\ ji naslovni strani: L»o pod Mangartom ltarvnu lotoorakija: Mirlso Kambič» RODNO GRUDO izdaja Slovenska izseljenska matica v Ljubljani. Uredništvo in uprava: Ljubljana, Cankarjeva cesta l/II. Ureja uredniški odbor. Glavna urednica ZIMA VRSCAJ. Urednika: INA SLOKAN in JOŽE PREŠEREN. Grafično oblikovanje: Spela Kalin in Sašo Machtig. Izhaja dvanajstkrat na leto. V poletnem času izideta dve številki skupno. Letna naročnina za prekomorske dežele je 5 ZDA dolarjev. Za plačila iz inozemstva: devizni račun pri NB št. 502-61806-250-45; za dinarska plačila: 501-8-51. Poštnina plačana v gotovini. Tisk tiskarne »-Toneta Tomšiča-« v Ljubljani. L??tS m. 1 Dolina Trente. V njenem naročju, pod Travnikom, izvira Soča iz skalne votline in pada v brzicah v nižino. Trenta je izhodišče za visoke ture, obenem pa priljubljeno mirno gorsko letovišče (Foto: E. Selhaus) 2 Most na Soči, prijazen letoviški kraj, leži na terasi med Sočo in Idrijco. Zaradi jezu Podseli je gladina Soče dvignjena in reka spremenjena v zeleno jezero, ki sega tja pod Tolmin. Kraj ima lepo okolico. Turistom je namenjen sodobno urejen hotel (Foto: Angelo Nemec) ROOM Vsebina: Marjan Raztresen: Drzni divji lovci in gorski vodniki iz Trente M. R.: Jubilej našega najvišjega planinskega doma Jaka Slokan: Ali poznate Savinjsko dolino? F. S.: Enotnost na temelju enakopravnosti S. L.: Bonn je odgovoren Novice iz matice Zanimivosti — novice ZDA pozdravljajo članstvo v GATT Letošnja žetev je rekordna I. S.: Globoko sočustvujemo Predsednik Tito v Pomurju Visoki gostje v Jugoslaviji Cerkev v Jugoslaviji — The Church in Yugoslavia Naše gore so dobile nove domove Jana Milčinski: Jesen na ljubljanskem veslačev sveta Cerar — spet zmagovalec Jana Milčinski: Jesen na ljubljanskem živilskem trgu Otroci berite Janko Samec: Klopotec v jeseni Črtomir Šinkovec: Uganka Jana Milčinski: Pozabljeno jabolko Kultura Tri nove šole na Primorskem Jubilej slovenske znanstvenice Ernest Petrin: Igralec in recitator Janez Rohaček Nove knjige Zbirka jugoslovanskih novel v angleščini ¡Kaši po svetu ¡Kaši pomenki Vprašanja — oil ¡tovori ^í» rt Oktober revija Slovenske izseljenske matice ;r XIII. leto Št. 10 Slovenščina za vas — Slovene for you — Esloveno para Vd. Ste že naročili vašo priljubljeno, bogato opremljeno knjigo Slovenski izseljenski koledar ’C7 Pohitite z naročilom! KOLEDAR je zbir zanimivih sestavkov in lepih fotografij iz življenja in dela Slovencev doma in drugod, je nov prispevek k zgodovini našega izseljenstva Razveselite svojce in prijatelje z lepim novoletnim darilom, kupite knjigo Slovenski izseljenski koledar ’G7 Cena koledarja 1967 je za vse prekomorske države 3 dolarje, za druge enakovrednost v drugih valutah, za Jugoslavijo pa 37,50 N din Zastopnikom nudimo običajno provizijo Slovenska izseljenska matica Ljubljana, Cankarjeva l/II Cena malih oglasov do 30 besed je 50 N din ali enakovrednost v drugi valuti za naročila iz inozemstva. Pri obširnejših oglasih bomo za vsako nadaljnjo besedo zaračunali 1 N din ali enakovrednost v drugi valuti Za objavo fotografije, ki bi jo morda želeli ob oglasu oziroma za izdelavo klišeja, je cena naslednja: mali oglasi kliše velikosti do 50 cm2 26 N din, do 100 cm2 33 N din, do 200 cm2 46 N din Velikost enega kvadratnega centimetra (cm2) je enaka 0,155 kvadratnega palca Naročniki »Rodne grude« imajo pri objavi malih oglasov 10 % popusta Po ugodni ceni je naprodaj enonadstropna, dvostanovanjska hiša z vrtom v Dolenjski vasi pri Ribnici na Dolenjskem. Hiša leži sredi vasi ob asfaltni cesti in je ca. 400 m oddaljena od asfaltirane ceste Ljubljana—Kočevje. Pripravna je za gostilno ali drugo obrt. Naprodaj je še manjše zemljišče (njive, travniki in gozdovi) v izmeri ca. 5 ha. Pojasnila daje Franc Znlific, Dolcnjn vas CH DRZNI DIVJI LOVCI IN ODRSKI VODNIKI IZ TRENTE MARJAN RAZTRESEN That one of the most beautiful pieces of our country is the valley of Trenta, surrounded by the magnificent ring of Alpine peaks, is easily confirmed by our American fellow-countrymen, who have visited it many times on their group trips. The marvellous beauties of the valley Trenta, where the river Soča has its source, were discoverd by the alpinist dr. Julij Kugy. His brass statue thoughtfully glances at the mountains Jalovec, Mangart and other Trenta mountain peaks, that he loved so much. Dr. Julij Kugy was led along these beautiful Trenta mountains and else where, by the natives, that were the first Slovenian Alpine guides. On his most dangerous and difficult climbing-parties dr. Kugy was accompanied by Jože Komac-Povr, known among the Trentars as »The Wild Jože« for he was a very daring wild hunter as well. Kdor pride enkrat v Trento, se zaljubi vanjo. Vedno znova prihaja, vedno znova hrepeni po smaragdno zeleni Soči, v kateri se ogledujejo vrhovi dvatisočakov. V Trento se je zaljubil dr. Julij Kugy, ki je prišel konec prejšnjega stoletja k nam, ko je iskal »čudežno rožo svojega srca«. Ostal je pri nas, se seznanil s kmeti, divjimi lovci in pastirji ter začel, hoditi z njimi po gorah. Bili so mu prijatelji in vodniki, prvi slovenski gorski vodniki. Nad zadnjo serpentino, kjer pripelje cesta z Vršiča, smo že v Trenti. Nad serpentino stoji velik spomenik: dr. Kugy v bronu se zamišljen ozira v Jalovec, Man- gart in druge trentarske gore, ki jih je imel tako rad. Zaljubil se je vanje in jim pisal ljubezenska pisma, kot jih pišemo ljubljenemu dekletu. Kadar je bil posebno vesel ali posebno žalosten, se je zatekal k njim. Pripovedoval je: »Vse svoje življenje sem se naslanjal nanje kot na močnejšega prijatelja. Bile so tako dobrotljive z menoj. Dostikrat so me tiho vodile, včasih tolažile in me dvignile iz težkih tegob življenja. Tako sem hrepenel po vas, tako sem se vam poln zaupanja približal in tako se bom poslovil od vas.« Bil je tako resnično zaljubljen v gore, tako zaverovan vanje, da je lahko rekel: »Le ljubezni odpro gore vse svoje bogastvo in globino svoje duše. Hočejo celega moža, popolno predanost, srčnega poguma in resničnega navdušenja. Tedaj vračajo ljubezen z ljubeznijo. In kogar ljubijo, ga visoko povzdignejo ter narede velikega in močnega. Oči so jim jasne, opazujejo ostro. Če pa gore spoznajo, da te niso privedle srčne želje, temveč moda, gizdavost ali slučajna muhavost, tedaj se nejevoljne odenejo z obledelimi barvami, nezaupljivo skrijejo svoje zaklade ter postanejo ponosne, mrzle in neme. Takemu tujcu nimajo kaj povedati. Reven gre od njih, kakor je bil prišel.« Po trentarskih gorah in drugod so vodili Kugyja domačini, prvi slovenski gorski vodniki. Najprej je bil to stari Anton Tožbar - Špik, ki mu je aprila 1871 pod Planjo obstreljeni medved odtrgal spodnjo čeljust in del jezika. Stari Špik je zatem živel še več kot dvajset let, dokler ga ni pod Prisojnikom pokopal pod seboj macesen. Najljubši Kugyjev vodnik je bil Andrej Komac — Mota. Potem ko je umrl in ko so ga zagrebli na majhnem pokopališču v/ v Logu, kjer so zdaj pokopani vsi gorski vodniki iz Trente, je Kugy zapisal: »Če bi zdaj stal na eni izmed gora nad dolino, bi se najprej sklonil k Trenti, moja prva misel in moj prvi pogled pa bi krenila k pohlevni lehi na zelenem ronku kraj mlade Soče, kjer leži v kamniti ogradi majhno pokopališče. V tihi boli bi pozdravil srce in spomin najzvestejšega moža, Andreja Komaca. Kajti tam spi on, zmagovalec, ki me je z neustrašenim pogledom in z veščo roko vodil skozi vse stiske in nevarnosti preko vseh vrhov Julijcev k najvišjim častem, ki so mi jih mogle dati te gore. Dokler bom gledal beli dan in mogel vračati zvestobo za zvestobo, bo živel nepozabljen v mojem spominu.« Na najtežjih plezalnih turah pa je Ku-gyja vedno spremljal najboljši slovenski gorski vodnik Jože Komac ■—- Pavr, ki so mu Trentarji rekli »Divji Jože«. Tako kot skoraj vsi gorski vodniki je bil tudi sam eden izmed najbolj strastnih divjih lovcev. Drzna podjetnost in neverjetna plezalska spretnost v stenah sta ga pripeljala daleč iz Trente v bogata lovišča Julijcev, za Triglav, čez Kriške pode do Martuljka, v Pišnico in drugam. Tako je Kugy nekoč pol za šalo in pol zares dejal, da se imenuje Kugyjeva polica nad severno triglavsko steno po njem samo zato, ker je bil on prvi, ki jo je preplezal — brez gamsa na plečih. V spomin na neštete gorske vodnike iz Trente so leta 1957 vzidali v previsno skalo ob cesti nekoliko pred cerkvijo v Logu spominsko tablo, na kateri so imena gorskih vodnikov Jožeta Komaca-Pavra, Andreja Komaca-Mote, Antona Kravanj e-Kopiščarja, Ivana Berginca-Štruklja, Antona Tožbarja — očeta Špika in njegovega sina z enakim imenom, pod njimi pa napis: »Zrasli v trentarskih strminah, ki so bile pesem njihovega življenja in katerih mojstri so postali, so z nezmotljivim pogledom, z drzno odločnostjo in z neupogljivo voljo vodili tiste, ki so odkrivali čudežne lepote slovenskih gora. Utrdili so pota, po katerih hodimo za njimi.« V središču Trente smo, pri cerkvici. Tam so stale hiše njenih prvih prebivalcev, ki so se naselili v Trenti pred nekako 450 leti. V drugi polovici XVI. stoletja so tam začeli kopati železno rudo, ki so jo topili v plavžu nasproti cerkve. Ko je moral plavž leta 1778 zaradi prevelike konkurence večjih plavžev ugasniti, so rudarji postali pastirji in drvarji, ki so nosili svoje pridelke po ozki poti, kjer je zdaj cesta, v Kranjsko goro, od tam pa so prinesli čez Vršič koruzno moko za polento, ki je bila razen skute in krompirja trentarska narodna jed. Za priboljšek jim je bila divjačina, ki so jo ujeli visoko v gorah. Tako so trentarski lovci postali prvi ljudje, ki so stopili na vrh našega očaka Triglava, ljubljenca Kugyjevega, o katerem je nekoč zapisal: »Nemara sem bil štiridesetkrat na Triglavu, natanko ne vem več. Bil je ideal gore moje mladosti, kakor je bila Trenta ideal gorske doline.« Kugy ni bil edini, ki je tako zelo ljubil Triglav, najlepšo in najmogočnejšo slovensko goro, in Trento, lepotico med slovenskimi gorskimi dolinami, ki si je pripela v lase čudovit zelen trak — Sočo. Vsakdo, ki je doslej prišel tja, je pustil ob strani druge ljubezni in daroval svojo največjo Trenti in Soči, najlepši med evropskimi rekami. Iz Triglavskega pogorja: na Dednem polju. Foto: A. Tomšič Ameriški rojaki na Vršiču Spomenik dr. Julija Kugyja nad Trento JIIIULEJ NAŠEGA \AJVI§JE4,A PLAHIK§BEGA II011A 1 Triglavski dom na Kredarici 2 Triglav iz Vrat. Spredaj spomenik padlim partizanom gornikom Triglavski dom na Kredarici, najvišja planinska koča v Jugoslaviji (višina 2515 metrov) letos slavi svoj 70-letni jubilej. V koči na Kredarici je v veži vgrajena plošča, ki pove obiskovalcu: »Ta naj višji dom na Slovenskem je postavilo Slovensko planinsko društvo v četrtem letu svojega obstoja pod vodstvom svojega častnega člana Jakoba Aljaža, župnika v Dovjem, in ga slovesno odprlo 10. avgusta leta 1896.