V spomin pokojnima profesorjema Emeriku Beranu in Gabrijelu Majcenu Nedoumljiva pota hodi usoda človeškega življenja. Dne 14. marca t. 1. sem se udeležil pogreba prez^odaj umrlega svojega ljubljenega, nepozabnega glasbenega učitelja, g prof. Emerika Berana. Kdo> je bil naš pokojni prof. Beran, vedo širni slovenski, jugoslovanski in sploh slovanski glasbeni krogi, vedo nekdanji gojenci maribarskega učiteljišča in za njimi gojenci ljubljanskega konservatorija; najbolje pa vedo to predvojni dijaki mariborskega moškega učiteljišča. Slovenski dijaki smo imeli v pokojniku mentorja, ki nas je znal z očarljivo svojo glasbeno genialnostjo povesti v divote in bogastva narodne in klasične, osobito slovanske glasbene tvornosti. Sam- velemojstrski glasbenik in skladatelj, pri vsem tudi glasbeni pedagog, ki je v kratkem času spoznal nadarjcnce ob svojih glasbenih učnih urah, jih razumel prikleniti nase in na glasbeno usmerjeno zanimanje in udejstvovanje, je v nas našel svoje oboževalce. Njegov muzikalni kabinet nam je postal nekaka muzikalno »špiritistična« kamera, v kateri nam je prikliceval pokojni »duhove« svetovno znamenitih skladateljev, in spet moram naglasiti ,v prvi vrsti slovanskih! Ni čudo, da smo dijaki poleg takrat na višku stoječega pevskega in orkestrskega zbora na učiteljišču pod njegovim vodstvom — začeli vaditi razne inštrumente in ustanovili pevske zbore in orkestre izven šole, vadili z njimi v dijaških stanovanjih, v »peklu« mariborskega Narodnega doma itd., povsod zasledovani in hudo gledani od nemških profesorjev. Nepozabno ostane meni in naši predvojni generaciji učiteljiščnikov njegov vedni poudarek slovanstva, h kateremu nas je pokojni razumel voditi in prikleniti s sugestivno najjačjo vzgojno silo — s petjem in glasbo! Ncpozabne nam ostanejo službe božje v cerkvi sv. Alojzija, kjer je donela njegova slovanskomotivna »Gospodin pomiluj« in kjer je na orglah sproti komponirajoče ubiral rajsko doneče akorde in motive, mi pa smo čisto ob njem prisluškovali občudovaje njegova izvajanja. Še mnogo, mnogo takih epizod krasi naše spomine. ln še ne smem pozabiti njegove delovne temeljitosti, katere se spomnim vedno, ko vzamem v roko prirodo znansko knjigo dr. Oto Ulleja z nazivom »Warum und VVeil«, katero vprašanje je vedno zastavljal pri delu sebi in nam ter po njem vršil vse veliko glasbeno in narodno vzgojno delo, kateremu dolguje ves naš učiteljski naraščaj brezmejno hvaležnost! Slava in čast velikemu pokojniku! Že drugi dan, dne 15. marca t. 1., se je ob velikem zadnjem spremstvu Maribor poslavljal od prof. Gabrijela Majcena. Tudi njega šteje predvojna učiteljska generacija med svoje velezaslužne vzgojitelje in narodne delavce. Bil je obmejni rojak, saj je bil rojen in je pričetkoma deloval kot učitelj v obmejnih Slov. goricah, kjer se še danes pri Mariji Snežni in pri Sv. Juriju v Slovenskih goricah spominjajo njega in po ustnih izročilih njegovega očeta*. Na mariborskem učiteljišču je pokojni bil tako rekoč vodja takratne pripravnice, ki nas je pripravljala na letnike učiteljišča. Težko je bilo takrat slovenskim dijakom, ki smo prišli brez znanja nemščine na zavod in le z naravnost požrtvovalno pomočjo g. prof. Majcena smo mogli že po enem letu slediti povsem nemškemu pouku na učiteljišču, često celo prekašali dijake, došle na učiteljišče s 4 razredi gimnazije, vse po zaslugi pokojnika. Pokojni nas je zainteresiral za zbiranje zgodovinskih spominkov in narodnih pesmi. Še hranim knjižico — vezano pesmarico »Šolske pesmi«, ki mi jo je pokojni daroval po Telovski procesiji 1. 1909. v spomin, ker sem ob tej priliki po njegovih besedah čisto zapel pri neki slovenski pesmi »B« in naj le rad tudi v bodoče z mladino gojim lepo petje. — V Mariboru ni bilo slovenske ustanove in ne delovne panoge, v kateri bi se pokojni kot priznano velik talent in narodnjak ter iskren vernik ne udejstvoval. Kot mož velike učiteljske prakse je izdal tudi za- četnico, ki se je rabila skoraj po vseh šolah bivše Spodnje Štajerske. Slovel pa je tudi kot praktičen kmeftovalec in kot tak napisal preccj strokovnih razprav. Učiteljstvo, ztasti obmejno, ga šteje med svoje velike vzore, saj je izšel iz učiteljskih vrst in je svoje veliko vzgojno in narodno delo poklanjal predvsem naši severni meji. Zato naše sožalje težko prizadeti njegovi družini in sorodstvu, njemu pa: Hvala in slava! Mirko V.