r -n

ali

bi

hoteli

živeti

v

Sloveniji?

s_>

domača obrt

Korenine domače obrti so v na¬
činu podeželskega gospodarstva.
Vsak posameznik je moral sam, na
sebi lasten način, izdelati določeno
dobrino. Tako so nastali vaški obrt¬
niki in rokodelci, ki so del naše
zgodovine in prilika za nov razcvet
slovenskega gospodarstva.

Tako so nastali znani izdelovalci
suhe robe, kovači iz Krope, čipkari¬
ce iz Idrije in Žirov ter mnogi drugi,

-\

V Sloveniji letno pridela¬
mo od 1000 do 2000 ton
medu, na trg ga pride letno
okoli 400 do 600 ton, do
25 ton cvetnega prahu, 2
toni mlečka, tono do dve
propolisa in okoli 8000
matic. Kljub temu pa se če¬
belarstvo v Sloveniji ne ši¬
ri, ampak celo rahlo upa¬
da. Poklicnih čebelarjev ni
veliko, jedro čebelarjev pa
so tisti, ki imajo do 20 če¬
beljih družin. Donos medu
je okoli 16 kg medu letno,
v veliki meri tudi zato, ker
ni izkoriščena gozdna
paša.

s_>

ki so ponesli slavo slovenske mar¬
ljivosti daleč po širnem svetu. Raz¬
veseljivo je to, da se ta obrt prena¬
ša iz roda v rod.

Tkalce domačega platna sreča¬
mo v Adlešičih v Beli krajini. Zelo
je razširjeno tudi domače tkanje
blaga, preprog, tapiserij in drugih
okrasnih tkanin.

Čevljarska industrija ima bogato
dediščino v Tržiču in Žireh. Tam si
lahko ogledamo tudi muzeje, ki
nam prikažejo celotni razvoj te
obrti, ki je slovela daleč naokoli.
Celo rudarji iz Češke so nosili čev¬
lje, ki so jih naredili slovenski čev¬
ljarji. Tudi naši gorniki, ki so pre¬
plezali celo slovensko visokogorje,
so dokazovali kvaliteto slovenskih
čevljarjev.

Današnji lončarji znajo izdelati
najrazličnejšo lončeno posodo in
okrasne predmete iz gline. Njihovo
delo si lahko ogledamo v Komendi,
v okolici Krškega, na Ptuju in Ljuto¬
meru. Večina njihovih izdelkov se
prodaja na raznih sejmih in v vseh
turističnih centrih.

O suhi robi in o Ribničanih poje
pesem o Ribničanu Urbanu, ki je
tako postal simbol Slovenije in na¬
šega prodiranja v svet. Ti domačini
so znali zelo dobro izdelati in vnov¬
čiti svojo znanje. Tako je bilo pred
drugo svetovno vojno približno 375
različnih lesenih izdelkov, ki so bili
narejeni v okolici Ribnice, Velikih
Lašč in Suhe krajine. V muzeju v
Ribnici si lahko ogledamo vso su¬
horobarsko dediščino, ki je tako
močno zaznamovala ta del Slo¬
venije.

Tudi kovači so bili pravi mojstri
svoje obrti. Nekateri še danes po¬
skušajo nadaljevati tradicijo slo¬
venskega umetnega kovaštva. Tako
so znani izdelovalci živinskih zvon¬
cev iz Gorij pri Bledu in kovači iz
Krope, ki še danes slovijo po svojih
enkratnih izdelkih daleč po Evropi.

Ne smemo pozabiti na svečarje
in medičarje, ki izdelujejo lectarne
medenjake in sveče vseh vrst. Zdi
se, da se medičarji prebujajo iz po¬
zabe, saj danes ni sejma, kjer ne

/-\

V Sloveniji je kljub tople¬
mu vremenu nad 2000 me¬
tri še precej snega. V tem
času so dnevi topli, vendar
noči še hladne, tako da
sneg ponoči pomrzne. V
osojah je meja snežne
odeje v Julijskih Alpah
pribl, pri 1300 metrih, v
prisojah Karavank in Kam¬
niških Alp pa se snežna
odeja začenja nad 2000
metri. Skupna debelina
snežne odeje je v Julijskih
Alpah okoli 150 cm.
s_>

bi mogli popiti domače medice ali
pa kupiti medenjakov.

Zdi se, da se vse bolj vračamo
h koreninam, od katerih so nas v
preteklosti tako na silo hoteli iztrga¬
ti. To je naša realnost in način na¬
šega bivanja. To je obenem tudi
naš ponos, ki se nam ga ni treba
sramovati pred nikomer.

slovenska kuhinja

Slovenija leži na prepihu različ¬
nih kultur, ki soji pustile svoj pečat.
Ta se kaže tudi v njeni bogati ku¬
hinji, katere izročilo se je prenašalo
iz roda v rod. Kdo bi lahko pozabil
na ajdove žgance ali pa prekmur¬
sko gibanico. To je del slovenske¬
ga narodnega telesa, ki se ohranja
in bogati skozi vsa stoletja obstoja.
Slovenija pozna preko štiridest
kulinaričnih pokrajin, ki predstav¬
ljajo barvitost in iznajdljivost slo¬
venskega človeka.

Prva preprosta delitev nam poka¬
že, da lahko ločimo na jedi, ki so
bile narejene za meščanski del
življa, in tiste, ki so napolnile mizo
preprostega slovenskega kmeta.

(pripravil Ljubo Bekš)

NASLOVNA FOTOGRAFIJA:
Ob Soči, v dolini Trente
(foto Mirko Kambič)

mesečnik
za Slovence
na tujem


naša luč

1993
junij, julij,
avgust

srečno pot

Počasi se približujejo poletni meseci, ko bo večina od Vas odšla na zaslužen dopust,
otroci pa na težko pričakovane počitnice. Zopet boste dolge ure preživeli v avtomobilu in se jezili
na gost promet in nemogoče ceste, sonce pa bo pripekalo kot še nikoli.

Kaj moremo, takšno je življenje. Toda ni vse tako črno. Videli boste, da je domovina
še vedno tako lepa, kot je bila, če ni še celo lepša. Vsa je ozaljšana in včasih se zdi, da se
kar malo šopiri v svoji lepoti. Res je, to je tisti Vaš košček zemlje okoli Vaše domače hiše, to
so tiste tolikokrat prehojene poti in kolovozi, ki Vas povrnejo v čas otroštva. Videli boste, da
ste še vedno del te stvarnosti, ki Vas pričakuje, da ji povrnete njeno dušo. Ni ga bilo, ki bi Vas
lahko nadomestil in jo potolažil. Zato se ustavite pri njej, ji prisluhnite in jo celo pobožajte. Pustite,
da Vam srce zapoje in začutili boste njeno ljubezen, ki jo je ljubosumno varovala samo za Vas,
da Vam spregovori.

Ustavite se, posedite malo in poklepetajte kot v starih časih, naj Vas čas ne priganja,
ne pustite se mu. To je trenutek, ki ste ga načrtovali skozi celo leto, zanj prelili toliko znoja in
žrtvovali premnoge želje samo, „da pridem zopet v mojo staro vas, da zadiham tisti sveži jutranji
zrak, ki reže v pljuča, da me zbudi ptičje žvrgolenje in zagledam sonce, ki nežno preganja jutranje
meglice".

Pozabite na vse težave; celo politiki si poleti vzamejo dopust, zaprejo parlament in
se poskušajo skriti za nekaj časa. Zakaj bi se torej mi prepirali o gospodarstvu in goljufijah,
če tega ne delajo niti tisti, ki od tega zelo dobro živijo.

Po poštenem delu sledi pošteno plačilo. Ta čas dopusta naj bo Vaše plačilo. Želimo
Vam, da bi Vas domovina sprejela kot mati sprejme svojega otroka, z odprtimi rokami, ki so utruje¬
ne od dela, polne žuljev, ki Vas pa še vedno pogladijo po licu z istim žarom, z isto toplino kot
je to znala Vaša mati. Upam, da je minil čas, ko so v Vas videli le možnost zaslužka, ko so
Vam očitali tujino in Vam pri tem še dobro zaračunali pri prehodu meje. Niso pa videli Vaših
src, niso poznali Vašega trpljenja in ur žalosti in samote, ki ste jo pretrpeli tam daleč od domačega
ognjišča.

Zato bodite DOBRODOŠLI DOMA in hvala Vam, ker ste znali ohraniti slovenskega duha
tudi v času, ki Vam ni bil naklonjen.

To je Vaš DOM, tu je Vaša MATI, Vaša VERA.

Ljubo Bekš

Izdajatelj in lastnik: Zveza sloven¬
skih izseljenskih duhovnikov, dia¬
konov in pastoralnih sodelavcev v
Evropi. Založnik: Mohorjeva dru¬
žba v Celovcu.

Odgovorni urednik: Janez Pucelj,
4200 Oberhausen 11, Oskarstr. 29.
Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja,
9020 Celovec, Viktringer Ring 26.

UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
Viktringer Ring 26,

A-9020 Klagenfurt
Austria

NAROČNINA

(v valuti zadevne dežele):

Avstrija.200 ATS

Anglija.11 GBP

Belgija.690 BEC

Razlika v cenah je zaradi neenake
poštnine v posameznih državah in
različnih deviznih preračunavanj.
Naročnike sprejemajo poverjeniki
in uprava NAŠE LUCI.

PRINTED IN AUSTRIA.

Naročnino lahko plačate tudi na po¬
štni čekovni račun (Osterreichische
Postsparkasse) štev. 9.564.255

pismo iz don Kami love g a mlina

»prišel sem, da bi stregel . . .

Duhovnik naj bi živel poslanstvo, ki
ga je dobil, kot služenje. Koncilski
dokument DAL VAM BOM PASTIR¬
JEV pravi, naj se duhovnik izogiba
vsake gospodovalnosti ali izvrševa¬
nja oblasti, ki ga ne bi opravičevala
vedno in edinole ljubezen.

Jezus je poklical k sebi učence in
jim rekel: „Veste, da vladarji gospo¬
dujejo nad svojimi narodi in da jim
velikaši dajejo čutiti oblast. Med va¬
mi pa naj ne bo tako, ampak kdor
hoče postati velik med vami, naj bo
vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi
med vami, naj bo vaš služabnik. Saj
tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu
stregli, ampak da bi stregel in dal
svoje življenje za odkupnino za
mnoge."

Nad kom in kdaj naj bi duhovnik

V

gospodoval? Mogoče je bila nevar¬
nost gospodovanja pred petdesetimi
leti, ko je bil duhovnik še ..gospod".
Današnji čas veri ni več naklonjen.
Je negotov, poln dvomov in vprašanj,
predsodkov in odmikov od naših po¬
gledov na svet. Lestvica vrednot je
drugačna, kot je bila včasih. Zanimi¬
va je samo še trenutna materialna
dobrina, kvečjemu še uspeh. Pri
..moderno mislečem" sodobniku so
pojmi vest, poštenje, čast, zvestoba,
Bog čisto na koncu lestvice. Vse
naše prizadevanje za poglobljeno
versko življenje zadeva v skoraj ne¬
predirne zidove. Nič se ne premakne,
nič ne uspeva.

Nevarnosti, da bi duhovnik svojim
vernikom gospodoval, torej skoraj ni
več. Saj je on »gospod “ samo še pri
maševanju in delitvi zakramentov,
sicer je pa večinoma le »Madchen
tur alles": vse v cerkvi in župnišču
naj naredi sam, ljudje nimajo več
časa, da bi se ukvarjali z gospodom
v župnišču ip premišljali, kako naj
mu pomagajo.

Prav te dni je stalo v časopisu, da
je novi župnik v Žužemberku postal
tam župnik zato, ker je v prejšnji žup¬
niji popravil veliko cerkva — naj pa
še to popravi! Verjetno, tako je pisalo
naprej, bi bil rad še kaj drugega kot
večni zidar, a sedaj je pač tam, kjer
je. Da ne bo samo zidar, je posadil
že nekaj dreves pred župniščem, da
bodo zrasla med gradnjo.

Res bi rad vedel, kje je pri njem
nevarnost, da bo gospodoval in vla¬
dal, še bolj pa, komu naj bi. Skupno¬
sti? Kateri? Farni? Te vsaj v naši žup¬
niji žal ne poznam, kajti tisti, ki hodijo
k maši, niso nobena skupnost. Po
maši se razkropijo, kot bi mednje
vrgel bombo. Nič ne počakajo, nič se

med seboj ne pogovarjajo, vsak le
hiti domov. Če hočeš koga „ujeti“,
moraš posebej naročiti, naj počaka.
V tujini jih je po maši vsaj nekaj
počakalo, da smo na ulici pred cerk¬
vijo malo poklepetali. Tega tu še
nisem doživel. Komu naj potem go¬
spodujem?

Ali je gospodovanje, če bom ljudi
prosil, naj pomagajo, da bomo kaj pri
župniji popravili ali uredili? Ukazati
jim itak ne morem.

Ali je skupnost pevski zbor, ki ga
skoraj v nobeni fari ni? Tri stare pevke
in dva pevca še niso zbor. Če pa zbor
obstaja, mu gotovo ne moreš gospo¬
dovati, saj se običajno zaveda svoje
koristnosti in je zato zelo samo¬
stojen.

Naj gospodujem mladim? Katerim?
Tistim med petnajstim in petindvajse¬
tim letom? Teh v našo cerkev praktič¬
no ni, mogoče jih prihaja pet ali šest.
Naj potem tem gospodujem?

Lahko bi naštel še nekaj skupin,
vendar se slika zato ne bi spremeni¬
la. Tako gledano, danes skoraj ni
mogoče komu gospodovati, tudi ko
bi kdo hotel.

Vendar vse skupaj spet ni tako pre¬
prosto. Kljub vsemu smo duhovniki
le v nevarnosti, da bi gospodovali.

Takšna nevarnost je najprej v far¬
nem svetu. Če je ta aktiven in priprav¬
ljen sodelovati, se lahko pojavi pri
župniku skušnjava, da bi skušal
doseči nekaj, s čimer člani sveta ne
soglašajo. Če ni pripravljen prisluh¬
niti njihovim željam in predlogom, je
nevarnost, da poskuša za vsako
ceno uveljaviti svojo pravico odloča¬
nja. Nekaj drugega pa je, če je farni
svet skupina kimavcev, ki niso pri-

2

Pogled na novo cerkev v Portorožu

pravljeni odločati in nositi odgovor¬
nost, ampak prepuščajo odločitve
vedno župniku — če bo šlo kaj naro¬
be, bodo lahko rekli: „Saj nismo mi
odločili." Vendar odločanje v takih
primerih ni gospodovanje, ampak
odgovornost in breme.

Nevarnost gospodovanja je tudi pri
učenju verskih resnic. Učiti moramo
tisto, kar uči cerkveno učiteljstvo.
Resnice ne smemo zatajiti ali spre¬
meniti. Istočasno pa se moramo za¬
vedati, da je tudi na področju bogo¬
slovja vedno več novih spoznanj in
odkritij, ki resnico osvetlijo drugače,
kot smo bili tega vajeni doslej. Poleg
tega so nekatere verske resnice
skrivnosti. Če jih razlagamo kot čisto
razumljive, delamo Božji besedi in
vernikom nasilje. Vse naše vedenje
o Božjem svetu je le nemočno jec¬
ljanje.

Z novimi uvidi v razumevanje
Božjih resnic se manjša zagledanost
v našo znanost: njena trdnost — tudi
bogoslovna — se je zmanjšala, naše
trdno znanje je zbledelo, odpirajo se
namreč nove razlage Svetega pisma,
čeprav ostaja besedilo samo slejko-
prej nespremenjeno in nespre¬
menljivo.

Kljub temu moramo posredovati
Božjo besedo z vso zavzetostjo in
resnostjo. Naše oznanjevanje je slu¬
ženje: ljudem pomagamo k Bogu, ni¬
kakor jim pa ne ukazujemo. Nobene
pravice nimamo jim vero vsiljevati.
Pustiti jim moramo svobodo, da jo
sprejmejo ali odklonijo.

Morda bi kdo rekel, da gospoduje¬
mo nad ljudmi, ko od njih zahtevamo,
da pridejo k pogovoru, preden bodo
oni ali njihovi otroci prejeli kakšen za¬
krament. To seveda ni gospodovanje.
Verniki so svobodni, da se odločijo
za prejem zakramentov. Če se zanje
odločijo, jim duhovniki kot upravniki
Božjih skrivnosti morajo — v tem

niso svobodni — povedati pogoje, ki
jih Cerkev od njih za prejem zahteva.
Eden takih pogojev je pogovor pred
prejemom zakramenta.

Tako. Zbral sem nekaj misli o
nemožnosti in možnosti, da bi duhov-

V neki vasi sta bili dve družini med
seboj sprti. Ko so se verniki v nedeljo
zbrali k maši in jih je duhovnik pova¬
bil k priznanju grehov in kesanju, so
se zavedli, da pravzaprav ne morejo
maše nadaljevati. Spomnili so se Je¬
zusovih besed: ,Če torej prineseš
svoj dar k oltarju in se tam spomniš,
da ima tvoj brat kaj proti tebi, pusti
dar tam pred oltarjem, pojdi in se
prej spravi z bratom, potem pa pridi
in daruj svoj dar" (Mt 5, 23 sl.).  Bili

nik svojim vernikom gospodoval.
Vsekakor bo duhovnik najbliže Kri¬
stusu takrat, ko bo skušal živeti nje¬
gove besede: „Kdor od vas hoče biti
prvi, naj bo zadnji in vsem
služabnik."

so žalostni. Takrat pa se nekdo v
cerkvi oglasi in prizna, da je on tisti,
ki je skregan s svojim sovaščanom.
Ker tega ni bilo v cerkvi, so ga šli
iskat, medtem pa so ljudje peli in mo¬
lili. Ko so končno našli iskanega in
ga privedli pred oltar, sta se oba
sprta moža najprej pogovorila, nato
pa se tudi pobotala. Bila sta deležna
vsesplošnega veselja. Ker je bila
ovira za evharistično praznovanje od¬
stranjena, so lahko mašo nadaljevali.

Vaš don Kamilo

odpusti in praznuj

m

človek —
in krona

kaj si — človek?

Ali je svet res narejen po meri člove¬
ka? Vemo, da zemlja ni središče sveta
in človek na njej je včasih tako bedno
bitje. Človek, kaj si torej?

Odgovori so različni:

— človek je svobodno bitje, merilo
sebi samemu in če se hoče popolno¬
ma osamosvojiti, se mora znebiti
kakršnekoli odvisnosti;

— človek je bitje potreb; je brez glo¬
bine in duha, zato ni sposoben resnič¬
no žalovati. Namesto tolažbe mu je po¬
trebna potuha;

— človek, pravijo marksisti, je samo
toliko koristen, kolikor služi družbi in
njenemu razvoju.

Vsi navedeni odgovori so samo delo¬
ma pravilni, ker so enostranski. Člove¬
ka — skrivnost se ne da izraziti z eno
besedo.

Še manj kot navedena mnenja je
sprejemljivo nezanimanje za vprašanje
človekove eksistence. Ravno ta brez¬
brižnost poglablja krizo in stisko mo¬
dernega človeka. Smo edini od živih
bitij, ki se znamo spraševati po svojem
izvoru in cilju. Nobeno razglabljanje o
človeku ne more mimo teh vprašanj.

Ne le za vsakdanji kruh,
človek je telo in duh.

Saj še gora in drevo
raste v zemljo in nebo.

Višji si, bolj te pretresa
vihar,

višji si, bliže nebeški ti žar.


nismo sami iz sebe

Človek je Božja stvar. Biva, ker je
Bog tako hotel.

Kar se človeškega telesa tiče, Cer¬
kev pušča svobodo nauku o razvoju ži¬
valskih vrst: po telesu izvira človek iz
predčloveških bitij. Drugače pa je z
dušo, ki jo Bog ustvari neposredno.
Človek ni slučajni proizvod razvoja
sveta, ampak je hoten od Boga, kot
osebno bitje. To je najgloblji temelj člo¬
vekovega dostojanstva kot osebe, ki je
obdarjena z dušo. Tudi pri tem početju
se Bog posluži drugotnih vzrokov:
starši sodelujejo s Stvarnikom pri pos¬
redovanju življenja. Človek je torej ust¬
varjen drugače kot druga bitja; ima
svojevrsten položaj in dostojanstvo.

bogopodobnost

Biblija poroča o človekovem stvar¬
jenju kot o izrednem Božjem dejanju,
s čimer je človek postavljen v središče
vseh stvari. Vzet je iz zemlje (adamah),
Bog pa mu je vdihnil dušo. Človekova
enkratnost je izražena z besedo bogo¬
podobnost.

Človek je podoben Bogu, ker je:

— po pokončni drži vzvišen nad
druga bitja,

— Božji predstavnik na zemlji, ki
gospoduje naravi in si jo podvrže,

— ker ima razum in svobodno voljo.

Naproti svetu je človek nekaj poseb¬
nega, v odnosu do Boga pa je edino
bitje, ki ga posluša in mu je odgovo¬
ren;  pravimo, da je Božji družabnik,
Božji partner — in s tem je vključen
v Božjo skupnost.

Človekovo bivanje dobi smisel in

končno dopolnitev, ko sam in po stva¬
reh, katerim gospoduje, slavi in časti
Boga.

Bogopodobnost je vir konkretnih
dejstev.

— Globoka in neuničljiva poveza¬
nost z Bogom je zapisana v sa¬
mo človeško bit. Božjo vez lahko
zatre, pozabi, sprevrže, otresti ali
znebiti pa se je ne more; vede ali
nevede bo spraševal po Bogu in
ga iskal. Zaradi podarjenosti do¬
stojanstva mora Bogu služiti po¬
nižno in velikodušno.

— Človek je po naravi družabno
bitje; če ne deluje v sožitju s
človeško skupnostjo, ne more
obstati. Mož teži k ženi in žena
k možu, oba se medsebojno do¬
polnjujeta in sta podoba Božje
zaveze s človeštvom.

— Človek je gospodar narave in
sveta. Ko je dal živalim ime, ki je

4

M


ustrezalo njihovi naravi, jim je
zavladal. Človek si torej prisvoji
zemljo, kar pa mu ne da pravice,
da jo egoistično zlorablja in ropa.
Zato je skrb za okolje človekova
velika odgovornost.

— Človek je oseba, kar Sv. pismo iz¬
razi z besedo srce;  to je človeko¬
va notranjost, kjer se srečuje z
Bogom. Zato je človek odgovo¬
ren za svoje bivanje.

temelj

enakopravnosti

Vsi ljudje smo Bogu podobni, zato
smo si vsi bratje, ne glede na raso in
razred, spol in sposobnosti, starost in
moč. Nauk o enakopravnosti je bil
vedno revolucionaren in aktualen.
Kljub mnogim prevratom v zadnjih sto¬
letjih človek zlorablja človeka, ne da bi
se zmenil za nedotakljivost človekovih
pravic. Zatiranje šibkih razkraja osno¬
ve družbe in je svetovna sramota, ki

bolj onečašča mogočne kot pa uboge
in brezpravne.

Preden izrazimo spoštovanje do
bližnjega, moramo spoštovati samega
sebe, ali po svetopisemsko: ljubiti mo¬
ramo bližnjega kot samega sebe. Tako
kot svojo čast in poklic moramo ceniti
tudi svoje telo. Vendar ne pozabimo v
divjem ritmu porabništva, da človekova
vrednost ni v bogastvu oziroma v tem,
kar kdo ima, ampak v tem, kar kdo je.

telo — duša

Človek nima telesa in duše — on je
telo in on je duša in duh. Človek je eno
z dušo in telesom. Če trpi telo, se muči
cel človek. Biblija govori v prenesenem
pomenu o človeku kot o življenjskem
dihu, mesu, duši, srcu. ,,/n Beseda je
meso postala“  ne pomeni nič drugega
kot to, da je Jezus postal človek.