« Kadar koli govorimo o Triglavu ali njegovi okolici, ne moremo mimo Jakoba Aljaža, župnika in strastnega planinca. O njem pripovedujejo, da je moral vsak »grešnik«, ki je prišel k njemu k spovedi, napraviti za pokoro nekaj koristnega za planinstvo. Tudi sam je iz svojega žepa mnogo napravil zanj, posebno še za Triglav in njegovo soseščino. Sam je med drugim izbral prostor za Triglavski dom na Kredarici. Pripovedujejo namreč, da je ob neki priložnosti šel na Triglav, kjer ga je zajelo neurje. Ko je pogledal navzdol, je videl pod seboj trop gamsov, ki so stali sicer na planem, vendar očitno v zavetju. Na istem kraju je sklenil, da bo postavil planinsko kočo in na tem kraju stoji zdaj Triglavski dom. »Če se gamsi ne bojijo, ki mnogo bolje poznajo gore kot ljudje, se tudi nam ni treba ničesar bati,« je bil trdno prepričan Aljaž. Kupil je ta svet, enako kot je kupil za en goldinar, za kar je bilo mogoče pred okrog 80 leti kupiti 60 žemelj, svet na vrhu Triglava. Tako so ga hudomušneži imenovali »najvišji posestnik na Slovenskem«. Na njem je postavil stolp iz debele pločevine, ki ga je tudi sam kupil in v katerem so bile line. Potem ko je bil 7. avgusta 1895 postavljen stolp, je Aljaž začel graditi kočo na Kredarici. Za tiste čase je bil to nenavadno težak podvig. Kočo so gradili do konca menda tri leta, gradbeni material pa so morali prinašati s Krme. Iz časov gradnje Triglavskega doma je najverjetneje prva naprava, ki spominja na žičnico. Graditelji so si pomagali pri transportu s škripcem in z vrvmi iz konoplje. Naprava je bila dolga 300 do 400 metrov in so jo prenašali vedno više proti vrhu, nato pa spet v dolino. Sliko te naprave in delavcev je mogoče zdaj videti v planinski Staničevi koči pod Triglavom. Razen Aljaža je vodil dela pri gradnji Triglavskega doma Janez Klinar, ki so mu rekli po domače Požgane iz Mojstrane. To je bil taisti Požgane, ki je zgradil temelj Aljaževega stolpa na vrhu Triglava; ki je z dinamitom razširil greben med Malim in Velikim Triglavom, ki je napravil Staničevo zavetišče tik pod vrhom Velikega Triglava, kamor se lahko zatečejo planinci v neurju; ki je vodil dela pri gradnji Aljaževega doma v Vratih in ki je skupaj z dr. Franom Tominškom našel pod Cmirom pot iz Vrat na Triglav, imenovano zdaj Tominškova pot. Sedanji planinski dom na Kredarici je precej drugačen, kot je bil tisti iz leta 1896. Do zdaj so kočo namreč dvakrat prenovili, prvič leta 1908 in drugič leta 1954. Sedanji razširjeni Triglavski dom ima 124 ležišč in je poleti skoraj vedno poln, saj je od tod najbližja pot na Triglav. Letos je na priliko prenočevalo v njem že okrog 1500 planincev, obiskalo pa ga je okoli 2500 ljudi. M. R. •Iialtu Slokan Slika na naslednji strani: Braslovče (Foto: Joco Žnidaršič) ALI POZNATE SAVINJSKO DOLINO o 1 Kipec Madone v cerkvici v Solčavi je edinstvena umetnina (Foto: Jaka Slokan) 2 Srebrnozlata monštranca v Radmirju, ki jo je 1. 1746 podarila avstrijska nadvojvodinja Marija Ana (Foto: Jaka Slokan) 3 Matkov kot — v ozadju vrh Mrzle gore (Foto: France Peršak) SJe? No, nič ne de, se bomo pa skupaj po njej sprehodili, da si obnovimo predstavo o tem čudovitem biseru naše domovine, in hkrati, da malo pobrskamo po njeni preteklosti, ki sega prav do prvih sledov prvega človeka na zemlji. Če hočemo biti natančni, moramo priznati, da bi vsi predeli obakraj Savinje, od slapa Rinka pod Okrešljem do izliva v Savo pri Zidanem mostu, morali biti »Savinjska dolina«, kaj ne? Vendar temu ni tako! Nasploh je v rabi »Savinjska dolina« samo za srednji del, to je za pokrajino od Celja do soteske Letuša, ali — kakor poje slovenska narodna pesem — »Od Celja do Žavca je ravno polje«. Za predele obakraj Savinje, od Letuša do Solčave, pravijo, da je »Zgornja Savinjska dolina«, medtem ko najbolj severni del poznamo edino kot »Logarsko«. Za južni del porečja Savinje, od Celja do izliva v Savo, pa pravzaprav ni nobenega pokrajinskega imena, marveč so samo kraji: Laško, Rimske Toplice itd. V preteklosti se je izoblikovalo še tole razlikovanje: prebivalce v Braslovčah, na Polzeli, v Šempetru, Žalcu in Petrovčah ter okoliških naseljih so imenovali »Poljance«; prebivalce od Mozirja navzgor pa »Gorogrance«. Za prvo je koren, iz katerega so izpeljali ime, »polje«, za drugo ime pa »Gornji grad«. Ko boste zdaj z menoj potovali po Savinjski dolini, seveda samo v mislih, se ne bomo držali stvarnega zaporedja v naravi, marveč bomo »skakali« z levega na desni breg, z gora v doline, pa tudi iz stoletja v stoletje. Najstarejše sledove za prvim človekom pri nas so odkrili pod Olševo (1929 m). Dr. Srečko Brodar, nedavno upokojeni profesor na univerzi v Ljubljani, je pred 40 leti odkril pod Olševo zdaj že svetovno znamenito Potočko zijalko, v nadmorski višini 1700 metrov. V tej »zijalki«, to je jami, je živel prazgodovinski človek, ko je tod za hrano lovil divjad. V njej so našli kosti več kot 5000 ubitih jamskih medvedov, mimo njih pa še mnogo kamenitega in koščenega orožja ter tudi več kosov prvobitnega orodja. Vse to je zdaj razstavljeno v muzejih. Naravna znamenitost je tudi Rinka pod Okrešljem (1378 m) Okrešelj je ostanek velike ledeniške razpoke. Pod njim pada v globino 80 metrov slap Rinka — prvi izvir Savinje s komaj 3 stopinje Celzija. Bil sem še študent, ko sem prvič zagledal ta snop vode in se pognal podenj: kapljice so bile tako mrzle, da so mi kožo kar prebadale kakor šivanke. Jaz pa sem škrtal z zobmi in — zdržal dve sekundici. Logarska, Matkov in Robanov kot... ... so tri doline, ki so se v obliki pahljače zajedle v strme stene Savinjskih Alp. Logarska je srednja in največja, Robanov kot je na desni, Matkov pa na levi strani Savinje. Z Matkovega kota je prekrasen razgled na panoramo gorskih velikanov, od Ojstrice (2349 m) prek Škarij do Planjave (2399 m). Bil sem tam še nedavno, pri enem najviše ležečih kmetov, Francu Žibovtu. 1250 metrov nad morjem je njegova kmetija in prav rad mi je razložil, kako si bo preuredil še dve sobi za turiste; kmalu bodo namreč tod speljali cesto prek prelaza v sosednjo Avstrijo. Doslej je imel Žibovt in njegovi sosedje z vrha Matkovega kota v prvo večje naselje, v dolino, polni dve uri hoda, pozimi pa včasih zavoljo snega tudi po več tednov niso zapuščali svojih hiš. Tudi mrlič je moral — zmrznjen — počakati na pokop do odjuge. Robanov kot v vznožju Ojstrice je z zakonom zaščiten naravni park. Za Logarsko pravijo, da je najlepša ledeniška dolina sploh na svetu. Verjamem. Obiskal sem jo prvič že kot študent v nižji gimnaziji in -— dobro razmislite! — vanjo prišel v enem dnevu peš 60 km daleč. Zdaj drve vsak dan v Logarsko avtobusi in limuzine, da jih poleti niti prešteti ne utegneš. Pred mesecem ali kaj, mi je nekdo potožil: »Nikjer ni več domačih jedi!« Domačih? Spomnil sem se in ga povabil k Francetu Plesniku, kmetu-gostilničarju v Logarsko, samo pol ure niže od slapa Rinke. Stavil sem celo, da nama bo Plesnik postregel s kislim mlekom. Stavo sem dobil. Postregel nama je z latvico mleka in krožnikom savinjskega svinjskega želodca. Ob latvici kislega mleka smo obujali spomine na nekdanje jedi v Savinjski dolini: na pehtranovo potico; sirove štruklje; krompir v plateh, ki si ga moraš olupiti sam, in zraven kislo mleko; krompir v plateh in s toukoucem — »hruševcem«; »toplo« solato z narezanim kuhanim krompirjem, posuto z ocvirki in polito z domačim jesihom; ajdove žgance, zabeljene in z vročim mlekom polite, da so po njih plavali mastni »cinki«. .. V Solčavi vas pozdravi gotska cerkvica vrh grička ob cesti. Ali ste jo že videli takole zjutraj ali pod večer, ko so jo — ali že ali pa še — zlatili sončni žarki na temno zelenem ozadju v daljavi? Da? Potem trdim tudi v vašem imenu, da je ne boste nikoli pozabili, tako lepa je. Na dvoje znamenitosti naj vas opozorim, na tiso-velikanko, ki je stara 4000 let, kakšnih 30 minut iz vasi, in na romanski kipec Madone v cerkvici, ki je edinstvena umetnina, je iz kamna, visok 58 cm in v vznožju širok 23 cm. O njem krožijo legende. Od Solčave do Luč se mora Savinja prebijati skozi prav tesno sotesko-. V njej je najbolj slavna Igla, koničasta blizu 30 m visoka skala nad cesto. Nekoč so se morali Solčavani prerivati skoz ozko špranjo med to koničasto skalo, ki se zdaj imenuje Igla, in steno ob njej, če so hoteli priti do Luč in naprej v svet. Nič čudnega, če so menili, da je bila tista špranja enaka luknjici v igli. Od tod njeno ime. Pod Iglo je »presihajoči« studenec, zanimiv »mehanizem« narave, ki kot pravi »perpetum mobile« povzroča, da je studenec zdaj poln vode, zdaj spet suh. Luče so prebivalci zelo modernizirali, da slove kot letovi-ščarski kraj. Čeravno so kot gnezdo skrite pod mogočno Raduho (2062), so zgradili lasten televizijski pretvornik. Trg Ljubno je bilo med NOV središče velikih bojev. Večkrat je menjalo gospodarja, dokler ga niso partizani dokončno osvobodili. Po vojni so si domačini kaj hitro obnovili domove in zdaj znova cvetijo: gozdarstvo, živinoreja, planšarstvo in turizem. Razstave goveje živine na Ljubnem slove še daleč izven Savinjske doline. Ljubno je tudi metropola nekdanje »Flosarije«. Les so sicer plavili po Savinji še više, toda tu so ga vezali v flose, da je potem »krmaniš«, to je glavni na flosu, ukazoval navzdol po Savinji, Savi in Donavi do Črnega morja. »Flosarija« je dandanes že zgodovina, trda a nadvse častna, ostal pa je nanjo spomin, ki postaja zaželena, turistična atrakcija: FLOSARSKI BAL. Vsako prvo nedeljo v avgustu pohiti množica od vseh strani sveta na veselico ob Savinji pod Ljubnem. Radmirski zaklad Vedel sem zanj, a doslej mi ni uspelo, da bi ga videl. Letos sem ga videl prvič. Tako skrbno ga čuvajo pred — tatovi. In ne brez vzroka! Najprej je stala na holmu ob križišču cest z Ljubnega proti Celju oziroma z Ljubnega proti Gornjemu gradu cerkev sv. Barbare. Ko pa je tod razsajala kuga, pred nekako 250 leti, so postavili novo, večjo in jo posvetili sv. Frančišku Ksaveriju. Narod pozna kraj tudi kot: »Frančišek«. Patron cerkve sv. Frančiška je bil jezuitski red, za katerega vemo, da je imel tesne zveze po vseh takratnih evropskih dvorih. Tako je tudi lahko pridobil od mnogih »kronanih« glav dragocene darove za Radmirje. V stoletju se je nabralo cerkvenih oblačil, predmetov za obrede in drugih umetnin zlatarske obrti toliko, da že moramo govoriti o »radmirskem zakladu«. Vrednosti tega zaklada ni mogoče izraziti v nobeni valuti, ker je kratkomalo nedoločljiva. Res pa je, da ponujajo za odkup nekaterih dragocenosti muzeji na 1 Gotovlje v Savinjski dolini (Foto: Joco Žnidaršič) 2 Skladišče za suli hmelj v Žalcu, visoko približno toliko kakor ljubljanski nebotičnik. Vanj lahko spravijo do 700 ton suhega hmelja (Foto: Jaka Slokan) 3 Živinski sejmi v Ljubnem v Zgornji Savinjski dolini slove po vsej dolini in še čez meje Slovenije. (Foto: Jaka Slokan) Dunaju, v Varšavi in Parizu, pa tudi mnogokje drugje še, pravljične vsote, ki gredo v stotine milijonov naših dinarjev. Med glavnimi predmeti so: zlati kelihi v teži po več kilogramov. Darovalci so bili dekan Schraegl, avstrijska cesarica Marija Terezija in francoska prestolonaslednica