436
Korinjski: Slovenski  kolesar.
orodje) ter se pripravili za odhod. Prvi je zlezel v hodnik Jules, peljajoč za seboj Hrista, kakor je preje peljal Grka, za njim Ilija z mrličem, in zadnji sem zapustil jaz s Pintevom kraj, ki je bil preteklo  noč tako  osoden.
To je bil tih in nekam otožen sprevod, kateri se je v krasnem poletnem jutru pomikal skozi gozdove proti selu Dušvi. Naprej je jezdil Ilija, jedini zroč veselega obraza v probujeno naravo, za njim pa povešene glave in mračnih pogledov morilca Taraleževa, imajoČa v sredi svojo   mrtvo   žrtev,   zavito   v odejo;   roke sta
imela na hrbtu trdno zvezane, noge pa pod konjskim trebuhom. Zadnji smo bili Pedro, Jules in jaz. Prvi je zamišljen gledal pred-se, želec si pač perutij, da bi tem preje mogel poleteti za Grkom, a moško zakrivajoč svojo nestrpnost; Francoz je nevoljno in neprenehoma motril svojo zavaljano in blatno obleko, sedaj od spredaj, sedaj od strani, godrnjaje nekaj nerazločnega o ciganih, pijancih, o rogajocem se ljudstvu, o zlobno posmehujočih se damah. .. jaz no jaz sem pa razmišljeval razne stvari. Po glavi mi je vse navprek rojilo, dogodki zadnjih dnij so bili res nenavadni, v mojem spominu neizbrisno zabeleženi. In bodočnost! Kam me zanese? Kaj  me še Čaka?                        (Dalje.)
Slovenski kolesar.
N,
ebo je jasno,  veder  dan,
Hoj,  bratje na kolo ! Zdrčfmo   v  daljno,  tujo  stran
Po  bliskovo,  brhko ; Le on naj  čuva dom in  hram, Ki se  ne zna voziti sam; Le  on  ostane naj  doma, Ki zlesti na  kolo  ne  zna.
Hoj,  bratje,  na kolo!
Naj  urno  združi  moč stopal
In  čilost  naših  nog Z  močjo  kolesnih se   vijal,
Zasuknimo jih  v  krog; Po ravni smeri belih cest Pojadrajmo  do  daljnih  mest, Drčfmo  skozi trg in  vas, Če tudi teče znoj  od las!
Hoj,  bratje, na kolo !
Kedo  prijetno  bolj  ima
Kot jaz,  kolesar čvrst!" Gorica,  Zagreb  sta doma, Doma  sta  Beč in  Trst; Kolesce  komaj  zavrtim, Že  z  ljudstvom  drugim govorim, In  ko pozdravljam  ljudstvo  to, Zanese v  drugo  me kolo. Hoj,  bratje, na kolo!
In  ogledujem  božji  svet, Ravnote,   dol in  breg,
V   podnebju  južnem  večni  cvet, Planinski večni sneg ;
Dežele  vidim  in  morje, Sumeče  reke in  vode, Vinogradov   krasotni čar; In  vidim  več,  kot zre  mornar. Hoj,  bratje,  na kolo !
Saj   me  ne  nosi  brzovlak,
Ne  vozi parobrod, Jaz prosto  dišem   božji  zrak,
Kjer vozim  se,  povsod; In če mi všečno v desni  ni, Na levo  mi  kolo  zdrči, In nič  ne  vklanjam  se  ljudem, Jaz  kjer  čem,   kadar  hočem,  grem
Hoj,  bratje,  na kolo !
In  če  zavidajo  ljudje, In  če preti  mi  kdo,
V   zasmeh pokažem jim  zobe In skočim  na  kolo;
In  hladen   vetrič  me  hladi, In  pljuča  sveži zrak bistri, In  radostno  imam  srce, Da vriskam,  pojem  čez polje. Hoj,  bratje, na kolo!
Kočije  nimam,  nimam  konj, In  voznih listkov  ne;
S  kolesom vozim  se  zastonj, In vozim  s sabo vse;
Zatorej,  bratje,  na kolo!
Nebo je jasno in  vedro ;
Ves  svet,  prezali  božji  vrt
Je naša last in nam  odprt! Hoj,  bratje, na kolo !
Korinjski.