Telo ne more bivati brez duše, in ven-
(dalje na str. 6)

svetišče

iz

živih

kamnov

Po drugi svetovni vojni
so začeli graditi na Poljs¬
kem blizu Krakaua novo
mesto. Imenovali so ga
Nowa Huta. V njem ni bila
predvidena nobena cer¬
kev. S tem se verniki niso
mogli sprijazniti. Na pro¬
stem so postavili križ in se
tam ob vsakem vremenu
zbirali k bogoslužju.

Deset let so se borili za
gradnjo cerkve. Končno so
dovoljenje tudi dobili, ven¬
dar pod pogojem, da jo
bodo zgradili z lastnimi
sredstvi. Duhovniki so pro¬
sili ljudi, naj v rečni strugi
naberejo nekaj kamenja in
ga vsakič prinesejo s se¬
boj k bogoslužju.

Ta ideja je bila izredno
učinkovita. Od vsepovsod
so prihajali kamni za novo
cerkev. Mnogi so jih poši¬
ljali celo po pošti, tako da
je pošta zaradi preobreme¬
nitve štrajkala.

Ko je ideja prišla do
Rima, je papež Pavel VI.
poslal kamen, ki je postal
temeljni kamen nove cerk¬
ve. Iz ZDA so prejeli celo
kamen, ki so ga astronavti
prinesli z Lune. Tega so po¬
zneje vdelali v tabernakelj.
Tako je cerkev v Nowi Huti
postala učinkovito zname¬
nje vere mnogih kristjanov.

w

človek —
središče in
krona stvarstva

(nadaljevanje s 5. strani)

dar je izraz in oblika bivanja duše.
Le-ta biva v telesu, ga oživlja in mu
daje vsebino: ne moreš si predstav¬
ljati duše same zase, brez odnosa
do telesa.

Proti pretiranemu spiritualizmu in
materializmu je Cerkev vedno oz¬
nanjala, da je človek eno bitje z
dušo in telesom.

Kristus ni oznanjal zgolj notranje¬
ga, duhovnega Božjega kraljestva;
prišel je zdravit slepe, kruljave, go¬
bave, gluhe, mrtve obujat v življenje
in vsem oznanjat evangelij. Zato tudi
s telesom slavimo Boga in upamo,
da si bo „ umrljivo telo " ob koncu
časov „nadelo neumrljivost

vzpodbuda
k plemenitosti

Zelo pomembno je, da sta telo in
duh med seboj usklajena, da na nek
način prevevata drug drugega. Te¬
lesne potrebe naj bodo vraščene v
celoto osebe in v smisel bivanja; du¬
hovne sile — razum in volja — naj
se izražajo v kulturi, igri in športu,
vendar ne tako, da bi nas vodile v
kult in oboževanje telesa.

Prepustimo glavno besedo mo¬
drosti, ki je usmerjena v končni cilj.

Kjer prevlada uživaželjnost, zado-
ščevanje nagonov in .svobodna" lju¬
bezen, je duh porinjen na stranski
tir, v pozabo. Spolnost, ki je sama
sebi namen, ni v službi ljubezni in
ne oplemenituje človeka, nasprotno,
degradira ga.

Uradna Cerkev se je trudila in si
še prizadeva, da bi v skrbi za

človeka upoštevala tudi njegovo telo.
Zato pri vzgoji mladih uporabljajo
tudi druga sredstva (slike, ritmično
gibanje), ki vzpodbujajo rast člove¬
ške in krščanske duše.

govorica

Jezik lahko na najučinkovitejši
način izraža enotnost duha in telesa,
saj z njim ljudem sporočamo svoje
misli, želje, svojo notranjost na¬
sploh. Resnicoljubnost je svojska
človekova lastnost. Ko govorimo
drugače, kot mislimo, lažemo. Laž
pa razkosava človekovo osebnost in
zastruplja družbo.

končno svobodni

Ko se človek žene, da bi uresničil
samega sebe, zadene na meje svo¬
bode. Kaj omejuje našo svobodo?
Narava sama, potem svoboda dru¬
gih, okolje in zgodovina. Za lastno
svobodo se moramo žrtvovati, se bo-

čudež nad čudeži
— pa vendar . . .

K nekemu duhovniku je prišel
mož, ki se je hotel ponorčevati iz
vere. Duhovnika je vprašal:

„Kako je mogoče, da iz kruha in
vina nastaneta Kristusovo teto in
kri?"

„Če lahko že tvoje teto spremeni
zaužito hrano v meso in kri, zakaj tu¬
di Bog ne bi mogel storiti česa take¬
ga?"  je rekel duhovnik.

„ Kako je lahko v tako majhni hosti¬
ji ves Kristus?“  ni odnehal.

riti zanjo. Evangelist Janez pravi, da
moramo svobodo osvoboditi: „Če
vas Sin osvobodi, ste resnično svo¬
bodni!" (J n 8, 36)

poklicani
v božje občestvo

Vezani smo za pogoje in omejitve
tega sveta, vendar nemirno hrepeni¬
mo po brezkončnem, četudi nam
vse dobrine zemlje ne morejo dati
utehe. Človek je bitje neizmernega
hrepenenja, zato ga samo Bog lahko
umiri.

Človekovo skrivnost do kraja raz¬
krije Jezus Kristus — novi človek in
novi Adam, po katerem smo vsi po¬
klicani v skupnost Božjega obče¬
stva. Bog nam podari celo več, kot
si moremo predstavljati — naša neo¬
mejena žeja po sreči je potešena v
Bogu.

On je naša pot, resnica in
življenje.

(Prevedel in priredil
Bogdan Makovec)

Duhovnik mu je odgovoril:

„ Pokrajina, ki leži pred teboj, je
velika, a tvoje oči so tako majhne.
Kljub temu je v tvojem očesu slika
celotne pokrajine. Zakaj potem ne bi
bilo mogoče, da bi v malem koščku
kruha bil navzoč ves Kristus?"

Mož je postavil še tretje
vprašanje:

„ Kako pa je lahko isti Kristus nav¬
zoč v vseh vaših cerkvah?"

Duhovnik je vzel ogledalo, ga
vrgel na tla in potem razložil:

„V vsakem posameznem koščku
lahko hkrati vidiš svojo podobo."

misli k prazniku
Sv. Rešnjega telesa

6

/ ->

na sploh

»_^

JURJEVANJE

Starodavno navado jurjevanja so
tudi letos pripravili v nekaterih krajih
Slovenije. V Ljubljani so osnovnošolci
iz Vinice s kulturnim programom pred
Magistratom na izviren način prikazali
prihod Zelenega Jurija. Z njimi so
prišli tudi viniški folkloristi, tamburaši
in godci.

Kot domača navada s sprevodom Ze¬
lenega Jurija in z obiskom v posamez¬
nih hišah se je jurjevanje ohranilo samo
še v nekaterih krajih Bele Krajine.

OSEBNI DOHODKI

Statistični zavod Slovenije je objavil

podatke o plačah v podjetjih in drugih
organizacijah v mesecu februarju. V
primerjavi s februarjem 1992 je bila rast
plač 41,8-odstotna, in sicer v gospo¬
darstvu 33,3 %, v negospodarstvu
63,9-odstotna. Najmanjšo rast so bele¬
žili v industriji (23,8 %), največ v
zdravstvu in socialnem zavarovanju (kar
90,1 %). V primerjavi z letošnjim ja¬
nuarjem je kupna moč februarskih plač
večja za 6,6 odstotka — v gospodarstvu
za 1,7 %, v negospodarstvu (banke, ca¬
rina, šolstvo, zdravstvo, državne usta¬
nove . . .) pa kar za 20,3 %.

POKOJNINE

Lani je najnižja pokojnina v Sloveniji
znašala 9500 SIT in prejemal jo je
vsak stoti upokojenec. Več kot sto tisoč
tolarjev pokojnine je prejemalo 6700
upokojencev, t.j. 1,15 % upokojencev.
Najvišja pokojninska osnova je znaša¬
la 120.000 tolarjev. Več kot 70 % vseh

^tV£L W

ttAJ PRn lzZ

ZAVOb ZA
ZAPOSLOVANJE [

/V —]

\P£LAMU\

Ulica v središču obmorskega Pirana.

upokojencev je prejemalo pokojnino
manjšo od 35.000 SIT. Največ upoko¬
jencev, ki prejema starostno pokojni¬
no, je v razredu od 35.000 do 39.000
tolarjev (13 %), največ invalidskih upo¬
kojencev pa je v skupini od 21.000 do
23.000 tolarjev (15,8 %).

INDUSTRIJSKA PROIZVODNJA

POČASI NARAŠČA

Mesečno naraščanje industrijske
proizvodnje je bilo letos komaj opazno,
vendar je z 0,71-odstotno mesečno
rastjo le pomenilo napredovanje v pri¬
merjavi z lanskim letom. Letošnji rezul¬
tati prvih treh mesecev so za 7,3 °/o
slabši kot lanski, vendar vseeno drži,
da se industrijska dejavnost počasi, a
stalno krepi.

Proizvajalci imajo velike težave z na¬
bavo surovin in materiala iz bivših re¬
publik Jugoslavije, kakor tudi z nepo¬
ravnanimi terjatvami oz. dolgovi.

ZELENJADARSTVO

Gojenju zelenjave je v Sloveniji na¬
menjenih 10.000 ha površin, od tega
za trg dobra desetina. Letni pridelek
znaša od 100.000 do 130.000 ton ze¬
lenjave, kar pa seveda ne krije naših
potreb niti po količini niti po kakovosti.

7

Premalo imamo zavarovanih prostorov
(tople grede) in hladilniških zmogljivo¬
sti; pridelava je v glavnem ekstenzivna

— namakalnega omrežja skoraj ni, go¬
jenje in sestava posevkov pa sta po¬
manjkljiva.

NAD 120.000 BREZPOSELNIH

Pred desetimi leti je bilo na zavodu
za zaposlovanje prijavljenih samo
16.000 brezposelnih. Zadnjih pet let
se je število le-teh naglo večalo in se
konec marca letos povzpelo na
120.348 ali 13,5 odstotka delovne
mase. Primerjava z zahodno Evropo je
zelo neugodna za nas: 10-odstotno
brezposelnost imajo Italija, Velika Bri¬
tanija in Francija, 7 % ZDA in samo
5 % Nemčija. Vprašanje zaposlenosti
je problem tudi zato, ker nazaduje
število delovnih mest — danes jih je
632.238 ali 6,2 % manj kot pred
dvema mesecema.

PADAVIN ŠE VEDNO PREMALO

Mesec april je bil bolj namočen kot
marec, vendar je bila povprečna količi¬
na padavin izmerjena le v južni Slove¬
niji, drugod je padlo le od 35 do 75
odstotkov povprečne količine dežja;
dosti pod običajno izmerjeno višino.
Tudi snežna odeja v gorah hitro kopni

— najdemo jo samo nad 2000 metri.

Na Kredarici je 1,5 m snega, medtem
ko ga je v tem času običajno okoli 3
metre. Povprečna mesečna temperatu¬
ra pa je bila za dobro stopinjo višja kot
običajno.

SLOVENSKI ZAPORI

Strokovnjaki za kriminologijo meni¬
jo, da je pri nas preveč postelj za za¬
pornike. Dne 12. decembra 1992 je
bilo 896 oseb za zapahi, ležišč pa
2257, kar pomeni, da je bilo nezased-
nih 1361 postelj. Če pustimo ob strani
vprašanje, ali je to malo ali veliko obso¬
jencev, so zmogljivosti naših zaporov
prevelike. Vsak zapornik stane državo
mesečno 255.000 tolarjev in proračun
za zapore je lani znašal 1 milijardo 176
milijonov tolarjev! Zaporniki so torej
dragi: 2,4 zapornika čuva en paznik,
to je gotovo svetovni rekord. Manjka pa
vzgojiteljev. Ob vsem tem so prostori
v skoraj vseh ječah nevredni človeka.
Glede na gibanje kriminalnosti si bomo
morali postaviti pač realnejše cilje.

KAM Z ODPADKI IZ BOLNIŠNIC

Gre za tako imenovane infektne od¬
padke, ki lahko okužijo ljudi. V večini
primerov jih odlagajo na komunalnih
smetiščih, le ponekod jih sežigajo v
lastnih krematorijih. V Evropi se je že
uveljavil premični razkužilni aparat, ki

Kužno znamenje v Mariboru.

količine odpadkov zmanjša na polovi¬
co, ostalo je tako razkuženo, da lahko
konča na komunalnem odlagališču.
Firma Eko Plus iz Celja je uvozila en
dezinfektor, a za obratovanje še nima
vseh dovoljenj. — Novost je draga:
predelava 1 kilograma infektnih odpad¬
kov stane 3 DEM.

( -

od tu in tam

v,_>

ČATEŠKE TOPLICE

To drugo največje turistično naselje,
ki je lani ustvarilo 7,2 odstotka (ali
350.000) vseh turističnih nočitev v
Sloveniji, je 30. aprila obogatilo svojo
ponudbo s štirimi vzporednimi vodnimi
drsalnicami, 92 metrov dolgim toboga¬
nom in z več kot 700 m 2  termalnih po¬
vršin. Tako je zdaj v Čateški rivieri 8
bazenov z blizu 7000 m 2  vodnih povr¬
šin z mlačno ali vročo vodo in 1000 m 2
na umetnem jezeru.

Del toplic predstavlja poseben turi¬
stični objekt: grad Mokrice, ki je odprl
golf igrišče in popestril rekreacijske
zmogljivosti z jahalnimi stezami.

Vodstvo načrtuje, da bodo še v tem
letu dogradili pokrit bazen s 1200 m 2
površine (investicija je vredna 10 mili¬
jonov DM). Tako bo turistična sezona
trajala celo leto.

GORNJA RADGONA

Od 17. do 21. aprila je bil odprt se¬
jem Pomlad ’93. Na 3500 m 2  je raz¬
stavljalo 170 domačih in tujih razstav-
Ijalcev opremo za vrtnarstvo, kmetijst¬
vo, urejanje okolja, živila in blago splo¬
šne potrošnje. V skladu z geslom
organizatorjev „Kdor daje pomladi, ga
obdaruje jesen", so bili razstavljeni ek¬
sponati na prodaj po znižanih cenah.
Sejem je obiskalo nad 20.000 ljudi,
kar dokazuje, da je bil uspešen.

JESENICE

Avtocesta Hrušica—Vrba bi po načr¬
tih morala biti dograjena istočasno s
Karavanškim predorom, sedaj pa ni
gotovo, da bi zadnjo, najzahtevnejšo
etapo na njej zaključili do 1. septembra

8

letos. Investitor bi potreboval 2,7 mili¬
jarde tolarjev; na razpolago pa je samo
1,49 milijarde SIT. Če avtocesta ne bo
odprta do navedenega roka, bo na ce¬
lotnem odseku nastala velika škoda, Je¬
senice bodo postale skoraj neprehodno
ozko grlo za tranzit in končno — zamu¬
da bo dodatno podražila gradnjo.

KOČEVJE

V kočevskem Muzeju so odprli raz¬
stavo o načrtih za novo cerkev v Kočev¬
ski reki; od šestih prispelih ponudb bo
posebna komisija izbrala najustreznej¬
šo. Kot je znano, so cerkev v Kočevski
reki podrli leta 1954. Na srečo je va¬
ščanom uspelo rešiti nekaj opreme in
tri dragocene slike priznanega mojstra
Štefana Šubica iz prejšnjega stoletja.
Ob otvoritvi razstave so pripravili prije¬
ten literarni večer.

KOPER

Ob pomoči nekaterih izseljencev in
s sodelovanjem domačinov so za žup¬
nijsko cerkev sv. Marka, od tirolske
firme Grossmayer (Innsbruck), uvozili
tri nove zvonove s skupno težo 3000
kg. Obred posvetitve je vodil koprski
škof Metod Pirih.

LJUBLJANA

Ljubljansko razstavišče je aprila pri¬
pravilo dva pomembna sejma: Alpe-
Adria in Informatika/robotika.

Sejem Alpe-Adria, 31. po vrsti, je
imel dva dela: klasičnega in splošne¬
ga, na katerem je razstavljalo 318 raz-
stavljalcev iz 16-ih držav. Sejem je obi¬
skalo okoli 30.000 ljudi.

Za javnost je bii bolj zanimiv drugi
del: Svoboda gibanja. Udeležilo se ga
je okoli 50.000 obiskovalcev, katerim
je svoje storitve nudilo 655 razstavljal-
cev iz 23 dežel; to so bile v glavnem
turistične agencije in proizvajalci opre¬
me za prosti čas, za prijetno bivalno
okolje, video tehnike ipd.

Sejem Alpe-Adria je v treh desetletjih
veliko pripomogel k povezovanju dežel
v tem delu Evrope, na sečišču križišč
Alp in Jadrana.

Na sejmu Informatika in robotika je
svoje dosežke nudilo 195 razstavljalcev
(od tega 102 domača) iz 16 držav. Ude¬
ležile so se ga mnoge pomembne sve¬

tovne firme, ki so predstavile pisano
množico računalniške in spremljevalne
opreme. Predstavnik vlade je v govoru
od odprtju sejma povedal, da pri nas
deluje 120 robotov, kar je pod povpreč¬
jem srednje razvite industrije, ki naj bi
imela okoli 750 robotiziranih enot. Slo¬
venija ima več vrhunskih skupin, ki raz¬
vijajo to tehnologijo; povezale naj bi se
v Center za robotizacijo ter pospeševale
uvajanje robotov v domačo industrijo.

LJUTOMER

V ljutomerski župnijski cerkvi je na¬
stopilo 16 pevskih zborov iz ljutomer¬
ske, lendavske in murskosoboške de¬
kanije. Vsak zbor je zapel po dve pesmi
in nato še vsi skupaj — vsega tristo
pevcev — pred cerkvijo na Miklošiče¬
vem trgu. Tako srečanje pomurskega
področja bodo ponovili vsako leto.

MARIBOR

Na 17.000 kvadratnih metrih pokritih
površin Mariborskega sejmišča je raz¬
stavljalo svoje proizvode 234 proizva¬
jalcev orodij iz Avstrije, Hrvaške, Italije,
Nemčije, Švice in iz Slovenije. Tujcev je
bilo celo več (124) kot domačinov (110).
Prisotni so bili nekateri svetovni proiz¬
vajalci. Na ogled so bila dana preobliko¬
valna orodja, merilna in računalniška
oprema, oprema za orodjarstvo in ob-
dalovalne stroje ter rezalno orodje.

Slovenija premore nad 8000 orod¬
jarjev z dolgoletno tradicijo in kvalitet¬
nimi orodji. Orodjarska industrija lahko
veliko pripomore k obnovi slovenskega
gospodarstva. Tako bo bo čim več zna¬
nja lahko vlagala v svoje izdelke.

Sejem je bil uspešen tudi zato, ker
je nove posle sklenila več kot polovica
razstavljalcev in dobra tretjina obisko¬
valcev.

9

Pogled na grad Bogenšperk.

NOVO MESTO

Novomeški kapitelj je 27. aprila
praznoval 500-letnico obstoja in delo¬
vanja. Potem ko je I. 1493 cesar Fride¬
rik II. podpisal listino o ustanovitvi ko-
legijatnega kapitlja v Novem mestu, je
le-ta kmalu postal duhovno središče
mesta in široke okolice.

V dvodnevnem simpoziju je dvajset
strokovnjakov prikazalo zgodovino ka¬
pitlja in njegov pomen za Slovence,
arheološke najdbe, knjižnico in arhiv,
cerkvene šolske ustanove in kapitelj¬
sko šolo, priključene župnije, umetni¬
ške vrednote kapitlja itd. Na kulturnem
programu, ki so ga popestrili pevski in
instrumentalni zbori, so govorili pred¬
stavniki cerkvenih (ljubljanski nadškof)
in civilnih oblasti (minister za kulturo).
Po razstavnem prostoru, kjer so bile
zbrane dragocenosti kapitlja, je goste
vodi ravnatelj Dolenjskega muzeja in
tudi prav za to priložnost sestavljen za¬
jeten katalog (160 strani).

PIRAN

V letih pred osamosvojitvijo je mor¬
sko ribištvo Slovenije na leto ulovilo
5000 ton plave (sardela ipd.) in 100 ton
bele ribe (mehkuži). Od navedenih ko¬
ličin je bilo 10 odstotkov ujetih v slo¬
venskem morju. Ko je bil prepovedan

lov v hrvaških ozemeljskih vodah, so
slovenski ribiči pospešeno začeli
umetno gojiti školjke na območju Se¬
čoveljskih solin, v Strunjanskem zalivu
in v zalivu sv. Jerneja. Letno naberejo
20 ton kapavic, 7 ton vongol in 30 ton
orad in brancinov. Večina pridelka kon¬
ča v italijanskih kuhinjah.

PODBRDO

V tem majhnem kraju v zgornji Baški
Grapi že trideset let objavljajo list Šolar-
ček izpod Črne prsti. Letos so organizi¬
rali družabno srečanje nekdanjih in se¬
danjih ustvarjalcev, ki so ob posreče¬
nem kvizu obujali spomine na nastaja¬
nje in razvoj Šolarčka. Glasilo je nepo¬
sreden odraz dogajanja v odmaknje¬
nem in demografsko ogroženem kraju.

PTUJ

Na razstavi Dobrote slovenskih kme¬
tij, ki so jo pripravili v minoritskem sa¬
mostanu in je bila zaključena 19. apri¬
la, je petsto kmečkih gospodinjstev
predstavilo 767 kuharskih specialitet.
Znak kakovosti 1993, za deset različ¬
nih vrst jedi, je bil po slavnostni maši
dodeljen za sledeče dobrote: za roglji¬
če in medeno pecivo iz Mosta na Soči,
za makovo potico iz Puconcev, za veli¬

konočni venec z jajci iz Senovega, za
pletenico iz Sevnice, za suho salamo
in pršut iz Šempasa, za meso iz tunke
iz Zavrč in za sladko ovčjo skuto in trdi
ovčji sir iz Pivke. Ocenjevanje so opra¬
vili po uradnih pravilnikih o kvaliteti
proizvodov. Program so obogatili pevci
in godci iz vse Slovenije.

ZBILJE

Tamkajšnje turistično društvo je ko¬
nec aprila svojim krajanom razdelilo
več tisoč sadik okenskih rož. Ob akciji
se je v društvo vpisalo 155 novih čla¬
nov. Razdeljeno cvetje bo krasilo okna
štiriinsedemdesetih hiš. Ker je bilo ve¬
liko zanimanja, je sadik zmanjkalo in
ponudbo so ponovili v začetku maja.

ZGORNJE KONJIŠČE

Naselje v radgonski občini, tik ob av¬
strijski meji, je zbirno središče begun¬
cev iz BiH. Zatočišče je dajala tudi do
120 pribežnikom, sedaj jih je še samo
65. Bivalne razmere so ugodne in po¬
skrbljeno je za šolanje osnovnošolcev.
Ker se število brezdomcev zmanjšuje,
bodo preostale preselili v zbirno sredi¬
šče v Vidonce v soboški občini.

ZGORNJI TUHINJ

Ob 150-letnici rojstva zelo priljublje¬
nega cerkvnega skladatelja in zboro¬
vodje, frančiškanskega patra Angelika
Hribarja, so 17. aprila v župnijski cerk¬
vi organizirali zelo uspelo proslavo.
Mešani pevski zbor ..Mavrica" iz Sred¬
nje vasi v Tuhinjski dolini je zapel nekaj
Hribarjevih najlepših pesmi, slavnost¬
ni govorniki pa so opisali patrovo delo
in življenje, ter njegov pomen za cerk¬
veno glasbo.

ŽIRI

Nenadzorovano odlaganje raznega
materiala v strugo je dvignilo dno Po¬
ljanske Sore, ki ob vsakem večjem nali¬
vu preplavlja bregove nad Žirmi in na¬
plavlja pesek in kamenje na travnike. Za
sistematično ureditev in zavarovanje
nabrežij je premalo denarja. Zato vodno
gospodarstvo lahko odpravlja samo
najhujše in najtežje poškodbe. Krajani
negodujejo in se pritožujejo, odgovorni
pa še niso našli ustreznega vira sred¬
stev za reguliranje tega dela Sore.

