Poštnina v SHS platana v gotovini.

Vsebina 1.—2. zvezka.
Stran
Ob novem letu......................1
Asketična šola ali vadnica popolnosti ...............................2
Pomen tretjega reda za dušno pastirstvo .............. . . ... 10
Načelna razprava o tretjem redu .	. 14
Korupcija.............................18
Stran
Redovni post...........................14
Spomini iz misijonskega življenja . 22 Razgled po serafinskem svetu ... 27
Dopisi.................................30
Priporočilo v molitev ...... 31
Zahvala za uslišano molitev . v . 32 Darovi ................................32
„Cvetje" izhaja v začetku vsakega drugega meseca. Naročnina znaša za celo leto 10 Din. — Naslov za naročila: »Cvetje«, frančiškanski samostan
v Ljubljani.
Naznanilo dopisnikom in naročnikom. Spise pošiljajte vsaj 35 dni poprej, predno izide zvezek, v katerem bi spis radi imeli, naznanila, priporočila, zahvale pa mesec dni popreje. Vsaki spis, naznanilo, priporočilo, zahvala itd. mora imeti pravi podpis onega, ki želi, da se kaj v Cv. natisne. Pisem brez podpisa ne sprejemamo in vsebine ne objavljamo in jih sploh ne prebiramo. — Tega prvega zvezka smo dali veliko več natisniti, kaker je dosedanjih naročnikov, da bomo mogli vsem novim naročnikom postreči.
Novi molitvenik je dovršen in odobren od postavnih oblasti, ni pa še v celoti dotiskan. Vezati ga bomo dali v usnje, v polusnje in v platno, zato bi radi vedeli, koliko bi jih rado imelo molitvenik vezan v usnje in koliko v polusnje t. j. hrbet in vogale v usnje. V molitveniku bo tudi »Mali oficij bi. D. M.“, ki ga vodilo predpisuje mesto redovnih očenašev. Mnogim bo ž njim vstreženo, nekateri ga pa morebiti ne želijo) Zato bote mogli dobiti molitvenik brez oficija ali z oficijem. Prosimo, da bi tudi glede tega pri naročilu izrazili svojo željo do meseca februarja. Cene sedaj še ne moremo naznaniti, ker nam še ni znana; gotovo pa je, ka bomo nastavili najnižjo, ki bo mogoča, ker ne maramo iskati dobička in želimo le postreči in tretjemu redu koristiti. Kedor naroči do 1. marca skupno najmanj 25 izvodov in takoj, ko bo naročeno prejel, tudi denar pošlje, bo dobil molitvenike po ceni tiskarne. Kedor želi, dobi molitvenik v zloženih polah in ga da lehko sam vezati. — Vsebina molitvenika je sledeča:
Tri najvažniša papeška pisma o tretjem redu — Kratka razlaga vodila — O odpustkih, pravicah in dovoljenjih — Zveličavne misli za vse dni odpustkov — Redovne molitve — Razne molitve (dve jutranji, dve večerni, dve sv. maši, spovedne, dve obhajilni, za odpustke) — Razne pobožnosti (štiri devetdnevnice, več litanij, za češčenje presv. Imena in Srca Jez., sv. križev pot za osebe po popolnosti hrepeneče, petnedeljska na čast ranam sv. Fr., trinajst torkov na čast sv. Ant. Pad., šestnedeljska na čast sv. Ludoviku) — Obrednik.
azaj gledamo v ravnokar preteklo leto. Veselimo se nad tistim, kar smo dobrega napravili, žalost nas obide nad onim, kar smo slabega storili. Če taki čuti navdajajo našo dušo, je to znamenje, da bomo v prihodnjem letu še več dobrega storili in se odločno varovali slabega. Slabo bi bilo za nas, če ne bi žalovali nad grehi in napakami, še slabše če bi jih odobravali, ali se jih ve-Selili. To bi bil znak, da smo že pokvarjeni. Pa pokvarjenih mej našimi bravci ni. Pokvarjeni ljudje našega Cvetja ne bero, ga brati nočejo pa ga brati tudi ne morejo. Kedor rad prebira Cvetje, ta je dober človek in se skuša Vedno boljšati in izpopolnjevati. Bravci Cvetja so na potu proti nebesom.
zato, ker bero naš list, ampak zato, ker ljubijo dobro branje in pokajo s tem, da hočejo biti dobri. V njih vlada božja ljubezen. Ljubezen se Pa rada podeljuje, hoče se razširiti tudi na druge. Zato pa naši tretjeredniki 'n prijatelji za Cvetje pridno agitirajo t. j. tretjeredni časopis sami bero, ga ^rugim priporočajo, dajejo prebirati in prosijo, naj ga naročijo. S tem delajo Za dobro stvar, da ljudje kaj dobrega bero, da jih odvračajo od slabega in pridobivajo tretjemu redu nove ude. Skušnja nas uči, da je malo novih U(tov, ki bi ne bili imeli že prej našega „Cvetja" v rokah. Verjemite, da agitacija za „Cvetje“ ni agitacija za dobiček, ampak le agitacija za napelje-Vanje duš h krščanski popolnosti in pravi svetosti. Če bi šlo nam za denarni a*i svetni dobiček, bi iskali plačilo. Pa delamo vsi za božje plačilo — v Zadnjih letih še celo sč zaupanjem na dobrovoljno podporo dobrotnikov.
Naše Cvetje bi imelo lehko najmanj trideset tisoč naročnikov, če bi se Vs> slovenski tretjeredniki zavedali, kaj so in da je dolžnost tretjered-nikov pred vsem brati in naročiti tretjeredni časopis. Zdi se nam, da tonogi v tem oziru premalo storite, zakaj število naročnikov na Cvetje je številom tretjerednikov na Slovenskem odločno rečeno: veliko pre-Illajhino. Statistika kaže nad 60 000 tretjerednikov, naročnikov na tretje-redni časopis pa le 7.000. Malo pomislite, kje je krivda. Cvetje za sedanji
čas gotovo ni predrago. Menda organizacija tretjega reda še ni povsod redno izpeljana. Dozdaj se nam dozdeva, da so še najbolj vestni in natančni glede naročnikov na Cvetje v Ljubljani (1.7000 udov, blizu 1000 naročnikov), Tržič na Gor., Begunje pri Cerknici, Nazaretu na Štaj., Viču pri Lj., Škofja Loka in nekaterih druzih skupščinah je število naročnikov zadovoljivo, v mnogih skupščinah so pa zelo nazadnji. Nikoger nečemo dolžiti, da je on kriv, dolžimo pa vse tiste, ki bi lehko naročili Cvetje, pa je nočejo in vse tiste, ki bi je lehko drugim priporočili, pa je nočejo. Ti ne storijo za tretji red, kar bi storiti mogli. Bratje, sestre! Zganite se, kjer ste zaspali. Kateri bedite, zbudite zaspance! Mej ljubečimi brati je menda dovoljena odkritosrčna beseda — zato brez zamere! Pozdravlja vas stare in vse nove naročnike ter želi vsem srečno novo leto!
P. KAJETAN KOGEJ:
Asketična šola ali vadnica popolnosti.
TRETJI DEL.
O sredstvih popolnosti.
(Dalje.)
XI. Lastnosti dobre molitve.
naši razpravi o molitvi, ki je sredstvo popolnosti smo dospeli do najvažnišega dela, ki govori o lastnostih dobre molitve, ali kakšna mora naša molitev biti, da jo smemo dobro in popolno imenovati.
Najbrže je treba v naših molitvah marsikaj zboljšati in jih napraviti take, kakršne morajo biti. Če pa hočemo to doseči, moramo jasno poznati potrebne lastnosti dobre molitve, moramo odstranjevati ovire, ki nas motijo pri molitvi, in rabiti v ta namen pripravna sredstva.
7. Moliti moramo v Jezusovem imenu.
Mislimo si mogočnega kralja, ki ima edinega nad vse ljubljenega sina. Kar pride ubožec h kralju in reče: »Tvoj sin me je poslal k tebi in v njegovem imenu te prosim za to reč in ono milost/ Ali bo mogel kralj odbiti tako prošnjo? Gotovo ne! Tako je tudi z našimi molitvami, ako prosimo v Jezusovem imenu.
K zaupanju na njegovo zasluženje nas Jezus sam spodbuja: »Ako bote Očeta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal“ (Jan. 16, 23). Kaj se pa pravi: prositi v Jezusovem imenu? Knjiga Gofine tako-le odgovarja: »V imenu Jezusovem moliti, pomeni: 1. Prositi se zaupanjem na Jezusovo zasluženje; zakaj po nauku sv. Cirila nam Jezus ko Bog z Očetom vred deli dobrote,

im
te
Urednik.
ko posredovavec pa nosi naše prošnje pred Očeta. Zato pa tudi Cerkev skorej vse molitve sklepa z besedami: Po Gospodu našem Jezusu Kristusu '*d. 2. Prositi to, kar Kristus sam želi in nam dati hoče, t. j. tisto, kar je nam v zveličanje in njemu v čast. Kedor prosi le časnih dobrot, njegova Prošnja Jezusu pogosto ne dopade; zato pravi sv. Avguštin: »Kedor prosi, kar je zveličanju na škodo, ta ne prosi v imenu Zveličarjevem." In Jezus jo rekel svojim učencem: „Do zdaj niste nič prosili v mojem imenu, ker, po besedah sv. Gregorija, niso prosili tega, kar bi jim bilo v zveličanje" (Goffine str. 386).
Po nauku sv. Pavla hoče Jezus sam biti naš zagovornik pri Očetu; Rimljanom piše: »Kristus Jezus je, kateri je umrl, kateri je tudi vstal, kateri je na desnici božji, kateri tudi prosi za nas" (Rimlj. 8, 34). Sv. Janez Pa pravi: »Če je pa gdo grešil, imamo zagovornika Jezusa Kristusa pravičnega" (Jan. I. 2, 1). Če pa mi grešni ljudje molimo le v svojem imenu in Se zanašamo na svoja dobra dela, ne pa na Jezusovo zasluženje, naša moštev nič ne zmore. Bogu namreč dopademo le v Jezusu Kristusu, nad njim ima Oče popolno dopadejne. Tega se sv. Cerkev dobro zaveda, zato moli v Jezusovem imenu in v njem sklepa svoje molitve.
Ni pa še za dosti, da pri molitvah izgovarjamo presv. ime Jezusovo, 'n da se sklicujemo na njegovo zasluženje, ampak moramo tudi prositi za take reči, ki so Jezusu všeč. Apostolov Jezus ni uslišal, če so prosili za take časne reči, ki niso bile po njegovi volji. Sv. Peter je prosil Jezusa, da bi ostali na gori Tabor, a prošnja mu je bila odbita. Mati Cebedejevih sinov je prosila, da bi bila njena sinova prva v njegovem kraljestvu, toda ^zus jo je zavrnil. Kaj naj prosimo v Jezusovem imenu, da bo tudi po njegovi volji? Prosimo pred vsem, kar nam služi v zveličanje, n. pr. ta milost božjo, za odpuščenje grehov, za pomnoženje čednosti, za stanovitnost v dobrem, za srečno zadnjo uro, za razširjenje sv. kat. Cerkve in sv. vere med n6verniki itd.; za dušne darove in duhovne dobrote moramo najprej prositi, ker so nam te bolj potrebne, ko časne zadeve. Saj je Jezus sam rekel: »iščite najpoprej božje kraljestvo in njegove pravice, vse drugo vam bo navrženo."
Iz vroče Berberije je pobegnil mahomedanski suženj, da bi se dal v Portugalski trdnjavi krstiti, ker je zelo hrepenel postati kristijan. V največji sončni vročini se je pomikal skozi nepregledno puščavo. Zdelan od vročine, boje in zlasti žeje, se slednjič vleže na pesek, da bi tam pričakal smrti. Na Pol mrtev, ležeč v pesku, se je spomnil, da je slišal od krščanskih sužnjev, kako pomaga Jezusovo ime v vsaki sili, zato zbere zadnje moči in večkrat zakliče »Jezus". In glej! Jezik in grlo sta se mu osvežila, z lehkoto je na-^aljeval svojo pot. Čez nekaj časa ga prime ista utrujenost in žeja: zopet ie segel po imenovanemu sredstvu in mu je odleglo. To je ponavljal tolikokrat, dokler ni dospel do portugalske trdnjave, v kateri je bil krščen (Veith, bom. VortrSge).
Ne tajimo, da smemo v Jezusovem imenu prositi tudi za časne dobrote, toda prve morajo biti nadnaravne dobrote duše. Tretjeredniki ne smete
nikaker biti podobni tistim posvetnim kristijanom, ki so v svojih molitvah prav nadležni za časne zadeve, popolnoma pa pozabijo na dušo in nadnaravno življenje. „Če kaj prosimo, kar je v škodo našemu dušnemu zveličanju, tedaj ne molimo v Jezusovem imenu" (Sv. Avguštin).
Namesto v imenu Jezusovem moliti tudi lehko rečemo: moliti v duhu Kristusovem ali po mislih in volji Gospoda Jezusa. Otrok sv. Frančiška stori najbolje, če vse svoje molitve opravlja z Jezusom, v Jezusu in po Jezusu, — to je tudi želja sv. matere kat. Cerkve.
Molimo včasi tudi v imenu Marijinem!
Ko grešniki se večkrat bojimo, da Oče nebeški ne bo uslišal naših molitev. Zato imamo pri Očetu posredovavca v njegovem ljubem Sinu, ki prosi za nas. Toda tudi pred njim se večkrat tresemo zaradi svojih hudobij, ker je z Očetom in Sv. Duhom isto neskončno sveti Bog. Tu nam pride na pomoč Marija, da posreduje mej nami in Jezusom. Zato je dobro moliti tudi v imenu Marijinemu; s tem je naša molitev bolj podprta in hitreje uslišana.
Ne moremo si misliti, da bi naša molitev ne bila uslišana, če skušaš priti po Mariji in Jezusu do prestola božjega. Prositi pa smemo za vse, kar ni grešno ali kaker se izjavlja sv. Avguštin: „Prositi smemo za vse, kar smemo brez greha želeti." Prednost imajo pa vedno duhovne dobrote.
Naše geslo bodi; po Mariji k Jezusu in po Jezusu k Očetu!
2.	Molitev mora biti pazljiva in zbrana.
Kedar molimo, je treba, da delujejo vse tri moči naše duše. Razum mora pri molitvi misliti na Boga, spomin mora odganjati tuje misli, volja (srce) mora čutiti veselje nad Bogom.
Vsaka dobra molitev zahteva poleg drugih lastnosti tudi našo pazljivost in zbranost. Kjer tega ni in če smo tega sami krivi, je taka molitev prazna, golo pregibanje ustnic in drugega nič.
Prvo, kar se terja za dobro molitev je pazljivost. Pomisleka vredne so besede sv. Bernada: „Jaz prosim Boga, naj čuje nad menoj sam pa ne pazim ne nanj in ne na se, in kar je še huje, povzročam se vsakovrstnimi nepotrebnimi, nečistimi in begajočimi mislimi v svojem srcu zoprn duh pred njegovim obličjem." (Med. c. 8). Če tako molim ne morem biti Bogu všeč.
Molitev mora biti pazljiva in zbrana, t. j. pri molitvi moram misliti na Boga in na to, kar z Bogom govorim. Pri molitvi si moramo prizadevati, druge misli spraviti iz svojega srca, zakaj „Bog je duh, in kateri ga molijo, ga morajo v duhu in v resnici moliti" (Jan. 4, 24).
Pazljivost pri molitvi je torej zapovedana, njo zahteva že božja Visokost, s katero v molitvi občujemo. Če govorimo z navadnim človekom, mislimo na to, kaj pravimo, koliko bolj moramo še le misliti na to, kedar govorimo z Bogom.
