zaliv Ubald Vrabec O naših priimkih Josip Merku Fatti di luglio Jakob Renko Pesmi Karel Bajc Mrki ne ubogajo Nevvtona Janko Messner Gluha loža na Koroškem Karl Stuhlpharrer Germanizacija na Koroškem Irena Žerjal Pesmi Boro Ban Moč v belem Dina Frosali-Res Moje življenje z A. Rcsom Guy Heraud Za neko rešitev narodnega vprašanja (II) Boris Pahor Rimski utrinki Igor Mislej Fiziognomija totalitarizma (II) xxx Anketa o ljubljanskem dnevniku Delo ml Odiseju ob jamboru Igor Mislej Državnost, državnotvornost in Slovenci T. S. O intelektualnem bontonu xxx Načrt za ustanovitev društva slovenistov Jošt Žabkar Nekaj misli ob delu Janka Pleterskega Franc Jeza »Prepovedani narodi« v Evropi trst - št. 42-43 xxx Most vzdihljajev zaliv september 1973 - štev. 42-43 Revija za književnost in kulturo izhaja štirikrat na leto, odprta je vsaki razsodni slovenski besedi, za katero si upa avtor prevzeti odgovornost. Člani uredniškega odbora se prištevajo med sodelavce. Njih imena so navedena zgolj zato, da se ustreže formalnosti. Rokopisi ostanejo v lasti revije. Registrirana na sodišču v Trstu, pod št. 317 Uredili: Danijela Nedoh, Milan Lipovec, Boris Pahor, Irena Žerjal, Rada Premrl, Marica Vidmar Odgovorni urednik: Milan Lipovec Naslov uredništva: Marica Vidmar Ul. Timignano 47, tel. 412-777 - 34128 - Trst Celoletna naročnina 1600 lir. Za druge države 4 dolarje Poštni tekoči račun št. 11/9236, Frančiška Premrl-Pahor Šalita Contovello 23 34-136 Trieste - Trst Revijo so podprli: dr. Int. Peter Merku, Marija Bogataj, Stanko Pertot, Ema Tomaiič, Leopold Atman, Evelina Pahor, N. N., Just Colja, Boris Cek, g. Hočevar, J. G., Polda Gruden, Marjan Komjanc, Z. Mozetič, R. B., Jote Kumer, dr. Vera Sardoč, Alojz Udovič, N. R., prof. Vera Vesel, Elka Suša, dr. Edmund Žetko, Uča Berce, Marica Živec Cena posamezne številke 500 lir Celoletna naročnina 2000 lir. Za druge države 5 dolarjev Tiskala Tiskarna GRAPHART Trst, Ulica Rossetti 14 tel. 772151 UBALD VRABEC O NAŠIH PRIIMKIH Od časa do časa — a ne prav pogosto — se oglašajo v časopisju bralci, ki opozarjajo na poitalijančene priimke, ki jih je fašizem vsilil naši manjšini in na potrebo, da bi tem priimkom dali spet prvotno slovensko obliko. O zadevi se je govorilo tudi na občnem zboru kakega slovenskega prosvetnega društva, a kakor kaže, brez konkretnih uspehov. Ne pri posameznikih ne pri tako imenovanih narodnoobrambnih organizacijah ni opaziti posebne vneme za odločnejšo akcijo. Ob postopnem upadanju narodne zavesti ni prav nič čudno, če je velik odstotek tudi narodno zavednih Slovencev kar zadovoljen s stanjem: v slovenskem ambientu uporabljajo še vedno svoj prvotni slovenski priimek, v italijanski družbi in pred oblastmi se pa poslužujejo uradnega poitalijančenega priimka. Tako ravnajo celo številni slovenski učitelji in profesorji na slovenskih osnovnih in srednjih šolah. Bil je trenutek, ko bi se bili Slovenci na tem teritoriju veliko bolj množično potegovali za svoje originalne priimke. To je bilo takoj po končani vojski in še nekaj let pod anglo-ameriško okupacijo. A takrat je naivno in kratkovidno politično vodstvo naprednih Slovencev z besedo in tiskom dobronamerne posameznike celo odvračalo od oseb- ne pobude, češ: vse dekrete o poitalijančenih priimkih mora vlada razveljaviti v celoti, zato nikar ne tratite časa s privatnimi iniciativami! Vlada v Rimu pa ni, kljub zatrjevanemu antifašizmu in na odporništvu temelječi ustavi, do danes samoiniciativno razveljavila niti enega zadevnega dekreta; oblast je ugodila le posameznim prošnjam. Seveda so take prošnje danes, po več kot dvajsetih letih italijanske uprave, že zelo redke. In bodo postopoma še redkejše. čas teče, generacije se izmenjujejo in danes je v slovenskih družinah že lepo število odraslih, ki so se že rodili s poitalijančenim priimkom. Danes mnogi zaslužni antifašistični borci slovenske ali bivše slovenske narodnosti brez pomislekov nosijo priimek, ki jim ga je vsilil fašizem. Ob napredujoči asimilaciji, vedno večjem številu mešanih zakonov lahko pričakujemo, da bo zanimanje za prvotne priimke počasi zamrlo. Tudi ta vlak smo Slovenci, v prvih letih po vojni po krivdi nerealnega vodstva, zamuditi... Prav zato, ker bodo verjetno mnogi Slovenci obdržali po fašizmu vsiljeni priimek, se nam zdi prav objaviti seznam poitalijančenih priimkov in njihovih prvotnih originalov, čeprav je ta zelo pomanjkljiv. V ta namen se poslužimo knjige, ki je izšla v Trstu leta 1929 pri knjigarni Treves-Zanichelli. Knjiga nosi naslov: »Per Vitalianitd dei cognomi nella provincia di Trieste«, napisal pa jo je Aldo Pizzagalli, ki je bil član posebne komisije na prefekturi tržaške province in ki se je imenovala: »Commissione consultiva per la compilazione degli elenchi dei cognomi e dei predicati nobiliari da restituire in forma italiana.« Komisijo, v kateri je bilo 12 članov, je imenoval 6. maja tržaški prefekt Fornaciari. 21. junija je isti prefekt dodal omenjeni komisiji še prof. Umberta Urbanaza. Kratek uvod, pravzaprav pohvalo, je knjigi napisal takratni minister Augusto Turati. Približno tretjino knjige zavzema propagandni spis, s katerim Pizzagalli dokazuje potrebo poitalijančenja priimkov, poudarja asimilacijsko moč italijanske kulture, ki je skozi stoletja asimilirala razna germanska plemena, objavlja več krajevnih dekretov ° poitalijančevanju priimkov in opisuje, kako je potekala akcija, ter njene uspehe in težave. Ko razlaga kriterije, ki so komisijo vodili pri njenem delu, pravi: »Popravek priimkov, ki so bili nedvomno italijanskega izvora, se je moglo izpeljati s preprosto spremembo gra-fije (Frančeškin v Franceschin, Kante v Cante, Katalan v Catalan, Morelj v Morelli, Vekjet v Vecchiet) ali z odpra-vitvijo končnic ich, cich in vich (Benedettich v Benedetti, Valencich v Valenti, Francovich v Franchi); aliypa s prevodom skladno z zgodovinskimi dejstvi in na podlagi istočasnega obstoja v istem kraju dveh priimkov v italijanski in tuji obliki (Starz in V ecchiet, Vodopivec in Bevilac-qua); ali pa na podlagi jezikoslovnih ali etimoloških elementov (Cociancich v Canciani, Claucich v Colautti, Klun v Coloni). Trde zvoke in kombinacije soglasnikov tujih italijanskemu jeziku, smo ublažili ali se jim iznajdljivo izognili z lagodnejšo razporeditvijo. Zloga Cra in Sla sta Postala car in sal; in tako sta se Cral in Slavich spremenila v Carli in Salvi. Pri dvojni igri metatez se je iz nelepega priimka Terdoslavich posrečilo dobiti skoraj veličastno obliko — Tordesalvi. Korene priimkov smo v splošnem °bd.ržali. Slovanske končnice ich, cich in vich smo pognali Preko meje. Kar jih ni bilo moč spremeniti niti s končnico na ci, in da bi onemogočili vsakršen odmev, smo jih rajši nadomestili z najpogostejšimi pomanjševalnicami ini, etti, ctti. Priimek Pulgher se je zdel spačenka latinske Pul-°ber in prepustili smo ga v tej obliki. Je bilo to dopustno? Seveda, če čl. 1 kr. dekreta dopušča povratek v originalno obliko tudi latinskih priimkov lahko uporabimo latinsko °bliko tudi v tem primeru. Tako je tudi slovanski priimek Urubitz, ki bi se le stežka prilagodil italijanski fonetiki, dobil obliko Urbis. A najbolj elegantne prilagoditve smo dosegli s prevodi. Czar je postal Cesari, Krismancich Cro-Clati, Znidersich Sartori, Zorovich D'Alba. Slavnih priimkov smo se, po priporočilu ministrstva, po možnosti izo-gibali' vendar se to pri prevodih vedno ni dalo. Kakšna krivda nas more zadeti, če n.pr. slovenska beseda lasbitz pomeni tasso, in če je tasso, poleg imena živali tudi priimek pesnika? Tako smo podelili tudi slavna imena kakor Colombo, Berni, Micca, Monti, Rossini, Giusti, Fogazzaro, Puccini.« Pizzagalli nekje tudi pripominja: »Kako je bil srečen tisti preprosti Slovenec, ki se je imenoval Vittorio Cral in je potem postal Re Vittorio!« Pisec pa omenja tudi težave najrazličnejšega značaja. Ljudje so tudi protestirali in vlagali rekurze. Tako tista dva brata, ki sta dobila dva različna priimka, ker sta živela v dveh različnih provincah. Ali\pa veliko sorodstvo 36 oseb, ki se niso mogle zediniti za enoten priimek. Sestavljalec navaja primer tistega Italijana iz srednje Italije s priimkom Poggi. Protestiral je, ker so isti priimek dali nekemu Slovencu s priimkom Pozhkaj. Bal se je, da bodo nekoč njegovega sina, ki se je rodil v Istri, tudi prištevali med ljudi slovanskega porekla. Prefekt pa je njegov rekurz odbil, ker je bil po prefektovem mnenju njegov strah neutemeljen in ker je, po prefektovem mnenju, bolj verjetno da bodo nekoč vse priimke Poggi prištevali med italijanske, tudi če izhajajo iz slovanskega Pozhkaj. Med težavami navaja Pizzagalli tudi značilen pogovor med neko gospo in državnim funkcionarjem: »Poslušajte gospa — je rekel funkcionar — vaš priimek je med tistimi, ki morajo biti oblastveno spremenjeni v prvotno obliko, ker je očitno, da je popačen. Če vi ne sprejmete oblike, ki vam jo mi svetujemo, bo vaša prošnja odbita.« »Rajši odbita kakor spremenjena. Nikoli ne bom sprejela priimka, ki mi ni všeč.« »Pazite gospa: priimek, ki ga vi danes odklanjate, vam bo jutri vsiljen od oblasti.« »Naredila bom rekurz.« »In če vam ne bodo dali prav?« »Nosila bom vseeno stari priimek.« »A boste morali plačati kazen.« »Plačala bom kazen, a ne bom popustila.« (1) Pisec na koncu pripominja, da so se v tem tonu neredko odvijali razgovori z ženskami. Kako je režim izrabil vse Možnosti, nam pisec pove z informacijo »da so spremenjeni priimki, ki so jih oskrbeli prizadevni upravniki in varuhi, prinesli med sirote tržaške ubožnice pravcati sončni žarek, tako velika je bila njih radost.« (2) Proti koncu svojega spisa Pizzagalli ugotavlja, »da je bilo do konca leta 1928 predloženih 7543 prošenj za popravilo priimka, kar je vsega upoštevanja vredna številka, če pomislimo, da je 5000 do sedaj izdanih dekretov italijani-ziralo priimek 11.881 osebam. V najkrajšem času bodo izdani dekreti o oblastveni korekturi priimkov. Predvideva se, da bodo te spremembe dale italijanski priimek 50.000 tržaškim meščanom, ker se računa, da nosi isti priimek povprečno po 20 oseb.« Pod črto pisec pripominja, da nosi priimek Bisiak samo v Trstu 380 oseb. V originalu: (1) Senta signora — diceva il funzionario — il suo cognome e di quelli che debbono essere ricondotti d’autorita alla forma pri-hitiva, perche evidentemente deformato. Quindi se ella non accetta la forma che noi le suggeriamo, la sua domanda verra respinta. — Meglio respinta che modificata. Io non accettero mai un c°gnome che non mi garbi. — Ma badi, signora: il cognome che oggi lei rifiuta le verra ‘mposto domani d'autoritš. — Ed io ricorrerd. — E se avra torto? Porterd egualmente il vecchio cognome. — E pagherž 1'ammenda. — Pagherd 1'ammenda, ma non cedero. Su questo tono si svolgevano, non di rado, i colloqui con le si-gnore. (2) NelVistituto dei poveri di Trieste i decreti che, per inizia-tiva degli amministratori e di solleciti tutori, modificavano il cogno-me dl tanti orfanelli, portarono come un raggio di sole, cosi intensa era stata la letizia... Takratni jugoslovanski tisk v zadevi ni ostal brezbrižen. Z njim Pizzagalli v svoji knjigi takole polemizira: »Jugoslovanski tisk je ostal dosleden samemu sebi. Ker ni mogel z zadovoljstvom gledati, kako se v novih provincah z udarci sekire hitro ruši to, s čimer so slovanski duhovniki počasi in perfidno manipulirali in ker je videl, da v prvih mesecih prošnje niso bile preveč številne iz razlogov, ki smo jih že pojasnili, je začel žolčno kričati o neuspehu naše akcije. In se seveda kakor kakšna stara cme-ravka veselil nad nesrečo svoje sosede. Naš tisk je tako v svoji stvarni propagandi dobil, čeprav nezaželenega, vendar uspešnega zaveznika. To žabje kvakanje tujih pisunov je kakor po čudežu pomnožilo prošnje za popravilo priimkov, ki so takoj dosegle in presegle tisoč na mesec.« (3) Potrebno je še ugotoviti, da Pizzagalli sicer omenja slovanske končnice ich, cich in sich, nikjer pa niti z besedo ne omenja diakritičnih znamenj slovenske abecede. Tudi v seznamih slovenskih priimkov ni nikjer takega znamenja. Po njegovem nikoli nikjer še ni bilo nobenega Kau čiča, Čoka, Šušteršiča ali Bitežnika, niti po prizadevanjih perfidnih manipulacij slovanskih duhovnikov (preti slavi). Ko pričenjamo z objavo teh priimkov moramo poudariti, da seznam še zdaleč ni popoln in ga moremo označevati le kot izbor najbolj razširjenih poitalijančenih priimkov do leta 1929. Seznam smo izbrali iz knjige, ki je izšla (3) La stampa jugoslava si mantenne coerente a se stessa. Non po-tendo vedere di buon occhio quanto si stava facendo nelle provincie redente per disfare rapidamente a buoni colpi d’ascia quanto lenta-mente e perfidamente era stato manipolato dai preti slavi, si inve-lenl e, vedendo nei primi mesi di applicazione del decreto che le domande di riduzione del cognome non erano troppo numerose per le ragioni da noi gia illustrate, comincid a gridare alVinsuccesso delVopera nostra, rallegrandosene come una vecchia bisbetica al guaio della vicina. La stampa di časa nostra nella sere na sua propaganda ebbe cosl, per quanto non ambita, una efficace alleata. Quel gracidar di ranocchi nelle gazzette di fuori teče d’incanto moltipli čare le domande di riduzione, che subito raggiunsero e superarono il migliaio al mese. tlsto leto. Poitalijančevanje priimkov pa se je nadaljevalo še naprej. Ker je oblast spreminjala priimke vsakemu družinskemu poglavarju posebej in ker je v kasnejših letih, zaradi razširjenosti nekaterih priimkov, oblast v večini primerov samo ponavljala prejšnje odločitve, daje naš seznam dovolj nazoren pregled, iz katerih slovenskih priimkov izhajajo današnji čisto italijansko zveneči priimki. V tem izboru nismo upoštevali poitalijančenih nemških priimkov niti onih negotovega izvora, ki jih je v omenjeni knjigi tudi precej. Pač pa smo vključili one nemške ali italijanske priimke, ki so z različnimi pravopisi bili zelo razširjeni tudi med Slovenci. Tako n.pr. Frančeškin, ki izhaja ii slovenskih vasi zahodnega Krasa, Lapajne, Kukanja, ali Pa nemški Schwab ali Švab, Berger itn. Knjiga, iz katere smo povzeli seznam, se nanaša samo na takratno tržaško provinco, ki je obsegala, kakor je v knjigi točno označeno, poleg Trsta še Bucuie (Bukovje), Cave Auremiane (Vreme), Corgnale (Lokev), Cossana (Košana), Crenovizza (Hrenovica), Divaccia (Divača)( Dober-do del Lago (Doberdob), Duino-Aurisina (Devin-Nabreži-na), Duttogliano (Dutovlje), Fogliano di Monfalcone (Foja-na), Grado (Gradež), Monfalcone (Tržič), Muggia (Milje), ostumia (Postojna), Ronchi dei Legionari (Ronke), Ru-Pingrande (Repen), S. Canzian dTsonzo (Škocjan), San orligo delta Valle (Dolina), S. Giacomo in Colle (Štjak), an Michele di Postumia (Šmihel), San Pier dTsonzo 'Speter, pri Gorici), San Pietro del Carso (Šempeter na v rasu, danes Pivka), Senosecchia (Senožeče), Sesana (Sežana), Sgonico (Zgonik), Staranzano (štarancan), Toma-110 (Tomaj), Turriaco (Turjak), Vitla Slavina (Slavina). Iz knjige je razvidno, da so bili slovenski priimki večinoma že pred poitalijančevanjem pravopisno popačeni, posebno v končnicah. A tudi v korenih so bile pogostoma zamenjane nekatere črke. Tako je v mnogih primerih napisan c namesto k, i namesto j, z namesto s ali c. Med že Prei pravopisno popačenimi slovenskimi priimki je tudi 'nnogo sledov nemškega pravopisa kot n. pr. Arnšek, ki je napisan kot Arnsek in Arnscheg. hep-primer različnih zapisov je tudi priimek Ambrožič, ki je naveden kot Ambro-sich, Ambrosig, Ambrosic in Ambroshizh. Sicer pa so vsi slovenski priimki, ki se končujejo z značilnimi čič, šič, Žič in vič v knjigi dosledno zabeleženi bodisi z ich, bodisi z ig• ali pa enostavno z ic, kjer je bila evidentno opuščena samo strešica. V tem tekstu in v sledečem seznamu smo slovenske priimke verno zapisali tako, kakor jih knjiga navaja. Ker je pa priimkov s takitni končnicami (ich, ig in ic) zelo veliko število in ker je tako pisanje pravzaprav pravilo, smo, tudi zato, da nekoliko prihranimo na prostoru, opustili nekatere variante. Če je bila med tremi, štirimi variantami prisotna tudi oblika ic, smo navedli samo to. Čita-telj si brez strahu, da bi kaj pogrešil, lahko za vsak tak priimek predstavlja tudi končnice ich in ig. Izbor do leta 1929 poitalijančenih slovenskih in hrvatskih priimkov A Abrami Adami Abram Adam Adamich Adamig Adamizh Agacich Akacic Augustinovich Augustincich Gustincich Auber Albrecht Albert Radislovich Leustik Amadori Ambrosi Ljubicich Ambrosich Ambrožič Ambrosic Levstik Agacci Ambroshizh Agostini Ambrosig Ambros Alberi Alberti Amoroso Ambrosch Ljubic Allegri Andreassi Andrei Andretti Ljubicich Andrejasic Andreicic Andretic Andreini Andreucci Andreuzzi Andriani Andri Andrini Angeli Angiolari Ansini Antini Antoli Antonelli Antoniani Andreicich Anderlich Andreicich Andreischiuch Andrianich Andriancich Andric Andlovitz Andlovitz Andlovich Anslovar Ansich Antich Antolovich Antoncich Antonich Antončič Antoni Antoncich Antonsic Antonie Antunovich Antič Antonini Antončič Anzilotto Anzulovich Api Apih Arbanassi Arbanasich Arli Arlic Armani Ažman Arni Arnsek ~mfVArnscheg Avgusti Augustincich Avguštini Augustinovich Augustincich Auremi Vremec B Babbi Babini Babi Babudri Baccari Bacci Baccolini Bachis Bachi Badali Badini Balbi Baldassi Balloc Bambi Bandelli Barbi Barbo Barbuti Bari Barinj Babic Babic Babic Babuder Bačar Bacich Schwab Bachic Bachic Badalich Badich Babic Baudaz Balloch Ballog Ballogh Bambich Bandelj Bandi Barb 'c Barbič Babuder Barič Brajnich Barison Samez Bartoli Bartolich Bratulich Bartulich Bartol Baselli Bamboscek Bassevi Bassevich Bassi Bacic Bassich Baitz Baic Bajec Bajc Bazec Baicich Bastiani Basthmcic Bastianich Bestiach Bastianutti Bastianzhizh Batti Batič Battig Baitz Battini Battich Battisti Batič Battich Battistig Baucci Bautscher Bazzari Bazaric Bazzarini Bazarich Beacco Biacovich Beacovich Bearsi Pehar z Beccari Becar Belasco Blascovich Belgrano Oblak Bellaco Belak Bellani Bellanich Bellanti Belantig Bellaz Belavez Bellazzi Belavc Belletti Belletich Belli Bevk Beuk Bevcic Kraschna Krasna Lipich Bellusi Bellusich Bellussi Bilussich Belluzzi Bellusich Bembo Bembich Benčini Bencinich Benci Benčič Benetti Bennetich Bennari Bednarz Benoli Benulch Bensi Bencich Berdini Berdar Berghi Berghinz Bergna Berniaz Bergo Bergoč Berini Brin j sek Bernardi Bednarz Bernelli Obersnel Bernetti Bernetich Berni Bernich Beme Bernje Bme Bersa Birsa Brce Bertacchi Bertach Bertetti Bertetich Berti Bertok Pertot Berto Bertoch Bertocchi Bertok Bertossi Bertos Bert oz Bertotti Pertot Bessi Besich Besegna Besednjak Besenghi Besedniag Beucci Beuk Beuzzar Bevcar Beuzzi Beuz Bevilacqua Vodopivec Bezzecchi Bezek Bezeg Bezzi Becich Biagi Blasich Blasic Blažek Biagini Blasich Blazevich Bibuli Bibulich Bisacchi Biziak Bischia Biščak Bisia Biščak Bisiach Bisiacchi Bisciak Bizjak Bisiak Bisiani Bisiak Biščak Bisi Bisiach Bittesini Bitesnig Bittesnich Blaschi Blaschich Blasi Blasich Blasini Blaschich Blessi Blesich Blecich Bloccari Blokar Blocchi Blokar Bobbini Boccali Boccini Bocuzzi Bodoni Boico Bolle Bolletti Bolsi Bombi Bonacci Bonatti Bonazza Bonči Bonetti Borellj Borovelli Borsatti Borsi Bossi Bozzj Bracci Bracco Bradassi Braico Braida Braidi Braili Braini Bratos Brein Brenči Breni Bresca Bubnič Bokalich Bohinc Bucavez Podobnik Bojk Bole Boletig Bolcich Bombich Bonacich Bonač Bonač Bonačh Bolcich Bonech Bonetig Dobrigna Dobrillovich Burulich Borovatz Bersatich Bursich Bor s'c Božic Bosich Božic Bosig Bracig Braikovic Bradač Bradach Brajkovic Bradich Brajdih Brailich Brainig Brainich Bratovz Brelich Brencich Brencich Brenec Breskvar Breskvar Bresciak Bremsak Bresaz Brezavšček Brezec Brezovec Brezar Bretzel Brezich Br szich Brascak Briscek Briscik Brisciak Brick Brit z Brosich Bučar Bucher Buchinz Bucchiniz Bucich Butcovich Butkovich Bukounig Budak Budihna Budinich Bugliavaz Boljavaz Bugliovaz Buich Bunz Burich Burlovich Burich Bursich Busich Butcovich Bucik Buzich Bucich Busich Breschiari Brescia Bresciani Bressa Bressani Bressi Brezza Brezzi Brischi Brischia Brizzi Brossi Buccheri Bucchini Bucci Buccolini Bucconi Buda Budigna Budinis Buglia Bugliovazzi Bui Bunzi Buri Burlo Burri Bursi Bussi Butti Buzzi (Prihodnjič naprej) JOSIP MERKU’ FATTI Dl LUGLIO (1868 - Okoličanski bataljon) X. "... očetovsko jih je vodila mestna občina.« KANDLER (gl. ZALIV, 34-35/1972, str. 52). Na tu objavljeni topografski karti iz leta 1718 leži Trst obdan z zaščitnim obzidjem, ki ga je Marija Terezija z odlokom 27.XI.1749 dala porušiti. Če primerjamo to karto z ono iz leta 1830, objavljeno v predhodnem ZALIVU, lahko ugotovimo, da je pomirjt’ potisnilo okoličane od bivšega obzidja razmeroma daleč proti hribu. Zgodilo pa se je »po ugotovitvah dejanskega stanja« podež.elske ali meščanske narave raznih predelov Trsta. Tako določeno pomirje je predstavljalo uradno potrdilo, da tam zunaj živijo na domači grudi okoličani, slovenski kmetje. Leta 1866 je poslanec deželnega zbora dr. Scrimzi bil poročevalec v posebnem odboru za razširitev pomirja. Na seji je prebral poročilo-predlog, ki vsebuje nekaj zgodovine o nastanku in peripetijah pomirja. (87 — str. 178). Prav tako je na seji leta 1868 prebral podobno poro-čik>predlog (88 - str. 25) dr. Ferdinande Pitteri. (Njegov sin Riccardo je bil od maja 1900 do maja 1915 predsednik »Lega Nazionale«). Ker oba spisa vsebujeta isto snov, bom iz obeh zajel nekaj zgodovine o nastanku pomirja in njegovega raztezanja : »Pred stoletji in do časa Karla VI. v začetku XVIII. stoletja je mestno zidovje obmejevalo Trst. Na vzhodni strani, kjer so bila vrata Dano ta in Riborgo (*), je zidovje teklo (od grada - J.M.) do morja; nato proti zahodu do Vrat Cavaina, odkoder se je vzpenjalo po griču do višine stolnice in spet do grada. »Zunaj zidovja je stalo majhno število koč: le pred ^rati Cavana se je nahajalo zaselje, v glavnem samostani kapucinov, menihov Sv. Frančiška itd. (V bližini je bila cerkev Morske Marije »Madonma del Mare«, v kateri so imeli tudi težaki »brighenti« bratovšči-n°’ ki je obstajala še leta 1761. Kapucini so pridigali vsako nedeljo in praznik v slovenskem jeziku za kmete, ki so Prihajali v to cerkev. Okrog cerkve je bilo pokopališče, namenjeno posebno predmestju. Mrliške knjige, ki obsesijo leta od 1668 do 1773, »so hranjene danes (1900) v župniji Santa Maria Maggiore«. - Mons. TOMASIN »Remini-scenze itd.«, 1/82 -J.M.) (V starem mestu samem je živelo lepo število slovenskih ljudi, če je Marija Terezija z odlokom 20.XII.1760 med rugim odredila, da se mora vsako nedeljo ob dveh popolne učiti krščanski nauk za odrasle in otroke v cerkvi . !• Rožnega Venca »del Santo Rosario v kranjščini.« - J.M.) (**) »Na vzhodni strani mesta (tostran in onstran današ-Jega Kanala - J.M.) se je razprostirala močvirna ravnina * 1 Na loži nad vrati Riborgo se je nahajala kapelica sv. Filipa in Jakoba. Kmetje so prihajali v mesto prodajat blago, ko so bila mestna vrata še zaprta, so prisostvovali maši v tej kapeli. kamor so prišli po zunanjih stopnicah. — Mons. TOMA-SIN »Reminiscenze itd.«, 1/370; GENERINI »Curiosita itd.«, str. 168 — J. m. * Cerkev je blizu Marenzijeve palače. - J.M. s solinami in tod se je vil velik potok ter nekatere studenčnice. (Prihodnje Terezijansko mesto - J.M.). (*) »Ko so po proglasu prostega pristanišča prihajali inozemstva in drugih krajev Cesarstva novi stanovalci, n' bilo v tesnih mejah obzidja starodavnega mesta dovolj stanovanj . »Že Vzhodni Družbi je bilo dovoljeno zidati zunaj obzidanega prostora in opirati stavbe družbe na mestno zidovje. Po trgovinskih ugodnostih, ki jih je podelila nesmrtna Marija Terezija, je potreba po novih poslopjih za prebivalce in za skladišča blaga postala čedalje nujnejša. »Sledila je ustanovitev Terezijanskega mesta (citta Te-resiana) na zemljiščih starodavnih solin. Erar jih je odstopil občini v breme in jih podvrgel z vrhovnim odlokom 27.XI.1749 njeni jurisdikciji. Druga raztegnitev je bila izvršena na zahodni strani mesta, kjer je stalo starinsko zase-lje Santi Martiri (Sv. Mučeniki) in je bilo tam z odlokom 16.X.1788 ustanovljeno Jožefinsko mesto (citta Giusep-pina). »Znatnejše, tretje povečanje je mesto doživelo ob koncu XVIII. stoletja z odlokom Dvora 18.III.1796 in to no nekdaj obdelanih zemljiščih proti Akvedotu in je tisti del dobil ime po Vzvišenem Vladarju Francu II. (citta Fram ceschina). »Druga predmestja, tako imenovani »Borghi«, so nastala v krajih blizu mesta in so dobila ime po posestnikih zemljišč ter bila vpisana v javne zemljiške knjige. Teh predmestij (verjetno privatnih — Kandler) je bilo osem; Chiozza - Con ti - Cassis - Maurizio - Riay - Lazzarich - Loy ' Tommasini. (*) Leta 1417 je dobil Nicold Petaz dovoljenje sveta, da naredi nekaj solin v dolini Val di rivo (Bau de rlu), kjer je tekel potok, in Cristoforo da Prosecco nekaj zemlje, da jo pripravi za njive. GENERINI »Curiositš itd.«, str. 329 - J.M. TRIESTE ROMANA NEL 1300 »Vse te razširitve so nastale ob krčenju bližnje okolice, ki je v preteklosti segala do mestnega zidovja; imenoma bližnjih Carbol (*), Rocola, Kjadina in Škorklje. »Ko so leta 1822 podvzeli dela za ustanovitev katastra na podlagi novega popisa (nepremičnin in posestnikov), so tozadevne operacije temeljile na ugotovitvah dejanskega stanja in s tem v skladu je sledila demarkacija med mestom in okolico, oz. predmestji. Na takih ugotovitvah so načeli zemljiške knjige, ki so vključevale mestna poslopja in stavbe posameznih predmestij. Vse to (se je zgodilo) brez kake opozicije s strani prebivalcev okolice; s tem jt bilo pravomočno priznano izvršeno dejstvo. »Ta razmejitev še obstoji (1866) in, če so jo v časih izvedbe imeli za skladno z dejanskim stanjem, danes ni temu več tako. Nagla rast trgovinske dejavnosti ter dotok tujega ljudstva, ki sta se od tedaj nenehno večala, sta imela za posledico, da so se stavbe množile onstran mestnih meja, ki jih je nakazoval kataster; tako so se tudi množila poslopja v starih predmestjih, na katere je ostal komaj spomin. »Lazareta ležita na obeh skrajnih koncih pristanišča in jih kataster ni zajel v pomirje, temveč pustil okolici. Š-e prazni presledki prostora med Lazzaretoma in mestom so se napolnili s poslopji; prostori Jožef inskega mesta proti staremu Lazaretu (Lazzaretto vccchio) so menjavali obličje že od leta 1827 naprej. Prostore na nasprotni strani, proti novemu Lazaretu ali Lazaretu Sv. Terezije, pa je zasedla železniška postaja; tako da stoji danes na celem pristaniškem obrežju med obema Lazaretoma nepretrgana vrsta (*) Terezijanski pomol — Molo Teresiano — npr., na katerem je bil sezidan leta 1832 Svetilnik, je bil del spodnje čarbole, ki je imela kakor druga predmestja svojega župana »suppano«. Svetilnik je začel svojo važno nalogo »na predvečer 12. februarja 1833.•< Tedaj je zablisnil v temo nad morjem žarek, za katerega je 42 stenjev črpalo svojo gorilno moč v olju. Leta 1842 je mestna uprava z uredbo odslovila župane in jih nadomestila s komunalnimi agenti - J. M. Javnih stavb ter privatnih poslopij velikega obsega, ki vse •majo lepo obliko in so vredne velikega mesta. »A že leta 1843 je občina proučevala možnost razširitve mestnih meja zaradi političnih in administrativnih nujnosti. Spoznala je, da so se meje, postavljene po opravljenem katastrskem delu, zelo spremenile, ker se je zidanje meščanskih stavb razleglo na bližnja predmestja, pripisana okolici; pa tudi ker so v teh poslopjih prebivali ljudje meščanskega stanu in opravljali temu odgovarjajoča dela, ne pa kmečka; in še, ker je obstoj novih stavb imel za posledico, da se je na tistih krajih moralo poskrbeti tudi za mestne ulice, tlakovanje, razsvetljavo ipd. »Upoštevajoč, da nenehno postopno naraščanje mesta ni dopustilo take določitve, ki bi jo lahko imeli za stalno in nespremenljivo, je bilo nujno uvesti leta 1843 novo začasno demarkacijsko črto med mestom in okolico; mesto je Inko bilo povečano z dodelitvijo 352 stavb, ki so stale na Površinah predmestne okolice. Nespremenjene pa so ostale tabularne knjige in odgovarjajoča oštevilčenja, s katerimi s° omenjene hiše, čeravno združene v političnih zadevah 2 mestom, obdržali pripisane dotičnim predmestjem. Vse to fe je izvršilo s preprostim sporazumom med Magistratom m Policijsko direkcijo. Tudi tokrat brez vsakega ugovora s strani prebivalcev okolice. »Še neka nova demarkacija je bila izvršena leta 1853; ta Jc raztegnila službeno pristojnost c. kr. Policijske direk-cUe na vsa teritorialna predmestja, z izjemo Barkovelj. ^markacija ni vplivala na delilno črto med mestom in okolico, ki je ostala v administrativnih zadevah taka, kot Je bilo določeno leta 1943, in kar zadeva sodnijo in zemlji-ske knjige, v skladu s katastralnimi vpisi. »Leta 1854 je namera za raztegnitev civilne jurisdikcije sodnije izven mesta naletela na opozicijo c. kr. namestniš-tva, ki je bilo mnenja, da se obstoječa teritorialna razde-dev ne sme spremeniti ne v celoti in tudi v posameznih delih ne, ker je te dele imeti kot samostojne katastralne osebe. PLAN D ER STADT UND DES HAFENS VON TRIE ST IM J. 1118. Jok TUfhetn. ItihArul. V, »Ni prešlo mnogo časa in že so se pokazale posledice yključitve mestu onih krajev predmestja. V zgornji Čarboli Je namreč ostalo mesto občinskega poverjenika (delegate eomunale) prazno. Ker ga z obstoječimi predpisi za oko-lieo — v pomanjkanju kvalificiranih oseb (*) ni bilo mogoče nadomestiti, je Magistrat predlagal in mestni svet sprejel, da se obe predmestji spodnje in zgornje Čarbole prepu-stita načelnikoma odsekov mesta (Capi sezione della citta), katera ju od tedaj še danes (1866) upravljata. »Ta zgovoren primer je dal povod mestnemu predstavništvu, da povzame Študije, ki jih je že prej začel in katerih Uspeh je konkreten predlog, ki tvori vsebino današnje obravnave (1868). »Da bi pravilno opravil nalogo, ki mu je bila dodeljena, je odbor spoznal za koristno vprašati za mnenje mestnih in gradbenih organov ter si ogledati vse kraje vzdolž nameravane črte, da bi ugotovili, ali so poslopja in zemlja taki, da bi njih združitev s pomirjeni bila primerna. ( ) Takih primerov je še: v celem Trstu npr. niso mogli najti primernega Tržačana za municipalnega vratarja. Službo je dobil neki Marco Drago, a ni napisano, od kod je prišel. (VERBALI DELEGAZIONE - XVII. seja) 23.IV.1862, str. 22/11). ^ ' A Grad — B Stolnica — C Mandracchio (notranje pristanite) — D Mestna baterija (20 topov) — E Zunanje pristani, šče (porto delle navi) — E Stari umetni pomol z odprtino (boccola) — G Nekdanji školj Zucco — H Musiella (baterija) I Cesta proti Furlaniji — K Cesta čez Kras v Furlanijo — L Cesta čez Staribreg (Razklani hrib) proti Ljubljani — M Cesta čez Ključ (Montebello) proti Ljubljani — N Cesta Proti Istri — 12 in druge arabske številke predstavljajo globo cino vode v tedanji meri (»čevlji«), (številka 12 pa je verjetno premajhna). C-anal^3 ^art* manjkata kanala »veliki«, ter »za vino« (danes ulica na lY 0*codci so skoraj sami vinogradi. Le malo je polja. Ob mestu črki 80 s°dne. Drugo solino vidimo na desni pred pomolom pri »Odbor si je postavil nalogo, da bi okolici ne bil odvzet noben del ozemlja, ki ima res podeželski značaj, a da pridejo vključeni v obseg pomirja vsi deli predmestij, kjer izpričujejo poslopja in posli prebivalcev mestni značaj in katerih zemljišča so naravno pripravna ali že določena za bodoče gradnje. »Potreba po boljši demarkacijski črti za ločitev mesta od okolice je nujna; upoštevati jo je treba tudi zaradi prošenj kmečkih prebivalcev za nekatera olajšanja javnih bremen, upoštevajoč, da kmečki stan daje le boren zaslužek- »Važno je tudi doseči pravilno ločitev med stanovalci mesta in podeželja zaradi predstavništva na občini, pravice do volitev in način opravljanja take pravice.