10

--

vrenje

v

slovenskem

kotlu

s_>

PALICA Z DVEMA KONCEMA

Slovenska vlada je podprla predlog
notranjega ministrstva, da pripravi
zakon o preprečevanju dvojnega dr¬
žavljanstva. Takega zakona doslej pri
nas nismo poznali, saj ga tudi nismo
potrebovali. Odkar pa je trn v peti
169.062 nekdanjih imigrantov iz delov
bivše Jugoslavije, ki so po liberalnem
slovenskem državljanskem zakonu po¬
stali dvojni državljani, je uzakonitev
preprečevanja dvojnega državljanstva
ena od možnosti, da bi se našemu dr¬
žavljanstvu odrekli vsaj nekateri med
njimi.

Toda z enim zakonodajnim zamahom
bo težko doseči želene cilje. Je že res,
da se mnoge države v svetu otepajo
dvojnih državljanov. Zato je bila tudi že
pred časom sprejeta konvencija o
preprečevanju dvojnega državljanstva,
ki zahteva, da mora posameznik
avtomatično izgubiti dosedanje
državljanstvo, če postane državljan
druge države.

Res pa je tudi, da niti v nekdanji, niti
v sedanji državi nismo bili naklonjeni
tako strogemu ukrepu za vse naše iz¬
seljence in zdomce. Tako nekdanja Ju¬
goslavija take pogodbe ni hotela pod¬
pisati. To ne pride v poštev niti za Slo¬
venijo. Mi se držimo načela, da nobe¬
no državljanstvo ne more prenehati

brez volje posameznika. Če pa se ob
tem spomnimo še na vse tiste člene za¬
kona o državljanstvu, ki izseljencem in
njihovim potomcem do tretjega kolena
skrajšujejo pot do pridobitve sloven¬
skega državljanstva, je seveda razum¬
ljivo, da bo izredno težko pripraviti
zakon, ki bo hkrati dovoljeval in
preprečeval dvojno državljanstvo.

Po sedanjih zamislih bi morali ljudje,
ki so pridobili slovensko državljanstvo,
v določenem roku predložiti dokaz o
prenehanju prejšnega državljanstva.
Če tega ne bi storili, bi ministrstvo za
notranje zadeve razveljavilo odločbe o
slovenskem državljanstvu in prizadeti
bi ostali le državljani prejšnjih držav.

Rešitev je torej preprosta, vendar
odpira vrsto vprašanj. Na primer:
zakon o državljanstvu ne pozna
različnih vrst slovenskih državljanov.
Ne ločuje jih na avtohtone prebivalce,
na nove državljane iz republik bivše
SFRJ, na tiste slovenskega rodu in na
druge, ki so si pridobili državljanstvo
predvsem zaradi sklenitve zakonske
zveze s slovenskim državljanom. Vsi ti
ljudje so le državljani z vsemi pravica¬
mi in dolžnostmi, ki jim jih dajejo ali
nalagajo veljavni predpisi.

Omenjeni zakon je tudi omogočil, da
lahko nekdanji interni migranti, ki jim
je prejšnja ustavna ureditev tudi v Slo¬
veniji priznavala jezikovno, versko in
kulturno enakopravnost, pravico
šolanja v svojem jeziku, volilno pravico
in vrsto drugih državljanskih pravic; z
izpolnitvijo minimalnih pogojev, biva¬
nje v Sloveniji na dan plebiscita, prido¬
bijo slovensko državljanstvo. To
možnost je izkoristilo skoraj deset od¬
stotkov prebivalcev naše države. Po¬
stali so slovenski državljani in dvomlji¬
vo je, če bo mogoče ustavnopravno
utemeljiti zahtevo, da bodo za nekatere
dvojne državljane veljala ena merila,
za druge pa drugačna.

Mnogi slovenski izseljenci in njihovi
potomci postajajo slovenski državljani
in za njihovo naturalizacijo ni treba, da
bi se zaradi tega odrekli nemškemu ali
švedskemu državljanstvu. Tudi sloven¬
ski državljani, ki morajo v marsikateri
državi, če si želijo pridobiti njeno
državljanstvo, predložiti potrdilo o od¬
pustu iz slovenskega državljanstva,
slovenske organe lepo prosijo, da jim

pravna država
in moralni politiki

Prepletanje politike in gospo¬
darskega kriminala vse bolj ruši
zaupanje ljudi v politično-eko-
nomsko elito. Nismo naivni in ve¬
mo, da je lahko tudi odkrivanje
afer v službi politično-ekonomske
skupine, ki želi ohraniti oblast ali
se je polastiti tudi s pomočjo pre-
napihnjenih ali celo izmišljenih
afer. Medijem ne gre namreč pov¬
sem zaupati, saj so številni novi¬
narji z neodvisnostjo in etiko bolj
skregani kot ne. Toda tudi če ho¬
čemo kolikor toliko objektivno
gledati na dogajanja pri nas, se
ne moremo izogniti spoznanju, da
v vrhovih nekaj smrdi. Ljudem to
toliko bolj zaudarja, kolikor se ve¬
čajo socialni problemi, z brezpo¬
selnostjo na čelu.

Veliko okoliščin omogoča zlora¬
bo oblasti in politični kriminal. Ta¬
ko na primer volilci niso prereše¬
tali politične in ekonomske elite,
ki se je povzpela v komunizmu.
Kakšna je njena moč in sloga,
smo videli, ko je zlahka zrušila
Demosovo vlado in preprečila pri¬
vatizacijo ... Ko bi takrat sprejeli
privatizacijsko zakonodajo, bi
bilo danes družbeno premoženje
že razdeljeno, tako pa ga lahko
isti ljudje še vedno kradejo. Lju¬
dje, ki so se ravnali po načelu:
„Kar koristi Partiji, je dobro, kar
ji škoduje, je zlo“, so to načelo
rahlo spremenili: „Kar Ml kori¬
sti .. . S tem pa smo že zdrsnili
na tisto najnižjo stopnjo materia¬
lizma, kjer je denar, sveta gospo¬
dar. V njegovem imenu je vse do¬
voljeno: kraja, laž, krivo pričeva¬
nje, izsiljevanje, grožnje in celo
(politični umori). Kaj od tega se ni
že zgodilo pri nas?

Nekateri menijo, da je tako, ker
še ne deluje pravna država. Ne¬
dvomno je taka država še kako po¬
membna in je ne smemo podce¬
njevati. Toda naivno je pričakovati,
da je s pravno državo vse rešeno.
Italija je na primer nedvomno
pravno urejena država, toda to ni
preprečilo katastrofalne poveza¬
ve med politiko in mafijo. Kako naj
bi bilo pri nas bolje, ko je done-

v_>

11

->

davna z nami razpolagala mafijs¬
ka partija? Pravna država je in¬
štrument, orodje, ki ga je mogoče
uborabljati različno. To je seveda
odvisno od ljudi. Iz kitare bo moj¬
ster izvabil čudovito melodijo,
drug pa bo z njo soseda po glavi;
z nožem režemo kruh, v Bosni pa
žal grla. Da bi pravna država kori¬
stila družbi in državljanu, mora
biti v pravih rokah. Z njo morajo
upravljati ljudje, ki imajo (in so
imeli!) krajo, laž, krivo pričevanje,
grožnje, umore ... za ZLO.

Z demokracijo smo dosegli
pravnost in pluralnost. Toda to
lahko še kako hitro zlorabijo lju¬
dje brez moralnih načel. Dvojne
volitve so pokazale, da moralnost
ni bila pomembno načelo pri odlo¬
čanju volilcev. Približno polovici
volilcev se ni zdelo vredno obso¬
diti komunističnih zločinov in kri¬
minala. Posledice so tu! Neobčut¬
ljivost volilcev za moralne vred¬
note je namreč opogumila tiste —
ponovno izvoljene politične in
ekonomske vrhove —, ki se morali
že dolgo rogajo, da nadaljujejo
staro prakso. Od tod afera za
afero. Seveda bi bilo kratkovidno,
če bi nemoralnost pripisali vsem
v politično-ekonomskem vrhu.
Osebno sem celo prepričan, da je
večina poštena in vredna zaupa¬
nja, ni pa dovolj vplivna, ker ni do¬
bila dovolj podpore pri volilcih.

Morda pa je v sedanjih aferah
dobro to, da se bosta pri ljudeh
izostrila moralni čut in zahtev¬
nost. In ker gre za obstoj naše
družbe kot demokratične, si mo¬
ramo čimprej priznati, da je mo¬
ralno oblikovanje otrok in mladih
ter izpopolnjevanje odraslih vsaj
tako potrebno kot pridobivanje
drugega znanja. Naj „napredni“
še tako nasprotujejo uvajanju (re-
ligioznoOetičnega pouka v šole,
nas bodo v to prisilile različne
oblike kriminala, tudi političnega.
Preden nas to preplavi in odnese,
je pametno, da postavimo jezove.
Na tem področju pa lahko kristja¬
ni in Cerkev prispevamo k novim
medčloveškim in družbenim od¬
nosom, saj temelji vsa civilizacija
na krščanski morali.

Drago Ocvirk — DRUŽINA, Ljub¬
ljana, 2. 5. 1993.

\ _

ga  ne dajo, saj tako lahko ostanejo
dvojni državljani.

Lahko se tudi zgodi, da bodo nekda¬
nje jugoslovanske republike za odpust
iz državljanstva postavile take pogoje,
da jih prosilci brez bistvene škode za
svoje življenje ne bodo mogli izpolniti.

Tako lahko vidimo, da bo zelo težko
napisati tak zakon, da bi ta zajel samo
en del palice. Vsaka palica ima dva
konca in tako se lahko zgodi, da bo
s takim predpisom slovenska država
odrekla državljansko gostoljubje tudi
tistim ljudem, ki si jih je srčno želela
pridobiti pod svoj državljanski dežnik.

Alenka Leskovic — DELO, Ljubljana,
20. 4. 1993.

MITJA RIBIČIČ OBSOJEN

Senat Temeljnega sodišča v Ljublja¬
ni je obsodil nekdanjega politika,
danes upokojenca, Mitjo Ribičiča, na
pet mesecev zapora pogojno za dobo
enega leta. To pomeni, da bo moral
Ribičič za zapahe, če v prihodnjem
letu dni zagreši novo kaznivo dejanje.
Poleg tega mora plačati dva tisoč tolar¬
jev sodnih stroškov in 30.000 tolarjev
sodne poprečnine.

Mitjo Ribičiča je tožil Danijel Star¬
man zaradi izjav v pogovoru za Mladi¬
no, v katerem je med drugim dejal, da
„tisti, ki so bili včasih najbolj zvesti
neki ideji, danes najbolj udrihajo ..."
in da mu je znanec, preprost človek s
Primorskega, rekel: „Danijel Starman
je bil v moji partijski celici. On je naj¬
bolj nasprotoval temu, da bi v Semede¬
li (pri Kopru) zgradili cerkvico."

Na prvi glavni obravnavi je obtoženi
izjavil, da je bil povsem prepričan o ti¬
stem, kar je rekel, zdaj pa je toliko bolj,
ker mu to potrjuje veliko ljudi, za katere
prej sploh ni vedel. Kot je dejala Silva
Jereb, ki je pričala prva, je obtožene¬
mu povedala, da je slišala, da je bil
Starman med tistimi, ki so najbolj na¬
sprotovali gradnji cerkvice. Za Starma¬
novo nasprotovanje je slišala le od dru¬
gih. Te govorice je posredovala tudi
Ribičiču.

Kot zadnji je pričal duhovnik Bojan
Ravbar. Povedal je, da so verniki obno¬
vili več sto let staro kapelico, ki je bila
avgusta 1981 vendalsko porušena z
buldožerji. Zato so si prizadevali posta¬

viti nov sakralni objekt, ki pa so mu

mnogi nasprotovali, vendar Starman
ni bil med njimi.

Sodba je zelo zanimiva in nenavadna
za naše razmere, kajti prvič se je zgo¬
dilo, da je bil na zaporno kazen obso¬
jen ..vrhunski" politik, in to zaradi obre¬
kovanja.

Andrej Dvoršak — DELO, Ljubljana,
17. 4. 1993.

ZA RAZISKAVO SUMLJIVIH
POSLOV

Odkar je Slovenija stopila na pot par¬
lamentarne demokracije in državne sa¬
mostojnosti, je čedalje močneje čutiti
potrebo po novem in celovitem prav¬
nem redu, ki bi v skladu s sodobnimi
demokratičnimi načeli zagotavljal za¬
konitost in učinkovito pravno varstvo
ter pospeševal pošteno poslovanje na
vseh ravneh. Afere, ki zadnje dni priha¬
jajo v javnost in upravičeno vznemirja-

f -

afere — pot
v demokracijo

Trenutno se v Sloveniji ukvarja¬
mo bolj s samim sabo kot pa s poli¬
tiko v pravem pomenu besede. Slo¬
venski prostor se počasi napolnju¬
je z raznimi aferami, ki jim ni videti
konca. Ljudje vse bolj izgubljajo
zaupanje v sedanji politični sistem,
ki ga predstavljajo naši politiki.  Vse
več brezposelnih ljudi zmeraj bolj
deli usodo s tistimi, ki trenutno še
hodijo v službo, so pa njihove
„mezde" bolj podobne socialni
podpori kot pa dostojnemu plačilu.
Na drugi strani pa se krepi sloj tako
imenovanih „manegerjev" in sveto¬
valcev, ki s pridom izkoriščajo vrze¬
li v zakonih in si prilaščajo velik del
kapitala, ki pa ne pomeni nič dru¬
gega kot oblast.

Zadnji dve aferi, ki sta dodobra
pretresli politični vrh v Sloveniji
(preprostega človeka lahko kar
prezremo, saj ga nihče ni vprašal,
kako on doživlja vse to pretrese, ko

s_

12

jo državljane, nas na to še posebej
opozarjajo, hkrati pa potrjujejo sum,
da se v naši družbi dogajajo številne
nepoštenosti. Tudi tako imenovano
„divje lastninjenje" je nedvomno ne¬
moralno početje, vendar ga je oblast
iz nerazumljivih razlogov predolgo
dopuščala. Mnogi se sprašujejo, ali ne
postajamo družba brez jasnih moral¬
nih pravil, kjer si lahko razne skupine
prilaščajo veliko premoženje in oblast.
To še toliko bolj zbuja nevoljo, ker se
medtem čedalje večje število državlja¬
nov bojuje za preživetje. Komisija
Pravičnost in mir je že večkrat javno
opozorila na rastoče socialne razlike.
Tokrat komisija Pravičnost in mir zahte¬
va od vseh pristojnih organov, da z vso
doslednostjo, nepristranostjo in zavze¬
tostjo temeljito in do konca razčistijo
vse sumljive zadeve, da bodo v naši
mladi državi vsi dobili zaupanje v njene
ustanove, ki je zdaj močno omajano.

V tej zvezi komisija Pravičnost in mir
odločno odklanja misel, da se z afera¬

mi in domnevnimi nepoštenostmi ni
treba ukvarjati, ker naj bi bilo namesto
tega treba vse sile posvetiti reševanju
in razvijanju gospodarstva. Eno ne
izključuje drugega, ampak ga celo
zahteva. Če hočemo imeti uspešno in
urejeno gospodarstvo ter vse druge
razmere v državi, je nujno potrebno
vse odnose, predvsem pa poslovne,
postaviti na jasna in trdna moralna
načela poštenega gospodarjenja in
zaostrene osebne odgovornosti. Na
vsa odgovorna mesta je treba postaviti
ljudi z visoko moralno zavestjo. Brez
takih ljudi ne bo noben, še tako dober
pravni red, zagotavljal poštenih
odnosov.

Komisija Pravičnost in mir pri Slo¬
venski škofovski konferenci  — SLOVE¬
NEC, Ljubljana, 21. 4. 1993.

BEGUNCI NOČEJO ZAPUSTITI

MOTELSKIH SOB

V motelu Proteus begunci že od 1.
maja ne dobivajo hrane, ker ne

upoštevajo odločitve republiškega
urada za begunce in nočejo izprazniti
motelskih sob, v katere so bili prej na¬
stanjeni. Odločitev o preselitvi vseh
360 beguncev v druga zbirna
središča, in sicer v nekdanje vojašnice
v Postojni, Ilirski Bistrici, Ribnici in na
Velikih Blokah, so na uradu sprejeli za¬
radi zmanjševanja prevelikih stroškov
oskrbe. Postopno naj bi v Sloveniji od¬
pravili vsa manjša središča, ostalo naj
bi le še okoli 15 večjih, z nad 500
begunci.

V postonjski motel Proteus, ki je
poleg vojašnice drugo zbirno središče
v Postojni, so zaradi boljših bivalnih
razmer nameščali zlasti invalide, osta¬
rele in matere z majhnimi otroki. Ko so
v začetku aprila predstavniki urada
seznanili begunce s svojo namero, so
jim obenem tudi povedali, da invalidov
in njihovih družin ne bodo preselili v
vojašnice, češ da bodo zanje poiskali
boljše namestitve . . . Temu so se be-

'• (dalje na strani 34)

"N

živi iz meseca v mesec), sta le del
ledene gore. Samo vprašanje časa
je, kdaj bo na dan prišla kakšna
nova afera.  Vse lepo in prav boste
rekli, saj je to del politike celotne
Evrope. Tudi nekdanji francoski
predsednik vlade je te dni naredil
samomor, ker so odkrili, da je bil
vpleten v nečedne denarne posle.
Res je, moč in denar sta vladarja
sveta. Težava pa nastopi, ko je
treba priti neki stvari do konca.
Tega pa pri nas najbrž ne znamo.
Odkritih je bilo že veliko nepravil¬
nosti in prav zanimivo je, da ni še
noben odgovoren dajal odgovora
za svoje delovanje pred sodiščem.
Vse se nekako postavi pred poseb¬
ne parlamentarne komisije, ki pa
nimajo nobene izvršilne moči. Vsa
stvar se počasi prelaga iz ene mize
na drugo in zaradi hitrosti politične¬
ga dogajanja  vse počasi potone v
pozabo. V resnici pa se v ozadju
lomijo kopja, ki poskušajo zasesti
še tisti preostati prostor, ki je ostal
prazen. To pa je le boj za oblasta
in prevlado. Če človek malo bolj po¬

zorno pogleda za zaveso, bo opazi!
nam zelo znane obraze, ki so takoj
po svojem znamenitem „ sestopu z
oblasti“ zasedli svoja prejšnja me¬
sta. Medtem ko so se v parlamentu
..borili" za pravice delavcev v tovar¬
nah, ko so zavirali lastninjenje, ko
so blokirali delovanje vsakršne
možne in legalne oblasti, ko so si
nabirali točke pri  „ proletariatu", so
čisto „po domače" lastninili vso,
njim še dosegljivo lastnino. Na dan
so potegnili jugoslovanski Markovi¬
čev zakon in polastninili na način,
ko so z 5—10  % vse vrednosti pri¬
dobili upravljalsko pravico nad
90 % vsega premoženja. Ni kaj,
umetnost, ki ji ni para. In kaj po¬
tem? Nič, karavana gre dalje, psov
pa tako nihče več ne sliši.

Vloge se počasi zamenjujejo. Na¬
mesto, da bi bili politiki zaradi nas in
vnašedobro, semizdi, kotdamiob-
stajamo zaradi politikov in njihovih
interesov. Njihova pot se sreča z
našo samo tedaj, ko smo mi pred¬
met njihovega .poželjenja", o lju¬
bezni tukaj res ne moremo govoriti.

Od kje taka ravnodušnost slo¬
venskega volilca? Nezainteresira¬
nost za resnico, ki je kruta in dosti¬
krat boleča, se je prvič pokazala ob
prvih volitvah, ko je prišel na dan
fenomen slovenskega volilca. Mno¬
gi so prvič lahko svobodno volili in
v tem trenutku „veselja“ niso poza¬
bili na tiste, ki so jim omogočili
lahko pridobljen, navidezen stan¬
dard, ugodne kredite in življenje, ki
ni terjalo duhovnega napora. Ja
črni" so bili čisti „klerikalci", pa
čeprav niso točno poznali vsebine
niti „ta črnih", niti „klerikalcev“. To
je bil predznak, ki jim je čisto odgo¬
varjal, in bognedaj, da bi o tem še
kaj razmišljali. To ni fenomen post¬
komunizma, to je dolina solza in
včasih se zdi, kot da živimo v Can¬
karjevem Blatnem dolu, ki pa se to¬
krat nahaja pri Kralju na Betajnovi.

Je morda to pravi odgovor? Ni¬
sem povsem prepričan, toda vidim
nekaj gnilega v tej deželi...,  bi
zapisal Shakespeare.

Ljubo Bekš, Ljubljana, 10. 5.
1993.


13

slike na steni

Pri dekoriranju stanovanja misli¬
mo tudi na slike. Trenutno vlada v
notranji opremi idejni koncept golih
sten, ki jih smatrajo nekateri „za
svete" in se zavzemajo za to, da naj
bi jih ne kvarili z nepomembnimi
slikami in drugimi predmeti.

Če so stene različnih barv ali je
na eni steni tapeta z velikim vzor¬
cem, tedaj seveda ne potrebujemo
slik. V takem primeru resnično ve¬
lja premisliti, če bi poleg pisane ta¬
pete obesili še sliko.

Nasprotno pa postanejo eno¬
barvne in gole stene brez slik hitro
dolgočasne, kar lahko opazujemo
v lastnih stanovanjih, bolnišnicah,
raznih uradnih prostorih in še mar¬
sikje drugje. Med obema skrajno-
stima skušajmo najti vmesno
rešitev.

Poglejmo še, kako je bilo s slika¬
mi v preteklosti! Dekoriranje sten z
njimi je sorazmerno novo. Nekdaj
so stene slikali z živimi barvami ali
pa so jih dekorirali z veselimi tapi¬
serijami. Šele v 15. stoletju so za¬
čeli ljudje obešati na stene slike, in
sicer najprej portrete. Oljnate slike
so postale priljubljene v 16. in 17.
stoletju. Bogati ljudje so začeli kra¬
siti svoje domove s slikami mogoč¬
nih barv in v bogatih okvirih. V 19.
stoletju pa je postalo stanovanje z
mnogimi, velikimi in fantastičnimi

v isti višini.

slikami pojem ugleda in veljave.
Revnejši in preprosti ljudje pa so v
tem času krasili svoje domove z le¬
sorezi v živih barvah, pozneje pa z
oljnatimi tiski kraljevske družine,
lovskih in prigod in lepih deklet.

Iz tega obdobja izvira tudi običaj
obešanja slik zelo visoko, ker so
bili visoki tudi prostori (gradovi). Ta
navada je ostala še v mnogih naših
domovih.

okviri

Šele dobro izbran okvir postavi
sliko na pravo mesto. Moderne
umetniške slike najbolje učinkujejo
v preprostih okvirih, medtem ko
uporabljamo za stare umetniške
slike ornamentirane zlate okvire.
Okviri ne smejo biti prebogati, da

14

Te slike bi lahko namestili stopniča¬
sto, vendar je to lepša rešitev.

ne prikrijejo umetniške vrednosti
slike.

Širina in globina okvira sta odvis¬
ni od velikosti slike in njenih, barv.
Temni sliki se bolje prilagaja orna-
mentiran in večji profil okvira, slika
z nežnim motivom ali drobnimi de¬
tajli pa potrebuje tenak in enosta¬
ven okvir. Podobno je z nefigurativ-
nimi umetniškimi slikami. Večina
slik pa zahteva lažji notranji del ok¬
vira, ki je poslikan ali prevlečen s
platnom, ker slika tako „zadiha“.
Grafike, risbe in akvarele okvirimo
tako, da imajo bel passe-partout.
Barvne reprodukcije naj imajo zelo
preproste okvire in bel notranji rob
papirja, da je s tem razvidno, da
gre za tisk.

kako nameščamo
slike

Ljubitelji umetnosti na Kitajskem
in Japonskem ne razstavljajo umet¬

niških del svojih zbirk na ogled vsak
dan, pač pa jih obesijo le včasih in
uživajo ob njih sami ali v družbi. Sle¬
dimo tej dobri zamisli in ne obešaj¬
mo vseh slik na stene naenkrat,
ampak jih večkrat zamenjajmo.