Marija Jožefa. Izdelal jih je slavni pariški zlatar R. I. August. Srebrnozlata monštranca, težka 7 kg, ki jo je podarila avstrijska nadvojvo-dinja Marija Ana leta 1746. Monštranco so pokrivali rubini in smaragdi in drugi žlahtni kamni. Ko je leta 1941 nemški okupator vdrl v Zgornjo Savinjsko dolino, so domačini zakopali ves zaklad globoko v zemljo in ga tako rešili. Na prelomu v svobodo se je le našel skrunitelj, ki je ukradel več predmetov. Monštranco so sicer rešili, vendar brez mnogih dragih kamnov in poškodovano. Tudi med mašnimi plašči je umetnina, ki naj bi jo po izročilu zvezla lastnoročno cesarica Marija Terezija. V ta plašč je vtkanih blizu 7 kg srebra in zlata in nič čudnega ni, če zanj moledujejo Dunajčani za svoj muzej. No, ostal bo, kakor vse drugo, v Radmirju, občina pa bo kmalu omogočila ureditev muzejske zbirke, kjer bo »radmirski zaklad« varen in vsem številnim nestrpnim turistom na ogled. Rečica v Savinjski dolini Ko sem nedavno zavil z glavne ceste, da poiščem kraj, kjer so lani montirali obiralni stroj za hmelj, me je s pločnika pred hišico poklicala Pepca Petrin. Opazila je namreč na avtomobilu oznako »Press« in fotografski aparat v mojih rokah. Beseda je dala besedo. Tako sem izvedel, da je upokojenka, ki si želi obnoviti dom ob cesti, da bo že vstop v Rečico nudil lep pogled. Povedala je tudi, da je sorodnica gospe Marie Prisland, častne predsednice Slovenske ženske zveze v Ameriki, ki prihaja pogosto sem, v svoj rodni kraj. Trg Rečica je osredek te že od nekdaj napredne deželice, »Rečiške kotline«, z visoko razvitim kmetijstvom. Tudi zlato rožico — hmelj gojijo in od lani brni nedaleč iz trga — sredi velikega kompleksa žičnic iz prenapetega betona — tudi stroj za obiranje. In preteklost Rečice? Oglejski patriarhi in ljubljanski škofje so bili nekoč stalni gostje v njej. Ali veste, po čem slove dandanes Nazarje? Poznavalec Savinjske doline si bo, kakor hitro izustite »Nazarje«, takoj predstavljal: lesno industrijo in J. Horvata-Jakija, slikar j a-samouka, ki se je priselil sem pred 10 leti, zdaj pa si je postavil atelje in galerijo. Najprej malo zgodovine tega kraja. Tam, kjer se izliva Dreta v Savinjo, je strma skala, na kateri je bil grad že v zgodnjem srednjem veku. Celjski grofje so v vznožju sezidali nov grad štirikotne oblike, ki ga je pozneje kupil ljubljanski škof Tomaž Hren. Škof Anton Bonaventura Jeglič je na grajski skali zgradil Marijin grad (poprej Vrbovec). Na širokem griču onstran Drete, Gradišču, je Tomaž Hren sezidal tudi kapelico, enako loretanski hišici. Iz nje sta se razvila samostan in romarska pot. Ljubljanska škofija je bila lastnica obširnih gozdov po vsej Zgornji Savinjski dolini, zavoljo tega je zlagoma, zlasti po prvi svetovni vojni, uredila žagarsko obrt, ki se je nato razvila v industrijo. Povsem razumljivo, da je lesna industrija še bolj zaživela po vojni. Zdaj je v Nazarjih velik delovni kolektiv, pošta, šola, zdravstveni dom — skratka, zgradbe rasto zares kot gobe po dežju. Nazarje želi prerasti — sosednji trg Mozirje. V tekmi med kmetijstvom in industrijo navadno vselej zmaga — industrija. Pravim, da bodo v prihodnosti Nazarje celo večje od nekdaj mogočnega Gornjega grada (434 m nad morjem in okrog 1200 prebivalcev). Po vojni je Gornji grad sicer lepo urejen letoviščarski kraj, vendar ni razvil nobene industrije. Klic usode je treba ne le čuti — marveč mu tudi slediti! Tako modruje slikar Jože Horvat-Jaki. Jaki je sin ščemečih prekmurskih ravnic. Začutil je v sebi moč in si prevzel nadimek »Jaki« = »Močni«. Neuničljiv je v iskanju novih poti do »lepega«. Globok je, kakor tolmun v potoku; ne moreš mu videti dna in ne izmeriti obrežja. Gledal sem v njegovo delavnico, ob cesti pri osredku nazarske industrije, pa bi le stežka verjel, da je samo eno od poklicev: slikar, mizar, finomehanik, kovač itd. Jaki je kakor čarovnik-umetnik; karkoli zgrabi, že oblikuje v umetnino: platno, les, deska, hlod, železo, kamen, steklo! Jaki spremeni vse v podobo, v tisto »lepo«, kar sodi na to steno, v oni kotiček delavnice, na ta zid v dvorano pa tudi na ono mizo v gostišču. Pravijo, da je samouk. Rodil se je pred 36 leti v Murski Soboti in pozneje blodil po svetu, dokler ni pred več kot desetimi leti obstal v Nazarjih. Življenje mu je nudilo — več univerz. Sanjskih prividov se ne more znebiti. Zdaj bruha iz sebe umetnine in jih izvaža po vsem svetu. Predvsem — Jaki je umetnik brez določenega »izma«, pač pa s trdno voljo, da bo ustvaril za vsakogar nekaj lepega. Kaj ga veže na Savinjsko dolino? Takole pravi: »Čudovite lepote narave, odkrita in jasna beseda ljudi ter njihovi pogledi naprej!« Jaki bo prvi v Savinjski dolini odprl galerijo, kjer bodo razstavljali umetniki s svetovnimi imeni, kot je na primer veliki španski slikar Picasso, ki je s svojimi umetninami zavzel ves kulturni svet. Skozi Mozirje ... ... pohitimo navzdol proti soteski nad Letušem. Zakaj soteska? Obakraj Savinje se dvigajo strme stene, tako da je struga povsem stisnjena in nekaj sto metrov teče po naplavljenem produ brez slehernega valčka, tako da ni nič čudnega, če se je v preteklosti spletla legenda, po kateri naj bi tod bežala Marija pred zasledovalci s sinčkom v naročju, ki da je prav tu — zaspal. Mati je tiho zapela pesem »Voda, tiho teci, da mi sinčka ne zbudiš!« in po legendi uspela. Ali ste že culi za savinjsko rožo? »Zlata rožica je,« ji pravijo celo domačini, kadar dobro obrodi in jo dobro prodajo. Savinjska roža je posredno — dvakrat zlata! Že malodane sto let slovi zavoljo svojih odlik: neosemenjenosti, žlahtne arome in največ »alfa« smol v prahu. In prav zavoljo tega ponujajo zanjo pivovarne na vseh kontinentih valute z zlato podlago. V Savinjski dolini pridelajo letno približno 2500 ton suhega hmelja in skoraj vsega izvozijo v tujino (95'%). Poprečni izkupiček zanj znaša na leto po 5 milijonov ZDA dolarjev. Pa tudi več. Če dodam, da je to pridelek z bore 2000 hektarov, potem menda res pripada hmelju vzdevek »zlata rož’ca«, kaj ne da! V novem veku pridelujejo hmelj pač tam, kjer uspeva, in če je zanj konjunktura na svetovnem trgu. Kakor hitro pa ni več na obzorju dobiček, se prenehajo ukvarjati z njim. Le nekje ni tako! V Savinjski dolini! Tu ga goje že sto let brez prekinitve. Tudi prvo in drugo svetovno vojno in kljub zdaj omamno visoki, zdaj spet obupno nizki prodajni ceni. Letos nebo sicer ni bilo kaj prida naklonjeno. Od vsega začetka so se plohe le prepogosto ponavljale. Večdnevno deževje na začetku obiranja in proti koncu, vmes pa cesti obiski toče, vse to bo letos za nekoliko zmanjšalo pridelek. Toda, kljub temu bo ■— trud v glavnem poplačan. * Ali zdaj kaj bolje poznate Savinjsko dolino? Morda nekoliko bolje kot doslej, vendar nikakor ne še povsem. Toliko je v njej še lepega in prijetnega! Na primer — koline! Ste bili že kdaj gost na kmetiji v Savinjski dolini »na domačem prazniku«? Tako pravijo namreč kolinam. Pozimi, ko pripravljajo znameniti savinjski svinjski želodec, specialiteto za prihodnje poletje? Pridite, iskreno vas vabim! ENOTNOST NA TEMELJE ENAKOPRAVNOSTI (O|) RISALA: LIDIJA OSTERC POZABLJENO JABOLKO JANA KAMORKOLI POGLEDAŠ - VSE SE PRIPRAVUA NA ZIMSKI POČITEK. SONCE ZASPANO KUKA SKOZI JESENSKE MEGLE; VSAK DAN BOLJ ZGODAJ SE ODPRAVI ZA GORE. VRTOVI SO POSPRAVLJENI IN POGRABLJENI; NE ENE ROŽICE NE NAJDEŠ NA GREDICI NE ENE GLAVICE NA NJIVI. NOČNI VETER JE SPIHAL ZADNJE LISTE Z DREVES IN VEJE, GOLE IN ŽALOSTNE ŠTRLE PROTI NEBU. LE Z JABLANE SREDI VRTA BINGLJA POZABLJENO JABOLKO. ŽALOSTNO SE OZIRA OKROG IN PREMIŠLJUJE: ZAKAJ GA NIHČE NI UTRGAL? ALI JE MAR TAKO GRDO IN PIŠKAVO, DA GA NIHČE NE MARA? NAPIHUJE LICA, DA BI BILO VIDETI VEČJE, TODA NIKOGAR NI NA VRT, DA BI GA OPAZIL. VSE BRATCE SO POTRGALI IN ODNESLI V SHRAMBO, LE NJEGA SO POZABILI NA VRTU. SAMO SAMCATO BINGLJA Z VEJE; OD SAMOTE IN ŽALOSTI MU RDIJO LICA. TEDAJ SE NA VRT PRIPODIJO OTROCI. PRAVZAPRAV NIMAJO KAJ POČETI TOD. PUST IN PRAZEN JE VRT BREZ ROŽ IN BREZ LISTJA. LE SPOMINI SO JIH PRIGNALI NAZAJ. KAKO LEPO SO SE POLETI IGRALI MED VISOKO TRAVO IN KOLIKOKRAT SO PLEZALI NA KROŠNJE DREVES IN SE SLADKALI S SOČNIMI SADEŽI! OZRO SE MED GOLE VEJE; TEDAJ PA VSI HKRATI ZAKLIČEJO: -ŠE ENO JABOLKO JE POČAKALO NA NAS!« RAZVRSTE SE POD JABLANO IN STRME V POZABLJENI SADEŽ. »STAVIM,« ZAKLIČE IGOR, »DA JE TO NAJDEBELEJŠE JABOLKO, KI JE ZRASTLO NA NAŠEM VRTU!« »STAVIM,« ZAKLIČE MAJA, »DA JE TO NAJBOLJ RDEČE JABOLKO, KI JE ZRASTLO NA TEM VRTU.« »STAVIM,« ZAKLIČE METKA, »DA JE TO NAJSLAJŠE JABOLKO, KI JE ZRASTLO NA NAŠEM VRTU.« MATIČEK, KI JE NAJSPRETNEJŠI, PA ROČNO SPLEZA NA DREVO, UTRGA JABOLKO IN GA ODNESE NA TLA. LE KAJ BI Z NJIM? ČIGAVO BO TO NAJLEPŠE JABOLKO? KDO GA BO POJEDEL. »MOJE BO,« PRAVI IGOR, »JAZ SEM GA PRVI ZAGLEDAL.« »MOJE BO,« PRAVI MATIČEK, »JAZ SEM SPLEZAL PONJ.« »MOJE BO,« PRAVI MAJA, »JAZ SEM NAJMANJŠA IN SEM GA NAJBOLJ POTREBNA.« METKA PA ZAKLIČE: »NE IGORJEVO NE BO NE MATIČKOVO IN NE MAJINO. BABICI GA BOMO ODNESLI. BABICA JE NAJBOLJ PRIDNA. NOS Ml PRAVI, DA NAM JE SPEKLA POTICO IN LE ONA ZASLUŽI TO NAJLEPŠE IN NAJSLAJŠE JABOLKO.« OTROCI SO PRIKIMALI. STEKLI SO K BABICI IN JI PODARILI JABOLKO. EJ, KAKO GA JE BILA BABICA VESELA! PRI PRIČI JE VSAKEMU OTROKU ODREZALA DEBEL KOS POTICE. IN MEDTEM, KO SO SE OTROCI SLADKALI S POTICO, JE BABICA OBČUDOVALA JABOLKO IN GOVORILA: »RES, TO JE NAJLEPŠE IN NAJVEČJE JABOLKO, KI JE KDAJ ZRASTLO NA NAŠEM VRTU. SRCE Ml NE DA, DA BI GA SAMA POJEDLA.