« Nekaj, kar nam je skoraj v celoti znano, bomo brali z besedami gospodarjev: »Mestni prebivalci so razdeljeni v volilna telesa ali p° tehtnosti davčnega zneska, ki ga kot posestniki prispevajo, ali upoštevajoč razne kategorije, katerim pripadajo. Okoličani imajo volilno pravico in volijo svoje predstavnike v mestni svet na podlagi posestev in stanovanj v okrožjih, v katerih so vpisani. Iz tega izhaja, da bi morali meščani, ki bivajo v hišah, zidanih na zemlji, spadajoči v okoličanska okrožja, voliti v teh okrožjih, namesto da bi volili po tehtnosti njih imetja ali po posebni razvrstitvi v raznih razredih (telesih - J.M.) mestnih volilcev; v nekaterih primerih bi imeli njih glasovi premoč nad glasovi okoličanov, v drugih bi prevladali zadnji. Važno pa je, da imajo volilci, tako iz mesta kot iz okolice, v občinskem svetu predstavnike ne samo za splošne koristi, ampak tudi take, ki so lastne vsaki od obeh skupin.« (Torej dve glavni skupini; šestih bornih kmetov v eni, v drugi pa veliko liberalcev in konservativcev skupaj; člani te skupine pa so dolgo časa predstavljali v mestnem svetu... slovenske kmete! - J.M.). Odbor je menil, da bo izvršitev lahka, in je zato postavil deželnemu svetu v odobritev predlog za razširjenje p°-mirja in ga opremil s topografskim načrtom. Po dolgi debati, ki je sledila, je cesarski komisar med drugim našel, da je predlog nejasen, in omenil da je odbor sam priznal, kako taka uredba spremeni volilno pravico in aačin izvajanja te pravice, kar pa ni v skladu s Statutom. Okoličanska poslanca Primožič in Lavrenčič sta protestirala (*) proti vsaki spremembi črte pomirja »med mestom in našo okolico«; kar kaže na moralnost gospodarjev, ki so povezali prošnjo okoličanov za olajšanje javnih bremen, s pomirjeni... Tajnik občinskega sveta dr. Kohen (in najbrž ne iz lastne pobude) je dal na zapisnik izvajanja Primožiča in Lavrenčiča ter neko Žcrjalovo opazko v tržaškem narečju (izražali so se pač, kakor so znali); kar je pri branju zapisnika »na prihodnji seji« lahko doseglo zasmehovanje in je Pri Slovencih lahko utrdilo manjvrednostni občutek pred Javnim moralnim tepežem. Svojega jezika pa niso smeli govoriti; in kadar so zahtevali katerokoli pravico za svoj j®zik, so liberalci trdili, da Slovenci le znajo italijanski jezik! Resnici na ljubo moram povedati, da so imeli okoličani 'f dvorani tudi zagovornika. Menil je — »kakor pravijo metje« — da bi bilo odvzetih okolici 18.000 oseb, od katerih bi številne izgubile volilno pravico. Zato je tudi on gla-s°val proti predlogu. Ril je svetovalec dr. Leopoldo Cronnest (verjetno potomec že omenjenega dr. Giuseppa Cronnesta, ki je nekaj esetletij prej imel v okolici 8 posestev). (**) ( 1 Drugega tudi nista mogla, ker pri glasovanju je pičlo število okoličanskih poslancev bilo nepomembno. Njih protest je prišel v zapisnik tako-le: »...samo okoličanski Poslanci so pri razpravi izrazili preprost in gol protest brez vsake navedbe razlogov ali izpodbijanja dejstev. Protest, Pomanjkljiv po obliki in dokazih, je ostal brezpredmeten.« (.» (vERBALI DIETA, 1808, str. 26/11). i Pravzaprav deset. Ko je bil ZALIV št. 30-41 že tiskan, sem ugo tovil da je dr. Giuseppe imel pri obeh Magdalenah po dve Posestvi. Njegova »ljubezen« do okoličanov pa se ne zdi »čista«, ko beremo njegova izvajanja na neki seji (89) in sioer, da »komunalni čuvaji v okolici s svojo plačo ne morejo resno opravljati službe in da zaradi tega dvigajo denar na občini brez vsake koristi za občino samo — to ve on prav dobro — ker vidi, da so tudi njegova posestva prehojena, da kradejo les, in da stražnikov nikoli ne vidi, ker morajo delati, da si zaslužijo kruh. Zato predlaga, da jim zvišajo Plače od 100 na 150 goldinarjev. Pa tudi, ker za mestno Policijo mnogo več potrošijo neko za okoliško itd.« Deželni zbor je predlagal 1868. razširitev pomirja — z oiajhnimi spremembami — kakor jo je že predlagal 1866. A tudi zdaj ji je Vladar odklonil sankcijo. Utemeljevanja predloga so zanimiva; bralec bo zvedel, kje so pravzaprav bila zdaj (1868), »bližnja predmestja«: "Če nadalje pregledujemo predlagani načrt, je celoten Predlog videti povsem upravičen tudi zaradi dejstva, da se v območju določene stegnitve nahajajo vse mestne ustanove in vse najpomembnejše industrijske naprave ter večji del javnih sprehajališč in sicer: k" predmestju Škorklja: ''■endarmerijska vojašnica, (vhod je bil približno tam, kjer je danes vhod v zapore na ulici Coroneo). Za gradom so bili nekdaj travniki in drevesa; med današnjimi (•acami Bramante, Bosco in nekaj nižje Pallini (proti stari mitnici) Is bil »Borgo Loy«. Fotograf, ki je leta 1902 sprožil ta posnetek, je stal na ulici an Giacomo in monte. Na desni strani svetilke je (skupno z ulico j. Bosco) ulica Madonnina in ta se je tako imenovala še naprej do u‘*ce San Giusto, ki jo je videti v ozadju. V sredini fotografije se od ulice Madonnina (zdaj Bramante) °dcepi ulica Risorta, ki se vzpenja proti gradu. Na levi, kjer je videti eber (in zid v senci dreves), je danes stopnišče za na ulico Be-Setl8hi. Okoli polovice preteklega stoletja je del za gradom, ki je peljal a San Giacomo in monte, bil imenovan Rena nova. javna pralnica, in nova vojaška bolnišnica. V predmestju Kolonja: javni vrt. V predmestju V rdela: sprehajališče Akvedota in Bošketa nova Pivovarna V predmestju Kjadin: mestna Bolnišnica, im Ubožnica. V predmestju Rocol: vsa Rena nova (*) in Cerkev Sv. Jakoba V predmestju dveh Čarbol: občinska šola Rena nova, cesta, ki pelje proti ladjedelnici Sv. Marka« (bila je približno ob straneh vhoda današnje sodnij-ske palače na ulici Coro-neo), (ulica Fabio Severa, nasproti ulici Coroneo). (Giardino puhlico med ulicama Marconi im Giulia). (spreh. Akvedota do ulice E. S. Piccolomini, nato ob zgornji strani gledališča Rossetti - ulica Ippolito Pin-demonte). (Dreher). (glavna Bolnišnica). (Pia Časa dei Poveri - En te comunale assistenza). (na ulici Frausin). (ulica Broletto). (*) Rena nova je imenovan tisti del za gradom, ki gre proti Svetem Jakobu (San Giacomo in monte). (90) Na predelu, kjer se ob morju začenja vicolo delTOffi-clna) do starega Lazareta »srečamo velikansko tehnično tvornico "Stabilimento Teonico Triestirno«, glavni del sprehajališča Sv. Andreja, veliki (Trg) Čampo Maržo, pomol in Svetilnik Sv. Terezije, c. kr Artilerijski Arzenal, Laza-ret Sv. Karla in končno skrajni rob obrežja Grumula z bližnjimi meščanskimi poslopji.« Zdaj vemo, kaj so v teku časa pomenila pomirja (ali »začasne demarkacijske črte«) in kako jih je lakota po zemlji postopoma potiskala v mestno zaledje. »Folitiono-ndministrativne« nujnosti so — mimogrede — vzdignile vrednost zemljišč, ko so ta prišla v objem pomirja. Še ena kartica nam pokaže razprcdelitev raznih mej teritorialne ekspanzije, ki jih je dosegel Trst od časov rimljanske kolonizacije. Zaradi formata so današnje meje na skrajnih robovih odrezane. (91) (dalje prihodnjič) BIBLIOGRAFIJA (X> , če ni kraj tiskarne ali založništva omenjen, naj se bere Trst. B7> VERBALI BELLA DIETA, Sessione 1865 - (XIII. seja) 7. II. (rb t86G, str. 179/11., drugi odstavek, '8«) VERBALI DELLA DIETA - (IV. seja) 2.IX.1868, str. 26/1, ,R Prvi odstavek. 189) VERBALI DEL CONSIGLIO - (XV. seja) 25.IV.18C7, 74/11. RAVASINI Oscarre - Compendio di notizie sulla nomencla-tura di localita e strade di Trieste - str. 152. Editoriale Libr., 1929. '•u) RIVISTA DELLA CITTA’ DI TRIESTE (komunalna) . Nu-mero speciale contenente il Catalogo della Mostra dello svi-luppo urbano di Trieste (XVIII. congresso geografico) - str. 10 Editoriale Libr., Aprile 1961. V zadnjem ZALIVU (40-41) je na strani 29. v šesti vrsti od spodaj zgrešena letnica (1848). Točna letnica je (1840). JAKOB RENKO PESMI SIZIF I OB VZNOŽJU Zaradi nesporazuma sem iztrgal korenine svojega obstoja iz prezrele dobe. Obstrmel sem pred obličjem starih vekov brez obupa, sreča je postala plehka: ni bilo več sonca ki bi blestelo za moje oči, ni bilo življenja, ki bi dalo plodovito seme, ni bilo več smrti, ki bi bila zares velika. Odblestel sem prej, odrodil prej, prerano umrl. Izpljuval sem beli strup, blazno sem zakrilil z rokami in že sem z nepopisno naglico zdrvel v čas, svežo dobo zdravega početja. Sem. Na vrh Vse te neznosno čudovite pomladi, v°nj sončno poštene barve ■— ln leni maček, ki brez junaštva ohranja smisel; Zdaj trdno vem: neizbežni preporod Ua mračnem pragu moje dovršitve. ('e se opletam °b nedovršljivost, lc to zato, kfr čas ne mara konca. <"e mi je najti Srečno pot, Pomeni, da Pomlad v biti dozoreva. V neugnanosti sJ onečasti, da ga zakrkne in — poledeni. Gluha loža na Koroškem je hujša, ker je leden a. Ledena in prekleta brez vražjih vil. Zato je hujša ko Trdinova v Gorjancih. In še zato, ker je nobena goreča molitev ne more otajati- Celovec, junija 1973. »Če pa bi v to slovensko liričnost, ki je večkrat na las podobna nemožatosti in je premnogokrat samo olepševalni izraz za hlapčevskega duha, vkovali nekaj jekla, jekla iz nas, pristnega in ne v surovi protikulturni imitaciji raznih vrst renegatov na slovenski zemlji v lej državi in zunaj nje, bi, mislim, v času, kakršen je, bolje pokazali silo svojega duha ter bi zaradi tega ne bili manj Slovenci.« Lojze Ude, 1932 Slovenci in jugoslovanska skupnost l Karl stuhlpiiarrer germanizacija NA KOROŠKEM *• Zasledovani zasledovalci Avstrijo ogroža protislovenska agitacija in ne slovenizacija Pa Koroškem. Niso v ofenzivi koroški Slovenci, ki terjajo svoje Pravice, ampak tisti Korošci in njih somišljeniki, ki so Slovencem kratili pravice in jih še nadalje nameravajo kratiti. Nobeno formalno ugotavljanje manjšine ne more dati Slovencem tistih Pravic, katerih terjanje so v desetletjih zatiranja, zasledovanja 'h terorja skorajda pozabili. Značilno za naše pomanjkljivo pra-v° je vedno trajajoče zgubljanje njih pravic. Dandanes se rekonstruira tista mentaliteta 'Obrambnega boja’, za katero že dvojezični napisi ogrožajo enotnost Koroške, tj. 'nemške narodnosti’, dočim so smatrali in smatrajo kot fašistično ogrožanje drugod krajevne napise, ki so izključno v jeziku večinskega naroda. Od dvajsetih let naprej je bil navezan koroški 'Obrambni dej’ na nacionalne in ljudske pravice v Nemčiji in ima mesto v nacionalsocialni ideologiji kot ljudski boj za meje (Grenz-landkampf). (Zato mlada Korošca Globočnik in Rainer nista bila le slučajno merodajna za priključitev Nemčiji leta 1938). Agresija NS-Nemčije in nje vojaščine proti Jugoslaviji je revidirala vojaški poraz v 'obrambnem boju«. Ideologija 'Obrambnega boja’ se je konsekventno izpopolnila z germanizacijsko Politiko v zasedenih slovenskih pokrajinah od leta 1941 naprej. Tako je postala protislovenska politika na Koroškem le del ger-rnanizacijske politike v Sloveniji na splošno. Karl Stuhlpfarrer, roj. 1941, Dunaj, dr. til. Univerza Dunaj 1967, Asistent na institutu za sodobno zgodovino. Specialna področja: Ita-**Ja, fašizem. Pogoji za koroški 'prastrah’ niso v sivi preteklosti. Prastrah projicira lastno zgodovinsko krivdo na platno nasprotnika in mu podtakne lastno agresijo. II. Organizacija Orgesch in Heinrvvehr Že leta 1920 je podpiralo bavarsko Freikops-gibanje Orgesch (Organizacija Escherich. — Escherich je bil bavarski militantni nemškonacionalec) kampanjo za ljudsko glasovanje na Koroškem z znatnimi denarnimi sredstvi. Okrepčani s porazom P°' slaniške republike — Raterpublik — na Bavarskem so načrtovali ti krogi daljnosežne akcije za revizijo 'Mirovnega reda’ "" Friedesordnung — (razbitje Češkoslovaške, revizija poljskih meja). Med organizacijo Orgesch in koroško Heimvvehr je obstajalo »prisrčno in brezrivalitetno razmerje«; koroška Heimvvehr se je kot vse avstrijske Heimvvehr-organizacije podala pod centralno vodstvo organizacije Orgesch v Munchnu (1). ^ sredi dvajsetih let, ko so na Koroškem zaradi ekonomske rekonstrukcije Nemčije domnevali, da je uresničenje priključitve le še vprašanje časa, se je širila govorica, da namerava Nemčija v takem primeru odstopiti južni del Koroške Jugoslaviji-Odvrnitvi takega odstopa je služilo potovanje tajnika društva Heimatschutzverband Fritza Bameta k bavarski 'Državni vladi v Munchnu ter k nemškemu zunanjemu uradu, na katero se je podal po soglasju s koroškim deželnim glavarjem Vinzen-zem Schumyjem. Tu in tam, v Berlinu že s podporo Munchna je poudaril, da nameravajo navezati stike z nacionalnimi društvi v Rajhu, da bi jih zainteresirali za skupno obrambno organizacijo, ki bi v nevarnosti takoj stopila v akcijo. Schumy )e ta načrt poudaril še sam, ko je avgusta 1926 potoval v Berlin. (2) (1) Ludger Rape: Die osterreichische Heimwehr und ihre Be-ziehungen zur bayrischen Rechten zwischen 1920 und 1923. Phil-Diss. Wien 1968. 198. (2) Vermerk (gez. Morath) v. 31.4.1926; in der Beilage Empfe-hlungsschreiben von Schumy v. 9.3.1926; National Archives, Wa- Januarja 1927 je sledila intervencija nemškega glavnega akcionarja pri Bleiberger Bergvverks Union, Fritza Belke, pri Vnanjem uradu. Belke je podčrtal važnost svojega obrata za bemško svinčeno bazo’, citiral primer Mežiške doline, ki je bila odstopljena Jugoslaviji in s tem povezano zgubo ob prodaji rUdnika nekemu britanskemu društvu; nakazal je načrtovane investicije v znesku več milijonov Reichsmark na Južnem Ko r°škem in končal s pripombo: »Prosim zunanji urad, da poleti pravočasno pozornost zaščiti raj bovške privatne lastnine ba tem območju in da pri vseh morebitnih pogajanjih z Jugoslavijo o premestitvi meje, ščiti nedotakljivost privatnega imet-ia, predvsem dragoceno lastnino — rudnik Bleiberger Berg-warke Union.« Mesec nato je povedal svoje argumente za gospodarsko enotnost Koroške v Berlinu Emil Miihlbacher, katerega 'e vpeljal Belke pri zunanjem uradu kot predsednika Koroškega društva industrialcev in s tem kot eksperta. (3) Zunanjemu uradu pa so zamolčali, da je bil Miihlbacher boslovodeči upravniški svetnik pri Belkovi Bleiberger Berg-Vverksunion. Napadalna histerija in germanizacijske tendence na Koro-a^em so preprečile izpolnitev obljube za manjšinsko garanji0, ki so jo dobili Slovenci pred ljudskim glasovanjem 1920. eksistirali so načrti za avtonomijo. Ti so spodbudili manjšini čredno naklonjenega strokovnjaka za mednarodno pravo Theo-d°ra Veiterja k stavku: »Ker so Slovenci odvrnili leta 1927 ^hington, Microcopy N. 2-120 (Acten des deutschen Auswartigen ^bltes), Roli. N. 4631, frame K281558-563. Aufzeichnung v. 3.8.1926, 20/4631/K281150-582. (die Mikrofilme befinden sich im Institut Ur Zeitgeschichte, Wien). (3) Die Fritz Belke an das Ausvvartige Amt. Abt. Jugoslawien • '0.1.1927; in der Beilage: Darstellung der geographischen Situation ,,er Bleiberger Bergwerks Union gehorigen Werke unter besonderer j 6rdcksichtigungder derzeitigen politischen Verhaltnise v. 4.1.1927.; der Beilage: Bericht tiber die Wechselbeziehung in wirtschaftli-ep Hinsicht zwischen dem Gebiete sudlich der Drau in Karnten bd seinem Mutterland. v. 5.2.1927; T-120/4631 /K281589-613. stavljene predloge za avtonomijo, so se sami spravili v položaj, zaradi katerega so se pozneje pritoževali.« (4). Zadržanje Slovencev postane razumljivejše, če poznam0 intencijo teh predlogov predsednika nemškega Schutzbunda Carla von Loescha: »Oblike, ki so bile najdene, so zato tak° dobre, ker zadostijo željam inozemskih Nemcev in ker ne ogrožajo ponemčevalnega postopka v obmejnih področjih.« (5) III. Denarji iz Rajha Ponemčevalni postopek se je vršil permanentno. Koroška »je bila svoj boj za svobodo kot boj za južno mejo nemškega Rajha na Karavankah«, je pisal Hans Steinacher, od plebiscita naprej potujoči v mejnih, glasovalnih in nemških zadevah, 2® junija 1925 zunanjemu uradu v Berlin, da bi ga zainteresiral za podelitev poljedelskih posojil za Južno Koroško V obmejnih področjih so se naselili nemški kmetje, na štajerskem po iniciativi Nemške Bau und Bodenbank, na Koroškem pa preko Karntner Heimatbunda. Ti priseljenci so se obrnili organizirani v Vereinigung reichsdeutscher Landvvirt® in Karnten pod predsedstvom VVolfa Kuhlerja v finančnih težavah za kreditno pomoč v Nemčijo. Avgusta 1933 je dovolil nemški finančni minister posojilo v znesku 100.000 šilingov iz sredstev OSSA. (7) Ossa, trgovska in posredovalna družba je bil9 ustanovljena 1926 od nemškega Rajhskanclerja Stresemanna m (4) Theodor Veiter: Das Recht der Volksgruppen und Sprach' minderheiten in Osterreich. Wien 1970. 285. (5) Loesch na Gesandten von Zech, Ausvvartiges Amt, v. l6-^‘ 1927, T-l20/3694/K007120. (6) Steinacher an Regierunsrat Massmann, Berlin, v. 15.6.1925 >n der Beilage zu Wirtscha£tberatungsstelle tur die deutschen Min" derheiten im Ausland (Massmann) an Legationsrat Zechlin, Aus' wartiges Amt, v. 18.6.1925, T-120/4694/K00711 l-lll5. (7) Der Reichsminister der Finanzen an Ausvvartiges Amt- v' 11.8.1933, T-120/3694/K007406. i® fungirala od tega časa naprej kot centralna finančna usta-n°va nemške narodnostne in revizijske politike. (8) Svoj čas je bila pod kontrolo vseh strank vveimarske republike, razen KPD in NSDAP, od leta 1933 naprej pa izključno v rokah nacionalsocialistov. Temu primemo se je vključio v razdelitev posojil tudi deželno vodstvo NSDAP v Avstriji. Z njenim privoljenjem so imeli razdelitev v rokah Wolf Kiihler, Al-*3ert Gayl in predsednik Karntner Heimatbunda Maier-Kai-bitsch. Ti so delili sredstva po navodilih izključno v »nacional-n°"Politično najbolj ogroženem področju, v tako imenovani gla-s°valni coni I, vključno s spodnjo Ziljsko dolino«. Že januarja 1934 je finančno ministrstvo posredovalo nadaljnjih 200.000 RM to sedaj ne več samo nemškim državljanom, ampak tudi av-strijskim kmetom na tem področju. (9) Kupčija z Balkanom Priključitev Avstrije k Nemčiji ni bila pogojena le politično, arnPak predvsem gospodarsko. Omogočila je nadaljevanje in okrepitev gospodarskega zavzetja JV—Evrope po nemškem apitalu. To je veljalo predvsem za Jugoslavijo, ki je uredila °t ena izmed prvih držav trgovsko razmerje z NS-Nemčijo, in v katere eksportu in importu je bila Nemčija od 1937 naprej na prvem mestu. Vodja trgovskopolitičnega oddelka zunanjega Urada je 7. januarja 1938 dejal, da gospodarska odvisnost pri-nese tudi politično približanje, resnica, katere ni potrebno Ogovoriti. “Spoznanje te naraščajoče gospodarske povezanosti Jugo-avije z Nemčijo je doprineslo k temu, da se je olajšala in po-sE>ešila že leta nakazujoča se politična odtujitev Jugoslavije tik ^Kans-Adolf Jacobsen: Die nationalsozialistische Auszenpoli-*• Frankfurt/Main 1968. 166. * <9) Ossa-Vermittlungs-und Handelsgesellschaft an Auswartiges p/?1 v- 16.10.1933. T-120/3694/K007747-752. Der Reichsminister der nanzen an Auswartiges Amt. v. 12.1.1934, T-120/3694/K007561. od proti Nemčiji usmerjenih političnih kombinacij v donavskem prostoru«. (10) Po priključitvi Avstrije je ta pritisk povečala pridružitev češkoslovaškega ozemlja. Obdržanje statusa quo v JV-Evrop* je za Nemčijo bila tudi po začetku vojne prednost nasproti direktni možnosti razpolaganja s pomožnimi sredstvi (FtesoU-rcen), t.j. nasproti »gospodarski zasedbi«. Dežele JV-Evrope so se lahko preskrbovale na svetovnem trgu z devizami in od tega je profitirala direktno in indirektno tudi Nemčija. »Priklju čitev bi torej pomenila zlom konjunkture v JV-deželah in bi zmanjšala produkcijo in s tem nemške možnosti sprejemanja.« (11) Vstop Italije v vojno je medtem ponovno pospešil izolacij0 Jugoslavije in nemški pritisk. Berlin je pisal nemškemu poslaništvu v Beograd: »Na vsak način bo dobro, tamkajšnji vladi ponovno pojasniti sedanjo popolno gospodarsko odvisnost Jugoslavije od sil osi « (12) Še istega meseca junija je morala jugoslovanska nacionalna Banka razglasiti, da se bo v prihodnje odvijal nemško jugoslovanski blagovni promet samo še na podlagi Reichsmarke. (l3* Prednost nemških ekonomskih interesov je zasigurala obstoj jugoslovanske države in je pomenila tudi začasno storni-ranje narodnostnopolitičnih interesov. Na direkten poziv iz Berlina je bila agitacija nemških manjšin omejena, krajevne povezave, kot iz Štajerske v Slo- (10) Aufzeicnung (Clodius) liber die deutschjugoslawischen Wirt-schaftsbeziehung fur etwaige Besprechungen mit dem jugoslawi-schen Ministerprasidenten und Auszenminister Stojadinovič, 7:1.1938» T-120/1280/485698. (11) Sudosteuropa. Vorschlage fur eine neue deutsche Kapital-politik. Sondergutachen des Mitteleuropaischen Wirtschaftstages-Februar 1040. T-84 (Sammlung verschiedener deutscher Skten) /79/1367230. (12) Auswartiges Amt an Deutsche Gesandschaft Belgrad v-14.6:1940, T-120/1280/484392. (13) Niederschrift aus Sudost-Echo v. 21.6.1940, DAI 837-Jugosla-wien, T-81 (Akten des Deutschen Auslandinstituts)/521/5286148. Venijo, po možnosti prekinjene, poskrbeli so, da »nemška narodnost v Jugoslaviji ohrani absoluten mir.« (14) Govorice iz Gradca, da je aneksija področja okrog Maribora Pred vrati, so bile demantirane kot laž, spomenice okrajnih vodstev (Gauleitungen) Koroške in Štajerske o aneksiji jugoslovanskega območja so bile postavljene ad acta. (15) Koroške zahteve po ureditvi meja so bile formulirane julija 1940 z okvirom pogodbe iz Saint-Germaina. Zahtevali so Zaradi »naravne opredelitve Mežiško dolino in jesenski trikot ‘Z vzrokov geografskoprometne lege in rudninskih zakladov. Spomenice so bile poslane zunanjemu upradu (16) Štajerske teritorialne zahteve je izrazil v neobjavljeni študiji JV-nem-škega inštituta v Gradcu univerzitetni asistent Herman Ibler junija 1940 takole: »Nemški življenjski prostor je vse, kar so Nemci kultivirali, civilizirali in gospodarsko zajeli; iz tega in iz Političnega razvoja Slovenije do 1940 je razvidno, da 'si nemško 'b vindišarsko prebivalstvo ne želi ničesar bolj, kot ponovno državno združitev z velenemškim rajhom.« (17) Obširen katalog štajerskih zahtev je predal štajerski Gau-leiter in Reichsstatthalter Uiberreither tudi Hitlerju. Dosegel ie le, da so prišli listi septembra 1941 k aktom rajhovske pisar-ne in da so bili v večtedenskih presledkih predloženi, zadnjič 1.3.18941. (18) Podobni načrti ob morebitnem nepričakovanem pristopu Jugoslavije k aliiranim silam se najdejo v aktih kulturnopoli- * v. (14) Notiz v. 13.4.1939, T-120/1325/D514909. (15) Vermerk (Weizsacker) v. 1.4.1939, T-120/327/242060. (16) Denkschriften »Das Miesstal« und das »Dreieck von Assling« v. Juli 1940 jn Beilage zu Auswartiges Amt (Neuwirth) an Gaulei-bug Karnten (Maier-Kaibitsch) v. 15.3,1941, T-120/1536/D653115- (17) H. Ibler: Des Reiches Sudgrenze in der Sfeiermark. Ver-Sevmltigtes Selbstbestimmungsrecht. Graz 1940. 1 (18) Die Sudgrenze der Steiermark, in Beilage zu Vermerk v. 11.9. 40. Bundesarchiv Koblenz, Akten der Reichkanzlei, R 43 11/1348 b. ličnega oddelka zunanjega urada —inozemske nemške manjšine — prav tako junija 1940. (19) Vsi ti načrti aneksije so ostaji tako dolgo brez posledic, kakor dolgo je bila 'mirna’ vključitev cele Jugoslavije v nemško interesno sfero v nemški 'veliki prostor’ važnejša in neogrožena. Šele po padcu vlade Cvetkoviča, dva dni po pristopu Jugoslavije k trosilnemu paktu Nemčija - Italija - Japonska, so upo rabili za 'zasedbo' vojaška sredstva, direktno so prevzeli k on trolo, ko je preusmeritev Jugoslavije na zahodne sile onemogočila mirno priključitev. V. Zasedba in izseljevanje Sedaj so služili kot uporaben instrumen narodnostni argumenti, spomnili so se na prejšnje štajerske in koroške zahteve. Direktna priključitev Jugoslavije je imela meje le v interesnih nasprotjih in v interesnem izenačenju nasproti zavezniški Italiji. (20). Še v prvih dneh balkanskega pohoda so razkosali aprila 1941 Slovenijo in ustanovili civilne upravne okraje Spodnja Štajerska, Koroška ter Kranjska. Kot šefa civilne uprave sta bila Gauleiter in Reichsstatthalter Koroške in Štajerske direktno podrejena Hitlerju, pravico ukazovanja sta imela vrhu tega le še Goring na ekonomskem področju in Himmler kot 'rajhov-ski komisar za utrditev nemške narodnosti’. Oba šefa civilne uprave sta dobila nalogo, naj njuni področji »ponemčita s po trebno temeljitostjo in hitrostjo.« (21) (19) Aufzecnungen (Lorenz) iiber die deutsche Volksgruppe in Jugosl. v.27.6.1940, T-120/1306/488977-982. (20) Vorlaufige Richtlinien fiir die Aufteilung Jugoslawiens, Oberkommando del Wehrmacht, Wehrmachtfiihrundsstab, v. 12.4. 1941, T-77 (Akten des Oberkommandos der Wehrmacht>/780/5500803. (21) Erlass des Fiihrers iiber die Vorlaufige Venvaltung in den besetzten ehemals osterreichi stilen Gebieten Karntens und der Krain; Erlass des Fuhrers iiber die vorlaufige Verwaltung in der Untersteiermark; beide v. 14.4.1941, T-77/884/563339714014. Ponemčenje ozemlja je pomenilo izseljevanje Slovencev in Priseljevanje Nemcev (Volkdeutsch), kot tudi ponemčevanje Slovencev v deželi sami in v taboriščih v Nemčiji. Ponovno so razlikovali med Slovenci in Vindišarji, kar je bilo komaj enostavnejše utemeljeno v smislu ideologije prijatelj-sovražnik, kot v narodnopolitičnem poročilu glavnega oddelka I. raj bovškega komisarja za utrditev nemške narodnosti 7. aprila 1941: »Medtem ko so bili Slovenci na Koroškem in Štajerskem pripravljeni sprejeti nemško kulturo, so bili Slovenci na Kranjskem na-Pram nemštvu posebno sovražni. Na tem dejstvu sloni današnja opredelitev Slovencev v Slovence in Vindišarje v ožjem smislu.« (22) Tej razliki je ustrezala potem delitev Slovencev v sposobne za ponemčevanje in nesposobne. To je igralo veliko vlogo v taborih v Nemčiji, v katere so prepeljali Slovence s Spodnje štajerske po oktobru 1941 po odloku Uiberreitherja. (23) Upor proti temu odloku so kaznovali z izgubo premoženja. Ta razlika pa je bila le delna, ker so 32.976 Slovencem (iz štajerske, nemško zasedene Slovenije in Koroške), ki so se konec maja 1942 nahajali v taboriščih volkdeutscharskega srednjega urada, vzeli vse pravice. (24) Premoženje so zgubili tudi Pri nediscipliniranem zadržanju v taborišču (25), kar je pomenilo malo, ker so tudi v ostalem računali z odplačilom 300 (22) Der ReichstUhrer SS, Reichskomissar fUr die Festigung deutschen Volksturms, Hauptabteilung I, Volkpolitische Lageberich-te, Zur Unterrichtung fur den inneren Dienstgebrauch, Jugoslavvien, Volkstumslage und allgemeine tlbersicht, 7.4.1941, T-74 (Akten des Reichskommissars fur die Festigung deutschen Volkstums)/3/374039. (23) Kumdmachung liber Staatpooizeiliche Massnahmen im Grenzgebiet v. 20.10.1941, T-81/306/2434232. (24) Lagerstand der Volkdeutschen Mittelstelle, v. 31.5.1942. r-81/266/23855156. (25) Richtlinien des Reichskomissars fiir die Festigung deutschen Volkstums zur Abwicklung des Vermogens der aus den befreiten Gebieten der Untersteiermark und Oberkrain angeriedelten Perso-non, in Beilage zu: RKVDV, Volksdeutsche Mittelstelle, Einsatz-tihrung Miinchen - OBB. an die Lagerfiihrer der Absiedlerlager V-G.10.1942, T-ai/279/2400666. RM. (26) Odvzeli so jim ves denar, prtljago, premoženjske vrednosti, tudi osebne izkaznice da bi tako otežkočili beg iz taborišč. (27) Morali so na prisilno delo. Če so se oddaljili od delovnega mesta, so bili obsojeni na pet let koncentracijskega taborišča; opozorilo v tem smislu je bilo v vseh slovenskih taboriščih nabito na vidnem mestu. (28) Če so se branili ob d ode litvi v delovni tabor pustiti staro mater v taborišču, so 'smeli' premisliti v dveh tednih v vzgojnem taborišču za delo. (29) Delati niso smeli v industriji, kajti »ni mogoče zagovarjati, da bi bilo to izrazito kmečko in skromnih razmer navajeno prebivalstvo pokvarjeno za prvotne namene po delu v industriji in plačano v visoko razviti saški industriji.