Trije trenutki pomladi
Prvi je trenutek dejstev: spodnja tabela nam kaže obseg naše skupnosti; po prvih rezultatih letošnjega popisa nas je ta hip v občini nekaj čez 28.000, v Grosuplju samem, tako prežetem z ambicyo mesta, že čez 6000... Drugi je trenutek upanja: ali lahko pravkar izvoljena nadstrankar-ska vlada mimo jalovih razprtij grosupeljskih strank ponudi najboljše, kar ta hip zmore domača pridnost, poštenost in sposobnost upravljanja? Tretji trenutek je po svoje tragičen: usodno smo razpeti med skrajnostjo, ki jo na levi strani izraža fotografija v pomladni dan zazrtega hrepenečega dekleta (avtorica je dijakinja iz Ivančne Gorice, Nataša Medved), in med skrajnostjo na desni, objavo nabora v slovensko vojsko. Do obojega imamo mali Ijudje pravico: do sreče, ki jo zagotavlja nenehno obnavljajoča se sila ljubezni (kot jo vidimo na levi), in do svobode, gospodarjenja na svojem in s svojim, ki nam ga šibkim v svetu nepriznanim, mtorebiti ta hip zagotavljata le lastna moč in sposobnost za boj. Tragično je, da moramo v času pohoda nove bede, ko v občini narašča brezposelnost (a ko se nekateri tenormno bogatijo, še bolj, kot jim jje to omogočal komumizem), pristati na logiko kupovanja orožja in ne zdravO, na logiko, da se fantje morajo tudi doma naučiti ubijat... Toda, kako drugače iti nadmorjezla?                                   ŽELJKO KOZINC