Nameščanje slik je umetnost. V
prvi vrsti je treba preučiti, kako in iz
katere strani prihaja v sobo svetlo¬
ba. Osvetljene stene so za sliko naj¬
boljše ozadje. Za temno steno je tre¬
ba sliko pametno in previdno iz¬
birati.

Velike in temne slike potrebujejo
veliko prostora, zato jih ne obešaj¬
mo v kot.

Dobro pravilo, ki ga upoštevajo

vse razstave, je obešanje slik tako,
da so s spodnjim robom v enaki
višini, in to ne glede na velikost.
Obešajmo slike simetrično, čeprav
učinkuje simetrija včasih nekoliko
togo. Izogibajmo pa se stopniča¬
stemu obešanju. Bolje je slediti li¬
nijam pohištva in slike obešati po
njih. Tako se proporci ujemajo in
sodelujejo. Slik tudi ne smemo
obešati previsoko, temveč v višini
oči, še bolje v višini oči, kadar
sedimo.

Ogledala sicer ne spadajo k sli¬
kam, vendar jih obešamo na steno,
zato dober svet: ogledalo med dve¬
ma oknoma daje iluzijo večjega
prostora.

OBVESTILO

Spoštovani bralci Naše luči!

Uredništvo se je odločilo, da bo
začelo urejati svoj lastni slikovni
arhiv. Sami veste, da je za vsako
novo številko Naše luči potrebno
pripraviti veliko slik, ki naj bi pope¬
strile in poosebile samo vsebino,
ki jo lahko preberete. Do sedaj je
za to skrbel gospod Branko Roz¬
man, ki je ves svoj prosti čas žrtvo¬
val tudi za to, da je lahko pripravljal
slikovni material. Zato se mu na
tem mestu zahvaljujemo za prene-

katere čudovite slike, ki jih je daro¬
val skozi vsa ta leta. Zato prosimo
vse, ki ste pripravljeni darovati ka¬
kršnokoli sliko za naš arhiv. Slike
so lahko barvne ali pa črno-bele;
na njih je lahko pokrajina ali pa
kakšna znamenitost, družina ali
pa preprost obraz, posnetek dela
mesta ali pa mogočne gore. Veseli
bomo vsakega posnetka, ki nas
popelje v domovino. Prosimo, če
lahko vsako sliko na hrbtni strani
označite tako, da bomo vedeli, kdo
je avtor in kaj slika predstavlja (ka¬
teri kraj, ali pa katero šego . . . )

Tako boste tudi vi sodelovali pri
pripravi Naše luči, ki hoče čimbolj
celostno izraziti utrip Slovencev
po svetu. Veseli bomo vsakega
vašega pisma pohvale ali pa kriti¬
ke, ki bo pripomogla k izboljšanju
same vsebine. Pišite nam, kaj
vam je všeč in kaj bi lahko še
izboljšali. Napišite nam vaše želje
in vtise, da bomo tako lahko sku¬
paj naredili takšno Našo luč, ki bo
postala del vaše družine.

Naš naslov: NAŠA LUČ, Po¬
ljanska c. 2, 61000 Ljubljana, Slo¬
venija.

15

ivan cankar

martin

kačur

življenjepis idealista

DOSEDANJA VSEBINA:

Učitelj Martin Kačur je prestav¬
ljen v Zapolje. Mlad je in poln načr¬
tov za poučevanje naroda. Zaljubi
se v lahkoživo Sitarjevo Minko v Bi¬
stri, ki ga pa dejansko vleče za
nos. V vasi sklene ustanoviti bral¬
no društvo. V gostilni se zato zbe¬
rejo kmetje in delavci. Njegov go¬
vor razvname prepir in pretep. Za
kazen je prestavljen v Blatni dol.

Blatni dol je umazana in zaosta¬
la vas. Kačur se naseli v šoli: ta je
zanemarjena in zapuščena. Pogo¬
vori se z župnikom, ki je posebnež
in pravi kmet. V krčmi na kraju vasi
spozna krčmarjevo rejenko Ton¬
čko, ki ga brž zaprede v svoje mre¬
že. Kačur se z njo poroči, takoj pa
spozna, da se je s tem dejansko
ubil.

Deset let preživi Kačur v Blat¬
nem dolu. Nič več ne goji v sebi
mladostnih načrtov, da bi ljudi izo¬
braževal. Polagoma otopi, začne
pijančevati in počasi propada.
Prepira se z ženo in zaman prosi
za premestitev.

Potem se mu sreča nasmehne.
Prestavljen je v večjo dolinsko vas
Laze. Tja se preseli z ženo in tremi
otroki. Spet je poln upanja na lep¬
še življenje, a pri ženi ne najde ra¬
zumevanja. Zvečer se napoti v
krčmo. Velika družba sedi za mizo
in vsi so že malo omotični.

Kačur se je nagnil mimo speče¬
ga praktikanta in je položil narahlo
svojo roko na njeno.

„ Gospodična Matilda . . . nekoč,
v tistih časih  . . .'

„Saj si pijan, starec /“ ga je preki¬
nila Matilda in mu je odtegnila roko.

Kačur se je obrnil stran in je na¬
pravil teman, užaljen obraz. Pol ga
je bilo upijanilo vino, pol nezaved¬
na, skrita bridkost — ki se je bila
rodila daleč od tega večera in daleč
od teh obrazov. Prijel se je z rokami
za glavo.

„Ne mara me  več."

In takoj je pozabil, kdo ga več ne
mara. Najprej je mislil na suho uči¬
teljico, nato na Matildo, nato na
svojo ženo in nenadoma so se mu
ustavile misli pred Minke belim
obrazom in črnimi očmi.

Dvignil je obraz in se je ozrl po
omizju. Vstal je počasi, zibaje se,
z motnimi, izbuljenimi očmi in je
stegnil roko.

„Kdo izmed vas, ki sedite
tukaj. . . kdo izmed vas je tako
ljubil ?..."

Ugledal je same neznane obra¬
ze, pijane, strmeče, in je utihnil.

Jerin je stopil k njemu in ga je
potrkal po rami.

„No . . . saj je dobro . . . Zdaj se
že razumeva."

„Pa zapojmo."

„Bomo že zapeli. Ne nocoj."

Prinesel mu je suknjo in mu je
posadil klobuk na glavo . . .

Noč je bila hladna. Nebo je bilo
vse posuto z zvezdami in čisto blizu
so bile. Cesta se je svetila kakor
podnevi.

Kačur je postal, zibal se je in je
gledal proti nebu.

„Kam sem zašel? V kakšno
deželo?"

Mislil je naporno in se je do¬
mislil.

,Ne...  Ne bodo me speljali.
Otroke imam in ženo  ..."

Mislil je polglasno, nato je kričal
in se je opotekal po cesti.

„Otroke imam in ženo . . . Zado¬
sti ste mi dali ... Ne maram

več . . . Pustite me na miru . . .
Sam zase  ..."

Postal je, poskušal je glas in je
zapel:

.Ljub’ca moja, kaj si st'rila,

da ti drujga ljubit' greš  ..."

Umolknil je in je bil nenadoma
ves žalosten.

„Težko meni. Zdaj bo že jesen,
bo že zima . . . kakšna je moja
suknja? . . . Kakšno je to življenje?
Čemu ?..."

Prišel je do doma. Od okna se
je spustila senca.

„Hej, ti!" je vzkliknil Kačur in je
stopil hitreje, omahovaje.

Ropotoma in žvenketaje se je
zaprlo okno.

Senca je postala.

.Čakaj no, ti..  . veš, le ča¬
kaj . . . jaz, jaz nisem blag
človek  ..."

Iskal je vžigalice in jih je našel.
Prižgal je ter posvetil in je ugledal
pred sabo, v zibajoči se megli lepe¬
ga fanta s pšeničnimi kodri. Nežna
polt je bila čisto bleda in vodene oči
so strmele nanj v grozi.

„Ti!“ je vzkliknil Kačur, vžigalica
mu je padla iz roke in je ugasnila.

Zamahnil je z roko, zvrnil se je
na tla in senca je utonila v noč.

Vrata so zaškripala.

„Kaj si ti, Kačur?"

Dvignil se je in se je opotekel
počasi proti njej.

„Kdo je bil pod oknom?"

.Kje?"

„Pod oknom."

„ PijanecI Sanjalo se ti je. Spravi
se v posteljo!"

Stopil je v vežo.

.Sanjalo?" je vprašal z zaspanim
glasom in ni več vedel, kaj je
vprašal.

f -\

»ne mara
me več!"

< _ -

16

Slekel se je v sanjah in se je
smehljal blažen: bil je na vrtu in
Minka je slonela ob plotu.

II

Kačur je dosegel štirideseto leto,
pa je bil zgrbljen in upognjen sta¬
rec. Podoben je bil tistim učiteljem
iz starodavne dobe, ki so služili za
cerkovnike in ki hodijo po svetu
kakor  vešče, izgubljeni, polslepi,
neprestano zlovoljni in godrnjajoči.

Zdavnaj so že vsi pod zemljo  —
le tu in tam se prikaže spomin iz
preteklosti, pol strahoten duh iz
teme, pol klavrna karikatura. Z
drobnimi opletajočimi koraki stopi¬
ca v mraku prek ceste, suh, upog¬
njen, s stisnjenimi koleni in s
tresočimi se rokami. Oguljena
suknja se sveti na hrbtu in komol¬
cih, rokavi so prekratki, hlače pre¬
dolge, ozke in gubaste. Iz suknje
mu visi rdeč robec, v desnici drži
tenko palico, v levici tobačnico. Iz
obritega, zgrbljenega obraza gle¬
dajo zlovoljne oči, nos je dolg in
rdeč, na zgornji ustnici leži tobak.
Gre mimo, njuhajoč, godrnjajoč,
ozre se postrani in ošvrkne človeka
z jeznim pogledom, dvigne palico,
če ugleda paglavca.

Toda nenadoma švigne ogenj v
staro, zgrbljeno telo, kadar se
prikaže na ovinku imenitnež,
župan, župnik, uradnik. Prožno in
mladeniško je telo, zvije se, pri¬
klanja do pasu, visoki klobuk se
dotika tal in vesel, srečen, uslužen
smehljaj trepeče v mnogoštevilnih
gubah okoli ustnic in sije iz oči. . .

Zdaj leže v zemlji... Le včasih,
opolnoči, pride suhljat človek v
dolgi, oguljeni, staromodni suknji,
ustavi se pred belo, enonadstrop¬
no šolo, zmaje z glavo, ponjuha ter
utone v noč . . .

Kačur si je izbral za kvartir skrito
krčmo, ki je bila hkrati štacuna.
Tam so se shajali drvarji, zadolženi
kmetje in pijanci po poklicu.

Dokler ni bil pijan, se Kačur ni
brigal za goste. Sedel je v
najtemnejšem kotu in je pil žganje.
Prijetno mu je bilo, čudno hladno,

kakor da bi čutil v lice sence iz Blat¬
nega dola.

In ljudje, ki jih je videl, so bili vsi
kakor iz teme porojeni. Grobo obte¬
sani, brezizrazni, pijani obrazi.
Zakrvavele oči, hripavi, surovi
glasovi. . .

Kadar mu je seglo žganje v glavo
ter mu leglo na jezik, se je ozrl po
družbi. Tam so bili: župan iz Blat¬
nega dola in tajnik, ki je govoril po
nemško, in oberbajtar Samotorec,
vsi tisti zdavnaj znani obrazi. In
zdavnaj znane so bile zgodbe, ki so
jih pripovedovali, njih prepiri so bili
stari, nikoli poravnani, vse je bilo
kakor nekoč . . .

Kačur se je pogovarjal z njimi, se
je prepiral z njimi, razlagal jim je
učene stvari in je govoril po nemško
in v mnogoterih drugih, zelo čudnih
jezikih. Poslušali so ga spoštljivo,
ker so čutiti, da je njihov.

Kadar je bii pijan in se je opotekal,
ga je vlekel domov tisti Andrejaz, ki
ni imel nosa, ker si ga je bil nekoč
v veliki pijanosti sam odrezal.

Sonca ni maral, ne žarka svetlo¬
be. Čutil se je nemirnega, oči niso
videle razločno, zibalo se je pred
njim in pod nogami se mu je zibalo.
Dramilo se mu je v srcu kakor
težak, bolesten spomin.

Rog, kraj nesrečnega spomina.

povest

/-\

nikoli več
ni šel v laze,
kadar je bilo
lepo sončno
jutro

< _

Ob lepem jutru se je napotil v
holme, v samotne laze, da bi se
razgledal po okolici. Tiho je bilo
tam, toda sonce je sijalo, svetila se
je vsaka bilka in na grmovju, na sa¬
motnem drevju se je listje narahlo
stresalo, trepetaje je uživalo luč.

Ozrl se je po ravni.  Vse v soncu.

Še megla, ki je v dolgih pajčolanih
silila proti nebu ter se topila, se je
lesketala kakor pretkana z biseri.
Zlato je oblivalo visoke hiše v
Lazih, okna so gorela. In mir, velik,
prazniški. V daljavi je zažvrgotei
škrjanec s polja.

Kačur je stal s povešeno glavo,
luč mu je slepila oči, srce se mu
je dvigalo z veliko bolečino, kakor
da bi se trgalo iz prsi. . . Nejasne,
polrazumljive misli so se dramile,
so se porajale iz rodovitne svetlo¬
be. Jecljajoče misli, še vse plahe
in nezaupne.

Judi jaz sem nekoč . . . tako
živel... v taki svetlobi... Ni še
dolgo tega . . . kdaj je bilo? . . . Kaj
ne bi mogel? . . . Kaj ne bi mogel
v luč nazaj?" . . .

Trepetal je. Zdelo se mu je, da se
dviga vsa prostrana, svetla pokraji¬
na više, k njemu, in da se dvigajo
holmi, samotni vroči lazi proti
nebu, k soncu samemu. In on sam
se dviga s poljem, s holmi in lazi
in vsa svetloba neba in zemlje je v
njegovih očeh, v njegovem
srcu . . .

Legel je doma na posteljo, obrnil
se je v steno in je ječal. In nikoli
več ni šel v laze, kadar je bilo lepo
sončno jutro . . .

Najbolj srečen je bil, kadar je bil
doma sam z najmlajšim sinom. Pe¬
stoval ga je, igral se je z njim kakor
otrok, prekopicaval se je po tleh,

17

povest

Tudi v Škofji Loki je pot lahko zelo strma.

ljudeh. Šest let mu je bilo, pa je bil

podil se je po izbi, raziskavaI z njim
skrivnosti kuhinje in shrambe.

Čudno pa je bilo, da sta se smeja¬
la obadva redkokdaj in takrat za hip,
sunkoma. Obraza sta ostala zme¬
rom resna, oči so bile motne in ne¬
vesele, igrala in podila sta se z neo¬
kretnimi, težkimi, opletajočimi kret¬
njami, kakor dva starca, ki sta se bi¬
la pootročila in uganjala puste šale.

Lojze je bil slaboten, bolehav
otrok; trebušasto, napihnjeno teles¬
ce na tankih, krivenčastih, nerodnih
nogah; lica sivkasta, vodene polti in
pod visokim, izbočenim čelom veli¬
ke, mirne, plahe oči. Bal se je hrup¬
nih glasov, šumnega življenja, svet¬
lobe. V cerkvi se je tresel, stiskal se
je k zidu in se je oziral preplašen po

komaj shodil in govoril je nerazloč¬
no, jecljaje in težko sopeč.

Kadar sta se igrala in je stopila
nenadoma mati v izbo, sta utihnila
kakor hudodelca. Lojze je pobegnil
in se je skril.

„Le tiščita se skupaj, le rad ga
imej. Že na obrazu mu je zapisano,
da je sin pijanca in da se je rodil
v Blatnem dolu."

Rad ga je imel, ker je bil otrok
Blatnega dola. Bil mu je kakor živa
senca, bolna, skrivnostna, ki jo je
še rešil s seboj, ko so ga bili šiloma
pahnili v luč.

Tone in Francka sta se očeta ogi¬
bala. Kadar se je ozrl Kačur v veli-

( - '

„cfušo si mi

ukradla! “

___

ke, jasne sinove oči, ga je čudno
spreletelo in povesil je glavo kakor
pred nadučiteljem. Nekaj očitajo¬
čega, prezirljivega je bilo v tistih
očeh. Če sta se srečala na ulici, je
stekel Tone hitro naprej ter se skril
za ovinkom, da bi ne hodil z
očetom.

„Sedi, Tone, se bova učila," mu
je rekel nekoč.

„Se bom že sam učil," je odgovo¬
ril Tone uporno.

Kačur je hotel zakričati nad njim
in je dvignil roko. Toda obrnil se je
stran, roka mu je omahnila in ni
spregovoril niti besede. Tisto leto
ga je poslal v mesto, v latinske
šole . . .

Ženo, ki mu je bila prej samo
tujka, je sovražil z vso tiho, bolno
silo onemoglega srca. Ponižen je
bil pred njo, tih in teman. Toda
kadar se je okrenila in je šla skozi
duri ali prek izbe, je gledal za njo
s pogledom, polnim globoke zlobe.

Toliko večje je bilo sovraštvo in
zloba je bila toliko globlja, ker je
ljubil njeno bujno telo bolj kakor
prej. In zdelo se mu je, da mu kaže
svojo kipečo lepoto s prezirljivo,
škodoželjno, vsiljivo prešernostjo,
kakor da bi slutila njegovo sovra¬
štvo in njegovo ljubezen . . .

„Kako se mi poda ta bluza?" je
vprašala pred ogledalom, dvignila
je prsi in se je zasmejala na glas
z živim, hudobnim pogledom. Nato
se je okrenila koketno ter se ozrla
nanj prek rame, da je natanko ujela
njegov topi, zlobni in pohlepni po¬
gled. In zasmejala se je še
glasneje.

Ji, veš, Kačur, jaz pojdem tudi
v čitalnico. Ali poj deš ti?"

„Kaj boš hodila sama?"

„ Zakaj pa bi ne šla sama? Kaj
misliš, da nikogar ne bo, ki bi ple¬
sal z menoj in me spremil domov?"

18

povest

Pogled na marino v Piranu.

Kačurju so vztrepetale ustnice.

Judi jaz pojdem.“

„Pa pojdi! Lep boš v tisti suknji!"

„ Lep! Ker je šlo vse za tvoje cape
in za tiste otroke, ki so tvoji!"

„Tvoji ne?" je vprašala z zlobnim
nasmehom.

„Če so bili, zdaj niso več."

Pomolčal je, nato je vstal in govo¬
ril trepetaje, sunkoma.

,Nič več. Še otroke si mi
vzela!... Ki ne vedo, kaj sem jaz
in kaj si ti..  . Ti, ti si mi vzela več
kakor vsi drugi skupaj!. . . Dušo si
mi ukradla . . . ti!"

Gledala ga je osuplo.

„Kaj si znorel? Kaj pa imam jaz
od tebe? Kaj pa si ti meni dal?"

Oblekel si je suknjo, pomaknil
klobuk na čelo ter pobegnil na
ulico bled in trepetajoč.

„Kam pa, stari?" ga je ustavil ve¬
seli učitelj.

„Nikamor ,“ je pogledal Kačur,
kakor bi se bil zdramil.

„Nadučitelja že imamo!"

„Re s?"

„Ferjan se piše."

„Kako?" je ostrmel Kačur.

„ Ferjan. Iz Zapolja pride sem.
Jutri že pride."

„Ferjan iz Zapolja?"

„ Korenit človek! Steber napred¬
nega učiteljstva!"

„Naprednega . . .? Ferjan?"

„Kaj ste gluhi?"

Kačur si je pomaknil klobuk še
niže na čelo in je hitel v krčmo.

S tresočo se roko je zgrabil ste¬
klenico ter jo izpraznil na dušek.

( - '

„to je bil

ferjan . . .
tisti

pijanec . . .
kleče¬
plazec!"

v__

.Čuda se gode na svetu! Božja
čuda in velika znamenja!. . . Kako
pa je bilo nekoč? Pomislimo poča¬
si..  . no, sezimo nazaj . . . sezi¬
mo, če se da, počasi nazaj in po¬
mislimo, kako je bilo."

Naslonil se je globoko na mizo
ter uprl oči v dlani. Žganje mu je
bilo bušito v glavo in pisane podo¬
be, preveč svetle, preveč nemirne
in migljajoče, so se prikazale pred
njegovimi očmi. . .

„Nocoj vam pa tekne," se je za¬
smejal okrogli štacunar.

„Pa še prinesite!"

Jo je bil tisti Ferjan . . . tisti pija¬
nec . . . klečeplazec. Sam je dejal,
da je klečeplazec . . . , Pokloni se! ‘
je dejal. , Pusti,' je dejal, , racmanu
krivčke in petelinu greben! In bodi/
je dejal, , rajši pijanec kakor idea¬
listi' ... In zdaj je .. . kako je
rekla vrtavka?. . . Zdaj je ste-ber
na-pred-nega  ... o!"

Dvignil je glavo, nasmejal se je
široko, z vsem obrazom, čisto otro¬
ško, in se je okrenil k štacunarju.

„Kaj pravite, Miha? Če bi jaz bil
takrat pijanec in zdaj idealist? Kako
bi bilo? Kaj bi ne bil danes nad¬
učitelj?"

Štacunar se je smejal dobroduš¬

no, kakor se je smejal pijancem, ki
so govorili s težkim jezikom mirne
besede.

„Seveda bi bili."

Kačur je naslonil glavo, gledal je
štacunarja s topim pogledom in ga
je videl, kako se je zibal smehljajoč
daleč v megli.

„ Seveda. Morda že nadzor¬
nik  ... To je . . . človek nikoli ne
ve, kako je treba začeti in kdaj . . .
Ferjan pa je vedel. . . čakal je na
uro kakor mačka na miš.  . .
Mačka je tiho . . . tiho, ne gane se,
ne prede . . . ampak kadar se
prikaže miš.  . . No, prinesite,
Miha!"

Nagnil je steklenico, da bi videl,
če je prazna. Toda pozabil je, čemu
jo je bil dvignil, in padla mu je na
mizo.

,Ali je še treba?" je vprašal
štacunar.

Kačur je odprl oči široko, da bi
ga videl, in ga je ugledal za mizo.

„Še!"

Pijan je bil, njegove misli pa so
bile čudno jasne in svetle in so se
menjale tako hitro, da jih ni doha¬
jat. Kakor da bi se vozil z urnim vla¬
kom mimo pisanih, bežečih po¬
krajin.

bo še

19

iz_

življenja
naših
far _

po _

Evropi

--N

anglija

V---<

Na uredništvo Naše luči je pastoralni
svet Slovenske katoliške misije v Veliki
Britaniji poslal dopis, ki ga deloma ob¬
javljamo in dodajamo odgovor.

Spoštovano uredništvo Naše luči!
V majski številki Naše luči iz nezna¬
nih vzrokov niste objavili našega poro¬
čila iz Anglije. S tem je bila povzročena
naši katoliški misiji v Londonu velika

pastoralna škoda predvsem zaradi ne¬
objavljenih obvestil (vabil) o dveh po¬
membnih verskih prireditvah. Želimo,
da se v prihodnji (junijski) številki bral¬
cem Naše luči v Veliki Britaniji za to
primerno opravičite.

Na uredništvu moramo pojasniti, da
se bomo radi opravičili za vsako napa¬
ko, ki jo bomo zagrešili, posebej še, če
bo prizadejala tako zveste sodelavce,
kakor jih imamo v katoliški misiji v V.
Britaniji. Ne moremo pa se opravičeva¬
ti za stvari, ki jih nismo zakrivili sami.
Vašega dopisa nismo mogli objaviti,
ker je prispel na uredništvo v Celovec
šele 5. maja,  ko je bila NL že natisnje¬
na in razposlana.

Res pa je tudi, da poštni žig na
pošiljki pove, da ste ga poslali dovolj
zgodaj. Za slabe usluge pošte ne mo¬
remo prevzeti krivde nase.

Ob tem primeru lahko le nasvetuje¬
mo Vam in vsem župnijam po Evropi,
da važna obvestila pošljete dvakrat bolj
zgodaj, da se takšne zadrege ne bodo
ponavljale.