« (30) Tudi niso smeli biti izgubljeni za bodoče delo otroci Slovencev, ki se niso hoteli ponemčiti. Morali so biti na razpolago za prisilno delo. Zato jih tudi niso nadpoprečno izobrazili. Otroci teh družin pa tudi niso smeli podivjati, za šolsko izobrazbo pa je veljalo geslo: brati, računati, zobe čistiti. (31) Tudi na Spodnjem Štajerskem ni bilo prostora za upoštevanje Slovencev, kot piše vladni prezident na Štajerskem, dr. Otto Miiller - Haccius,30. julija 1942 državnemu sekretarju (26) Reichskommissar fiir die Festigung deutschen Volkstums, Volkdeutsche Mitte stelle, Umsiedung Einsatzfiihrung Schwaben Rundschreiben Nr. 354 v.18.9.1942, T181/283/2045744. (27) Ebenda, Rundschreiben Nr. 353 v,10.9.1942, T-81/283/2405749: ebenda, Rundschreiben Nr. 339 v. 10.7.1942, T-81/283/2405772. (28' Reichskommissar fiir die Festigung deutschen Volkstums an die Kreislagerfiihrer und Lagerfiihrer v.29.6.1942, T-81 /279/ 2400686. (29) Reichskommissar fiir die Festigung deutschen Volkstums. Volksdeutsche Mittelstelle, Umsiedlerlager Burghausen/Obb. an den hoheren S S- und Polizeifiihrer in den Wehrkreisen VII u. XIII v-22.1.1943, T-74/17/389810. (30) Reichskommissar fiir die Festigung deutschen Volkstums, Volksdeutschen Mittelstelle, Einsatzfiihrer Sachsen. Sonderaktion S 1 (Wiederholte Anordnungen und Rundschreiben) Okt. 1942, T-81/ 283/2405007. (31) Reichskommissar fiir die Festigung deutschen Volkstums. Volksdeutschen Mittelstelle, Umsiedlungs-Verwaltung, Dienst-anweisung v.4.5.1942, T-81/285/2408414. Stuckartu: »Nasprotno, gre za to, da odstranimo kolikor je Mogoče sledi slovenske preteklosti in da radikalno odločamo Povsod tam, kjer je še na delu zavesten slovenski odpor. (32) Radikalne odločitve je sprejel že pet dni prej Himmler, ko je dal povelje za uničenje 'dejavnosti tolp’: Akcija naj se izvede v celoti smotrno, trdo in brezobzirno.' (33) To pa je pomenilo tudi prisiljeno sodelovanje Slovencev samih: »Če se ugotovi, da posamezniki nočejo sodelovati, ali da delujejo na obe strani, se naj ukrepa z vso trdoto. Ni pomislekov, da se jih takoj ustreli in da se družine izselijo v spora-2umu s pristojnimi zunanjimi uradi.« (34) Streljanje talcev je bilo na dnevnem redu. Zadostovalo je sumničenje njihovega narodno-slovenskega prepričanja. Včasih Jim »niso mogli dokazati ničesar direktnega«. Toda državna Policija je dodala: »Nekateri so se bojevali 1920 v koroškem obrambnem boju na strani Slovencev«. (35) VI. Posebno ravnanje za južno Koroško Z zasedbo in priključitvijo jugoslovanskega ozemlja in s tamkajšnjimi ponemčevalnimi ukrepi je prišlo slovensko prebivalstvo na Koroškem še pod večji pritisk. Načrtovanje di-rektnih ukrepov proti njemu pa se je nakazalo že prej, namreč s Preselitvijo prebivalstva Kanalske doline po nemško-italijan-ski pogodbi iz leta 1939. Maier-Kaibitsch, zdaj vodja koroške- (32) Der Regierungsprasident in der Steiermark, Muller-Haccius, a den Staatssekretar Stuckert, Reichsministerium des Innern, x ^■(i.1942, T-120/1306/487207-208. (33) Der Reichsfuhrer SS, Kommandostab RF-SS, Befehl fur die uterdruckung der Bandentatigkeit in den Gebieten Oberkrain und ntersteiermark v.25.0.1942, T-175 (Akten des Reichsfuhrers und hefs der deutschen Polizei)/il22/247928. (34) Der Kommandeur der Sicherheitspolizei und des SD in den 2g^tzten Gebieten Karntens und der Krain v.8.7.1942, T-175/476/ (35) Ebenda, Aussenstelle Radmannsdorf, Stutzpunkt Neumaktl, des Biirgmeister von Neumarktl Ing. Hugo Kurz, T-175/476/ ga Gaugrenzlandamta je prevzel izvedbo preselitve za koroško območje. Ne preseneča, da se Maier-Kaibitsch spomni ilegalnega časa, ko je šest let prej sodeloval pri podelitvi posojil z ing. Albertom Gaylom; vpoklical je sedaj pri Graški deželni kmečki zvezi delujočega za svojega sodelavca. Kajti, tako Maier-Kaibitsch: »Sedaj imamo s to akcijo na Koroškem možnost okrepiti in zasigurati dvojezični obmejni pas s priselitvijo nemških kmetov. To je tista možnost, za katero smo se vedno borili in katero moramo sedaj z vso močjo izrabiti!« (36) Gayl je prevzel vodstvo oddelka C III uradnega preselje-valneča urada in s tem odgovornost za načrtovanje in izvedbo priseljevanja na kmečkem področju. Kljub temu pa preseljevalno načrtovanje za protislovensko politiko na Koroškem ni bilo neproblematično. Razlikovanje med Slovenci in Vindišarji je bilo pri ljudskem štetju 17.5.1937 prvič uradno priznano; s tem je ostalo od 44.708 Korošcev slovenskega materinega jezika, to je bilo cca. 10 odst takratnega prebivalstva, le še 8553 pripadnikov slovenskega naroda. (37) Sedaj pa so hoteli tudi kanalski Slovenci optirati za Nemčijo in se s tem politično priznati za Vindišarje. To je spravilo Maier-Kaibitscha v težaven položaj. Očitno v svoji zadevi Z Vindišarji ni bil tako siguren, ker je zastopal mnenje, da bi njih priseljevanje na Koroško pomenilo konec koncev okrepitev nenemškega elementa ob meji, na drugi strani pa bi pomenila odklonitev njihove politične odločitve za Nemčijo tudi odklonitev razlikovanja med materinim jezikom in narodnostno pripadnostjo. Odločili so se sicer preseliti te Vindišarje, jih pa zaradi boljših ponemčevalnih možnosti naseliti kar v Nemčiji. Modus za okrepitev protislovenskih ukrepov, kateri je služila tudi preselitev Kanalcev, je bil določen na seji dne 27.9. (36) Maier-Kaibitsch an Landesbauernfuhrer Sepp Hainzl, v. 22.12J1939, T-81 /279/2400416. (37) Der RFSS und Chef der deutschen Polizei, Der Che£ der Sicherheitspolizei und des SD, Meldung aus dem Reich v.18.12.1939, T-175/258/2750481. '941: Kriterije za izbor je določila državna policija v sodelovanju z SD (Varnostna služba, SS). Ona je pojasnila koroškim Slovencem, da morajo zaradi svojega zadržanja opustiti obrate Ra Koroškem. Tisti Slovenci so se v teku enega tedna lahko odločili, ali raje prodajo imetje za ceno, ki je morala biti pod Prometno vrednostjo, ali pa pustijo imetje zapleniti. Kakor so sp že odločili, usodi niso ušli: »Slovence bo prepeljala državna Policija v neko taborišče.« (39) Konec maja 1942 se je znašlo '217 koroških Slovencev v taboriščih volksdeutschevskega sred-niega urada v Frankovskem in Brandenburškem, (40) od teh i® bilo izseljenih 947 aprila 1942. (41) Dobromisleči, četudi naivni poizkus upravitelja Krške škofije, da bi interveniral pri Hitlerju proti izseljevanju Koroških Slovencev, je bil 30 4.1942 ironično preprečen od Himmlerja s Pripombo: »Oddal sem pismo Gauleiterju in Reichsstaathalterju Rainerju s prošnjo, da bi upravitelju ustno izrekel, da je pristojen za nebeške zadeve in naj se za ta zares zemeljska vprašanja ne briga.« (42) Precej zemeljsko je poostril Himmler v svoji odredbi 6.2. '943 protislovenske ukrepe, ko je imenoval dvojezično ozemlje na Koroškem za kolonizacijsko območje, da bi tu z izselitvijo narodnopolitično nezanesljivih in s priselitvijo 'zaslužnih nem ških ljudi’ ter z načrtno novo uredbo lastniškega razmerja utr-dil nemško narodnost.' (43) (39) Durchfuhrung der beschleunigten Umsiedlung der Kanal-aler, Zuzammenarbeit der an Umsiedlung beteiligtem Dienststellen, 47.9.1941, T-81/288/24142,1-422. (40) Lagerstand der Volkdeutschen Mittelstelle vom 31.5A942. '-81/266/238516. (41) Maier-Kaibitsch-»n den Reichskommissar tiir die Festigung Peutschen Volkstums, Stabshauptamt, v.15.7.1942, T-81/279/2400406. (42) Der Reichsfiihrer SS an Reichsminister Lammers v.30.4. 1042, R 43 n/1348 a. (43) Der Reichskommissar tiir die Festigung deutschen Volk-lUrns. Allgemeine Anordnung Nr. 21/43/C vom 6. 2. 1943, 1-81/266/238/4256. Da si ne otežkočimo dela, opomb nismo prevajali. Lista s 66 slovenskimi občinami, ki naj bi bile ponemčene, je ostala ohranjena. Upravičeno se Slovenci čudijo, da so takrat, ko so jih hoteli oropati in uničiti, dobro vedeli, v nasprotju z dtnes, kje so. (Iz dunajske revije Neues Forum) »Slovenci smo kot politiki vse preveč matematiki. Vse preveč štejemo in premalo tehtamo. Slovenci se npr. ne zavedamo velikega moralnega vtisa, če neka skupina nastopa kot narod... če hi bili Slovenci nastopali ob prevrata kot slovenski narod, bi bil vsakdo razumel, kaj pomeni za ta narod izguba skoraj tretjine njegovega ozemlja in ljudi. Ne samo Italija in drugi narodi, tudi Trumbič in Ve-snič pri rapalskih pogajanjih sta to vedela. Zraven tega bi nam, če bi bili nastopali kot slovenski narod, poostrilo čut odgovornosti za svoje zahteve in čut za kritičnost posameznih situacij v razvoju reševanja tako imenovanega jadranskega vprašanja na mirovni konferenci v Parizu. Slabše bi se prav gotovo ne bilo izšlo. In kar je najvažnejše; danes bi bili v sebi že krepkejši, kakor smo, mednarodno bi bili že dokaj znani, nekaj bi pomenili ter bi bili v prikazovanju fašističnih grozodejstev v Italiji v apelu na evropsko javnost samostojnejši, razpolagali bi z večjimi in boljšimi sredstvi za podpiranje naših rojakov in propagando«- Lojze Ude, »Svobodna mladina«, 1928 Slovenci in jugoslovanska skupnost •Rena žerjal pesmi Maj nica M/im so mleli zapovrstjo v plenirjih so se bleščale potice Zdaj oljke razpenjajo svoje pahljače Prekašajo trenutke Otroci ščebetajo v soncu tisoč vprašanj je pred mano Odgovarjam za vse življenje Za oljke in tor ki j e Koromačnik, jamo z golobi Za zvezdo na beli piramidi tn za mlaj, ki se dvigne nad vas spomladi Pohitite otroci, ko pred vami pade ga snamejo, so najboljši rožiči Za pomaranče skrbijo dekliči Gmajne in paštni Zidovi v stopničasti rapsodiji ^d la j pluje visoko nad nami Prastar je in nov slavolok pomladi prehod Loparji so ožgani ‘enčice prazne zave globoka peč jutri jo bodo podrli saje prepleskali skrili tramovje žezel vrgli v staro železo Nova hiša bo drugačna stara je bila temačna plenirji bodo samo za Ozem ko bodo vanje devali presenc in pirhe A moja babica hiti nese kokljo s piščeti velika pest z malo testa tri deteljična zrna pet kroglic in malo testa dve deteljičini zrni na velik ploh in peč zapri za zadnjo peko in hitro, se mudi prikaže se rumena koklja s piščeti okrog za vsakega med nami Mi smo tiho »To je vaš pirog!« KALUŽE V DOLINI GLINŠČICE Zašumeli so bresti in topoli od škafov in pralnic je zažuborel dan pljuski osvajajo petdesetere perilnike prti se ožemajo v svitke pepel je presejan lužijo se rjuhe in peče krop se dela nov na grmih se belijo prtički kot božične balke se svetijo čipke \n poslednji rokavci In poslednja koža rdeče lisice ki je zašla v Čelo z NJIVE NA POLJANI Mogle panogle veliki stolpi iz njih sirkovi listi šumijo v najlepši akrostih Posebej je kupček iz sirkovih bilk s kupa drsijo elipsati storži olupimo jih teremo v lesene posode Za sonce, poletje v jesen HOMINES EROTICI Profil se je obrnil Zagledal v prsi Profil se je vrnil zJ*igral s prsti Dober dan kačja koža Urnetnost je roža °lassis clandestinae Pišina razkošja °ga sonca °ga ljubezni Hodili ste v gore govorili o meni gora vas je pustila živeti Meni se tudi ne da umreti Tkem strastne noči klavir igraš ti črne tipalke v obročih sanj drsijo šepnejo dehtijo v sonca OB OBALI Ulica ognja. Ulica peščenega vala. Biserna ulica. Ulica rožmarina. Ulica majnic. Ulica dehtečih kostanjev. Ulica prepovedane obale. Vse drhti in kali mir duše razrvane ruše rdeča prst pretkane ptice Ladja drsi v pristanu. Skozi nežne veje nežnosinje nebo Jadro sonca nas obiskuje Sončni bog je Kosovelov znak zdaj, v tem poletju plove na ohlah seje pršena zrnca v drobne gubice. Še vedno iščemo jadra sreče njeno prgišče Piavo nebo nebeške Slovenije Preperele deske zgodovine Bnkratnost Bnkratnost Bnkratnost EX TEMPORE Zbežati moram preden se mesec obrne 'me bom menjala Preden se reka pretoči Bežati moram >ned rože in divje palme r°snih rok bom molčala ^etamorfoza je nujna Zbežati moram lesnobe je v izobilju bežati skozi hodnike krutosti v neba vesolja Pleniti se rok, ki so nevidne in dobre Bežati moram o divje sinje dokler dan ne premine je čas in moje delo je zmagalo ° ie edino, kar ublaži prašne liste življenja ežati moram oljke s hežati, dokler ?lljnost osvaja palme oko sonce me vedno dohiti in verno zajame njnost osvaja palme nrorarn bežati v hodnike vesti abirinte misli Sadovi zla — iz ila in prsti — žgejo v zavese veselja BOKO BAN MOČ V BELEM 7. poglavje Med deseto in enajsto dopoldne je bil tisti čas dneva, ko je po oddelkih delovni elan nevarno dobival na moči in se je strokovnost vzpenjala kot živo srebro v pregreti cevki navzgor. Ob tej uri je vse padalo pod -neizprosno okrilje strokovnosti in gibalo znotraj okvira stroke; mislilo, hodilo, teklo, sedelo, opravljalo fiziološke dolžnosti sam0 v okviru strokovnosti. Tako ali drugače. S smelimi podvigi ob bolnikih, ki so tudi to uro dneva junaško prenašali! strokovnosti so bili tako popolnoma predani, da niso na' vadno niti jedli ali pili, niso s-e sprehajali; tudi umirali niso, za umiranje so si raje omislili zgodnje jutranje ure, ko jih strokovnost ni vezala v svoje uzde. Ura med deset0 in enajsto je bila nasploh ura pohoda strokovnosti. Načrtovalo se je mogočne znanstvene poskuse. Preverjalo s° je dobljene rezultate; ob kavi, tudi ob čaju, mogoče tudi na tešče. Moža, ki sta tokrat na videz izstopala iz splošne delo^' ne fronte, sta sedela v kabinetu Lojevskega. Iz njunih nag1"' bančenih čel, brez potnih srag napora, in iz resnih pogl°' dov je bilo videti, da sta zapletena v zaupen razgovor. »Mislim reči — bili ste med prvimi, ki so ovadili — hočem reči, med prvimi ste registrirali, da je stvar prof°' forja Jazbeca zrela,« je opomnil Lojevski sogovornika. »Zrela,« je pritrdil profesor Butala. »Menim tudi, da je potreben razgovor med -nama, PrC' den se Jazbečeva stvar izroči širši seji častnega razsodi šča.« »Menim isto.« »Zdi se, da je kozlovska pravda — hočem reči spor okrog *n zaradi kolega Jazbeca morda zares pred durmi razsodišča. Eventualno.« »Pred durmi.« »A spor, mislim na spor kot proces — v kakšni točki ^ znal biti problematičen.« »Da.« »Problematičnost leži v nejasnosti okrog situacije, kakšna je dejansko bila.« »Da.« »Mislim reči — nejasnost ne leži toliko v stvari, hočem reči — na stvari sami je manj nejasnosti kot v okoliščinah.« »Te okoliščine!« je zavzdihnil Butala. Butala se je trudil, da bi svoji drži dal poudarka, ki Pomeni uslužnost do sogovornika. Njegove oči pa so skri-v°ma iskale kazalca na zapestni uri. Ob enajsti je spet najavljen pri -ošpicah na domu gospe Mirne. Proti vsem nabadam stanu pa si je dolgočasnež Lojevski dopoldne izmi-n razgovor, ki bi se znal zavleči tudi tja do dvanajste, ntala je zašel v stisko. Nihal je med podrejenostjo predsedniku razsodišča in nadrejenostjo ošpicam, med Lojev-^ 'm i-n gospo Mimo. Da bi skrajšal razgovor, je bil zato odgovori lakoničen, štedljiv z besedami in tudi s kretnjami. »Da, imate prav. Te okolnosti — saj se prav razumeva, i dno problema pojasnjujejo včasih še najbolj okolnosti, ^ s° te jasne,« je dejal Lojevski. Motril je Butalo skoz -p e'e naočnike. Butala je bil danes nekoliko nenavaden. °g. neokreten. Ko prilepljen na stol. *—« je nemo prikimal Butala. Lojevskcga nadušni, dol-o vez ni stavki! Dolgi, pusti ko otroške gliste! Čas pa tako usmiljeno beži. Butala si ni prav nič prikrival, da šteje Jevškega za veliko nadlogo. A zaradi položaja v razso-M-u mora biti Butala z Lojcvskim vljuden. Potrpežljiv. ek°liko strateški. »Okolnosti, to pomeni nekako isto kot okolje,« je Lo-jevski razvijal svoje nazore kar se da temeljito. »Povsem isto,« je pritrdil Butala. »Okolje, torej okolica. V okolici storilca — hočem reči okrog osebe, za katero v sporu gre, lahko najdemo stvari ali osebe, ki marsikaj, kar bi bilo v sporu problematičnega, ki torej problematično stran pojasnijo.« »...« je dejal Butala. Obenem je preudarjal. Lojcvskega, to kugo in šibo božjo, mora izmanevrirati in takoj potisniti iz današnjega dopoldneva. Nekaj si mora izmisliti' kar bo Lojevskega začasno ugonobilo. »Ne vem, kako gledate na moj predlog. Mislim pa, da bi bilo dobro, če bi slišali, kaj pravi Jazbečeva tajnica. To; varišica Vanda,« je postopoma, zlog za zlogom Lojevski gradil svoj predlog in opazoval, kaj poreče Butala. Butala je slučajno sodil med ljudi, ki imajo mojstrski posluh za ženska bitja. In temu mojstru je Lo jevski ponudil vizijo mikavnega stvora, ki služi Jazbecu za tajnico m ki mu je ime Vanda. Butala je zaživel. V vljudnostno šobo nabrana usta so se razšla v radostni nasmešek, v katerem je kroglasti obraz pristno pordel. »Izvrstna misel. Naravnost imenitna misel,« je postal Butala na mah stari zgovornež in bilo je na dlani, da b° pozabil na enajsto uro in na gospo Mimo. »Problema okrog kolege Jazbeca se bo treba lotiti tu* ob njegovi tajnici,« je hitel Butala. »In da ne bom nekoristen član razsodišča, sem pripravljen osebno prevzeti t° stran — to izredno delikatno stran razprave.« Ob Butalovi eksplozivni vnemi je Lojevski utihnil. Boli kot dotlej je poskušal pronicniti skoz okroglino Butal0; vega obraza v njegove misli. Ce se da. Nedvomno — Prl Butalu je nastopila otipljiva vedenjska sprememba in razlog za preskok od mutca do prezgovornega krošnjarja )e bilo ime. Ime Vanda... kdo bi si bil lahko kaj takega mislil! Slinasti krogloličnež!----obraz mu sije ko p°l'n^ luna, ki je padla v paradižnikovo mezgo!-------plenicam Hinavščina mu sije iz polne lune . . . Lojevski je bil poln izredno hudih misli o svojem sogovorniku. Odkar je pri stolpnici Južnega drevoreda bil doživi ne samo pomladansko prho temveč tudi zlo usodo, da s° mu neznanci ugrabili Vando pred nosom, ga je kar prepogosto preplavljala gorka vnema, da bi poiskal storilce, ^n glej! glej!----eako je pravzaprav z Butalo? »Zelo zanimivo — hočem reči zelo ljubeznivo od vas, kolega Butala,« je turobno zlogoval Lojevski, »da ste tako aktivno zraven. Pri delu razsodišča.« Glas Lojevskega ni nikoli zvenel ko veseljaška koračnica. Zdajle pa je bil monoton ko star vojaški napev in Butala je uganil, da je nje-gova ponudba, kako bo zaslišal tajnico Vando, bila preura-njena. »Na uslugo, samo vam na uslugo.« je hitel Butala. A n> se mu zdelo vredno, da bi zgubljal čas s prepričevanjem. Previdno je zato začel s poslavljanjem. Dvignil se je in z mnogimi pokloni ritensko dosegel vrata. »Kakor boste predlagali. Vselej na razpolago.« Se en poklon. In je odšel. Lojevski se je po Butalovem odhodu dvignil. Stopil je nekaj korakov po diagonali kabineta. Kadar je bil sam ln so ga trle notranje napetosti, ga je zaneslo po sobni trans-Verzali, dokler ni z miselnimi razpleti in zapleti priro- n>al do terarija s kuščarjema---------krasni živalci! Ena Zelenkasta. Pravzaprav ne čisto travnato zelene barve. nhlo rjasta. Ko puščavska zel. Druga temna kot sivkasta n°č pustinje. Obe leni. Pravzaprav ne leni, temveč poča-sni- Ko se jima človek približuje, na tri korake na primer, njuni nemi gibi otrpnejo. In zdajle, na en korak — zdaj sta °kameneli. Tako kot vedno. Okameneli sta v drži kuščar-® sfinge. Tajinstvena drža. Nerazumljiva. Pomenila bi nhko kuščarsko pričakovanje, če zna kuščar pričakovati. 0rda pa se je v drži utelesilo občudovanje izvenkuščar-I sveta. Da. Kuščar občuduje tisto, kar se mu bliža, n ume občudovati. Če ne, potem preudarja. Če ne pre-arja, tedaj gotovo opazuje. Opazovati menda zna — kdo 1 Vse to vedel. Navsezadnje pa je kuščarja mogoče le strah. Da, strah. Plazilca je strah. Trebuh mu je na kratkih nožicah potisnjen čisto k tlom in nad njim se vzpenja iznenada visoka senca. Vzpenja se nad kužšarja razsežnost, ki se ne plazi, temveč raste iz tal navpik. Visoko navzgor, vi-soko-visoko. Višje je od kuščarjevega kamenja. Višje od prozorne stene terarija. Nad kuščarjem stoji zdaj človek — Lojevski, ki je velik. Velik in mogočen. Velik in visok. Trebuh nosi pokonci, ne pri tleh ko kuščar. Trebuh je daleč od tal, po katerih se giblje. Giblje se po tleh, a samo z nogami. Kje je človekova glava — visoko zgoraj. Kuščarjeva glava je čisto pri tleh. Nanjo stopiš. Jo pomendraš. Zdrobiš jo s peto, kuščarjevo glavo. Človekove ne. Človeku jo je treba sneti drugače. Odsekati ali odbiti. Prestreliti. Razbiti. Zadušiti jo z vrvjo okrog vratu. Potlej je glave konec. Konec njenih misli, konec naklepanj. Konec vsega. In glava je lahko Butalova... no, potem je konec Butale. Nesrečni profesor Butala, s katerega glavo je tako nemilostno žongliral Lojevski, je medtem srečno dosegel svoje kraljestvo ošpic. Gospa Mirna ga je sprejela po stari navadi s korcem dvakrat žgane slivovke, s pogledom upoko jene amaconke in z besedami: »O ti smola profesorska! Če si pustil vse ženske zmeraj čakati tako kot mene, potem jih nisi kdo ve kaj veliko nalovil.« »Draga moja gospa Mirna,« se je možato zravnal Butala, »če se ne motim, je v stolpnici pravkar bila enajsta. In svojih otrok naj nikoli več ne vidim, če nisem hitel, kar se je dalo. Zmeraj pa se najde kak nebodigatreba, ki si predstavlja, da je šef nad šefi, in zmeša štrene.« »Tak kdo?« »Ah, ni vredno. Kaj bi..« »Profesorček, kakor misliš. Vprašam le, da ti pomagam, če ti kdo kaj hoče. Saj poznam dohtarsko svojat.« Profesor Butala je vzhičeno segel po njeno roko. Vmes je preudarjal: veljavnost predsednika fakultetnega razsodišča in moč gospe Mirne, na čigavo stran bi se prevesila tehnica? V največje zadovoljstvo je v duhu takoj videl, kako se je tehtnica odločno nagnila na Mimino stran. Lo-jevski — ha! puhli šušmar, oborožen z medicinsko diplomo in podprt z nekaj paragrafi. Gospa Mirna, prva tovarišica dežele! S svojo težo dvigne Lojevskega ne le s tečajev, temveč ga vrže ko bobek s tehtnice-------Butali je bilo takoj jasno, da bo Lojevskega brez tveganja lahko Mimi zatonil, čim bo čas za to ugoden. A zdaj je blago, skoraj nežno Popeljal Mimino roko navzgor, od njegega mišičastega boka do višine, kjer so nedrja. Do kod mora roko dvigniti, ni bilo težko zadeti. Gospa Mirna je imela prsi! Nato se je sklonil do njenih gričev in poljubil roko. Ugotovil pa je, da gospa Mirna spet dehti po tobaku ko požgana trafika. Podvizal se je zato v vzravnano držo. Tudi gospe Mimi lizanje roke ni bilo čisto pogodu. »Nehaj ga svirati, profesor!« je dejala. »Se ti vidi — tudi ^ si dohtar. Pri meni pa kaj takega ne vžge. Saj veš.« Ko je rekla 'saj veš’, je glas karajoče povzdignila in Butalo pokosila s pogledom, ki bi naj bil nekoliko kreposten. Butala je bil živa pritiklina uglednih meščanskih hiš z otroki. Pometač. Preganjal je otroške bolezni in nadloga Hišo uglednega meščana je obvladal. Najprej otroško sobo. Potem dnevne prostore. Ko se je razgledal po kuhi-nji, je bil v hiši tako rekoč doma. Skok v spalnico je bil Potlej le še vprašanje časa. Bil je namreč izvrsten tolažnik Za raznovrstne damske težave — katera ženska nima težav? osebno ženska, ki je že davno odrasla, ima kup otrok in !11 kdo od naju dveh bo to storil.« Ko je strežnik za profesorjem zaklenil zunanja vrata, ■lu glasno oddahnil. Usidral se je v polmračni pisarni ob ... u Minuto zatem so pisarno oživljali zvoki ncpodkup-J1Vega smrčanja. Prebujanje zavoljo vsiljivih zvokov je odurna reč. Strežnik je štel kaj takega za nezaslišano okrutnost, človek miroljubno zaspi in tedaj se rezek zvok zapelje skoz uhlje naravnost v počivajoče možgane — zares odvratno! Tako zdajle. Z debelim kazalcem si je povrtal po ušesu, tako kot naredi naglušen človek. Morda so zvoki budilke bile le sanjske marnje. Zazvonilo je znova in zares. Zvok električnega zvonca pri vežnih vratih je prasnil v mrakobo prosekture in pomagal strežniku, da se je osvestil. Najprej se je osvestil usode. Usoda zverinsko zbujenega ljudomilega občana, ki je žrtev sobotne službe. Pretentano! Pisarne po uradih, sploh vse škricovske štacune so že od poldne sem zaprte — v mrtvašnici pa zmeraj promet. Zmeraj je treba biti na nogah. V soboto popoldne, ko bi lahko bil mir, umre kak neučakan bolnik in potlej je v mrtvašnici direndaj. Po vežnih vratih je zabobnela pest. »Spiš? Ali so te že upokojili? Zgani se, ali vdrem0 vrata.« Pretrnja je bila jasna in strežnik je šel odpirat vrata-Delal je molče. Bolniških negovalcev še pogledal ni. Zmeraj se delajo važne. Bili so štirje in prinesli so dva mrliča, povita v okorne štruce na nosilih. Tečaji hrastovih vežnih vrat so očitajoče zacvilili. P°' tem so po dolgem hodniku proti mrliški veži oddrencljah koraki nosačev. »Semle!« je ukazal strežnik in pokazal proti hladilniku, ko je s težavo odvil zarjavele zapahe plesnivih vrat, za katerimi je zijala nizka, globoka luknja. Iz luknje je vel duh m razi ji ve trohnobe. »In pa — dajte papirje!« je ukazoval samozavestno nosačem, ki so stokajoč porivali nosilo z mrličem na rjasta tračnice hladilnika, na katerih je bohotcia plesniva slana-»Kje imate papirje?« S papirji je pojmoval obrazce, na katerih je zdravnik s popisom uradno proglasil smrt bolnika. Nosači so hiteli s porivanjem mrličev v hladilnik. Pa-Pirjev, ki jih je zahteval strežnik, niso imeli. Zato velja tekmovati s strežnikovo bistrovidnostjo. če bo ugotovil, c*a nimajo papirjev, preden bodo zbasali mrliča v hladil-ntk, se zna primeriti, da jim zapre zapahe hladilnika pred Posom. Strežnikova duša se je hitro postavila v pokončno držo zavednega uradnika. »Ala! Dvakrat papirje! Marš po papirje!« Enega od obeh mrličev je uspelo nosačem stlačiti v hladilnik brez papirjev. Pri drugem je strežnik bil hitrejši. »Mrlič ostane zunaj! Marš! Papirje!« »Mrha debela!« »Me nič ne briga! Papirje!« Strežnikova uradnost je zmagala. Papirjem je dal veljajo vstopnice v nebeško kraljestvo, kamor pelje pot skoz Pdilnik. Nosači so morali nazaj na oddelek, da nabavijo ebeško vstopnico za mrliče. Strežnik je za njimi zaklenil Vežna vrata. Od vrat je strežnik odšel nazaj v mrliško vežo. Potegnil e rjuho z mrličeve glave. Mrliča velja najprej videti. Ker f PaPirjev, si ga je pač treba ogledati. Včasih se da uga-'h Poklic umrlega. Z rok. Tudi z obraza. Z mišic, iz barve Ze- In če se približno zadene mrličev poklic, se da skle-kdo in kaj so njegovi svojci. 'Žalujoči ostali’. Kadar °i Mrliči brez svojcev — čista zguba! Nezanimivi. Ponje lclejo ljudje pogrebnega zavoda in jih odneso, takšne p°I so. Obrite ali neobrite. Neumite. Oblečene ali nage. 0kopljejo jih brez ceremonij. Na stroške občine ... zaniha občina! Ničesar ne plača. Ne britje mrliča, ne umiva- ck^’ ne oblačenja. Ničesar! Skopuško.-----Včasih pa pri- Oo mimo mrtvašnice tudi zelo imenitni ljudje. Pobri-atl Se znajo za svojega mrliča. Včasih. To pa to! Na prior onile pred tremi tedni. Plemeniti ljudje, mora se cn Brat umrlega si nobene stvari ni dal dvakrat reči. Naj umijemo umrlega?’ »Pa ga umijte,« je dejal mrličev brat in takoj dal napitnino. 'Kako pa bo z britjem? Ga naj tudi obrijem?’ »Ga pa še obrij te,« je brez oklevanja pristal in vrgel še nekaj kovancev tna mizo. 'Pa sveča? Naj za dušo dobrega rajnika prižgem svečo? »Dve sveči,« je dejal mrličev brat in potegnil masten bankovec iz telovnika ... je pač bedak, mrličev brat. Ne zna računati. Dve sveči skupaj staneta komaj kovanec. On pa. bahač, takoj z bankovcem! Ne ve, da oskrbimo z eno svečo vsaj štiri duše. Vsaj. A raje več. Zadnja sveča — ta je bila dolga! Svetila je šestim. Izplačala se je. Šestkrat so j° plačali. Dva mrliča v soboto popoldne, pa brez papirjev! Gospodje zdravniki na oddelkih znajo biti zagamano površni-Enostavno ne napišejo papirjev. Strežnik v mrtvašnici pa naj potlej uraduje. Nak! Red čisto posebne sorte, red brez papirjev! Uprava bolnišnice pa zmeraj zameži, ko se pošten uslužbenec pritoži. Pritožiš se čez nered, oni pa poreko, da drekaš po strokovnjakih. Saj jim nihče nič noče, strokovnjakom. Saj so v redu. So vmes pa tudi taki...! Onile kirurg! Za profesorja ga kličejo in Senca se piše. Ondan je bolniku dvakrat nogo odrezal, pa se mu je noga še zmeraj zdela predolga. Najprej jo je pod kolenom. Potem j° je rezal nad kolenom. Ko je Senca snemal nogo tretjič v kolku, je bolnik škripnil. Kac je potlej ugotovil, da zaradi šibkega srca. Kac je povedal pač po ovinkih, čeprav, kaj bi onegavili!... z bolnikom je še kar šlo. Ko pa je čezenj pa" dla Senca, ga je v temi pobralo. Kaj bi onegavili! Uradne skrbi strežnika so se prevesile v njegovo dlan-Šla je preko brade mrliča, ki je čakal pred hladilnikom na svoje papirje. Dlan je začutila, kako je brada raskava ko ribež. Treba bo briti. Čisto zagotovo. Seveda, če bodo tako odločili svojci. Kaj je neki bil možak po poklicu? Kaj s° svojci? Vse to lepo piše na papirjih, kadar so. Papirji s° res važna zadeva. Pa jih ni. Mrlič brez papirjev. Top nos, uPadla lica s posušenimi ogrci, visoka lobanja. Kaj posebnega ni mogel biti. Gimnazijski profesor ali kaj podobnega. Z varčnimi svojci. Varčujejo, ker nič nimajo. Še za britje ne bodo imeli, kaj šele za svečo. Same solze jih bodo. Potok solz in nič denarja. Ko včeraj. Takisto mršav mrlič ko tale brez papirjev ... prišla je njegova vdova — tanka ženska, skoraj gotovo s tuberkulozo — in je jokala, samo jokala. Pogovoriti bi se bilo treba zaradi britja in umivanja, °na pa omedli ... pogledaš na papirje v rubriko poklic: gimnazijski profesor. V strežnikovo ugibanje je posegel zvonec. Po vežnih vra-l'h je spet zabobnelo. ( Dal je pri hodu jič ) , "Pri nas pa, ob razkolu med kulturno in politično usmer-lenostjo, kakor je ni pri nobenem drugem narodu na svetu, Prehajajo politiki na dnevni red mimo slovenskih kultur-n'{[ dejstev in prizadevanj z brezbrižnostjo, katere je razmišljajočega človeka groza.