Svetniki so se vedno trudili za posebno zbranost pri molitvi. Naš sera-frnski oče sv. Frančišek, je znašel sredstvo, ki ga je močno varovalo pred raztresenostjo. Stopivši namreč v cerkev, je zaprl vrata za seboj, govoreč: »Ostanite zunaj ve časne skrbi ln pozemeljske misli, dokler se k vam ne Povrnem; zakaj zdaj me čaka veliko in važno opravilo; govoriti mi je namreč 2 Bogom in se z vami sedaj pečati ne morem.“ (Sv. Bonaventura).
Kolikera je pazljivost pri molitvi.
Redovna šola navaja tri načine:
Prvi način obstoji v tem, da pazimo na besede ter jih popolnoma ’n pravilno izgovarjamo, ne da bi besede pačili, zloge požirali ali jih krajšali.
Drugi način se nanaša na pomen besedi in obstoji v tem, da na VSe pazimo, kar molitev v sebi obsega. Ta način je boljši od prvega, tu 2adobijo besede še le duha in življenje. Sv. Bernard primerja tako molitev satovju, ki vsebuje ne samo neokusni vosek, ampak tudi sladko strd. Ni pa tfeba, da bi morali pomen vsake besede posebej razmišljati, zadostuje, da Pazimo na pomen stavkov in odstavkov.
Tretji način je namenska pazljivost t. j. da pri molitvi pazimo tn se 2avedamo h komu, čemu in zakaj molimo, pri tem pa vzbujamo primerna planja čednosti n. pr. da Boga častimo, ljubimo, se mu zahvaljujemo itd. ta način je najboljši, ta še le stori, da je molitev res molitev.
Moremo tudi vse tri načine združiti; s tem dobi molitev večji povdarek m večjo vrednost (I. 202—203).
Za enega teh načinov se je treba odločiti, če hočemo dobro moliti. °°g zahteva od nas molitev ko pametno službo. Ali pa bi bila pametna služba, ko bi pamet nič ne vedela, kaj usta govore? Ali bi mogli reči, da bolimo, če bi imeli glavo vso raztreseno in srce povsod, samo pri molitvi ne? Ali nas ne bi zadevale Jezusove besede: »Hinavci, prav je prerokoval 0(t vas Izaija: To ljudstvo me časti z ustnicami, njih srce je pa daleč od mene“ (Izaija 29, 13).
Raztresenost v molitvi.
Koliker bolj kedo Boga ljubi, tem raje, tem lagtye in tem manj razrešeno moli. Molivca pa, ki ne bi bil pri molitvi nikoli in nič raztresen ni tukaj na zemlji.
Kaj je raztresenost ali razmišljenost v molitvi? Raztresenosti v molitvi s° tuje misli, ki se ne vjemajo z molitvijo in k nji ne spadajo, marveč mo-1 ev le motijo in ovirajo, ter našo pozornost od Boga na pozemeljsko obračajo.
Vzrokov raztresenosti in razmišljenosti je veliko; glavni so:
1.	Največkrat prihaja razmišljenost iz našega nerednega nagnenja. »Kjer je tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srce" (Mat. 6, 21). Kamer je človek nagnjen, ,ar posebno ljubi, nato večkrat misli in na to mu tudi pri molitvi misli uha-jai°. Kedor je tedaj navezan na ta svet in na vživanje, veselice, časti, lepo ob-ko itd. bo mislil tudi pri molitvi na to in ne bo mogel pazljivo in zbrano moliti.
2.	Razmišljenost se rada vsiljuje vsled naše naravne slabosti, omahljivosti in nestanovitnosti. Molitev je dušno opravilo, je povzdigovanje duha k Bogu. Duh bi se rad povzdignil navzgor, a meso ga vleče navzdol. Pri molitvi se nam tako godi, kaker ptici v zraku; s perutmi si pomaga kvišku, telesna teža jo pa tlači na zemljo, zato vedno s perutnicami maha, da se vzdrži v zraku. Podobno je z na$o molitvijo: vedno in vedno se moramo otepati tujih misli, pa pri vsem tem ne ostanemo dolgo zbrani.
3.	Raztresenost pospešujejo naši zunanji čuti, zlasti oči in ušesa; če jim pri molitvi damo vso prostost in jih ne brzdamo, potem se ni čuditi, da je molitev vsa raztresena.
4.	Velikokrat imamo vzroke raztresenosti iskati pri naših vsakidapjib skrbeh in opravkih. Najboljša zatvornica pri jezu ne zapre popolnoma potoka, da bi vsaj nekoliko vode ne vhajalo skozi njo. Naj napravimo še tako trdne sklepe in odganjamo posvetne skrbi, vse to pomaga le nekaj časa, mogoče komaj nekaj trenutkov, pa se zopet vračajo in vsiljujejo v dušo. —' Kjer se reka steka v morje, se pozna sladka voda daleč v morju in le s časoma se popolnoma zenači z morsko vodo.
Kedor ima torej odgovorno službo, težke skrbi, naj skuša pred molitvijo nekoliko zbrati se, skrbi za tisti čas odložiti in če mu le silijo v glavo in srce, naj se ne zmeni za nje, marveč naj jih prezira.
5.	Mnogo pripomore k raztresenosti v molitvi tudi hudobni duh, ki v svoji zavisti ne more trpeti zbranega molivca. Sv. Tomaž in drugi bogoslovci trdijo, da zakleti sovražnik naših duš nobenega pobožnega opravila bolj ne sovraži ko molitev, zato si venomer prizadeva uničiti jo ali vsaj zmanjšati njeno moč. Nekoč so vprašali bratje sv. Agatona, katero čednost je najtežje pridobiti. Svetnik odgovori: »Oprostite mi, bratje moji! ne verjamem, da bi bilo še kako delo težje od molitve. Če namreč hoče človek svojo molitev povzdigniti k Bogu, tedaj si na vse načine prizadevajo hudobni duhovi uničiti jo, ker dobro vedo, da jim sveta molitev največ škoduje. Poleg tega dovoljujejo vse druge pobožne vaje, naj so tudi dolgo trajajoče, nekaj miru, molitev pa je delo, ki hoče truda in boja do zadnjega zdihljeja." (Pelagi 12. c. 2).
Satan torej pred vsem sovraži molitev, med molitvijo nam prinaša v misli naše načrte, naše želje in slutnje, jih grozovito povečuje, olepšava, grdi itd. samo da nas moti. In kako strašne so včasih te predstave! Česef nisi nikedar v življenju poželel, ti hipoma in tako živo stopi pred oči, da se bojiš za svojo nedolžnost in čistost srca. Kolikokrat kako stvar pozabim0' med molitvijo nam gotovo pride na misel. Glej delovanje hudega duha, tudi tukaj je na mestu prošnja iz litanij: »Skušnjav hudičevih reši nas, 0 Gospod!*
6.	Neredko nas pa tudi Bog poskuša med molitvijo, to se pravi, Bog dopusti, da pride nad nas dušna suhota in razmišljenost, da nas tako vadi v sv. ponižnosti, zvestobi in potrpežljivosti. Bolj ko spoznavamo, da sam* iz sebe nič ne zmoremo, s tem večjim zaupanjem se obračamo na Boga.
Večkrat je pa raztresenost tudi božja kazen za našo prejšnjo ali sedanjo duhovno lenobo in prostovoljno raztresenost.	*	,
Ali je vsaka raztresenost pri molitvi greh? Človek, ki je prostovoljno iztresen pri molitvi, greši, ker ne moli v duhu in v resnici. Tak se tako-rekoč norčuje iz Boga. Radovoljno raztresena molitev se ne vzdigne do nebes, ne potolaži Boga, ampak ga žali in draži. Nad tako molitvijo se je Pfitožil prerok v znanih besedah: „To ljudstvo me časti z ustnicami, njih Srce je pa daleč od mene." Popolnoma prostovoljno raztresene molivce zadevajo besede preroka: „Preklet, kedor delo Gospodovo nemarno opravlja" (Jer. 48, 10). Med Gospodova najimenitniša dela spada gotovo molitev.
Bolj grešna pa je molitev, po nauku sv. Bernarda, če človek med molijo ničemrne, lakomne, sovražne ali nečiste misli prostovoljno vzdržuje se ž njimi rad peča. V skrivnem razodenju govori sv. Janez o angelju zlato kadilnico, ki je dišeče kadilo pokladal -na zlat altar pred sedež k°2ji; in to dišeče kadilo, pravi, je molitev svetnikov. — Kako bi se smeli nadejati, da bodo angelji nebeški nosili našo molitev pred prestol božji, če n'stno samo prostovoljno razmišljeni, ampak če mej molitvijo prostovoljno S°jitno misli, ki so že same na sebi grešne?
V koliko se raztresenost šteje v greh, je odvisno od naše volje — če bila raztresenost zadolžena ali nezadolžena t. j. ali smo bili sami krivi a'i ne. Redovna šola pravi o tem: „Mnoge raztresenosti prihajajo same od Set>e, zlasti one, katerim je povod naša naravna slabost ali zvijača satanova a'* pa pripuščenje božje. Te raztresenosti niso zadolžene in tudi ne grešne jn to ostanejo toliko časa, dokler jih ne opazimo ali jih vsaj ne odobravamo 'n se zoper nje vojskujemo. Kaker hitro pa v take nezadolžene skušnjav^ Pj*volimo in se v njih prostovoljno zadržujemo ali jih celo sami izva-‘mo in gojimo, potem so zadolžene, torej grešne, vsaj mali greh so (Gei-ste«sch. 1.187).
Kakšen nauk sledi iz tega? Če smo pri molitvi še tako raztreseni, ne Stllemo nikoli obupati. Bogu je prijetna naša molitev, če imamo željo dobro ^Kti in si vsaj nekaj prizadevamo. Oče gotovo ne bo zavrgel šopka, ki ga 1,111 je za god prinesel ljubljeni otrok, četudi je iz nepazljivosti vanj povezal. nekaj plevela. Raztresenost je pri molitvi tedaj greh, če se nič ne potrudimo *a dobro molitev in smo razmišljenosti sami krivi. Smrtni greh pa bi bil le alcrat, če bi kedo med molitvijo gojil misli in želje, ki so že same na sebi ^dni greh ali pa, če bi iz zaničevanja in preziranja nalašč hotel slabo moliti. e Pa imamo goreče želje, da bi bili pri molitvi prav zbrani in pobožni in se ,ugim mislim, ki nam silijo v glavo, na vso moč ustavljamo, je taka molitev k*jub vsi raztresenosti prav dobra, Bogu všeč in nam zaslužljiva. Bog namreč veseljem gleda na tako borečega se molivca, angelji nosijo njegovo mo-ev pred božji prestol in jo zapišejo sč zlatimi črkami v knjigo življenja.
Dobro sredstvo zoper raztresenost je priprava na molitev.
p Kedor hoče zbrano moliti, naj se na molitev pripravi. Modri Sirah uči: red molitvijo pripravi svoje srce in ne bodi kaker človek, kateri Boga
skuša" (18, 23). Zares bi morali reči, da skuša Boga, ki bi se spravil na daljšo molitev brez vsake priprave in bi vender hotel dobro moliti. Zato piše sv. Bonaventura: »Tisti skuša Boga, ki gre k molitvi brez priprave srca" (Reg. Nov. 2. 1).
Človek ni sposoben z Bogom tako občevati, kaker se za Boga spodobi, če se k temu ne pripravi. „Brez priprave bi malo ali celo nič ne dosegli," pravi sv. Bonaventura. Če se pa pripravimo k molitvi, bomo uslišani, zagotavlja kralj David rekoč: »Gospod je željo ubogih uslišal; pripravljanje njih srca je slišalo tvoje uho“ (Ps. 9. 38).
Kako naj se pripravimo na molitev? 1. Pred molitvijo živo prevdari, da molitev ni malenkostno delo, ampak je nekaj prav velikega — je namreč občevanje z nebeškim Veličanstvom. Da boš se svetim strahom molil, misli na besede sv. Krizostoma, ki piše: „Kedar moliš, takrat sedi pred teboj na svojem nebeškem prestolu Bog, obdan od velike trume angeljev in svetnikov in obrača svoje oči na tebe in te posluša."
2.	Ponižaj se pred Gospodom po zgledu očaka Abrahama in združi svoje srce ž njegovim srcem, rekoč: »Govoril bom sč svojim Gospodom, dasiravno sem prah in pepel" (I. Mojz. 18, 27).
3.	V dvojbi, če si v milosti božji, obudi pred daljšo molitvijo popolno kesanje. Z gotovostjo človek nikoli ne ve, je li z Bogom v prijateljski ali sovražni zvezi, zato je zmirom dobro poprej obuditi kesanje. Sv. Avguštin pravi: »Kaj pomaga, ako tvoj jezik Bogu poje hvalo, tvoje življenje ga pa kolne."
4.	Pred molitvijo obudi tudi dober namen, da hočeš prav moliti t. j-moliti zaradi Boga in ne zaradi ljudi.
5.	Ker je zbrana in pobožna molitev dar božji, ki ga Bog deli, komer hoče, ne pozabi sprositi si ta dar od Boga. Iz tega namena zdihni večkrat k Jezusu ali Mariji ali svojemu angelju varihu, naj te učijo prav moliti* Prosi pa pogosto Sv. Duha za dar pobožnosti. Vadi se tudi sam v zbrani molitvi, zakaj le z molitvijo se učimo prav moliti.
6.	Slednjič odstranimo, koliker se da, posvetne misli in skrbi in obračajmo svoje srce k Bogu. Posnemajmo v tem sv. Lujtgardo, ki je imela navado govoriti: »Če hočemo pobožno moliti, se ravnajmo po zgledu očaka Abrahama. Ko je nameraval svojega sina darovati na gori Moriji, je osla in oba hlapca pustil spodaj, on in sin sta pa šla na goro, da bi počastila svojega Boga." Tudi Jezus je rekel učencem: »Sedite tukaj, da grem tja in molim" (Mat. 26, 36). Tako se tedaj Jezus pripravlja na molitev, on gre na samoten kraj, in se odtegne ljudem in celo svojim najljubšim učencem, da moli (Schola Relig. XII. 76-89).
Duša moja! Če hočeš doseči milost dobre molitve, ceni pripravo na molitev zelo visoko in skrbi, da bo srce čisto in ne vdano grehu. Ne varuj se le smrtnih grehov, ampak beži koliker moreš, tudi pred vsakim prostovoljnim malim grehom. Pa še nekaj! Če hočeš res dobro moliti, odpusti i* srca vsem sovražnikom! Kedor bližnjemu noče odpustiti, zastonj išče mi' losti molitve pri Bogu, ker je ne bo našel. Jezus sam pravi: »Če svoj dar
Prineseš k altarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe: Pusti ondi svoj dar pred altarjem, in pojdi poprej spravit se sč svojim bratom, in tedaj pridi in daruj svoj dar" (Mat. 5, 23. 24).
Kako ohranimo pazljivost med molitvijo.
Če se za molitev prav dobro pripraviš, se vender lehko dogodi, da te nadleguje in moti raztresenost. Zavoljo tega se nikari begati in tudi ne zgubi potrpežljivosti in zaupanja. Tudi ne ponavljaj molitve zavoljo raztresenosti, zlasti če je bila razmišljenost neprostovoljna, ker taka molitev nič ne zgubi na svoji vrednosti.
Nek samostanski brat je tožil svojemu opatu, da mu med molitvijo Prihajajo vsakovrstne hude misli, katerih se ne more znebiti. Opat ga pelje na prosto in veli: »Razprostri svoje oblačilo in vjemi ž njo veter! Vidiš, kaker ti je to nemogoče, ravno tako malo ti je mogoče zabraniti dohod slabim mislim; potrudi se pa, da se v bran postaviš takim mislim" (Pela-8'us 10, 55).
Bog ima z nami potrpljenje, če le vidi našo dobro voljo in nekaj pričevanja, drugo sam nadomesti iz neskončnih zaslug svojega božjega Sina Gospoda našega. Dragi bravec, kjer opaziš raztresenost, tam se zopet zberi 'n čisto mirno se na novo postavi v pričujočnost božjo. Zanaprej še bolj Pazi na svoja čutila, zlasti na oči in srčno nadaljuj svojo molitev do konca. Veliko pomaga k večji zbranosti, če si izbereš prikladen kraj in primeren *-as za molitve.
Jako ohranjuje pazljivost pri molitvi, če zdaj pa zdaj povzdigneš svoje °ko kvišku, pobožno sklepaš svoje roke in zdihneš včasih v srcu med mo-litvijo sč sv. Frančiškom: nO Bog, kedo si ti in kedo sem jaz!" — Med Molitvijo lehko včasih tudi nekoliko postojiš, zlasti pri kakih svetih imenih;
koncu molitve pa nikoli ne pozabi prositi odpuščenja za napake, ki si i'h med molitvijo storil, s trdnim sklepom v srcu, da boš naslednjo molitev b°lj zbrano opravil.
Nekateri svetniki so lehko prav zbrano molili, drugi zopet zelo težko, kaker jim je Bog milost dajal. Mnogi so bili med molitvijo zamaknjeni, tako da niso nič videli in slišali, kaj se okoli njih godi. Mnogi so se pri Molitvah vzdignili od tal in so plavali v zraku, kaker n. pr. sv. Frančišek, Sv> Peter Alkantarski in drugi.
Veliko svetnikov in svetnic se je pa moralo neprenehoma vojskovati Pr°ti raztresenosti in dušni suhoti, kaker mi navadni in ubogi zemljani.
Bernard je nekoč razlagal nekemu kmetu, da ga raztresenost iako ob-vladuje pri molitvi,	da večkrat še očenaša ne more zmoliti prav	zbrano.
Kmet je pa nasproti	trdil,	da ni nič laglje	ko to. Pravijo pa, da je	sv. Ber-
nard temu kmetu obljubil konja, če bo en sam očenaš brez vsake raztrese-n°sti zmolil. Kmet začne	očenaš, pa ga	ne zmoli še polovico in	vpraša:
bom dobil tudi	uzdo	pri konju? Vsi	pričujoči se nasmehnejo	in eden
Postavi: Saj tudi konja ne dobiš, ker si raztresen že sredi očenaša. Tak je ta kmet, pogosto nismo nič boljši tudi mi.
Tudi svetniki so imeli vojsko z raztresenostjo, a ta raztresenost ni bila prostovoljna in zato jim vse skušnjave pri molitvah niso mogle škodovati, marveč so jim množile njihovo zasluženje. Ko bi torej druzega ne dosegli pri molitvi, nekaj gotovo lehko dosežemo in to je, da vsaj prostovoljno nismo raztreseni; in to je tudi nekaj.	(Dalje prih.)
Pomen tretjega reda za dušno pastirstvo.
Referat preč. g. dekana J. Plantariča na sestanku tretjerednih voditeljev novomeškega okrožja v Novem mestu dne 6.10.1924. (Prim. »Ordensdirektor« 1.1925).
je prišel k blaž. J. K. Vijanej župnik, v katerega župniji je bohotno rastel plevel, pšenica pa je bila le redka; vprašal je svetnika za svet, kaj naj stori, da se puščava njegove župnije spremeni v rodovitno zemljo. Vijane mu odgovori: »Ustanovite v svoji župniji tretji red, dobro ga vodite in kmalu se bo spremenila. Tretji red je od Boga izvoljeno sredstvo za versko ih nravno obnovitev župnije."
Leon XIII. je še ko škof v Perudži na svojih kanoničnih vizitacija^ opazoval, da so bile župnije, v katerih je tretji red cvetel, najbolje. V svojem pastirskem listu z dne 20. XII. 1877 je pisal: »Priporočam vsem dušnim pa-stirjem nujno, da obračajo vso svojo skrb na to, da se razširi tretji red v župnijah. Javno in zasebno naj ljudem razlagajo, kako izvrsten, kako lahek in kako poln milosti je ta red."
Pij X. je pisal 3. III. 1909 kongresu tretjerednikov v Vičenci: »Trelji red je tudi dandenes čudovito času primeren. Kjer se neguje, prinaša najbolj^ sadove za splošno blaginjo. Zato Vas opominjamo in bodrimo, da se ze vso marljivostjo zajemljete za to koristno ustanovo."
Benedikt XV. je zapisal v svoji okrožnici povodom 700 letnice III. reda ■ »Zato je Naša želja, naj ne bo nobenega mesta, ne trga ali vasi, ki ne h* imela dovolj velikega števila udov te vrste, učencev sv. Frančiška in teh ne nekaj lenih in zadovoljnih sč samim imenom tretjerednikov, ampak delavni*1 in gorečih za svoje in druzih izvetičanje."
S temi besedami, ki so jih zapisali v naših časih najvišji poglavarji Cerkve, veliki papeži Leon XIII., Pij X., Benedikt XV. je pač najboljše p°' vedano, koliko vrednost ima III. red v dušnem pastirstvu. Predpogoj seveda je skupščina, ki jo vodi duh sv. Frančiška in ki živi in dela v zmislu tretjerednega vodila.
Po tem uvodu prejdem k rešitvi vprašanja, kaj pomeni tretji red za dušno pastirstvo v župniji?
Da bom pa prav odgovoril, se najprej vprašajmo, kaj naj bi bil duSh* pastir župniji in kaj ima ko tak naravnost ali posredno od tretjega reda?
I.	Dušni pastir je učitelj. Ko tak ima učiti to, kar je učil Kristus. Uči pa v pridigah, v kršč. naukih in tudi zasebno. Toda veliko število ljudi ne hodi več h kršč. nauku, veliko in vedno večje je število onih, ki se odtegujejo tudi pridigam, bodisi, da gredo med pridigo iz cerkve, bodisi, da čakajo v gostilni konca pridige, bodisi, da v cerkvi iščejo kotov in skrivališč, kamer se ne sliši božja beseda, bodisi, da med pridigo dremljejo itd.
Kaj je nasledek tega? Verska nevednost, verska mlačnost, opuščanje Molitve in zakramentov. Kaj pa je zopet nasledek tega? — Greh in v zadnjih nasledkih — pogubljenje. „0 da bi bil mrzel ali gorak, ne pa mlačen, pa ker pa si mlačen, te bom začel pljuvati iz svojih ust“ (Skr. razod. 3, 16).
Naš čas potrebuje vernikov, ki so odločni in žive v prepričanju o res^ tečnosti sv. vere. Toda tisti, ki ne poslušajo božje besede, niso te vrste ljudje.
Tretjeredniki so pa drugega kova. Oni radi poslušajo božjo besedo, 2ato so versko prepričani in odločni. Drugi takoj potegnejo z nasprotniki Vere, tretjeredniki pa držijo z dušnim pastirjem, ker ga imajo za Kristu-s°vega namestnika.
Srečen dušni pastir, ki ima mnogo tretjerednih družin! Kako blagoven vpliv imajo te družine na ostale vernike v župniji v verskem oziru!
Nepreračunljiv je vpliv tiska na mišljenje ljudstva. Sad slabega tiska Se že močno kaže v verskem in moralnem oziru. Kak dobrotnik človeštva te bil, gdor bi mogel strup slabega tiska odstraniti ali vzaj zenačiti (paradirati). Na tem polju pomagajo zavedni tretjeredniki. Že vodilo jim prepo-Veduje slabe časopise naročati in brati, zato sami ne berejo takega tiska, tezširjajo pa dobrega. Kaka pomoč je to dušnemu pastirju!
Dušni pastir pa ne skrbi samo za lastno župnijo. On gleda tudi čez Vaški plot in vidi, da je še 1000 milijonov paganov! Usmiljenje in ljubezen Ša ženeta, da bi tudi tem nesrečnim prižgal luč sv. vere. In zato vodi razne Misijonske družbe in zbira prispevke za misijone od otrok in odraslih. Kedo Mu pri tem delu najbolj pomaga? Tretjeredniki.
Iz dosedaj povedanega je jasno, da tretjeredniki za dušno pastirstvo Veliko storijo.
II.	Dušni pastir je duhovnik. Ko duhovnik ima dušni pastir v retjerednikih veliko veselje in dobro pomoč. Kaker peč, ki razširja prijetno teploto po izbi, tako razširjajo tretjeredniki prijeten vonj — „odorem sua-v>tatis“ ga imenuje sv. pismo — vonj lepega življenja, vonj lepih zgledov P° župniji.
Kako žive ljudje dandenes? Skorej pri večini ljudi opazimo neko polnost, neko brezbrižnost, golo zunanjost. Tretjeredniki pa imajo po vodilu težnost, da hrepene po vedno večji popolnosti. Kako izgubljajo ljudje zmisel 2a molitev! Kako površno in raztreseno jo opravljajo! Kako radi jo krajšajo Zvečer, popolnoma opuščajo zjutraj! Pa je vender gotovo, da brez molitve 1 milosti, ni čednosti, ni krščanskega življenja. Tretjeredniki pa molijo, so °teni moliti vsaj svoje redovne molitve. Ravno po tej molitvi je tretji red Vetesila, t. j. velesila molitve. O molitvi pa pravi neki pisatelj: ,Molivci svetu
koristijo, ko bojevniki; če svet vedno v slabem napreduje, je vzrok v

tem, ker iščejo rešitve sveta bolj v boju, ko v molitvi." Danes, ko svet krvavi iz tisočerih ran, je milost božja bolj potrebna ko kedaj poprej in moram o za milost bolj prositi ko kedaj popreje. To delajo tretjeredniki. In če je župnija težavna, in če je dušni pastir preobložen z delom, potrebuje podpore od zgoraj. Tu pomagajo dobri tretjeredniki. Molijo! Molijo za dušnega pastirja, za župnijo, za grešnike, za izgubljene ovčice in druge.
Z molitvijo v tesni zvezi je sv. maša ob delavnikih, prejem sv. zakramentov. Koga je videti največkrat ob delavnikih pri sv. maši? Ali niso to tretjeredniki ?
Gdo prejema največkrat sv. zakramente? Ali ne tretjeredniki? Kako to? Zato, ker ljubijo po zgledu sv. Fr. bolj Boga ko svet: zato iščejo pri Jezusu tolažbo, svet, pomoč — svet pa išče svojo srečo v svetnih dobrotah.
Kaj naj rečem o raznih pobožnostih ? N. pr. Roženvenska pobožnost šmarnična — pobožnost sv. križevega pota — pobožnost prvega petka v mesecu, zadostilno sv. obh.? Kedo jih bolj goji, ko tretji red? Pogosto šoti edini, ki jih vzdržujejo. — Duhovnik mora ko dušni pastir goreti za lepoto hiše božje, za snažnost mašne obleke. Tudi pri tem so tretjeredniki v pomoč.
Gospodje tovariši! Gojite se vso skrbjo tretji red!
III.	Duhovnik je tudi pastir (vodnik). Ta služba ni lahka, ker je nevarnosti veliko. Dušni pastir mora čuti, moliti in opominjati, da ovčice iz-polnujejo božje in cerkvene zapovedi. Ako ti zapovedi ne držijo, se spremeni župnija v puščavo, v močvirje. Ker je pa človeška volja „k hudemu nagnjena od mladosti", je dal sv. Fr. v vodilu za to bolezen izvrstno zdravilo: t. j. duha zatajevanja, duha pokore. Mogočna trozveza napada tvojo čredo: poželjenje oči, poželenje mesa in napuh življenja. Ze vsemi mogočimi sredstvi hoče zatreti — kaker sč strupenimi plini — čednost v župniji, naj spomnim na preštevilne gostilne, plesišča, nesramno modo, zlorabo zakona, nečiste grehe, nepokorščino in svobodomiselno časopisje. Toda ne obupaj, dušni pastir! Tvoji tretjeredniki niso upogntli kolen pred Baalom, ti držijo vodilo in vodilo drži nje. Oni svetijo z lepim zgledom in so zlasti v svojih družinah angeli varuhi. S prijaznim opominjevanjem, z iskreno ljubeznijo do neumrljivih duš in se vztrajno molitvijo odvrnejo marisikoga od hudega, ob-drže marisikoga na pravem potu.
Gori omenjeni trozvezi stavijo nasproti močno trojedinost t. j. duhovno uboštvo, stanovsko čistost in pokorščino, kaker jo je predpisal v vodil0 sv. Fr. — In ako se to trojno v duhu sv. Fr. izpolnuje, zmaga antanta.
Dušni pastir ne sme pozabiti pri skrbi za dušo, tudi ne na telo. Saj je ravno telesna dobrodelnost zelo sposobna odpreti vrata do srca. In tudi pri telesnih delih usmiljenja mu izvrstno pomagajo tretjeredniki. Njihovo geslo je: „Ne samo sebi živeti, ampak tudi drugim koristiti." Tako se zavzamejo tretjeredniki za zapuščene otroke, za bolnike in umirajoče. Saj j'111 celo vodilo naroča, da zlagajo pri shodih skupaj miloščino, s katero uboge tretjega reda podpirajo.
Veliki Leon XIII. ni zastonj izrekel: »Tretji red je moja socijalna fe' forma."1
V župniji so velike važnosti razna društva. Ta so duhovniku veliko breme. Toda precej tega bremena sprejmejo na svoje rame dobri tretjeredniki; Potem je voditelju delo olajšano, ker ve, da se na tretjerednike sme zanesti. Če v kaki župniji ni društev, bi mogel tretji red nadomestiti vsa druga društva. In kakšen kvas bi bil za celo župnijo! Boljše je, tretji red dobro voditi, kaker mnogo društev, ki jih vsled nedostajanja sil in časa slabo vodijo!
Ako so pa v župniji druga društva potrebna, naj poleg njih tretjega reda ne manjka! Ta posega po svojem vodilu (ki je evangelij v malem) vedno najgljoblje.
Še ene stvari ne smemo zamolčati: Dušni pastir mora biti tudi politik. Nobene potiiike ni brez odnošajev do Kristusa in njegove Cerkve. Zato ne sme dušni pastir mirno gledati, kako drugi politiko vodijo, ampak mora tudi sam vmes poseči n. pr. pri volitvah. In tudi tu ima duš. pastir na svojih tretjerednikih zanesljive volivce in jih napravi sposobne, tudi spretne agitatorje.
Robert Hugh Benson, angleški konvertit, je v svojem romanu: »Gospodar sveta" opisal usodo cerkve v bodočnosti. On svojo vizijo tako le opisuje: »Preganjanje cerkve in vere postane strašno, v imenu humanitete so mora cerkev zatreti. Posledice preganjanja so grozne. Ustanovi se nov red, „Red križanega", ki stoji pod neposrednim vodstvom papeževim.
Člani žive med svetom in ne nosijo redovne obleke, da jih ne poznajo tn da jih ne zatro. Mnogo se jih oglasi za ta red, toda vsi se ne sprejmejo, ampak se zelo izbira, sprejmejo se samo najzanesljiviši. Koger sprejmejo, naredi obljubo, da hoče postati mučenik za pravice božje in pravice cerkve. Ta red je zadnja opora namestnika Kristusovega na zemlji."
