prostoru grupo U (1).' i Drugi tip karakterizirajo širše znani, aktualnejši termini. Kot primer naj bo del' članka F. Zerdina Laserji kol merilci dolžin: [ Laser je naprava, v kateri pride do stimuliranega (spodbudnega) sevanja svetlobe. [. . .] j Vzbujeni atomi ali molekule imajo lahko več različnih energijskih stanj. Ce so prepu- j ščeni sami sebi, bodo izsevali odvečno energijo v obliki svetlobnega sevanja — fotona — in se povrnili v osnovno stanje. Posvetimo na vzbujen atom s svetlobo, katere frekvenca se ujema z eno od frekvenc sevanja atoma. Svetloba stimulira vzbujeni atom, tako da nastopi prehod na nižje energijsko stanje, atom pa bo pri tem izseval foton.'" Leksika prvega tipa sporočil je veliko bolj ustaljena, meja med nevtralnim Jn ; terminološkim izrazjem je trdnejša, skratka, zaradi specifičnosti tega, kar tovrst-: ni termini poimenujejo, navadno ne prihaja do nevtralizacije terminov; mogoč \ bi bil sicer obraten proces, da bi namreč kako nevtralno poimenovanje prevzelo '¦¦ tudi funkcijo novega terminološkega poimenovanja, vendar se to zaradi nedvoumnosti izraznih sredstev, ki jo takšna poročila zahtevajo, zelo redko dogaja, j Leksika sporočil druge kategorije pa je sposobna sprejemati poimenovanja celo I • Obzornik za matematiko in fiziko XII, 1965, št. 1, str. 40. Življenje in tehnika 1966, št. 1. str. 24. 184 iz pogovornega jezikovnega sistema in jih seveda tako narediti za sestavni del leksike knjižnega jezika, v primeru velike aktualnosti poimenovanega pa celo za sestavni del netralne knjižne leksike (prim. kozmonavt, semafor ipd.). Pomembno je torej dejstvo, da teži tudi terminološko besedišče tovrstnih sporočil zaradi aktualnosti poimenovanega dostikrat k nevtralnosti oziroma se nevtralizira. Terminološka leksika obeh tipov objektiviziranih sporočil razpada v glavnem na tri kategorije: 1. na tako imenovane klasične, standardne terminološke izraze; (Taki primeri iz citiranih tekstov so: atom, molekula, energijsko stanje, svetlobno sevanje. Vsebina, ki jo ti izrazi poimenujejo, je ozko vezana na stroko in se nikoli ne aktualizira. Tovrstne termine zasledimo v obeh kategorijah objektiviziranih sporočil, ker so sestavni del tako znanstvenega članka kot šolske strokovne čitanke.) 2. na nove termine, ki nastajajo kot poimenovanja novega na tehniškem ali humanističnem področju; (Iz citiranega teksta: laser, foton. Tudi ti izrazi so lahko sestavni del ene ali druge kategorije sporočil, le da je njihova usoda v obeh primerih različna. Nov izraz namreč, vezan na ozko znanstveni tekst oz. poimenujoč kaj, kar je zanimivo samo za ozek krog strokovnjakov, skoraj nima možnosti aktualizacije, ki je seveda pogoj za nevtralnost. Nov izraz pa, ki že a priori poimenuje kaj zelo aktualnega (npr. laser), bo velikokrat zapisan npr. v časopisju in bo prešel v zavest širokega kroga ljudi — postal bo vsakdanji, nevtralen. Aktualnost takih terminov oziroma tega, kar poimenujejo, gre včasih tako daleč, da pride celo do osnovnega plastnega premika, to je, do prekategorizacije takšne besede: zelo aktualiziran nov termin postane lahko pesniška metafora.) I 3. na termine, ki so nastali iz žargonskega poimenovanja. Taki termini so vezani predvsem na poljudna in poljudnejša objektivizirana sporočila. Žargonski izraz se začne uporabljati kot termin iz več vzrokov: a) ker je bil ekonomičnejši kot terminološko poimenovanje; pri tem gre največkrat za enobesedni, prvotno žargonski izraz proti terminološkemu, večbesednemu (prim.: brom za kalijev bro-mid, cirkularka za cirkularna žaga oziroma krožna žaga); b) pogovorni jezik oziroma žargon si je za kako novost prej ustvaril poimenovanje kot knjižni jezik, seveda po načelih, ki ne ustrezajo knjižnemu besedotvorju; včasih se ta žargonski izraz tako zelo zakorenini, da ga pravilno tvorjeno, vendar pa kasneje nastalo poimenovanje zelo težko nadomesti ali pa ga nadomesti samo v pisanem sporočilu, v spontani ustni izreki pa živi naprej žargonski izraz. Ta kategorija za knjižni jezik skoro ne pride v poštev; c) v nekaterih primerih, ko gre za natančna poimenovanja zelo aktualnih dejavnosti (šport), se dogaja, da obstaja za posamezne akcije dogajanja, npr. pri nogometu, košarki, sploh samo žargonski izraz (prim. špička oz. špic, petka, glavca, lobati žogo). Poročevalec ne more