« Lojze Ude, »Sodobnost«, 1933 Slovenci in jugoslovanska skupnost IRENA ŽERJAL POVABILO NA PLES Ljubim te za svetlobna leta ljubim te za vsa dekleta shrani smrt in življenje zame ker takrat, ko se srce vname žerjavica zažari Ostani v plesnem koraku v nežnem objemu ljubim te tako sem jaz in ti žareč oblak nad rožami nad gorami Bežimo v omami preko prepadov rešiva se v noči rešiva se v zubljih strasti in ti kodrasti demon govoriš z glasom zvezd drhtiš kot rej na Krasu in mlaj na dobrem glasu plava nad majem trepeta rosa na majskem brstičju padajo pomaranče bledikasta silhueta sestavlja ogrlico svetlikajočih zrnc razpneš obleko odpneš modrc govoriš o sanjah plavaš v polkrožni obliki Vrni se v moja svetlobna leta Vrneš se ne pogineš ne pogineš v nevidnem boju nevidnih bitk classis SPECIALIS Razbremeni moralo razbremeni smisel ljubi razkošje veruje v boga veruje v čustva veruje vsem utopijam jih trga na koščke striže jih v kroge in trikotnike rombe romboide k° se slučajno sestavi zvezda konkavna Zgine nevidno v praznoto v vesolju človek se vklene v verige [Z verig sestavlja zvezde ln če jo sestaviš vkleneš v krogu idealne ljudi Vrneš se v potopljeno podmornico sestaviš svetlobna leta vdereš skoznje Vse so prepleta šepetajo solze na obrazu večnega nasmeška MOJE ŽIVLJENJE Z LOJZETOM RESOM Spomini za gospoda Breclja (385) Rojen v Gorici 1. julija 1893, umrl v Benetkah 17. junija 1936. (386) Diplomiral je iz slovanskih književnosti v Ljubljani leta 21 ali 22 (ne spominjam se natančno; je mogoče preveriti). Spoznala sva se na univerzi v Firencah, kjer je leto dni obiskoval predavanja na filozofski fakulteti. Spoznala sem ga ob koncu tistega šolskega leta 17. junija 1920. Ker pa v tistem času na firenški univerzi ni bilo stolice za slovansko jezikoslovje, je Lojze Res v prvih dneh julija 1920 odpotoval. Rekel mi je, da se bo vpisal na univerzo v Ljubljani in da se bova spet videla čez leto dni. Ta obojestranska hipna simpatija se je spremenila v ljubezen-Vrnil se je za nekaj dni v septembru 1920. Štiri leta sva bila zaročena. Pisala sva si veliko in se srečavala vsake štiri mesece, vedno z nezmanjšanim veseljem. Neizmerno sem ga ljubila do poslednjega dneva njegovega življenja in bila sem mu vedno zvesta do zadnjega vlakna, tudi v mislih. Ne vem, ali je bilo prav, da sva se poročila. Naj si že bo kakor koli, če sva kaj trpela, sva trpela zaradi duhovnih, plemenitih ne malenkostnih vzrokov. Ni mi žal let svojega življenja, ki sem mu jih dala, in ga imam še zdaj, po tridesetih letih od njegove smrti, za najbolj zanimivega moškega, ki sem ga kdaj spoznala. Morda je bil zakon zanj pretežak, z vsemi težavami, skrbmi za otroke, ekonomskimi zahtevami bil je tudi telesno bolj slaboten in bolan na srcu... Verjetno je imel umetniško dušo, ki se je opajala z daljavami... Poročila sva se 20. aprila 1924 in se preselila v Benetke, kjer je dobil mesto profesorja za srbohrvaški jezik in literaturo ter tečaje iz ruske literature. Vsa leta, ki jih j6 Preživel v Benetkah, je bil nadvse spoštovan in je užival simpatije velikega števila intelektualcev in plemenitih oseb. Bil je prijatelj prof. Gaetana Salveminija (387), prof. Gina Lutazza (388), prof. Umberta Saravala (389), pisatelja Alda Camerina )390), prof. Riccarda Dusija (391) in Mnogih drugih osebnosti. Tista leta sva imela priliko, da sva gostila v poletnih oiesecih v najini hiši na Lidu mnoge slovenske prijatelje, k°t: Janka Kralja (392) iz Gorice, Franceta Bevka, slikarja Frana Tratnika, ki je bil naš gost dlje časa in me je tudi portretiral. Frana Tratnika (393) sem spoznala že kot zaročenka Lojzeta Resa; takrat se mi je nudila prilika, da sem ga ob nekem njegovem obisku Firenc spremila po Umetnostnih galerijah. Bil je na našem domu in se osebno seznanil z mojim očetom. Zelo radi so ga imeli tudi naši Prijatelji v Firencah in ga cenili. Tisti, ki še živijo, se ga spominjajo. Gostje v naši hiši na Lidu so bili slikarji in kiparji Janko (394) in France Kralj z njunima ženama, gospa Tratnikova s hčerama, njegov mladostni prijatelj duhovnik V*rgilij Šček (395), doktor Stele (396) in drugi, katerih 'men se več ne spominjam. Upam, da sem vse prisrčno pogostila im da so me radi imeli. Lojze Res je imel kratko življenje, toda doživel le tudi veliko zadoščenja med leti 1924 in 1936. Vsi so ga radi imeli in vsi so ga objokovali. Kar se tiče njegove dejavnosti, ta ni mogla biti posebno °bsežna. najprej predvsem zato, ker je le kratko živel, po-|um pa tudi ker je moral delati, da je vzdrževal družino, 1 Je štela ženo in tri otroke. In jaz dobro vem, kaj se pravi ^zdrževati troje otrok, zakaj ti so imeli, ko nas je zapustil, • 6 in 4 leta! Poročila sva se torej 20. aprila 1924. Približno leto dni Zatc'm je v Padovi branil svoje diplomsko delo v nemščini ln diplomiral tudi iz tega jezika. Dve leti kasneje se je udeležil natečaja za profesorje na liceju (za nemščino) in uspel. Ko so profesorji v komisiji videli, da je bil rojen v Gorici, so menili, da mu naredijo uslugo, in so mu določili mesto na liceju v Gradišču ob Soči. Midva pa sva upala na kako službeno mesto v Benetkah ali vsaj v Mestrah, tako da bi on lahko obdržal svojo zaposlitev v Ca’ Foscari. Spominjam se, kako sva obstala! Stalno profesorsko mesto je pomenilo veliko prednost za družino; po drugi strani, pustiti službo na Ca’ Foscari, bi pomenilo zanj opustiti misel, da bi postal prosti docent za slovanske jezike in kasneje redni profesor na univerzi. če bi bil živel, bi uspel in uresničil te svoje sanje-Zelo so ga cenili in bil je velik prijatelj prof. Ettora Lo Gatta (397) in prof. Giovannija Maver j a (398), dveh tedanjih italijanskih slavistov; danes spada mednje tudi prof-Giusti (399), njegov prijatelj iz univerzitetnih let v Firencah. Jaz sem se večkrat mudila v Ljubljani, in kar dve poletji preživela v Šmarju (400) pri moževih sestrah in njegovemu svaku; vsi smo se radi imeli. Zdaj že pokojna sestra Marija (401) je ob smrti mojega moža odpeljala v Jugoslavijo naj mlajšo hčer Marijo (402) in zanjo skrbela kot mati. Pri tem sta ji pomagala druga sestra, Gusti, in svak Anton Trebše. Obe sestri sta se mudili tudi pri naju na Lidu. Četudi jima zaradi svojega težkega življenja in daljave nisem mogla vedno dokazati svoje neminljive hvaležnosti in ljubezni, živita v mojem srcu neminljiva hvaležnost in ljubezen zanju. Da bi si lahko vzajemno pomagale in tolažile, bi bile morale živeti v istem mestu ali vsaj v isti državi. Toda jaz, ki sem diplomirala v Italiji, sem pro fesorsko mesto dobila v Italiji! Če se spet povrnem k natečaju, na katerem je uspel in dobil Gradišče ob Soči in ne Benetk, sva po nekajdnevnem premišljevanju skupaj odločila, da se moj mož odpove profesorskemu mestu v Gradišču ob Soči, in sva ostala v Benetkah, kjer je on nekaj pomenil. S to odpovedjo sem bila vedno zadovoljna in veliko večje je bilo moje zadovoljstvo, ko je tako prezgodaj leta 1936 prišlo do njegove smrti. Takrat sem občutila, da ga nisem pripravila ob zadoščenje, ki ga je imel v Benetkah. NJEGOVO DELO: leta 1921 ob priliki obletnice Dantejevega rojstva je uredil lepo publikacijo, v italijanščini 'n slovenščini (403), z uvodom, članki znanih dantologov, slovenskih in italijanskih. Ovitek italijanske izdaje ima risbo (Janka (404) Kralja. Nimam tu s sabo teh dveh knjig *ter jih hranim na Lidu, mislim pa, da ju ima pri sebi moja svakinja Gusti Trebšc. Prva leta, ko je bil v Benetkah, je Prevedel v slovenščino «Rožice sv. Frančiška« (405). Na Ca' Foscari je poučeval od 1924 do 1935. Polnih 11 *et je vodil tečaje nemškega jezika in literature v Circolo Filologico di Venezia. Napisal je nekaj gesel slovanskih avtorjev v Enciclopediji Treccani. Pisal je za Enciclope-dio Vallardi. Podrobno je poznal umetnost Benetk in je Polnih devet let spremljal turiste po beneških muzejih. Poltemo je predaval v Benetkah, o umetnosti (tudi v Nemčiji *n Avstriji), še po radiu (406). To je bila dejavnost mojega moža, Lojzeta Resa, na katerega vedno hranim ljubeč spomin. Milano, 20. februarja 1966. Dina Frosali vd. Res (385) Ko sem pripravljal ta pisma za objavo, sem se obrnil tudi a Resovo vdovo, da bi mi napisala nekaj spominov na svojega °za. Pismo je posredovala Resova sestra, zdaj že pokojna Gusti rebše. Izvirnik je italijanski, tu ga podajam v slovenskem prevodu, rani ga naslovljenec. — (386) Očitno pomota: Res je umrl meseca aja. Prim. Vukovo poročilo v Mladiki, Koblarjev članek v SBL, red vsem pa opombo k telegramu, s katerim je bila Bevku sporoma Resova smrt (št. 82; Zaliv 40-41, str. 106). — (387) Gaetano a vemini (1873-1953), zgodovinar, univerzitetni profesor. - (388) Gino ^Uttazzo (roj. 1878), zgodovinar. — (389-391) Umberto Saraval, Aldo Camerino, Riccardo Duši - znani italijanski zgodovinarji in literarni zgodovinarji. — (392) Glej opombo 311. — (393) Glej op. 284. — (394) Pravilno bi se moralo glasiti: Tone. Resova vdova je zamenjala imeni, ker sta imela oba, tako Janko kakor Tone, priimek Kralj in bila oba Resova prijatelja. — (395) Glej op. 214. — (396) Glej op 278. — i(396a) Da je Res diplomiral t-udi iz nemškega jezika in književnosti, tega ne navaja nihče, niti članek v SBL. — (397-398) Lo Gatto Ettore, Maver Giovanni, znana italijanska slavista. (399) Glej opombi 210, 214. (400) Šmarje pri Jelšah, kjer je učiteljevala Resova sestra Gusti Trebše. — (401) Res Marija, — (402) Glej op. 344. — (403) O Rešu in o zborniku >• Dante«, ki je izšel v slovenščini (Ljubljana 1921) in v italijanščini (Gorica 1923), še glej: M. Brecelj, Bibliografija dantesca slovena, StudiGoriziani, 1965 (tudi separatni odtis); isti, Onorate 1'Altissimo Poeta, Goriški knjižničar 11/1964, št. 3-4; A. Rebula, Dante, Nova pot 1965, 161-173; S. Vilhar, Dante, Koper 1965; S. Škerlj - A. Rakar, Pubblicazioni dantesche in lingua slovena, v knjigi: Dante nel mondo, Firenze 1965. — (404) Pravilno: Tone. — (405) Glej pismi 39, 41. — (406) Prim. op. 369. Resova pisma zbral, komentiral in jim uvod ter opombe napisal Marijan Brecelj. »Prvina, od katere leninist izhaja k analizi zgodovine in opazovanju ter ocenjevanju današnjih dogodkov, leninistu ni človek ali narod, temveč razred, samo razred, še hujše? del razreda — leninist, stranka.« Lojze Ude, »Slovenija«, 1940 Slovenci in jugoslovanska skupnost Guy iieraud ZA (NEKO) REŠITEV Narodnega vprašanja ii. Svoboda ljudstev in nedotakljivost jezikov ter kultur lrnata samo enega sovražnika in ta sovražnik se imenuje: °groženo sobivanje. Na drugem mestu smo formulirali na-sladnji zakon: »Ogroženo sobivanje dveh ali več narodnosti v istem Političnem prostoru rojeva tekmovanja in spopade, ki vo-llo z neredi ali brez njih k medsebojnemu spreminjanju ^rodnosti, k nadvladi ene med njimi in, po daljšem ali rajšem času, do popolnega odmrtja drugih.« (10) v Oprta na spoznanje tega temeljnega sociološkega zapa-'anja veleva etnična pravica, da je treba pustiti vsaki na-r°dnosti in vsakemu drobcu narodnosti možnost preki-^llVe »ogroženega bivanja«; vsaka narodnost in vsak dro-vC manjšinskih narodnosti mora razpolagati s stvarno Možnostjo, da se odcepi od države; kjer pa se ni mogoče Priključiti istonarodni državi da osnuje lastno politično Cntiteto. Ce bi države hotele spoštovati to zlato pravilo, bi zado-v a njihovi strani minimum dobre volje; zadoščalo bi, konec koncev pokazale v konkretni obliki malo tega Urnanizma«, s katerim vse tako obilno razsipavajo, kadar Kad*jo same sebi. njšine po nujnosti razmer in manjšine po krivdi ljudi Samo dva primera, in sicer razkropljene manjšine in anjšine v enklavah, povzročata objektivne težave. Raz- kropljene manjšine (dvojezična mesta: Bruxelles, Bienne, Turku itd., poljane Banata, Ciper itd. ...) prav gotovo niso v položaju, da bi odločale same o sebi. Ozemlja mešanega prebivalstva ni mogoče deliti. V tem primeru se bo nudila možnost, uveljaviti statute kulturne avtonomije, ki bodo ob spoštovanju avtohtonih pravic številnejšega elementa zagotovili etnično obrambo manjšine. Manjšine v enklavah bi se lahko ravnale po skupnem pravilu, samoodloča-nje ne bi moglo biti vnaprej izključeno; mar dejansko že ne obstajajo države-enklave (San Marino, Swasiland, re publike in avtonomne pokrajine v Sovjetski zvezi?). Vse to je pravzaprav odvisno od teka, koliko pomembna j6 enklava. To, kar si je možno zamišljati za številne manjšine, ki naseljujejo sklenjena področja (npr. Madžari ' Szekelyi v Transilvaniji) je v obliki odcepitve brez sleherne stvarne osnove pri enklavah, ki se razprostirajo preko ene ali več občin (Luzern, Fersental, Grki in Albanci v Italiji). Maloštevilne manjšine se bodo morale zadovoljiti — tako kot razkropljene manjšine, katerim so nemalo podobne — s statutom, temelječim na kulturni avtonomiji-Kakor kakšenkrat pišemo, obstajata dve vrsti manjšin^ manjšine po krivdi ljudi in manjšine po sili razmer. Prve so sad napačnih mirovnih pogodb, nerazumne in krivične določitve meja, kršitve pravice o samoodločanju ljudstev (Eupen - St. Vith, Val d’Aosta, Kosovo, Katalonci itd. )> v tem primeru dekolonizacija ni samo mogoča, marveč nujna; manjšinska alienacija izhaja iz napake v meddržavni ureditvi, kar nalaga le-tej odgovornost in kliče po reparaciji. In popraviti, to pomeni, omogočiti samoodločbo narodnostim in drobcem narodnosti, ki jih po krivici zadržujejo v tujih državnih okvirih. Kar se tiče »manjšin p° sili razmer«, te zahtevajo, da z njimi ravnajo ne toliko na temelju gole pravičnosti kot usmiljenosti. Družba dejansko ni odgovorna za to, da obstajajo taka manjšinska stanja, najpogosteje so namreč manjšine same izbrale stanje, ki je zanje nepovoljno, namreč, kadar se je neko prebivalstvo umestilo na etnično tujih ozemljih. Kakor koli *e> ni mogoče začrtati neke »jasne etnične razmejitve« (če s* usvojimo Wilsonovo načelo, ki ga je njegov avtor sam tako slabo uporabil). Ni torej pogreška, če ne izvajamo radikalne razodtu-j*tve, saj zato nimamo objektivne možnosti. Zadovoljili se bomo torej, če bomo uskladili status quo z najugodnejšim Ozimom za manjšine in to pri vsem spoštovanju izvirnih Pravic avtohtonega prebivalstva. N aProti etničnemu federalizmu Da bi povzeli naša izvajanja, bomo rekli, da je treba Narodnostno odtujitev, enega izmed trajnih bičev moder-aih časov, radikalno odpravljati vsakič, kadar je to mo-8°ce, se pravi vsakič, kadar se zaredi v imperialistični nadutosti držav. Prepustiti je treba ljudstvom in drobcem Judstev, da zlomijo vsako etatistično vez, ki jo čutijo kot ^tiranje ali neuskladljivo z ohranjanjem njihove lingvistične, kulturne in moralne integritete. Evropi se mi bati razdrobljenosti, najprej, ker — razen ovjetske zveze — zajema v 33 državah 34 narodnosti, zato Se kritiki, ki so stremeli, predstaviti etnično doktrino, . 1 da vodi k »rodovnemu drobljenju« našega kontinenta, zkazali kot čisti klevetniki. Dalje, ker se mora Evropa zdru-ltl iu ker se vzpostavlja politična, gospodarska, moralna Notnost, o kateri razpravljajo na vrhu, in razen tega se citno ohranja in narašča etnična in notranjepolitična raz-CT1°st. Niso Združene ameriške države manj solidarne in ^anj močne, ker štejejo 50 članov, kot morebitne federa-*je z manj člani ali kot unitaristične države same. Lahko Cel° Postavimo nasprotni zakon: čim višje je število pododdelkov, tem mogočnejša je nadstavba entitete. Zato se Nam ne zdi niti najmanj neugodno, prej prednost, če pred-'devamo Evropo monoetničnih regij (1), v kateri bi bile Posvečene ne le etnične posebnosti, marveč prav tako zgo-ovinske, ekonomske, volontaristične posebnosti. Shema »monoetničen«, namenjena, da ukine »ogroženo sobivanje« ne postavlja vprašanja o entitetah (kot Švica, Finska in morda Belgija), kjer sobivajoče narodnosti zadovoljivo rešujejo svoje javne potrebe. Esperanto, evropski jezik Evropski federalizem igraje rešuje problem ozemeljskih različnosti, toda kaj naj si mislimo o jezični različnosti? Naj najprej razpršimo kozmopolitsko iluzijo. Zaman bi bilo upati, da se bo število jezikov v Evropi zmanjšalo, tako da bo vse lahko obvladal vsak Evropejec. V zadnjih treh stoletjih so izginili štirje: gotski na Krimu, polabski, manxios in dalmatski. In če raznarodovanje nevarno ogroža današnje nedržavne narode (baskovski, gaelski na škotskem, furlanski, sardski, okcitanski...), je na eni strani ta asimilacija zlo in jo je lahko ustaviti, na drugi strani pa bi lahko zmanjšala le v zelo skromnem in malo učinkovitem razmerju celoto idiomov, ki so danes v veljavi. Vprašanje skupnega jezika je po vsem tem nastavljeno glede na to, kakšno stališče — imperialistično ali demokratično — si kdo us vaj a spričo narodnosti. Rešitve so dvojne: ali priporočajo uvesti kot skupni evropski jezik enega velikih etničnih jezikov — francoščino ali angleščino —' ali pa mislijo na mednarodni jezik, najčešče na esperanto-Razumljivo, da bi frankofemi želeli za skupen evropski jezik francoščino. Zelo znano gibanje si prizadeva za to-Škoda je, da so Francozi odklonili integracijo Evrope, ki bi odprla njihovemu jeziku, praktično prvemu jeziku skupnosti, da bi v federaciji ohranil in povečal ta privilegiji jezik, ki bi ga ponesle s seboj Združene države Evrope, mogočna entiteta, ki jo lahko primerjajo s Sovjetsko zvezo ali z Združenimi državami Amerike. Tako bi si francoščina v svetu pridobila nazaj veljavo, ki jo je v zadnjem polstolet ju izgubila zaradi materialnega upada Francije- Toda francoski nacionalizem je više cenil slepo ulico etatistične suverenosti. Vstop Anglije v skuni trg bo zelo predrugačil problem jezika federacije. Po vsej verjet-n°sti ne bo uspelo niti francoščini niti angleščini, da bi katera prevladala, in njuno tekmovanje bo koristilo jezikovnemu pluralizmu. Taka situacija bo sicer bolj zdrava. Kajti vzpostavitev kakega narodnega jezika kot skupno-cvropskega — naj bo t° v službenem ali poluradnem pogledu — bi odprla pot hegemoniji neke kulture in pa tej hegemoniji določenega naroda. Nevtralen jezik je zavoljo tega bolj zaželen, in k£r mora biti tak jezik pri rabi na tržišču lahko priučljiv, s'3 ne obotavljamo, da bi toplo ne priporočali esperan-ta- (12) Pogosto in pač po krivem so ga smatrali, da je po Svojem bistvu povezan s kozmopolitizmom, nasprotno, esperanto se odkriva kot najboljši pomagač etnične doktrine. Daleč od tega, da bi izkoreninjal, da bi uniformiral ah zbiral množice, esperanto omogoča vsem, da se sporazumejo, tako da ostajajo v svoji narodni sredini. ^ esperantom se Galec ne bo angliziral, Bask se ne bo po-frar.cozil in lužiški Srb ne ponemčil. Najmanjšim narodnostim je omogočeno, da si z esperantom odpro okno v svet 'n tega okna jim ni treba zanikati in potvarjati. Seveda nam esperanto ne more dati lega, kar pričakujemo od njega, če ne bo postal — kar še ni — široko razširjen jezik. Razen tega, če nam dovolite povedati oseb-n° sodbo: hvalevredni napori, ki so pač deloma učinkoviti, ne bodo zadoščali, da bi esperanto vzpostavili kot evropski skupni jezik. Samo zakoniti ukrepi, ki bi uvedli pouk in • abo esperanta, bodo to lahko dosegli. Pri vsem tem, kakor esperanto pogaja realizacijo etnična federalizma, enako, v obratnem razmerju fedcrali-Zem pogaja totalno in definitivno zmago esperanta. t't Bertil Malmberg, »Les nouvelles tendances de la linguistigue • str. 194-195, Presses Universitaires de France, 1966. (2) Georges Mounin, »Les difficultes theoriques de la traduction". Gallimard, 1963, str. 68. (3) Walter von Wartburg, »Problemes et methodes de la lingui-stique«, 2eme 6d., str. 233, Presses Universitaires de France, 1963. (4) Sprachenrecht und europaische Einheit, Arbeitsgemeinschaft fur Forschung des Landes NRV, Zzezek 81, 1959. (5) »Ethnisme, vers un nationalisme humaniste«, c/o 1’auteur, Frassino (Cuneo) Italie. (6) Kako je bleda, v svojem votlem navdušenju, sebična doktrina Ernesta Renana: »kar konstituira nacijo, ni isti jezik ali pripadnost k isti etnični skupini, temveč je to zavest o skupni udeležbi pri pomembnih dogodkih v preteklosti in hotenje, uresničiti taka dejanja v prihodnosti.« O kakih velikih dejanjih je tu beseda? Kvečjemu vojne in revolucije, kronane z imperializmom. Ta »velika skupna dejanja« nimajo nobene druge pozitivne vrednosti razen v smislu dejavne udeležbe pri skupni kulturi. Torej je narod jezikovna skupnost ali je — brez predmeta. (7) Skladno s terminologijo, ki se je izoblikovala in razvila v krožkih gibanja »francoske etničnosti« (narodnosti). Gl. zlasti Charles Becquet, »L’ethnie francaise«, Nouvelles editions latines, Pariš 1963. (8) Z izjemo Paula Seranta (»La France des minorites«, R. Lafofit 1965) in Jean-Pierra Viennota (»Contribution a l’etude de la sociologi e et de l’histoire du muovement national kurde de 1920 5 nos jours«, Pariš 1969) ugotavljamo, da so idejni protagonisti nazora o etničnosti predvsem Okcitanci (razen Francisa Fontana, utemeljitelja gibanja, ki smo ga že navedli, posebej Robert Lafont, s svojima knjigama »La revolution regionaliste-, NRF 1967 in »Sur la France«, Gallimard 1968 in Pierre Fougey' rollas, ki se v delu »Pour une Republique fčderale de France-Denoel 1968, zavzema za etnično teritorializacijo), Katalonci Sobiela, Jaume Rosinyol »Le probleme national catalan -, Nun tes 1969), Bretonci (Yann Fouere, »L’Europe aux Cent Dra-peaux, Presses d’Europe 1968), Flamci (Michel Galloy, sodelavec »La nouvelle Flandre« Lille), Baski (doktrina gibanja Enbata) in, boječe, nekateri Alzačani oz. Lorenci (revija Elsal- (9) »L’enracinement«, NRF, 1949, str. 177. (10) »Qu'est-ce que 1’ethnisme?«, str. 14, Fondaion Jules-Destree, Nalines-les-Charleroi, Belgique, 1968. (11) Pr. našo knjigo »Peuples et langues d’Europe«, Denoel, 1968- (12) »Peuples et langages d'Europe«, op. cit. str. 141 sl. Boris paiior Rimski utrinki Dutovlje, 1. aprila Sprehod po dutovski gmajni. Mestno ozračje to pomlad tako pritiska na organizem, da 'e človek v kolenih mehek, kakor da so sklepi iz skute. Zato sem komaj čakal, da se razhodim. Ko nimam dosti časa, je moja pot zmeraj ista, tako da jo ubiram samogibno. Najpoprej mimo pisanega panja, ki same-Va na soncu, potem skozi gozd, dokler se steza ne prevesi v klanec, ki pelje k zapuščeni javi. Kdaj poveznem suknjič na suho travo na poševnem robu doline, da mi padajo, ko se zleknem, sončni žarki navpično na °braz. To so trenutki posebnega ugodja; a telesno tkivo ttl0ra biti tudi za to že prej primerno razpoloženo. Danes sem hodil, da bi si utrdil kolena. Pa je izza grma bokukala fazanka, se zavedla mojih korakov, in počasi odra-Ca*a naprej. Prav, sem si mislil, če te tako malo vznemirjam, potem se nko še enkrat srečava. In stopil sem skozi robido, da bi ji bfesekal pot, ker sem zračunal, kam približno se je usmerila. le krenila bolj na desno, tako da sem moral za njenim šumo-t0rn bresti visoko suho travo. Igrala sva se skrivalnico pod 0t>°l(lanskim soncem, dokler nisem zgubil sledi za njo in sem s °Pii mimo gostega grma, da bi videl, ali ni kje za njim in na-gaja. Pa je zaropotala s perutmi, kakor da je zadrdral °Potec, in obupano zajavkala, ko je, vsa težka in nerodna, Zletela. to -^ar ^ mi )e bilo, da se je tako ustrašila. Presenetil sem jo, s° bilo. Presenečenje pa ne prinese zmeraj blaženosti, kakor u>i v svoji dobrohotni naivnosti marsikdaj predstavljamo No, a po ti igri s fazanko je bil moj korak prožen, kakol da se je že dokončno rešil mestnega vpliva. Dutovlje, 2. aprila Štiriletni Albert me spominja na malega Berta, o katere«1 sem pisal 1947. leta v Pismu kraški deklici. Samo da je ta sedanji manj kraški; meščansko sproščen je. Poleg bonbončkov brez katerih ne gre, pa išče v moji sobi propeler. Ko mu skušam razložiti, da ga ni, je presenečen in me Skeptično gleda, kakor da je moj ugled nekje v nevarnosti, ker v moji sobi «' propelerja. Včeraj so ga karali, ker me je pozdravil: »Stlic, maš bonbončka?« Da ima poln predal čokolad in vrečk bonbonov, so mu rekli. Ko pa sem poudaril, da moji so vendar drugačni, )e objel moje koleno in se prislonil nanj: »Ti si moj«, je rekel' Moral bi začeti s pisanjem knjige o zasedenem Trstu, a se ne znam disciplinirati. Pretekla leta sem se razmrvil v nešte tih opravkih, da se moram zdaj dobesedno krotiti, da obsedim nekaj ur za mizo. Vzel sem v roke Čermeljeve spomine. Izgovor, da sem se lahko ločil od pisalnega stroja! Rekel pa sem si, da mi bo knjig9 pomagala priklicati tržaško ozračje v vojnih dneh Zanimiva je definicija ljubljanskega okolja, ki mu jo \e dal tržaški socialist Golouh, ko je Čermelj kot emigrant P1"1" šel v Slovenijo: »Tu je vse enolično. Klerika'ci so klerika1«1' liberalci so klerikalci, socialisti so klerikalci. Vsi so klerikalci-' Tako Golouh kmalu po prvi svetovni vojski. Po drugi svetovni vojski je razloček v tem, da so komunist’ prevzeh vlogo k’erikalcev, drugim pa so vzeli besedo. Tako je enoličnost popolna. A to bi moral kdo lapidarno povedati v treh vrsticah, kakor Golouh v navedenem predvojnem primeru. Mednarodno združenje za obrambo ogroženih jezikov in kultur ima letno zborovanje v Algheru na Sardiniji. Ker se vsakikrat srečamo pri neki narodni Skupnosti, ki je v nevar-n°sti, se bomo letos sestali pri katalonskem občestvu, ki živi sredi ogroženega sardinskega naroda. Spet primer dvojne ogroženosti. Kakor za Ladince na Južnem Tirolskem, za Beneške Slovenci na Furlanskem, za nemške vasi v Val d’Aosta. Verjetno ne bom mogel iti, ker imam skoraj v istem času šolski izlet v Rim Moral bi potovati na Sardinijo z letalom, žal Pa Zaliv še ni našel niti mecena, ki bi mu omogočil honorirali e sodelovalcev! Berem Settembrinija. Zapori pod Burboni na italijanskem iugu. Jetniki so živeli družno in si kuhali in cvrli, da je bilo °zračje cigansko in dušljivo. Trst, 6. aprili« 2 dijaki sem dopoldne za maturo ponavljal Leopardi j a, popoldne pa mi je založnik iz Firenc poslal knjižico o Leopardi ju. Pa izmed knjig, ki jih italijanske založbe pošljejo profesorjem, si jih ogledajo in jih, če mislijo, uvedejo v razredih, kjer očijo. Nikakega posebnega odkritja. Omemba Leopardijeve bo-ecine ob trpki usodi italijanske nacije v začetku prejšnjega stoletja pa me je spodbudila, da sem vzel v roke pesnikova zbrana dela. V pesmi AlITtalia želi, da bi bila njegova kri ogenj za italijanske prsi: Damini, o ciel, che sia foco Agl’italici pet ti il sangue mio. Ko pa si še predstavlja, kako Simonides poje o padlih pri ormopilah, vidi junake, ki nasmejani in radostni tečejo v Sr0rt, kakor da bi šli na ples in na zabavo. Obupno trpek in razklan, uporen in hkrati ujet je Leopardi Pesmi Sopra il monumento di Dante. Videti je, kakor da se otepa in bije okoli sebe.Naš Prešeren je, ko v Sonetnem vencu Sovori o narodni tragediji, v primeru z Leopardijem olimpijsko suveren. No, a hotel sem poudariti, da od Danteja in Petrarke dalje ga ni italijanskega pomembnega pesnika ali pisatelja, ki mu ne bi dna duše razgrebla usoda nesvobodnega rodu. Machiavelli. Guicciardini. Ariosto. Alfieri. Foscolo. Manzoni. Tom-maseo. Carducci. Pascoli. itd. itd. Pascoli, kot pesnik mehek dekadent, politično pa organiziran socialist, v svojem spisu La grande proletaria si e mossa (Velika proletarka je na pohodu) blagruje vojake, ki se v Afriki vračajo na zemljo, ki je last Italije, in umirajo z nasmeškom na ustnicah, blaženi, da se žrtvujejo za domovino. O proletarski deželi bo potem govoril Mussolini, ko bo šlo za Abesinijo. Za Mazzinija, avtorja Slovanskih pisem, pa je tudi Postojna postala sestavni del domovine. Slataper bo preprostejši in ekspeditivnejši in bo potegnil mejo na Triglavu in Snežniku. Saba pa meni, da mora Trst pripadati Italiji, ker on pesni v njem. Zato je, že če vprašanje obravnavamo samo s psihološke strani, zahteva, naj se slovenski pisatelj ne ukvarja z narodnim eksistencialnim problemom, protinaravna. Povojna vzgoja pa je na Slovenskem ustvarila neko posebno kategorijo intelektualca, ki se ne da primerjati z nobeno drugo evropsko razumniško garnituro. Francoski levičar, ko munist, socialist, je naj poprej Francoz, isto velja za italijanskega komunista, še posebno pa za socialista Pa tudi v sami Jugoslaviji je Srb najprej Srb, potem »internacionalist«, Hrvat ravno tako. Samo Slovenca so marksistični kateheti vzgojili v narodno brezspolno bitje, ki ga lahko presadiš kamorsibodi. saj je dovzetno za vtopitev v samoupravljalsko bratstvo, v neuvrščene, v planetaristične razsežnosti. Slovenec je na podlagi slovenske ideološke zamisli: psihofizično bitje, ki ga lahko poljubno uporabiš, kjer rabijo preciznost in anonimnost. V tehnični terminologiji bi Slovenca lahko primerjali s francozom, ki mehaniku enako prav pride pr' vijakih različne velikosti. Trst, 15. marca Mizar mi je danes namestil nove police. Z Živko sva morala ‘znajti način, kako dodati leseno ogrodje k že obstoječemu, tako da bo ostalo skrito za zavesami. Načrt se je posrečil, soba se ni spremenila v dolgočasno knjižnico. Pri urejanju nakopičenih knjig pa se mi je ponudil mar-s'kak naslov, na katerega sem poziabil. Tako sem presenečen staknil Beneševe pogovore z Masarykam. Spet jih bom vzel v roke; ko bo konec pouka, seveda. Trst, 4. aprila Ob izgubi Živki ne ga očeta se mi misli verižijo, da ne mo-rem določiti vodilne niti. Prav gotovo, da mi je najbližje trpko Presenečenje hčerke, ki se je ob odhodu početnika njenega živ-Ijenja zavedela svoje ranljive osamljenosti. Njeni nežni misli ie odmanjkal pol, v katerega je bila usmerjena, to pa je tudi Za značaj, ki se obvlada, ura boleče preizkušnje. Ampak ob krobu poglavarja Premrlove rodbine je naravno, da meditacija Prestopi meje družinskega kroga. Tako spet ugotavljam, kako velikega pomena je, ko gre za zvestobo narodni pripadnosti, Ugleden socialni položaj. Prvi je seveda ponos, ker je bilo VSe polno posestnikov in trgovcev, premožnih kakor Franc Premrl, ki pa so vsak dan sproti zatajevali svoj prvinski živ-,enjski princip, to je vez z rodnim občestvom. A kjer je ponos zdrava korenika, iz katere rase pokončno deblo, tam je družini ugled, ki ga nudi bogastvo, dober ščit pred političnimi udarci. In Premrlov oče, ki bi moral študirati, a je postal po-Sestnik, ker sta že brata študirala, svojega ponosa ni razka-Zoval, mirno in natančno je po njem usmerjal tok domačije in vzgojo sinov in hčerk kot, da črnosrajčnikov ni, kot da so go azen, proti kateri se bo prej ali slej že našel strup. Dosti bolj Zgovorna je bila žena, katero je, kolikor ni bila že po značaju, učiteljski poklic pred poroko usposobil za duhovito in neodjen-' vo sogovornico. Zato je bil on v svoji skromni in zreli odmaknjenosti bolj nebogljen, ko so, po sinovi odločitvi za oboroženi ilegalni boj, prišli ponj in ga stlačili v opuščen svinjak, da bi ponižali roditelja bojevnika. In tudi v zaporu in internaciji je teže kot žena in hčerke prenašal krivico, saj o pravici ni znal govoriti, ampak jo je živel, je bil ves iz enega samega kosa izklesan iz nje. Bil je v svojem bistvu gospod v plemenitem pomenu te besede. To ni bilo zaznavno samo v drži in dejanju ampak v načinu, kako je sprejel upepelitev domačije in izropanje imetja, kako si je potem, čeprav že v letih, zavihal rokave in jel negovati vinograde, da bi spet vzdignil dom Pre-mrlovih In ko se je nova oblast požvižgala na to, da je dal narodu junaka in hčer, da je tudi osebno bogato dokazal ljubezen do domovine, in mu naložila davke, da bi ga pritisnila, njega, ki se je pred vojsko predrznil, da je bil bogat trgovec, je zagrizeni poštenjak Franc Premrl najavljal do zadnjega decilitra vina, ki ga je imel v kleti. Namesto da bi mu pomagali, so šikanirali, ker je bil kristjan v veri in življenju. Niso mu dali spomenice po padlem sinu Janku ne po padli hčeri Boženi, znali pa so ga najti, ko ga je bilo potrebno razstaviti na kakem odru ali je kakemu funkcionarju šlo v račun za njegov karierizem, da Premrla pokaže predsedniku republike. Preprosti ljudje, ki so zvesti zemlji in se zavedajo, da je oblast bolj ah manj minljiva nadloga, pa so se malo zmenili za intrige raznih odborov in se obračali na Premrla za nasvet in pomoč, in naj je šlo za parcele v gozdu ali za vinarsko zadrugo, so vaščani zaupali njegovemu proverbialnemu poštenju. Zaradi tega se je stari očance zgražal ob klavrnem gospodarjenju, ob verbalizmu in korupciji, a je hkrati zmignil z rameni, ker je spadal h generaciji poštenjakov, katerih sled izginja in ki bi bili nebogljeno smešni, ko bi se kateremu zahotelo, da bi vstal iz groba. Tako se je rajši poigral z vnuki, vrgel karte v šern-biški gostilni v nedeljo popoldne, vseskoz pa bral. Bral tudi v bolnišnici, da mi je Frankov roman o povojni Nemčiji vrnil dva dni, preden ga je vzela kap. Zato je razgledanost in nači-tanost osemdesedletnega očaka gladko presegala raven kakega uradnega kulturnega zastavonosca. In tudi v tem je bil sinu zgled, ne samo v ponosni drži pred tujim gospodarjem. Zato je bila pomanjkljiva ob odprtem grobu beseda ajdovskega funkcionarja, ki je slavil vrline rajnkega. Premrlov oče ni vzgo-otrok samo v zavesti in upornosti, ampak tudi v kulturi misli in srca, to se pravi v zvestobi resnici in pravici. Zato niti malo ni bil za socializem, kakršnega je doživljal na svoji koži 'n v svojem okolju; bil bi pa za socializem, ki prinaša svobodo, kakor ga je sanjal njegov junak Janko. In misel, da odločujoči forumi njegovega sina niso trpeli prav zavoljo njego-Ve odkritosti, demokratičnosti in svobodnega mišljenja, kakor ie bila trpka, mu je bila tudi v uteho, saj je bilo očitno, da jabolko ni padlo daleč od drevesa. Zato je poleg veselja, da je Preprosto društvo nekdanjih goriških dijakov postavilo na njegov dom spominsko ploščo glasbeniku bratu Stanku, doživel še zadoščenje, da je hčerka napisala o njegovi in njeni družini tako po resnici, kakor bi napisal sam; saj je pod nekatere podatke pred objavo poleg ženinega dal svoj lastnoročen podpis. Dutovlje, pri Lavrencu Naneslo je, da sem snoči prišel precej kasno sem. Zamotil me je pogovor zavoljo revije in krtačnih odtisov, ki mi jih bo Pomagala popravljati Marija oziroma njen oče. Ko sem se vzpel Po stopnicah v nadstropje, se je žena poslovodje, ki ima zdaj gostilno v najemu, odpravljala, da okopa Alberta in njegovega devetletnega bratca Darija. V kopalnici je gorela pečka na butan. Mali Albert se je kot droben škrat muzal ob meni, njegova mati pa je menila: »Zdaj bo vriskal, ko ga bom s prho!