« RAZDELILA GA JE NA PET DELOV: ŠTIRI DEBELE IN ENEGA TENKEGA, TENKEGA. DEBELE JE RAZDELILA MED OTROKE, TENKEGA JE OBDRŽALA ZASE. TAKO SO BILI VSI DELEŽNI TEGA NAJLEPŠEGA JABOLKA IN VSI SO BILI ZADOVOLJNI. ČE PA JE BILO ZADOVOLJNO TUDI JABOLKO, TEGA NAM TA ZGODBA, ŽAL, NE POVE. 1 Nova šola v Ajdovščini 2 Osnovna šola v Izoli nove šole na Primorskem Nova ŠOIa v Do3brovem v Brdih V Sloveniji je bilo v zadnjih treh letih namenjenih nad 20 milijard starih dinarjev za izgradnjo novih osnovnih, srednjih, visokih in posebnih šol oziroma za modernizacijo starih šolskih poslopij. Samo osnovnih šol je bilo od leta 1964 do danes zgrajenih 53 oziroma bo dograjenih še to jesen, razširjenih z dozidavami 25 šolskih zgradb, 90 šol pa prenovljenih in sodobno urejenih. V septembru so sprejele svoje prve učence tudi tri sodobno urejene nove šole na Primorskem. Slovesno so odprli novo šolo v Dobrovem v Brdih, ki je res lepa, svetla in prostorna. Za gradnjo so potrošili več ko tristo milijonov starih dinarjev. Republika je pomagala občini s posojilom 124 milijonov, ostalo so pa zbrali prebivalci občine Nova Gorica preko svojega občinskega proračuna in drugače. Precej so prispevali domačini in delovni kolektivi iz drugih krajev občine. V novi šoli so prvič sedli v šolske klopi tudi učenci v Izoli, kjer so jo tudi zelo potrebovali. Saj se je prebivalstvo tudi v Izoli v zadnjih letih precej pomnožilo. Včasih je Izola v šolah imela 800 šolarjev, zdaj jih ima pa še tisoč več. Samo osnovnošolcev je v Izoli 1400. Za novo šolo je dala republika Slovenija 112 milijonov dinarjev posojila, nad 270 milijonov dinarjev so pa zbrali sami občani. Posebno veliko razumevanja za gradnjo te šole so imeli pri delovnih kolektivih, saj so leta 1961, ko so šolo že začeli graditi, dali za gradnjo 10 milijonov dinarjev, naslednje leto pa še 75 milijonov. V letih 1962—1964 pa so s petodstotnim deležem od osebnih dohodkov zbrali nad 62 milijonov. Tretja nova šola, ki je bila letos izročena namenu, je v Ajdovščini. Solo so zgradili v okviru organizirane akcije, ki jo vodi republiški sekretariat za prosveto in kulturo. Ta si prizadeva, da bi bila Kultura ultura ULTURA gradnja čim cenejša, kljub temu, da objekt obdrži vso potrebno kvaliteto. Šola v Ajdovščini je prva, ki je bila zgrajena v okviru te akcije. Zgradili so' jo v enem letu. Občina je dobila 170 milijonov posojila iz republiškega proračuna, preostala sredstva pa je zbrala sama. V celoti je gradnja veljala nekaj nad 300 milijonov dinarjev. Jubilej slovenske znanstvenice Nedavno je slavila v Ljubljani svoj 80. rojstni dan znana slovenska znanstvenica dr. Angela Piskernik. Po poreklu je Korošica, iz Lobnika pri Železni kaplji. Učiteljišče je obiskovala v Celovcu, maturirala je v Gradcu, od tam pa jo je življenjska pot povedla na Dunaj, kjer je obiskovala univerzo. Na dunajski univerzi je v zgodovinskem letu 1914 prejela za svoje delo s področja botanike kot prva Slovenka doktorski naslov. Kasneje je poučevala kot profesorica naravoslovja v Sloveniji. Nekaj časa je živela tudi na Dolenjskem, ko je službovala kot profesorica na novomeški gimnaziji. Med študenti je bila zelo priljubljena. Med ljubitelji našega rastlinstva in študenti naravoslovja je zelo popularna njena knjiga »Ključ za določanje cvetnic in praprotnic«. Kot zavedna Slovenka se je vselej in povsod potegovala za enakopravnost in svobodo našega naroda. Tudi v najtežjih dneh ni zatajila tega svojega prepričanja. Zato je morala v zloglasno taborišče Ra-vensbrtick in je komaj ušla plinski celici. Razprava o financiranju izobraževanja V Sloveniji je bil do 20. septembra v javni razpravi osnutek zakona o financiranju izobraževanja in vzgoje v naši republiki. Ta osnutek je bil sicer le načelen, saj ni predvideval nobenega odstotka, po katerem naj bi se zbiral denar, kljub temu pa je pomemben dokument, ki je bil še zlasti važen za številne šolske kolektive. Med javno razpravo so se morali zainteresirani predvsem odločiti, katere dejavnosti izobraževalnih zavodov naj bi financirali iz sredstev, ki se bodo zbirala v sklad izobraževalnih skupnosti in kakšna sredstva bodo za to potrebna. Igralec in recitator Janez Koltaeek Kultdba ULTCRA ULTURA Pred mnogimi leti, še pred prvo svetovno vojno, sta prišla iz Slovaške v Ljubljano mlada človeka — žena in mož. On delavec, ona gospodinja. Ni jima bilo postlano z rožicami: otroci so prihajali na svet drug za drugim, denarja je bilo malo, kruha nikoli preveč, devet lačnih ust pia je kar naprej spraševalo in prosilo zanj. Vsakega rojstva sta bila vesela — vesela novega člana družine in obenem zaskrbljena. Tudi ko se je rodil Janez, je bilo tako. In ko je fant odrasel šolskim klopem, ni bilo mogoče misliti na nadaljnje šolanje. V uk so ga dali. V Strojnih tovarnah in livarnah v Ljubljani je postal železostrugar in tako je vsak dan hodil na šiht, dokler niso v letih krize pred vojno tovarne zaprli. Jianez se je pridružil množici brezposelnih; ker pa je bilo treba živeti, je začasno delal to in ono. Pozneje se mu je nasmehnila sreča: postal je voznik tramvaja v Ljubljani, nato pa je napredoval celo do sprevodnika. Vsaj za silo je bil preskrbljen in ¡bolj 'brez skrbi se je lahko posvečal svojemu priljubljenemu konjičku — odrski igri. Kot tramvajski sprevodnik je tudi dočakal drugo svetovno vojno. Bil je aktivist Osvobodilne fronte, zato so ga italijanski okupatorji odpeljali v zapore v Italijo. Več kot leto dni je bil tam. Osvoboditev pa je doživel doma. In spominjam se ga — na prvem ljubljanskem mitingu v Šiški je z odra zazvenela njegova klena beseda: recitacija v čast osvoboditeljem! Janez Rohaček, nekdanji železostrugar in tramvajski voznik je danes daleč naokrog znani dramski umetnik, prvak Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, interpret mnogih likov v radijskih in televizijskih dramskih delih, filmski igralec, recitator, dober znanec mnogih slovenskih izseljencev v Evropi pa tudi v Ameriki. Že vrsto let se poznava. Prvič sem ga slišal in videl, ko je nastopal v neki drami, takrat še igralec — amater. Ko se je v dvorani prižgala luč, so bili le redki med gledalci, ki si ne bi otirali solz. Janez Rohaček je s svojo igro osvojil vse. In danes? Ni ga, ki bi znal tako povedati slovensko narodno pesem, naj bo šaljiva ali otožna. Glas kot veliki bronasti zvon! Pa razni dramski liki, radijske in televizijske stvaritve! Janez Rohaček je danes pojem! — Človek bi rekel, da si igralec že menda od rojstva? — To ravno ne, dosti manj pa tudi ne! Štirinajst let mi je bilo, ko sem prvič zares stopil na oder. Igrali smo igro »Damoklejev meč« in strašno sem bil važen, čeprav sem bolj molčal kot govoril. Bolj sem bil »meč« kot pa igralec! — In kje si doživel ta svoj ognjeni krst? — Pri Svobodi v Spodnji Šiški. Tam smo stanovali. Vse do leta 1935 sem nastopal na tem odru, potem pa je bila Svoboda kot delavsko-prosvetno društvo prepovedana. Starejši ko sem postajal, večje vloge sem dobival, nazadnje sem bil že nekakšen »prvak« Svobodinega gledališča. Po Svobodi sem se pridružil amaterskemu gledališču Vodnik v Zgornji Šiški in Sokolu. Tu sem ostal vse do vojne. — Kdaj pa si se »sprevrgel« v poklicnega igralca? — Že na jesen leta 1939 so me povabili v ljubljansko Dramo. Pri Sokolu v Šiški smo igrali »Pesem s ceste«, jaz pa sem imel v njej vlogo Miška. Nemara sem še kar igral, saj me najbrž drugače ne 'bi povabili. Toda odklonil sem — niti pomisliti si nisem upal, da bi postal član tako renomirane gledališke hiše s takimi mojstri, kot so bili Ivan Levar, Skrbinšek in drugi. Cisto preprosto: nisem se čutil sposobnega za Dramo. ■—■ Korajžo si dobil šele po vojni? — Šele po vojni. Takrat so me ponovno povabili. S strahom sem se odzval, saj ibi morebitni neuspeh morda za vselej pretrgal moje gledališke ambicije. Pa je kar šlo in brž ko je bila ustanovljena Akademija za igralsko umetnost v Ljubljani, sem se vpisal vanjo. Tu sem tudi diplomiral iz umetniške besede in dramske igre. Kot diplomant Akademije in že uveljavljeni igralec je dobil Janez Rohaček mesto v ljubljanskem Mestnem gledališču; tu je ostal štiri leta. Od sezone 1955/56 naprej pa je ves čas član Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, osrednje gledališke hiše v Sloveniji. V dosedanji umetniški karieri je igral Janez Rohaček različne like. Toda najbolj . so mu pri srcu karakterne vloge. Rad se spominja svojih upodobitev župnika v »Martinu Kačurju«, zdravnika v »Lepi Vidi«, mežniarja v »Dolini Šentflorjanski« in drugih. Še bolj kot igralec pa je morda Janez Rohaček znan v vsej Sloveniji kot izvrsten recitator. Prvi po vojni je začel gojiti recitacijo slovenske narodne pesmi in, z njo je prepotoval dobršen del naše domovine. Skoraj bi laže našteli tiste kraje, kjer Rohaček še ni nastopil, kot pa one, v katerih je že bil. — Najraje recitiram Prešernove, Gradnikove in Kettejeve pesmi. Zelo so mi pri srcu partizanske, nič manj tudi slovenske narodne, ki sem jih prav načrtno zbiral. Janez Rohaček je bil že dvakrat ali trikrat med našimi rojaki v evropskih deželah, predvsem v Franciji, Zahodni Nemčiji in Holandiji. Prvič s kvintetom Avsenik in Fanti na vasi, pozneje z Zadovoljnimi Kranjci. Tisti, ki so bili na omenjenih nastopih, se gotovo spominjajo »Srečnega Blažeta«, »Gorenjske narodne«, »Ciganske« ali občuteno in umetniško podanih »Zdravice« Franceta. Prešerna, »Rošlina in Verjanka« in drugih! Ob Rohačkovi kleni besedi so ljudje kot onemeli in če je bil ob koncu aplavz včasih celo večji kot ob valčkih in polkah, ni nič čudnega. Celo tujci, ki so ga poslušali, so pravili, da jih je s svojo besedo skoraj prepričal, čeprav ne vedo, kaj je hotel povedati! — Veš, takih gostovanj si pa še želim. Tako prijetno domače je bilo. Kdo ve, če bo še kdaj prišlo do tega? Mislim, da to ni nemogoče! Kaj menite? Ernest Petrin ¡Kove knjige Bogastvo naših ljudskih pesmi je spodbudilo mnoge pesnike, da so posegali v vsebino in obliko zapiskov ljudskega pesniškega izročila. Že Prešeren je ustvaril nekaj najlepših prepesnitev narodnih umotvorov. Med obema vojnama pa se je z umetno obdelavo ljudske pripovedne pesmi najbolj ukvarjal pesnik Pavel Golia. V njegovi zapuščini se je ohranila cela zbirka takih prepesnitev in zdaj je ta zbirka pod naslovom »Gospod Baroda« izšla pri založbi Mladinska knjiga. V njej je zbranih štirideset naših najlepših narodnih pripovednih pesmi, kot so pesmi o Kralju Matjažu, Gospodu Barodi, Trdo-glavu in Marjetici, Galjotu, Ribniški Alenčici, Hudobnem graščaku itd. Pavel Golia se je precej svobodno loteval motivov in snovi ljudskega pesniškega blaga v želji, da bi bile posamezne zgodbe razumljivejše in dostopnejše sodobnemu bralcu. Pesmi pa kljub temu niso izgubile svojega staro-žitnega čara. K temu je po likovni plati zelo uspešno prispeval slikar Jože Ciuha, katerega barvne podobe so polne srednjeveške naivnosti, živopisnosti in razgibanosti. Državna založba Slovenije je izdala izbor lirike Frana Albrehta »Pesmi«. Pričujoča zbirka nam predstavlja pesnika kot enega tistih slovenskih izpovedovalcev, ki so moč svoje pesniške besede usmerjali predvsem v razglabljanju in reševanju naših domačih socialnih, narodno-politič-nih in kulturnih vprašanj. Tudi osebni problemi so ga zanimali predvsem tedaj, če so bili pomembni tudi za druge ljudi, za družbo. Rado Bordon je pri mariborski založbi »Obzorja« izdal zajetno zbirko: »Nes(p)o-dobne basni«. V preobleki, ki je značilna za to slovstveno zvrst, biča napake in nepravilnosti našega časa, ki jih človek nekritično pripisuje živalskemu svetu. Pri isti založbi so izšli potopisni vtisi Bogdana Pogačnika »Povsod so ljudje«. Bogdan Pogačnik je v povojnih letih v službi »sedme velesile« premeril domala vse kontinente. Na teh potovanjih se je srečal tako s svetovno znanimi politiki in umetniki kot s preprostimi delavci in borci za svobodo in človeške pravice, z bliščem in bedo, z modrostjo in topoglavostjo. Njegovi spisi se bero ponekod kot novele ali črtice, ponekod pa kot razmišljanja sodobnega izobraženca ali kot pisma prijatelju z dolge poti. Državna založba Slovenije je v zbirki »Tokovi časa« izdala knjigo »Stolp«, ki jo je spisal mladi slovenski avtor Rudi Šeligo. Njegova proza kaže vse značilnosti modernega pripovedništva, ki se skozi površino vsakdanjega videza prebija do globljih silnic človekovega ravnanja. Založba Mladinska knjiga je v svojo zbirko »Moja knjižnica« vključila mladinski roman Jožeta Pahorja »Otrok črnega rodu«. Delo, ki je prvič izšlo leta 1947, govori