z nobenim drugim knjižnim ali terminologiziranim izrazom tako natančno opisati dogajanja kakor z žargonskim. Pregledali smo obe osnovni kategoriji sporočil, se pravi, subjektivizirana in objektivizirana sporočila. Tretja kategorija, publicistika, je predstavljena, kakor smo že omenili, samo formalno kot samostojna oziroma posebna enota. V bistvu je to kombinacija pisanih in govorjenih subjektiviziranih sporočil in poljudnih objektiviziranih sporočil. Tu ne moremo zaslediti tekstov, ki so vezani m na pisani subjektivizirani izraz in na ozko strokovno objektivizirani izraz. Vendar je treba omeniti poleg te formalne specifičnosti publicistike še eno njeno zanimivost: kakorkoli označeno izrazje ima ravno v časopisu največjo možnost nevtralizacije. Tu lahko govorimo o nekakšni delavnici za širok krog aktualnih novih poimenovanj, ki se hitro nevtralizirajo. Pritisk nevtralnega besedišča na termine, oziroma na različne stilizme je zato tu najmočnejši, z drugimi besedami, težnja po nevtralizaciji je tu najbolj izrazita. Za konec je treba poudariti tole: Podoba knjižnega jezika je veliko bolj zapletena in razčlenjena v enotnem okviru svojega sistema, kot jo kaže naše razmišljanje. Zlasti so razčlenjene posamezne stilne podskupine in naloga slovenske stilistike je, da jih podrobno razišče. Tudi novi slovar ima več bogastva in nudi dosti več podatkov ter raznovrstnih opozoril, kot jih je mogoče omeniti v takšnem orisu. Vendar upam, da je razmišljanje vsaj opozorilo na pomembno dejstvo: v zadnjem času se je znanje o slovenskem knjižnem jeziku toliko poglobilo, število pripomočkov, v katerih je jezik podrobno razčlenjen, pa toliko pomnožilo, da je vsakemu zavestnemu uporabniku knjižnega jezika omogočeno, da si potem, ko si jasno določi vsebino svojega sporočanja, odbere jezikovna sredstva, ki bodo stilno najbolj ustrezala namenu njegovega sporočila. In med take pripomočke sodi v prvi vrsti Slovar slovenskega knjižnega jezika. Božena Orožen Gimnazija v Celju POUČNI IZLET V TRI DOLINE 5 SAVINJSKO, ŠALEŠKO IN ZADREČKO (Celj e—Petrovče—Žalec—Šempeter—Polzela—Andraž—Velenj e—Šoštanj—Letuš— Mozirje—Nazarje^—Rečica ob Savinji—Ljubno—Luče—Solčava—Radmirje—Gornji grad—Nazarje—Braslovče—Vransko—Latkova vas—Prebold—Griže—Celje) 1 Naše področje spada med najstarejša naseljena področja Slovenije. To izpričujejo najdbe iz paleolitika v Potočki zijalki na Olševi, Mornovi zijalki pri Šoštanju in Spehovki blizu Velenja. Druge najdbe govorijo o ilirskih in keltskih naselbinah (Hum nad Grižami, Sešče pri Grižah, Drešinja vas blizu Petrove). Predromanskega izvora so verjetno tudi imena nekaterih rek, kot domneva France Bezlaj za Savinjo in Dreto (Slovenska vodna imena, 1861). Velik razvoj je doživela pokrajina za Rimljanov, posebno v 2. stoletju. Iz tega časa so od številnih najdb zlasti pomembni nagrobniki bogatih Celjanov v Šempetru. V srednjem veku je posebno po obrobju zraslo veliko gradov; z enega od njih, Zovneka nad Braslovčami, je izšel rod celjskih grofov. — V 19. stoletju, času narodnostnih spopadov, so imeli vsi trgi v Spodnji in Gornji Savinjski dolini izrazito slovenski 186 UJ SN 1 187 značaj, medtem ko sta oba glavna kraja v Šaleški dolini — Šoštanj in Velenje — bila narodnostno manj odporna. — Med drugo vojno je bilo tod živahno narodnoosvobodilno gibanje. Partizani so se zadrževali po obrobnih hribih in od tod napadali nemške postojanke v dolini (prvi je bil na vrsti Šoštanj — oktobra 1941. leta). 2e poleti 1941 sta tu delovali Savinjska in Šaleško-mislinjska četa, ki sta jeseni tega leta prešli v sestav I. štajerskega bataljona. Njegovo središče je bilo na gozdnati planoti Dobrovlje, kjer so bili boji z Nemci 1941. in 1942. leta. Po severnem obrobju našega območja se je februarja 1944 prebijala XIV. divizija in bojevala tod hude boje z Nemci (Paski Kozjak, Graška gora. Kamen). Istega leta je bilo v Gornji Savinjski dolini več mesecev osvobojeno ozemlje. V gospodarskem pogledu je to področje zelo razvito. Spodnja Savinjska dolina živi od industrije in hmeljarstva, Gornja in Zadrečka dolina od gozdov in predelovanja lesa ter v zadnjem času deloma od turizma. Šaleška od rudarstva in industrije. Govorica tega območja pripada savinjskemu narečju. Refleks za nekdanji e je e, (v osrednji štajerščini ei), za dolgi o pa