DR. EMILIJAIN CEVC POZNOGOTSKI STAVBENIK JURKO IZ LOKE (Jurko Maurer ali Jurko Streit?) Med loškimi srednjeveškimi stavbarji poznamo več mojstrov tudi po ime nu ali vsaj po kraticah. Najbolj znan med njimi je seveda Andrej iz Loke. ki je v sedemdesetih in osemdesetih letih 15. stoletja deloval predvsem v Posočju in v Furlanski (Beneški) Sloveniji. Drugi je še vedno nekoliko skrivnostni moj ster HR, ki smo ga spoznali kot arhitekta škofjeloškega prezbilerija sv. Jakoba v dvajsetih letih 16. stoletja ter je delal tudi še drugje po Gorenjskem. Že leta 1470 je na oboku ladje škofjeloške župne cerkve imenovan neki Thomas Parlier. ki pa je bil najbrž samo pomočnik glavnega mojstra, ni pa z njim identičen. Starejši umelnostnozgodovinski literaturi že dobro znani »stavbarcc Jernej Junauer se je sicer izprevrgel le v loškega mestnega sodnika, ki je bil po poklicu jermenar, pač pa se med njegovimi sodobniki poleg mojstra HR odlikuje stavbenik Jurko. prav tako loški meščan. Prav o tem pa imamo ta čas največ arhivskih podatkov in vsaj eno izpričano stavbno delo — prezbiterij in zvonik crngrobske cerkve. In tega mojstra želim v tem članku nekoliko nadrobneje predstaviti. V večstoletnem stavbnem razvoju crngrobske romanske cerkve pomeni njen veliki dvoranski prezbiterij gotovo lepo krono. Iz prvotne majhne cerkvene stavbe, ki jo je spočel še čas romarske umetnosti pred letom 1300. se je že sredi 14. stoletja razvila podaljšana prva gotska stavba. Ko pa je tudi ta postala pre majhna, so jo po letu 1410 povečali v triladijski prostor, ki je na vzhodni strani severne ladje še ohranjal romansko apsido. z glavno ladjo pa pač izzveneval že v manjši gotski prezbiterij: prvotni leseni strop so že pred letom 1453 obokali s križnorebrastim obokom. Ali je bila tudi tako povečana cerkev še vedno pre majhna — ali pa je tako narekoval novi stavbni okus in meščanski ponos: prav ob koncu srednjega veka in gotike je cerkev dobila nov, mogočen prezbiterij. Ta prezbiterij spada med vrhove naše poznogotske arhitekture. Že njegova zunanjost napravi na gledalca močan vtis, saj je višji in celo nekoliko daljši od starejših ladij in komaj za spoznanje ožji od njih. Visoka šilasta okna spremljajo in poudarjajo njegovo višinsko rast. ogle pa poudarjajo namesto močnih opor nikov samo vitki, stopnjevani oporni slopi. Še bolj pa nas prevzame notranjost prezbiterija: onkraj polmraka treh nižjih in ožjih ladij se razpre njegova svetla prostornina, ki nas dobesedno vsrkava. Ne čudimo se, da je naša umetnostno- zgodovinska literatura že zdavnaj primerjala to prostorninsko združitev s korom frančiškanske cerkve v Salzburgu, katerega je ob romanske ladje pridružil v prvi polovici 15. stoletja Hans iz Burghausena in ga je dokončal leta 1456 Stephan Krumenauer. Seveda, če gledamo ta prostor kot arhitekturni tip, kot dvoranski prezbiterij, nikakor ne pomeni nekaj povsem novega, čeprav je res, da se po vzporedni razporeditvi šesterih stebrov — po trije in trije — nekoliko loči od 50 niožnostnih vzornikov, pri katerih je \zhodni par stebrov pomaknjen proti osred nji osi, da nastaja za njim nekak korni obhod. Ideal thoranskega cerkvenega prostora je bil na