o življenjski usodi predvojnega otroka in o problemih, ki so ga prizadeli zaradi socialne neenakopravnosti. V zbirki »Sinji galeb« iste založbe pa je izšla vesela zgodba Smiljana Rozmana »Čudežni pisalni strojček«. V zgodbi srečamo osebe iz starega pravljičnega sveta, kralja, kraljeviča, princesko in druge. Te osebe pa je pisatelj prestavil v današnji svet, jim nadel vesele poteze, zraven pa pritaknil neprisiljeni pouk, ki poziva k sožitju, miru med ljudmi in zadovoljnemu, srečnemu življenju. Zbirka jugoslovanskih novel v angleščini Angleški prevodi iz jugoslovanske literature so sorazmerno redki in zato' se vsakega tem bolj razveselimo. Tako je pred časom v Londonu izšel v zbirki The Worlds Classics ličen izbor jugoslovanskih novel pod naslovom Yugoslav short Stories kot 608. zvezek te zbirke. Novele je zbral, prevedel ter oskrbel z uvodom Svetozar Koljevič, profesor angleške literature na univerzi v Sarajevu. Delo je sad njegovega dveletnega bivanja na univerzi v Bloomingtonu (Indiana ZDA), kjer so mu — kakor sam pravi — pomagali tudi tamkajšnji študentje angleškega jezika in primerjalne literature. Knjiga se začne z uvodom, v katerem prevajalec podaja pregled jugoslovanskih literatur, nato pa na kratko označi vsako izmed prevedenih novel obenem s podatki o posameznih pisateljih. Nato sledijo- v prevodu dela 18 jugoslovanskih novelistov od najstarejših iz druge polovice prejšnjega stoletja do sodobnikov. Okrog desettisoč ljudi se je 11. septembra zbralo v Vršnem pod Krnom, rojstnem kraju pesnika Simona Gregorčiča. Ob 60-letnici pesnikove smrti je bila tam velika slovesnost. Njegovo rojstno hišo so s prispevki Slovencev doma in v zamejstvu odkupili in spremenili v muzej Od Slovencev so zastopani Ivan Cankar, Miško Kranjec in Ciril Kosmač. Colectiou of Yugoslav Kovels lu English Language English translations of Yugoslav literature are comparatively rare and therefore every translation makes us still more happy. A short time ago, a nice selection of Yugoslav novels, under the title ’’Yugoslav Short Stories”, was published in London in the collection ’’The Worlds Classics” as the 608th volume of it. The Novels were collected, and translated by Svetozar Koljevič, the professor of English literature in Sarajevo- University, who- also provited it with the- preface. The work is the result of his two year’s stay in the University of Bloomington (Indiana USA), where he was — as he says himself — helped by the students of English language and comparative literature there. The book begins with the preface, in which tlhe translator presents the general view of Yugoslav literature. Then he goes on to give the characteristics of every translated novel together with the qualities of each writer. The translation includes works of the second half of the last century up to the present day novel writers. Slovenian writers, such as Ivan Cankar, Miško Kranjec and Ciril Kosmač are amongst those portrayed. ‘MtiSlr. 1 Kaj bi pikniki brez prašička na ražnju. Tudi na pikniku društva sv. Barbare v Jeanne d’Arc so jih pekli 2 Slovenske sokolice št. 442 SNPJ ob 60-letnici društva 3 Petdeset let so že članice pri društvu Slovenske sokolice: sede Frances Legat, predsednica Karolina Plutt, Ivanka Shiffrer, zapisnikarica. Stoje: Pepca Šestak, Ana Likozar, Marie Hrovatin, Anna Svigel KAŠI PO SVETU poslednjo pot, se poslove od nje s toplo sestrsko' besedo in šopkom slovenskih rdečih nageljnov, da ji bo lažji počitek v tuji deželi. Toda ne le ob grenkih urah slovesa, tudi sicer se rade Slovenske sokolice zbero, da se na prijetnem družabnem večera po napornem delovnem dnevu malo povesele tako po domače. Društvo ima tudi svoj mladinski oddelek: mamice pripeljejo vanj svoje otroke in stare mamice svoje vnučke. Tako so vsi kakor ena velika, vesela razumevajoča družina. Pred desetimi leti je društvo zelo slovesno praznovalo svoj zlati jubilej z banketom in bogatim koncertnim programom, pri katerem so sodelovali znani solisti, trio Zarje in kvartet Slovana. Dirigent je bil Anton Schubel. Govorili so: tajnica Cecilia Shubel, senator Frank J. Lausche, ustanoviteljica in prva predsednica Nežka Zalokar in glavni predsednik SNPJ Joseph Culkar. Vrlim Slovenskim sokolicam ob 60-letnici tudi naše tople čestitke! Uredništvo FRAKCIJA ■ Prireditev društva sv. Barbare v Jeanne d’Are Zopet se oglašamo od društva sv. Barbare iz Jeanne d’Are, da vam poročam o društvenem delu. Za proslavo 40-letnice društva je bilo prvotno sklenjeno, da jo bomo imeli na dvorišču tukajšnje šole. Ker pa nam avgust ni prinesel lepega vremena, poleg tega pa je bilo v tem mesecu precej članov zaradi dopustov odsotnih, prireditve ni bilo. Društveno zastavo smo spremili v cerkev, kakor je tukaj običaj. Dne 5. junija pa smo imeli za člane družabno prireditev na Holla Loo, v bližini Saint Awolda. Za člane je bil pripravljen okusen prigrizek in tudi pijače ni manjkalo. Dne 3. julija smo imeli veselico v gozdu v okolici Jeanne d’Are. Ker je bilo lepo vreme, je prišlo veliko Slovencev iz okraja Moselle. Prav prijetno smo se zabavali in tudi naplesali, saj je orkester Fredi Rool dobro- skrbel, da nam ni zmanjkalo domačih poskočnih polk in lepih valčkov. Vsem rojakom doma in po svetu prisrčne pozdrave. ZDA Alojz Plohl, tajnik društva sv. Barbara, Jeanne d’Arc H Jubilej Slovenskih sokolic Med številnimi jubileji, ki jih tudi letos praznujejo- naša slovenska društva v ZDA, ne smemo prezreti pomembnega jubileja društva Slovenske sokolice v Clevelandu. Letos 6. septembra je minilo šestdeset let od tistega dneva, ko se je nekaj zavednih mladih žen in deklet iz Clevelanda zbralo na domu Zalokarjeve Nežke z namenom, da uresničijo svojo zamisel in ustanove žensko podporno- društvo. V program so si zapisale: buditi med članicami narodno zavest, gojiti družabnost in telovadbo ter podpirati članice v bolezni. Na prireditvah so članice nastopale v sokolskih krojih. V prvi odbor so bile izvoljene: za predsednico Agnes Zalokarjeva, ki še živi, za podpredsednico Rose Benedict, za tajnico- Pavla Lovrenčič in za zapisnikarico Sofija Vilhar-Birk. Leta 1910 se je društvo Slovenske sokolice združilo z društvom sv. Barbara, ki se je nato v letu 1918 združilo s Slovensko delavsko podporno zvezo, kjer so Slovenske sokolice dobile št. 51. Čez dve leti pa se je Slovenska delavska podporna zveza združila s Slovensko narodno podporno jednoto in tedaj so dobile Slovenske sokolice št. 442. Skozi vseh dolgih šest desetletij korakajo- Slovenske sokolice odločno in zvesto po isti načelni poti, katero so začrtale ustanoviteljice. Pred leti, ko je bilo društveno življenje v Clevelandu v razcvetu, so Slovenske sokolice uprizarjale tudi dramske igre, prirejale veselice, vinske trgatve, piknike in podobno. Piknik Slovenskih sokolic, ki ga prirede vsako leto na izletniških prostorih SNPJ v Chardonu, Ohio, kjer so tudi članice te farme, je zelo popularna in priljubljena prireditev. Sicer je pa danes dejavnost društva predvsem na področju dobrodelnosti. Slovenske sokolice podpirajo razne- dobrodelne ustanove, predvsem zavetišče za ostarele v Clevelandu, izkazale so se pa tudi pred leti pri pomoči Sloveniji. Kadar oddide članica na svojo KI AS I PO SVETU ■ Štiri desetletja Slovenske ženske zveze Slovenska ženska zveza v ZDA zaključuje letos četrto desetletje svojega uspešnega delovanja. Ustanovljena je bila 19. decembra 1926 v Chicagu. Pobudo za njeno ustanovitev je dala in ji tudi krepko pomagala pri prvih korakih v življenje njena današnja častna predsednica, Marie Prislandova iz Sheboygana Wise., po rodu iz Rečice v Savinjski dolini. S svojo mnogostransko dejavnostjo si je Slovenska ženska zveza skozi štiri desetletja spisala obširno zgodovino, o kateri je podrobneje spregovorila Marie Prislandova v Slovenskem izseljenskem koledarju, letnik 1965. Zato bomo na tem mestu le kratko povzeli poglavitne dejavnosti SŽZ od začetka do danes ter jih ponekod dopolnili z novimi podatki. Ob ustanovitvi je imela SŽZ dve podružnici: prvo v Sheboyganu, Wise, in drugo v Chicagu. Obe skupaj sta imeli 72 članic. Že po dveh letih je število podružnic naraslo na enaindvajset, zdaj pa ima že 96 poslujočih podružnic v štirinajstih ameriških državah s skupno 12.000 članicami. Da bi ustvarila živo vez med podružnicami, je Zveza začela izdajati svoje glasilo, mesečnik Zarjo. V juliju 1929 je izšla prvič. Njena prva urednica je bila zdaj že pokojna Julie Gottlieb. Za njo sta revijo urejali Josephine Račič in Albina Novak. Sedanja urednica Zarje pa je Corinne Leskovar, hčerka glavne tajnice Albine Novakove. Zarja je v pravem pomenu besede ogledalo mnogostranske in živahne dejavnosti Zveze in njenih številnih podružnic. Posebna privlačnost pa je prav gotovo za vse članice stalna rubrika Marie Pri-slandove pod naslovom »Oh, ta svet«, v kateri po domače kramlja in modruje o mnogočem: od spominov in doživetij iz domačega kraja, do raznih zanimivosti, aktualnih obvestil pa vse tja do- dobrodušnih in hudomušnih šal. V krožkih se razvijajo različne dejavnosti: gojijo petje, družabnost, dramatiko, prirejajo razne tečaje itd. Nekatere podružnice imajo tudi lastne knjižnice. Od prireditev so zelo priljubljene razstave ročnih del in nazorno prikazovanje peke slovenskega peciva itd. Že nekaj desetletij deluje v okviru SŽZ tudi kegljaška liga. Več sto članic se vsako leto pomeri v tej spretnosti na kegljaškem tekmovanju. Omeniti moramo tudi publicistično dejavnost. Zveza je izdala zbirko nad dvesto slovenskih pesmi, ki jo je uredila Albina Novakova. Leta 1950 je izdala slovenske pesmi z notami, ki jih je uredil sloven-sko-ameriški pesnik in skladatelj Ivan Zorman. V redakciji Albine Novakove je izšla 1. 