Uredništvo.

• Velika noč,  ki smo jo rojaki po
vseh krajih Velike Britanije lepo in slo¬
vesno obhajali, je za nami. Slovensko
bogoslužje smo imeli na cvetno nede¬
ljo v Rothvvellu in Keighlyju, na veliko
soboto v ukrajinski cerkvi v Bedfordu
in na velikonočno nedeljo v Rochdalu.
Da bi londonski Slovenci ne ostali brez
slovenskega bogoslužja na veliko noč,
smo skupaj z njimi obhajali Gosopodo-
vo vstajenje v kapeli Našega doma na
belo nedeljo. Povsod se je našega bo-

Spomin na srečanje z gospodom am¬
basadorjem, Matjažem Šinkovcem,
v Bedfordu.

goslužja udeležilo kar veliko število
rojakov.

• Poleg skupnih srečanj ob sloven¬
skem bogoslužju se rojaki srečujejo
tudi ob družinskih in osebnih praznikih
ter drugih priložnostih. Eden od takih
dogodkov je bilo nedavno praznovanje
Pepce in Izidorja Brcarja iz Castlefor-
da, ki sta naša stara znanca in zvesta

Gospod Stane Svete  — osemdeset¬
letnik.

20

Veselo razpoloženje v slovenskem
domu ob obisku gospe Štefke Kučan.

člana naše katoliške skupnosti v Angli¬
ji. Redno se udeležujeta vseh sloven¬
skih maš in srečanj, ne samo v svojem
kraju, ampak prideta k slovenskemu
bogoslužju tudi v oddaljenejše kraje.
Tokrat so jima domači in prijatelji pri¬
pravili presenečenje, ko so se zbrali na
domu njune hčerke Marije v Shefieldu,
da bi skupaj obhajali 65-letnico  mame
Pepce in srečno upokojitev obeh, saj
je tudi oče Izidor, čeprav že pri 70-tih,
a še tako zdrav in krepak, stopil v
pokoj. Slovenska skupnost v Angliji
jima kliče na mnoga zdrava in srečna
leta zasluženega upokojenskega živ¬
ljenja.

• Še pred praznikom zakoncev
Brcar pa sta imela lepo slovesnost, ki
je šla skoraj neopaženo mimo nas, ro¬
jaka Mici Kelhar in Tone Knaflič. Tako
Mici kot Tone sta vdovela še mlada. Po
nekajletnem samevanju sta prišla do
spoznanja, da je v dvoje lažje in sta
se odločila za skupno življenje.  Tudi
Mici in Tone Knaflič sta redna udele¬
ženca pri naših skupnih srečanjih ob
slovenskem bogoslužju in drugih prire¬
ditvah. Želimo jima vsega dobrega,
predvsem ljubega zdravja in sreče v
njunem skupnem življenju.

• 22. aprila smo imeli priliko udele¬
žiti se slavnostne otvoritve slovenske
trgovinske razstave  v znani trgovski
hiši Liberty sredi angleške prestolnice
(na Regent Street). Pokroviteljica raz¬
stave je bila žena predsednika Milana

Kučana, gospa Štefka Kučan. Na slav¬
nostni otvoritvi po so bili navzoči še zu¬
nanji minister prof. Lojze Peterle, naš
veleposlanik v Veliki Britaniji, gospod
Matjaž Šinkovec, člani gospodarske
zbornice, precejšnje število britanskih
visokih gostov (med njimi nekdanji
obrambni minister g. Nott z ženo, ki je
Slovenka), predvsem pa velika množi¬
ca britanskih in v Veliki Britaniji živečih
Slovencev. Po skromnih ocenah je na
otvoritev te bleščeče razstave, ki je go¬
tovo prispevala lokalizirati Slovenijo na
zemljevidu (Putting Slovenia on the
Map), prišlo nad šeststo ljudi.

V zvezi z razstavo v Liberty pa so
imeli Londončani edinstveno priliko vi¬
deti pravi slovenski kozolec, ki ga je
postavila skupina naših rojakov v sa¬
mem središču Londona (na Russell
Square) ob zvokih harmonike.

Po tem prazničnem dogodku, na ka¬
terega so bili povabljeni vsi Slovenci,
je veleposlanik gospod Matjaž Šinko¬
vec priredil večerjo v čast zunanjemu
ministru gospodu Peterletu in pokrovi¬
teljici razstave gospe Kučanovi, na ka¬
tero je povabil najbolj znane Slovence
v Londonu, med njimi tudi našega slo¬
venskega župnika gospoda Cikaneka.
Župnik je dejal, daje bil v vseh 25 letih
svojega duhovniškega poslanstva v
Cerkvi po -svetu prvič tako ljubeznivo
povabljen na take vrste prireditev in
srečanj s strani naših uradnih pred¬
stavnikov zunaj Slovenije. V domovini
ga je do nedavnega le zloglasna Udba
uradno „vabila“ na tako imenovane
.pogovore" (beri: zasliševanja). Prepri¬
čani smo, da gremo pravim svobodnim
časom naproti.

Ob 65. rojstnem dnevu Pepce
Brcarjeve.

• Naš slovenski dom v Londonu je
23. aprila obiskala gospa Kučanova.
Predvsem si je želela v našem domu
srečanja z misijonsko zdravnico sestro
Agnes Žužkovo, s slovenskimi dekleti
„au-pair“, študentkami in drugimi slo¬
venskimi ženami v Londonu. Njena že¬
lja se je uresničila s številno navzoč¬
nostjo Slovenk, živečih v Londonu, in
sestre Agnes, ki ji je izrekla dobrodo¬
šlico, dekleta pa so ji poklonile šopek

Gospa Kučan izroča darilo župniku
Cikaneku.

21

Melita in Bojan Furlan
s hčerkico Veroniko.

cvetja z rožmarinom. Gospa Kučanova
se je za prijazen sprejem lepo zahvalila
ter sestri Agnes izročila ljubeznivo da¬
rilo iz domovine in lep šopek cvetja.
Prav tako je tudi gospodu župniku
gospa Kučanova poklonila domače
darilo in se tudi njemu zahvalila za go¬
stoljubnost, ki jo izkazuje v domu slo¬
venske katoliške misije. S sestro
Agnes, dekleti in ženami se je dolgo
zadržala v prijetnem in prijateljskem
pogovoru. Predvsem jo je zanimalo,
pod kakšnimi pogoji naša dekleta tukaj
živijo, študirajo in delajo. Ob slovesu
je izrazila zadovoljstvo ob svojem obis¬
ku v Našem domu in nam vsem želela
vse dobro, prisotni pa smo ji naročili
lepe pozdrave za gospoda predsednika
republike.

• Lani sta Beti in Simon Pikovnik
iz Slovenije pripeljala 7-mesečnega
sinka Tomažka, ki ga je na srčku tako
uspešno operiral slavni zdravnik dr.
Stark, letos pa sta prišla v istem mese¬
cu k nam v London Melita in Bojan
Furlan z 9-mesečno hčerkico Veroni¬
ko, ki se je rodila s težko srčno napako
ali bolje napakami (kar petjih je imela).
Tudi malo Veroniko je z enim samim
(3-urnim) kirurškim posegom nadvse
uspešno operiral isti dr. Stark. Že po
nekaj dneh po operaciji se je lahko
opazila velika razlika v zdravstvenem
stanju Veronike. Kljub težkim finanč¬
nim bremenom sta se Furlanova, iz
Frama pri Mariboru, presrečna vrnila
s popolnoma zdravo hčerkico domov.
Mali Veroniki iz srca želimo nadaljnjo
zdravo rast in razvoj.

• Naš dobri rojak, ponosen in nad¬
vse zvesti Slovenec, gospod Stane

Svete iz Bamptona pri Oxfordu, je
letos, dne 30. aprila, obhajal svojo
osemdesetletnico.

Gospod Stane izhaja iz številne, po¬
štene, versko in narodnostno zavedne
Svetetove družine iz Bežigrada v Ljub-
jani, ki je dala narodu več katoliško
vzgojenih fantov in deklet. Stane in
njegov pokojni brat Ivan, ki sta bila
dvojčka, sta se še pred vojno neumor¬
no udejstvovala v raznih fantovskih
(katoliških in narodnih) združenjih ter
z njimi povezanimi prireditvami. Zaradi
svoje visoke postave in strumnega na¬
stopa sta bila znana po celi Ljubljani.
Med vojno ju je doletela italijanska in¬
ternacija. Kasneje pa sta se kot zaved¬
na Slovenca in katoličana pridružila
antikomunističnemu odporu. Posebno
Stane je bil v bojevanju odličen stra¬
teg. Tudi po prihodu v Anglijo je bil za¬
poslen pri vojaških ustanovah v bližini
(Morda. Tako mu je vojaško življenje
postalo vsakdanji kruh in danes z njim
ne morete imeti pogovora brez vojaške
vsebine.

Kot svojemu zvestemu članu mu slo¬
venska katoliška misija v Angliji želi še
mnogo zdravih in srečnih let. Čestit¬
kam se pridružujejo mnogi rojaki, ki ga
osebno poznajo.

avstrija

LINZ

Tudi letos smo velikonočne obrede
slovesno obhajali. Za procesijo smo
zdaj prvič imeli oljčne vejice. Tudi Av¬
strijci so se zanimali zanje in so prosili
za vsaj majhno vejico.

Obrede na veliko soboto in nedeljo
je opravil g. župnik Ludvik Počivavšek.
Na veliko noč smo imeli kot po navadi
tudi agapo v našem centru.

21. marca smo praznovali v centru
rojstni dan našega natakarja, cerkve¬
nega pevca in odbornika cerkvenega
odbora g. Martina Dominka. Obenem
smo pa tudi obhajali god sv. Jožefa. Že
v cerkvi se je poznalo, da nas je obis¬
kal naš stari pevec Jože Kutnjak in
drugi član cerkvenega odbora Jože

Lesjak. Vsi so nam ugasili žejo in po¬
ravnali račune. Lepa hvala.

18. aprila smo pa praznovali 85.
rojstni dan našega najstarejšega člana
Ivana Tkalca. Ker ga je zadnje dni zelo
mučila bolezen, mu ni bilo mogoče iti
v cerkev in center, zato smo mu podari¬
li košaro kar na njegovem domu. V
imenu Slovenske skupnosti v Linzu so
ga pozdravili g. župnik Ludvik Počivav¬
šek, g. Grandovec, Antonija in Anton
Zore. V kraju njegovih otrok in sorodni¬
kov mu je hčerka Marija prebrala lep
nagovor. V centru smo pa vseeno ob¬
hajali naprej in to rojstni dan g.
Schvveighofer in Stanka Duhaniča.
Gospa Kristina nam je tudi za to priliko
spekla potico, četudi težko dela; zato
jo je imenoval govornik kraljico potice
za naš center. Tudi g. Stanku se mora¬
mo lepo zahvaliti za vse, kar sta z nje¬
govo ženo Anico dobrega naredila za
naš center. Vse so pa pogostili z gola¬
žem, potico, pecivom in pijačo. Vsem
kličemo še na mnoga leta in Bog
plačaj!

Z,i materinski dan je bilo manj obis¬
ka kot po navadi. Bilo je pa vseeno
lepo. Vse je za materinski dan pogostil
center s torto in kavo. G. župnik Poči¬
vavšek je pa naredil mamicam zares
lep nagovor.

V Odrancih je 22. 2. 1993 umrl g.
Ivan Flozjan, oče naše dolgoletne ku¬
harice Anice Duhanič. Rodil se je 12.
5. 1904 v Odrancih. Otrokom in vsem
sorodnikom izrekamo iskreno sožalje,
posebno pa ge. Anici. Naj počiva v
miru!

Pokojni Ivan Hozjan iz Odrancev.

22

Ob 85. rojstnem
dnevu Ivana
Tkalca.

Ko smo si dali roke, smo čutili medse¬
bojno pripadnost in živega slovenske¬
ga duha, in iz cerkve smo odšli bolj
odprti, bolj vedri in mnogo bolj poveza¬
ni. Tako je pater Tomažič s tem poseb¬
nim praznikom obogatil dunajske
Slovence.

Barbara Hočevar Balon

belgija

v.--

DUNAJ

Zlata maša patra Ivana Tomažiča

V nedeljo, 25. aprila 1993, je bila
slovenska cerkev na Dunaju nabito
polna vernikov in tudi nevernikov. Zbra¬
li smo se, da bi ob njegovem prazniku,
zlati maši, pozdravili Slovenca, ki ga
vsi tako globoko spoštujemo: patra
Ivana Tomažiča.

Koncerta mešanega pevskega zbora
iz Celja pod vodsvom Pavla Bukovca,
ki je bil v čast jubileja na predvečer v
slovenski cerkvi, se je udeležila tudi
veleposlanica Slovenije, dr. Katja Boh,
zlate maše pa konzul Jože Hlep. So-
maševala sta bivši dunajski slovenski
župnik dr. Štefan Ferenčak in sedanji
župnik Tone Štekl. Slavljencu so
čestitali dr. Peter Vencelj, državni se¬
kretar za manjšine in Slovence po
svetu, v imenu Mohorjeve družbe dvor¬
ni svetnik dr. Valentin Inzko, v imenu
študentskega doma Korotan in Svetov¬
nega slovenskega kongresa pa mag.
Tone Levstek, ki mu je podaril bronasti
kipec ..Venetskega konja".

„Nič od tistega, kar sem v mladosti
načrtoval, mi ni uspelo," je v svoji že
kar neverjetni skromnosti dejal pater
Tomažič, ko je orisal svoje življenje. Ob
tem smo se vsi nasmehnili. Osemletni
deček, ki je moral zapustiti dom v Brki¬
nih, kasneje študent bogoslovja in kla-
retinec v italijanskem Frascatiju in v
Španiji ter po vojni kaplan v klaretinski
cerkvi Rimu: vse šole in poklic v tujih

jezikih, nikoli v ljubljeni Sloveniji. Ven¬
dar so, kot je zapisano, pota Gospodo¬
va nenavadna: namenjeno mu je bilo,
da bo še posebej znan, spoštovan in
uspešen v delu za slovenski narod in
jezik. Ko so ga poslali na Dunaj, da bi
pomagal bolnim in umirajočim, je skle¬
nil, da bo zbral Slovence in delal zanje
tam, kjer je. Poleg svojega osnovnega
poslanstva, ki ga seveda še vedno za¬
vzeto opravlja, je uvedel slovensko bo¬
goslužje in tako ustvaril celico, okoli
katere je zrasel Slovenski pastoralni
center. Sezidal je dom Korotan za koro¬
ške študente, v zadnjih letih pa se je
posvetil študiju venetologije, ki podaja
nov pogled na slovensko zgodovino.
Skupaj z zgodovinarjem dr. Joškom
Šavlijem in Matejem Borom se je lotil
skoraj nepremagljive ovire: spremeniti
osnovno ideološko naravnost uradne
zgodovine, ki le s težavo in počasi
sprejema dejstvo, da bi bilo o nekate¬
rih večnoveljavnih resnicah morda le
treba podvomiti, jih ponovno preveriti
in na novo osvetliti. S svojo vztrajnost¬
jo in premočrtnostjo, z močjo prepriča¬
nja in znanjem, ne nazadnje pa tudi s
svojo izredno velikodušnostjo je pater
Tomažič kakor ustvarjen za to nalogo.

Sam pater Tomažič se je dolgo in
vztrajno upiral, da bi petdesetletnico
posvetitve javno praznoval. Skromen,
kot je, je trdil, da praznikov preprosto
ni vajen in da se v resnici najbolje po¬
čuti v resničnem življenju, v boju proti
slabemu ali v boju za dobro stvar. Prav
je, da smo ga prepričali, saj je bila ta
zlata maša čustveno močno doživetje,
ki ga nihče od prisotnih ne bo pozabil.

LIEGE-LIMBURG

Imeli smo lepo veliko noč. Slomšek
je v Eisdenu in Hoevezavelu s svojo
pesmijo doživeto pozdravljal vstalega
Zveličarja.

Po cerkvenih slovesnostih sta Slom¬
šek in Naš dom pevce in vernike pova¬
bila na velikonočno srečanje in vse po¬
gostila z velikonočnim žegnom.

Takoj po veliki noči so naši v avtobu¬
su, ki ga je organizirala ga. M. No-
vak-Čotar, obiskali Poljsko in videli
marsikaj lepega in zanimivega. Poljska
ima bogato zgodovino.

Pri prvomajski povorki v Genku je s
svojo skupino v narodnih nošah nasto¬
pal tudi Naš dom in vzbudil lepo po¬
zornost.

Cverletovim v Mechelenu je tretji
otročiček, ljubka hčerkica Monika, na¬
pravila veliko veselje. Tako imajo sedaj
dva fantka in punčko. Iskreno čestita¬
mo! Oče, prof. Karel, in mama Margriet
sta odlična pevca pri Slomšku in za
vsako pevsko vajo napravita 200 km.
Dolgujemo priznanje in hvaležnost za
njuno osveščeno požrtvovalnost. Bog
živi vseh pet!

Mrgoletovi v Houthalenu imajo že tri
vnučke. Pri Rak-Mrgoletovih imajo
hčerko Nejko in sina Janija; pri Bojanu
in Svetlani Mrgole pa sina Dimitrija.
Naj jih skrivnost velikonočnega jutra
podpira in vodi pri vzgoji.

Peto srečanje vseh treh Slovenij na
Sv. Višarjah v organizaciji Sveta slo-

23

Družina Rušt-
Cormont iz Char-
leroi. Očeta in
mater obkroža
sedem sinov:
Christophe, Jo-
nathan, Gwe-
nael, Gaetan,
Loic, Pavel in
mali Zaccharie.

venskih krščanskih izseljencev v Evro¬
pi bo 8. avgusta 1993.

Na kraju, polnem duhovne in narav¬
ne simbolike, bomo oči, srce in duha
obogatili z vrednotami, ki nam kažejo
zanesljivo smer v srečnejše in bolj ure¬
jeno življenje Slovenije, Evrope in
sveta.

Pridite! Povabite prijatelje!

Naj svet po nas postane vsaj malce
boljši, bolj človeški!

CHARLEROI-MONS-BRUXELLES

Kar po vrsti nekaj novic: Sporočamo
veselo vest, da je g. Marco Hinič iz
Chatelineau popeljal pred oltar  svojo
izvoljenko gdč. Agnieszko Wojewoda,
in sicer v soboto, 17. aprila t. I., v žup¬
niji Koscielisko (okraj Zakopane) na
Poljskem. Mladi družini polno sreče in
blagoslova na skupni življenjski poti.

Izs. duhovnik je krstil  v soboto, 17.
aprila 1.1., v dekanijski župni cerkvi Sv.
Petra in Pavia v Chatelet, hčerkico
prvorojenko — Wendy po imenu —, ki
se je rodila 23. 8. 1992 v Charleroi,
v družini Scohy-Moyaux iz Jumet. Is¬
kreno čestitamo!

Sedmega sina v družini Rušt-Cor-
mont iz Charleroi je krstil  izs. duhovnik
v nedeljo, 2. maja t. I., v kapeli St. Jo¬
seph v Montignies-Neuville, kjer ima¬
mo redno vsak mesec slovensko ma¬
šo. Mali Zaccharie se je rodil 26. 1.
1993 v Charleroi. Srečni materi ge.
Marylina in očetu g. Gabrijelu iskreno

čestitamo in želimo, da bi vseh sedem
sinov lepo krščansko vzgojili. Naj še
to povem, da je očeta teh otrok, g. Ga¬
brijela, krstil leta 1957 ljubljanski škof
dr. Gregorij Rožman.

' ->

francija

- -*

PARIZ

Maša za Slovence je vsako nedeljo
ob petih popoldne  v cerkvi sv. Terezije,
poleg Slovenskega doma.

Krščen  je bil Guillaume Pezdir, sin
Patricka in Chantal iz Blanc Mesnila.
S starši se vsi veselimo mladega
kristjana.

Svet slovenskih izseljencev v Evropi
(SSKIE)  — V soboto, 17. aprila 1993,
so predstavniki SSKIE predstavili svojo
organizacijo ljudem iz slovenske
župnije v Parizu. Udeleženci so z
največjim zanimanjem sledili izvaja¬
njem predsednika g. Branka Zorna, ki
je govoril o prvih početkih gibanja in
nato nadaljeval s predstavitvijo name¬
nov SSKIE: ohranjati in gojiti slovenski
jezik in slovensko kulturo med sloven¬
skimi izseljenci po Evropi; poudaril je
pomembnost krščanske usmerjenosti
gibanja. Gospa Verena Koršič Zorn je
orisala kratko zgodovino SSKIE, bla-
gajnica ga. Minka Blachon je iz pravil

prebrala mesta, ki se nanašajo na
način delovanja in na članstvo. Pred¬
sednik je opozoril, da bodo odslej v
Sloveniji upoštevali vsa društva, ki se
ukvarjajo z izseljensko problematiko
(ne samo Slovensko izseljensko mati¬
co) in da se zato moramo čimbolj
združevati, če hočemo zaprositi za
pomoč pri sekretariatu za Slovencu po
svetu. Nato pa je predstavil tri točke:
Srečanje na Sv. Višarjah, načrtovano
brošuro o zgodovini Slovencev ter
Groupe d’Etudes Slovenes. SSKIE, ki
bo imel svoje letno srečanje in občni
zbor v dneh 15. in 16. maja v Sloven¬
skem domu v Parizu, želimo obilo
uspeha pri njegovem nadvse potreb¬
nem delu za slovenske izseljence.

Umetnost nas povezuje

Ob slikarski razstavi sester Dolinar
in koncertu Ramovš Consorta

Ponedeljek, 26. april 1993, bo ostal
zapisan v zgodovini Društva Slovencev
v Parizu in vse slovenske pariške skup¬
nosti kot dan izjemnega kulturnega do¬
godka. Društvo je namreč v sodelova¬
nju z občino Chatillon (Pariz) in Zdru¬
ženjem chatillonskih umetnikov pripra¬
vilo razstavo sester Marjetke in
Andreje Dolinar ter koncert skupine za
staro glasbo Ramovš Consort.

Presenetljivo veliko število ljudi, med
katerimi je bilo mnogo Francozov, je do
kraja napolnilo slavnostno dvorano v
občinski palači, kjer se je odvijal urad¬
ni del prireditve. Sam chatillonski žu¬
pan Jean-Pierre Schosteck  (ki je prav¬
kar postal senator) je želel predstaviti
umetnici (osebno je bila sicer prisotna
samo Marjetka), še prej pa Slovenijo.
Besede, ki jih je izrekel, so bile res be¬
sede občudovanja in spodbude. Slove¬
nijo in Slovence je pohvalil za njihovo
dostojanstvo in usmerjenost, s kateri¬
ma so zmogli prenesti najprej vojaški
napad, nato pa na miren način speljati
svojo državo v demokracijo, kar bi
lahko bilo za zgled vsem ostalim repu¬
blikam bivše Jugoslavije. Poudaril je
tudi dejstvo, da umetnici izhajata iz
tiste generacije Slovencev, ki je morala
nasilno zapustiti domovino, a je z ne¬
zmanjšano ljubeznijo nadaljevala svoj
boj za obstanek in za boljšo bodočnost
daljne domovine. S svojim razmišlja¬
njem je župan dal samemu kulturnemu

24

dogodku tudi širše moralne in skoraj
politične razsežnosti. Za g. Scho-
steckom je prevzel besedo občinski
odbornik za kulturo Jean-Pol Hindre in
nanizal nekaj misli o umetnicah in raz¬
stavljenih delih. Poudaril je poseben
značaj obeh slikark, v katerih se evrop¬
ska tradicija prepleta z daljnim argen¬
tinskim temperamentom. Posebej je
omenil toplino in žar barv, pa tudi lirični
pridih umetniškega izraza. V imenu
Društva Slovencev je nato nagovoril
prisotne in se zahvalil občinski upravi
dr. Janez Zorec (predsednik g. Janez
Ložar je zaradi službenih obveznosti
prišel nekoliko kasneje). Umetnico (pa
tudi njeno sestro Andrejo, ki jo je Mar¬
jetka imela ves čas v mislih) in prisotne
člane Ramovš Consorta je nato števil¬
no občinstvo že v občinski palači na¬
gradilo z burnim ploskanjem. Med
udeleženci je bilo več uglednih oseb¬
nosti: dr. Beno Lukman, uradni pred¬
stavnik Republike Slovenije na sloven¬
skem veleposlaništvu v Parizu, pred¬
stavniki Slovenske katoliške misije v
Parizu prelat Nace Čretnik, g. Martin
Retelj in g. Silvo Česnik, člana odbora
za kulturo pri chatillonski občini g. An-
selme in g. Letellier, več likovnih umet-

SVET SLOVENSKIH
KRŠČANSKIH IZSEUENCEV
V EVROPI

vabi na

5. Višarsko srečanje

7. in 8. avgusta 1993

Sobota, 7. 8., ob 16. uri
v župnijski dvorani v Žabnicah
(Camporosso)

okrogla miza Informacija 1993
(o časopisju in drugih medijih v
slovenskem prostoru)

ob 20.30 Koncert
v župnijski cerkvi v Žabnicah

Nedelja, 8. 8., ob 9. uri
romanje/peš/ na Sv. Višarje iz
Žabnic, med potjo križev pot.

ob 13. uri sv. maša
v višarski cerkvi

Jean-Pierre
Schosteck, sena¬
tor in župan v
Chatillonu, prelat
Čretnik in dr. Luk¬
man, odpravnik
poslov Slovenske
ambasade v Pari¬
zu (v sredi) na
slikarski razstavi
sester Dolinar.

nikov (med njimi tudi slovenski, ki
živijo in ustvarjajo v Parizu).

O razstavljenih delih je bilo slišati
pohvalne besede. Ljudje so le s težavo
zapuščali občinsko palačo, a vendar z
zavestjo, da se bo umetniški užitek na¬
daljeval s koncertom.

Ob 20,30 se je tako začel drugi del
tega izrednega večera. V cerkvi sv. Te¬
rezije ob Slovenskem domu so nasto¬
pili glasbeni umetniki Ramovš Consor¬
ta, ki jih umetniško usmerja flavtist
Klemen Ramovš. Poleg njega sestav¬
ljajo ansambel še Marjana Bencina —
sopran, Nebojša Bugarski — violonče¬
lo in Vladimir Mlinarič — čembalo.
Skrbno izbran spored je že po prvem
delu navdušil polno zasedeno cerkev.
Obsegal je dela Isaaca Poscha (Har-
monia concertans: Cantate Domino,
Veni Sancte Spiritus, Si bona suscepi-
mus, Ecce Dominus veniet, Ecce
quam bonum, Magnificat), Giovannija
Battista Bononcinija (Divertimento
VII), Paola Benedetta Bellinzanija (So¬
nata ottava, Opera terza), Arcangela
Corellija (Follia) in Georga Friedricha
Handla (Cantata Pensieri notturni di
Filli). Ansambel je z ubrano in dovrše¬
no igro pokazal visoko profesionalno
raven in velik smisel za subtilno inter¬
pretacijo v času že precej odmaknje¬
nih del.

Kulturni dogodek med pariškimi Slo¬
venci je prerasel lokalnost in pokazal,
kako se lahko v umetnosti povezujeta
zdomstvo in domovina. Meje in razda¬
lje so odpadle, počutili smo se kot ena
duša in eno telo.

Umetnicama Marjetki in Andreji Do¬
linar ter glasbenim poustvarjalcem
Ramovš Consorta se iz srca zahvalju¬
jemo za čudovite trenutke, ki smo jih
preživeli z njimi v znamenju edinstvene
harmonije, in jim želimo veliko uspe¬
hov na izbrani umetniški poti, posebno
še na bližnjih prireditvah na Dunaju, v
Tinjah in Portorožu!

V. Koršič Zorn

Majsko srečanje,  v soboto, 1. 5., ki
ga je s svojimi instrumenti in muziko
poživljal znani Štefan Nanut iz Stare
Gorice, je v prijetnem vzdušju ob šte¬
vilni udeležbi res lepo uspelo. Društvu
Slovencev in vsem, ki so sodelovali, se
zahvaljujemo za lep večer in jim krepko
čestitamo.

V nedeljo, 9. maja, smo pri maši mo¬
lili za slovensko pisateljico iz Gorice
Ljubko Šorli-Bratuž, ki je umrla 30. 4.
Njenega moža skladatelja in kulturne¬
ga delavca Lojzeta Bratuža so fašisti
zastrupili leta 1936. Po maši je gospa
Verena Zorn govorila o pokojni pisate¬
ljici, Marie Noelle Kazalec in Janez
Zorec pa sta občuteno recitirala dve
njeni pesmi.

CORMEILLES-EN-PARISIS

4. maja smo pokopali Jožefa Brica,
starega 66 let, doma iz Dornberka.
Umrl je 28. 4. v bolnici za posledicami
težke bolezni. V Franciji je bil od 1957.
leta. V nedeljo, 23. maja, božanj maša
v slovenski cerkvi.

25

PAS-DE-CALAIS

Mericourt  — Na dan velike noči je
g. Stanko Kavalar zapustil Francijo.
Vrnil se je v domači kraj v Slovenijo.
Po zdravniškem nasvetu, da je tako
bolje za njegovo zdravje, se je odločil.
Zdravnik mu je namreč dejal: „Domači
zrak in mirno okolje vam bo vrnilo vsaj
nekaj energije." Prve dni je res zgleda-
lo tako, škoda, da zadnja vznemirljiva
poročila ne odgovarjajo v celoti tej
optimistični napovedi.

V velikem tednu smo mu iz Pariza
pomagali na njegovem pastoralnem
področju. Vsi so ugotavljali, da je bilo
njegovo delo zelo obširno in plemenito
v vsem. Leta in leta je delal v Gospodo¬
vem vinogradu kot zvest in plemenit
duhovnik. Njegova vera v Boga in za¬
upanje v Marijo sta ga vodila iz kraja
v kraj, od družine do družine, ker je
hotel biti vsakemu živa priča božjega
dela v svetu. Ljudje so ga imeli zelo
radi, saj se je razdajal vsem v prid
božje veličine. Veliki teden je bil za vse
v Mericourtu in v okolici nekaj lepega,
globokega, a, na žalost, tudi čas
zaskrbljenosti, ko smo videli, kako g.

19. 8. 1992 je bila blagoslovljena nova
kapela na Kredarici. Naš fotograf (Ma¬
tija Lindič) je 5. 8. ujel, kako so ..po¬
stavljali" zvonik.

Stanko trpi v svojem telesu. Res je, da
je ljubil svoje ljudi, pa poudariti je
treba, da je bil zelo priljubljen pri lju¬
deh, ki jim je služil v imenu Gospodo¬
vem. Ves teden so ga ljudje obiskovali
in kljub svoji bolezni je vsakega spre¬
jel, se z njim pogovoril in mu dal na¬
svet, kako naj v bodoče živi svoje
življenje. Kljub bolečinam je za vsake¬
ga imel nasmeh in mu znal vliti zaupa¬
nje in vero v lepše življenje.

Na veliko noč smo vsi trije duhovniki
iz Pariza somaševali z njim. Lepo je pel
z ljudmi .Kristus je vstal od smrti." Ka¬
pela v Mericourtu je bila nabito polna,
vsak se je hotel posloviti od g. Stanka.
Zunaj kapele so si ljudje govorili: „To
je res prava velika noč!"

Na koncu velikonočne maše, preden
so se ljudje začeli osebno poslavljati
od g. Stanka, gaje v imenu farne skup¬
nosti nagovorila gospa Pepca Fon, roj.
Oblak:

.Prečastiti gospod župnik!

Minilo bo 35 let, odkar ste prišli med
nas. Kako hitro čas mineva. Dobili smo
dobrega duhovnika.

Nihče, naj si bo v stiski ali v trplje¬
nju, ni zaman potrkal na Vaša vrata.
Dobil je tolažbo in pomoč ter spoznal
Vašo neizmerno dobroto in požrtvoval¬
nost: čeravno ste bili utrujeni, ste bili
takoj pripravljeni pomagati.

Črpali ste moč v veri in Vaš ideal je
bil: Tam, kjer je dobrota, tam je Bog.
Kako nam boste manjkali, gospod
župnik! Globoko bomo občutili Vaš
odhod; naše misli in naše molitve Vas
bodo spremljale preko meja.

Iskrena hvala Vam za vse, gospod
župnik. Naj Vam bo Bog bogat plačnik
za vse, kar ste naredili za nas. Obenem
Vam želimo vse najboljše za Vaš go-
dovni dan svetega Stanislava."

' -—.

nemčija

■->

STUTTGART-okolica

Kje mamici bi rož nabral?

Letošnja proslava materinskega
dneva, ki smo ga izjemoma praznovali
že v nedeljo, 2. maja, je stala pod ges¬

lom „Kje mamici bi rož nabral?". Tako
se glasi vprašanje v Slakovi pesmi Ma¬
mici. Da smo materinski dan premak¬
nili za teden dni poprej, smo kaj lahko
utemeljili. Samo v nedeljo, 2. maja, so
lahko prišli materam čestitat pevski
zbori Vesela pomlad z Opčin pri Trstu,
ki so slovenske melodije že ponesli v
Pariz, Berlin, Zurich, Rim, Prago, na
Švedsko, v Avstrijo in v Kanado. To pot
je bil na vrsti Stuttgart.

Slovenski otroci in mladinci iz Stutt¬
garta in okolice so izpolnili prvi del
sporeda v dvorani z godbo, petjem in
deklamacijami. Dvanajst deklic v na¬
rodnih nošah je simbolično predstav¬
ljalo 12 cvetlic za mamicin šopek:
zvonček, mačico, trobentico, vijolico,
vetrnico, spominčico, marjetico, vrtni¬
co, tulipan, narciso, mačeho in mak.
Ko jih je Kraljica pomladi — prav tako
deklica v narodni noši — po zaigrani
in zapeti Slakovi melodiji Mamici pova¬
bila: .Pridite cvetke, iz tal poženite, se
v šopek povijte, za mame, za mame,
da jih prevzame vaš vonj, vaša barva,
da jih pozdravite same", so simbolične
cvetke stopile pred mikrofon in v svojih
barvah predstavile materine kreposti.
Potem so šli muzikantje in mladi pevci

Med počitnicami lani se je 4. avgusta
slovenska mladina iz Stuttgarta odpra¬
vila na Triglav. Tudi letos imajo v načrtu
obiskati kralja Julijcev.

26

Zbori Vesela pomlad z Opčin pri Trstu
so za prvomajske počitnice obiskali
Stuttgart. Ogledali so si mestno
središče, živalski vrt, Mercedesov
muzej in peljali so se tudi na Trubarjev
grob v Tubingen-Derendingen. V nede¬
ljo, 2. maja, so nastopili na materinski
proslavi, okinčani s slovenskimi muzi¬
kanti, ki so k programu skupaj z otroki
Sobotne šole prispevali svoj delež.

še na zeleno travco po nove bele mar¬
jetice, nežne spominčice in modre vijo¬
lice. Tako je bil šopek v čast blizu 100
zbranim materam resnično pester in
dehteč, da so se materam zaiskrile oči
in jim je zapelo srce ob spoznanju, da
jih otroci le ljubijo.

Drugi del sporeda so oblikovali zbori
Vesela pomlad, ki jih že skozi desetlet¬
je vodi župnik France Pohajač ob
skrbni podpori gospe Majde Danev. V
dvorano so resnično prinesli pomlad
lepe besede in mehkih melodij. Svoj
pevski šopek za materinski dan so po¬
stavili pod geslo Srečka Kosovela:
„Podaj mi roko pesem, ti me vodi." Na¬
stopi v različni sestavi so poslušalce
vedno bolj navduševali, kar so sproti
potrjevali s ploskanjem. Na vrsti šo bile
pesmi: Mamica moja, Teče-teče bistra
voda, Pesmica o kruhku, Mi smo po¬
mlad, Veseli pastir, Mi smo mladina,
Zvončki, Srečna ptička, Veselja Dom,
Barčica, Pojdem v Rute, Metliško kolo,
Leti pesem, za konec pa še Prešerno¬
va Zdravica. Res pester šopek za slav¬
ljenke, poln veselja, miline in dobrote.

pozornost in predvem za to, da ste se
medtem srečanjem tako tesno povezali
z nami ..."

V imenu rojakov iz Stuttgarta, ki so
dvorano napolnili do zadnjega kotička,
se je vsem nastopajočim zahvalil naš
faran Anton Strojan. Pozdrave in za¬
hvalo je izrekel tudi v imenu Kulturnega
društva Slovenija Stuttgart CKDSS), ka¬
terega novi predsednik je postal 24.
aprila letos, izvoljen na občnem zboru
v Ludvvigsburgu.

Nova pomlad v Sloveniji Stuttgart

Kulturno društvo Slovenija Stuttgart
je imelo v soboto, 24. aprila, svoj letni
občni zbor. Navzočih je bilo 53 članov
društva, kar je visok odstotek. Dose¬
danjega predsednika, gospoda Karla
Cepla, so navzoči člani z veliko večino
odvolili, ker mu niso več zaupali tako
odgovorne naloge. Izvolili so celoten
novi odbor. Z 49 glasovi od 51 navzo¬
čih volilnih upravičencev je bil izvoljen
za novega predsednika gospod Anton
Strojan, po poklicu zobni tehnik,
stanujoč v Schvvieberdingenu. Za 2.
predsednika, njegovega zastopnika, je
bil izvoljen gospod Štefan Fabičič iz
Esslingena, mojster metalne industri¬
je. Mesto tajnika so volilci zaupali roja¬
kinji Mariji Petrič, pisarniški nastav-
Ijenki v Stuttgartu, blagajno pa gospo¬
du Francetu Lebnu, ki je po poklicu
tehnični risar, živeč prav tako v Stutt¬
gartu. Na novo so bili potrjeni ali izvo-

V začetnem pozdravu je Strojanova
Irena takole dejala: „Mesec maj je tu.
Mesec naših mater, mesec naše skup¬
ne nebeške Matere. Pomlad je tu. Vse
cveti in žvrgoli. V tej pomladanski lepo¬
ti praznujemo dan naših mater . . .
Na sporedu sodelujočih iz Stuttgarta
in z Opčin smo resnično doživljali
pomladanski in majski svet, poln cvet¬
ja, petja in žvrgolenja, v enkratno doži¬
vetje vseh poslušalcev.

Da so se pevci z Opčin med nami
dobro počutili, je potrdila članica zbora
takole: Judi mladi pevci se vam najto¬
pleje zahvaljujemo za nadvse prisrčen
sprejem, ki smo ga doživeli ob obisku
v vašem Pastoralnem središču. Hvala
vam za vse lepe besede, za vso iskreno

Tak je bil šopek
za mamice, ki so
ga spletli sloven¬
ski fantje in de¬
kleta iz Stuttgarta
in okolice, ko so
2. maja počastili
naše matere,
zbrane na mate¬
rinskem slavju.

27

Ijeni tudi vsi člani razširjenega pred¬
sedstva in revizorskih služb. Nalogo
referenta za medije bo odslej opravljal
gospod Peter Kajzer, po poklicu elek¬
trotehnik.

Ob tej pomladitvi upamo, da bo
KDSS ponovno zaživelo in povezalo ro¬
jake, ki imajo zanimanje za cilje dru¬
štva, kot jih razberemo iz njenega
Statuta.

Slovenske maše v poletnih mesecih

Junij:

Stuttgart:  6. junija ob 16.30 uri, 10.
junija ob 15. uri (birma), 20. junija ob
16.30 uri — St. Konrad.

Boblingen: 6. junija ob 10. uri — St.
Bonifatius.

Schw-Gmund: 13. junija ob 9.30. uri
— St. Josefskapelle.

Schorndorf: 20. junija ob 8.45 uri.

Aalen: 20. junija, ob 11. uri — St. Au-
gustinus.

Heilbronn: sobota, 26. junija, ob 17.
uri — Bockingen.

Oberstenfeld: 27. junija, ob 9. uri —
Herz Jesu.

Esslingen: 27. junija ob 16.00 uri.
Po maši kresni večer s slovenskimi
muzikanti iz Sindelfingena,’ moškim
zborom Domači zvon iz Stuttgarta, Kul¬
turnim društvom Slovenija Stuttgart in
folklorno skupino SKUDT iz Stuttgarta.

Priprava pirhov v Berlinu.

Julij:

Stuttgart: 4. — 11. — 18. julija ob
16.30 uri — St. Konrad.

Boblingen: 4. julija ob 10. uri — St.
Bonifatius.

Schvv-Gmund: 11. julija ob 9.30 uri

— St. Josefskapelle.

Schorndorf, Aalen, Heilbronn, Ober¬
stenfeld: maše odpadejo

Esslingen: 25. julija ob 16.30. uri —
St. Elisabeth.

Forchtenberg: sobota, 3. julija, ob

16. uri, po maši družabni večer.

Avgust:

Stuttgart: 1. — 8. — 15. — 29. avgu¬
sta ob 16.30 uri — St. Konrad.

Boblingen: maša zaradi počitnic
odpade.

Schvv-Gmund: maša zaradi počitnic
odpade.

Schorndorf: 29. avgusta ob 8.45 uri

— Schvvesternheim.

Aalen: 29. avgusta, ob 11. uri — St.
Augustinus.

Heilbronn: sobota, 28. avgusta, ob

17. uri — Bockingen.

Oberstenfeld: 22. avgusta, ob 9. uri

— Herz Jesu.

Esslingen: 22. avgusta, ob 16.30 uri

— St. Elisabeth.

BERLIN

Od 26. do 29. marca je vodil veliko¬
nočno duhovno obnovo v slovenski
župniji v Berlinu gospod dr. Vekoslav
Grmič, ki je na belo nedeljo, 18. aprila,

skupaj z verniki na Vranskem obhajal
srebrni jubilej svoje škofovske službe.

Že večkrat je dr. Grmič bil v Berlinu,
v Vzhodnem in Zahodnem. Tokrat ga
je prvič doživljal brez zidu, brez kon¬
trolnih točk na tranzitu od Hofa do Ber¬
lina. „To mesto brez zidu je sedaj čisto
nekaj drugega kot takrat, ko je bil zid.
Je širše in odprto," je razmišljal g.
Grmič, ko si je ogledoval mesto.

Poleg vodenja sobotne in nedeljske
sv. maše ter pridige je g. Grmič v sobo¬
to imel predavanje z naslovom »Strp¬
nost in dialog v demokraciji", v nedeljo
pa »Človek — Sv. pismo — ekologija".

Mladim pa je g. Grmič spregovoril
na posebnem večeru, in sicer o »Slo¬
venski identiteti v zdomstvu" in o
»Identiteti kristjana v današnjem
času".

Predavatelj nas je v vseh svojih pre¬
davanjih posebej opozarjal na odprtost
do sočloveka, do drugih narodov, »kajti
vse, kar je v nasprotju v odnosu do dia¬
loga in strpnosti, lahko vodi do sovra¬
štva, prepirov, vojne; ja, celo do uniče¬
nja naroda, ali celega človeštva".

Oznanjevanje g. Grmiča je vedno
bilo nevsiljivo, zavzeto. V uvodni besedi
knjige Pot k veri je škof Grmič zapisal:
»Vendar ne mislite, da vam knjiga hoče
vsiliti versko prepričanje. Nikakor. Pač
pa vam želi čisto nevsiljivo prikazati os¬
novne resnice krščanske vere in pot
krščanskega življenja." Da, prav to
»nevsiljivo" oznanjevanje profesorja
Grmiča je nagovorilo mnogo vernih in

Blagoslov velikonočnih jedil v Berlinu.

28

nevernih; tiste, ki so bili na začetku
vere, in tiste, ki niso sprejemali nobe¬
ne transcendence. Da, celo nasprotni¬
ki katoliške Cerkve so si po predava¬
njih dr. Grmiča mnogokrat postavljali
vprašanje o smislu zemeljskega
življenja.

Tudi v Berlinu ni bilo drugače. Po
predavanjih ni in ni bilo konca vprašanj
s strani odraslih in mladine. Zato je ob
odhodu iz Berlina, ko sta z gospodom
Izidorjem Pečovnikom, župnikom pri
Sv. Rupertu nad Laškim, odhajala,
škof Grmič dejal: .Zanimivi so ti ljudje
v Berlinu. Po njihovih vprašanjih sem
videl, da veliko razmišljajo; da jim ni
vseeno, kako se odvija družbeno in
cerkveno življenje. Lepo je živeti s taki¬
mi ljudmi.”

Na tako oceno škofa Grmiča, ki v
letošnjem letu slavi 25. obletnico
škofovstva in 70. obletnico življenja,
smo ponosni vsi Slovenci v Berlinu,
posebej še tisti, ki smo se z njim sre¬
čali, ga poslušali ali se z njim pogo¬
varjali.

Martin Horvat

FRANKFURT

• Dolgotrajna in žal še vedno neiz¬
polnjena želja Slovencev v Frankfurtu
je, da bi imeli svoj zbor, ki bi pel pri
maši in pri naših družabnih in kulturnih
srečanjih. Res premoremo kar nekaj
zelo dobrih pevk in pevcev, nimamo pa
pevovodja. Nekoliko pomislekov je pa
tudi, ali bi se tem najprizadevnejšim
pevcem pridružilo dovolj novih, ki bi bili
tudi vztrajni in požrtvovalni, da bi lahko
zbor zaživel. Mogoče bo počasi tudi ta
želja uresničena.

Prvo izboljšanje v glasbenem smislu
smo doživeli nekoliko nepričakovano.
V februarju je bil namreč na prazno¬
vanju slovenskega kulturnega dneva
navzoč poljski organist, profesor glas¬
be. Tako je bil navdušen nad sloven¬
skim petjem, da se nam je ponudil,.da
bi igral na orgle pri slovenskih mašah.
Seveda smo to ponudbo z veseljem
sprejeli in zdaj se naši glasovi že bolj
pogumno oglašajo, saj so podprti z or¬
glami. Ker je organist slovanskega
rodu, se je takoj vživel v slovensko me¬
lodiko in spremlja naše petje kot kak
izkušen slovenski organist. Za ustano¬

vitev in vodstvo zbora bi pa le potrebo¬
vali slovenskega zborovodjo. Mogoče
ima kdo od Slovencev iz Frankfurta ali
okolice kaj teh zmožnosti? Veseli
bomo, če se bo kdo oglasil.

• Zbor Sv. Cecilija iz Ljubljane  —
Nihče od nas ni mislil, da bi si lahko
privoščili obisk kakega večjega zbora
iz Slovenije. Problemi s financiranjem
njihovega obiska so se nam zdeli ne¬
premagljivi. Ko pa je pater Ciril Božič
ponudil obisk uglednega akademske¬
ga cerkvenega zbora in zatrdil, da so
zelo skromni in da lahko prenočijo v
spalnih vrečah, smo to ponudbo z ve¬
seljem sprejeli, čeprav nekoliko s stra¬
hom, ali nam bo uspelo brez velikih
stroškov to izpeljati. Ob skromnosti
članov zbora in prizadevnosti mnogih

V Frankfurtu smo vsi
veselo skupaj zapeli.

naših ljudi so se dvomi razblinili. Doži¬
veli smo dva nepozabna dneva.

Najprej že v soboto, 1. maja zvečer,
ko je zbor pel pri nemški maši in je
ogromno cerkev sv. Bonifacija do zad¬
njega kotička obvladal z lepimi glasovi
in slovenskimi melodijami. Nemci so
bili navdušeni in so na koncu zbor na¬
gradili z dolgotrajnim aplavzom. Slo¬
venci, ki so bili navzoči, da bi po maši

Zbor Sv. Cecilija poje Nemcem sloven¬
ske narodne pesmi pred cerkvijo
sv. Bonifacija.

29

odpeljali člane zbora na prenočišče,
so bili tisti večer upravičeno ponosni,
da so Slovenci.

V nedeljo, 2. maja, je zbor še enkrat
nastopil pri nemški maši in nato pred
cerkvijo, za nas pa je bil najlepši del
njihovega obiska seveda popoldne, ko
so peli pri slovenski maši za naše farno
žegnanje, ter seveda srečanje z njimi
v dvorani. Še posebno zato, ker niso
priredili klasičnega koncerta, ampak
so se pomešali med zdomce in smo
potem z njihovo pomočjo vsi zapeli
naše prelepe pesmi. Celo poljski žup¬
nik, p. Jan, je ujel naše melodije in jih
z nami brundal. Pohvalil jih je, da niso
samo dobri pevci, ampak tudi izredni
animatorji družabnosti. Res je marsi¬
kdo izjavljal, da se tako veselo že dolgo
nismo sprostili v Frankfurtu.

Ko se je zbor v poznih večernih urah
poslavljal od nas, pa je bil najavljen že
naslednji obisk iz Slovenije — koncert
okteta Deseti brat iz Ljubljane, v petek,
21. maja, v Frankfurtu in 23. maja v
VViesbadnu, v upanju, da bo na tekmo¬
vanju v Limburgu, kjer je sedež škofije
našega področja, dostojno predstavil
slovensko kulturo.

• Ponovitev prvega obhajila —  Ker
želi biti večina slovenskih otrok pri
prvem obhajilu skupaj s svojimi nem¬
škimi sošolci, kar je po svoje razumlji¬
vo, je slovenska župnija prikrajšana za
lepo slovesnost, še bolj pa so za druž¬
bo prikrajšani tisti redki slovenski otro¬
ci, ki se skupaj s starši odločijo za slo¬
vensko prvo obhajilo. Zato vabimo pr-
voobhajance in njihove starše, da se
odločijo vsaj za slovensko ponovitev
prvega obhajila in seveda vsaj kratko
pripravo. S tem bodo otroci, starši in
župnija doživeli nekaj lepih trenutkov,
brez katerih ni prave župnije.

Predvsem pa bodo otroci pridobili
nekaj slovenskih izkušenj, da bodo
lahko tudi v Sloveniji brez zadrege sto¬
pili v cerkev v rojstnem kraju svojih
staršev in ne bodo razočarali starih

' >

naša luč

julija

in avgusta
ne bo izšla
_

staršev,  če se pri slovenski maši ne bi
znali obnašati. Prvo obhajilo oziroma
ponovitev prvega obhajila bo 27. juni¬
ja, po končani slovesnosti v cerkvi pa
bomo v dvorani praznovali še zaključek
letošnje slovenske dopolnilne šole.

OBERHAUSEN

Vsak nov znanec, vsak nov obraz
med nami je že prijetna poživitev za
naše skupnosti. Kako je lepo, kadar se
lahko srečamo z ljudmi, ki nam prine¬
sejo več kot le bežen vtis. Štiri tedne
je bil gost in pomočnik v naši župniji
g. Vinko Klančar, lazarist iz Celja. Na¬
domeščal je župnika. S svojo vedrino
je popestril srečanja v naših farnih sre¬
diščih. Seveda je dolgoletni misijonar
predvsem bogato delil iz zakladnice
svojih življenjskih in duhovniških izku¬
šenj. Vsi, ki so ga poslušali ali se imeli
priliko z njim osebno srečati, so prejeli
nekaj njegovega veselja in duhovnih
darov. Na tem mestu se mu želimo zah¬
valiti za vso požrtvovalnost, ki jo je ka¬
zal ves mesec med nami.

Velikonočni čas je vsako leto poln
praznovanj. Posebej se vedno razve¬
selimo tistih otrok, ki prvič v življenju
pristopijo k svetemu obhajilu. Letos
smo imeli v krefeldski skupnosti dva:
Daniela Lovrenčič in Robert Levec
bosta poslej lahko vsakokrat pri maši
sprejela Gospoda samega v svoje
srce. Želimo jima, da bi imela svoje
srce vedno lepo in pripravljeno za ne¬
beškega Gosta. Nam odraslim kristja¬
nom pa to praznovanje dviga v zavest
naše spoštovanje in pozornost do teh
darov. Brez tega se tako hitro zgodi, da
začnemo opuščati prvotno gorečnost
in navdušenje za Boga.

Pokojni g. župnik Nande Babnik.

f -

nizozemska

■. .»

• Umri duhovnik Nande Babnik.

Na samo veliko noč je zaključil živ¬
ljenjsko potovanje g. Nande Babnik,
bivši izseljenski duhovnik na Nizo¬
zemskem. Rodil se je I. 1913 v Ljublja¬
ni. Bil je obdarjen s praktičnim razu¬
mom, energijo in socialnim čutom. Kot
študent je sodeloval pri skavtih. Kot
bogoslovec se je ves predal karitativ¬
nemu delovanju med najrevnejšimi. Na
Zabreški planini je star senik predelal
v študentovsko kočo, kamor so poleti
hodili otroci iz revnih družin na počitni¬
ce. V duhovnika je bil posvečen leta
1939. Kmalu je postal tajnik in šofer
škofa Rožmana. Tako je 5. maja 1945
vozil škofa v Celovec, kamor ga je klical
nadškof Roracher. Iz Celovca se je
hotel škof Rožman vrniti v Ljubljano,
pa se mu je g. Nande uprl in ga odpe¬
ljal v Anras na Tirolsko. Po škofovem
naročilu je dobro leto kasneje odšel v
Švico, da je tam organiziral pomoč za
begunce po taboriščih. Iz Švice je
prišel v Holandijo in tam osem let prid¬
no deloval med Slovenci. Oživil je
društva, ki so zaspala med vojno, in
veliko skrbi posvečal mladini. Bil je
odličen organizator. Neutrudljiv dela¬
vec, dosleden nasprotnik komunizma.
Brez g. Babnika in sestre Justine bi
verjetno danes v Holandiji ne imeli
tega, kar imamo: močan pevski zbor,
ugledno Folklorno skupino in delavno
Sv. Barbaro.

Po osmih letih se je g. Babnik vrnil
v Avstrijo in deloval na raznih župnijah,
kjer je kot dober gospodar pridno ob¬
navljal cerkvene stavbe. Bil je velik lju¬
bitelj cvetja. Njegove vrtove so vsi ob¬
čudovali.

Ljubil je svoje župljane in veliko storil
zanje.

Organiziral je veliko romanj v sveto
deželo. Bil je sposoben vodič po Jezu¬
sovi domovini. Vedno bolehen je g.
Babnik bil močna osebnost. Dolga leta
mu je vdano gospodinjila katehistinja
gdč. Marija Jančič iz Holandije.

Naj se g. Nande po razgibanem po¬
tovanju umiri in odpočije v Gospodu.

30

• Zvon nas je spet častno pred¬
stavil.

V Hoensbroeku je Zvon na Dan kra¬
ljice sodeloval pri ekumenski službi
božji in zapel del Tomčeve maše, dve
velikonočni in Marijino. Čestital jim je
župan iz mesta Heerlen, verniki pa so
pevce nagradili z navdušenim ploska¬
njem. Iskrena hvala Zvonu. Želimo, da
bi še dolgo mogel častno opravljati
svoje pomembno poslanstvo.

• Prazniki.  Veliko noč smo prazno¬
vali s slovenskim bogoslužjem v Halm-
stadu in Helsingborgu. Na obeh krajih
je bila večja udeležba kot običajno. V
Helsingborgu se nam je pridružilo tudi
nekaj Landsrončanov. V Goteborgu so
na veliko soboto prinesli k žegnu, slo¬
venska maša pa je bila tam na veliko¬
nočni ponedeljek. V Malmoju so go¬
spodinje tako prvo nedeljo v aprilu,
kakor tudi drugega maja poskrbele, da
smo se po maši zbrali h kavi. Tako so
se vsaj v teh mesecih pridružili Stock¬
holmu, Kopingu, Črebroju, Helsing¬
borgu in Goteborgu, kjer vselej po ma¬
ši kdo pripravi pecivo in kavo. V Nybro-
ju, kjer je slovenska maša vsake tri ali
štiri mesece, je bila tudi 8. maja po slo¬
venski maši prava gostija, tokrat pri
Bukovčevih, tako da smo bili deležni
dobrot, ki jih je pripravila gospa Mar¬
gareta.

• Obletnica društva.  V soboto po
veliki noči, 17. aprila, so v Landskroni
proslavljali 25-letnico društva, najsta¬
rejšega med slovenskimi društvi na
Švedskem. Pokojni Avgust Budja, ki je
bil leta 1968 eden od ustanoviteljev, je
večkrat povedal, kako so že pred tem
radi skupaj nastopali. Ko je ob svojem
obisku -izseljencev na Švedskem ta¬
kratni narodni ravnatelj za izseljensko
dušno pastirstvo med Slovenci, msgr.
Ignacij Kunstelj, videl, koliko smisla za
ustvarjalnost imajo, jih je spodbudil,
naj se povežejo v društvo. Zamisel so
kmalu uresničili, tako da landskronsko
društvo Triglav ni bilo le prvo na

Rajna Korenova mama Olga
iz Malmoja.

Švedskem, ampak tudi eno od prvih
društev med povojnimi slovenskimi iz¬
seljenci v Evropi. Najbrž se je nekate¬
rim zdelo, da pobuda zanj ni prišla s
prave strani, zato so v istem mestu
ustanovili še društvo Slovenija. Po
nekaj letih sta se obe društvi združili
pod imenom Slovensko kulturno dru¬
štvo Lipa. Ob jubileju so Landskronča-
ni pokazali, da pridno nadaljujejo ust¬
varjalnost, iz katere je pred petindvaj¬
setimi leti njih društveno življenje
začelo poganjati. Praznovanje obletni¬
ce smo pričeli z mašo v župnijski kape¬
li. Zahvalili smo se za božje darove v
preteklosti ter molili za vztrajnost pri
delu za očetno kulturo ter za duha
medsebojnega razumevanja in spošto¬
vanja. Pri maši v Landskroni je vedno
lepo petje. Tokrat so petje poživili še
pevci iz Cirkovc pri Ptuju, ki so prišli
v okviru folklorne skupine Vinko Korže
nastopat na prireditev. Škoda, da pri
maši ni bila večja udeležba.

• Slovo.  24. aprila je v Malmoju
umrla Korenova mama Olga, rojena
Maučec. 16. januarja je dopolnila 60
let. Obhajala jo je skupaj z možem Sta¬
nislavom, ki jih je lani novembra dopol¬
nil šestdeset. Preizkušena v bolezni se
je čutila pomlajeno, ko se ji je 5. fe¬
bruarja rodil prvi vnuk Kristofer. Doma
je bila iz Črenšovec v Prekmurju, kjer
se je leta 1956 poročila. Mož je leta
1961 odšel na Švedsko iskat delo. Leto
kasneje je za njim skupaj s sinom Sta¬
nislavom prišla še ona in se zaposlila
v Malmoju v tovarni čokolade. Sinovi

Pokojna Milena Romih
iz Halmstada.

Janez, Jože in Dušan so bili rojeni na
Švedskem. Korenove fante v župniji
Presvetega Odrešenika dobro poznajo
kot dolgoletne ministrante. Pokojne
Olge pa se bodo spominjali kot Sloven¬
ke, ki nikoli ni opustila nedeljske maše,
če je bila pri zdravju. K večnemu počit¬
ku smo jo položili 3. maja na katoli¬
škem delu pokopališča v Malmoju
poleg še svežih grobov naših rojakov
Jožeta in Zdravka.

14. maja pa smo se v Halmstadu po¬
slovili od rajne Milene Romih, ki ji je
3. maja še komaj 54-letni zaradi neoz¬
dravljive bolezni odpovedalo srce. Po¬
kojna Milena je bila doma iz župnije
Fram pri Mariboru. Rojena je bila 30.
januarja 1939. Starše so ji nadome¬
ščali dobri ljudje, saj tudi svoje mame,
za katero se je sredi vojne vihre zabri¬
sala vsaka sled, ni poznala. Leta 1958
sta se z Vladom poročila. Doma se
jima je rodil sin Vlado. 1966. leta so
se vsi trije preselili na Švedsko, kjer se
je rodila še hči Suzana. Pokojna Mile¬
na je bila po poklicu negovalka, vendar
je bila v krajih bivanja na Švedskem (v
Stockholmu, Eskilstuni in nazadnje v
Halmstadu) zaposlena v industrijski
proizvodnji.

(nadaljevanje na 34. strani)

KATOLIŠKO SREDIŠČE
SLOVENCEV PO SVETU
SLO-61000 Ljubljana, Poljanska 2,
tel. (061) 454 246, 132 075
faks 446 135

31

kaj ko bi se malo vadili
v slovenščini

• POPRAVI NAPAKE.

— K konju, k glavi, h hčeri, pri čemu,
s čem, naj še nekdo nekaj pove, da
ne bo kdo nekaj mislil, pogovarjaj¬
mo se o nečem prijetnem; treba je
vedeti, čemu nekaj delamo; že vsak
šolar ve nekaj o vesolju; kalivost
jekla, kamelice, kamion, kamenit,
kamenjati, vžigalni kapselj, pri če¬
mur, s čemur, s čemer, karijera,
karjola, Kaspiško morje, kauč, kau-
čuk, kazoč; izgleda, da bo dež;
kako bo pa to izgledalo?, dobro
izgledaš, slabo izgledaš, kako pa
izgledaš?, kaznjiv, o komu?; če še
nekdo čaka, naj vstopi; morda bo
pa le nekdo kupil.

• POSTAVI VEZAJE.

— V gore se je povzpela 4 članska
ekipa.

— Naša medvojna zgodovina je pisa¬
na še vedno črno belo.

— 10 krat je preskočil ograjo.

— Le ta človek mi ni všeč.

— Besedo sladoled delimo takole: sla
do led.

• SPREMENI LEŽEČE TISKANE
STAVČNE ČLENE V ODVISNIKE.

— Blaž mi je obljubil pomoč pri
žaganju.

— Zvedel sem za poroko Jana in
Jane.

— Kljub dežju grem v gore.

— Med telefoniranjem  je nekdo trkal
na vrata.

— Brez muje  se še čevelj ne obuje.

• NAPIŠI MANJKAJOČE KON¬
ČNICE.

— Z mam . . . misl ... se nisem
strinjal.

— Na velik . . . domač . . .
dvorišč . . . smo se radi igrali.

—■ Velik . . . domač . . . dvorišč . . .
smo rekli dvor.

— Z dve . . . rdeč . . . prtič . . . smo
dajali gornikom znamenje.

— Slovenija! Nismo se j ... še dovolj
nagledali.

• DAJ SNOVNIM IMENOM MER¬
SKE IZRAZE.

PRIMER: Čaj. Skodelica čaja.

—  Jeklenka — jeklo, kava — kavarna,
kruh — kruhoborec, les — lesnja-
ča, mlekarna — mleko, mesnica —
meso, olje — oljka, papir — papir¬
nica, svinčnik — svinec, steklenica
— steklo, vino — vinogradnik, žele¬
zarna — železo, žitnica — žito.

• IZPIŠI POJME.

PRIMER: lepota, čistoča.

— Balon, beg, brezno, dan, delavec,
delo, dih, dim, kuhalnica, leto, luna,
megla, nedelja, nedeljivost, neum¬
nost, noj, pav, ples, plin, pogum,
pravica, spomenik, sreča, sveča,
sneg, toplota, zrak, zvestoba, žir.

• ZAMENJAJ MALO ZAČETNICO Z
VELIKO, KJER JE TREBA.

— Ementalec (sir), fiat (avto), grohar-
jev sejalec, hlapec jernej (povest),
hotel union, italijanka (pšenica),
jeruzalemčan (vino), julijske alpe,
koroški Slovenci, ladja titanik, lisica
zvitorepka, ljubljansko barje, nova
vas, novo mesto, postojnska jama,
Škofja loka, študentsko naselje,
tobačna tovarna ljubljana, zakon o
združenem delu.

• POSTAVI DOPOLNILA V PRAVIL¬
NO OBLIKO.

— Jurij je bil sam kriv (nesreča).

32

— Anka je preveč pohlepna (denar).

— Danes sem jezen (na sam jaz).

— Argentina je bogata (nafta).

— Slovenija je revna (žito).

• POSTAVI BESEDE V OKLEPAJIH
V PRAVILNO OBLIKO.

— Peter je kupil (nov avto) in (star
pes).

— Želite (bel) ali (črn kruh)? (Bel.)

— Ali boste kupili (zelen) ali (rdeč
plašč)? (Zelen.)

— Jaka ima (nov voz) in (športni konj).

— Za kakšen čaj se boste odločili: za
(mrzel) ali (vroč)? Za (vroč.)

• DODAJ PRAVILNE KONČNICE.

— Kupil bom govej . . . meso.

— Pojdimo na domač . . . igrišče.

— Daj mi svež . . . perilo.

— Včasih ste imeli boljš . . . blago.

— Pokažite načrt za prihodnj . . . leto.

• VELELNIKE ZANIKAJ.

— Odpri mi škatlo.

— Vrni mu denar.

— Posodi ji časopis.

— Skuhaj prežganko.

— Preberi rešitev uganke.

REŠITEV NALOG

• POPRAVLJENE NAPAKE: H

konju, h glavi, k hčeri, pri čem, s čim,
naj še kdo kaj pove, da ne bo kdo kaj
mislil, pogovarjajmo se o čem prijet¬
nem; treba je vedeti, čemu kaj delamo;
že vsak šolar ve kaj o vesolju, kaljivost
jekla, kamilice, kamijon, kamnit, kam¬
nati, vžigalna kapica, pri čemer, s
čimer, kariera (tek, napredovanje v
službi, življenjska pot), samokolnica,
Kaspijsko morje, kavč, kavčuk; kaže
(videti je, podobno je), da bo dež;
kakšno pa bo to? (čemu bo pa to po¬
dobno?); zdrav si videti, slab si videti,
kakšen pa si?, kazniv, o kom?; če še
kdo čaka, naj vstopi; morda bo pa le
kdo kupil.

• VEZAJI: V gore se je povzpela
4-članska ekipa. Naša medvojna zgo¬
dovina je pisana še vedno črno-belo.
10-krat je preskočil ograjo. Le-ta človek
mi ni všeč. Besedo sladoled delimo ta¬
kole: sla-do-led.

• ODVISNIKI: Blaž mi je obljubil,
da mi bo pri žaganju pomagal. Zvedel
sem, da sta se Jan in Jana poročila.
Kljub temu, da dežuje, grem v gore.
Medtem ko sem telefoniral, je nekdo
trkal na vrata. Če se ne pomujaš, si še
čevlja ne obuješ.

• KONČNICE: Z mamino mislijo
(maminimi mislimi) se nisem strinjal.
Na velikem domačem dvorišču smo se
radi igrali. Velikemu domačemu dvori¬
šču smo rekli dvor. Z dvema rdečima
prtičema smo dajali gornikom zna¬
menja. Slovenija! Nismo se je še dovolj
nagledali.

• MERSKI IZRAZI: Tona jekla, kila
kave, hleb kruha, klaftra lesa, kangla
mleka, petdeset dek mesa, steklenica
olja, pol litra vina, dva vagona železa,
vreča žita.

• POJMI: Beg, dan, delo, leto, ne¬
delja, nedeljivost, neumnost, pogum,
pravica, sreča, zvestoba.

• VELIKA ZAČETNICA: Groharjev
Sejalec, Hlapec Jernej, Hotel Union,
Julijske Alpe, koroški Slovenci, ladja
Titanik, lisica Zvitorepka, Ljubljansko
barje, Nova vas, Novo mesto, Po¬
stojnska jama, Škofja Loka, Študent¬
sko naselje, Tobačna tovarna Ljublja¬
na, Zakon o združenem delu.

•  DOPOLNILA: Jurij je bil sam kriv
nesreče. Anka je preveč pohlepna po
denarju. Danes sem jezen sam nase.
Argentina je bogata z nafto. Slovenija
je revna z žitom.

•  PRAVILNA OBLIKA: Peter je
kupil nov avto in starega psa. — Želite
beli ali črni kruh? Belega. — Ali boste
kupili zeleni ali rdeči plašč? Zelenega.
— Jaka ima nov voz in športnega
konja. — Za kakšen čaj se boste
odločili: za mrzlega ali vročega? Za
vročega.

• PRAVILNE KONČNICE: Kupil

bom goveje meso. Pojdimo na domače
igrišče. Daj mi sveže perilo. Včasih ste
imeli boljše blago. Pokažite načrt za
prihodnje leto.

• ZANIKANI VELELNIKI: Ne odpri
mi škatle. Ne vrni mu denarja. Ne po¬
sodi ji časopisa. Ne skuhaj prežganke.
Ne preberi rešitve uganke.

izražajmo
se lepo

Pa boglonaj za pijačo! — Za
boglonaj ti ne bo nihče poma¬
gal. — Za boglonaj me pa še
toži. — Od samega boglonaj
se ne da živeti. — Kosmat je
kot sam bognasvaruj. — Bog-
pomagaj, kako je hudo! —
Kadar ponori, je z njim bogpo-
magaj. — Bogsigavedi kdo je
to rekel. — Bogvaruj komu po¬
vedati. — Spomin na bogve
koga. — Misli, da je bogve kaj.

— Ni bogvedi kako zgovoren.

o

Boj se vname. — Spustiti se
v boj. — Boj na nož. — Boj na
življenje in smrt. — Besedni
boj. — Smrtni boj. (= Umira¬
nje.) — Boj med mnenji. — Boj
po časopisju. — Vabijo ga na
volilni boj. — Boj za vsakdanji
kruh. — Boj proti rasni diskri¬
minaciji. — Boj za obstanek.

— Petelinji boj.

o

Dvom se bojuje z upanjem.

— Sam s seboj se je bojeval.

— Vse življenje se je bojeval
z revščino. — Dolgo se je bo¬
jeval za dekletovo naklonje¬
nost. — Za pravico se je boje¬
val z besedo in peresom. —
Bojevati se z ramo ob rami.

o

Uprla je roke v boke. — Meč
mu je visel ob boku. — Zibanje
v bokih. — Roke v bok! — Obr¬
nil se je z boka na bok. — Avto
se je prevrnil na bok. — Ladja
se je nagnila na bok. — Napa¬
sti bok kolone. — Vpasti sovra¬
žniku v bok. — Lahko ga po¬
stavimo ob bok najboljšim
režiserjem. (= Enačimo z nji¬
mi.) — Stali so bok ob boku.
(= Tesno skupaj.)

33

(nadaljevanje z 31. strani)

Naj Bog da obilo moči in tolažbe
vsem, ki so morali stati ob ranem
grobu svojih najbližnjih, rajnima pa
polnost veselja, h kateremu sta bili po¬
klicani pri krstu!

• Ambasador Republike Slovenije
g. Ivo Vajgl obiskal Helsingborg.  Na ju¬
gozahodni obali južne Švedske leži
mesto Helsingborg, kjer je naseljenih
nekaj sto Slovencev. K nenavadnostim
spada dejstvo, da je mesto 20. in 21.
aprila letos gostilo prvega slovenskega
ambasadorja na Švedskem, g. Iva
Vajgla.

Razveseljivo je bilo te dni odpreti
krajevne časopise NST, Arbetet in H D,
ki so o obisku visokega gosta obširno
pisali kar nekaj dni zapored, in to na
prvih straneh! Iz časopisov smo mogli
razbrati namen ambasadorjevega
obiska v tem obmorskem mestu na
jugu Švedske.

Po šestmesečnem pripravljalnem
delu g. Milana Starca, rojaka iz Hel-
singborga, je nazadnje le prišlo do na¬
povedanega obiska, katerega pokrovi¬
teljica je po uradnih podatkih bila
helsingborška občina. Program obeh
dnevov je bil silno pester: ambasador
si je ogledal med drugim tudi podjetji
Kemira in Invere AB ter mestno prista¬
nišče. Delegacija se je sestala tudi z
občinskimi politiki in na svečani večerji
razpravljala o različnih možnostih po¬
slovnega sodelovanja med obema
državama.