Gorenjskem uresničen že v prvi polovici 15. stoletja najprej v župni cerkvi v Kranju, okoli leta 1470 v župni cerkvi v Skofji Loki, 1495 v Radovljici, leta 1497 pa že tudi na Dolenjskem v župni cerkvi v Šentruperlu ter malo kasneje v Cerknici na Notranjskem. Oporišče za to arhitekturo pa mo ramo na vsak način iskati na Gorenjskem, pa naj je tjakaj zašla iz bavarskega Landshuta in iz tradicije Hansa iz Burghausena ali pa naj je navezovala na dediščino stavbarstva samega Petra Parlerja in njegovega praškega kroga, kot bi utegnila dokazovati zlasti ladja kranjske župnc cerkve.' Zelo mikavna je misel, da bi z združitvijo crngrobskega prezbiterija in ladje kranjske župne cerkve utegnili dobiti idealno dvoransko cerkveno prostornino, kakršno je Hans iz Burg hausena uresničil na primer v landshulski špitalski cerkvi. Moramo pa priznati, da pomeni landshutska cerkev tudi v bavarski poznogotski arhitekturi bolj izjemo kot pa pravilo. Pri njej gre za enkratno zlitje sakralnega prostora v ožjem po menu in prostora za vernike •— laka združitev pa ni bila niti teološko zaželena, ker je zabrisovala razloček med svetim in profanim prostorom." Zato tudi večina bavarskih cerkva, pri katerih je sicer odločala arhitekturna volja Hansa iz Burg hausena — v nekem sinislu legitimnega dediča Parlerjevega izročila! — ohranja ob dvoranskem tipu ladje še vedno dolgi kor meščanskega tipa, kot ga je s posre dovanjem pridigarskih redov realiziralo že 14. stoletje. Zato bi tudi ob cmgrob- skem prezbiteriju najbrž smeli reči, da je njegova potloba pogojena predvsem v objektivni nujnosti: kljub že trikratnim povečavam je bila crngrobska cerkev za veliki dotok romarjev še vedno premajhna; namesto da bi ponovno prezidavali ladijski kompleks, kar bi pomenilo skoraj novo zazidavo celote, so preprosto dodali primerno obširen kor — prezbiterij, ki pa ni bil namenjen samo duhovščini, ampak tudi vernikom, saj je bilo v njem tudi več (vsaj trije!) oltarjev. Res pa je, da se moramo samo stavbarjevi praktični izurjenosti in domiselnosti za hvaliti, da je znal nujnost preliti v kvalitetno arhitekturno kreacijo. Toda pri tem je bilo z njegove strani \ažno samo vprašanje, kako to storiti, kajti glavne smernice so nakazali že naročniki sami — loški meščani. Stavbar torej nikakor ni imel pri delu popolnoma prostih rok, čeprav je zelo verjetno, da so mu naroč niki nakazali stavbni oziroma prostorninski problem le bolj na splošno in da je bila dokončna pogodba, kar zadeva oblike nove stavbe, formulirana že po pred logah, ki jih je stavbar sam oblikovno zamislil. Že dolgo namreč poznamo listino z zapisom pogodbe o zidavi crngrobskega prezbiterija, ki je danes shranjena v Državnem arhivu Slovenije. V daljših izvleč kih je bila že večkrat objavljena, v celoti pa še nikoli.' Zato tudi še ni doživela nadrobnejšega in kritičnega komentarja. Tule želim osvetliti samo nekatere njene postavke, zato pa jo moram ponovno na kratko povzeti: 1. oktobra leta 1520 so v Loki oskrbnik freisinškega škofa Pa\el Rasp, kaščar Baltazar Siegesdorfer (Sigilstorrfer), vikar loške cerkve Anton, mestni sodnik Anton Stingele. mestna svetovalca Hans Dornvogt in Pavel Mure v nav zočnosti