1951 v angleščini kuharska knjiga za pripravo slovenskih jedi. Razprodanih je bilo blizu 20.000 izvodov. Zaradi velikega zanimanja je glavni odbor Zveze leta 1963 izdal kuharsko knjigo v novi razširjeni izdaji. l Članice Slovenske ženske zveze na pikniku na Otočcu. V sredi častna predsednica Marie Prisland in glavna tajnica Albina Novak 2 Naraščaj SŽZ pridno pleše slovenske polke in valčke. Vodi jih (prva na desni) Miriam Leskovar, hčerka urednice Zarje 3 Najbolj prizadevne odbornice SŽZ. Prva med stoječimi na levi sedanja predsednica Antonija Turek, zadnja na, desni urednica Zarje Corinne Leskovar Ena najpomembnejših dejavnosti pa je vsekakor Zvezino delo z mladino. Na konvenciji v Chisholmu v Minnesoti so leta 1939 med drugim sprejele pomemben sklep: ustanovitev mladinskega oddelka. Sklep so uresničile. Tudi svoje uradno glasilo Zarjo so prilagodile svoji novi dejavnosti — razširile so jo na angleški del, da bi bila bolj dostopna mlademu, v Ameriki rojenemu članstvu. Mladinski krožki so danes ponos podružnic. Ker se odbor in članice zavedajo, kolikšnega pomena je za vsakega mladega človeka izobrazba, so pri Zvezi že pred dvajsetimi leti ustanovile šolninski sklad. Iz tega sklada poklanja Zveza že skozi 17 let vsako leto po dve štipendiji, vsako po 200 dolarjev, marljivim študentom in študentkam, ki jih starši ne morejo, oziroma jih težko šolajo. Točasno ima zveza v šolninskem skladu 9000 dolarjev. Letos, ob svoji 40-letnici so podelili namesto dveh štiri štipendije. Med zadnjo vojno je Zveza prispevala 3090 dolarjev za pomoč okupirani domovini. Članice zveze so prispevke zbirale po svojem glasilu Zarji. Akcijo je vodila tedanja glavna tajnica Josephine Erjavec. Tudi po vojni so SŽZ in posamezne njene podružnice izdatno pomagale rodni deželi s pošiljkami oblek, živil, zdravil, zdravniških instrumentov, šolskih potrebščin itd. Vrednost vseh pošiljk je znašala nad 34.000 dolarjev. Ob svojem jubileju je SŽZ razpisala nagradno kampanjo za pridobivanje novih članic, ki bo nedvomno uspešna, in bo še okrepila njene vrste. Lep uvod v jubilejno leto je bil koncert mlade slovenske mezzosopranistke Marije Kranjc-Fishinger letos 13. marca v Clevelandu. Koncert je odlično uspel in obogatil šolninski sklad zveze s 500 dolarji čistega dobička. Podružnice Slovenske ženske zveze iz države Wisconsin so imele jubilejno prireditev 11. septembra v Sheboyganu. Tudi na tej je na koncertnem programu sodelovala Marija Kranjc-Fishinger, o kateri pravijo poznavalci dobrega petja, da je pevka izrednih kvalitet. Čeprav zdaj, ko to pišemo, še nimamo poročil o tej proslavi, smo prepričani, da je lepo uspela, kakor tudi proslava podružnice št. 2, ki bo oktobra v Chicagu. Slovenski ženski zvezi, ki v povojnih letih redno organizira skupinske obiske v domovino ter s tem seznanja tudi naše mlajše na tujem rojene generacije z našo deželo in našo današnjo stvarnostjo, — toplo čestitamo k jubileju, ki naj bo pobudnik še novim uspehom in jubilejem. Uredništvo H Dvajset let pevskega zbora »Triglava V Clevelandu je več slovenskih zborov na vzhodni strani mesta, na zahodni strani pa je le eden. To je zbor »-Triglav-«, ki je bil ustanovljen leta 1947. V zboru so starejši in mlajši ljudje, predvsem tu rojeni, nekaj pa je nas rojenih tudi v Sloveniji. Vsi pa želimo še dolgo iet ohraniti našo lepo slovensko pesem. Vsako leto imamo en koncert in to prvo nedeljo v maju. Prihodnji koncert bomo tako imeli v nedeljo 7. maja 1967, ko bomo proslavljali tudi 20-letnico zbora. Veliko je dela in truda pri pevskih zborih, vse pa se pozabi, če se deluje složno. Naš zbor je imel veliko nastopov tudi drugod. V teh letih smo izgubili tri pevce in dobre podporne člane. Blag spomin vsem. Od nas je odšel tudi naš prijazni g. Subelj, za. njim vodi zbor g. Fr. Vauter. Radi obiskujemo tudi koncerte drugih pevskih zborov, še posebno smo bili veseli gostovanja Slovenskega okteta. Na naš letni koncert pa vabim vse, od blizu in daleč. Anna Jesenko, Cleveland ■ Uspešno delo za pomoč Skopju V septembru je bilo v New Yorku zborovanje Američanov jugoslovanskega porekla, ki so pregledali delo odbora naših izseljencev za pomoč Skopju. Na tem pomembnem sestanku se je zbralo blizu 400 zborovalcev. Navzoči so bili člani odbora za pomoč Skopju, predstavniki newyorških izseljenskih organizacij ter predstavnik Hrvatske bratske zajednice iz Pittsburgha. Zborovanja so se udeležili tudi člani stalne jugoslovanske misije pri Združenih narodih, generalnega konzulata SFRJ ter jugoslovanskih gospodarskih organizacij. Ob tej priliki so v kulturnem sporedu nastopili tudi nekateri jugoslovanski pevci, ki so na gostovanju v ZDA, in sicer Biserka in Dušan Cvejič, Ivica Serfezi in Marko Novosel. I Pismo iz Arnia, Kansas Pošiljam vam naročnino' za Rodno grudo in sporočam, da je tu umrl dobro znani rojak Anton Gabršek, doma je bil iz Št. Gotharda pri Trojanah. Po domače so mu rekli Leberjev Tone. Zapušča žalujočo soprogo in tri poročene hčerke, katerim vsi, ki smo pokojnika poznali, izrekamo toplo sožalje! Mary Cukjati ■ Pismo z druge konvencije SVI*J Predsednica Slovenske izseljenske matice Zima Vrščaj je drugi mladinski konvenciji SNPJ poslala pozdravno pismo, kjer jim je zaželela veliko uspeha pri njihovem delu. Udeleženci konvencije so se Zimi Vrščaj zahvalili z naslednjim pismom: »On behalf of all the members of the Second SNPJ Youth Convention may I thank you for the warm greetings which you extended. Present at the convention were seventy-five youth delegates, circle directors and many spectators. All were thrilled at hearing that those in Europe have taken an interest in our undertakings. The convention itself was a huge succes. The youth became more informed about the workings of the Lodge and about the members themselves. Sincelery yours. Barbara Turkovich, Secretary.-« Frank in Josie Vogrin iz Samsule na Floridi vodita slovensko šolo. Slovenščino poučuje na tej šoli Frances Benedikt iz znane slovenske družine. Zdaj je v šoli 18 učencev, ki se uče marljivo in z veseljem v Ameriki. Kot uvodna prireditev je bila v soboto 20. avgusta za delegate in druge člane organizacije družabna zabava v Slovenskem narodnem domu na St. Clair ave, v nedeljo pa skupna maša in nato piknik na vrtu ASKJ. V imenu Slovenske narodne podporne jednote je poslal konvenciji pozdravno brzojavko glavni predsednik Joseph Culkar. Ameriško slovenska katoliška jednota bo letos slavila 50-letnico mladinskega oddelka. Ob tem jubileju bo razpisana kampanja za pridobivanje novih članov. Na konvenciji je bil sprejet predlog za ustanovitev šolninskega sklada, ki bo imenovan po nedavno' umrlem častnem predsedniku Johnu Germu. Ker je bil pokojni velik prijatelj dobrega petja in tudi sam dober pevec, bodo iz tega sklada prejemali štipendijo nadarjeni študentje za izpopolnitev študija na glasbeni šoli. ■ Konvencija najstarejše slovenske podporne organizacije V drugi polovici avgusta je zasedala v prostorih hotela Sheraton na Public Square v Clevelandu XXVI. konvencija Ameriško- slovenske katoliške jednote, ki je najstarejša slovenska podporna organizacija I Lepo priznanje naši študentki Mlada rojakinja Rachel Globokar iz Willowicka, O. je z odliko zaključila North High School v Eastlake, O. Posebej je bila deležna priznanja za risanje in slikanje. Njene slike so odposlali v mesto na razstavo, nato pa je prejela štipendijo v vsoti 400 dolarjev. Čestitamo! 1 POMENKI Pismo našim delavcem v tujini Dragi prijatelj, prosil si me, da ti opišem svoje vtise z obiska pri naših delavcih v Zahodni Nemčiji. To bom zdaj storil, čeprav z dokajšnjo zamudo. Toda ne smeš mi zameriti, če bom zapisal tudi kako kritično besedo. Sam si rekel, da moram biti odkrit in da ne smem ničesar zamolčati. Potem ko sem se poslovil pri vas v Miinchnu, sem obiskal še naše delavce v Stuttgartu, Frankfurtu, Kolnu in Hamburgu. Mimogrede sem se ustavil tudi v Mannheimu, Heidelbergu in Leonbergu. Poleg večjih skupin Slovencev v Leonbergu in Frankfurtu sem obiskal številne posameznike, delavce in intelektualce. Povsod so me lepo sprejeli: med našimi ljudmi sem se počutil kot doma. Občutil sem, da so me bili veseli. Sprejeli so me, kakor bi prinesel s seboj topel dah domačega kraja. Moji gostitelji niso mogli prikriti domotožja in ljubezni do domovine. O naših delavcih sem slišal toliko pohvalnih besed, da me je kar razganjalo od ponosa. Delodajalci so mi govorili, da so naši delavci vestni, pridni in natančni. »To so zlate roke,« so dejali v nekem podjetju. V gradbenem podjetju v Griesheimu pri Frankfurtu so rekli o naših delavcih tole: »Take gradbene skupine zlepa ne bi našli v Evropi.« Pohvalili so tudi naše projektante. Razmišljal sem o vzrokih, zakaj pri nas doma ne moremo doseči zahodnonemške ravni produktivnosti, ko pa imamo tako pridne delavce. Med vsemi odgovori, ki so prešinjali mojo misel, se mi je zdel še najbolj točen tale: pridnost naših delavcev lahko pride povsem do izraza v razmerah dobre organizacije dela in sodobnega tehnološkega in proizvodnega procesa, dobre dobave materiala in dovolj integriranega, med seboj funkcionalno povezanega gospodarstva. Nekateri delavci so se potožili, da jih zares hvalijo kot dobre delavce, a vseeno nekateri Nemci zviška gledajo nanje kot na manj vredne ljudi. Tujec se v Nemčiji počuti zapostavljenega, potisnjenega na rob družbe. Zato so med njimi le redki, ki si ne bi želeli skorajšnje vrnitve v domovino. Dragi prijatelj, ne zameri mi, če bom zdaj zapisal kritično ugotovitev. V Leonbergu so mi posamezniki pripovedovali o tem, kako težko je naše ljudi pripraviti do tega, da bi bolj organizirali svoje življenje. Čeprav stanujejo skupaj in imajo kuhinjo, živijo vsak zase, namesto da bi si organizirali skupno življenje, ki bi terjalo od vsakega posebej dosti manj truda in naporov. Lahko bi si skupaj kuhali, prali perilo, čistili prostore in podobno. Z majhnimi prispevki bi si lahko kupili televizor ali druge stvari za družabno življenje. Potem jim življenje ne bi bilo tako dolgočasno, samotarsko. Bili bi bolj složni in ne bi bilo toliko medsebojnih prepirov. Oprosti, ker sem to zapisal. To mi je ležalo pri srcu. Bilo mi je hudo, ko sem v Hamburgu poslušal Dalmatince, kako so se jezili, ker ni urejeno to in ono, sami pa niso mignili z mezincem, da bi jim bilo življenje lepše. Svoje bivališče bi morali urediti tako, da bi Nemci rekli, poglej jih, kako so čisti in redoljubni. Na potovanju po Nemčiji sem srečal tudi marsikaterega strokovnjaka, ki ni šel v tujino, da bi si izpopolnil znanje, temveč zato, da bi tam opravljal čisto navadno delo. Nisem si mogel kaj, da ne bi temu ali onemu rekel: Domovina te je šolala zato, da si zdaj v tujini navaden delavec. Ali te ne peče vest? V trenutku, ko so v domovini vsi napori usmerjeni v izvajanje gospodarske reforme, si pustil svoj kolektiv na cedilu, namesto da bi mu vračal. Ni še prepozno: vrni se! Na inštitutu v Hamburgu sem srečal naše ljudi, ki si pridno nabirajo znanje in ki že komaj čakajo, da se bodo vrnili domov. Takih ljudi sem bil vesel. Videl sem, da niso šli v tujino samo zato, da bi si lahko kupili avto ali kaj drugega, temveč predvsem zato, da bi se izpopolnili v svoji stroki. To, kar si mi pripovedoval o naših konzulatih, je res. Nekateri konzularni uslužbenci se trudijo, da bi pomagali našim ljudem, toda kaj dosti ne morejo storiti. Preveč so zaposleni z administriranjem in premalo z živimi ljudmi. Imajo tudi premalo sredstev, da bi konzulate spremenili v ustanove, kamor bi ljudje prihajali kakor domov in kjer bi se tudi počutili kot doma. V Zahodni Nemčiji je vendar sto tisoč naših ljudi, konzulati pa so organizirani, kakor bi jih bilo samo nekaj tisoč. Morda se je medtem, ko sem se vrnil v domovino, že kaj spremenilo? Bral sem, da bodo poenostavili postopek okoli izdajanja potnih listov in vizumov. Ko bi se to res kmalu zgodilo! Zdaj ti verjamem, da se res bolje godi tistim našim delavcem, ki so šli na delo v Nemčijo organizirano. To daje možnosti, da se s pogodbami določijo medsebojne obveznosti. Za te delavce so organizirana skupna bivališča, ki so zvečine primerno urejena. So pa še razne pomanjkljivosti. Na primer: naši ljudje so premalo informirani o dogajanju v domovini. Vsepovsod