Zdi se mi, da takega »mučeniškega reda" ne bo treba še le ustanavljati v bodočih stiskah sv. Cerkve, ampak da že obstoja; to je tretji red. Ustanovil -ga je pred 700 leti sv. Frančišek Asiški v svoji serafinski ljubezni do Križanega in zapovedal je članom, da so iz srca vdani cerkvi in papežu. Ta red, ki ima člane na papeževem prestolu, v škofijskih dvorcih, v kraljevih Palačah, pa tudi v bornih kočah, in ki obsega vse stanove in vsako starost, *a red je prav za naš čas primeren. Grozno vlada poželjenje oči, poželenje mesa in napuh življenja. Za to trojno bolezen ponuja tretji red trojni lek: duhovno uboštvo, stanovsko čistost in pokorščino, ali z drugimi besedami: odpoved, zatajevanje, pokoro.
Če v župniji že obstoji, negujmo ga, vodimo ga z ljubeznijo in mar-'jivostjo; če ga ni, ustanovimo ga.
Naše geslo naj bo: Nobena župnija brez tretjega reda! Zaključim z besedami Leona XIII.: »O tretji red! Veste, kako želim, da se razširja, vedno 'n pri vsaki priložnosti to povdarjam, ker sem prepričan, da bomo po tretjem redu in po duhu sv. Frančiška rešili svet".
L
P. MAVRIČU O. CAP.
Načelna razprava o tretjem redu.
a sv. Frančiška Asiškega se dandenes zajemljejo ne samo katoličani, ampak tudi nekatoličani in celo protiverski možje. Sv. Fra-čišek uživa pri modernem svetu splošen ugled. Manj ko Frančiška pa spoštujejo Frančiškove ustanove. Zlasti je njegov tretji red nekako nepoznan in celo preziran. Čeprav ni več v naših krajih skorej nobene župnije in nobene vasi, v kateri ne bi bilo vsaj nekoliko tretjerednikov, imajo vender ljudje še vedno popolnoma krive in čudne nazore o tretjem redu. Ljudje ga še vedno premalo poznajo in nekateri ga zaradi različnih popolnoma neutemeljenih predsodkov in krivičnih trditev prezirajo, zaničujejo ali pa nočejo o njem nič slišati. Če bi le malo poznali bistvo in zgodovino, njegov namen in delo, bi ga gotovo tudi spoštovali ter bi se ga radi in z veliko ljubeznijo oklepali. Treba je torej pri ljudeh zbuditi zajemanje za tretji red; pojasniti jim moramo kako imeniten je tretji red, kako častitljiv po svojem bistvu in po svoji zgodovini in kako važen je za sedanji čas.
1.	Tretji red je cerkvena družba po kršč. popolnosti hrepenečih
krlstijanov.
V vseh krščanskih stoletjih je bilo mnogo takih vernikov, ki so hoteli svoje življenje uravnati popolnoma po predpisih sv. evangelija. Prizadevali so si izvrševati ne samo tega, kar krščanstvo strogo zapoveduje, ampak tudi to, kar le nasvetuje. Do pičice so hoteli posnemati Kristusovo sveto življenje. Krščanska popolnost je bila najvišji cilj vsega njihovega hrepenenja in prizadevanja. Da bi laglje dosegli ta cilj, so se nekateri umeknili v samotne puščave, drugi pa so si poiskali enakomislečih tovarišev, s katerimi so ustanovili posebne družbe, se posvetili Bogu in živeli skupaj po določenih pravilih.
Med najimenitniše ustanovitelje Bogu posvečenih družb prištevamo sv. Avguština, sv. Bazilija, sv. Benedikta, in sv. Frančiška. Vsi ti možje so zbrali okoli sebe nekaj tovarišev, ustanovili ž njimi samostanske družbe in jim dali posebna pisana vodila, kako morajo po samostanih služiti Bogu in hrepeniti po krščanski popolnosti.
Sv. Frančišek je pa še poleg tega hotel, da bi se ljudje tudi zunaj samostanov posvetili bogoljubnemu življenju in si tudi med svetom prizadevali za krščansko popolnost in višjo stopnjo svetosti. V ta namen je ustanovil poleg prvega reda za možke in druzega za ženske še tretji red za svetne ljudi. Uredil ga je tako, da postane lehko njegov član vsak kri-stijan brez razlike spola, stanu in poklica, samo da ima dobro voljo po vodilu živeti. Vrhovni poglavarji katoliške Cerkve so to Frančiškovo ustanovo odobrili, potrdili in vernikom toplo priporočali.
Tretji red je torej cerkvena organizacija, ki goji in pospešuje pri svojih članih pravo krščansko življenje, ter jih navaja h krščanski popolnosti. S tega stališča se tretji red popolnoma strinja z drugimi cerkvenimi redovi in ima zavoljo tega svojega vzvišenega namena prednost pred vsemi drugimi, bodisi svetnimi, bodisi cerkvenimi organizacijami. Seveda imajo tudi druge organizacije svoj pomen in pravico obstanka, ker je dandenes dobro, koristno in naravnost potrebno, da se ljudje izobražujejo, telovadijo, pojejo ter se se združenimi močmi trudijo doseči svoje politične, gospodarske in druge koristi. Toda bolj ko to, je treba ljudi navajati k premagovanju slabih nagnenj in jih navduševati za čednostno življenje. Ravno tega je dandenes veliko premalo. Imamo sicer že precej izobraženih gospodarjev, dosti navda-šenih narodnjakov in mnogo izvrstnih telovadcev, imamo pa premalo dobrih *n svetih kristijanov. Če vidimo, da je sedaj večina ljudi mlačna in površna v izpolnjevanju verskih dolžnosti, kako izgubljajo nekateri slehrni zmisel za nadnaravne stvari in se potapljajo vedno bolj v materijalizem, moramo priznati potrebo in korist take organizacije, ki naravnost skrbi in deluje za Poglobitev verskega mišljenja in čednostnega življenja. Taka organizacija je tretji red sv. Frančiška.
Komer je kaj na tem, da se krščansko življenje poglobi in katoliška načela v življenje vpeljejo med našim ljudstvom, se bo najprej sam z veseljem oklenil tretjega reda, potem ga pa tudi drugim toplo priporočal. Toda Pri nas je mnogo takih drugače dobrih kristijanov, ki se bolj zajemljejo in navdušujejo za raznovrstna prosvetna društva, kaker pa za tretji red, ker mislijo, da bodo s temi društvi dosegli več za poglobitev verskega duha in obnovitev krščanskega življenja, kaker pa .se da doseči z nabožnimi in strogo cerkvenimi organizacijami. Toda motijo se. Res je, da razvijajo raznovrstne svetne organizacije na zunaj večji sijaj in imajo na mlade ljudi večjo pri-vlačno silo, toda za duhovno prenovljenje ljudi store zelo malo. Pri svetnih društvih pogosto niti ne gledajo mnogo na to, kakšno je življenje posa-Sameznih članov. Glavna stvar so prireditve, javni nastopi in denarni vspeh društva. Včasih je delovanje nekaterih teh tako, da ljudi naravnost odvrnejo °d pobožnega življenja ali dajo celo priložnost za greh. Marisikje prirejajo Sledališke predstave, akademije in druge take stvari, versko in moralno življenje posameznih članov pa ni lepo. Tretji red pa deluje na duhovnem pre-n°vljenju in spopolnjevanju ljudstva; to je njegova poglavitna in najimenit-uiša naloga. O tretjem redu lehko trdimo, da navaja svoje člane k čednost-uetnu življenju in vzgoja svetnike. Če bi tretjemu redu posvetili le četrti del tistega truda in časa, ki ga posvetijo različnim telovadnim in posvetnim društvom, bi bilo stokrat več uspeha in sadu.
Vernemu katoličanu bi morale biti verske ali cerkvene organizacije najbolj pri srcu, zlasti pa tretji red sv. Frančiška. Kedor tretji red omalova-žuje in potiska v ozadje, ima malo cerkvenega duha. Ali se spodobi za dobrega kristijana, da bi preziral to najbolj krščansko in katoliško organizacijo, katero je ustanovil imeniten svetnik katoliške Cerkve in katero katoliška Cerkev pogosto in toplo priporoča?
Kar razumeti ne moremo in ne moremo si razlagati, zakaj imajo nekateri kristijani neko pritajeno mržnjo do tretjega reda. Skorej bi smatrali za sramoto, če bi bili njegovi člani. Sramota za nje, ne za nas! Večkrat se slišijo od ljudi izjave, da bi rajši stopili v vsako drugo društvo, v tretji red pa ne za nobeno ceno, kaker da bi bil tretji red najslabša, od Boga zavržena in od sv. Cerkve zabranjena organizacija. Kedor ima take nazore o tretjem redu, gotovo ni dober kristijan, ker si vsak dober kristijan šteje v veliko čast, izredno srečo in posebno milost, da je član tako imenitne in nad vse krščanske organizacije. Tretjerednik biti je častno!
2.	Tretji red ima od rimskih papežev potrjenb vodilo.
Sveta Cerkev ne priznava nobene družbe, ako niso njena pravila od Cerkve same potrjena in odobrena. Le tiste družbe in organizacije, ki imajo od Cerkve potrjena pravila, so prave cerkvene družbe. Tako imajo vsi katoliški redovi od Cerkve potrjena vodila. Ker je tudi vodilo tretjega reda od Cerkve odobreno in potrjeno, zato je tretji red prava cerkvena organizacija.
Vodilo tretjega reda izvira od sv. Frančiška. Spočetka je Frančišek ustmeno uredil zadeve tretjega reda, toda leta 1221. je po nasvetu in se sodelovanjem kardinala Ugolina, poznejšega papeža Gregorija IX., napisal za tretji red posebno vodilo, katero je tedanji papež Honorij 111. ustmeno potrdil. Drugi je ustmeno potrdil vodilo papež Gregorij IX. leta 1228. Pismeno in slovesno je bilo potrjeno leta 1289., ko je papež Nikolaj IV. izdal v ta namen posebno pismo (bulo).
Frančiškovo vodilo, kaker je je prvotno napisati dal, je bilo več kot šest sto let v veljavi. Mnogo kristijanov se je v teh šestih stoletjih ravnalo po tem vodilu in je doseglo visoko' stopnjo krščanske popolnosti. V novejšem času so se pa življenjske razmere tako močno izpremenile, da v nekaterih stvareh mnogim ni bilo več mogoče spolnjevati prvotnega vodila. Zato je papež Leon XIII. leta 1883. nekatere zapovedi prvotnega vodila času primerno spremenil in posamezne redovne dolžnosti znatno olajšal. Seveda se v bistvu in glavnih potezah sedanje od papeža Leona XIII. izdano vodilo popolnoma strinja se starim, kaker je je spisal sv. Frančišek.
Nekaterim se ždi vodilo tretjega reda nekaj zelo preprostega in navadnega, v resnici je pa njegova vsebina bogata na globokih mislih in modrih ukazih. Tretjeredno vodilo ne obravnava samo notranjo redovno organizacijo, ampak daje tudi izdatna navodila za čednostno življenje mej svetom. Kedor vravna svoje življenje po teh naukih, postane svetnik. Vodilo tretjega reda kaže varno in zanesljivo pot v nebesa. Blager tretjerednikom, ki natančno spolnujejo, kar jim nalaga redovno vodilo. Takim veljajo besede sv. Pavla: »Katerikoli bodo po tem vodilu živeli, mir in milost nad njimi" (Gal. 6, 16)-
3.	Tretji red ima novicijat in obljubo.
Tretji red je razmeroma stroga organizacija, ker morajo tisti, ki hočejo postati in biti njegovi člani, živeti eno celo leto v poskušnji in se po kon-
čanem novicijatu zavezati, da bodo spolnjevali redovno vodilo. Glede pokušnje in obljube je tretji red popolnoma podoben pravim samostanskim redovom, pri katerih se tudi od vsakega kandidata zahteva, da mora biti vsaj eno leto na poskušnji ali v novicijatu. Med letom poskušnje opazujejo člani samostanke družine življenje in obnašanje novinca. Če vidijo, da natančno spolnuje redovne dolžnosti in kaže, da bo dober redovnik, mu po dovršenem letu poskušnje dovolijo napraviti redovne obljube, s katerimi se za stalno pridruži svojemu redu in slovesno izjavi pred Bogom, da hoče yes čas svojega življenja spolnjevati vodilo svojega reda.
Ravno tako mora tudi tretjerednik najprej eno leto delati poskušnjo a'i novicijat. V tem letu se mora vaditi v spolnjevanju tretjerednih dolžnosti 'n pokazati resno voljo, živeti in umreti ko dober kristijan. Po končanem letu poskušnje napravi vpričo voditelja obljubo, da hoče do smrti zvesto spolnjevati božje zapovedi, vodilo tretjega reda in zadostiti za prestopke 2oper vodilo. Ker so predpisi glede poskušnje in obljube zelo natančni, je jasno, da polaga sv. Cerkev na tretji red veliko važnost in ga smatra za cerkveni red, namenjen za ljudi živeče mej svetom po vodilu in predpisih duhovnega voditelja.
4.	Tretji red ima lastno redovno obleko.
Sv. Cerkev je tretjerednikom določila posebno obleko, katero so v začetku nosili vidno vrhu svoje navadne vsakidanje obleke, tekom časa so jo Pa skrčili, da velja sedaj za redovno obleko škapulir in redovni pas. Kaker ■uiajo telovadna in druga društva svoje kroje in znake, tako imajo tretje -redniki škapulir in pas. Seveda imata škapulir in pas višji in globlji pomen, kaker različni kroji in znaki druzih društev. Škapulir in pas kličeta tretjerednikom v spomin, da so redovne, Bogu posvečene osebe, svarita jih pred grešnimi zmotami, navdušujeta jih za čednostno in sveto življenje, ter jim Pomagata do večnega zveličanja. Blager tretjerednikom, ki znajo ceniti svojo redovno obleko in jo z veseljem nosijo.
Modernim se zdi škapulir in pas nekaj poniževalnega, nasprotno pa •uiajo za nekaj imenitnega, če nosijo različne znake posvetnih društev. Dobri Kristijani pa ravno za posvetne znake ne marajo mnogo, ampak nosijo raje škapulir in pas sv. Frančiška, dobro vedoči, da sta tretjeredni škapulir in Pas znaka najboljše in najlepše organizacije, ki ima pred Bogom in pred Cerkvijo največ veljave.
*
.f:	*
Novo cerkveno pravo daje rretjemu redu prvo mesto mej vsemi cerkvenimi organizacijami za svetne ljudi in ga v marisičem stavi na stopinjo Pravih cerkvenih redov. Iz tega sledi, da so tretjeredniki redovne osebe in *° zlasti zaradi tega, ker imajo svoje vodilo, novicijat, redovno obleko in se z obljubo zavežejo hrepeneti po kršč. popolnosti in se na ta način posvetijo B°gu. Tudi njim veljajo besede, katere je Jezus Kristus nekoč rekel svojim
apostolom: „Ne imenujem vas več hlapcev, ampak prijatelje." (Jan. 15, 15.) Tretjeredniki so lehko ponosni, da so člani tiste organizacije, ki jih že na tem svetu povzdiguje do posebnega prijateljstva božjega, po smrti pa jim zagotavlja lepšo krono v nebesih.
Korupcija.
orupcija — čudna beseda! Slovenska ni, priborila si je pa mesto v jugoslovenskih krajih, saj jo ponavljajo politični časopisi dan na dan zelo pogosto. Kaj pomeni ta čudna beseda? Po naše bi rekli pokvarjenost in bi zaznamovali s to besedo: v gospodarskem oziru tatvino, goljufijo, odrtijo in vse grehe, ki jih našteva katekizem pri sedmi zapovedi; v nravstvenem oziru pomeni beseda korupcija vsako nečistost, prešuštvo, zapeljevanje, nesramno modo, pohujšljive plese in vse grehe proti šesti zapovedi. Korupcija pa pomeni tudi grehe proti peti zapovedi: uboje, samomore, umetne splave, umore zaroda in vse grehe, ki jih našteva katekizem proti peti zapovedi — Mej te spada pohujšanje in tisto pohujševanje, ki ga dajejo nesramne ženske — ne samo mlade, tudi postarne gospe s pohujšljivo obleko — pa celo nekatere take, ki bi rade veljale za dobre in poštene. Sramujte se! Bolj grde in umazane niste bile še nikoli — poboljšajte se brez odlašanja, če ne spadate mej korupcijonistinje. Korupcijo podpirajo tisti časopisi in pisavci umazanih spisov — zadnji čas posebno v časniku „Jutro", ki smešijo sv. vero, sv. Cerkev, njene poglavarje, molitev, sv. Rešnje telo, sv. spoved, redovnike in redovnice, sploh vse, kar je še verno in katoliško. Ti kvarijo in so že mnoge pokvarili izmej poštenih Slovencev. Mnogi misleči so to že izprevideli; mnogim se že gabi krivično pisanje, grdenje in zaničevanje Boga, device Marije in kar je vernemu kri-stijanu svetega. Vsi ti se obračajo proč od korupcijonistov, časnikarskega poveljstva. Prav imajo. Čas je že, da začno tudi sami kaj misliti. Čemu bi si dali vsiljevati krive misli, hudobne misli, grde misli od pokvarjenih časnikarjev. Mislimo sami in vredimo življenje po vesti vravnani po nezmotljivih načelih sv. vere. Kristus in njegov evangelij je pot, resnica in življenje. Sv. Frančišek Asiški nam bodi vzor in vodnik! Ta je ljubil ljudi radi njih neumrljive duše, ljubil je vso naravo in je zavoljo Boga stvarnika naslavljal z besedo »brat" in »sestra" slehrno stvar; on je ljubil Boga, Kristus mu je bil vzor življenja; po njem je vravnal svoje delo in ravnanje, po njegovem evangeliju je vredil življenje svoje in svojih bratov in sester v prvem, drugem in tretjem redu. — Če bi Frančišek danes živel mej nami, če bi prebival v JU' goslaviji, bi se modro, mirno, pa vstrajno do konečne zmage bojeval proti korupciji. Slava Frančišku, pogin korupciji!
Frančiškov prvi in drugi red sta imela za cilj krščansko, ali bolje redovno Popolnost in svetost življenja, njegov tretji red je bil pa naravnost boj Pfoti korupciji njegovega časa. Bil je pa to miren, tih, pa zelo izdaten boj. Frančišek je izbral trden temelj — sv. Cerkev za avtoriteto, izdatna sredstva Za moč — molitev, sv. zakramente, spoznavanje sebe, ponižnost, pokorščino. Frančišek je zmagal slavno v svojem času, ki je našemu sličen. Frančišek zmaguje v deželah povsod, kjer se ga oklepajo — Frančišek bi zmagal tudi Pri nas, če bi ga bolj poznali in se ga oklepali v njegovem tretjen redu.
p- MAVRIČU O. CAP.
Redovni post.
(Vodilo II. 3.)
je tretji red spokorni red, morajo biti njegovi člani tudi spokornega duha in opravljati spokorna dela. Eno izmej najna-vadniših spokornih del je post. Zato ni čudno, da je imelo prvotno tretjeredno vodilo glede posta zelo stroge predpise. Papež Leon XIII. je pa tretjerednikom tudi post močno olajšal. Sedaj sta za tretjerednike posebej zapovedana samo dva posta: »Vsi naj se postijo na dan pred praznikom Device Marije Brezmadežne in °četa Frančiška; zelo hvalevredni pa so tisti, ki se bodo razen tega postili petkih ali se zdržali mesnih jedi ob sredah." Za vestno izpolnjevanje Postne zapovedi je treba imeli o postu tudi prave pojme. Premišljujmo: F od koga izvira post ali kedo ga je vpeljal, 2. kakšen pomen in kakšno korist ima post in 3. kako se naj tretjeredniki postijo.
1. Izvor In začetek posta.
Mnogo kristijanov je daridenes mnenja, da je post. kaker ga predpisuje katoliška Cerkev, le človeška naredba, ki nima za današnje čase nobenega Pomena in nobene koristi več. Vsled tega se iz posta norčujejo ali se za Cerkveno postno zapoved sploh ne zmenijo.
Post ni samo človeška naredba, ampak post je tudi božjega izvora. B°g sam je začetnik posta, saj je že v raju dal prvim starišem postno zapoved rekoč: „Od tega drevesa v sredini vrta ne smeta jesti, ker drugače b°sta umrla" (1. Mojz. 2, 17.). Po poročilu 3. Mojzesove knjige je Bog določil za vsako leto poseben postni in spokorni dan, takoimenovani dan sprave, ko ni smel nihče celih 24 ur ničesar uživati. Izraelcem je bilo celo prepo-Vedano uživati meso gotovih živali. To zapoved so držali s tako vestnostjo 'n natančnostjo, da sta na primer starček Eleazar in makabejska mati sč Svojimi sedmerimi sinovi rajši pretrpela smrt, kaker da bi bila uživala prepovedano meso. Prerok Joel piše: »Držite sveti post!" (2, 15.) V starem
zakonu so s postom delali pokoro za grehe in da bi zadostovali božji pravičnosti. Mesto Ninive bi bilo imelo biti pokončano. Ker se je pa celo mesto od kralja pa do zadnjega hlapca nekaj časa postilo in delalo pokoro, je Bog mestu prizanesel.
Kako je pa v novem zakonu? Ali je morda Jezus Kristus post odpravil? Nikakor ne! Sv. evangelij nam pripoveduje, da se je Jezus 40 dni in 40 noči strogo postil, predno je začel svojo javno službo. Tako je dal vsem kristijanom lep zgled, da se je treba tupatam tudi kaj postiti. Ko so ga nekoč farizeji vprašali, zakaj se njegovi učenci nič ne postijo, jim je odgovoril, da se bodo postili pozneje, ko se bo on poslovil od njih. Ob neki drugi priliki je pa rekel svojim poslušavcem: „Je neka vrsta nečistih duhov, ki se ne dajo drugače izgnati, kaker z molitvijo in postom" (Mat. 9. 28.) Zatajevanje je dolžnost za vsakega kristijana, ki hoče res Kristusa posnemati. Kristus je namreč rekel: „Kedor hoče meni slediti, naj zataji samega sebe." (Mat. 16. 24).
Po Jezusovem zgledu in nauku so se postili apostoli in vsi dobri kri-stijani. Post je ena najstarejših krščanskih navad. Zgodovina nam spričuje, da je bil post v vseh stoletjih v navadi.
Zlobna in nespametna je trditev, da je post vpeljala šele Cerkev in da je post le človeška naredba. Kedor pozna le nekaj zgodovine in je prebiral sv. pismo, bo dobro vedel, da so. se postili ne samo Kristus in apostoli, ampak tudi kristljani vseh časov. Ko pa je prvotna gorečnost za post med verniki začela pešati, je sv. Cerkev od časa do časa opozorila svoje vernike, da se je treba postiti. Čeprav prištevamo post k cerkvenim zapovedim, vender korenini post v božji zapovedi. Bog sam hoče, da se postimo, sv. Cerkev je pa določila način in čas, kako in kedaj naj to storimo. Post je torej božja naredba in zato ga sv. Cerkev nikedar ne bo popolnoma odpravila.
2.	Pomen in korist.
Post ima pa tudi globok pomen in veliko vrednost za življenje.
Predvsem hoče Bog s postom preizkusiti našo pokorščino. Bog zahteva, da se mu podvržemo in priznavamo njegovo gospodstvo nad nami. S tem, da nam nalaga post, nam daje najlepšo priložnost vaditi se v pokorščini in nam kliče v spomin: Zavedaj se, o človek, da sem jaz tvoj gospodar, katerega moraš slušatt in tako živeti, kaker jaz zapovedujem, ne pa po svoji lastni volji. S postom mi pokaži, da ceniš višje moje zapovedi, kaker pa nizko poželjenje svojega mesa in da rajši služiš meni, kaker pa svojemu telesu. Če pa človek vedoma prelomi postno zapoved, bodisi da brez upravičenega vzroka uživa meso, bodisi da se na postni dan večkrat nasiti, stori smrten greh. Seveda ne tiči greh v hrani, kajti meso in druga jedila so ob postnih dneh ravnotako nedolžna, kaker druge dneve. Hrana sama na sebi ni pregrešna, ampak greh tiči v nepokorščini ali v upornosti volje, da se namreč človek predrzne storiti ravno to, kar mu Bog po svoji Cerkvi strogo prepoveduje. Kako nespametni so vender izgovori, katere slišimo navadno
iz ust onih, ki pravijo: „Meso je ob postnih dneh ravno tako nedolžno in dobro kaker druge dni in mi ravno tako ali pa še bolje diši." Toda pri postu ne gre za hrano, ampak za pokorščino.
S postom pa tudi najlaglje zadostimo božji pravičnosti in delamo pokoro za svoje grehe. Vsi brez izjeme smo grešniki, ki v tej ali oni stvari preveč popuščamo in strežemo svojim strastem. Vsi brez izjeme smo dolžni svojo grešno naravo s postom krotiti in zatajevati. Posebno pa se morajo Postiti tisti, ki so se morda kedaj udali nezmernosti v jedi in pijači. Kaj stori vrtnar, ako raste kakšno drevesce preveč postrani? Nagne je na drugo stran, ter je pusti tako nekaj časa stati in šele potem ga izravna pokoncu. Tako mora tudi tisti, ki je nagnjen k požrešnosti v jedi in pijači, kreniti ravno v nasprotno smer in tako s postom izravnati svoje preveliko poželjenje Po jedi in pijači.
Pokorščina do Boga in pa zadoščenje za grehe sta dva krepka nagiba za post. Imamo pa za post še druge nagibe. Postiti bi se namreč morali tudi zato, da bi okrepili svoj značaj, imeli v oblasti svoje nagone in bi brzdali svoja grešna nagnenja. Kedor zna s postom krotiti svoje poželjenje Po jedi in pijači, se bo znal premagovati tudi v drugih stvareh, zlasti pa bo znal gospodovati nad poželjenjem mesa . Kedor pa je suženj jedi in pijače, je navadno tudi suženj svojih strasti. Post je najboljše sredstvo, da Postane, človek gospodar čez svoja nagnenja in se zna tudi premagovati.
Pa tudi zaradi zdravja! je dobro se postiti. Pameten post je namreč izvrstno sredstvo za ohranitev zdravja, kaker ber.emo v sv. pismu, ki pravi: »Bolezen je nasledek mnogih jedi. Zaradi nezmernosti jih je že mnogo umrlo; kčdor pa je zmeren, si podaljša svoje življenjenje" (Sirah 37, 33—34). Izkušeni zdravniki pravijo, da prihaja največ bolezni od prenasičenega želodca. Zato pa predpisujejo večkrat tudi post. Sploh pa nas uči vsakidanja skušnja, da, je tisti navadno najbolj zdrav in krepak, ki vedfio zmerno živi. Post torej zdravju nič ne škoduje, ampak le koristil
Iz vsega tega lehko vidimo, da ima post za nas res globok pomen in veliko korist. Ako nam sv. Cerkev tupatam nalaga post, nam hoče s tem v dušnem in telesnem oziru le koristiti.
3.	Redovni post tretjerednikov.
Razen cerkvenih postov imajo tretjeredniki še dva zapovedana postna dneva, namreč pred praznikom Brezmadežne in pred sv. Frančiškom. Vodilo Pa jim priporoča, naj se postijo tudi ob petkih in se zdrže mesa ob sredah. Vender ni to zapoved, ampak le nasvet, katerega tretjeredniki lehko izvrše, a'i pa tudi ne.
Ker redovno vodilo glede posta tako malo zahteva, zato naj tretje-redniki tembolj drže splošen cerkveni post. Seveda bi bilo nespametno, če bi se kedo toliko postil, da bi bil nezmožen za opravljanje stanovskih dolžnosti, ali pa, da bi si škodoval na zdravju. Toda nekoliko si lehko pač vsak kristjan ob postnih dneh pritrga pri jedi. Kedor je zdrav in trden, je Pod smrtnim grehom dolžan držati post. Samo tisti, ki so že 60 ali pa še
niso 21 let stari, nadalje tisti, ki so bolehni ali imajo zelo naporno delo in sploh vsi, katerim je sv. Cerkev priznala glede posta posebne ugodnosti, se smejo ob postnih dneh večkrat nasititi ali pa uživati meso.
Ravno s postom naj tretjeredniki dajejo lep zgled in se svojim zgledom kažejo drugim kristijanom, da je postno zapoved mogoče spolnjevati. Če bi vam bil post mogoče včasih nadležen, se spomnite svojega duhovnega očeta sv. Frančiška, ki se je skorej celo leto postil in je le redkokedaj jedel kuhana jedila. Sv. Frančišek nam je dal najtepši zgled najstrožjega posta in pokorščine.
P. ADOLF ČADEŽ.
Spomini iz misijonskega življenja.
o poslednje je bila četrta točka sultanove okrožnice in je imela dva dela; prvič, da morajo biti ženske zunaj domače hiše zagrnjene in drugič, da smejo hoditi na ulico samo v ženski družbi ali pa morajo imeti sč seboj vsaj enega otroka za spremstvo; drugače da ne smejo na cesto. V tem pred dvajsetimi leti Turki v Carigradu niso poznali nobene izjeme. Moški so hodili posebej in ženske posebej, ne le mahomedani, temuč tudi kristijani, prav tako, kaker je bilo pri Judih ob Kristusovem času.