dveh crngrobskih ključarjev in delovnih ljudi iz Bitenj sklenili pogodbo /. loškim meščanom mojstrom Jurkom Maurerjem (»maurer und burger zu Lack«), da bo imenovani mojster sezidal crngrobski cerkvi svetišče (kor) in ga združil s cerkveno ladjo. Narejen je bil tudi načrt (visier) za stavbo in natančno so določili mere v komolcih, zapisali kako debel naj bo zid, da bo lahko nosil visoke stene in ker stavba ne bo imela opornikov, naj jo opira znotraj in zunaj na oglih 18 močnih slopov. Ogli naj bodo iz rezanega kamna in prav tako tudi 4« 51 okna, ki jih bodi po številu 7 ali 8. Sredi svetišča naj stoji šest trdnih in lepih stebrov, da bodo nosili obok. — Poleg svetišča je moral Jurko sezidati tudi zvo nik, ki naj bi ne bil višji od prezbiterija; določili so mu mere, pa tudi. da bodi spodaj pod zvonikom zakristija, nad njo prav tako obokan prostor za shrambo in nad to prostor za zvonove, vsa nadstropja pa naj povezujejo stopnice v zidu. Vsi oboki, tako v svetišču kol v zvoniku, naj bodo trdni, kamenje zanje pa naj mojster lomi v Moravčah in naj ga tam obdela. Na sklepnikih (Rosen) naj bo tudi grb freisinškega škofa (f"ilipa). obdelani pa naj lK)do lejM in spretno, da ga ne bodo ljudje zmerjali (Ordentlieh und schikherlich hauen, damit er das sambt seinen Hantwerch nit schiinpff babe). Kamenje se bo iz Moravč prepeljalo v Crngrob na cerkvene stroške, za kar naj poskrbita ključarja. Jurko naj naredi za tri oltarje v prezbiteriju tudi stopnice iz obdelanega kamenja, ])a še oslenje za troje vrat ter tlak v svetišču in v zakristijah. Prezbiterij naj zunaj in znotraj pobeli. — Podreti pa mora tri stare kore; pri tem naj mu pomagata ključarja s srenjani. ki naj pomagajo kopati tudi nove temelje. Malto mora Jurko pripra viti na svoje stroške, prav tako mora sam plačati delavce; ni pa ovire, če mu hoče kdo zastonj pomagati. Les in železje pripeljeta ključarja na račun cerkve, orodje pa naj Jurko sam pripravi. Blizu cerkve naj poskrbi tudi za dober kam nolom. Zidati naj začne aprila 1521 ter dovrši oboko in zvonik v treh letih. Med tem časom ne sme prevzeti dela na nobeni drugi stavbi, prav tako se ne sme oddaljiti z loškega gospostva, le če bi mu zmanjkalo denarja, sme oditi za deset ali dvanajst dni. Če bi bil Jurko dalj kot ene kvatre bolan in bi delo zastalo, naj poišče drugega mojstra, da bo zidanje nadaljeval. Jurko mora skrbeti tudi za dobrega polirja. — Že ob prvi pogodbi, ki so jo z njim sklenili leta 1515, pa se je zaradi kmečkega upora razdrla, je dobil Jurko od crngrobskih ključarjev na račun zidave 116 funtov penezov. Teh 116 funtov mu zdaj odpišejo od 700 ogrskih goldinarjev, ki naj jih dobi za svetišče in za zvonik, a kaj več ne sme terjati. Kamenje, ki ga je nalomil že po prvi pogodbi, sme zdaj porabiti, ne pa posebej zaračunati. Kar še ni zaslužil, mu ključarja nista dolžna plačali. Če pa Jurko ne bo vsega dovršil, ima nad njim pravico loški oskrbnik, mojster pa za stavi za izpolnitev pogodbe življenje in premoženje. Če bi delo zapustil, se ne more opravičiti v nobeni krščanski deželi in ravna naj se z njim kakor z možem brez poštenja. — Pogodbo so podpečatili Rasp. Siegesdorfer. vikar Anton. Stingele, