ZELENI 
Zeleni Slovenije — podružnica občine Grosuplje
Z  E  L E  N   I
O        B         Č          I          N         E
GROSUPLJE PROGRAM
Predstavili vam botno naš program. s katerim naj bi očistili naše okolje. Bo-rimo se za sožitje med človekom in okoljem, ki ga obdaja. Za dosego tega cilja pa rabimo tudi vašo podporo, zato bo vsak vaš predlog dobrodošel.
Zakaj gremo na volitve? Zeleni v osnovi nismo politično gibanje. Izhajamo iz ideje, da človek ni lastnik okolja, ki z njim upravlja in ga »varuje«, temvečje le člen okolja in je za svoja dejanja odgovoren. Ker smo v preteklosti videli, da svojih zahtev brez političnega dela ne moremo izpeljati, smo se odločili, da na-stopimo na spomladanskih volitvah.
Tudi oslale stranke govorijo o varstvu okolja, toda pri njih je gospodarstvo na prvem mestu. Mi hočemo imeti čisto okolje, saj brez njega ni niti zdravega člo-veka. nili zdravega gospodarstva. Poslati želimo odločilni dejavnik pri varstvu okolja in človeka, ki ima danes samo še svojo »lndustrijsko ceno«. Ni več po-memben človek kot celovita osebnost, temveč le kot delavec, državljan. Za izpe-ljavo svojih ciljev potrebujemo vašo pomoč in podporo.
Program:
—   Zahtevamo popolno svobodo človeka, saj ta brez človekovih pravic ne more kritično razmišljati in glasno povedati, o čem razmišlja in kaj ga moti;
—  Smo za zaprtje JE Krško, saj predstavlja stalno grožnjo — nevaraost ra-diacije in onesnaženje okolja za daljši čas;
—  Zahtevamo šolstvo, ki bo navajalo mladino na kritično razmišljanje, lju-di, ki ne bodo samo ozko usmerjeni strokovnjaki;
—   Pravice otroka so temeljna pravica. Nasprotujemo fizičnemu in psihič-nemu maltretiranju otrok;
—  Pravica do splava je pravica ženske;
—  Smo za ukinitev vojske v Sloveniji;
—  Smo za primamo obdavčitev. To je obdavčitev osnovnih surovin in ener-gije. S tem ukrepom bi zmanjšali uporabo surovin, to pa bi spodbudilo odpira-nje manjših obratov, ki bi pri proizvodnji uporabjali predvsem znanje in iznaj-dljivost. S tem bi odprli delovna mesta za mlade strokovnjake, ki danes zaradi slabe perspektive doma odhajajo v tujino;
—  Zahtevamo ureditev javnih prostorov tako, da bodo dostopni tudi invali-dom, ki so danes zaradi gradbenih malenkosti, na katere nekoč niso mislili, pri-krajšani za enakopravno sodelovanje v iavnem življenju;
—  Zahtevamo uskladitev ekološke zakonodaje pri nas s tisto v zahodni Evropi;
—  Zahtevamo takojšnjo ukinitev davka za nakup toplotne izolacije in čistil-nih naprav;
—  Smo za sistematično gradnjo mreže odlagališč komunalnih in industrij-skih odpadkov z njihovo reciklažo;
—  Srao za dosledno spoštovanje pravila, da tisti, ki onesnažuje, plača vso škodo, ki jo je s tem prizadejal okolju;
—   Zavzemamo se za pravico nekadilcev. To pomeni določitev posebnih prostorov za kadiloe in nekadilce;
Za kaj se zavzemamo in zahtevamo v naši občini:
—  Vsi onesnaževalci morajo v zakonskem (kratkem) roku zmanjšati svoje onesnaževanje pod meje, ki veljajo v zahodni Evropi;
—   Izdelavo natančnega katastra vseh snovi, ki onesnažujejo okolje v občini;
—  Ugotoviti je potrebno skupne obremenitve oz. onesnaženje v naseljih, s tem seznaniti ljudi in jim razložiti v kako (ne)zdravem okolju živijo in kako to okolje vpliva na zdravje;
—  Seznaniti je treba ljudi s posameznimi onesnaževalci, ki so krivi za takšno okolje;
—   Zaprtje dela Livarja Ivančna Gorica, v kolikor v zakonskem času ne zmanjša onesnaževanje pod dovoljeno mejo po zahodnoevropskih predpisih;
—  Razselitev prašičjereje Stična in ostalih živalskih farm po družinskih kme-tijah in zaprtje današnjih farm. Postavitev zgornje meje števila živali na kmetiji, ki še ne bi obremenila okolja;