« Toliko da sem dal aktovko v svojo sobo, se je izza zaprte kopalnice res oglasilo vriskanje, vendar sem prisluhnil, ker se ie zazdelo, da se Albert od veselja ne dere tako. In hkrati Sem samogibno skočil iz sobe in vdrl v kopalnico. Tedaj me ie obliznil po čelu moder jezik in mi osmodil obrvi. Ves gornji ozkega prostora je napolnjeval sinjkasti oblak. Mala dva Pa sta vreščala, se branila neotipljivega sovražnika in imela ra?prte oči. Njuni materi se je komaj tisti trenutek, ko sem jaz s silo odsunil vratno krilo, posrečilo, da je odprla okno, ker Poprej, verjetno zavoljo pritiska, se ni hotelo vdati, kakor so da tudi vrata kot pribita. Pograbil sem Alberta in ga potegnil ven, a nevarnost je bila že prešla, tisti trenutek, ko sem odprl vrata in je plin našel izhod. A gospo je poprej ožgal po glavi in ji odnesel lase, da so v kadi plavali črni čopi; opekel ji je tudi lakte. Ko je iz gostilne pritekel njen mož, se je omotična otipavala po razvneti glavi, med prsti pa so ji ostajali osmojeni kosmi. Potem jo je mož odpeljal v ambulanto. Mala dva pa sta morala spat, ker sem se ponudil, da bom jaz z njima. Albert ima še posteljico z mrežo ob straneh, pa je ves čas znova sedal in mi dopovedoval o plamenu in o vratih in spet o plamenu, ki da je hudoben. Njegov bratec je modroval in ga P°' pravljal. Jaz pa sem razmišljal, kako bi se bilo obrnilo, da sem prišel minuto kasneje ali da sem sedel v sobi in imel kakor po navadi prižgan tranzistor pred pisalnim strojem Ne bi slišal krikov. Mogoče bi celo zmanjkalo kisika, ko pa njihova mati ni mogla odpreti vrat. Potem sta si mala zaželela humoristični film in sem jima odvil gumb na televizijskem sprejemniku, ki je stal sredi sobe, in odšel v svojo sobo. Legel sem, ker me je vsega prevzela neznanska trudnost. Moja potepuška narava, sem si mislil, moja ciganska mnogostranskost, moj potepinski sluh, moj mačji radar — brez tega ne bi bil rešil Alberta, ker je o vsem odločil samo trenutek. Utrinek, ko se zaveš in planeš. Čez čas sta se starša vrnila, z njima sta prišla tudi miličnika, ki sta potrkala na moje duri. Stala sta ob vznožju postelje, ker sem se jima oprostil, da bi rajši kar naprej ležal. Tako je eden naredil zapisnik. Ko sta odšla, sem mislil na ranjko gospodinjo Maričko, ki je dočakala sedemdeseto leto brez kopalnice, a jo je dala dozidati potem, ko je modernizirala kuhinjske prostore. Malo jo je uživala, kopalnico, in kopelne soli, ki si jih je kupovala, s o še vse nenačete; snoči pa je malo manjkalo da se ne bi tenki zidovi razleteli. Na to me je vsako toliko spomnil vonj po ožgani roževini, ki mi je prihajal od obrvi. Trst, 20. aprila Šolski izlet v Rim. Šel bom samo zato, ker me dijaki hočejo zraven. Čutim kot posebno dragocenost, da me skupina mladih ljudi želi imeti v svoji sredi tudi zunaj razreda. Ta trenutek je to več vredno kot ne vem kako izredna knjiga. 23. aprila V zvezi s člankom o taboriščih sem se danes domislil Alojza Kraigherja. Živo se še spomnim, kako me je presenetila nje-®0va naklonjenost. Ne prej ne potem nisem pri nobenem starejšem pisatelju doživel tako prisrčnega sprejema. Bral je bil •^oje knjige in se jezil, ker jih njegov sin Boris ni razumel. Veliko je govoril o tem svojem sinu, kako mu je zmeraj znova Pisal pisma, na katera sin ni odgovarjal, ker se v njih ni stri-niai z načinom vodenja povojne slovenske družbe. Maščeval Pa se mu je tako, da je, ko so imeli vsakoletno srečanje vseh Kraigherjev, obšel omizje in zaporedoma pozdravil goste, ko Pa je prišel do sina Borisa, je roko umaknil in jo podal nasled-Pjemu Ni mi bila všeč njegova protiklerikalna živčnost. Bolestna *6 bda. Taki so bili stari liberalci. Prizadet pa je bil za usodo slovenske besede na Tržaškem, tako da sem se po obisku pri aiem zavedel žlahtnih vezi, ki jih je v našem narodnem telesu Pletla naša književnost. 25. aprila Avtobusu prijetno žužnjajo gume na avtocesti. Zapustili smo Benetke in krenili proti jugu. 2J. april, v Italiji praznik osvoboditve, zato bi se v razredih danes, po nalogu ministra, korali spomniti pomembnega datuma. Potujočemu slovenske-0111 učiteljišču naj bi spregovoril jaz; tako sva se z gospodom Ravnateljem zmenila. Zato sem prej vzel mikrofon in na krat-0 obnovil zgodovino od leta 1918. dalje. Omenil sem pogori- šča, uničenje naše prosvete, društev in gospodarskih podjetij Pa upor Bidovca in tovarišev, primer prvih osvobodilnih dejanj, ki se bodo drugod razvila komaj desetletje kasneje. Ta borišča. Goreče slovenske vasi. Govoril sem o narodno zavednih Slovencih, ki so na Primorskem nadaljevali proti nacizmu dvajsetletni odpor proti italijanski diktaturi. Zato imamo v Italiji živeči Slovenci svoje specifično razmerje do 25. aprila 1945. Zakaj Trst je bil osvobojen 1. maja. datum, ki bi moral pomeniti zgodovinsko prelomnico, a je v resnici bil komaj začetek zamotanih zapletljajev. Vsekakor pa ob takih obletnicah mirno lahko trdimo, da smo, čeprav številčno skromni, za za-trtje fašizma doprinesli tak delež žrtev, kakršnega sorazmerno s številom ljudi ni najti pri kakem drugem evropskem narodu. Večina je poslušala, vmes se je vil prikrit živžav nižjih razredov, motenje, ki bi rajši videl, da ga ne bi bilo. obenem pa se mi je zdelo skoraj prav, da so se mlada bitja predajala uživanju osvoboditve od šolskih klopi, doživetju skupnega sprejemanja novih vtisov. Poleg vsega pa je potrebno (ob tem datumu) omeniti še to resnico: Vsaka od teh dijakinj ali vsak od teh dijakov je nasičen s pretres'jivimi dogodk’. ki so jim jih posredovali očetje in matere, dedki in babice. V šolskih nalogah pride na dan vsa pretekla tragika; in če bi zbrali naloge naših povojnih dijakov, bi sestavili zelo trpko antologij0 našega življa. V trikotniku med Triglavom, Snežnikom in Trstom je v dušah zgoščene toliko bolečine, da je dijaška razigranost protitoksina, ki nam uravnoveša ritem razumskih in čustvenih refleksov Firence, 25. aprila Santa Maria del Fiore. Giottov zvonik. Battistero. Za sodobnega človeka so to lepote z nepoznanega planeta. Filigransko skrbno izdelane stavbe, ki so sredi prometa in Vrveža in napisov čudoviti tujki. Med njimi in nami je razpadlo Vezivo, ki naj bi nas povezovalo. Ne, to ni občutek preteklosti, ki je tako oddaljena, da si je ne moremo priklicati nazaj, gre Za neki vtis artpurlartizma, skozi katerega nam ne uspe, da k* pretočili svojo današnjo človeško substanco. Občudujem, da sem brez besed. Hkrati pa se zavedam nekega temeljnega anahronizma. Santa Maria del Fiore, to je Materializiran umetnikov sen, a danes je ta čudež mrzel. Bolj ^i me ganila kočica v Anacapriju ali pa na kriškem obronku. Moj duh se je skrčil, postal je pa'ček Deske taboriške barake so mi človeško bližje, čeprav trpke, krvave, gnojne in gnile. Battistero pa je krstilnica za nedosanjano bitje, ki bi ga prevzela geometrična popolnost in hlad marmornate gladine. Kupil sem nekaj razglednic z reprodukcijo teh umetnin, a ne zato, da bi razglednice odposlal. Pa tudi imam doma v Zgodovinah umetnosti dosti boljše posnetke! Kdo ve čemu Sem hotel imeti s sabo te podobe; morebiti, da bi se spoprije-Ma! z njimi? Saj ko sem bil tukaj pred vojsko, sem bil pred niimi nem občudovale. Z Živko sva si nabra'a prgišče žetonov, da bi v kabini zavrtela številko in slišala, kaj počenjata Maja in Adrijan, ko Prvič sama gospodarita v kajžici na barkovljanskem bregu. Nihče se ni odzval. Sta jo že kam pobrisala, da se naužijeta Prostosti! A ob tistem 040, ki zadostuje, da si iz katere koli steklene utice, pa čeprav na Siciliji, prikličem Barkovlje, sem Se zavedel zakaj tisti občutek izumetničenega tujka ob Santi Marii del Fiore. Naš smisel za praktičnost nas je poplitvil. Ra-z*®zli smo se vodoravno. Ponte vecchio. Spet v območju prvinskega. Trgovine in Arno s svojo širino, ante se sprehaja z Guidom in Lappom, potem se vsi trije vkrcajo v čoln in je, kakor da jih je kdo začara! Guido, vorrei che tu e Lappo ed io fossimo preši per incantamento Mogoče bodo dijaki drugače pris'uhnili poglavju italijanskega Trecenta zdaj, ko so se razkropili po tesnih uličicah Firenc. Mislim na vlogo mest, ki jim statičnost hiš in domovij variira premikanje rečne vode. Pariz. Ljubljana. Maribor. Celovec Beljak. A bolj mi je zdaj pred očmi Ljub"jana s Prešernom-Reka, ki našemu pesniku teče v prihodnost, tako kot Arno Danteju, ko je kot pesnik in politik veroval v usodo svoje domovine. Naš avtobus je na trgu Santa Croce, poleg cerkve, ki )e narodni spomenik, ker je tudi grobnma pomembnih mož. Machiavelli. Michelangelo. Galileo Galilei Aifieri. In Foscolo, k> je o vseh teh pel v spevu Sepolcri. Cerkveno-narodno svetišče, ki je dokaz pietetnega odnosa nekega naroda do svojih velikih mož. Primerjam z Navjem in človeškimi odpadki, ki krasijo tisto strnišče. V koloni lezemo proti prestolnici. Prazniška procesija vozil. Iz našega avtobusa uhajajo valovi glasov. Smo kakor velikanski pojoči karijon, v katerem se pa melodija ne ponavlja, ampak je vir napevov skorajda neusahen. Vozniki ukročenih avtomobilov, ki čakajo v vrsti, vzdigujejo glave k Gra-cijam iz tretjega razreda, ki imajo srebrne strune v grlih. Rim, 26. aprila Via Appia Nuova. Slovenik Bivališče, ki je cenejše od rimskih hotelov in zato prime11 no za dijaŠKe listnice. Čedna stavba, ki ne presega višine treh -'adstropij, a ima nadpritlicni del zanimivo razč’enjen in razdeljen na terase in majhne mansarde. Nikakršne asociacije s podobo klasičnega teološkega inštituta. Z Živko sva dobila sobo, v kateri bo kdaj bival kak slovenski škof, ko bo prišel ad sancti Petri sedem. Pri tem se mi "Psli vračajo na študentovska leta, ko so bili vsi italijanski cerkveni krogi fašizmu naklonjeni in ie škof Fogar nravza-Prav sam kljuboval Mussoliniju. Takrat se je tudi slovenska Cerkev v Jugoslaviji navduševala za rimsko diktaturo, da so slovenski primorski duhovniki uboge pare, katere so preganjati fašistična policija in njihovi škofje, a so bile obenem zapuščene od sobratov v Sloveniji, ki niso mogli razumeti, kako da primorska duhovščina se ne more znajti v državi, kjer v>adata Vatikan in Mussolini, človek, ki ga je poslala božja Previdnost. V tistih letih sem tudi sam po čudnih učnih spremembah naŠ3l pot v teologijo in spet iz nje. Ta cdklon je bil deloma filozofske deloma čisto eksistencialne narave, emocionalno pa je seveda nanj vplival tudi odpor proti simbiozi Cerkve in laične oblasti. Dostojevskega Veliki inkvizitor mi je samo potrdil to, kar smo s’ovenski ljudje v Primorju skusili na svoji koži. Zato le razumljivo, da so v boju, ki se je vnel v drugi svetovni vojski •Ped fašizmom in nacizmom na eni strani in protinacističnimi silami na drugi strani, slovenski primorski ljudje ne glede na ^etovni nazor bili na uporniški strani. Tudi duhovniki! V Sio-yeniji pa je bilo seveda narobe. Resnica, da so komunisti zgrešeno stališče cerkvenih krogov do fašizma izrabili, stanje izo-strili in izzvali nekrščansko reakcijo katoličanov, nič ne nač-Pe bistvene resnice, da se je krščanstvo na Slovenskem kopalo v gnilih vodah evropske filozofsko-ekonomsko-socialne nazad-niaške misli in akcije. Nobenega dvoma ni, da tudi komunistična diktatura prole-tariana, pri kateri pa pravi proletariat no samo n:č ne dikti-ra’ ampak je prav tako odvisen, kakor je po njegovem social-nem položaju nujno, da je, komunistična diktatura, pravim, ae Prinaša družbi resnične, duhovne svobode Vendar vpra-anje ni v tem, ali je Cerkev s tem ali onim rež:mom, ampak tem, da ni z nobenim in da je proti krivici, proti zasužnje-vanju človeka, proti lakoti, proti mogotcem denarja ali proti Mogotcem oblasti, kar je isto. Zato kot laično usmerjen človek, ki je za demokratičen s°cializsm, sprejemam misli, ki jih je napisal Prepeluh o vlogi krščanstva na Slovenskem misli, ki jih je najbolj poglobil in razširil Kocbek. Zato je teorija komunistov o verskem vprašanju kot o samo privatni zadevi dokaz miselne omejenosti, če že ne v vssh primerih zagrizenega fanatizma. Po skoraj desetih stoletjih krščanske kulture pri Slovencih je neodgovorno govoriti o privatizaciji vere, kakor bi bilo, ko bi se sedanji socializem obdržal, bedasto čzz sto let govoriti o marksizmu kot o privatnem vprašanju! Kot teoretično nekrščansko rmssči človek torej menim, da je vloga, ki naj jo odigra prenovljena krščanska misel na Slovenskem dvojna. Prva je etična. Ljubezen. Resnica. Idealizem. Požrtvova'nost. Enakost. To s o nekatere izmed poglavitnih vrednot, brez katerih se sleherna družba spremeni v džunglo brezkompromisnih bojev za oblast, za denar, za položaje, za standard. Laž je normalno komunikacijsko sredstvo. Hinavščina je preizkušena in legalizi" na socialna terapija Omejenost najvišja stopinja na barometru učinkovitih družbenih kvalitet. Krščanstvo, ki ne bi bilo pedagoško-merauz rajcče strahovanje ne priliznjeno sladkobno šepetanje o dobroti, ampak široka in odprta vzgoja ljubezni in človeškega dostojanstva, bi znalo na Slovenskem deloma popraviti to, kar so nekdanji ne-krščanski cerkveni krogi in sedanji diletantski psevdomarksi-stični politiki skazili. Druga vloga je etnična, narodna. Kakor je razrednemu boju narodni čut samo vzvod, da laže prodre v g'obino č’oveške duševnosti, tako sta tudi Cerkvi jezik in narodna čud izhodiščni točki, da vnese svoj nazor v človekovo srce. Vendar pa je duhovniško poslanstvo, prav zato, ker se ves čas obrača k človekovi notranjosti, tesno povezano s preteklostjo, z izročilom, s starožitnostmi, z družinski mi vezmi, z navadami. Ravno tako je nenehno v stiku s pristno in najbolj intimno človekovo govorico, z besednim zaikla-dom itd. Zato je Cerkev, kakor je že ugotovil socialist Vivante, zelo pomembna pri ohranjanju zvestobe narodni biti. Govorim seveda o slovenskem krščanstvu, zakaj na Koroškem na primer nemška duhovščina, na Beneškem pa laška n*mata in tudi nočeta imeti nobenega smisla za humanistič-n° neovrgljivo prvino, kakršna je etnično-narodna psihološka komponenta. Zato bi kot tretjo vlogo kazalo omeniti večji, vidnejši, izra-z'tejši, upornejši poseg slovenske cerkvene hierarhije v ravnanje cerkvenih krogov v Italiji in v Avstriji na področjin, kjer z‘v*)o slovenski ljudje. Vatikanski muzeji. Lahko samo v mimohodu obidemo dolge hodnike in soba-j16. Sem za vodnika dijakinjam in enemu dijaku, ki bodo k tu maturirali, in so mi všeč, ker želijo razširiti svoje ob 2or j e Trume obiskovalcev nas razkrajajo in pršijo, da samo s Pomočjo nevidnega radarja premagujemo sredobežne sile. Za-v°ljo dodatne pazljivosti, da se ne bi skupina razkrojila, se po Pomoti pretaknemo skozi ozek prehod, tako da se prekasno Zavemo, da smo obšli Rafaelove sebe. Izgubili smo pravo ^Per, a ko si v Sikstinski kapeli sredi goste množice ogledamo oslednjo sodbo, se po visokih stopniščih in do gih hodnikih Povrnemo k Rafaelu in njegovi Atenski šoli. To se pravi, da Se človek, ko ima s sabo prožne in bistre dijake znajde tudi v tab rintu. In še lahko spotoma ugotavljamo, da je v Posled-n)i sodbi Michelangelo že napovedal barečne krivu'je; da poviša oblačenje njegovih nagcev ni bilo samo puritanski ne-StTlisel, ampak hud prekršek zoper lepoto č.oveškega telesa. ^ baziliki Svetega Petra pa se ob zastekleni Pieta srečamo sodobnim nesmislom. Saj je verjetno res bil neuravnovešen, ^■oški, ki se je s kladivom lotil Michelangelovega kipa, ven-r moderna civilizacija počenja isto z naravnimi lepotami! ko da je dejanje tistega nekoliko trčenega posameznika prav-ZaPrav simbol današnje družbe. Saj bi pred njeno uničevalno Požrešno strastjo morali marsikaj zasloniti s prozornimi kri- Sonc3, ki nas oblije pred baziliko, nas spet sprosti. Dekleta uperjajo fotografske aparate, slovenski zvoki se odbijajo od Bcrninijevih stebrov, jaz pa si pravim, da se naša tržaška i® kraška m'adina kreta po Rimu tako sproščeno, da je človeku pogled nanjo pravi užitek. V Rimu, ki nas je potujčeval in nas, čeprav na bolj dostojen ali mil način, še potujčuje, so slovenski vzkliki govorica žive življenjskosti. Na to mislim tudi med kosilom, ko gre beseda o odprtju Slovenika, ki bo junija in bo kot laik imel govor Alojz Rebula-Slovenstvo in krščanstvo, to je idealna tema zanj, in verjetno se pretežno ne bo ukvarjal z eshalologijo, ampak z zgodovinskimi silnicami Da, mislim si, da ima krščanstvo v s’o venski književni sedanjosti v Rebuli eminentnega predstavnika, da pa marksistični tabor ni po vojski znal in ne zna dati iz sebe intelektualno močnega in izvirnega pisca. In seveda je res, da ima krščanska misel dolgo tradicijo, vendar po napovedih dialektičnega materializma naj bi ta misel in tradicija bila v agoniji, medtem ko sta prav v deželah, kjer je marksizem postal opravičevale6 nove oblasti, svobodna misel in izvirnost na smrtni postelji-Marksizem kot podaljšek judovsko-krščanskega odrešitvenega upanja so razne komunistične stranke osiromašile s tem, da so ga zožile na skrb za ekonomsko in socialno plat. Svobodna mi" sel bi ga morda lahko obogatila, a svobodna misel bi se lahko sprožila tudi proti uzurpatorjem oblasti. Ergo — 27. aprila Fosse ardeatine. Veličasten spomenik na nacističen pokol. Izvirna rešitev z nizko betonsko ploščadjo, ki kot surova in mogočna streha zaslanja večstoto grobnico, da stopa obiskovalec po prepih' nem prostoru kot pod stropom nizkega in vlažnega predvei"" ja kraške jame. Govor je o nemških grozodejstvih. O Brandtu, ki se je poklonil spominu žrtev. Taborišče na Rabu pa je bilo podobno Nemškim: In neštevilni so spomeniki, ki pričajo o požigih in streljanjih italijanskih zasedbenih čet na Slovenskem, a doslej s® §e ni našel italijanski ministrski predsednik, ki bi nesel Venec na grob padlih. Ne samo, ampak italijanski ljudje nič ne Veio o krvavih dejanjih svojih oboroženih sil med vojsko. Za-11,6 so potomci Julija Cezarja biti nosi ci omike, če pa so res kje upepelili kako vas ali koga poslali na drugi svet, je bilo to vendar naravno, ko pa so se pripadniki tako ničvrednega ‘iudstva, kot je slovenski, drznili streljati iz zasede na vojake ■-J"ovljenega rimskega cesarstva. Kdo pa sploh so ti Slovenci? ^'•1 je to sploh narod, ko pa ga ni na nobenem zemljevidu? Osemnajstega leta, ko so italijanske čete koraka'e do Logatca, s° se pojavili neki priložnostni odbori, ki so skušali prestreči uPravičcni rimski pohod na vzhod. A’i pomenijo danes Slo-V0nci kaj več kot takrat? Se marsikateri odrešitveni korak bo morala narediti itali-nska demokracija, preden bo vredna, da umaknemo svoje Pridržke. Pa jugos ovanska diplomacija prav tako. 28. aprila ^illa Borghese. Tudi Canovova Paolina je vredna pog’eda, a tak neoklasici-2ehi je prehladen in preveč preračunan, da bi me ogrel. Imam a že rajši Berninija. Njegovo Prozerpino. Predvsem pa Dafne. Ne vem za nobeno kiparsko upodobitev ženskega telesa, ki bi ako ustrezalo moji predstavi dekliško-ženske popolnosti, ka-I ie ta Dafne. Seveda je to rafiniran barok, a saj je Miche-Pgelova Pieta tudi rafinirana, te.o mrtvega Kristusa na Mate-‘h kolenih je brez teže Ne ne, Dafnina vitka postava s ko-1 nakazanimi oblinami je spojitev ženskosti s pomladno o gostjo; to je telo, ki ga zemlja ne privlači, ki pa je vendar luba slasti, čeprav bolj očem kot dlanem. In če se bo ob Pjem vzgibala strast, jo bo hitro zamenjala želja, da bi bilo tisto telo znova mladostno sproščeno, breztežno, otroško neodgovorno. Mogoče bi sem spadal kak stih iz D'Annunziove pesmi o ženskem bitju v borovem gozdu. Tudi Ermione se spremeni v rastlinsko bitjo. ... la favola bella che ieri m'illuse, che oggi fillude, o Ermione. Tivoli. Letovišče aristokracije starega Rima. Zavoljo zmerne, a zadostne nadmorske višine in zelenja. Villa d'Este Eksplozija vodometov, slapov, fontan. Park je zgrajen na terase, ki pa se raztezajo v širino, razda’j a med eno in drugo pa je tolikšna, da so na vsaki posamezni vodometni curki, ki brizgajo visoko med drevjem. Občutek preobremenjenosti, rokokojske načičkanosti. P°' sebno v zgornjem predelu, kjer gledališču »majhnega Rima' sledi dvojna vrsta fontan, ki iz kakih trideset žrel bruhaj0 vodo v korita, nad katerimi tenki curki pršijo navpično kvišku. Lepa je niže Ovatova fontana, kri kateri se z zgornj® okrogle kotanje zlivajo v spenjeno pahljačo združene vodn® niti v polkrožni bazen. Naše dijakinje so v ozadju našle P1"6' hod, da so bile za vodno zaveso v večbarvnih ob’ačilih in d°l' gih h’ačah nerimske, zato barbarske, a nadvse ljubke boginj6. Vse okoli sta bršljan in mah obkrožala loke uvrščenih niš Lepa je bila fontana zmajev s k'as čnim lokom v ozadju. A ustavili smo se posebno pred fontano, ki se imenuje Orgi6 in ima spredaj dva velika, sinja ribnika, zadaj pa jo zaslani® baročno pročelje. Tukaj smo se malce samovšečno izpostavili fotografski111 kameram, se potem naslonili na prsobran, pod katerim se j° v da javo zgubljala campagna romana. Bili smo pijani od bohot-Nega zelenja in tisočere vertikalne, konveksne, piramidaste vodne geometrije. Ob zidku nas je oblivalo aprilsko sonce, a vendar nam je počasi omotica minevala, tako da smo odmislili srednjeveške vodomete in ugotovili, da če se je R'm nekoč razdajal v razkošju, se mu je to posrečilo samo na račun podjarmljenih narodov. In ker smo v tretjem razredu pred enim ted-nom pri zgodovini italijanske književnosti jemali Vica, smo se zdaj pomirili ob njegovi modrosti, da civilizacije oponašajo tok človeškega življenja; otroški sledi zrela doba, vrhuncu sil razkošlje, potem razvrat in pogin. Ko smo se vzpenjali po strmih stopniščih in kamnitih klanih spet navzgor, smo se zavzemali za varstvo zelenja in naravnih lepot. Prešli smo na kraško gmajno in na njeno divjo, Neukročeno, prvinsko lepoto. Jaz pa sem naredil še skok v °Sebno sfero, se ustavil ob Kocbekovem vodometu in sam pri Sebi ponavljal: Pod vodometom je gladina, obrazi gledajo v kotanjo, neutrudno vabi jih globina. Na dnu ljubezni je tišina, pogrezniva se tiho vanjo. Frase ati. Obvezna postaja vsakega šolskega izleta! Pred leti me •e prav za tako leseno mizo v ti vinski kleti Majda obsodila, da sem ozek, ker sem se uprl dejstvu, da nam naj lepša in Najbolj inteligentna dekleta odpeljejo italijanski snubci. Govo-rd sem ji o problemu Lepe Vide, a me je rezko zavrnila, češ da Seni lirik. Čutila je, da sem jo ranil prav v zavesti svetske razgIedanosti in premaganega domačijstva, ki naj bi bila njena '2virna pot v življenje. S svojo omejenostjo sem jo razočaral. Med letošnjimi dijakinjami jih je tudi nekaj, ki se spopri-eNiajo z nelahkimi odločitvami, a so zaprte vase, tesne, nima-10 Majdine upornosti. V živo steno vdolbeni kleti šumi kakor v panju. Ko se izza dolgega omizja sproži pesem o gorah, ki da so zabučale, smo kakor v domači osmici, da se nemškim turistkam, ki vstopajo, riše nerazločen vprašaj na obrazih. Bazilika svetega Pavla zunaj obzidja. Večer. Klasični stebriči plemenitijo tišino, ki je, ko je gruča stopila v svetišče, legla na osamljen vrt. Ustavil sem se in se zagledal, ker se mi je tista skladnost čisto fizično, biološko prilegala. Nekaj podobnega sem občutil v vrtu frančiškanskega samostana v Dubrovniku, samo da je tista bila bližja, intimnejša, ta pa je bolj slovesno odmaknjena. Vendar pa ne tako skonstruirana kakor lepota Sante Marie del Fiore. Mogoče bo potrebno najti neki novi odsev klasike. Seveda ni poti nazaj, a tudi preteklo načelo sorazmerij nam bo moralo pomagati pri iskanju norme, ki se nam je izmuznila. Ko sem se odpravil v svet:šče, sta pr š i dve dijakinji s stožcem sladoleda v roki. Nasmehnili sta se mi, verjetno zato, ker sta se začutili zamudnici, potem pa se napotili po sredi široke ladje proti presbiteriju. Gladki stebri so resno spremljali vitki postavici, ki sta ritmično sklanjali glavi, ko sta jezika obliznila sladko mrzloto. Težko bi mogel najti bolj sproščeno razmerje do posvečenih umetnin, sem si rekel in odvzel nekaj naklonjenosti marmor natim stebrom. Na Kapitolu sem na zidku za dijake iz vodnika ugotavljal lokacijo rimskih poslopij, da smo jih potem na daljavo spet oživljali iz ruševin. A hkrati smo se menili o goseh, o Tibur-tinskem zaporu, o Kleopatri, o volkulji. Ob nji sem se spomnil, kako je Papini, potem ko se je spreobrnil in se vrnil v Cerkev in v fašizem, pisal v knjigi o Italiji, da kapitolska volkulja ni bila krvoločna zver, ampak samica, ki doji vse narode, ki so pod njenim okriljem. Dijaki so se muzali ob perverzni idiličnosti pisatelja, ki j® začel svojo kariero kot disakralizator vseh vrednot, a je kot Maziljeni ud italijanske akademije pustil, da ga je opijanila tradicija dvatisočletne kulture Ko je v Galiji sekal zapestja jetnikom, si Cezar prav gotovo ni mogel predstavljati, da bo po Papinijevi zaslugi volkuljino mleko v dobi avtov in letal postalo tako sladko in zaželeno. Avtobus frči kot »pojoča raketa«. Naše deklice so neutrudne. Po rahlem dremežu, ki je davi sledil zavoljo frascatijeve kapljice nekoliko nemimi noči, so zdaj budne in zvonke. Ko bi sodili narode po njihovih pojočih hčerah in sinovih, ni nam dodelili zavidljivo mesto. Žal naši liričnosti manjka nekaj korenitih injekcij jekla, kot bi rekel Lojze Ude. »In vendar ne gre za drugo, kakor da se slovenska polivka kultivira, da se usmeri po dejstvih in zahtevah kultu-re> da se slovenskim kulturnim dejstvom ne dela sila in da Se kulturno ustvarjanje ne usmerja po samovoljnih politič-zahtevah v neko enostransko, samostansko ali zgolj erotično ali neko nivelizajoče socialno duhovnost brez kvišku tezečega duha.« Lojze Ude, »Sodobnost«, 1933 Slovenci in jugoslovanska skupnost IGOR MISLEJ FIZIOGNOMIJA TOTALITARIZMA 2. Bajke, mitologizirana izročila in ideološki prividi so človekovo naravo razstavljali v dvoje nasprotij, ki naj dopuščata alternative. 'Dober — slab tovariš. Sočuten — surov, povsod pravice pesti. Skromen — zloben in žaljiv.’ Človekova narava se je razedinila, tako da je v njej možno videti belo ali črno. Abela ali Kajna. Dobro ali zlo, krepost ali ničvrednost. Ni podobne stvari, ki bi jo bilo možno hkrati videti v takih kontrastih, kot je človekova narava-Človek, subjektivno prizadet, potolčen in dvignjen hkrati, je prihajal v dileme o sebi samem. Je človek po naravi dober ali slab? Vprašanje, ki ga je bržčas zastavil neznan avtor v prazgodovini, ni več prišlo iz prometa. Odpiralo je poglavja nepisane filozofije davnine, oblikovalo posebna poglavja teologije, skozi stoletja je spremljalo filozofovo pot, bilo je navdih pisani besedi prav toliko kot popačeni ali alegorizirani predstavi o dobrem in zlem. Poskušalo se je utelesiti in je rodilo predstave o angelih in hudiču, izrisalo je moralo-etiko z dvomljivimi načini vrednotenja dobrega-zla. Razgibalo je subjektivne sile v preganjanje zla — v imenu dobrega so iznašli način, kako pregnati konkretno zlo; sežigali so čarovnice. Preganjanje čarovnic je vrhunec moralmo-etične izprijenosti človekovih institucij, ki pridigajo dobro. Srednjeveški ljudje so preganjanje zla predelali v tisti sistem družbenega terorja nad posameznikom, ki bi se naj z novim vekom bil podrl, a je prerasel v teror oblasti nad posameznikom, v nasilje anonimnih institucij in klik. Sodobni sistemi terorja nad ljudmi ne se- žigajo posameznikov. Oblastveni režimi pobijajo, zatirajo in odstranjujejo svoje nasprotnike po kompliciranejšem sistemu, kot je bilo sežiganje čarovnic. Razglabljanje o dobrem-zlem v človekovi naravi je s teologi in s filozofi prodiralo v višave. Za stvarno, materialno razlago je manjkalo stvarnih, materialnih dokazov. Razlage so se zato oprijemale »navdiha« in poskušale ravnati po načelih logike ali verovanja. Tako so razglabljanja splavala v tiste višave, kjer postane materialna narava česarkoli absurdna. Absolutno, Ideja, Bog — te kategorije ne morejo imeti materialnega prizvoka in tisto, kar se izteka v njih, se tjakaj izteka, zato ker neha biti material-n°- Tako tudi predstave o dobrem-zlem v človeku; v rokah teologov in filozofov so se odmikale od materialne strukture subjekta v abstraktnost. V materialnem dnu subjekta so šarile opisne vede. S krampom in z lopato so poskušale odmetati njegove sodobne plasti in prodreti v njegovo zgodovino, v skrivnosti njegove praizvedbe. Z lupo in z mikroskopom so rinile v njegova tkiva in začudeno so opisovale: celice, jedra, ded-ne zasnove! Lotile so se subjektovega vedenja, v posamezna so natrpavale p r e d s t a v e- p oj m e -z vo k e-n ače 1 a in veselo vzkliknile: človeka se da vzgajati! Opisne vede, ki so se s katere koli plati ukvarjale s človekom, so prinašale med Mudi tisto, kar so odkrile in spoznale tvarnega. Arheologija, antropologija, biologija, genetika, pedagogika itd. Človeške predstave o subjektnem-posameznem-družbe-nem so torej krepko zaorale po dveh tirih. Po enem so vo-zi'c opisne vede, ki so brskale po materialni strukturi sub-Jekta in njegovi zgodovini. Po drugem tiru so drsele abstraktne znanosti in teologija; nekoliko vzvišene so skr-ele predvsem za to, da materializirane človekove predsta-Ve ne zaidejo s tiste poti, ki pelje v abstraktno kraljestvo. v V razponu dvotirnega sodelovanja so nastajale dolo-tene predstave o človeškem subjektu in o naravi njegove-Sa ustroja. Nekaj predstav bi se dalo strniti takole: subjekt je proizvod razvoja, evolucije, evolucija pomeni hkrati spreminjanje in napredek, razvojne oblike se namreč izpolnjujejo, izpopolnjevanje evolucijskih oblik se prenaša iz subjekta na vso naravo, subjekt postaja dominanten faktor prirode, evolucijske izpopolnitve v prirodi so zasluge subjekta, in zasluge sc projicirajo zmeraj v aktualne generacije ljudi, bivše generacije so samo eventualne predhodnice-zna-nilke napredka; razvoj subjekta je nesinhron, tako v geografskih kot v socialnih merilih; zato razlike v razvojnih stopnjah različnih ljudstev in tudi med posamezniki iste populacije; razlike razvoja znotraj iste populacije nastajajo na temelju prirojenih razlik, deloma tudi zaradi nesinhronih socialnih pogojev med posamezniki; na intrapopulacijskih razlikah nastaja družbena hierarhija kot nujna, naravna struktura človeške družbe. Opisne vede so oblikovale gornje predstave tem lažje, ker so imele priložnost občudovati socialno prakso. Sleherna generacija ljudi se je namreč vselej, tako včeraj kot danes, čutila »povišano«, »naprednejšo«, ko je zrla nazaj v »primitivno« preteklost. Družba in njeni ljudje se torej razvijajo. Nikakega dvoma tudi naj bi ne bilo, da človek vedno bolj gospodari nad naravo, ki si jo bo prav kmalu podvrgel v njenih mikro- in v makrodirtienzijah. In končno —■ najmanj gre dvomiti v »naravne«, »prirojene« razlike med ljudmi. Je pač tako: obstajajo talentirani in genialni posamezniki, z druge strani naletimo povsod na počasneže. na nerodneže, če že nočemo uporabiti izraza tepec ali butec. Zato so v družbah nujni cesarji in generalni sekretarji, direktorji in voditelji, oblastniki in naredbodajavci, in potem truma vladanih-upravljanih-dirigiraoih. Socialna praksa nekdaj in danes in opisne vede se lepo ujemajo, dopolnjujejo se. Vsi družbeni sistemi poznajo razslojeno populacijo, ki se neprestano razvija, v sleherni družbeni ureditvi se ve, kaj je »progresivno« in kaj »konservativno«, sleherna družbena oblast zna odmeriti, kaj je »akcija« in kaj »reakcija. 'Sleherna družbena oblast’ pomeni tako imenovane totalitarne režime vzhoda in tako imenovane demokratične Politične sisteme zahoda. Abstraktne vede in teologija niso imele nobenih pri-P°mb k predstavam o človeškem subjektu. V predstavah x'lada namreč določen red, in z urejenostjo se da obvladati Sibanja v socialni praksi. Ker je red možno izpeljati iz uočesa Absolutnega, je torej tudi socialni red izpeljan iz ^bsolutnega. 'Dobro' v subjektu je potlej tisto, kar se gib-jie znotraj urejenosti, 'zlo' socialnemu redu nasprotuje. Dobro’ je zasnova evoluciji subjekta, 'zlo' se razvoju proti-v'- 'Dobro’ daje cesarju cesarjevo in 'zlo' se punta. človeški subjekt je tako bil opredeljen. Opredelitev le zbrala v sebi polno skladnost opisnih ved, filozofije in teologije in mi si možno zamisliti večjega tveganja kot podvomiti v verodostojnost usklajene predstave o človeškem subjektu. Človeški subjekt se je kot pojem za družbo utele-SH, »sociologiral« se je. Poravnal se je po svojih diagonalah, tako da se je mogel poistovetiti z družbenimi pojavi in s Predpisi družbe. Izrisal se je kot struktura, ki ustreza Pravilom tistega, kar se -šteje za usklajeno s teoretizira-Ujem o družbi, za sociološko. Sociologiziranje je gibanje znotraj subjekta, in temu Sikanju ni konca. Podobno je rasti, ki jo je vnaprej dolo-C,1 načrtovalec, a jo nevidne, neznane sile sproti skušajo Preusmerjati ali podreti. Mimo gibanj sociologiziranja Vzr>emirjajo subjekt neprestani notranji premiki, ki kažejo en° edino načelnost: nasprotujejo sociologiziranju; naj Sre za sociologiziranje z »leve« ali z »desne« strani, v dnu subjekta obstaja odpor. Sociologiziranje torej nikakor ni tovetno s socializiranjem. Teorije o družbi niso same po v h sl>os°bn'2 uskladiti raznotera gibanja znotraj subjekta harmonično celoto. V subjektu gre za gibanja, ki nimajo z uradno zunanjostjo sociologiziranega subjekta ničesar skupnega. Sociologizirani subjekt je v vseh družbenih ureditvah operativna kategorija. Družbena urejenost se kaže namreč v tem, da so gibanja družbe opredeljiva kot razvoj in da so ljudje dejavniki razvoja v gibanjih postavljeni na tista mesta, za katero so po svojih sposobnostih in naravnih talentih primerni; k urejenosti družbe sodi torej hierarhija družbe. Brez sociologiziranega subjekta niso možne nikak-šnc družbene ureditve. Ne bivše in ne današnje. Ne tiste, imenovane totalitaristične, in ne one, imenovane demokratske. V obeh tipih ureditve je sociologizirani subjekt oblikovno, vsebinsko in namensko isti. Z njim se v družbeni ureditvi operira, manipulira. Sociologizirani subjekt in družbena ureditev kljub navidezni skladnosti nikjer ne kažeta 'čistega' medsebojnega razmerja. Med njima ni popolnega ravnovesja v smislu vse-bina-oblika. Razmerje med njima je treba na stvaren način sproti določati, instrumenti določanja so zakoni, predpisi, kodeksi. V učinkih zakonodaje in kodificiranja se začne za vsako družbo novo družbeno poglavje. Poglavje, ki govori, kaj je v družbi dopustno in možno, in kaj ni dopuščeno. Zapovedi, prepovedi, predpisi, odločbe. V njihovi luči se gibanja v subjektu normirajo, in sleherni normativ pove hkrati, kaj ni v smislu norme. Značilnost gibanj sociologiziranega sub-jetkta so torej normativi, vse znotraj subjekta poteka p° normativih. Normative je seveda treba znati določati. Določanje je postopek, s katerim se pečajo odbrani ljudje, ki prevzemajo za določitev normativov odgovornost, pa tudi pravico, da normativom v družbi zagotovijo veljavo. Določitev kakršnih koli normativov je delo skupine pristojnih ljudi, med njimi in družbo se vzpostavijo operativno-administra-tivni odnosi ustanove, odnosi institucije. Brez instituciona-liziranja ni mikakega normativnega določanja v družbi. In končno — določen normativ prinaša s sabo možnost protinormativnega gibanja. Veljavnost normativov je treba neprestano! varovati, zagotoviti je treba njihovo veljavnost in zato je treba imeti meč v tem smislu tudi ukrepati. Normativi morajo biti sankcionirani, v družbi morajo kiti usidrani z močjo uzakonjenja in poroštva. Sociologizirani subjekt je postal nenavaden sestav: plod niza pobnaturalističnih predstav in opisnih ved, abstraktno °cenjen po filozofih in teologih, prepleten z zamotano socialno tehniko institucionaliziranega normiranja-sankcioni-ranja. Nekaj stvarnosti in verovanja in mnogo spretnosti v Obratovanju z ljudmi. To je sociologizirani subjekt. Ob posamezniku je sociologizacija stvarnost, v kateri (n/ čutiti opisnih ved, kjer se vse odvija brez argumentov ulozofa in teologa. Ob posamezniku manevrirajo predpisi, Prepovedi, določila, ki omejujejo in utirjajo njegovo gibanje im določajo njegovo usodo. Najprej normativ in za normativom sankcija — celo življenje poteka sredi pravilnikov, paragrafov; celo1 življenje je niz pasti, ki dan za dnem Pripravljajo posamezniku raznovrstne nevšečnosti, od ma-enkostnih nesporazumov med posamezniki do temeljitih konfliktov z oblastjo. Celo življenje je nepretrgano prilaga-Janje normativom in njihovim sankcijam. Sociologizacija terja od posameznika napor podrediti se normativom. Pod-'editev lahko bolj ali manj uspe — a nihče ne more biti svoj porok, da mu v podrejanju tudi pri najboljši volji ne ° kaj spodletelo. Nihče ne more vedeti, kdaj bo naenkrat s°cioiogizirani subjekt postal zanj hujša nadloga od ječe. Sociologizacija vnaprej določa posameznika. Pavšalno Sa uokvirja v občana, ki »sme« in «ne sme«, ki »mora« in >>ne mora«, ki »naj« in »naj ne«. Sociologizacija določa posameznikov format. 'Biti po formatu’ bi pomenilo, biti očalen občan v sociclogiziraniem subjektu. Sociologizacija računa na idealiziranega občana. Idealizirani občan je fik-!la, je izmislica sleherne družbe — in hkrati njena operativna enota. 5. Idealizirani občan je edina fikcija, ki je toltalno osvojila svet. Idealizirani občan je naš nepristen dvojnik, naš uradni 'jaz', ki nas zastopa od rojstva do smrti. Gojimo ga z vsakdanjim življenjem, uprizarjamo ga ob skupnih paradah. Nanj mislimo, ko pravimo tovariš-gospod-volivec-uslužbenec-kaznjenec... Zlezel nam je v kri, postal je osnovna sestavina naših predstav o uradnem in privatnem. Ne znamo ga odmisliti, z njim smo indoktrinirani. Prav vsi. Politični pragmatik prav tako kot njegov nepolitični tekmec iz beznice z mamili, mati sedmero otrok enako ko cipa s ceste, univerzitetni učenjakar prav tako kot šolski sluga- Kadar imamo1 težave, ki jih projiciramo v socialne pogoje, pripisujemo vzroke težav osebnim slabostim, subjektivni nedozorelosti, muhavosti faktorjev izven nas in podobno. Na kraj pameti nam ne pride, da bi podvomili V idealiziranega občana, ki se šopiri v nas in v družbenih soigralcih. Ne znamo si zamisliti, da bi težave rasle iz so-ciologizacije subjekta, katerega »idealno« izhodišče smo-Tako smo namreč v zakonodaji, v kodeksih in v nepisanih manirah družbe ožigosani. Institucija 'idealizirani občan' se v družbeni praksi na nekaterih pojavih podira. Z nekaj smisla za biološki čas zatrdno ugotovimo, da smo v to institucijo vključeni občasno pogojno. Družbe, kodificirane v kakršne koli sisteme z zakonodajo, z oblastjo- in z občinstvom sociologiziranega subjekta, družbeni sistemi občasnost "idealiziranega občana' posredno tudi priznavajo. Ustave, družbeni kodeksi, pravne formulacije urejujejo gibanja občanov sicer nasploh, a jih na določen način kategorizirajo?. Osnova kategorizaciji je neke vrste sociološka smotrnost, družbena uporabnost. Z vidika družbene smotrnosti se sam po sebi vzpostavlja določen način kategoriziranja občana, ker mu družbena smotrnost odmerja vrednost, občana obravnava s stališča uporabnosti znotraj subjekta. V tem stilu obravnavanja dobiva občan vlogo delovnega faktorja, ki je vključen v neki akcijski proces. 'Delovni faktor’ je v poljih današnje tehnologije lestvica dejavnikov, od grobe delovne sile do posestniške ali managerskc topografije v Prostoru subjekta. Naj se delovni faktor izvrednoti na tej ali oni stvarni °bliki, posameznikova delovna storilnost je biološko po1 Sojen pojav. Osnovni biološki zakon je brez dvoma, dn Potuje človek skoz obdobja, v katerih se neprestano in vse-stransko menjuje. Posameznik je nekaj povsem drugega v svojih prvih letih kot v tridesetih-štiridesetih letih in dru-8ačen je po sedemdesetem letu starosti. Posameznik, kon-r°ntiran z lastnimi biološkimi obdobji je bitje temeljitih Preobrazb. Posamezni preobrazbeni liki si niso nič podob- lahko si celo nasprotujejo. ,,, »Idealizirani občan« pa je delavec 'najboljših' let. Z labilnost vseh družb je, da zavzemajo do človekovega starostnega biosa izrazito oportunistično stališče. Pol merilih te8a stališča je »idealizirani občan« postal trpežna, dclujo-a kreatura, ki naj zmore vse, kar mu je v sociologiziranem subjektu dosojeno. Kar še mi ali ni več delovno-fizično rpežno kar je nerazvito ali postaja na drug način nesin-rono z obstoječimi družbenimi merili, je posebna katcgc- občana. Zakonodaje, ustave, kodeksi obravnavajo posedi kategorije občanov kot so »mladina«, '>upokc[jenec- rentnik«. Iz oportunističnega odnosa idealiziranih družb do sta-stnega biosa človeka izhaja mnogo socialne škode, izha-|ai.° mnogi konflikti in nerešljive situacije, ki neprestano 1 'J° v ospredje sleherne družbe. Po sociološki logiki je ujem vrednosti zastavljen oportunistično, zato postane ^a Primer mladina nesinhroniziran del subjekta, ki sicer ^ično nastaja, a je socialno še nerazvit in nedozorel, Krati obremenjen s puberteto. Sociološki oportunizem do kategorije »mladina« je .Ugačen od oportunizma do kategorije »upckojenec-rent-lk«. Fizična trpežnost mladega človeka narašča, upokoje-ec hira. V rastoči moči mladega bitja je potencial, vezan na poudarjeno mladostniško agresivnost, starec fizično nikoli ne bo nevaren. Vsi politični režimi zato koketirajo z mladino, prizadevajo si, pridobiti simpatije mladih. P°' vsod odrivajo upokojencementnike kot nadležno šaro. Sociologizirani subjekt obravnava neidealizirane kategorije občanov z merili družbene smotrnosti. Ker je kategorija mladina dozorevajoči sloj ljudi — človeško bitje sC pač skoti na svetu v docela neidealni obliki in se nato naj razvija — je sociološko oportuno, neidealno bitje idealizirati, dvigniti ga na raven idealiziranega občana. Tem11 razvijanju pravimo vzgoja, pedagogika. Pedagogika se j6 institucionalizirala in tako se je rodilo šolstvo. Po vsem svetu pa je pedagogika, institucionaliziran3 vzgoja v idealiziranega občana prišla v nepopravljivo krizo. Povsod vedo, da je tako in povsod menijo, da je treb3 šolstvo reformirati, ker šolstvu in njegovim učinkom neka] manjka. A kar se pod naslovom »reforma« dogaja, je le formalna udeležba pedagoških institucij pri premikih v vzgojnih prijemih, ki ostajajo v skladu s sociologizacii0 subjekta. Tako ostaja povsod pri vzgoji, katera je zvedena na manipuliranje z množico posameznikov. Povsod n3 svetu je institucionalizirana vzgoja predvsem manipulativni pritisk na mladega človeka, da se naj prilagodi n3 določen vzgojni model. Spreminjanje modela kajpak n1 tista reforma, ki je kjerkoli razrešila krizo šolstva. P :S' nična reforma se začne z odstranitvijo manipuliranja i”1 modela v korist nebrzdanega, naravno stimuliranega i"cZ' vijanja subjektivnega v posamezniku. Vzgoja brez model3 in brez manipuliranja pa najbrž ni združljiva s sociologi2”' ranim subjektom. A o tem pozneje. Puberteta je za mladostnika velik problem, ki sodi v razsežem problem seksusa sploh. »Čisto« biološki seksu5 pa v merilih smotrnosti sociologiziranega subjekta ni veli' čina. O najbolj imperativnem nagonu človeka si ni soci°' logizirana družba idealiziranih ljudi poskušala nič kreativnega predstavljati. Ne v kodeksih, ne v religioznih in idcPisma bralcev« so očitno tako presejana, da jim j* vnaprej odvzeta vsaka možnost presenečenja: majčk6' ni bagatelski problemi, kjer o resničnejši problematiki Slovenije ni sledu. Podobno je z novo sobotno rubriko »Zakaj mislim, delam, pišem«: med kulturniki, ki se oglašajo tam, je komaj kdo, ki izstopa iz klišejskega fraziranja. V tehničnem pogledu dolgočasen list. Ko ga vzameš v roke, imaš vtis, da je to bolj glasilo nekega zakotja kot prestolnice slovenskega naroda. Impaginacija daje vtis nekakšne ropotarniške nepreglednosti: na primer športna rubrika! Obe zadnji strani sta redno izpolnjeni z mašilnim gradivom. Kolikokrat mi je bilo žal 100 lir, ki sem jih dal za ta časopis! Pa ga kljub temu kupujem kdaj pa kdaj, recimo iz patriotizma. Danes (6. junija) na primer nisem našel niti vrstice, ki bi bila res branja vredna, kaj šele članek! Sredstvo, ki bi list takoj prerodilo : še eno — konkurenčno — glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva, seveda z nekaj več idejne konkurence, kakor jo ima kakšen Ljubljanski dnevnik! O impaginaciji? Dejal bi, da je vsak članek zase samo-upravljavski. Upati je, da bo kmalu imela vsaka občina oziroma vsaka tovarna določene kvadratne centimetre lastnega prostora v časniku! Kaj pravite k zunanjepolitični strani? Kakšna se vam zdi raven posameznih dopisništev, ki jih ima Delo po svetu? Dopisniki, ki se ukvarjajo s svetovno politiko, ne povejo nič takega, kar bi za človeka bilo novo. Njihova Poročila so zmeraj na ravni splošnega, v vsakem pri-rneru lahko uporabnega, naj gre razvoj v eno ali drugo smer. Lahko bi sodil o zmožnosti in bistrosti nekega dopisnika, ko bi mi ta razkrival neke svoje slutnje ali poglede. Zdaj je dopisnik spreten samo v tem, kako se vnaprej zavaruje pred slehernim spodrsljajem. Saj ne ve, kaj bo čez tri leta na indeksu. Zdaj je na primer potrebno, da o Sovjetski zvezi pišeš samo dobro, ker je Sovjetska zveza dala posojilo; ko bo pa posojilo izčrpano, bomo videli, kako bo. Če naj med dopisnike v tujini vključim tudi dopisnike iz Avstrije (saj je tržaškem dopisništvu posvečeno sedmo vprašanje), potem moram reči, da so poročila Zvoneta Zorka v glavnem naklonjena Franciju Zvvittru in liniji sodelovanja z avstrijskimi socialisti-Zorkova omejenost, ko je bil proti samostojni slovenski listi na občinskih volitvah, je bila naravnost zločinska. Potem je laviral, zdaj se lovi. Med odgovorne v Sloveniji in na Koroškem, da je naša narodna skupnost v Avstriji tako propadla, bo treba šteti tudi nekdanje in sedanjega dopisnika Dela. 8: Zunanjepolitična stran me iz ljubljanske perspektive ne zanima kdove kako. Raven dopisnikov Dela? S po-štovanjem sem bral Staniča, dokler je bil dopisnik v Moskvi. Božidarja Pahorja, dopisnika v Londonu, ne berem. Prav tako ne berem italijanskega dopisnika, ker v Trstu razpolagam z boljšo italijansko informacijo. Najbolj kvaliteten se mi je zdel dopisnik Fraz iz Zahodne Nemčije. Prav tako je dobro opravljal svoje delo Pogačnik kot dopisnik v Parizu. C: Je ne berem. Zdi se mi, če hočem kaj izvedeti, da je že bolje, da vzamem v roke kak neslovenski list. Č: List hoče biti s svojo zunanjepolitično rubriko na svetovni ravni. Rezultat je včasih grotesken. V uvodnikih se vrstijo na primer lirični izlivi v planetarnem slogu — od Čila do Biafre —, zastonj pa boš iskal tam kakšnega doraslega posega v problematiko Slovenije, ekonomske emigracije, slovenske kulture itd. Skratka, od Delo bi želel najprej nekaj kvalificiranega pometanja pred našim lastnim slovenskim pragom, preden se gremo glasnike vesoljskih problemov. V tem vidim enega od pojavov naše sodobne slovenske alienacije: hlastati po vesoljskih razmerjih, ko še lastnega vaškega klanca nisi očedil! Pohvalil bi nedeljsko zamejsko stran, ko bi ne bila tako brezspolna, tako neproblematična, tako po sili uravnana na matični uradni kurz. 3* Kaj menite o notranjepolitični strani? A: Notranja politika je zdaj v Delu miniaturna kopija notranje politike izza predkominformovskih časov. Prepovedano je pisati o vsem, kar Sovjetski zvezi ni všeč, v prvi vrsti mora z dnevnega reda narodna samobitnost; in natanko tako, kakor je Sovjetska zveza opravila s Češko, je centralizem v Jugoslaviji opravil z avtonomijo posameznih »republik«. Tudi pred leti v Delu ni bilo pravega pluralizma v zahodnem smislu, vendar je bil časnik živ, razgiban, zdaj pa je brez duha. Tudi deklarirana injekcija marksizma je samo dodatek pocukrane vode. Tudi ene same nitke izvirnosti ni v tem na videz novem kurzu. ^: Skoraj bi rekel, da velja tudi za to stran odgovor, ki sem ga dal na prejšnje vprašanje. Vendar pa moram priznati, da prebiram te strani nekoliko pogosteje, čeprav z ne prevelikim zanimanjem, ker gre v večini člankov za bolj ali manj prikrito indoktriniranje, za bolj ali manj nčitna uradna stališča. Komentarjev, ki bi natočili čistega vina in kot smo jih vajeni brati v tujem tisku, tako rekoč ni. Vse to bralca odbija. Pred pismom in po pismu — koga pa to zanima! Vtis imaš včasih celo, da tisti, ki to pišejo, sami ne verjamejo v to, kar pišejo. C: Notranjepolitična stran. Kakšna naj bi se mi zdela, če ne puščobna do zehanja. Posebno neužitna se mi zdi množica člankov gospodarske vsebine. Zanimivo bi bilo vedeti, kakšen odstotek bralcev Dela jih sploh bere. Prav tako se mi zdijo neužitne neprestane okrogle mize o gospodarski tematiki. Vsa ta preobilica govorjenja o gospodarstvu navaja človeka na misel: vsaj razpravljajmo o gospodarstvu, če ga že ne znamo delati. Evropski listi imajo stran, posvečeno gospodarstvu, in konec. Č: Notranjepolitična stran spada med najbolj dolgočasne, zato preletim samo naslove. Ustavi me samo kakšen naslov v zvezi s cerkvijo, ki utegne malce odškrniti kakšen tabu. Da ta dolgčas čuti tudi samo uredništvo, je na primer dokazalo pred dnevi, ko je tako hvaležno planil«1 z dvokolonskim člankom na tistega gorenjskega župnika, ki je zahteval pri cerkvenih pogrebih križ na čelu sprevoda. Se pravi, da bi to stran skoraj edini lahko poživili slovenski župniki,, ko se ne bi tako držali smernic II. vatikanskega koncila. Tako pa je dolgčas na vse strani. D: Kar je kratko in malo presenetljivo, je to, kako Delo, časnik, ki izhaja pred vrati Evrope, ne spoštuje svojih bralcev doma in v zamejstvu. Res, da je glasilo režima, a ker se vprašanja nanašajo na časnik, moram reči, da tržaški človek zve o tem, kar se dogaja v Sloveniji in Jugoslaviji, o resnici namreč, samo iz tujih listov. Delo, da navedem en sam primer, nam ni povedalo, kaj je zagrešil Kavčič, predsednik slovenske vlade, da so ga odslovili. »Liberalizma« ni on iznašel, prav tako ne »tehnokracije«, kakšno vlogo naj bi imela partija v državi, tudi ni odločil on. Ergo? Prav tako ne vemo, zakaj so partijski voditelji na Hrvatskem bili samo odstavljeni, medtem ko so hrvaške pisatelje dali v zapor. Mislim na tako imenovane »nacionaliste«. Za Delo je vse to preprosto in razumljivo; danes gre v zapor ta, jutri bo šel kdo drug, glavno, da ne grem jaz. Vprašanje je, koliko je tak kriterij pisanja socialističen. Jasno je, da za tako »svoboden« tisk v Trstu nismo. 4) Kaj bi rekli k zvezi z gospodarsko rubriko? A: Gospodarska rubrika se lovi med poudarjanjem novih prijemov, za katere ne ve, kakšni naj bi bili, in resničnostjo, ki je, kakršna pač je, to se pravi tehnokratska. Kako pa naj bo drugačna, če pa so od leta 1945 dalje vsi poveličevali razvoj tehnike. Naj zdaj komunisti kot taki. samo zato, ker so predstavniki delavstva, vodijo tudi tehniko? Ta rebus nikakor ni rešljiv. Ni moje področje in te rubrike ne prebiram. Kolikor smem pa kljub temu soditi, bi rekel, da je to pisanje nekako Sizifovo delo. Preveč besedi in doktrine — konkretnih rezultatov malo. Vtis imam, da je bila ta stran pod Kavčičem boljša, stvarnejša. S prejšnjim sem odgovoril tudi na vprašanje o gospodarski rubriki. Vendar je kdo, ki zna povedati kaj konkretneje, na primer Dolinar, ki se mi zdi kot ekonomist dober. Bolj kot članki me pri gospodarstvu neke socialistične države zanimajo rezultati. Na primer tisti milijon Jugoslovanov na delu pri kapitalistih zahodne Evrope. Zato gledam na vse tisto gospodarsko razpredanje kot na literaturo. Razen tega bi moral imeti ključ za deši-friranje določenega slovarja. ^ ■ Vsak dan znova pričakujem, kdaj mi bo Delo povedalo, kako bo Marinc vladal brez tehnokratov. Ali pa bo po novem vodil slovensko industrijo Franc Popit? človek s ceste je pričakoval, da bodo z nastopom nove vlade slo- venski ljudje nehali odhajati na delo v tujino, da bo draginja popustila, da bodo voditelji oddali svoje vile delavcem, da bo slovenska vlada kaj konkretnega naredila za koroške Slovence. Kakor kaže, gre z gospodarstvom slabše kot za Kavčičevih časov, na Koroškem pa se socialistična vlada pripravlja, da bo štela manjšino! Rad bi vedel, kako bo Delo vsa ta dejstva zasukalo. Spretnosti mu res ne manjka, čisto balkansko je že postalo. 5) Posebno izčrpen odgovor bi radi o tem. kaj menite o kulturni rubriki. A: Kulturna rubrika je pravo ogledalo miselnega mrtvila. Če je v Kavčičevi dobi bilo čutiti neko dinamiko, čeprav je bila večkrat enosmerna, to se pravi modernistična, ni zdaj nobenega živega toka. Človek se je upiral prevladi avantgardizma, ne pa pravici do življenja, katere mu ni nihče osporaval. Zdaj so moderniste dali začasno v karanteno. Trezne kulturne delavce pa je komunistična oblast že zdavnaj odbila, saj noben resen kulturnik ne more menjati svojih pogledov vsakih pet let. Kakor na radiu ali na televiziji je tudi v Delu najti zmeraj iste »zaslužne« pisce ali pisatelje, o katerih je govor-Največ prostora pa je seveda posvečeno filmu. Vse je partikularistično. Nikjer idej, ki bi se kre-sale. Niti marksističnega dialoga ni, kje neki, da bi se pojavila kakorkoli drugačna misel. Zgodovinar prihodnjih let bo presenečen, kako je v Sloveniji, ki živi tik ob zahodnem svetu, socializem pri' nesel v kulturo tako obupno plitvino. B: Ta stran se mi zdi očitno preskromna. Pravih ocen ni, ne literarnih ne drugačnih. Ne vem, če odraža kulturno situacijo pri nas danes. Morda pa to ni niti njena na- loga. Toda potem bi si želel vsaj več informacije. Tisti trije ali štirje članki, ki so na tej strani, so navadno nezanimivi in pusti, vse prihaja iz neke resne diplomatske delavnice, kjer vse tako pristrižejo in zgladijo, da se mi zdijo ti članki kot mogočna drevesa — a brez listja in brez vej — skratka pusti. C: Kulturna rubrika? Zame ne obstaja. Stran, posvečena kulturi, te oznake namreč ni vredna, kljub občasnim nastopaškim člankom njenega urednika Tita Vidmarja. Vtis imaš nekakšne smetišnice, kamor je treba vsak dan sproti namesti določeno količino čim boli brezbarvnih in brezosebnih prispevkov. Inkret je člankar-ski stroj, ki ga že zdavnaj ne berem. Snoja sem precej bral, dokler se ni podpisal pod portretom Mitje Ribičiča. Tudi Vasja Predana ne berem: še en tekoči trak v besedarski proizvodnji. Izjema je bil Josip Vidmar z Našim trenutkom: Vidmar vsaj ve, kaj je umetnost, in ne slepomiši z besedo, čeprav slepomiši z vestjo. Č: človek se z domotožjem spomni kulturnih rubrik predvojnega Slovenca ali Jutra. Tu pa imaš opravka s sistematično sklerozo, brez vsakega pretoka imen in mnenj. Književne kritike tako rekoč ni. Zato so utihnili celo tisti redki, ki so vnašali v Delo kakšno osebne j šo noto, nnr. Snoj. Dober kulturni posredovalec je Bogdan Pogačnik. čeprav s preveč kompleksa pred »tujo prevzetijo«, kakor je rekel Prešeren. D: Brez pluralizma ne more biti prave kulture. Mozaik poročil ne more nadomestiti dialoga; zdaj pa je še mozaik enobarvno siv. 6) Zasledujete športno rubriko? A: Ne zasledujem športne rubrike. Ugotovil pa sem, da tudi v športu položaj ni rožnat. Tako, se mi zdi, je tudi na tem področju finančna vloga zveze dominantna. B: Ne. C: športne rubrike sploh ne zasledujem. C: Kako je s športno rubriko, ne vem, ker je ne berem-Da bi bil tam kakšen peresarski razcvet, dvomim. D: O nobenem športniku - Slovencu, o katerem je Delo po-;očalo zavoljo njegovega uspeha, ni človek iz Dela zvedel, da je Slovenec, če ni tega vedel že poprej ali se ni sam za to pozanimal. Na primer, ko je šlo za smučarske skoke, nismo nikdar brali: »Dvanajsti je Slovenec ta in ta.« Uradno skače kot Jugoslovan, kot Jugoslovan je dvanajsti. Jugoslovan je za Delo itd. Slovenec je, mogoče, samo v svoji gorenjski vasi. 7) Kaj menite o podlistkih? A: Podlistki so bili dobri v dobi, ko je izhajal prevod Lon-donovega Priznanja, zdaj je kdaj najti v sobotnem Delu kakšno zanimivo reportažo, a žal so večinoma prikrojene po novem kurzu. Tako tista, ki je govorila o jezikih v Sovjetski zvezi, da omenim samo en primer. B: Jih ne prebiram. Ne v Delu ne drugod. C: Kaj menim o podlistkih. Ne vem, če sem kdaj kupi* Delo zaradi podlistkov. Pritegnil me ni nobeden. C: Podlistki so slabo izbrani: ali šund ali kakšno zelo poprečno memoarsko delo (na primer zdaj o Mussoliniju)- D: Nimam časa za podlistke, posebno ne za take, o katerih vem, da ne bodo vsebovali nič problematičnega, nič polemičnega. 8) Koliko se Vam zdi, da tržaško dopisništvo tega lista izpolnjuje svojo informativno funkcijo? A: Tržaško dopisništvo je do pičice zvesto gledanju in politiki Slovenske kulturno - gospodarske zveze, vse drugo posname bolj površno, telegrafsko ali pa sploh ne. Tržaški dopisnik nima zavesti, da piše o narodni skupnosti, ampak o tistem njenem delu, ki naj bi ga vodili uredniki Primorskega dnevnika oziroma že prej omenjena zveza. Ni se še zgodilo, da bi dopisnik o nečem imel svoj pogled. Seveda je jasno, da ga ne sme imeti. Vendar tukaj ni govora o tem, ampak o tem, kakšna naj bi bila poročila o našem življenju. Taka politika, kakršna je sedanja, bo Slovence zelo drago stala. O tem bo še veliko črnila steklo v prihodnosti. Takrat pa bo prepozno zvoniti po toči. Pa tudi izgovor o pomotah voditeljev ne bo držal, saj so ti v dvajsetih letih imeli priložnost večkrat slišati opombo, da je zločin nad odrezano narodno skupnostjo, če jo skušaš reševati na ideološki podlagi. Res, da se je v zadnjih letih nekaj spremenilo, a to je v bistvu zunanja fasada, v resnici pa gre vse po starem. ®: Če se delo tržaškega dopisnika res omejuje samo na to, kar beremo, potem je škoda, da je tu. Ne vem, če je za ponatis — recimo — intervjuja s predsednikom SKGZ nujno potrebno, da biva dopisnik Dela tu v Trstu. Morda bi kdo v Ljubljani že pravičneje izbiral iz vsega zamejskega tiska, kakor zna tukajšnji dopisnik povzemati iz enega ali dveh listov. Samo nekaj primerov za maj 1973: Dopisnik Dela ni z besedico poročal o edinem Prvomajskem prazniku v zamejstvu, o prazniku prvega maja v Bazovici. Se ni udeležil tiskovne konference, ki jo je ob sklepu druge mandatne dobe v deželnem svetu imel deželni svetovalec Slovenske skupnosti dr. Drago Stoka. Ni z besedico poročal o do sedaj edini proslavi kmečkih puntov v zamejstvu, o proslavi, ki jo je priredila Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici. Ali ni dovolj ? Kar se tiče tržaških novic, gotovo ne visim od tega, kar Piše v Delo njegov tržaški dopisnik. To je v bistvu dopisnik pri SKGZ. Kot tak bi lahko pisal svoje dopise kar lepo v Ljubljani, s Primorskim dnevnikom pred sa- bo, in s tem prihranil Delu dragocene devize. Skratka, za takšno dopisništvo Dela v Trstu, kakršno je zdaj, sploh -ne vidim razloga, saj je vendar v Sloveniji -naprodaj Primorski dnevnik, ki že sam dovolj prečesa svoje poročanje o dogajanju med Slovenci v Trstu. Razen tega tudi strokovno Ivo Vajgl ni kakšen kanon: je na primer doslej napisal en sam kolikor toliko sposoben članek o tržaški kulturi? Saj bralci Dela ne zvejo niti za izid Zaliva ali Mostu. 'j: Tržaško dopisništvo pač izpolnjuje svojo funkcijo ad usum delphini. Bralcem Dela pove v izvlečku to, kar obširneje poroča Primorski dnevnik. Ali se za takšne izvlečke splača Delu vzdrževati tukaj svojega dopisnika? D: Tržaški dopisnik (kakor drugi pred njim), ne piše o slovenskih zadevah zato, da bi prikazal položaj, kakršen je, probleme, težave, različna mnenja, kritike, polemik^ itd., ampak piše tako, da ne bo nikogar vznemiril, da bo prav Socialistični zvezi delovnega ljudstva in Slovenski kulturno-gospodarski zvezi. Dante bi rekel: N on ti curar di lui ma guarda e passa- 9) Kaj menite o posameznih peresih, ki se pogosteje oglašajo v tem listu A: Nobenega peresa nisem zadnje čase zasledil, ki bi povedalo kaj izrednega. Kdo pa koga izmed pomembnih mož, ki jih Slovenija nedvomno še nekaj premore, vpraša za mnenje! Poleg tega pa je tudi težko vedeti, kdo bi bil pripravljen povedati svojo misel, ko pa bo, kogar bodo danes objavili, jutri na indeksu kot nacionalist, centralist, tehnokrat, liberalist itd. B: Nekateri sukajo peresa prav zares dobro. Hvala Bogu! Vsaj to! C: O posameznih peresih sem več ali manj spregovoril, ko sem odgovarjal na vprašanja o posameznih rubrikah- O -nekem političnem stilu je bilo mogoče govoriti pri Kavčiču: pri Popitu gotovo ne. Sicer pa je skoraj edini, ki v svojih člankih prinese nekaj evropskega formata, Bogdan Pogačnik. : Bralca v zamejstvu prime tudi potreba, da bi se kdaj iz slovenskega matičnega časopisa naužil dobre, tehtne, kulturne slovenščine. In ker so vsi slovenski politiki po vrsti brez stila, gre pač iskat tiste hrane med kulturnike. Tista kultura v Delu pa je žalost, da je joj! Kaj bi le rekel Cankar o njej, ko bi za en dan vstal od mrtvih in se v Unionu začital v tisto stran! Saj je v tem oziru neprimerno boljši takšen čisto krajevni — in desničarski — II Piccolo, eden od stotin italijanskih dnevnikov! še en dokaz, do kakšne mere se je naša kultura provincializirala. Im kaj dela tisti 200 članov Društva slovenskih pisateljev, da ne najdeš tam niti poštene novele niti poštene kritike niti poštenega spominskega zapisa? Nekaj imen — Inkret, Predan, Snoj — žene tam svoj mlinček im to je vse. V slogu, da bi potem najraje vzel tableto. Ali vaška zarobljenost ali enigmistika. ^: Socialistični teoretiki so mislili, da bo socializem kulturo sprostil, »socialistični« praktiki so se rajši odločili za igranje na eno samo struno. Ko se bo še ta pretrgala, bo kultura dala mir; takrat bo Delo sedanjo kulturno stran porabilo za tovarno čevljev ali za Ljubljanske mlekarne. ŠE NEKAJ MISLI OB ROBU ANKETE Vremena Kranjcem bodo se zjasnila... (Če je že pesnikova misel veljala samo Kranjcem, le kaj naj pričakujemo od njegovih roja kov!) Tržaški dopisnik Dela izpolnjuje naravnost imenitno svojo informativno nalogo. Po mnenju tržaškega Slovenca rečena funkcija niti ne zahteva posebne možganske budnosti in je lahko poverjena po nepo-tistioni liniji kateremukoli komunikativnejšemu Blaž ku ali Matjažku, predanemu sprotnemu političnema napotku in diskretnemu kultu osebnosti. Potrebna je le primerna občutljivost za sinhronizacijo poročil 2 dopovednim prepričevanjem Primorskega dnevnika in tipajočimi meditacijami Gospodarstva; zlasti tega< ki se doslej še ni zamerilo ne Ani ne Kajfi. Namesto da bi Delo povedalo bralcem kaj bolj človeškega ° rojakih za mejo, pa se tudi samo poslužuje tega orokavičenega sloga, izoblikovanega po liniji razmnoženo plošče. To se posebno opaža v poslednjih časih, ko je prišlo do morganatskega objema med slovenskimi’ polslovenskimi in čisto italijanskimi skupinami. Me vprašanje, koliko je naših in kdo so ti naši. človek tudi po osemindvajsetih letih še ne more odgovoriti’ niti približno razložiti rojaku iz Slovenije, ki se za to zanima. Kako koristno bi torej bilo, ko bi se ljubljansko Delo lotilo vsaj enega izmed poglavitnih vprašanj ib bi skušalo svojim čitateljem razložiti, zakaj in kako je prišlo do tega, da je tukajšnja ljubljanska izpostava, ki je po vojni slonela na plazu slovenske složnosti, ostala s tako pičlim številom somišljenikov in kdo nosi odgovornost, da je bila tako slavna in tako trdo preizkušena partizanska in nacionalna dediščina tako razdrobljena. Bilo bi zelo zanimivo branje za kranl' skega čitatelja, zlasti če bi mu mimogrede povedali’ kdo vztraja pri tej politiki in s kakšno podporo tiska in fondov je prišla do tako gorjupih dosežkov. Tod smo še vedno prepričani, da morajo pripadniki manjšin (in ne samo slovenske), viseti drug rta drugem, ako nočejo biti obešeni posamič. Razumarska politika naših nezmotljivih progresistov pa priznava tega pravila, te čustvene slabosti, kakor pravijo, in si prizadeva še naprej, da bi vključila tudi 2fl' miljene Slovence v italijanske stranke. Kolikor jih še ni spehala tjakaj! Te partije, pravijo, bodo rešile vse probleme slovenske manjšine. Vse, razen dveh, ki pa sta bitnost in vzdržnost, Življenje in zdravje vsakega naroda: materinščina in rodna tla! Na primer: slovenski komunisti in socialisti v Italiji se čedalje bolj prilagajajo miselnosti svojih italijanskih tovarišev, da namreč ni nujno govoriti slovenski, če znaš italijansko, in ko že govoriš italijansko, ni opravičljivega razloga, da bi še naprej poudarjal svoje slovenstvo ter s tem vnašal šovinistične motnje v duha in delo partije. Drugič. Slovenska zemlja se še naprej veselo razdaja, razlašča, odkupuje in odtujuje, slovenske okoliške srenje se še naprej redčijo in nemoteno raznarodujejo z naseljevanjem prišlekov, ki od volitev do volitev spreminjajo v svoj prid narodnostno ravnovesje. Po vsem tem ni mogoče priti do drugačnega zaključka, kakor da so slovenski kandidat je na volilnih listah italijanskih strank samo vaba za slovenske volivce, s katerimi bi se (če le mogoče) z veseljem okoriščali magari italijanski liberalci s prav tako vnemo, kakor se je poslužujejo že toliko let it. socialisti in komunisti. Ko bodo vsi Slovenci na ta način polovljeni in z.mrvljeni, se bo slovensko-italijanska veselica zaključila z zadovoljivo upokojitvijo njenih pobudnikov in z nadaljnjim vzdrževanjem slovenskega narodnega gledališča kot spominske shodnice, kjer se bo etnično-etimološka slovenska nekdanjost prikazovala v inscenaciji starožitne obrednosti. Ki niti ne bo tako enkratna, če bi jo vzporedili s hirajočimi šegami in jeziki, ki so se ohranili le še pred oltarji in na odrskih deskah. Pa ne, da bi tukajšnji nestrankarsko-politični dnevnik in gospodarno-gospodarski tednik o tem nič ne pisala! Pišeta! Zajavkata vsakokrat, ko nam Lahi izmešetarijo kos slovenske zemlje, vsakokrat, ko pri' peljejo čredo prišlekov v bližino slovenske sosesk& Toda čez vse to je napeta politična linija, po kateri je treba previdno, zelo previdno stopicati, zakaj tudi v politiki gospodujejo zakoni ravnotežnostnih sil. Razumljivo je torej, da si tudi Delo ne more privoščiti drugačnega poročanja, ne da bi zdrknilo nO raven podtikanja, natolcevanja in polemičnosti, zakaj tako ocenjujejo funkcionarji vse, kar se o njih reČ& neapologetskega. Skratka, ne šepajo zato (in da je res, je očitno), ker bi imeli po eno nogo krajšo, tenJ' več zato, pravijo, ker imajo ono drugo predolgo! Na ta način se zamejski Slovenec, takšen, ki še ni utonil v političnem potrošništvu ali kozmopolitskem kermavnerstvu, seznanja z nekaterimi poglavitnosf mi najsodobnejše dialektike: ni vazen most, temveč mostnina, ki naj se čimbolj nemoteno pobira tako nO lem, kakor na onem bregu. Skrb za to je poverjenn tukajšnji polslovenski satrapovščini, h kateri spad0 posredno tudi vsakokratni informator ljubljanske Dela. »Življenje za vsako ceno je podlost«. Lojze Ude, »Slovenska misel«, 19^ Slovenci in jugoslovanska skupnos1 Odiseju ob jamboru Smiselnih in nesmiselnih ocen, hvalnic in počastilnic, ^ so jih napisali raznorazni peresarji jubilantom, je bilo [°liko in takih, da bi človek le stežka iztaknil še kakšno izvirno misel. Zato se periodična občila, še zlasti s skrom-nejšim domišljijskim potencialom, najraje zatečejo v arhiv, kjer že vešči tipkarici ni težko najti nekaj strani letnic, na-sl°vov in biografskih podatkov o slavljencu. Ko je to postorjeno, se noben jubilant ne more vsajati, razen redkih, ki štejejo vrste in užaljeno tožijo, koliko manj jim jih je "do posvečenih v primerjavi s konkurentom. Pri Borisu Pahorju ni najti takšne sirotnosti, ker je tttoi širok, komunikativen, vendar zna tudi poslušati. Znati Poslušati pa je med nami vsemi dandanes zelo redka vrlina. Zato našemu pisatelju ne manjka prijateljev ne doma ne Za mejami. Poleg platonskih prijateljstev seveda, sklenje-nth z največjimi misleci, ki so mu sinhrono z doživetji tabo-rtščnega pekla izoblikovali današnjo osebnost. Če se ta ne zmlinčiti na raven slovenske poprečnosti, potem to ni niegova krivda, kakor ni sam kriv, da ne zmore nastavljati svoje piščali vsakokratni sapi iz ideološkega kompresorja. Boris Pahor je Slovenec. Sicer je prepričan, da bi bilo moč dobiti altruističnega Slovenca le še iz inkubatorja, yl Pa., da je narodnost dedna, najsi bo hiba ali vrlina. Se drugo so prilastki, od vere do svetovnih nazorov. Bar-,e' Ena sama doba, ena sama generacija si jih lahko ne-,al Privošči, teh barv. In naša si jih je! Človek bi imel kaj eE vse —izme, ki so se zvrstili do danes in katerih vodi-e[P so zahtevali sprotno kolektivno prilagoditev poslušno-sti in mišljenja, govorjenja in zdehanja. Boris Pahor je pisatelj. Piše dokaj obsežno, v glosah ? P°lemikah se marsikaj njegovega naravnost z užitkom Pobere. Toliko zgoščene aktualnosti, videne skozi kritično Inčavnico, ni najti v nobeni slovenski reviji. Svoja ču-stva, svoje poglede in ocenjevanja prinaša Pahor v odvez- njenem klobuku, na odprti dlani: tako, dragi brat, rojak, tovariš, tu je vse, kar sem lahko dognal in domislil o tebi, o vas, rojaki, o vaši miselnosti in vaši dejavnosti... In zdi se mi, da ostaja močno razočaran. Kakor Levstik, kakor Cankar, kakor predvčerajšnji Srečko Kosovel, kakor vsak slovenski Slovenec, ki skuša zalučati izkristaliziran kamen v mlako zlate gnojnice, v kateri se valjajo vsakokratni ari-visti, ki bi še vedno radi sežigali potiskan papir. Na srečo nam vsaka doba prinese nekaj takih kulturnih apostolov, ki uberejo zgrešeno pot. Nujno zgrešeno, kakor nas uči tržaški slovenski dnevnik, že zato, ker v svoji neracionalnosti ne najdejo koristnega razločka med idejami in privilegiji. Gredo svojo pot, ti apostoli, in jim ni mar zdajšnjih ne posmrtnih časti, vtem ko si politični aristokratje klešejo spomenike že za življenja. Toda teh tako in tako ne gradi narod in brž ko jarojarci pomrejo, jih zruši! Z iskrenimi čestitkami ob šestdesetletnici! ml »Zato moramo živeti, zato moramo tudi v ozkem okviru, kakor je slovenski, živeti življenje celega in skladnega človeka, ki ne bo v politiki zanikoval, kar v kulturi zatrjuje.« Lojze Ude, 1932 Slovenci in jugoslovanska skupnost •GOR M1SLEJ državnost, državnotvornost IN SLOVENCI Nekateri meščanski krogi na Slovenskem vztrajno gojijo določene vedenjske lastnosti. Med te sodi brezbrižnost do temeljev lastne hiše; brezbrižnost pa se sprevrže v vihar v kozarcu cim nekdo drugi v osebni režiji poskuša o hiši karkoli povedati. Preobčutljivost brezbrižnega. O čemer krogi slovenski, •g sami sebe štejejo za elito, ne blagovolijo javno govoriti, naj tudi drugi ne govore. Tabu. Tabujev, ki jih ponujajo slovenski elitniki, bi bilo za cel sPisek: nekatere osebe (osebnosti v narekovaju), prepiri zno-jraj institucionalnih zidin, resnicoljubnost v teoriji in praksi jtd. Same zakramentalne prepovedi, ki so de facto (ne de lure) podprte s sankcijo totalnega rodomora; kdor se zoper Zakrament pregreši, bo pokončan in z njim rodovi, ki bi iz Nega utegnili vziti. Na tabujih se dograjuje sodobni slovenski meščanski feno-•'P v testeno plastiko. Meščansko poprečje se gre poslušnega Nihca. Mihec uboga, Mihec se boji. Previdno se izogne, kjer tr°ba, preskoči, poklekne, se plazi; 'naj ne bo zamere ... naj ne mislijo, da smo prekucuhi Iz tovrstne vneme za hipno prilagoditev se je izcimila kontna (gluho)nemost ob vprašanjih bivanja, katera daje vtis dvolične lastnosti: discipliniranosti z ene strani, z druge strani ha videz apolitičnosti. V fenotipski dvoličnosti izpade junaško, če se pojavi pred občinstvom nekdo z besedo »tabu« na ustih. Njegova nepolna gluhonemost zbudi pozornost. V pol-discipliniranosti, v Pol-političnosti tiči namreč enfant terrible, davno poznani pojav družb, ki so na poti v razmišljanje in ki bi rade gojile lo-■alnost, pa tudi nekakšno psevdo revolucionarnost. Strahovito otroče naskakuje družbene norme vsevprek, kar seveda norme 6 učvršča, družba pa spičo otročetovega razsajanja s svojo razsodno molčečnostjo izkazuje, kako je v bistvu strpna. Na Slovenskem se občasno ponujajo enfants terribles za vsakim vogalom. Grozovito nergajo. Strahovito so duhoviti, z duhovitostjo polnijo časopisne stolpce, iz katerih dehti vzvišeni odnos do vsega obstojnega. Vse obstojno je zanje ravno s pojmom plebejskega, poenostavljenega. V aktualnem slovenskem meščanskem tisku so se po njihovi zaslugi ovekovečili izrazi o »ujetosti v mizemo slovenstvo«, izposojenke iz tujih, časovno neaktualnih tipanj za »končnostno naravo naroda«, spisi o »razhajanju na-rodnega in nacionalnega« na ravni občana sveta, in celo potegavščine o »poskusih drugačne ljubezni do Slovencev«, ko se naj Slovencem vendar prijateljsko svetuje, naj se urijo v polinacionalni umetelnosti. Če medalji dodamo zdaj še drugo stran z možatim modrovanjem o skandinavskih rojenicah Slovencev, potem smo obsenčili slovensko kulturno raven sedemdesetih let dvajsetega stoletja s tako izbranim spektrom, ki ga z'epa ne premore katera koli druga nacija. Enfants terribles so družbam manj nadležni, kot so družbeno koristni. Njihove glasne holadrijade dajejo družbi podobo razgibanosti in tiste notranje plodnosti, ki je potlej družbenim elitnikom legitimacija za zapadno smer zemeljske oble, za tržišča, muzeje, banke in nočne lokale. Enfants terribles družbi nikoli niso nevarni kot preku-cuhi. Njihovo nergaštvo je namreč možno vzeti v najem, v zakup in mu dati celo »svoj« smoter. Nevarna je njihova pri' krita, podkupljiva iracionalnost. V dvolično iracionalni atmosferi je kajpak Slovenstvo, socializem in krščanstvo v številki 36-37 Zaliva zazvenelo. Piscev, ki bi se povzpeli nad pavliharskim enfant terrible v področje tabuja naj bi ne bilo več. Če bi se kod pojavil potencialni kršilec tabuja, ga je treba ustrahovati, stolči ga v položaj socialno odvisnega mini-rentnika, ali ga na drug način pripraviti do mirnega počitka. V Zalivu pa je zagledala beli dan beseda o slovenski državi! Nezaslišano. Samostojna slovenska država je v tem članku zablisnila polemično-retorično nedvoumno, ni je bilo treba iskati z lupo. Z lastnostjo šila je švignila skoz polit-ideološke koridorje mesteca Ljubljane, ne da bi bila re-spektirala, kako je skoz koridorje šel že skrivnostni piš, ki je citirala tuja publicistika in ga zlobno poimenovala s kultom separatističnega povezovanja slovenskih polit-mož z Evropsko gospodarsko skupnostjo in z bavarskimi protagonisti nemškega etatističnega stremljenja. Spričo slabe ventilacije, na kateri koridorji nasploh bolehajo, je klima v njih pretila s takšno stagnacijo slabega, pregretega, bruhanje izzivajočega zra- ka, da je tudi vprašanje vnetljivosti postajalo pereče. Toda cik-cak malo v levo, malo v desno in povprek — in rodila se je skromna zabeležka v tržaškem Gospodarstvu (24. nov. 1972) izpod peresa L.B., katero je bržčas zelo vešče v basnoslovstvu za nepokvarjeno odraslo mladino. V njegove basni so se namreč sešli mittelevropski volk in slovenska nevesta s svati. Kozla, ki s svojo odišavljeno glavo v basnih največ nastopa, je basnoslovec tokrat preskočil. In tako so koridorji ostali, kjer in kar so, pa tudi Slovenija-socializem-krščanstvo je, kar je Sleherna, pa res sleherna misel, ki se danes ukvarja s slovenstvom in z njegovo usodo, je zanimiva, pa naj se pojavlja od kogar koli. Slovenska nacionalna bit se namreč časovno in prostorno, torej v svoji zgodovini in v prizmi geograf -sko-političnih razsežnosti neprestano odpira kot problem. Kot nerešeno vprašanje. V novejšem času kot slabo zakrpan in za silo polikan atribut neki samoupravni družbeni strukturi. Odrešenikov kajpak nikoli ne manjka. Prej so pesnili Ep k Preporodu, zdaj izklicujejo radostno Oznanilo Prebuditve. Praviloma je pesnitev Epa delo intelektualne nadimljenosti entuziasta in Oznanilo je plod Ustoličenja v zaledju oblasti. Današnji dan, ki še ni prestopil praga v zgodovino, je izde-•al Epu in Oznanilu svojo dopolnitev: 'razidimo se! nismo nič, ker smo mizemi, in mizerni smo, ker nismo nič, smo samo Slovenci; tako prekleto mizerni Slovenci, kot se to spodobi za idejni okvir napovedane končnosti naroda, te kapitalistične Pokveke Slovenca, ki ni voljan, da bi se razšel, prav nič ne začudi, se se pozivom k nacionalni samozavesti navklub z drugega konca oglasi tudi misel o slovenski državnosti. O pač! Zamisel 0 državi Združena Slovenija je lepa. Slovenijo bi stebril kos ^tp, vijoč se v Panonijo; od Rezije bi se šlo prek Koroške v Po-rabje, s tržaškim osrčjem, z Be'o krajino in Prekmurjem v ob-r°bju, koder se v govorico že vpleta melodika bratskega jugovzhoda. Pošten kos kruha za vse. Dom za vsakogar, ki ne mara Popotne malhe. Da bi najbolj obdavčena pritiklina bila inte-[ektualna neumnost in izprijenost in najmanj kmetovalčeva Zuljava dlan ... — a zdaj realnost. Razkosana Slovenija, drobci se razkraja-1° v tujih državnih strukturah. Dobršen del Slovenije je vklju-cen v severovzhodni kot federalne države Jugoslavije. Federalna načela ne kršijo v ničemer kulturne samobitnosti Slovencev, Slovenci federalne republike krojijo svojo kulturo čisto po ‘astni podobi. Leto dvainsedemdeset. Leto močnega pohoda naciona'nih strem jenj v okviru zaostritev ekonomskih neuravnovešenosti, nespodobnih nesposobnosti in nejasnih funkcionalnih meril-Hrvaški nacionalni punt se izrojeva v etatistični eksperiment. Da je hrvaškim ekstremistom eksperiment uspel — kaj bi, kam bi severozahodni kot federacije, imenovan Socialistična republika Slovenija? Bi sam vzdržal? Ostal? Tu, ob tej vsiljeni misli na vsiljeno lastno slovensko državo, ki bi se morala konfrontirati s svetom brezobzirnih tokov, spočetih nekje v salonih manažerjev tujih industrijskih tru-stov, ob mislih na državo, ki bi se soočevala z anonimnimi učinkovanji nadmočne tehnike agresivnih tujih mehanizmov, z rokami in z nogami že zdaj pretrdno zagrizenih v našo zemljo, tu se mi je misel na lastno slovensko državo upr'a. Uprla se mi ’e ob viziji usode, ki bi jo krojili tuja nadmoč in tuja volja — in spomnil sem se tudi tistih ljudi, ki bi naj bili lastnega rodu rod, a s svojo ideologijo in anti-ideologijo iz publicističnih zased in s prižnic kopljejo v slovenstvo brazde samo-zanikanja, polinacionalnega prostituiranja in podobnih zablod, preko katerih bi se slovenske meje vdale tujemu pritisku, Slovenci bi se hitro, v več desetletjih razšli. Primer genocidnega razhajanja po gornjem vzorcu je retoromansko ljudstvo. Živi in gine v srcu blagoslovljene, danes čudovito miroljubne Evrope. Sodobne civilizirane države so mu tihi, neumorni, a patentirano kulturni grobarji. Da se Slovenci nismo že povsem razšli po tistih pseudoideo-loških vzorcih, ki v Slovenčevo poslušnost vgrajujejo še samo-zanikanje, so doslej preprečevale jugoslovanske državne meje. Tudi če bo pretežni del Slovencev poslušno zapadel anacio-nalni dremavici, ki bi genocidno odpirala pota tujim nacionalnostim v slovensko osrčje, bi še vedno del slovenskega ozemlja zaznamovala severozahodna jugoslovanska meja. Bolj kot doslej se Slovencem »rentira« skupno poreklo z ostalimi južnimi Slovani in skupna usoda v soočanju z ostalim svetom To tembolj, ker drugi južnoslovanski narodi v svoji nacionadnosti doslej niso postajali sami sebi problem, kot to delajo S'ovenci-Drugi južnoslovanski narodi niso okuženi z apologeti nacionalnega nihilizma v takšni meri kot Slovenci, v življenju teh narodov jih enostavno ni, apologetov nacionalne ničevnosti-Kulturni pogovori in moralne vrednote teh nacij so se doslej oblikovale mimo njih, nacionalni nihilizem ni niti obrobje, niti prenapeta skrajnost znotraj integralnega nacionalnega hotenja- Pri Slovencih pa so se iz njih nekaj apostolov oblikovali zanimiveži, ki smo se jim najprej vljudno nasmihali. Vlačili smo jih v resne razgovore. Prizadevali smo si celo, da bi jih v hjihovi obsedenosti razumeli. Prerekali smo se z njimi. In oni s° zaradi nas postajali prepričani, da so znanilci drugačnega v drugačnosti sodobnega sveta, da so svetilke v moreči noči svobodno razblinjajoče se nacije, svetilke, ki jih po nepotrebnem obletavajo vešče. Resnobno so se postavljali pod javne Žaromete, češ, kakšna usoda nas tare! Nalaga nam dvojno težak križ, bremeni nas najprej z donosno, administrativno priznano službo in potlej še z vlogo namišljenega antibirokratske-igralca — kako težak je res kulturniški business! Zavračali smo njihovo iracionalnost, nismo pa zavrgli njihovega neokusnega teatra. Nasedli smo. Nismo dojeli, da so oni Sestavni del regionalnega programa, usmerjenega v pritisk na jugoslovansko osredje: ’vi v vrhu! Hrvati imajo ustaše, mi pa 'mamo kulturniške poniglavce, v šahu jih boste držali le z hašo pomočjo!’ — se pravi s koncesijo vrhunske naše navzoč-hosti znotraj jugoslovanskega federalizma. S tako pritlikavo poniglavostjo je s'o venska politika splezala v jugoslovansko kolesje, ki melje skupno usodo. In kapitalni tokovi slovenske metropole so se polegli. Gospodje apologeti so se tovariško opremili z nekaj kulturniškega mučeniš-tea, so pa s svojim položajem čisto zadovoljni Navsezadnje se ua tudi na ta način prislužiti sinekuro. In tovariši politiki gospo-sko velepotezno nihajo Beograd-Ljubljana in spet nazaj, vrata Zveznih organov so potlej kar naprej odprta izbrani garnituri s Slovenskega. Tistim, ki jih sicer sploh ni v nobenem Pozitivnem kotičku slovenskega narodnega vprašanja. Ki so hdmi.nistrativno, anonimno zmeraj vse, vsebinsko nič. Nihil. Kompromis, stoicizem, prakticizem. Z drugim imenom: konformistična osebna in družbena podtika. Učinek: vtihotapljeni genocid. Slovenska samostojna državnost danes ni protiutež vtiho-aPljenemu genocidu. Nasprotno. Danes se Slovenci lahko drži-m° te, dokler smo sposobni jugoslovanske državotvornosti. Čudna usoda Slovencev. Biti — ne biti, a za oboje se je reba nečemu odreči. Jugoslovanska državnost bi imela razlog, da se zamisli ad tem, v kolikšni meri jo utegne slabiti nacionalno razmahi severozahod. Slovenski nacionalni nihilizem danes ni več samo slovensko vprašanje. Slovensko nacionalno vprašanje se je jugoslaviz’ralo. Kohezijska moč Jugoslavije nikakor ni majhna. V osredju države prenapeta hrvaška samozavest, zmožna eksplozije; v robu slovensko samozanikanje, molitev k izhlapitvi v kozmo-po itsko Evropo, ki je danes ni, Evropa je področje antagonističnih, agresivnih makronacionalnih interesov. Obojemu, hrvaškemu 'super' in slovenskemu 'mini' je Jugoslavija kohezijsko ravnotežje. Danes je 'bratstvo-enotnost' manj kot kdaj poprej modno-sentimentalna fraza. Ono je postalo pogoj našega, slovenskega bivanja. O INTELEKTUALNEM BONTONU Z zanimanjem sem zasledoval izmenjavo mnenj Žabkar - Gospodarstvo o temi slovenska država. Razveselilo me je dejstvo, da imata oba diskutanta enako izhodišče: ljubezen in skrb za slovensko sedanjost in prihodnost. Žal pa je bilo v nekem detajlu kršeno načelo intelektualnega bontona, zato se tudi oglašam. Še prej pa nekaj stavkov o debati sami. Žabkarja in Gospodarstvo loči odnos do hipotetične slovenske države. Prvi naglaša — in tu močno poenostavljam obe tezi — da je suverena država odličen cilj, torej vrhunski ideal vsakega modernega naroda. Gospodarstvo pa odgovarja, da bi bila odcepitev Slovenije od Jugoslavije dandanes usodna in nevarna zaradi neprijaznih sil na severni in zahodni meji. To je seveda nesporazum. Eden govori o načelu, ki je nespremenljiva vrednota ne glede na stvarne možnosti uresničenja v času in okolnostih (pa si tega uresničenja seveda želi). Drugi pa odgovarja z argumenti, ki so vezam na obstoječi položaj na svetu. Gospodarstvo skratka reagi-ra, kot bi bil Žabkar recimo dejal: do tega in tega datuma moramo razbiti Jugoslavijo in ustanoviti slovensko državo, Potem bo pa že kako. Tako zastavljena debata se lahko vleče dc sodnega dne, ker imata obe strani prav. To pa le, dokler koga ne zanese v argumentiranja, ki zdrsnejo pod konvencionalno dostojnost. In tako smo pri jedru. Dr. M.V. je namreč v Gospodarstvu Žabkarju in »državotvorcem«, kot z vidno neprijaznostjo označuje pristaše načela o slovenski državi, postregel tudi s temle očitkom: da hipotetična slovenska država ne bi bila sposobna priključiti Koroške. K tej domislici imam naslednje pripombe: Je bila Koroško sposobna priključiti realna prva in realna druga Jugoslavija? In ni to niti očitek, vsaj ne v tem kontekstu. Dr. M. V. omenja samo Koroško. Kako da je tako enostransko pogumen? Morda zato, ker ne živi na Koroškem? 3- Očitek s Koroško vzbuja v bralcu mučen občutek, da je dr. M. V. slovenska država tudi kot načelo antipatična. V Jugoslaviji — kakršni koli — ne vidi samo najstvarnejše rešitve, marveč IDEAL. Slovenske državne misli ne sprejema niti kot ŽELJO. Tudi to je seveda stališče, do katerega ima vso pravico po vesoljnem načelu »vsaka glava svet zase«. Toda v našem konkretnem primeru je bilo to stališče podprto s prijemom, o katerega plemenitosti bi se dalo razpravljati. 4. Hudomušni bralec se lahko vpraša: Kaj pa, če je dr. M. V. pravzaprav zakamufliran »državotrorec«-Saj si menda ne predstavlja, da s takimi »koroških potezami« dela uslugo svoji tezi- Za konec pa še citat, da bo bralec lahko primerjal dva različna stila in dva različna načina spoprijemanja s tako resnim — pa še tako oddaljenim — problemom, kot je suverenost lastnega naroda. Stavke, ki jih navajam, je leta 1938 napisal Edvard Kardelj in se glasijo takole: »Danes je na primer za narode Jugoslavije ta držav# najboljša zaščita pred zunanjo nevarnostjo in so separatistične tendence izredno škodljive interesom teh narodov-Toda za svobodno odločanje naroda o obliki svojega sodelovanja z drugimi narodi je potrebno, da narod najptfl razpolaga sam s seboj, potem se šele lahko svobodno od^ loči.« T. S. Univerza Columbia v New Yorku Fakulteta za slovanske jezike ^°la za mednarodna vprašanja New York, N. Y. 10027 420 West llSth Street New York, N. Y. 10027 25. maja 1973. Dragi kolega! Med nedavnim 6. državnim zasedanjem Ameriškega društva Za Pospeševanje študijev (AAASS), ki je bilo v New Yorku °d 18. do 21. aprila 1973, je bila sklicana konferenca ameriških strokovnjakov, ki se zanimajo za slovenistiko. Dejstvo, da je brišlo do takšne konference, je pomembno: odraža novo zanima-nie za slovenistiko v Ameriki in ugoden odziv skupine strokov-a/a kov na ta poziv. Udeleženci konference so v debati, ki je Cedila, sprožili dve ideji za pospeševanje študija slovenistike v aieriki, in sicer: 1) poskrbeti za objavo referatov, predstav-lenih na konferenci in 2) prevzeti pobudo za ustanovitev druš-a ameriških strokovnjakov, ki se zanima,jo za Slovenijo in Za slovensko kulturo. ^ S pričujočim pismom Vas želimo seznaniti z načrti, kako Se organiziralo to društvo, ter Vas vprašati, če Vas zanima ®rlstopiti. Rastoče zanimanje za slovenistiko v Ameriki govori Za to, da je čas za takšno interdisciplinarno sodelovanje goden da utegne biti koordiniranje strokovnih zanimanj na tem D°dročju medsebojno koristno. br Predlagano društvo naj bi bilo znanstveno, apolitično ez trgovskih namenov. Posvečeno naj bi bilo: in 11 povezovanju ameriških strokovnjakov, ki se zanimajo za s °venistiko in Sv Na poziv naše revije slovenskim znanstvenim delavcem po lj *u Sfno kot prvi cdziv prejeli pismo, ki ga v celoti objav-Csm°; obenem še enkrat prosimo slovenske znanstvene delav-v zunaj slovenskega narodnega prostora, da nas informirajo Sv°)i dejavnosti. 