Zanimivo je bilo tudi v sredstvih jav¬
nega obveščanja na jugu Švedske
brati o naši mladi državi in nekatere ko¬
mentarje o njenem razvoju v pozitiv¬
nem smislu. Seveda gre zahvala za in¬
formativno plat o Sloveniji poleg amba¬
sadorju Ivu Vajglu predvsem še Milanu
Starcu in nekaterim drugim rojakom v
Helsingborgu, ki se ves čas od osamo¬
svojitve Republike Slovenije zagrizeno
trudijo predstaviti Švedom ta prekra¬
sen kos sveta na sončni strani Alp! So¬
lidarnostni komite za samostojno Slo¬
venijo v Helsingborgu je med vojno v
Sloveniji bil ustanovljen ravno na infor¬
mativni podlagi. Menimo, da svojo na¬
logo dobro opravlja.

Iz časopisja smo razbrali, da je slo¬
venska ambasada v Stockholmu diplo-

BEGUNCI NOČEJO ZAPUSTITI
MOTELSKIH SOB

(nadaljevanje s 13. strani)

gunci najprej uprli, sto invalidov in nji¬
hovih sorodnikov pa je kljub temu
odšlo v samske domove v Ljubljano,
Maribor, Novo mesto in Krško. Kot so
povedali tisti, ki so v motelu ostali,
premeščeni z novimi razmerami niso
zadovoljni, vendar se ne morejo vrniti.
V vodstvu pa zatrjujejo, da so jih be¬
gunci narobe razumeli, saj jim niso ob¬
ljubljali boljših razmer, kot so v motelu,
pač pa boljše od tistih v vojašnicah.
Trenutno jih je v motelu 245 s statu¬

som in 14 brez. Polovica vseh je otrok.
Kljub pogovoru z njimi in pojasnjeva¬
nju, da velika večina pač živi v
vojašnicah, kjer so zagotovljene vse
nujne življenjske razmere, na preseli¬
tev nočejo pristati. Pravijo, da tam ni
dovolj preskrbljeno za normalno
življenje.

Kot smo izvedeli na današnji tiskovni
konferenci, urad ne bo popustil v svo¬
jih zahtevah in jih bo preselil na druga
mesta. Da bo mera polna, naj povemo
še to, da je eden izmed glavnih uporni¬
kov prav nekdanji oficir JLA, ki nima
niti statusa begunca.

Mateja Godejša — SLOVENEC,
Ljubljana, 6. 5. 1993.

matski sedež ne le za Švedsko, ampak
tudi za Finsko, Norveško in Dansko ter
za baltiške države Litvo, Estonijo in Le-
tonijo. Končni namen obiska g. Iva Vaj¬
gla v Helsingborgu bi lahko strnili v en
stavek, in sicer: vzpostavljanje stikov
med Slovenijo in Švedsko na gospo¬
darskem in kulturnem področju. Daje
slovenski ambasador za Skandinavijo
in Baltik svoj prvi uradni obisk namenil
prav mestu Helsingborg, ni slučaj!
Mesto je bilo namreč prvo v vsej Evro¬
pi, ki je takoj po mednarodnem prizna¬
nju samostojnosti Republike Slovenije
15. januarja 1992. slovesno dvignilo
slovensko zastavo. Tudi to se je zgodilo
na pobudo g. Milana Starca in nekate¬
rih drugih vztrajnih aktivistov, ki se
vsak na svoj način trudijo za dobrobit

mlade države Slovenije. Tudi ob tem
dogodku — dviganju slovenske zasta¬
ve pred že skoraj poldrugim letom —
so švedski mediji posvetili precej po¬
zornosti takratnim dogajanjem v Slo¬
veniji.

Po mojem mnenju potrebujemo več
takšnih zagnanih delavcev, ki se trudijo
predstaviti našo mlado državi švedski
javnosti. Vsi, žal, za to nismo dovolj
sposobni, zato nekateri poskušamo po
svojih močeh dati vsaj moralno podpo¬
ro tistim, ki ti zmorejo; drugi pa spet
po svojih močeh poskušamo zavirati
tudi takrat, kadar že tako in tako gre
navzdol. Kaj neki bi se zgodilo, če bi
Slovenci na Švedskem naenkrat posta¬
li složni? Kakšna misel, kajne!

Obisk slov. am¬
basadorja na
Švedskem, g. Iva
Vajgla, pri gospo¬
darstvenikih ob¬
čine Helsing¬
borg.

34

UPOKOJENCI O SVOJI

STRANKARSKI USMERITVI

Na 15. seji odbora viške (Ljublja¬
na) organizacije Demokratične stranke
upokojencev 3. 5.1993 je tekla razpra¬
va o nepreverjenih sporočilih sloven¬
skih dnevnikov, da se občinske organi¬
zacije razhajajo glede morebitnega po¬
vezovanja v novo Združeno listo (ko¬
munisti) socialdemokratov. Soglasno
so sprejeli naslednja načela:

— Bodoča gospodarska uspešnost
Slovenije bo v dvostrankinem parla¬
mentarnem sistemu vladanja po zgle¬
du ZDA, Anglije ali pa Nemčije in ne
v samodržnem hrvaškem zgledu ali
naši tristrankarski koaliciji, ki nima
prave kontrole vladanja. Stranka s
450.000 upokojenci naj bi postala
ugledna stranka v socialnem delu teh
dveh polov.

— Želimo imeti neideološko stran¬
ko s programom, ki bo zajela volilce
vseh starosti.

— Želimo imeti stranko, ki je zavrgla
nekdanje jugoslovansko komunistično
enoumje, ker temu ni uspelo voditi Ju¬
goslavije in s tem Slovenije v svobodo
in gospodarsko uspešnost. Hočemo
biti stranka demokratične socialne
države, ki bo varovala tudi pravice
občanov, ki ne morejo več s stavkami
zavarovati svojih pravic.

— Pretekle volitve so nam pokazale,
da nismo imeli srečne roke pri
združevanju stranke.

— Vodstvo Združene liste (komuni¬
sti) ni izpolnilo naših programskih
pričakovanj, saj je naš poslanec ostal
osamljen v boju za naše pravice.

Niko Kralj — DELO, Ljubljana, 9. 5.
1993.

RES NAPAKA V USTAVI

Pred dvajsetimi dnevi so člani držav¬
nega sveta napisali skoraj tri strani pri¬
pomb k letošnjemu proračunu, ki'so
mu predvsem očitali, da je previsok in
da bo spravil gospodarstvo na kolena.
Poslanci državnega zbora so te pri¬
pombe pred dnevi preslišali in celo
povišali proračun. Kot so svetniki vče¬
raj v drugo razpravljali o proračunu, so
sicer ugotovili, da se je državni zbor
požvižgal na njihove pomisleke, toda

ker je bilo to zaradi .višjih ciljev", so
proračunu dali zeleno luč.

Če so imeli svetniki takoj na začetku
mandata le nekoliko slabo vest, ko so
z enim zamahom za nekaj časa .zamr¬
znili" sprejem kar petih zakonov, ki so
bili bistveno manj .usodni" kot tokratni
zakon, imajo lahko ob včerajšnjem rav¬
nanju več kot samo slabo vest. Če so
kdaj imeli razlog za odložilni veto (ko
lahko s svojim glasom proti onemogo¬
čijo sprejem določenega zakona, ki je
bil prej sprejet v državnem zboru),  je
bilo to zagotovo včeraj, ko bi lahko brez
posebnih razglabljanj preprosto ugoto¬
vili, da poslanci niso upoštevali nobe¬
ne njihove pripombe in da jim zato kaj
drugega kot veto sploh ne preostane.
Povsem nepomembno je, da bi poslan¬
ci čez nekaj dni spet dvignili roke za
tak proračun, za kakršnega so se odlo¬

čili, je bila ena od utemeljitev. Ravna¬
nje poslancev ni njihova stvar, kot rav¬
nanje svetnikov ne bi smela biti stvar
poslancev.

Tako bi morali ravnati predvsem za¬
radi sebe in zaradi .obrambe" svojega
položaja, ki jim ga nekateri tako in tako
ves čas oporekajo. In po včerajšnji od¬
ločitvi bo lahko bistveno bolj utemelje¬
no vprašanje, ali so svetniki mogoče
res le zaradi napake postali del nove
državne ureditve, če ne zmorejo dovolj
samozavesti, da rečejo „NE“ ob tako
pomembnih stvareh, kot je proračun.
Mogoče pa jim že zmanjkuje sape in
se novim piscem ustave sploh ne bo
treba ukvarjati z vprašanjem, kako jih
ukiniti, saj bodo ukinili sami sebe.

Majda Vukelič - REPUBLIKA, Ljub¬
ljana, 29. 4. 1993.

KREKOVA BANKA d. d.

je dobro zastavila svoje poslan¬
stvo v slovenskem gospodarskem
prostoru. Tako nam zagotavljajo
zadnja poročila o njenem postop¬
nem uveljavljanju in njenih ponud¬
bah. Prav to zadnje pa najbrž naj¬
bolj zanima tudi katerega med na¬
mi na tujem, saj bi rad imel varno
spravljen denar tudi v domovini.

Razveselil nas je v tem smislu
dopis, ki smo ga prejeli na župnij¬
ske urade. Banka nas naproša, da
pomagamo razširiti mrežo informi¬
ranja in pri zbiranju deviznih vla¬
gateljev. Kogar torej zanima po¬
slovanje te banke, kdor bi rad pod¬
prl s svojimi prihranki ustanovo, ki
napoveduje zdravo konkurenco v
slovenskem bančništvu in s tem
naravno ozdravljanje slovenskega
gospodarstva in da se to začne
uresničevati čimprej, ta naj se po¬
zanima pri nas o zadnjih novostih
in ponudbah Krekove banke.

Svoj devizni račun lahko odpre¬
te s pogodbo, za katero dobite
formularje pri nas. Pogodba se
napiše tukaj v dveh izvodih, ki ju
naš urad pošlje na KB Maribor in
ta vrne en potrjen izvod vlagatelju
s številko njegovega računa. Po¬
tem lahko preko vsake banke na¬
kažete denar na svoj devizni ra¬
čun v Sloveniji. Devizne račune

lahko odpirajo tudi tuji državljani
na isti način, dokler se ne uredijo
poslovalnice Krekove banke do¬
ma in na tujem. Seveda Vam je ta
denar vedno na razpolago v vseh
poslovalnicah KB v Sloveniji in
tudi v drugih državah, saj ga pro¬
sto lahko nakažete spet ven, kjer
ga potrebujete.

Če se zanimate za to, lahko do¬
bite na župnijskem uradu informa¬
tivni list s podrobnimi navodili in
spiskom bank, s katerimi KB že
sodeluje in je poslovanje preko
njih še posebej hitro in ugodno.

Pri KB je ugodno tudi varčeva¬
nje deviznih vlog. Različne vsote
lahko vežete na en mesec, tri me¬
sece ali eno leto, pri čemer je se¬
veda različna obrestna mera. Naj¬
brž ni treba posebej poudariti, da
so obresti pri nas neobdavčene.

Kot zavzete Slovence Vas vabi¬
mo k varčevanju v domovini — se¬
veda v Krekovi banki. Ta banka je
nastala na trdnih temeljih, je brez
bremen preteklosti in obrača le
sveži kapital. Tudi od našega so¬
delovanja in zaupanja je odvisen
tempo njenega razvoja. S tem, ko
se odločite za varčevanje Vašega
denarja v Krekovi banki, pomaga¬
te sebi, svojim potomcem, svojim
sorodnikom in v celoti naši mladi
državi.

35

oglasi

• DRAGI ROJAKI, POTUJETE V ITA¬
LIJO? Na pragu domovine, v sre¬
dišču stare Gorice, ob lepem dre¬
voredu Corso Italia, Vas pričakuje¬
mo v PALAČE HOTELU***, najbolj¬
šem in največjem hotelu v mestu.
Najmodernejši komfort (kopalnica,
telefon, radijski sprejemnik, barvna
televizija, mini bar, klimatizacija). Ro¬
jaki imajo 15 % popusta. — PH-
PALACE HOTEL***, Corso Italia 63,
1-34170 GORIZIA, tel. 0481 /82 166,
telex 461154 PAL GO I, fax
0481 /31 658.

V večnem mestu Rimu pa Vam je na

voljo HOTEL EMONA***, prav tako z
vsem komfortom (kopalnica, telefon,
radijski sprejemnik, barvna televizija,
mini bar, klimatizacija), sprejelo pa
Vas bo slovensko osebje. Rojaki imajo
15 % popusta. - HOTEL EMONA***,
Via Statilia 23, 00185 ROMA, tel.
06 / 7027827 / 70227911, fax 06/
7028787. — Pričakujemo Vas! — Last¬
nik obeh hotelov: Vinko Levstik.

• Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV
v domovino se Vam toplo priporo¬
čamo. — Obrnite se na naslov: Gebr.
HORŽEN, Mobeltransporte, Herder-
straBe 36, D-4010 Hilden bei Dus-
seldorf. (Telefon 02 1 03/44 5 62).

— Informacije dobite pismeno ali
po telefonu v slovenščini ali nem¬
ščini.

• RAČUNALNIKI: Sinclair 48 K DM
245,— Vse vrste Commodore,
Schneider, Atari RADIOAPARATI, AV¬
TORADIO Hi-Fi. Razni stroji in orodje.
Eksportni popust. — Jode Discount
Markt, Schvvanthalerstr. 1, 8000
Munchen 2, BRD.

• PRODAM enosobno stanovanje,
lahko opremljeno, II. nadstropje,
centralno ogrevanje in dvigalo v hiši.

— Gorenjak Terezija, Ul. frankolovs¬
kih žrtev 23, 63000 Celje, Slovenija.
Telefon: 063/33 243.

• PRODAM dvostanovanjsko hišo z
vrtom v Hotinji vasi pri Mariboru. Po¬
gajalska cena je 150.000 DM. — In¬
formacije: Tel. MB 062-605 037.

• NAPRODAJ enodružinska stano¬
vanjska hiša v mirnem delu Murske
Sobote. — Informacije: telefon
0038 / 69 - 21 8 38.

• V najem dajem avtoprikolico in
izvršujem tudi male prevoze. Tudi v
Slovenijo. — Naslov: Otto Lapoša,
7300 Esslingen am Neckar, Magde-
burger StraBe 9, tel. 0711 -
31 15 90.

Če potujete v Munchen,
Vas pričakuje
HOTEL ERBPRINZ
Sonnenstr. 2, 8000 Munchen 2
tel. 089/59  45 21.
Družina Zupan

PREVODE DOKUMENTOV, ki jih potrebujete za sklenitev zakona, vam radi poskrbijo slovenski duhovniki. Obrnite se vedno
na najbližjega!

ZA CERKVENO POROKO potrebujete krstni list, ki ni star več kot tri mesece: Javite se en mesec pred poroko pri duhovniku,
ki vas bo poročil, da lahko uredi oklice in dokumente in se zmeni s krajevnim župnikom za kraj in čas poroke.

NA VSEH URADIH, kjer vas sprašujejo po narodnosti ali državljanstvu, povejte najprej, da ste Slovenci, potem šele, da ste
Jugoslovani. Pri izpolnjevanju vseh formularjev napišite pri rojstnem kraju vedno: Slovenija-Jugoslavija.

MALE OGLASE sprejema uredništvo „Naše luči" do 5. v mesecu pred naslednjo številko. Oglasi smejo obsegati največ 100
besed. Za vsebino oglasov uredništvo ne odgovarja. Cenik malih oglasov: Minimalna cena (do 20 besed) je: 200 avstrijskih
šilingov, vsaka nadaljnja beseda pa 5 avstrijskih šilingov (ali pa enaka vrednost v drugi valuti). Oglase je treba vnaprej plačati.
Uredništvo posreduje le naslov oglaševalca, na druga vprašanja glede malih oglasov ne odgovarja. Kdor hoče zvedeti za naslov
oglaševalca, naj pošlje v pismu v denarju ali v mednarodnih poštnih kuponih pristojbino za dvoje pisem za tujino.

vsaj majčkeno se nasmejčkajte!

---

Kakšne barve so zeleni,
kadar zardevajo?

Janez Klemenčič

v._

Še eno besedo, pa se vržem
skoz okno!"

Zvesti bralec krajevnega časopi¬
sa je umrl. V časopisu so objavili
kratek članek o njem. Prispevek se
je končal: „Mož je v življenju zelo
veliko trpel. Bil je naš naročnik od
prve številke."

o

..Zakaj objavljajo nekateri časo¬
pisi smešnice, pod katerimi piše
,Brez besed'?"

„Za nepismene, da se tudi oni
lahko kdaj nasmejijo."

o

Miha pripoveduje neznanemu le¬
pemu dekletu na veselici: „ Kakšno
smolo sem imel! Prejle sem rekel
tistemule debeluhu tamle, da je go¬
spodinja videti od zadaj kot kakšen
pivovarniški konj. Potem je pa pri¬
šlo na dan, da je možakar njen
mož."

Jako? In kaj vam je potem rekel
moj oče?"

—

Zgodovina najbolj laže o
času, ki se ga še vsi spo¬
minjamo.

Janez Klemenčič

V_

Dva živčno bolna se kopata v
zaprtem bazenu. Končno pravi
eden drugemu: „ Popij vodo iz ba¬
zena, jaz bi rad odšel."

o

Jn iz česa sklepaš, da je tvoja
žena tako raztresena?"

„Dal sem ji denar za dve srajci
zame, prinesla pa je klobuk zase."

o

„Moje novo dekle me ima za iz¬
redno pametnega in lepega."

Jo se pa ne bo dobro končalo,
če ti že v začetku tako laže."

o

Tat prinese svoji izvoljenki izred¬
no lep diadem.

„Čudovito! Ta je pa gotovo vre¬
den deset let."

o

„ Kako ste pa na počitnicah
prenašali komarje?

„Kar dobro. Prvi del noči je bil
moj mož tako pijan, da pikov sploh
čutil ni. Drugi del noči so bili pa ko¬
marji tako pijani, da niso več
pikali."

Mož piše svoji ženi  s počitnic na
morju: „ Draga Dragica! Veter tuli,
morje besni in jaz moram vedno
misliti nate

o

Ja teden mi je moj pes rešil
življenje."

„Kako?“

..Bolan sem bil, pa ni pustil
zdravnika k meni."

o

Šef uslužbencu: „Lepo vas pro¬
sim, da nikomur ne poveste, kak¬
šno plačo dobivate."

„ Brez skrbi. Mene je prav tako
sram kot vas."

o

Mož pride domov, odpre vrata in
zakliče ženi: „Ana, kaj bo za večer¬
jo in kaj počno otroci?"

„Zrezek in ošpice."

o

Jakec gre z očetom v živalski vrt.

„Ati, tam stojita en velik in en
majhen osel. Kateri od njiju je oče
in kateri mati?"

„Oče je vedno večji osel."

OD TOD.

DO VEČNOST«

Erscheinungsort: Klagenfurt
Verlagspostamt: A-9020 Klagenfurt
Viktringer Ring 26
P. b. b.

SLOVENSKI DUHOVNIKI PO EVROPI

ANGLIJA

Stanislav Cikanek, 62, Offley Road, London SW9 OLS. (Tel. 071-735-6655).
AVSTRIJA

P. mag. Janez Žnidar, minorit, Mariahilferplatz 3, A-8020 Graz.

(Tel. 0316 / 91 31 69 - 37).

Ludvik Počivavšek, KirchenstraCe 1, 4053 Haid bei Ansfelden.

(Tel._ 0 72 29 / 88 3 56 - 3, samo ob petkih popoldne in ob sobotah).
Anton Štekl, Einsiedlergasse 9—11, 1050 Wien. (Tel. 0222/55 25 75).

Slov. pastoralni center, Einsiedlergasse 9—11, 1050 Wien. (Tel. 0222/55 25 75).
Janez Žagar, Herrengasse 6, A-6800 Feldkirch, Vorarlberg.

(Tel. 05522 - 23 1 00 ali 05522 - 34 85-0).

Slovenski dušnopastirski urad, Fridtjof-Nansen-Str. 3, 9800 Spittal/Drau.
BELGIJA

Vinko Žakelj, Guill. Lambert laan 36, B-3630 Eisden. (Tel. 0032/11/76 22 01).
Kazimir Gaberc, 10, rue de la Revolution, B-6200 Chštelineau (Belgique).
(Tel. 071 - 39 73 11).

FRANCIJA

Prelat Nace Čretnik, Slovenski dom, 3 Impasse Hoche, 92320 Chatillon.

(Tel. (1) 42 53 64 43 - fax (1) 42 53 56 70).

Martin Retelj, 3 Impasse Hoche, 92320 Chatillon (Tel. (1) 42 53 64 43).
Silvester Česnik, 3 Impasse Hoche, 92320 Chatillon (Tel. (1) 42 53 64 43).

(maj—oktober: 10 rue de 1’Egalite, 65100 Lourdes. Tel. 62 94 05 30).
Stanislav Kavalar, Presbytere Ste. Barbe, rue de Lens, 62680 Mericourt.

(Tel. 21 70 91 88).

Anton Dejak, 9 rue Saint Gorgon, 57710 Aumetz. (Tel. 82 91 85 06).

Jože Kamin, 14 rue du 5 Decembre, 57800 Merlebach. (Tel. 87 81 47 82).
Frangois Pavalec, 17 rue de Sospel, 06300 Nice. (Tel. 93 56 66 01).
NEMČIJA

Msgr. dr. Janez Zdešar, Rosenstrafie 26, 8011 Heimstetten b. Munchen.

(Tel. 089 - 90 30 050).

Martin Horvat, Kolonnenstrafie 38, 1000 Berlin 62. (Tel. 030- 788 19 24,
telefax 030-788 33 39).

Slovenska katoliška misija, Kolonnenstrafie 38, 1000 Berlin 62.

(Tel. 030 / 784 50 66).

Janez Pucelj, Oskarstr. 29, 4200 Oberhausen 11. (Tel. 0208- 64 09 76).
Stanko Čeplak, diakon, Oskarstr. 29, 4200 Oberhausen 11. (Tel. 0208 -
64 09 76).

Martin Mlakar, Moltkestrafie 119-121, 5000 Koln 1. (Tel. 0221 - 52 37 77).
Janez Modic, 6000 Frankfurt 70, Holbeinstr. 70. (Tel. 069 - 63 65 48).
Bogdan Saksida, 6800 Mannheim 1, A 4, 2. (Tel. 0621 - 28 5 00).

Stanko Gajšek, 8070 Ingolstadt, Feldkirchnerstr. 81. (Tel. 0841 -59 0 76).
Ciril Turk, 7000 Stuttgart 1, Stafflenbergstr. 64. (Tel. 0711 -23 28 91).

Janez Demšar, Urbanstrafie 21, 7410 Reutlingen 1. (Tel. 07 1 21 - 44 7 89).
Župnijska pisarna Slow. kath. Mission, KramerstraCe 17, 7410 Reutlingen 1.
(Tel. 07 121 - 45 2 58).

Jože Bucik, 8900 Augsburg 22, (Goggingen), Klausenberg 7 c.

(Tel. 0821 - 97 9 13).

Slov. dušnopastirski urad, 7900 Ulm, Olgastrafie 137. (Tel. 0731 -27 2 76).
Marijan Bečan, Liebigstr. 10, 8000 Munchen 22. (Tel. 089 - 22 19 41).
NIZOZEMSKA

Vinko Žakelj, Guill. Lambert laan 36, B-3630 Eisden. (Tel. iz Nizozemske:

09 - 32 11 76 22 01).

ŠVEDSKA

Jože Drolc, Parkgatan, 14, 411 38 Goteborg. (Tel. 031 - 11 54 21).

ŠVICA

P. Robert Podgoršek, Seebacherstr. 15, Postfach 521, CH-8052 Zurich.

(Tel. 01 - 301 44 15 in 01 - 301 31 32).

Pisarna Slov. misije, Schaffhauserstr. 466, Postfach 771, CH-8052 Zurich.

(Tel. 01 - 301 31 32, Telefax 0041 1 / 303 07 88).

P. Damijan Frlan, Kapuzinerstr. 18, CH-4500 Solothurn. (Tel. 065 - 22 71 33).

KATOLIŠKO SREDIŠČE SLOVENCEV PO SVETU (Janez Rihar), SLO-61001
Ljubljana, Poljanska 2, tel. 061 /454 246; 132 075; faks 446 135