tudi ni urejena prevajalska služba. Treba bo še marsikaj storiti, da bi naše delavce zavarovali pred možnostmi izkoriščanja. Pa še drugič kaj. Lep pozdrav! F. Setinc Prosim za zdravniški nasvet Ker berem v Rodni grudi, ki jo moj mož prejema mesečno, da objavljate tudi zdravniške nasvete, če kdo to želi, vas tudi jaz prosim za nasvet. Na vas se obračam s prošnjo, ker tukaj ni zdravnika, ki bi mi mogel res pomagati. Stara sem 29 let, imam petletnega sina. Med nosečnostjo pred petimi leti sem dobila po obrazu temno rjave pege, ki so mi po porodu deloma tu in tam izginile, na čelu pa prav nič. Hodila sem od zdravnika do zdravnika. Eden od njih mi je dal neko mazilo in mi dejal, če mi to ne bo pomagalo, potem zame ni pomoči. To mazilo mi ni prav nič pomagalo. Po njem sem dobila na koži polno lišajev in malih mozoljev in sedaj se tudi tega ne morem rešiti. Sla sem ponovno k temu zdravniku, ki pa ne more nič ugotoviti, kaj mi je in mi pomagati. Prosim vas, če vi veste za zdravnika v Ljubljani, ki bi vedel kaj o tem in bi mi dal nasvet, s čim bi se to izčistilo, in če bi se morda dalo dobiti tudi zdravila pri vas, jaz sem pripravljena vse plačati — zdravnika in zdravila, ker že pet let nosim te madeže na obrazu. Svetujte mi, lepo prosim. Vsak dan bom ne» strpno pričakovala vašega odgovora in že vnaprej srčna hvala! M. K., Toronto, Kanada t: ? VPRAŠANJA ‘J- ODGOVORI Draga gospa. Vaše pismo mi je poslalo uredništvo Rodne grude, ki Vam bo posredovalo tudi moj odgovor. Prilagam vam recept za mazilo proti temnim lisam. Po receptu ga lahko sestavi vsak lekarnar v vaših lekarnah. Mazilo je zelo uspešno, a nekatere fine in občutljive kože ga težko prenesejo. Preden ga torej uporabite za obraz, ga preskusite na roki. Očistite kožo v komolčnem zgibu s čistim bencinom, potem pa jo namažite v izmeri za ca. 2 cm2 z mazilom, ki ga boste dobili v lekarni. Če bo čez 24 ur namazana koža prav taka, kakor druga nenamazana, smete mazilo uporabiti tudi za obraz. Zvečer si očistite obraz z mandeljnovim oljem, oplaknite ga z mlačno vodo in ga rahlo obrišite, mazilo pa si namažite v tanki plasti na ves obraz. Prosto pustite samo kožo okrog oči, obrvi in ustnice. Mazilo naj ostane čez noč na obrazu, zjutraj pa se umijte z mlačno vodo brez mila. Kot dnevno kremo rabite Sun Proof Cream od Elisabeth Arden, drugih kozmetičnih sredstev med zdravljenjem obraza ne smete uporabiti, le šminkate se lahko. Sun Proof Cream od Elisabeth Arden je tudi odlična podlaga za šminko. Zvečer boste šminko prav lahko zmili z mandeljnovim oljem. Če pa bi preskus na roki pokazal, da imate za zdravilno mazilo preobčutljivo kožo, nikakor ne smete mazati obraza z njim, ker bi lahko dobili težko vnetje kože. V tem primeru mi lahko pišete direktno na naslov: dr. Lejla Novak-Rejec, Ljubljana, Moše Pijade 34, Jugoslavija, in mi opišete še malo bolj natančno lišaje in mozolje, ki jih imate, da vam bom lahko poslala drug recept. Temne lise izginejo z obraza navadno po 6—8 tednih zdravljenja. Uspeh je še hitrejši, če uživate mnogo limon in pomaranč. Mazilo je strupeno, če bi ga pojedli, zato pazite, da ne pride otroku v roke! Lepo pozdravljeni! Dr. Lejla Novak-Rejec, Ljubljana Koga oci Tudi mlad obraz bo uvel in postaran, če so oči utrujene in veke zatečene. Zato ni dovolj, da negujete le obraz, poskrbeti morate tudi za nego oči. Veke redno mažite z oljem ali kremo. Konce prstov namočite v olje ali kremo in z njimi nežno udarjajte po vekah. Ta masaža pospešuje obtok krvi in preprečuje prerano uvelost. Vrečice pod očmi se pojavijo zaradi najrazličnejših notranjih vzrokov. Če vam jih povzroča slaba prebava, se držite naslednjih nasvetov: Jejte čimveč svežega sadja in zelenjave. Izogibajte se težki, mastni in zelo' začinjeni hrani. Prav tako tudi močni kavi, čaju in alkoholu. Gibajte se čim več na svežem zraku. Vsako jutro, na tešče, popijte skodelico toplih, sladkih kamilic. Zoper pod-očesne gube pomagajo tudi obkladki iz čaja iz lešnikovega listja. Če imate utrujene oči, položite na tilnik obkladek, namočen v toplo vodo, ki ste ji prilili nekaj kapljic špirita. Ali pa pokrijte oči z robčkom, ki ste ga namočili v mrzlo vodo. Če boste redno vsako jutro in vsak večer dajali na oči obkladke iz kamiličnega ali ruskega čaja, boste dolgo ohranili mladosten videz. Vrnitev za stalno V Franciji živim že več let, ves čas pa me vleče domov. Če bi vedel, da bi tam dobil primerno zaposlitev in stanovanje za svojo štiričlansko družino, bi se kar odločil in se povrnil za stalno. Po poklicu sem strojni ključavničar. Prištedil sem si v teh letih nekaj denarja in bi si lahko tudi kupil stanovanje, seveda ne predrago. Prosim, sporočite mi, ali je mogoče dobiti delo v kakšnem večjem podjetju v Ljubljani ali Mariboru, kjer bi se pač laže nastanil s svojo družino. P. K., Moselle, Francija V Ljubljani je vedno na voljo več nezasedenih delovnih mest za strojne ključavničarje za vzdrževanje strojev v proizvodnji. Zavod za zaposlovanje bi vam lahko posredoval zaposlitev v Ljubljani, kolikor boste tu lahko dobili tudi stanovanje. Zanimali smo se za možnosti nakupa družinskega stanovanja v Ljubljani. Po izjavi posredniškega podjetja se gibljejo cene za dvo- ali trisobna stanovanja od osem do dvanajst milijonov starih dinarjev. Izven Ljubljane in če bi šlo za kakšno stanovanje v stari hiši, bi bilo seveda temu primerno cenejše. S podrobnimi informacijami o tem vam bo z veseljem postreglo Splošno posredniško podjetje »Slovenija-promet« v Ljubljani, Tavčarjeva 6. Čestitke po radiu Prosim, če bi lepo pozdravili mojo sestro F. z možem T. in malo I., ki že mnogo let z veseljem prebirajo Rodno grudo v Kanadi. Obenem vas prosim, da me vpišete med naročnike vašega Izseljenskega koledarja za leto 1967. Sporočite mi, koliko stane čestitka v oddaji »Poslušalci čestitajo in pozdravljajo-« in kako jo lahko plačam. Ali vzamejo tudi švedske krone? F. B., Koping, Švedska Vaše naročilo za Slovenski izseljenski koledar 1967 smo zabeležili. Poslali vam ga bomo najpozneje v decembru, tako da si boste lahko s prijetnim branjem krajšali zimske večere že ob novoletnih praznikih. Koledar bo letos po svoji izbrani vsebini in fotografijah gotovo eden izmed najlepših, kar smo jih do sedaj tiskali. Čestitke vaša sestra v Kanadi verjetno ne bi slišala, če bi bila objavljena po ljubljanskem radiu. Upamo pa, da bo brala v Rodni grudi, da ji preko nas pošiljate pozdrave. Skupinska čestitka v oddaji »Poslušalci čestitajo in pozdravljajo« stane ob delavnikih 15 N din ali 5 DM. ob nedeljah 30 N din ali 10 DM, solo plošča pa ob delavnikih 30 N din ali 10 DM, a ob nedeljah 60 N din ali 20 DM. Ker boste verjetno plačali naročeno čestitko s švedskimi kronami, izračunajte sami, koliko bi to znašalo, in pošljite besedilo čestitke z navedbo datuma, kdaj naj bo objavljeno, na naslov Radio-televizija — Poslušalci čestitajo in pozdravljajo, Ljubljana, Tavčarjeva 17. Ker prejemajo za te oddaje vedno veliko naročil, pošljite svoje naročilo najmanj 14 dni pred dnevom, ko naj bi bila čestitka objavljena. V oddaji za izseljence ob sobotnih večerih se lahko naročajo le čestitke in pozdravi za izseljence in začasno zaposlene delavce v tujini. Čestitka v tej oddaji stane 8 N din. dvan Qra.disn.ik, Francija cOrnitev Štiri dolga leta je trajala vojna. Kranjski Janezi so krvaveli na številnih bojiščih. Mnogo jih je izkrvavelo. Doma pa se je vse bolj oglašala lakota, pomanjkanje. Zlasti očito je bilo to v industrijskih središčih. Živila so delili na karte v skopih obrokih. Lačni otroci so jokali. Zalka se je večkrat odpeljala domov v Jurklošter, kjer je z otroki ostala nekaj tednov. Pomagala je pri poljskih delih, da so se prerinili in ni bila lakota preveč huda. Jože se je zadnje leto vojne vrnil v Trbovlje na delo, saj je cesarska Avstrija prav tako potrebovala dobrih rudarjev kakor vojakov. Hudo je garal, delati je moral vse šihte, sicer so mu zagrozili, da ga pošljejo nazaj na fronto. To ni bilo lahko — trdo prekomerno delo in zraven izčrpanost od lakote sta ga ubijala. Po letu dni je bila vojna končana. Možje so se začeli vračati, mnogi kot invalidi, mnogi hudo bolni. Nova država Jugoslavija ni položaja delavcev v ničemer izboljšala. Iz dneva v dan je bilo slabše. Rudarji so se organizirali v delavski sindikat. Zahtevali so boljše življenjske pogoje in napovedali stavko. Stavkali so večkrat. Tudi Jože Pečnik je bil delegat pri uniji. Pri stavki leta 1923, ki je dolgo trajala, je bil odpuščen od dela in se ni mogel v Jugoslaviji nikjer več zaposliti. Tako je moral bolj star kakor mlad na delo v francoske rudnike. Družina je šla seveda z njim. Deset let je trdo garal v črnih rovih Francije. Otroci so medtem dorasli. Franc in Ferdinand sta tudi postala rudarja. Nato so ga z dela odpustili. Na rudniški upravi so mu povedali, da je veliko mlajših kakor on, pa so brez dela. Grenko je to za starega knapa, bolelo ga je. Odšel je na deželo in se vdinjal tu in tam pri kmetih, a je kmalu spoznal, da je za takšno delo preveč zgaran in prestar. Sinova sta v rudniku dobro zaslužila, toda ko je ostal brez dela doma, je opazil, da ga gledata z nemim očitkom. Nekoč pa sta mu kar zabrusila, da onadva delata zanj. Žena je molčala, ni se zavzela zanj. Bila je s sinovi. Jože je grenko spoznal, da je spet ostal sam, kakor takrat, ko je izgubil prvo ženo. Bil je sam, čeprav ima otroke in ženo, sam in še daleč na tujih tleh. Dolgo je tuhtal, potem je sedel in pisal v Jugoslavijo hčerki Matildi. Odkrito ji je razodel svojo stisko. Cez dober teden je prejel odgovor. Hčerka ga je povabila, da čimprej pride k njej. Njegovi otroci iz prvega zakona so si življenje v Jugoslaviji kar lepo uredili. Sinova sta imela dobre službe, hčerka pa je bila omožena in je z možem vodila lepo urejeno restavracijo v Slavonskem Brodu. Na konzulatu je uredil vse potrebno. Vožnjo v domovino je imel brezplačno. Vedel je, da bo pri hčerki lepo sprejet, vendar je težko odhajal od prijateljev in družine. Krepko so si segli v roke s starimi kameradi. Na kupe pozdravov in sporočil je moral odnesti v rodno deželo. Domači pa so mu slovo olajšali. Ne sinova, ne žena ga niso povabili, naj ostane. Niti drobne solze ni nihče potočil ob slovesu. Ni odhajal sam, bilo je še več Slovencev, ki so jih odpustili z dela in so se vračali v Jugoslavijo. V prleških goricah, kjer klopotci pojo, zori naša najboljša vinska kapljica. Ob letošnji bratvi pa je bila pesem klopotcev bolj žalostna kakor vesela, ker so vremenske katastrofe letos štajersko trto hudo prizadele Tako se je Jože končno srečno pripeljal v Ljubljano. Potoval je skozi Trbovlje, kjer je pred desetletji postal rudar in srečal svojo prvo in nato tudi drugo ženo. Zdaj je imel tam le še malo znancev in prijateljev, saj so ti večjidel pomrli, nekateri pa so se izselili v Ameriko. Kakor mnogi, sta bila že mrtva tudi sestra in svak. Kaj bi torej obujal spomine. Zato je vožnjo kar nadaljeval. Skoz Zagreb se je pripeljal v Slavonski Brod. Nič se ni napovedal, zato ga na postaji ni nihče čakal. Pa kaj za to, saj je vedel, da bo prijazno sprejet. Samo pet minut je imel do gostilne ob Savi, kjer sta gospodarila hčerka Matilda in njen mož. Noge so ga kar same povedle v pravo smer, kakor da bi že prej poznal pot Hčerka mu je prihitela nasproti in ga objela ter zaihtela: »Ljubi ata, kako si se postaral.