Prve dni, ko sem bil prišel v Carigrad, sem se seznanil z neko družino po imenu Medved. Družina je bila z Dunaja. Gospod je bil uradnik na glavni avstrijski pošti v Galati, stanovali so pa v Peri in sicer ne daleč od našega samostana. V družini je tudi živela sestra Medvedove gospe, bivša učiteljica. Bila je že delj časa bolna in sem jo moral večkrat obiskati. Ko sem prvič prišel v družino, sem se čudil, da me je učiteljica prav dobro poznala, med tem ko se jaz nisem mogel spominjati, da bi jo bil že kedaj videl in sem ji to tudi naravnost povedal. Jaz pa vidim Vas skorej vsaki dan, mi ona odgovori. Kje pa? Na ulici, vsaj smo sosedje. Jaz grem vsako jutro in po-poludne mimo samostana, ker podučujem otroke v posameznih družinah v mestu. Jaz se prav res ne spominjam, sem rekel, da bi bil Vas že kedaj videl. Seveda Vi mene ne morete videti, ker sem temno zagrnjena. Zakaj pa ste tako zagrnjeni? Tako sem tudi jaz mislila, ko sem bila pred par leti semkaj prišla. Mislila sem, da morajo biti zagrnjene samo turške žene, ne pa tujke. In veste, kaj se mi je bilo prigodilo? Tega pač ne morem vganiti. Le poslušajte, je rekla. Prišla sem bila semkaj na pomlad, v najlepšem letnem času, stara komaj dvajset let. Končala sem bila ravno šolo, zdelo se mi je, da se mi smehlja celi svet, posebno pa še Carigrad. Šla sem v mesto, da bi bila nakupila nekaj drobnarij misleč, da ni mogoče, da bi se mi moglo kaj hudega prigoditi, vsaj sem z Dunaja in že od mladih nog navajena na velikomestno življenje. Šla sem po glavni cesti v Peri, po tejle, na kateri leži
naše stanovanje in Vaš samostan. Na prvi pogled ta cesta ni prav nič drugačna, kaker so glavne ceste na Dunaju; polno prodajalnic in polno ljudi od zgodnjega jutra do poznega večera. Popolnoma nič hudega sluteč napravim par korakov po trotoarju, širokem hodišču ob hišah in premišljujem, v katero prodajalno naj bi stopila. Čudno pa se mi je zdelo, da so na ulici skorej sami moški, ženskih primeroma prav malo in še te le v gručah po tri in še po več skupaj in vse v črnih oblekah, kaker pri nas pri pogrebih, če tudi je bila pomlad; tudi	otrok sem prav	malo	zapazila	na cesti. Grdo se	mi je
zdelo to, da me	je	neki gospod na	ulici,	ko sva	se bila slučajno z	očmi
vjela, prav nespodobno sč svojimi velikimi in črnimi očmi prebadal in usta zaničljivo na stran vlekel, kaker da bi ne bil še nikoli nobene ženske videl. Mislila sem si, da so tukaj moški še bolj vsiljivi kaker na Dunaju. Hitro sem pobesila oči in previdno gledala v tla. Pa komaj stopim par korakov naprej, me zopet neki drugi moški neotesano z ramo sune, da sem morala stopiti s hodišča.	O	kako zarobljeni	so ti	Turki,	sem si mislila, še	toliko
olike nimajo, da	bi	se čedno oblečeni ženski na	ulici umeknili; to	stori
vender vsak le nekoliko olikan moški. Urno stopim nazaj na trotovar, pa glejte, čedno napravljen gospod mi pot zapre in mi brez najmanjšega vzroka ali opomina nenadoma v obraz pljune. Sapo mi je zaprlo, stemnilo se mi je pred očmi, v glavi se mi je zvrtelo in sem skorej znak padla. Zakrila sem si z robcem obraz, vpiti pa si nisem upala, ker sem bila prepričana, da imam pred seboj človeka, ki je znorel. Bežala sem domov, koliker so nie noge le nesti mogle in zdelo se mi je, da ta ponoreli Turek za menoj drvi. Na okrog- pa so se ljudje glasno krohotali in smejali. Doma sem se sesedla na stol, ker so mi od strahu noge odpovedale. Kaj ti je, kaj se je Prigodilo, je jokaje izpraševala sestra. — En norec me je na ulici opljuval, sem ji s težavo povedala. Vergla sem klubuk z glave in začela se umivati in brisati, boječ se, da nisem mogoče garjev dobila. Še le na to je sestra zvedela, da sem bila na ulici brez pajčolana in brez spremstva. — Za božjo voljo, je vskliknila sestra, kako si mogla iti na ulico sama in nezagrnjena! Boga zahvali, da te Turek ni s pestjo ali pa s palico po glavi vdaril in da ti je samo v obraz pljunil. Ali si se zadosti umila? Pokaži, ali se ti še kaj pozna? O, še sedaj se mi gabi, da se vsa tresem, kedarkoli na to pomislim. Glejte, gospod pater, take reve smo me ženske na Turškem. Od tistega časa naprej se pa vselej, kedar grem v mesto, s črnim pajčolanom zagrnjem in vedno to le hčerko moje sestre sč seboj vzamem. Ta le, ki ima še le šest let, gre še lehko sama in brez pajčolana na ulico, ko bo pa imela dvanajst let, bo Pa morala hoditi zagrnjena kaker jaz.
Še eno zapoved je to leto sultanova okrožnica zabičavala, namreč, da Turki ne smejo hoditi v evropejske gostilne in sicer iz raznih vzrokov; prvič da bi ne pili opojnih pijač, drugič, da bi ne jedli svinjskega mesa in tretjič, da bi se ne navzeli evropskega duha, ki je menda nevaren za turško državo.
Kaker pa je med katoličani marsikateri nevernik, ki papeža ne sluša, tako ima tudi sultan veliko nepokornih podložnih.
Danes zvečer, ko sem domov šel, je pripovedoval eden izmed patrov pri večerji, so na glavni cesti v Peri pred hotelom Palača Pera imenitni gospodje enega s palicami pretepali, policaji so pa zraven stali in gledali. Bog ve, zakaj so ga tepli.	*
Čez par dni sem srečal don Hvarto in sem ga vprašal, če je že slišal, da so pred kratkim v Peri pretepli nekega imenitnega gospoda, policija pa da je zraven stala in ga ni hotela braniti. — Kajpada, sem slišal, odgovori don Hvarte; o tem govori celo mesto. Tepeni gospod je ravnatelj mostnega urada, ki pobira davek od dveh galaških mostov, je dobro znana oseba in je katoliško poročen z neko Italijanko.
Tukaj moram opomniti, da katoliška cerkev v misijonskih krajih in če je velika sila pod strogo določenimi pogoji dovoli, da se kaka katoličanka poroči z nekrščenim moškim. Tak zakon cerkev dovoli, če dva taka že delj časa skupaj živita in imata že več otrok, če nevernik pod prisego obljubi, da bodo vsi otroci krščeni in v katoliški veri izrejeni, da bo ženi pustil vso prostost, da bo mogla spolnovati dolžnosti njene vere in da zraven te ne bo imel druge žene; nevesta pa mora obljubiti, da bo vse storila, kar je v njeni moči, da bo moža pridobila za krščansko vero.
Prva stoletja krščanstva je bilo mnogo zakonov med krščenimi in ne-krščenimi. Tako so dali v zakon sv. Moniko nevernemu Patriciju, sv. Klotildo nevernemu kralju Klodoveju; in obe sta po dolgih letih molitve in velikega potrpljenja svoja moža spreobrnili k sv. veri.
Tako sta se torej poročila tudi omenjena Turek in Italijanka v Carigradu in koliker je bilo znano, sta živela prav v lepem miru in 'sta imela takrat sedem otrok. Ker pa je bila žena Evropejka, je tudi nje mož rad hodil v evropejsko družbo zlasti zvečer, ko je končal svojo službo v uradu. Navadno je večerjal v hotelu, ki se mu pravi Palača Pera, v najboljšem hotelu v mestu in je mislil, da njega ne veže prepoved sultanova, da bi ne smel hoditi v evropejske gostilne. Toda sultan ni bil njegovega mnenja. Ker je ravnatelj grešil zoper sultanovo prepoved v najimenitnišem hotelu mesta, ga je dal sultan pretepati v najlepšem delu mesta in ker je bil grešnik velik gospod, ga je dal pretepati od visokih gospodov. Tako je bil greh na videz poravnan-
Ravnatelj mostninskega urada pa je bil še veliko bolj evropejskega duha, kaker je sultan mislil. S tega, da so ga javno pretepli, si na videz prav nič ni storil, pač pa je na koncu meseca zginil iz Turčije in je vzel se seboj ves denar, koliker ga je mogel v tem času skupaj spraviti neglede na to, ali je bil denar njegov ali ne ter je ž njim zbežal v Egipet; ženo in otroke je pa že prejšni dan skrivaj odposlal.
Tako je približno javno življenje Turkov. Težje pa je izvedeti, kakšno je njih domače življenje. Toda, če živi kedo več let med Turki, se marsikaj zve, kar se v turških hišah godi.
K nam v samostan je pogosto hodil neki Turek iz carigrajske okolice; kupovali smo od njega razne stvari, zlasti drva. Se seboj je vedno imel kakih osem let starega sinčka. Zakaj imate tega fantička vedno se seboj, ga je nekoč vprašal naš pater gvardijan. — Ker imam samo tega in se zanj bojim-
Kako to? Ali nimate večje družine? Imam, šest nas je štiri žene, ta fantiček •n jaz. Štiri žene pa samo enega sina, se začudi pater gvardijan. Vi si še misliti ne morete, pravi Turek, kakšne težave imamo mi z družino. Vi kristjani ste v tem oziru veliko bolj srečni. Pomislite samo	tole:	Če vstrežem
eni izmej žen, se	jezno	drže tri druge, če pogledam lepo	eno,	gledajo grdo
tn druge, če je ena bolna in sem žalosten jaz, se vesele tri druge. Kupiti moram vsako najmanjšo stvar po štiri prav enake kose, pa se gotovo vse štiri pritožujejo, da je vsaka dobila najslabši kos. Najhujše pa je, če je ena dobila sina, so nevoščljive tri druge in vse tri pravijo, ta le bo gospodar 2a njim. Imele so sinove že vse štiri, pa so vsi pomrli, ostal mi je samo ta le in še za tega so vedno bojim, da bi ga se sveta spravile, ker mu kar tri po življenju strežejo. — Zakaj pa'jih ne strahujete? — Kedo pravi, da Jih ne? Malo je manjkalo, da že vseh štirih nisem pobil. Pretepal sem jih, rta so komaj še žive ostale, ali hudobije jim še nisem mogel izbiti. Žensko ukrotiti je težje kaker zverino in o tem ima prerok popolnoma prav, ki uči, ha je ženska žival, ker pameti ima prav malo, vesti pa prav nič. Zakaj pa j'h ne naznanite	in jih	ne tožite pri sodniji, če se Vam	zdi,	da je katera
izmed njih kriva,	da so	otroci pomrli? To je lehko reči,	jaz	naravnost ne
morem nič dokazati, ker ima vsak otrok kar tri smrtne sovražnice, toda katera izmed njih in kedaj mu je povzročila smrt, tega ne more nobeden dognati; da pa so vsi otroci pomrli, če tudi so bili vsi zdravi in močni rojeni, to vidi vsakedo. In če bi tožil, bi imel še stroške, posmeh in sramoto. — Spodite pa tisto, ki jo imate na sumu! Če jo spodim, bom moral skrbeti 2a njo in za nje živež in vender mi pride veliko cenejše, če živi z drugimi skupaj. Ob enem bi si nakopal na glavo še sovraštvo cele njene družine m njenega sorodstva. In pa, če spodim eno, mi je prav malo pomagano, ker mi ostanejo še vedno tri druge. Najboljše bi bilo podušiti tri in pustiti 2a potrebo samo eno, tako kaker je to pri vas, toda tega ni mogoče, ker je popolnoma nemogoče tri ženske pomoriti in jih skriti, da bi tega ne zvedela cela vas. Ko sem bil nekoč v hudi jezi začel daviti eno in šem jo držal 2a grlo. da bi ne bila mogla klicati na pomoč, drle so se vse tri druge, kar so le mogle, tako da se bil prisiljen popustiti to prvo. Drugače niste nikoli dve enih misli, v tem slučaju pa so bile edine kar vse štiri zoper mene. — Ali imajo tudi druge take težave z ženami? Več ali manj prav vsi, zato pa Se vsi škodoželjno posmehujejo, če kedo govori o domačih težavah ali pa če celo stvar spravi pred sodnijo. Nekoliko na boljšem so oni, ki so tako Premožni, da imajo štiri hiše popolnoma ločene druga od druge; pa tako bogatih je malo; pa tudi ti imajo težave se ženami.
Znan sem bil z baronom Testo, ki je bil prvi legacijski (poslaniški) svetnik na nemškem poslaništvu v Carigradu. On in cela njegova družina so bili vzgledno katoliški. Ta mi je večkrat pravil, kake težave jim dela Urahomedanska vera. Veliko bogatih Turkov je študiralo v Berlinu. Tam so Se seznanili z Nemkami, se ž njimi oženili, ker protestantovska vera ne dela ^ahomedanom nobenih težav. Dokler so Turki v Berlinu, je rekel baron Testa, je vse dobro in Nemke so s Turki prav zadovoljue. Ko pa pridejo
na Turško, nastane stvar čez noč popolnoma drugačna. Komaj smo prišli v Carigrad — tako pridejo s Turki omožene Nemke tožit na poslaništvo — sem takoj zapazila, da ima moj mož kar tri ali pa še več drugih zraven mene. Tega jaz ne morem trpeti. — Mi Vam ne moremo pomagati, sem jaz kot uradnik odgovoril. Po mahomedanski veri ima vaš mož pravico do več žen in ne Vi in ne mi, t. j. nemška oblast mu tega ne more braniti. Pustite ga in pojdite domov! — Njega bi že pustila, pa otrok ne morem pustiti, se mi preveč smilijo. Domov iti pa tudi zaradi starišev bratov in sester ne morem. — Ločite se sodnijsko od njega! Tudi to ne kaže; doto mojo sva že porabila in kar mi bo sodnija nakazala je tako malo, da se s tem ne moremo živeti jaz in otroci. — Kako pa ste mogli biti tako nespametni, da ste se poročili s Turkom? Kaj sem poprej vedela; v Berlinu je bil čisto pameten človek.
Glejte, gospod pater, je rekel baron Testa, to ni en sam slučaj na Turškem, samo v tukajšnem mestu jih je mnogo. Te nesrečne Nemke na poslaništvu tako bridko jokajo, da se mi srce krči, ker ne morem pomagati. To je mahomedanska vera v pravi luči.
Mnogoženstvo je v vsakem oziru ne gledč na vero prava nesreča za moža in za ženo. Stari Rimljani, ki so bili neverniki pa vender previdno ljudstvo, in Japonci, ki so dandenes med nekristjani na najvišji stopnji omike, ne dopuščajo mnogoženstva, ker je to za človeško družbo naravnost Škodljivo.
Kako so o mahomedanski veri in njenih zapovedih mislili olikani Turki že pred dvajsetimi leti, naj nam pojasni sledeči dogodek.
Leta 1905 meseca marca sem se vozil na avstrijski ladji iz Carigrada v Smirno, največje mesto v Mali Aziji. Vozili smo se tri dni, ker smo na več krajih obstali. Z ladjo se je vozil tudi neki turški zdravnik, ki je bil študiral v Italiji in je bil prav zgovoren gospod. Ta si je vsaki večer zoper vse postave Mahomedove vere privoščil vina čez mero, tako da je prav vsaki večer v obednici zaspal in ga ni bilo mogoče spraviti spat v njegovo kabino (izbica na ladji). — Kako pa je to, gospod doktor, sem mu o priložnosti rekel v pogovoru, ali ni po Mahomedovi postavi prepovedano piti vino in vender ste ga Vi sinoči precej veliko popili? Gospod zdravnik se je sladko posmehnil in rekel: Gospod pater, Vi ste gotovo študiran človek? — Jaz mislim, da sem. — Dobro, torej bote vedeli, da postava veže ljudi tiste dežele, kjer kedo živi. Tako veže nemška postava ljudi v Nemčiji, laška v Italiji, francoska v Franciji; ali ni tako? — Tako je. — No vidite, jaz sem zdaj k sreči na avstrijski ladji, na tej veže avstrijska postava in ta postava prav nič ne prepoveduje piti vino in zato si ga jaz privoščim. Ko pa bomo v Smirni stopili na turška tla, bo tam zopet vezala mahomedanska postava in tam se je bom tudi jaz držal. Ali ni prav tako? — Prav dobro, gospod doktor, sem mu smehljaje rekel. Resnično tudi Vam se pozna, da ste študiran gospod in da ne znate samo zdraviti ljudi, temuč, da znate tudi dobro razlagati postave. In oba sva se sladko smejala.
Tako smo nekoliko pogledali v mahomedansko vero, Koliker bolj pa to vero pregledujemo, toliko bolj spoznamo, da je ta vera vsklila na podlagi
grelih človeških strasti, zlasti na podlagi mesenega poželjenja in divje krvoločnosti; to dvojno strast ta vera naravnost pospešuje. To vero so širili sč surovo silo in ž njo jo tudi še dandenes vzdržujejo. Vsaka nevkročena strast in vsaka surova sila pa dela človeka nesrečnega. Zato mahomedanska vera ne dela srečnih moških, še manj pa ženske; to vsakedo že iz tega lehko spozna, kar smo tukaj zapisali in iz dogodkov, ki smo jih povedali.