2) posredovanju strokovnih informacij, ki zadevajo slovenistiko, a) s prirejanjem srečanj in predavanj in b) s pripravo in objavo strokovnih del. Zaključek, do katerega so udeleženci konference v prijateljskem pogovoru prišli, je bil naslednji: 1) društvo naj bi se imenovalo »The Society for Slovene Studies« (»Društvo za slovenistiko«)•, 2) članstvo v društvu naj bi se razširilo na ameriške strokovnjake, ki se aktivno ukvarjajo s slovenistiko in ki se zanimajo za njeno pospeševanje; 3) organizacijska struktura društva naj bi bila omejena na minimum; to pa zato, da bi bilo lahko društvo čim bolj elastično in da bi bilo čim bolj omogočeno znanstveno delo njegovim članom; 4) uvedla naj bi se članarina in 5) podpisani naj bi sprejel mandat za pripravljalna dela pri društveni organizaciji. V nadaljnjem je bilo govora o izgledih za ponovno konferenco skupine. Prišlo je do sporazuma, da je udeležba posamez nih članov skupine v okviru seznamov in odsekov Ameriškega društva za južnoslovanske študije (AASSS) zaželena in da bodo po ustanovitvi Društva za slovenistiko izoblikovali posebne programe glede problemov, ki jih njegovi člani raziskujejo, v stiku z AASSS in z AAASS. Obstoječi načrt za srečanja v letu I974 nudi dve možnosti za vključitev programa o Sloveniji: letno srečanje AAASS-a, odsek Midvvest, ki bo aprila v Milvvaukee, Wisconsin in mednarodna slavistična konferenca, ki bo sep tembra v Banff, Alberta, Kanada. Eden izmed argumentov. predlaganih za ti konferenci, je: »Slovenci in (njihovi odnosi s> Slovani«. Ta argument pa nikakor ne izključuje drugih pred- 1°S0V niti ne sprejetja drugih primernih in pomembnih argumentov. V smislu mandata, ki mi je bil zaupan od udeležencev kon-ference v New Yorku, sem kot prvi korak pri uresničitvi načr-tov imenoval profesorja Toussaint Hočevarja (Državna Uni-verza v Louisiani, New Orleans) za tajnika-blagajnika organi-Zacijskega komiteja, sedaj pa iščem nasvetov pri vseh, ki bodo ®redvidoma člani predlaganega Društva za slovenistiko. Hva-^žen bi Vam bil, če bi mi pisali o svoih vtisih ob zastavljenih nočrtih in ciljih ter če bi se izjavili za vstop v društvo. Za to ie dovolj, če odgovorite na vprašanja v priloženi vprašalni poli. ^er pa bi radi čimprej prišli do konkretnih priprav, si Vas dovoljujem prositi za sodelovanje najpozneje do 1. julija 1973. Porodilo o izsledkih naše ankete in o predlogih za izvedbo naših načrtov Vam bo dostavljeno, brž ko prejmemo Vaš odgovor S spoštovanjem Rado L. Lenček izredni profesor slovanskih jezikov VPRAŠALNA POLA ^ Ime in priimek: Trenutna zaposlitev: Naslov: 41 Publikacije (bibliografski podatki knjig, pomembnih člankov ali naslov disertacije): 51 Argumenti s področja slovenistike, s katerimi se trenutno ukvarjate: 6) Ste pripravljeni pristopiti k društvu? ^ Ste za letno članarino? Koliko bi predlagali? 81 Vaš predlog za argument, ki bi ga obravnavala naslednja konferenca: Morebitne pripombe in predlogi: Koga svetujete, da bi pritegnili v naše društvo? Prosimo, da pošljete izpolnjeno vprašalno polo na naslednji naslov: Profesor Toussaint Hočevar Department of Economics and Finance Louisiana State University in New Orleans Lake Front New Orleans, Lousiana 70122 ♦♦♦ AMERIŠKO DRUŠTVO ZA JUŽNOSLOVANSKE ŠTUDIJE PRVO LETNO ZASEDANJE ROOSEVELT HOTEL 1820 april 1973 NEW VOR^ Sreda 18 aprila 1973 7.00 9.00 Dvorana Stuyvesanl Prvi del: SLOVENIJA DANES Predsednik: Rado Lenček, Columbia University Predavanja: »Slovenstvo v sodobni Evropi« Joseph Velikonja Univerza v VVashingtonu »Izvori slovenske narodne individualnosti« Bogdan C. Novak Univerza v Toledu »Ekonomske determinante v razvoju slovenske narodne individualnosti« Toussaint Hočevar Državna Univerza Louisiane v New Orleansu »Prigodno in univerzalno v slovenski književnosti« Anton Slodnjak Univerza v Ljubljani Predstavila: Anna Maria Salehar Univerza v Nevv Yorku Koreferenta: Viktor Antolin, Državna Univerza v Pennsyl-vaniji Carole R. Rogel, Državna Univerza v Ohio Cankarjeva založba je poslala med Slovence enciklope-*J°> ki smo jo prelistali kar na prodajalni mizi knjigarne P' ugotovili, da ne pozna (enciklopedija namreč) ne Pinka p°,riažiča ne Bidovca, ne Janka Premrla-Vojka ne Staneta renirla ne Bazovice ne Nabrežine itd. Pri tem se človek sprašuje, kakšni so bili kriteriji, ki so sestavljavce slovenskega dodatka k nemškemu tek-u; Da so v matični državi nepoučeni, ko gre za tržaško-ri,norske dogodke, je resnica, ki ne potrebuje dokazov. Je bn*10’ to v*dno tudi v enciklopediji? A kakšen smisel Oi/1 ta^a provincialna osrednjeslovenska zabubanost? °sque tandem abuteris patientia nostra, Emona? JOŠT ŽABKAR NEKAJ MISLI OB DELU JANKA PLETERSKEGA Ko človek, ki po poklicu ni zgodovinar slovenskega naroda' prebira Janka Pleterskega delo Prva odločitev Slovencev z® Jugoslavijo (s podnaslovom Politika, na domačih tleh med vojn0 1914 - 1918, Ljubljana, Slovenska matica, 1971, 323 str.), ^ kmalu pade v oči, da ima avtor v dobri meri tisto lastnost, ki kdaj zgodovinarjem primanjkuje — namreč: čut za politik0 Delo zato ni samo potrebno, a suhoparno naštevanje dejstev, odkriva namreč bravcu utemeljene in raziskane elemente, kj mu omogočajo, da na znanstveni podlagi razmišlja o politik' naših politikov med prvo svetovno vojno. Zasnova dela kaže tudi, da se avtor ni omejil na popis politike obeh tradicion&l" nih strank naših liberalcev in tistih, ki jih navadno imenujei®0 klerikalce, ali pa na opis problematike in problematičnosti naših socia'demokratov. Lahko je namreč avtorju pripis® zaslugo, da nenehno spremlja akcijo vseh treh strank. Ravn° pri analizi socialdemokratskega delovanja pa Pleterski zbere elemente, ki kažejo, da ne slovenski komunisti ne nihče drug. pa čeprav socialist, v današnjem slovenstvu ni in ne mor® biti potomec slovenskih socialdemokratov. V tej raziskavi se Pleterskemu tudi pogosto posreči osvetliti razvoj slovenske stvari na imanenten način, se pravi: iz stva same. Pleterski torej vsaj načelno ne nateguje dejstev na nate zalnici apologetičnega zagovarjanja te ali one stranke, amp®*1 kaj pogosto pusti govoriti dejstva sama. Splošna tendenca de . gre v to smer. S tem pa še ni rečeno, da se avtor odpove vsa sodbi o dogodkih, da je apatičen registrator pojavov, da je keideološki človek, saj se mi zdi, da pri njem ideološki prizmi in problemi, pa zraven še velika ljubezen do slovenskega Naroda združena z objektivnim gledanjem, pripomorejo k interesantnemu poglabljanju v slovensko politiko med prvo svetovno vojno. Nekateri nedostatki knjige so pa tudi za lamnega bravca °čitni. Goriški politiki pridejo malo do besede, a verjetno av-toriu niso bili dosegljivi nekateri arhivi. Iz nekaterih namigov v delu, ki ga je spisal Camillo Medeot II cattolici del Friuli °rientale nel primo dopoguerra, Gorica, Quaderno di »Inizia dva Isontina«, 1972, str. 28 30) bi se zdelo, da vsaj ob koncu prve svetovne vojne slovenski veljaki v Gorici, po prvem zagonu, niso prav posebno jasno vedeli, kaj bi bilo pametno naredili Za slovensko stvar ali pa vsaj niso imeli dosti sape za pravo Vztrajanje. Morda bi se dalo o politični akciji avstrijskih, slo-Vehskih in vatikanskih cerkvenih krogov med prvo svetovno v°ino še kaj več povedati kot to dela Pleterski, če bi bil vatikanski tajni arhiv o ti dobi popolnoma odprt. Avtor nenehno c'tira sicer zelo zanimive zapiske škofa Jegliča, a kaj sta mi-slila, recimo, rimska kurija in nuncij na dunajskem dvoru o slovenskih stvareh? Večje vokvirjenje slovenske politike v mednarodni položaj in politiko bi tudi pokazalo, ali so bili slovenski Politiki takratne dobe zunanjepolitično neizkušeni in do kakšne mere so to eventualno bili. Že iz P eterskega pa izhaja, da S° na zunanjepolitične akcije in poteze Italije, Francije, Anglije, Amerike in Rusije kaj počasi, precej okorno, pogosto tudi malo odločno in spretno reagirali, pa tudi lastne iniciative niso imeli Prnv na pretek, da o njih slabi, počasni in pomanjkljivi informiranosti na tem področju sploh ne spregovorim. Pri branju Pleterskega je prav presenetljivo, kako se obe ndicionalni slovenski stranki ob izbruhu vojne oportunistično in servilno obnašata do avstrijske cesarske oblasti in kako Pozitivno sprejemata dejstvo vojne. Še bolj pa preseneti, da se Pleterskemu posreči dokazati, da je bilo to obnašanje odkritosrčno samo pri I. Šušteršiču, pri vseh drugih je bilo pa očitno hlinjeno (gl. prva poglavja knjige). Če ne drugega je bilo to hlinjenje znak dekadentnega mišljenja, ki sta ga obe s’o venski tradicionalni stranki imeli o politiki kot taki. Na drugi strani pa noben slovenski politik med prvo svetovno vojno, niti ideji cesarstva in vladarja resnično vdani I. Šušteršič ne, vsaj z besedami ni zapustil formule »jugoslovanska država«, tudi če je pri nekaterih to pomenilo samo »Slovenija - Hrvatska«. Za nekatere je pa bila ta formula samo sredstvo za razbitje avstro-ogrskega dualizma. Redki posameznik1 so bili, ki so tej jugoslovanski formuli pripisovali še kakšno magično moč. Še bolj zanimiva postaja pa stvar, ko pri Ple' terskem (str. 40 nasl.) beremo, da je na samostojen slovenski angažma med vojno in v njej mislil v enem danem trenutku samo ne-Slovenec A. Trumbič, ko je iz tujine priporočil tržaškemu vodstvu slovenskih liberalcev, naj organizira slovenski in ne avstrijski odpor proti prodiranju italijanskih čet. Prava ironija. Kot Pleterski točno pokaže, se ironija spremeni v tragedijo, ko se tržaški liberalci, potem ko so bili že kar prec®i navdušeni za organiziranje takega odpora, njemu odpovedo in sicer ne iz skrbi za slovenske interese, ampak po nasvetu ruske carske vlade. Dalo bi se dobiti pri Pleterskem, bodisi ko obravnava Pr°' blem obrambe slovenskih narodnih meja kot tudi na drugi*1 mestih, še nekaj karakterističnih odlomkov, iz katerih je razvidno, kako so bile vsaj pri nekaterih naših politikih za časa prve svetovne vojne razvite poleg odličnih tudi ne ravno izrecno pozitivne lastnosti. Popoln katalog takih lastnosti prepuščah1 drugim, tu bi opozoril samo na nekatere: precejšnje nepozna nje instrumentarija mednarodne politike; strah pred odkritih1 prevzemanjem velikih odgovornosti; želja biti vedno kriti kakšne avtoritete; težava misliti in delovati na lastno Pest in odgovornost; zaverovanost v misli in orakle tako ali d*11 gače izbrane avtoritete; nejasnost o izbiri sredstev in prijemih za dosego nekaterih ciljev; kdaj relativna trdnost ciljev samih; neka določena tendenca k obupavanju in k resignaciji; kaj preprosto mnenje, da bo že šlo, pa čeprav ga mnogi lomijo; mnenje, da če Slovencem slabo gre, so tega krivi samo drugi ali pa vsaj v glavnem ne slovenski politiki; naivno zaupanje v medle in lepe besede ideoloških deklaracij tujih sil, kot da bi narodu zadostovalo imeti dober vonj pečenke, pečenko pa naj imajo drugi; nepoznan je odločilnih faktorjev v mednarod-n> politiki; iluzija, da bo Slovencem, da bo našemu narodu le kdo pomagal — pomagal celo pri obrambi narodnih meja — tudi tedaj, ko sami ne bomo nič odločilnega storili. Bravec teh vrstic pa lahko po principu verifikacije, ki ga je Dante oznanil v Div. Comm, Purg. VI, 138 («S’io dico ver, l’effetto nol na-sconde), ugotovi, na koga, kaj in na katere situacije pri Pleterskem misli. Velik del iniicative za bodočnost slovenskega naroda je med Prvo svetovno vojno ležal na J. E. Kreku in A. Korošcu. Am-Pak skozi vse delo Pleterskega imamo vtis, da tudi ta dva poskušata za vsako svojo akcijo imeti neko višje kritje. Slovenski harod, ki ga gotovo vsi odkritosrčno ljubijo, je pa mnogim Veljakom v politiki vendar samo nekaka masa, ki služi za propagandistično mobilizacijo, ni pa subjekt dogajanja. Iz resnič-n® skrbi za naš narod imajo skoro do konca pripravljenih več Prožnih ali vsaj kolikor toliko znosnih rešitev. Vprašanje je pri tem samo, ali je bila ta pot relativnega tveganja res najučinkovitejša obramba slovenskih narodnih interesov. Poljska politika med prvo svetovno vojno ni bila zelo različna od te in vodila je k uspehu; češka politika G. T. Masajka je bila povsem nasprotna in je prav tako vodila k uspehu. drugih okoliščinah in deloma k drugačnim ciljem je bila Psrnerjena tudi politika komunistične partije v času druge sve-°vne vojne: politika integralnega tveganja — in tudi ta pot 6 v°dila k uspehu. Zgodovina je šla tisto pot, kot jo je pač šla, poznejšim rodovom je pa vendar dovoljeno vprašanje, ali ne bi bili slovenski interesi še dosti bolje zavarovani, če bi zadosti zgodaj odšel ali v Francijo ali v Ameriko ali v Anglijo ali v Rusijo kak pomemben političen veljak, kot so med vojno v tisti dobi bili A. Korošec, eden najuglednejših parlamentarcev na Dunaju in že takrat med vrhovi slovenskega političnega katolicizma, I. Šušteršič, kranjski deželni glavar, I. Tavčar, ljubljanski župan, in še kak vidnejši primorski politik. Potem ko so politiki zamislili in zavrgli nešteto in različnih načrtov, potem ko so dali svoje železo v različne ognje hkrati in razmišljali o tem, da bi jih dali še v druge ognje (kar vse nam Pleterski prav do potankosti popisuje), so prišli res tja, kamor so v dnu srca že dolgo hoteli priti: v Jugoslavijo. A ta Jugoslavija ni bila taka, kot jo je večina od njih želela. Taka pa ni bila predvsem zato, ker je pravočasno take niso pripravili. Morda so spoznali, kakšno Jugoslavijo so pravzaprav želeli šele takrat, ko je Jugoslavija nastala taka, kot je niso želeli. Jaz sem bil rojen 14 let po nastanku Jugoslavije. Iz osebne izkušnje torej nič ne vem, s kakšnimi mislimi in željami je šel v Jugoslavijo slovenski narod. A izvajanja Pleterskega so prepričljiva: slovenski narod je šel v Jugoslavijo združen in z razvitimi zastavami. To pač zato, ker je brez ozira na razne jugoslovanske teorije imel to državo za narodno državo slovenskega naroda, za svoj narodno-državni dom. Če to drži, je bil vsaj v tem trenutku naš slovenski narod pravi akter in vrhu tega še akter, ki sam vase zaupa. Lastni državi so torej slovenski narod ne more odpovedati, more jo pa kot nas zgodovina uči, na različne načine ostvariti. Cesar in avstrijske nemške stranke pa niso nikoli (kot je iz dela Pleterskega povsem razvidno) in v nobeni obliki privolile ne h kaki združeni Sloveniji in še veliko manj h kaki slovenski državnosti. Vsem avstrijskim narodom so vsaj z besedami ponujali različne in vsakovrstne koncesije, le za sloven- ski narod je več kot zadostovala stara avstrijska ustava, taka kot je bila. Princ K. Hoheniohe, ki se je o njem trdilo, da je Slovencem posebno naklonjen, je sredi vojne rekel: »Trst in Pulj potrebujemo mi!« (str. 68). Mi — to pomeni: mi Nemci. In če so mislili, da potrebujejo Trst in Pulj, potem so pač potrebovali tudi celo Slovenijo, ker samo tako lahko Nemci pridejo do Trsta in Pulja. Tako je tudi te že skoro mrtve legende konec. Dejstvo je, da cesar in njegova vlada niso nikoli dali niti avtonomije vsej slovenski zemlji skupaj, kaj da bi dali še kaj več — ®t contra factum non valet argumentum. Ali pa se je Slovencem in vsem drugim narodom splačalo oditi iz avstro-ogrske monarhije? Nemškim Avstrijcem se je gotovo splačalo, ker so se tako osvobodili vse problematike, ki so jo vnašali v podonavsko monarhijo ostali narodi. Se je splačalo tudi drugim narodom? En del publicistike v nemškem jeziku, pa tudi kdo drug In.pr. Zbynek A. Zeman, Der Zusammenbruch des Habsburger-feiches 1J14-1918. Dunaj, Verlag fur Geschichte und Politik, 1963; naslov originala: The Break - Up of the Habsburg Empire, Oxford University Press, 1961), je naklonjen negativnemu odgo-v°ru; iz Pleterskega (passim skozi celo delo, posebno pa še str. 223-224) izhaja, da je bil slovenski narod za ta razhod pozitivno interesiran. Poleg tega, kar že naznačuje Pleterski, je bilo za Slovence koristno iti iz Avstrije iz čisto preprostega razloga; ker je Av-strija vojno zgubila ali pa so bile vsaj zapadne sile prepričane, da jo je zgubila. Če bi Slovenci ostali v kakršnemkoli avstrij-skem okviru, bi bili med premaganci ali pa vsaj bi jih za take imeli. Ni bilo pa v slovenskem interesu biti med poraženimi, kajti premaganega zadene po mednarodnih navadah več ali manj huda kazen. Povezanje Slovencev s Srbi, ki so bili med Zmagovavci, je pa dajalo podlago nekemu upanju, da ne bomo harnreč sploh nič kaznovani ali pa vsaj manj kot pa v primeru, da bi se kot klop držali premagane Avstrije. Srbom je pa pove- zava z nami pomenila povečanje njih interesne sfere, kar je po takrat precej veljavnem mišljenju bila pozitivna stvar. Vladam kraljevske Jugoslavije se sicer po prvi svetovni vojni ni posrečilo priklopiti novi državi Primorske in slovenskega dela Koroške, a velik del slovenskega naroda je le prišel v novo državo. Tam je potem lahko mislil na revanžo, kar je tudi ves narod delal in storil ob prvi dobri priložnosti. A ne samo za Slovence, ampak za vse narode stare Avstrije, vključno za nemške Avstrijce, je bilo dobro, da je habsburška monarhija razpadla. Če bi danes še obstajala, bi ne bila ne činitelj miru v svetu ne podoba mirnega sožitja raznolikih narodov. Tresla bi se namreč v krčevitih narodnih sporih (in marsikaterega od teh znakov registrira že Pleterski). Kot oblika narodnega boja bi namreč danes narodom večstoletne habsburške posesti stalno stali pred očmi ne samo legalitaristični postopki, ki se jih je skoro brezizjemno posluževala slovenska politična ekipa med prvo svetovno vojno, ampak tudi primeri zadnjih desetletij, ko je marsikak narod svoj narodnostni problem reševal s sredstvi oborožene sile. Kar se končno tiče uporabljenih tekstov, se laičnemu brav-cu zdi, da nekoliko primanjkuje obilna italijanska literatura o prvi svetovni vojni, čeprav je delo, ki ga je spisal Leo Valiani, La dissoluzione delVAustria-Ungheria, Milan, II Saggiatore 1966. prisotno. Treba bo pomisliti, da italijanska znanost publicira na mnogih poljih solidna dela. Morda tudi ne bi bilo nezanimivo, če bi Pleterski kdaj pozneje bolj upošteval, da sta obstajala v italijanski politiki med prvo svetovno vojno dva tokova, tisti, ki ga je uspešno inspiriral S. Sonnino in ki je bil imperialističen, pa zraven še tisti, ki mu je vsaj nekaj časa načeloval L-Bissolati, ki je skušal biti bolj pravičen, ki je nekako uvidel, da je priključitev slovenskih in sploh ne-italijanskih področij k Italiji nekoristno in celo škodljivo za Italijo, (gl. Piero Pieri-LTtalia nella prima guerra mondiale, Turin, Piccola Biblioteca Einaudi, 1965). Kot zaključek lahko še dodam, da bi bilo koristno prevesti delo Janka Pleterskega v jezik kakega velikega evropskega naroda — koristno, menim, za znanstveno stvar kot tako, saj bi se široki svet zpoznal tudi z znanstveno tezo Pleterskega. e franc jeza »PREPOVEDANI NARODI« V EVROPI V tisku, radiu, televiziji, na vseh mogočih sestankih in zborovanjih, predvsem pa v Združenih narodih in v njihovih organih se neprestano govori o ljudstvih in plemenih, ki morajo še vedno prenašati kolonialistični jarem v Afriki, Aziji, Srednji Ameriki ali Oceaniji; poveličuje se njihov odpor ali osvobodilni boj im se obsojajo njihovi gospodarji ter dozdevni ali resnični izkoriščevalci. Glasni so posebno Protesti proti rasnemu zapostavljanju črncev in drugih nebelih prebivalcev v Južni Afriki in v Rodeziji, v portugal-skih kolonijah in na preostalih španskih ozemljih na severovzhodni afriški obali, pa tudi proti novokolonializmu, katerega pa vidijo preproste glave pogosto v čisto navadnem trgovanju, pretakanju mednarodnega kapitala kot po vsem ostalem svetu, v gospodarskih pobudah od zunaj in celo v dajanju pomoči s strani razvitih držav; da niti ne govo-'irno o silovitih in užaljenih protestih proti najobzirnej- šim poskusom nadzorstva, kako je ta pomoč porabljena-Vsemu temu se je pridružila še bučna arabska propaganda proti Izraelu zaradi Palestincev in zasedenih arabskih ozemelj. V tem protestnem hrupu, upravičenem in neupravičenem, je skoro popolnoma utonil glas zatiranih narodov v sami Evropi. Celo med nami so verjetno ljudje, ki so prepričani, da so obstajale in delno še obstajajo kolonije samo v Afriki in na nekaterih drugih celinah, v Evropi pa nikakor ne. V resnici pa postaja zdaj ravno Evropa tista celina, na kateri je ostalo še največ kolonializma, in na njej je danes sorazmerno več kolonialnega ozemlja, več nesvobodnih narodov, ki žive v kolonialnih razmerah, in večji odstotek prebivalstva, izkoriščanega s kolonialnimi metodami od drugih narodov in držav, kakor v sami Afriki. Pri založbi Vallecchi v Firencah je objavil pred kratkim pesnik, esejist in publicist Sergio Salvi obsežno knjigo (624 strani) z naslovom »Le nazioni proibite« (Prepovedani narodi) in s podnaslovom, ki zveni morda nehote nekoliko ironično »Vodič v deset "notranjih” kolonij zahodne Evrope«. Te kolonije so Alba (škotska), Breizh (Bretonija), Catalunya (Katalonija), Cymru (Wales), Euzkadi (Baskija), Friul (Furlanija), Fryslan (Frizija). Kernow (Kornovalska), Occitania (Okcitanija), Sardigna (Sardinija). Prvo ime je tisto, ki ga ti narodi sami uporabljajo za svojo domovino, drugo pa ime, pod katerim s o znani v Evropi, kolikor so pač znani glede na hudo brez-bližnost splošne evropske javnosti za njihovo usodo. Zanimivo je, da avtor ni uvrstil med evropske kolonije (mišljena je seveda vedno le zahodna Evropa) nekaterih drugih majnih narodov, ki tudi nimajo mednarodno priznane države, kot npr. Retoromanov v Švici, ljudstva na Fordr-skih otokih in Laponcev. Za Retoromane in Fororčane je to razumljivo, ker uživajo oboji popolno politično svobodo in samoupravo, tako da živijo dejansko kot v lastni državi, ter so tudi etnično zaščiteni, medtem ko to ne velja za Laponce ali Same, kot se sami imenujejo, čeprav je bilo tudi za njihovo etnično zaščito in za kulturni razvoj tako na Norveškem kot na Švedskem zadnja desetletja veliko storjeno. Verjetno pa še ne razpolagajo z dovolj močno in samozavestno plastjo izobražencev, da bi jim lahko izdelali program o nacionalni neodvisnosti in načrt, kako do nje priti. Sergio Salvi seveda tudi ni upošteval v svoji knjigi narodnih manjšin, ki so ostale zunaj svojih matičnih držav, ker je hotel prikazati v svoji knjigi zahodnoevropske narode, ki sploh nimajo lastne države, a so že pokazali voljo po njej ali po resnični politični samoupravi, medtem ko pri manjšinah ne gre za narode, ampak za dele narodov, ki so si že mogli ustanoviti lastno državo, čeprav ni zajela celotnega etničnega področja. V uvodu razlaga avtor koncept, ki se ga je držal pri obravnavanju te izredno aktualne snovi in pri pisanju knjige. Po svojem konceptu loči med »prepovedanimi« in nesvobodnimi oziroma nesamostojnimi narodi v smislu, da nimajo prave neodvisne države ali ji ni priznana polna suverenost. Tako npr. narodi v Sovjetski zvezi niso svobodni in ne morejo sami odločati o svoji usodi oziroma če hočejo še nadalje ostati v sklopu Sovjetske zvezne države ali ne, čeprav je nameraval Lenin zagotoviti to pravico in jim jo jamči tudi sovjetska ustava. Toda v praksi jim je odreeena in poslužiti se je ne sme niti Ukrajina kot največja oziro-nta najpomembnejša med neruskimi sovjetskimi republikami. Vendar pa narodi v Sovjetski zvezi niso prepovedani, da bi jim namreč država odrekala pravico do obstoja in popolnoma ignorirala njihov jezik in druge najosnovnejše narodne pravice. To velja tudi za ostalo vzhodno Evropo. Avtor potem nadaljuje: »Zdi se nemogoče, toda zahodna Evropa, ki je tako ponosna, da pripada dozdevnemu »svobodnemu svetu«, ni dosegla še niti tega v bistvu skromne- ga rezultata, ki bi pričal o zvestobi svobodi, seveda le v besedah. Ukrajina obstaja, čeprav samo na formalni ravni: Okcitanija pa ne.« Sergio Salvi nato opozarja, da se nikjer v Evropi, razen na Islandiji, povsem me krijeta država in narod. Zato je govorjenje o nacionalno homogenih državah v Zahodni Evropi pravljica. Države ščitijo pravice samo dela svojih državljanov, tistih ki pripadajo hegemomistični narodnosti in dajejo državi ime. Narodi pa, katerim se ni posrečilo pravočasno ustanoviti lastne države ali pa si jo ohraniti, nimajo zaščitenih niti najosnovnejših pravic. V zameno je dana tistim, ki sestavljajo take narodnosti, zgolj pravna enakopravnost s pripadniki hegemcnistične narodnosti. Tako je npr. v francoski državi Okcitamcem prepovedano uporabljati jezik »d’oc«. Ker pa jim je dovoljeno in celo vsiljeno uporabljati francoski jezik, se zato zatrjuje, da so dosegli popolno jezikovno enakopravnost. Taka »enakopravnost« je naravnost pošastna, pripominja Sergio Salvi, in za njo se skriva jezikovna kolonizacija, ki pa je samo najočitnejši izraz tudi politične in s tem kulturne in gospodarske kolonizacije. Potem opozarja avtor na pomen jezika za narode in pravi med drugim: »Jezik velja že dolgo časa in čisto po pravici za »sintezni« dokaz etnije: jezik je osnovna dimenzija vsake narodne skupnosti, kajti taka skupnost obstaja, kolikor se razlikuje od drugih skupnosti po posebnem jeziku. Že Humbolt je svoj čas zelo bistro povedal, da jezik ni zbirka znakov, ampak pravo pojmovanje sveta (in Mar* je označil jezik za »neposrednost misli«), To teorijo s o zadnji šas potrdili mnogi jezikoslovci in prav tako mnogi kulturni antropologi ter je znana danes pod imenom »Sapi1"' Whorfova hipoteza«. Sergio Salvi navaja naslednjo trditev ameriškega jezikoslovca Edvarda Sapira: »Iluzorno si je predstavljati, da se je možno prilagoditi stvarnosti brez rabe jezika... »Stvarni svet« je povečini podzavestno dojet v skladu z jezikovnimi navadami skupine... Svetovi, v katerih živijo razne družbe, so različni svetovi, ne pa enostavno isti svet, na katerega so prilepljene različne etikete.« Citira tudi Benjamina L. Whorfa: »Naravo, njeno organizacijo seciramo v pojme in jim pripisujemo p amen na določen način, pri sporazumu (samo po sebi umevnem in ne proglašenem), ki je veljaven v vsej skupnosti, ki govori naš jezik in ki je kodificiram v modelih samega jezika.« Jezik je torej tisti, ki tvori narod, pripominja Salvi, in jezikoslovje je tisto, ki nam omogoča prepoznavati narode, ki sestavljajo človeštvo (ali vsaj zahodno Evropo). Tako ni čudno, da je »prepovedanim narodom« odrejena že stoletja uporaba njihovega narodnega jezika in da jim je bil surovo vsiljen »tuj« jezik, ki jim je v nekaterih Primerih naromestil materin jezik. Ta »tuji« jezik pa je seveda materin jezik naroda, ki je ustvaril državo, h kateri je bil pripojen »prepovedani narod«. Tako vidimo danes, da ne govorijo vsi udje prepovedanih narodov svojega narodnega jezika, ker si ga niso mogli ohraniti, čeprav s° se ohranile druge dimenzije, ki sestavljajo narodnost. Tako se je zgodilo npr. Ircem, ki so naravnost klasičen Primer naroda, katerega večina je izgubila svoj lastni, t.j. irski jezik in ga nadomestila z angleškim jezikom, ne da ki bili zaradi tega postali Angleži. Sintezni dokaz njihove narodnosti se je tako prenesel na katoliško vero, upravičeno ugotavlja avtor, in zato lahko razumemo, da na Severnem Irskem danes v resnici ne divja verski boj med protestanti in katoličani v slogu in duhu 16. stoletja, kot nas sku-Sa.jo prepričati razni površni — ali tendenčni časnikarji — ter agencije, ampak narodnostni boj med Irci in potomci nekdanjih okupatorjev Angležev, ki bi radi ovekovečili oku-Pncijo (s pravico priposestvovanja in sile) vsaj na tem k°ncu irskega otoka. Pa tudi drugod se vedno bolj kaže, da prepovedani in podložni narodi oziroma njihove bolj zavedne plasti vedno težje prenašajo svojo vsiljeno usodo, se j i vedno močneje upirajo in ustvarjajo politične težave državam »večinskega« naroda ali jih celo spravljajo v večno krizo, za kar navaja avtor že vsem bolj ali manj znane primere tako v zahodni kot v vzhodni Evropi, pa tudi drugod. Opozarja pa tudi na nasprotja v osvobodilnih gibanjih takih prepovedanih narodov samih, med tistimi, ki hočejo popolno neodvisnost, in med tistimi, ki bi se zadovoljili z avtonomijo, pri čemer ne pozabi omeniti zanimivega dejstva, do so marksistične skupine pri teh narodih vse v taboru tistih, ki so za neodvisnost. To se mu zdi logično glede na razne manifeste marksistiono-socialističnih internacional (npr. v Londonu 1. 196) in na Leninovo stališče: »Zanikati pravico do samoodločbe in do odcepitve podložnih narodov pomen1 neizogibno podpirati privilegije vladajočega naroda.« O-f" n in: »O. pravici narodov do samoodločbe«). Avtor na vaj3 še več značilnih in pomenljivih Leninovih misli o tem Pr°' blemu, katere je v teoriji priznal tudi Stalin, čeprav se j*P v praksi ni držal, kljub temu da je dal še sam precej sprejemljivo in veljavno definicijo naroda, ki jo Salvi tudi navaja. Po tem na široko zajetem, a žal vse prekratkem uvod11 glede na pomen in zapletenost vprašanja, ki ga obravnava (zato so misli v njem večkrat bolj nakazane kot pa izde lane in poglobljene, kar nam vzbuja željo, da bi Salvi nap1 sal tudi temeljito teoretično študijo o teh problemih), * po opombah, v katerih nam prikaže kriterije, ki se jih J držal, in težave, ki jih je imel pri zbiranju gradiva, delno tudi razloge, zakaj ne obravnava v knjigi nekateri drugih majhnih evropskih ljudstev, npr. Laponcev, pre vavstva otoka Man in Fororcev (pomanjkanje prostora-nam zares vsestransko predstavi omenjenih deset »PreP^_ vedanih narodov«, začenši z razlago njihovega imena m Stanka, že iz obsega knjige je razvidno, d; odpade poprečno na vsak narod po 60 strani. Seznani nas z njiho-vimi antropološkimi značilnostmi, z njihovim ozemljem, Zgodovino, jezikom, literaturo, gospodarstvom in politič-nirn bojem za narodno svobodo. Pisano besedo spremlja veliko ilustracij raznih dokumentov, osebnosti, spomenikov, zemljevidov, grbov itd. Dozdaj mi še ni prišla v roke kaka druga knjiga v kateremkoli jeziku, ki bi tako obširno, skrbno, dokumentirano in predvsem s takim spoštovanjem, da ne rečem z ljubeznijo seznanjala širšo evropso javnost s temi narodi, ki nujno vzbujajo slabo vest Evrope in postavljajo do zdaj na laž vse lepo deklamiranje o dekolonizaciji v Združenih narodih in vse slovesne fraze . državnih ustavah o svobodi in samoodločbi ter vladi ljudstva. Morda bi bilo dobro navesti nekaj statističnih podat-°v, ki jih navaja Salvijeva knjiga o »prepovedanih naro-ih«, toda tu se znajdemo na zelo netrdnih tleh. Koliko pre-(valstva teh ozemelj se še dejansko prišteva k tem podlož-r^rn ln zatiranim narodom? Koliko ljudi še vztraja v odpo-Proti potujčevanju? Morda se ponekod zaradi prebujanja narodne zavesti razmere boljšajo, toda drugje se zara-vse močnejšega pritiska (npr. v Francovi Španiji na Ka-.?nce in Baske) verjetno slabšajo, še bolj pa zaradi pri-'' .anja ljudi večinske narodnosti, kot ga poznamo tudi i krajih, zaradi sistematičnega raznarodovanja v tu- i , z.lcnih šolah, zaradi industrializacije, urbanizacije in sa e,^Cvanja- Marsikje vladata strah (pred gospodarskimi n- clJami, zasmehovanjem, zapostavljanjem in sumniče-vili11 *er °P°rtunizcm. Zato je bolje navesti samo Stekat ,L • ULl