« Odvedla ga je v kuhinjo in mu postregla. Kmalu potem se je spoznal tudi z zetom. Oba sta bila ljubezniva in spoznal je. da ta ljubeznivost ni narejena, ni samo navidezna in po dolgem času mu je postalo pri srcu spet toplo. Začutil je, da je doma med svojimi, med domačimi. Tako je nekdanji rudar Jože Pečnik spet našel na stara leta svoj dom in košček sreče. Kmalu se je vživel v novo okolje. Hčerki in zetu je malo pomagal streči v gostilni. Dobil je nove znance in prijatelje. Skupaj so moževali in obujali spomine na pretekla leta, ki so jih pregarali ta tu, oni tam. Sprva je imel težave zaradi penzije, ker Jugoslavija še ni imela konvencije s Francijo. Pozneje pa se je tudi to uredilo, ko so mu priznali za penzijo njegovo delovno dobo v Trbovljah in Nemčiji. Nad deset srečnih let je preživel pri hčerki v njenem prijetnem domu ob Savi, ko se je za vselej zaprla knjiga njegovega življenja in zaključila njegova zgodba. (To je odlomek iz novele, ki jo je pod naslovom »Zgodba rudarja Jožeta« napisal Ivan Gradišnik, upokojeni rudar iz Sains en Gohelle, P. d. C. v Franciji. Ker zaradi pomanjkanja prostora teksta v celoti _ie moremo objaviti, objavljamo gornji odlomek.) Zameiski, Johannesburg 3D orna Ko nanjo spet pogledal sem čez čas, že za motiko težko je držala, prežgano grudo kakor prej kopala, da zrasel kruh bi za sedmero nas. Jack Tomšič, Cleveland jBrezposelni Po dolgem času zopet stopam v hrib in vračam se v objem domače hiše. Kam misel tone? Stopam više, više in v žilah čutim mladih dni utrip. Čez grapo kot nekdaj šume gozdovi in lehe razmetane po bregeh raztrgane leže kot v prejšnjih dneh, pa trt nasadi med bregovi. Tako je vse kakor nekdanje dni: pod skednjem še sameva hruška stara in v izbi bela miza, peč, omara — le tebe, tebe — dragi brat več ni. Zamejski, Johannesburg Spomiru Na polju z materjo nekoč sva bila. Čez njive zadonel je daljni zvon in mati trudne je roke sklenila, zazrla se je nekam v dalj čez loke, nato zakrila je obraz z dlanmi in je molila. A jaz, ves majhen še, sem v njo strmel: Pod prsti se je solza zaiskrila, neslišno v prst razbeljeno kanila, kot biser, ki je s soncem odblestel. Umaknil sem se plah: nato sem skril se pod veliki bučni list in v meni vstajal je tajinstven strah. Joj, kje je danes bučni list? Kje žuljave in raskave dlani so, da bi s poljubom svojim jih zmehčal? Oblak le preko polja v dalj hiti, za mejo v šibju veter podrhteva; tja v senco legel bom in bom zaspal. < Jack Zomšič, Cleveland Jgralec "Cone &pih^ Tone tukaj, Tone tam, Tone v družbi, Tone sam, Tone poje, Tone joka, Tone vriska, Tone stoka. Tone svira, pleše, skače, pere srajco, šiva hlače, se jezi in posmehuje, kakor vloga narekuje. Dela, kaže čarovnije, to, seve, resnico skrije, samo, da prizor razvije svoje »tajne« umetnije. Igral je mnogo, mnogo vlog, po odrih narodnih okrog, navedel rad bi tukaj vse, toda kako, preveč jih je ... Pred pisarnami krdela delavcev slone, stoje, povprašujemo za dela, a povsod nas odslove. Mrzla burja, težke misli gredo z nami od vrat do vrat, bledi so obrazi, kisli, zraven se oglaša glad. Na križiščih in ob poteh se v gruče zbiramo ter modrujemo o zmotah in vesti požiramo. Eden godrnja čez srečo, drugi se na vse jezi, tretji s kletvico grozečo ves pogovor zasoli. Eden pravi, da moliti treba je za boljše dni; drugi meni, da razbiti treba je tak red, ljudi. Raznih misli so nasveti, ki med nami se glase, tu in tam se nam posveti, kaj in kje narobe je. Nič ne bomo prej dobili, ker se nič nas ne boje, če ne bomo se združili v močne vrste delavske. SLOVENŠČINA ZA VAS SLOVENE FOR VO l! ESLOVENO PARA VO. DEVETINDVAJSETA VAJA TWENTY-NINTH LESSON EJERCICIO VIGÉSIMO NONO fÉt V hotelu Jože: Ali imate prosto kako sobo z eno posteljo? Vratar: Koliko časa nameravate ostati? Jože: Eno ali dve noči. Vratar: Trenutek, da pogledam. V tretjem nadstropju imam sobo z eno posteljo, toda z oknom na dvorišče; imam pa lepo sobo z dvema posteljama v prvem nadstropju, ki ima okno na ulico. Jože: Ta soba je gotovo tudi dražja. Soba na dvoriščno stran je verjetno bolj mirna. Mislim, da mi bo kar ustrezala. Koliko pa stane? Vratar: 1000 dinarjev za noč. Jože: Ali ima tudi kopalnico? Vratar: Kopalnica je na koncu hodnika nasproti stranišča. Imate pa tudi v sobi umivalnik s toplo in mrzlo vodo. Jože: Ali lahko jem v hotelu? Vratar: Seveda. Spodaj v pritličju je restavracija. Zajtrk vam lahko serviramo tudi v sobi, če želite. Jože: Kdaj pa poravnam račun? Vratar: Za račun se ne mudi. Poravnate ga, preden odidete. Prepričan sem, da boste zadovoljni. Sluga lahko gre z vami, da vam pomaga nositi prtljago. In the Hotel Jože: Can you let me have a single room? Desk clerc: How long do you intend to stay? Jože: For one or two nights. Desk clerc: A moment, let me see. I have a single room on the third floor, but with the window facing the courtyard; but I have a nice double room with the window facing the street on the first floor. Jože: This room is certainly more expensive, too. The room facing the courtyard is probably quieter. I think it will be the right thing for me. How much is it? Desk clerc: 1000 dinars a night. Jože: Does it have a bathroom? Desk clerc: The bathroom is at the end of the corridor across the lavatory. In the room there is also a wash-basin with warm and cold water. Jože: Can I eat at the hotel? Desk clerc: Of course. The restaurant is downstairs on the groundfloor. Breakfast can be served in your room, if you wish. Jože: When do I have pay the bill? Desk clerc: There is no hurry for the bill. You can pay it before you leave. I am sure you will be satisfied. The boy can go with you to help you carry the baggage. En el hotel Jože: ¿Tienen ustedes libre una habitación de una cama? Portero: ¿Por quanto tiempo desea usted la habitación? Jože: Por una o dos noches. Portero: Un momento, voy a verlo. En el tercer piso tengo una habitación de una cama, pero su ventana da al patio; sin embargo, en el primo piso, hay otra habitación hermosa de dos camas cuya ventana está situada hacia la calle. Jože: Esta habitación además será más cara. La habitación que da al patio es seguramente más tranquila. Creo, que será la más adecuada para para mí. ¿Y cuánto cuesta? Portero: 1000 diñares por una noche. Jože: ¿Tiene también cuarto de baño? Portero: El cuarto de baño está al final del corredor, enfrente del retrete; pero, en la habitación hay un lavabo con agua caliente y fría. Jože: ¿Puedo comer en el hotel? Portero: ¡Claro! En la planta baja se encuentra el restaurante. El desayuno podrían servirle en su habitación, si así lo desearía. Jože: ¿Cuando tengo que saldar la cuenta? Portero: Lo de la cuenta no tiene prisa. Usted podrá saldarla antes de partir. Estoy convencido que estará satisfecho. El mozo puede acompañarle para ayudarle a traer el equipaje. Sklanjatev kazalnega zaimka Inflection of the Demonstrative Pronoun Declinación del pronombre demonstrative Moški spol Ženski spol Srednji spol Ednina Ednina Ednina ta hotel tega hotela temu hotelu ta hotel pri tem hotelu s tem hotelom ta soba te sobe tej sobi to sobo pri tej sobi s to sobo to nadstropje tega nadstropja temu nadstropju to nadstropje pri tem nadstropju s tem nadstropjem Množina Množina Množina ti hoteli teh hotelov tem hotelom te hotele pri teh hotelih s temi hoteli te sobe teh sob tem sobam te sobe pri teh sobah s temi sobami ta nadstropja teh nadstropij tem nadstropjem ta nadstropja pri teh nadstropjih s temi nadstropji TRGOVSKO PODJETJE EXPORT - IMPORT JOŽEF VIPAVC 7 STUTTGART- O., STOCKACHSTRASSE 20 NEMČIJA (W.-GERMANY) Vsem rojakom nudi priložnost, da na zelo enostaven in ugoden način omogočijo svojcem in prijateljem v domovini in širom po svetu nabavo vseh vrst tehničnih potrebščin in strojev svetovno znanih in uglednih tvrdk po izredno ugodnih in konkurenčnih cenah, katere so znatno nižje od domačih: Pralni stroji in hladilniki raznih znamk — radioaparati — televizorji in magnetofoni — električni šivalni in pletilni stroji SINGER — foto- in kinokamere — lesnoobdelovalni stroji — motorne žage Stihl-Contra — betonski mešalci — ter razne druge gradbene in industrijske naprave — kmetijski stroji znamke IRUS — ročne motorne kosilnice — traktorji z vsemi potrebnimi priključki in motorne škropilnice itd. Izkoristite ugodno priložnost in zahtevajte naše ponudbe! Odgovarjamo takoj v slovenščini. — Pošiljke odpremljamo zelo hitro in na zaželene naslove. kosilnica model ER 7 KS 450 USA $ enoosni traktor U 1200 Universal Diesel 8 KS 970$ traktor Diesel A 12 10 KS 1316$ kmečki mlin z zmogljivostjoi 50 kg moke na uro 330$ Pralni stroj polnoavtomatski italijanski Candi Superavtomatic 5, franko jugosl. meja 170$ Pralni stroj Bosch V 4 PT 345$ Stereo-magnetofon Philips RK 66 150$ z vsem priborom 179 $ Magnetofon Philips RK 25 70$ z vsem priborom 85 $ Philips televizor Leonardo' Vitrine 185 $ Philips televizor Tizian AS 140$ Zig-zag Tip 337 94 $ Polavtomat Tip 338 120 $ Polnoavtomat tip 611 175 $ Polnoavtomat Hladilnik Bosch 130 litrov 78 $ Hladilnik Bosch 180 litrov 115 $ Univerzalni enoosni ročni traktor 7 Stuttgart-O. U 300 z bencinskim motorjem 7 KS StockachstraBe 20 Izvozna cena s priključkom za košnjo in plug 647 $ W.-Germany VSE VRSTE NAJSODOBNEJŠIH KOMFORTNIH STANOVANJ Želite podariti vašim sorodnikom v Jugoslaviji GARAŽE PARCELE ZA GRADNJO PRALNI STROJ Potem samo VSE TO VAM NUDI PO KONKURENČNIH CENAH BOSCH Devizno plačilo za Deutsche Bank A. G. — Filiale Stuttgart * ir aa H r r ¡¡sr P •r« „ v korist firme »SG STANDARD« LJUBLJANA CELOVŠKA C. 87 JUGOSLAVIJA PIŠITE NAM NA VAŠO ŽELJO VAM POŠLJEMO PROSPEKTE IN CENIK ROBERT BOSCH GmbH, STUTTGART Cene in ponudbe izvolite zahtevati pri: AVTOTEHNA Ljubljana Titova 25 Zagreb Petrinjska 51 Beograd Galsworthyeva 23 Hmelj, zlati cvet Savinjske doline Motiv iz Šempetra v Savinjski dolini, ki je bil še pred nekaj leti precej neznan, dokler niso pri kopanju gramoza slučajno naleteli na izredno zanimive najdbe iz davnine — umetniško izdelane grobnice bogatašev nekdanje Celeje — Celja, ki so bili pokopani v prvih stoletjih našega štetja. Izkopavanja je vodila Slovenska akademija znanosti od leta 1952 dalje. Strokovnjaki so ugotovili, da je grobnice in spomenike ob neki povodnji Savinja izpodkopala, prevrnila in zasula s peskom, kjer so več kot poldrugo tisočletje ležale skrite. Sedaj stoje spet tako popolno ohranjene, da takšnih nima niti starodavni Rim. Zaradi teh umetnin iz davnih časov je Šempeter v Savinjski dolini danes znan po vsej Evropi in tudi v Ameriki Foto: Joco Žnidaršič Rodno grudo pošiljamo v 42 dežel po svetu