Zahvalimo Boga, da nam je dal postavo ljubezni do Boga in do bližnjega. Ta postava uči in pomaga krotiti strasti, prenašati težave življenja, Podpirati bližnjega in nas vodi k neskončno dobremu Bogu, o katerem pravi sv. Janez Evg.: „Bog je ljubezen, in kedor ostane v ljubezni, ostane v Bogu 'n Bog v njem.“
Dva nova škofa. Za nadškofa v Belgradu je postavljen p. Rafael Rodič, frančiškan zagrebške provincije, večletni gvardijan v Zagrebu in na Trsatu; zadnji čas je bil apostolski administrator v Velikem Bečkereku. — Škof v Skoplju je postal preč. g. dr. Janez Kapistran Gnidovec, zadnja leta lazarist, Prej več let ravnatelj škofovih zavodov v Št. Vidu.
V Aleksandrijo je odšel namesto bivšega' p. Brunona p. Ferdinand Zajec, na Goriško se je vrnil ko tamkajšnji rojak Fr. Andrej, črevljar. Obema sobratoma želimo, da bi se jima v milejšem podnebju zrahljano zdravje utrdilo in da bi tam še dolgo delala sebi in bližnjemu v zveličanje.
Tretji red sv. Frančiška v Hercegovini. Na spodbudo sv. Očeta Leona XIII., ki je izdal več pisem o tretjem redu, so tudi v Hercegovini začeli s tretjim redom. Prvi je bil Humac, kjer ga je leta 1884. ustanovil pok. P- Angel NuiČ. Iz male skupščine je zrastla velika in šteje sedaj do 1800 udov. Istega leta so ustanovili tretji red tudi v Klobuku, kjer se je tedaj vpisalo 168 udov, danes jih je že 602. Leto na to so ga vpeljali v Veljačih, tu šteje skupščina danes 610 udov. Od tega leta nadalje se je tretji red širil Po Hercegovini vedno bolj. Leta 1888. ga je ustanovil na Širokem Bregu Se živeči dijamantni mašnik P. Luka Begič. Tu je danes 1290 udov, od katerih jih je samo letos na dan sv. Frančiška pristopilo 153. Ravno ta pater, Li je bil večkrat provincijal, je ustanovil tretji red tudi v Mostam leta 1890., kjer je sedaj 518 udov. Z veliko požrtvovalnostjo tega gorečega redovnika 'u pospeševalca tretjegu reda imajo sedaj tretjeredne skupščine v 58 župnijah. Lansko leto so šteli v Hercegovini 12507 tretjerednikov.
Od teh je 953 moških. Največ jih je v Kočerinu (235), v Čerinu (154), v Humcu (138). Široki Breg ima 52 moških tretjerednikov, vse druge župnije Pa manj ko 30; tako n. pr. Mostar 18. V šestnajstih župnijah ni niti enega ketjerednika, v sedmih pa le po eden. Ženskih udov je vseh skupaj 11554. L*d teh jih je na Humcu 1654, na Širokem Bregu 1085, v Kočerinu 668, v
Veljacih 600, v Klobuku 579. Mostarska skupščina je na osmem mestu; ima jih 500. Samo ena tretjerednica je v Stocu; v Foči še ni nobenega tretje-rednika in nobene tretjerednice.
Zadnji najbolj goreči voditelji tretjega reda so: P. Evgen Tomič na Humcu, kjer ima analfabetske (taki. ki ne znajo brati) tečaje in tjedenske shode. P. Paskal Martinac, se je v Čitbuku posebno zavzel za analfabetske tretjerednike. Dr. P. Anton Jelavič ima tudi vsaki tjeden zunaj Mostara tretje-redne shode.
Omenim naj še, da mnoge tretjerednice nosijo redovno obleko javno. Tako sem že premnogokrat videl volneni tretjeredni pas vrhu navadne svetne obleke.
Zanimalo Vas bo mogoče tudi tole: Ko so ti siromašni tretjeredniki in sploh kmetje pri maši, povzdigujejo med povzdigovanjem razprostrte roke kaker mašnik in na to se pripognejo do tal in jih poljubljajo. Tako sklonjeni od povzdigovanja presv. hostije do povzdigovanja presv. krvi, se kesajo svojih grehov, se priporočajo Gospodu, in oni, ki znajo, molijo tudi besede, s katerimi je sv. Frančišek pozdravljal Jezusa v presv. Evharistiji rekoč: »Molimo te, Gospod Jezus Kristus, tukaj in po vseh tvojih cerkvah, ki so na celem svetu, in te blagoslavljamo, ker si sč svojim svetim križem svet odrešil".
Fr. Rajmund Šegula.
Gortca. Ločeni od vaše provincije, spadamo sedaj pod Tridentinsko provincijo, pa smo v duhu le združeni z brati in sestrami sv. očeta Frančiška vaše provincije. Tudi mi smo obhajali 700 letnico utisnjenja ran sv. Frančiška. Imeli smo duhovne vaje 16.—20. novembra t, 1. v Gorici v cerkvi sv. Ivana Krst. Vzrok, da smo imeli duhovne vaje v Gorici in ne na Kostanjevici je ta, ker našo cerkev na Kostanjevici sedaj popravljajo, in ker nam je »Kapela" (Kostanjevica) nekoliko od rok in zjutraj v temi še celo varno ni gori hoditi. Zato smo izbrali cerkev sv. Ivana Krst. v Gorici za duh. vaje. Vsaki dan smo imeli zjutraj ob 5. urj sv. mašo, nato primeren govor, za tem pa sv. mašo pred izpostavljenim Najsvetejšim za goriško tretjeredno skupščino. Zvečer ob 5. uri je' bil zopet govor, litanije treh redov sv. Frančiška in blagoslov. Zadnji dan je bilo skupno sv. obhajilo, papežev blagoslov in na koncu zahvalna pesem. — Poživili smo duhovno življenje na novo, napravili dobre sklepe, katerih se hočemo stanovitno držati z božjo pomočjo in na priprošnjo sv. očeta Frančiška; te vaje so bile prve po krvavi vojni za nas. Udeležba je bila zelo dobra: videli smo sosestre z Brd, iz vipavske doline, iz goriške okolice, še celo nekatere se Šentviške gore so bile navzoče. — Ob sklepu se je slišal le en glas: Lepo je bilo! Res lepo! Kaker v nebesih je bilo!
- P. R, A.
Iz Maribora. Dne 12. novembra 1924 je umrla vsemu Mariboru znana gospodična Marija Filumena Šmiderer (Schmiderer) iz starodavne mariborske rodbine. Rojena je bila dne 26. septembra 1842 v župniji Sv. Marije v Mariboru. Istega dne je dobila pri sv. krstu imeni Marija Filomena. Marijin deviški otrok je prostovoljno ostala do visoke starosti, sv. Filomeno pa, katero so posebno vneto častili tedanji dušni pastirji, očetje redemptoristi, je ves
Čas goreče ljubila. Trajno ljubezen je ohranila tudi do negdanje župnijske cerkve.
Imovita meščanska hčerka se je učila kuhati v kuhinji škofa Antona Martina Slomška. Pridobila si je v kuhinjski vednosti veliko spretnost.
Na praznik Brezmadežne 1864 je stopila v dekliško Marijino družbo. Vsem družbenicam je bila vzor. Za predstojnico izvoljena je vodila dekliško družbo dvajset let. Ko je vsled starosti odložila častno mesto, je bilo v družbi 240 pridnih mariborskih deklet. Šestdesetletnice svojega dekliško družbenega življenja bi bila zelo rada obhajala pa je ni včakala, ker se je malo Pred tem preselila v večnost.
V tretji red sv. očeta Frančiška je bila sprejeta 25. avgusta 1868, obljube je naredila 11. oktobra 1869, njeno redovno ime je bilo Frančiška. Sv. vodilo je zvesto izpolnjevala. Zato je tudi vse duhovne otroke sv. Francka zelo čislala. Frančiškanom v Mariboru je bila tako velika dobrotnica, da so ji preč. p. provincijal dali 1. avgusta 1902 diplomo posinovljenja in j' naklonili vse redovne milosti provincije sv. Križa.
Dokler je mogla, je hodila skorej vsaki dan k mizi Gospodovi ter je dolila po večernem blagoslovu glasno in spodbudno sv. rožni venec. V dolgotrajni bolezni je sleherni tjeden prejela sveto obhajilo.
Do cerkve je imela od mladih dni iskreno ljubezen. Skrbela je za cerkveno obleko. Mnogo let je bila predsednica dobrodelnega društva za podporo ubožnih cerkev. Cerkveno perilo je lastnoročno snažila, šivala, umetno Vezala in pletla. V svoji skromnosti je to opravljala brez zemeljskega plačila.
Za frančiškansko cerkev, baziliko Matere milosti, je še posebno lepo skrbela. Plačala je prejšnji zvon štirinajsterih Pomočnikov, cerkveno perilo le dala zadnjih 33 let na svoje stroške snažiti in je nadomestila obrabljeno 2 novim: vino za sv. maše je dozorevalo večinoma v njenih vinogradih. Za Sv. maše je vsako leto veliko darovala. Tako je razpolagala sč svojim premoženjem in je izdala v dolgotrajnem življenju veliko tisočakov za božjo Č!>st in bližnjemu v pomoč.
Kedor ljubi sv. Cerkev, ljubi tudi njene ljubljence uboge. Teh je v mestu zmirom dovolj. Njim je bila res prava duhovna mati, zlasti še ubogim dijakom. Pomagala jim je kedar in kjerkoli je mogla. Zato so tudi trumoma hodili kropit ležečo na mrtvaškem odru. — „Speča Elizabeta" — so hvaležno govorili.
In pogreb?---------Nič druzega ni bil ko slavljenje devištva, slavljenje
Usmiljenosti pod redovnim znakom.
*
Darovala si svoje življenje Bogu v čast, svoje premoženje pa ubogim v last! — Naj ji sveti večna luč!	P V. L.

»opisi.
O	—-	.	=(>
Novomesto. Dne 6. oktobra 1. I. so se zbrali na skupni sestanek voditelji našega okrožja 27 po številu. Najlepše je bila zastopana semiška dekanija (10), med tem ko žužemberska ni imela nobenega zastopnika; eden se je opravičil. Sestanek je tudi počastil se svojo navzočnostjo pravkar na novo došli preč g. prošt K. Čerin. — Po pozdravu vseh prisotnih poda najprej vizitator svoje poročilo o zvršeni letni vizitaciji. Celo okrožje šteje danes 38 skupščin in 8 tretjerednih podružnic, le dve župniji ste, kjer še ni vpeljan tretji red. Radi okoličinosti je mogel doslej obiskati samo 23 skupščin; upati je, da pridejo drugo leto vse tretjeredne skupščine na vrsto. Tekom leta se je 6 podružnic spremenilo v skupščine. Kjer so gg. voditelji goreči dušni pastirji, tam tudi lepo napreduje tretjeredno življenje. Številično razmerje v posameznih dekanijah pa je tako: Novo mesto ima okoli 2481 udov v 10 skupščinah in 3 podružnicah. Semič 2885 članov v 11 skup. in 1 podr.; Trebnje: 4435 čl. v 8 skup. in 2 podr.; Žužemberk; 2052 čl. v 7 skup. in 2 podr.; skupščina Dole (iz litijske dek.) ima 200 čl. in Št. Jernej (leskovška dek.) šteje 726 udov; torej celo novomeško okrožje izkazuje 11 779 udov tretjega reda. Splošno velja: na dolenjskem so ugodna tla tretjemu redu! (Če primerjamo to poročilo z nekim starejšim pred osmimi leti — 8. maja 1916 — ko se je reklo, da se novomeško okrožje razteza čez 46 župnij s 26 samostojnimi skupščinami in 2 podružnicama s približno 8—9 udi, tedaj pač moramo reči: tretji red ima svojo neizbežno prihodnjost.) — Preč. g. dekan Plantarič iz Trebnjega je obravnaval vprašanje: Kaj pomeni tretji red za dušno pastirstvo? Njegovo izpeljevanje je natisnjeno v tem zvezku na str. 10. O Apostolatu tretjega reda je predaval g. P. Bitnar iz Črnomlja. Za tem smo se prosto razgovarjali. G. Oblak, župnik iz Št. Lovrenca, je rekel, da nekateri gospodje zahtevajo, naj tretji red red služi v času volitev zgolj za agitacijo. Ako pa ni za to, tedaj nič ne velja; omalovažujejo ga ter ga zapostavljajo za Marijino družbo. Takim gospodom je priporočati, da bi bolj študirali sv. Frančiška in njegO' vega duha, ki je izlit v tretjednem vodilu. — Metliški g. prošt P. Cerar prosi, naj se mu pojasni razmerje med tretjim redom in Marijino družbo. G. svetnik Šmidovnik iz Prečine mu kratko odgovarja, da je Marijini družbi smoter češčenje Matere božje, tretjemu redu pa je cilj zvrševanje sv. evangelija, torej je 111. red razsežniši; v tem smislu je Marijina družba priprava za tretji red. — (Naj bi bil kedo stvar pojasnil iz redovnega vodila in druž' benih pravil — Uredn.). G. župnik Trškan iz Šmihela pravi, da delajo velik® krivico tretjemu redu oni, ki mu odrekajo časovno primernost; kaker se mora reči, da je krščanstvo vedno novo, ravno tako je tudi ves frančiškanski red kot najboljši glasnik krščanstva vedno nov. — Stopiški g. župnik Žitnik meni, da se je treba o vodilu tretjega reda jako oprezno izražati, varovati se vsakega preti' ravanja! P. Henrik: Umevno; saj isto velja tudi o vodilu drugih redov, s katerim
je stavljen tretji red v isto vrsto apostolskega potrjenja. — G. župnik Vovko iz Šempetra priznava velik pomen tretjega reda v svoji župniji, le moških se je doslej premalo oglasilo. P. Henrik: Iste izjave prihajajo tudi iz drugih župnij. Toda naj se gospodje ogrevajo najprej sami boljinbolj za tretji red, naJ bodo vsi dušni pastirji brez izjeme člani sv. Frančiškove ustanove, naj Se prirejajo tudi dekanijski tretjeredni shodi — in gotovo ne bo izostal upliv na naše može. — Slučajnosti. P. vizitator se hvaležno spominja letošnjih ^veh dolenjskih evharističnih shodov, tako v Mokronogu (10. avg.), kaker v Cniomlju (21. sept.), ker so nanje povabili tudi tretji red. (Na evharistični sekciji v Mokronogu: „Evharistija in tretjerednik." V Črnomlju je dobil tretji red v evharistični procesiji posebno mesto. — P. vizitator naznani gg. voditeljem, ^a je sveta Stolica z dne 10. jul. 1924 preklicala določbo, da je mogoče dobiti P°rcijunkulske odpustke v vseh cerkvah. Nadalje je ta odpustek podeljen le frančiškanskim cerkvam in onim, ki so vsaj tri kilometre od teh oddaljene, ter
23 t0 P°sebej Prosii°-	P. Henrik Damiš.
m
Priporočilo v molitev.
V pobožno molitev se priporočajo:
I.	Dve zelo bolni tretjerednlci — Tri učenke za dober uspeh v šoli — Ena družina 2a mir pred nasprotniki — Za dober uspeh volitev 8. febr. Vsi dobrotniki nove cerkve Sv- Frančiška.
II.	Pokojni udje skupščin :
.	1. ljubljanske : Mar. Mišič, Ivana Božja, Ivana Oblak, Mar. Klemenc, Ana Jagodic,
Va°a Bari, Ana Erjavec, Jožef Kremžar.
#	2. brezjanske: Mar. Boštjančič z Dobrave, Anton Pogačnik iz Podbrezja, Mar. Mulej.
3.	cerkljanske na Gorenjskem: Ktr. Repnik, Ivana Zevnik.
4.	mariborskega okrožja: Maribor: M. Kac, M. Kurbus, Terezija Stiberc, marljiva razširjevalka Cvetja. Je agitirala od hiše do hiše. Če kedo ravno ni denarja imel, je sama Pr°ti povračilu založila. — M. Schmiderer, M. Velikonja, Jožefa Verk. — Slovenska Bl-^rica: Franc Kelc. — Sv. Lovrenc na Dravskem polju: M. Krošelj, Terezija Pišek. — Sv. W'arjeta ob Pesnici: Marjeta Mlinarič.
^	5. celjskega okrožja: Žalec: Ivan Naraks izdelovavec orgelj. — Št. Pavel: Antonija
raksler. — Radeče: Urša Udenlk. — Sv. Peter na Medv. selu: Marija Orač. — Rogatec: nt°nija Galun. — Sv. Lenart: Marija Puc. — Čadram: Terezija Kropej. — Št. Jurij; *^a Pilpaher, Ana Vrečko. — Sv. Jedert: Kristina Zalokar. — Galicija: Mica Turnšek. JT Kalobje: Katarina Mahne, Martin Drev, Marija Drolc. — Nova cerkev: Franca Krivec, ^*Ca Kramar, Neža Grifič, Helena Dokler, Frančiška Podgoršek. — Teharje: Janez Petek. jT Griže: Mica Cilenšek. — Šmartno: Neža Smodej. — Sv. Rupert: Marta Jazbec, -r ramlje: Marija Vodeb, Neža Ferjuc, Ana Vratonar. — Kostrivnica: Simon Krampuš. "" Zibika: Elizabeta Sivka. — Šmarje: Marila Ječi.
6. svetotrojIškega okrožja: Sv. Anton v Slov. gor.: Mart. Lovrenc, Antonija Slaček. Tj Kapela: Genov. Fekonja, Kat. Zamuda, M. Lukavnjak, Ter. Čagran omož. Rižnar. — a|a nedelja: A. Rudolf, M. Fras, Alojzija Osterc, Tr. Vrabl, Kot. Potočnik, M. Markovič, , ' Znlderlč, M. Šrol, Liz. Hanžič, Mart. Brumen. — Polenjšak: Urša Pisanec, M. Janže-M. Erhatič. — Sv. Rupert: Fr. Pirš, M. Lešnik. — Beltinci v Prekmurju: Ivan Repič, efan Mesanlč, Urša Zver, Urša Cigan, Jožef Šipuš. — Sv. Lenart p. Vel. Ned.: M. Er-
hatič. — Sv. Lenart v Slov. gor: Ter. Vračko. — Sv. Ana v Slov. gor.: Martin Kraner. — Apače: Jera Spundler. — Sv. Trojica v Slov. gor.: Ivana Markrab, Lucija Kocbek, služkinja, poznala le svoje delo in cerkev. — Sv Lovrenc v Slov. gor.: M. Kranjc, Marjeta Cizerl, Tr. Mohorič, El. Gril, Ivana Ciglarič, M. Cigula, M. Vršič, M. Cvetko, Jožef Repič, El. Meglič om. Horvat. — Sv. Križ pri Ljut.: Neža Razlag. — Sv. Jurij v Slov. gor.: M-Deučman, M. Krautič.
7. novomeške: Prečna: Murn Neža, Berus Jera, Tomič Ana, Saje Meta, Čampa Janez, Šetina Florijan.
Zahvala za uslišano molitev.
A. K. se zahvaljuje sv. Antonu za pomoč v zemeljski zadevi. — Gobec Marija se zahvaljuje Mariji in sv. Antonu za ozdravljenje otroka. Zahvala je bila obljubljena. — Mlad tretjerednik A. D. se zahvali bi. Devici Mariji, sv. Jožefu in sv. Blažu in vsem pri-prošnikom tretjega reda za zadobljeno ozdravljenje večletne škrufulozne bolezni. Zahvala je bila obljubljena. — Ida Černe se zahvaljuje Brezmadežni, sv. Jožefu, sv. Frančišku, sv. Antonu In bi. Tereziji za povrnitev zdravja v nogi in prsih. — Neka oseba Materi božji in sv. Vidu, da je ozdravela na očeh. — J. L. izraža zaobljubljeno zahvalo sv. Ant. Pad., da se je neka zadeva zanj povoljno rešila. Ravno tako se zahvali sv. Antonu, da je neka neprijetna stvar na carinami na priprošnjo tega svetnika brez odvetnika zanj povoljno iztekla.
Opazka uredništva: Kedor hoče, da se zahvala objavi, naj se s polnim imenom (ki pa na željo ostane tajno) vselej podpiše. Na pisma brez podpisa se ne oziramo in jih neprebrana zavržemo. To velja za vsako pismo kakeršnekoli vsebine.
__ Za novo cerkev sv, Fran..iška (v din.) Nabrali po: M. Lukane 3485, P. P. 3640,
Fr. Timotej 10.628, M. Letnik 332, Fr. Vitel, Maribor 512, g. Stusslner 175, K. Virjent 453» , — Župni uradi: V Podgori 116, v Pišecah 11050, Tunice 275, Št. Audraž, Štaj. 405. — Tretji redi: Dragatuš 80, Št. Vid n. Ljub. 960, Begunje p. Cirk. 800, Komenda 660, Skale 130, samost. Pleterje 900, — Darovali so: Neim. g. v D. 600, neimenovana iz Lačevasi 25, na sedmini I. Vratnika 176. preč. g. S. Z. 400, preč. g. dekan Rotner 70, — po 100: Monsg. T. Zupan, neim. iz Poljan, preč. g. V. Šega! neimenovana, — 1. Ozmec 90, preč. g. R. 80, — po 50; Preč. g. žup. Lovšin, F. Čas, neim. iz Ljubljane, neim. iz Mošenj, neim. g. kaplan, — A. Privošek 47, — Gospa Tominec 35, — po 25: M. Erjavec, M-Smrkč, K. Kmet, 3,rednica iz Celja, neimenovana; — neimenovana 30; — po 20: neim-iz Suhadola, neim iz Šoštajna, M. Valant, M. Sotler; — po 18: č, g. I. Mikolič, A. Tornčj — po 10 : neim. iz Brežic, neim. na Rečici, M. Vidmar, M. Prosetnik, M. Škrabec, M. Jerebič, neimenovana: — K. Videmšek 15, M. Blaznik 32 it. lir; — neimenovana iz Prihove en zlat za 20 Kr. — Bog povrni vsem stotero!
Iz Nazareta (v dinarjih): Jožefa Boršnjak za odkup deklice na ime Frančiška 18°. Neimenovana za odkup 2 dečkov na ime Frančlšak in Anton 120, Neimenovana za odkup dečka na ime Jožef 60, Neimenovana iz Št. Andraža'za odkup deklice na ime Terezij® 60, Neimenovana za odkup dečka na ime Blaž 15.
Iz Kamnika za odkup 6 kitajčkov (po 25 Din.) na imena: Janez Nep., Peter, Pavel. Veronika, Notburga, Marija brezmadž.
Za frančiškanske misijone nabrale: Marija Močnik 131, Marija Jamnik 95, An® Kokovnik 76, Helena Meh 31 Din 50 p., Elizabeta Remic 19, darovi 654.
Za afrjkanske misijone; 8 Din. 50 par.
Natis dovolil: P. Regalat Čebulj, prov. vikarij. — Vredil p. Salvator Zobec.
Pri Najboljšem Prijatelju. Po raznih virih spisal Franc Bernik, župnik v Domžalah. Samozaložba 1924. Ker smo knjigo ravnokar prejeli in ni časa jo takoj pregledati, jo za sedaj prav toplo priporočamo. Kaj več o nji mogoče drugikrat.
Tretjeredne vaje za januar in februar 1925.
Ljubljana: M. shod: 18. jan. in 15. febr. ob polu 5 url pop.; za zadržane naslednji dan ob 5. zj. v dvorani. — Poduk za novince: 25. jan. in 22. febr. ob 4. pop. — Odborne seje: za moške na dan shodov ob 10. dop, za ženske 11. jan. In 8. febr. ob 4. pop. — Novomesto: M. shod: tretjo nedeljo v mesecu ob polu 4. pop. po shodu poduk za novince. — Duhovne vaje bodo 22—24. febr. v času 40 urne pobožnosti.— Maribor: Mesečni shodi za celo leto 1925: 6 januar, sv. 3 kralji, 2. februar, svečnica. 19. mardj, sv. Jožef, 13. april, velikonočni pondeljek, 21. maj, Kristusov vnebohod, 29. junij, Peter In Pavel, 19. julij, škapulirska nedelja. 15. avgust, Marijino vnebovzetje, 8. september, Marijino rojstvo. 4. oktober, prva nedelja v mesecu. 8. november, nedelja po spominu vseh vernih duš. 8. december, brezmadežno spočetje M. D. — Duhovne vaje bodo: od 8. do 12. marca. Začetek v nedeljo 8 marca popoldne ob treh, nadaljne tri dni premišljevanja ob petih zjutraj in ob treh popoldne. Sklep v četrtek 12. marca ob petih zjutraj.
P. ANGELIK.
Pregled knjig in spisov (literature) o tretjem redu sv. Frančiška Asiškega.
(Dalje.)
Perijodlčne publikacije za ude tretjega reda.
Ta del obsega tretjeredne časopise, v koliker sera mogel zaznati, da izhajajo. Je pa tako nepopoln, da sem že v resnici dvojil, ali naj ga dam tiskati ali ne. Kaker je namreč razvidno iz seznamov tretjerednih časopisov, ki sta ju izdala kapucina P. Bazi lij (da Bologna) v Milanu leta 1919. pod naslovom: Elenco della stampa periodica dedicata ai Terziari Francescani (1860—1919) in P. G. Fiissler v Schweizerischer Franziskus-Kalender za leto 1921 pod naslovom: Die Presse im Dienste des Dritten Ordens, manjka v našem seznamu skorej polovico časopisov. P. Bazilij jih namreč našteva 162, P. Fesler (Fiissler) pa celo 164. Od teh izdajajo, kaker poroča Archivum Franciscanum historicum (XIV 1921 p. 286) 82 frančiškani, 1 konventualci, 68 kapucini, 1 redovni tretjeredniki, 7 svetovni tretjeredniki, 8 pa zunanji. Zastopani so sledeči jeziki: slovenski (1), albanski (1), baskovski (2), hrvaški (8), katalanski (1), bretonski (1), češki (2), francoski (31), angleški (12), italijanski (46), ogerski (1), na Malti (8), flamski (8), poljski (4), portugalski (6), španski (27) in nemški (15).
Pomankljiv je torej naš seznam listov, toda za enkrat ni mogoče kaj boljšega nuditi. Vzrok je valuta! Skušali bomo v prihodnjih letih stvar izpopolniti, za enkrat pa prosimo Potrpljenja.
A. Časopisi.
L’ A utic n Serafi c o. Organo dell’Opera Serafica e del T. O. -• Trento.
Gli Anali Francescani. Periodico Religioso dedicato ai Fratelli e alle sorelle del Terz’ Ordine, per cura di aleuni Padri Cappucini. — Milano ok. 1878 nsl.
L’ A n n e e Franciscaine. — Chronique des Peres Franciscains et Annales du Tiers-Ordre de St. Fran^ois d’Assise. Bulletin mensuel honorč de la benediction de N. S. P. , le Pape Pie IX et du Revčrčndissime Ministre General. Calv. (Calvador) 1862-1886.
A n na les du Tiers-Ordre seraphiijue. — Caen 1887 nsl. (Nadaljevanje časopisa: „L’ annee Franciscaine*).
Francisoau Annals and monthly Record of the Tliird Order. — Oxford (Anglija) 1877 nsl.
Paduai szent Antal lapja. — Valliiserkolcsi t&rsadalmi oktatč folyčirat. — Budapest 1898 nsl.
Sint A utoni us. Maandsckrift voor de Vereerders van den grooten Wonderdoener van Padua, — Wychen, Holland 1895 nsl.
Antouius von Padua. Illustrierte Monatssehrift fiir die Verehrer des hi. Antonius, zugleich Organ des Dritten Ordens und des Ingolstiidter Messbundes. — Landshut 1893 nsl.	v
Antoniusb ote. — Monatschrift fiir die Franziskanermissionen mit einer Beilage fiir die Terziaren. — Rietberg i. W. 1893 nsl.
L’Apostolato Francescano. Periodico mensile per gli inscritti al Terz’Ordine. — Milano 1914 nsl.
t Priporočajte Cvetje!
Rimsko-seraf inski koledar za leto 1925.
Januar.	Februar.
1	C	VO. I	Obrezov. G. Novo leto
9	p		BI. Bentivolij in Gerard 1. r.
3	s		Osmina sv. Janeza
4	N	t	Presv. ime Jez BI. Ang P. 3. r.
6	P		Vilija razglas. G.
6	T	t v.o.	Ita/.glušeiije G. Sv. 3 kralji
7	S		2. dan mej osmino
8	C		8. dan	„
9	P		4. dan	„
10	s		6. dan	„
11	N		1. po razglas. Sv. Družina
12	P		7. dan mej osmino
18	T		osmina razglš. G.
14	S		Sv. Hilarij šk. c. uč.
15	č		Sv. Pavel pušč.
16	p	t	Sv. Berard in tov. m. 1. r.
17	S		Sv. Anton pušč.
18	N		2. po razglš. Sv. Petra stol v R.
19	P	t	BI. Toma, Karol, Bernard 1. r.
20	T		Sv. Fabijan p. in Sebastijan m.
21	8		Sv. Agneza d. m.
22	Č	Čm.	Sv. Vincencij in Anastazij m.
23	P	Cm.	Sv. Rajmund Penaford
24	S		Sv. Timotej šk. m.
25	N		3. po razglš. Spreobr. sv. P:
26	P		Sv. Polikarp šk. m.
27	T		Sv. Janez Zlatousti
28	S	t Čm.	BI. Odorik, Rogerij, Egidij 1. r.
2S	Č		Sv. Fr. Šaleški
30	P	t	Sv. Hijacinta d. 3. r.
81	S	t	BI. Ludovika in Pavla 3. r.
1	N|	t	4. razglš. BI. Evsth. in Viridijana
2	P	t v.o.	Svečnica
3	T	Čm.	BI. Mat.izAgrig. Sv.Blažšk. l.r.
4	S	t	Sv. Jožef iz Leonise 1. r.
5	C		Sv. Pet. in tov, m. 1.8. r. Sv. Agata
6	p		Sv. Tit šk. Sv. Doroteja
7	s		Molt. in sv. m. od 5 ned.po razgl.
8	N		sedemdosetnica
9	P		Sv. Ciril Aleks. Sv. Apolonija
10	T		Sv. Skolastika
11	S		Prikazanje brezmdž. d. Marije
12	C		Sv. 7. ustovitelji služb. Mar.
18	P		BI. Janez Triorski 1. r.
14	S		BI. Ivana Valeška
15	N	t	šestdesetnica. BI. And. Komt. l.r.
16	P	Cm.	BI. Filipa Mereri 2. r.
17	T	Čm.	Mit. in sv. maša od dneva
18	S	t	Sv. Simeon šk. m.
19	C		Sv. Konrad 8. r.
20	P		BI. Peter iz Treje 1. r.
21	S		Mit. in sv. m. od bi. D. M. ___
22	N	t	petdesetnica. Sv. Marjeta K. 3. r.
23	P		Sv. Peter Damijan šk. c. uč.
24	T		Sv. Matej ap.
25	S		Pepelnica. BI. Sebastijan l.r-
26	C	t	BI. Izabela 2. r.
27	P		Mit. in sv. m. od dneva
28|S			BI. Antonija iz Firenc 2. r.
Sf
Op.: f pomeni popolni odpustek, ki se mora v svetem letu pokojnim v prid obrniti. VO = vesoljna odveza, Čm = sv. maša se sme ta dan opraviti v črni barvi.