—  Ureditev odvoza smeti z možnostjo konkuriranja privatnih podjetij;
—  Ljudje naj pijejo čisto in zdravo vodo, ne pa kiorirane brozge, ki uničuje naša telesa;
—  Ustanovitev krajinskih parkov na še sorazmerno neokrnjenih krajih v občini;
—  Prepoved spreminjanja potokov v odprte kanale, obložene s kamnom, v katerih ni več prostora za večino prebivalcev potokov (rib in raznolikega rastli-nja v in ob potoku);
—  Očiščenje reke Krke: da bo ponovno čista, neonesnažena;
—   Ker ima občina naravne možnosti za razvoj novega turizma, ki išče mir, čisto okolje in rekreacijo, smo za spodbujanje z raznimi olajšavami, spodbujanje razvoja kmečkega turizma, obrti, manjših turističnih naselij v skladu z okoljem
(ne megalomanskih hotelov) in trgovin, kot sodejavnik pri ustvarjanaju turizma v naših krajih;
—  Spodbujati hočemo kulturno dejavnost v občini, še posebej kvalitetnih skupin in posameznikov. Želimo ustanovitev raanjših galerij. Ne želimo biti samo podeželje, zaledje Ljubljane, ampak vsvojem kraju kulturo, ki nas bo bo-gatila, tudi soustvarjati;
—  Želimo ponovno aktivirati objekte naše naravne in kulturne dediščine, da bodo služili Ijudem, ne pa da propadajo zaradi nemarnega gospodarjenja z nji-tni. To so grad Podsmreka, graščina Selo, Taborska jama, staro jedro mesta Višnja Gora, dolina Krke, ostali program v Stični;
—   Zahtevamo umik vojske (civilne zaščite) iz Pristave. Pristavo moramo kot atraktiven kraj ponovno vrniti ljudem;
—   Urbanistična politika naj bo v cilju zaščite narave (zemljišč) in po meri ljudi, da bodo ljudje z veseljem živeli v urbanih okoljih;
—  Stno proti nacionalni gradnji hitre železnice po dolini Temenice;
—  V Ivančni Gorici bomo sprožili vprašanje Livarja, Avtoprevoza, bajega Černevc,   kanalizacije  (komunalno  vprašanje),   urbanistično   neurejenega naselja;
—  V Sentvidu bomo sprožili vprašanja okoli onesnaževanja Zmaja in kamnoloma;                   *
—   Na Krki bomo zahtevali odgovor, od kod izvirajo težke kovine, ki so jih našli v reki. Poskrbeli bomo za sanacijo črnih odlagališč in skrbeli za čisto Krko;
—  Asfaltiranje ceste in izboljšanje povezave Grosuplje—Dobrepolje;
—  V občini zahtevamo »ministrstvo« za ekologijo.
Zeleni Slovenije — podružnica občine Grosuplje Volite za nas in z nami!
Ivo Frbežar                  s.
Pogosto srečate človeka, ki je zado-voljen s svojim življenjem, človeka, ki pravi, da se mu uresničujejo tako rekoč vse pomembnejše želje in cilji? Verjetno ne. Pa vendar. Tudi taki Ijudje živijo z nami, ob nas, morda v naši bližini — pa niti ne vemo zanje. Kdo bi si celo mislil, da je tak človek neprijeten, samozado-voljen in ohol. Kdor že pozna ali pa še bo spoznal Iva Frbežarja, na kaj takega ne bo niti pomislil, ker pač ne bo imel vzroka za to.
Tudi za umetnike, vsaj nekatere, pravimo, da z njimi ni prijetno živeti, ker so boemi. Ivo Frbežar ni boem, če-prav je umetnik, vsaj ne boem v tistem smislu besede, kol jo poznamo. Sam si-cer prizna, da ima srečo, ker ima pa-metno ženo, ki ga razume. Vendar ji ni treba razumeti njegovih posebnosti, ampak to, da je vedno zaposlen, da ima poleg nje in treh svojih fantov tudi dru-ge Ijubezni: Ijubezen do slikarstva in Ijubezen do literature, pisanja, ustvarja-nja na obeh področjih (in še nekaj pod-področjih, če Ie-ta obstojajo).
Po končani srednji šoli se je Ivo Fr-bežar želel vpisati na likovno akademi-jo, vendar mu prva leta to ni uspelo. Ker se stvarem pri prvem spodletelem po-skusu ne odpove, se je vpisal na večerno šolo in prvo leto študiral pri Nikolaju Omerzi, drugo pa pri Savu Sovretu. Ko so ga na akademijo le sprejeli, je moral
kasneje prostor odstopiti študentom iz nerazvitih držav, za katere se je država obvezala, da jim bo omogočila študij.
V tem času je Ivo Frbežar že začel de-lati v propagandi v Saturnusu, kjer je lahko nekoliko potešil željo po likov-nem ustvarjanju. V to obdobje sodi tudi čas, ko se je srečal s Štefanom Remicem — in začel pisati.
Njegova želja po literamem ustvar-janju, ali bolje, njegovo literarno ustvar-janje ima neposreden vpliv tudi na ta del kulturnega življenja v občini in v Sloveniji. Na pobudo Iva Frbežarja je bil namreč v Grosupljem ustanovljen Literarni klub, v katerem so se začeli zbirati ustvarjalci iz vse občine. Začeli so izdajati revijo Semenje, ki je pravza-prav neposredna predhodnica revije Res, za katero pošiljajo svoje prispevke ljubitelji — literati iz vse republike. Ves čas pa, to moramo povedati, z Ivom so-deluje tudi Peter Božič.
Ker v Grosupljem takrat, po ustano-vitvi Literarnega kluba, ki je vsaj for-malno delal v okviru občinske Zveze kulturnih organizacij, »literarnega živ-ljenja« niti za ustvarjalce niti za občane ni bilo, je bila ustanovljena zdaj že tra-dicionalna Literarna šola na Polževem, pripravljenih je bilo nekaj literarnih ve-čerov... Delo Literarnega kluba je v občini »zbudilo« nekatere Ijudi, ki bi
morali skrbeti za ta del kulturnega živ-ljenja, da so tudi po svoji strani popestri-li literarno dogajanje v občini.
Ivo Frbežar je do zdaj izdal dve knjigi poezij. Prva je izšla v samozaložbi, dru-ga, za katero pravi, da jo je »delal« štiri leta pa je izšla maja lani v založbi Emo-nica — in bila tako med bralci kot tudi med kritiki dobro sprejeta.
Del vsega ustvarjanja in snovanja pa je seveda stalno izobraževanie, ki po-meni Ivu velik del življenja. Čeprav ob delu in vsem ustvarjanju Ivo zdaj kon-čuje četrti letnik Filozofske fakultete — primerjalno književnost, študij, ki po svoji zahtevnosti okupira celega člove-ka. »Morda ima le 5e grosupeljska knjižnica in kakšen občan tako bogato knjižnico, kot jo imam jaz —več kot 3000 knjig,« pravi Ivo. Tudi knjige so del stalnega izpopolnjevanja.
Ivo Frbežar še vedno dela kot propa-gandist, čeprav je pred časom zamenjal delovno organizacijo. Zdaj dela v Nami, svojo službo opravlja 150-odstotno, pravi, in uspešno. Da je to res, potrjujejo štiri jugoslovanske nagrade za oblikovanje icoledarjev. V organiza-ciji so se lotili tudi nekaterih novih pro-pagandnih prijemov, ki uspešno napre-dujejo. Med njimi je prodaja prek TV zaslona. Tudi to je Ivova ideja, oziroma njegovo delo, uspešno pripeljano do
izvedbe.
Kaj pa Ivo Frbežar kot občan in ne kot umetnik in ustvarjalec? Že ves časje pravzaprav Grosupeljčan. Najprej je 20 let živel v Šmarju-Sap, od letla 1972 pa živi v občinskem središču. Tu si je ustvaril tudi družino, o kateri pripove-duje s toliko topline in ljubezni, ki je ne zmorejo vsi ljudje.
Zdaj so doma trije sinovi — Žan, Miha in Vibor — Lucijan — in Ivo pra-vi, da so šele zdaj, ko so doma trije otro-ci, res prava družina. Najmlajši ima tri leta. Človek bi rekel, da je mali Vibor sonček družine, Žan in Miha pa sta že velika in oba pridna in uspešna fanta. Prvi je srednješolec, dijak drugega lel-nika v Stični, drugi pa sedmošolec, uče-nec grosupeljske osnovne šole. Družina ima za skupno življenje pravzaprav ma-lo časa, vendar pa so tisti trenutki, ki jih preživi skupaj, tako intenzivni, da praz-nine ni čutiti.
In ker Ivo vse stvari počne s toliko žara, je zagotovo res, da se tudi družini posveti z vsem srcem, čeprav ima toliko drugih obveznosti. Vključevanje v se-danji trenutek pa ni obveznost, ampak želja. Vrenje, ki se zdaj dogaja v družbi, mi je izredno všeč. Kadar je del tega vrenja tudi tako poln človek, kot je Ivo Frbežar, iz vsega skupaj mora nastati nekaj dobrega.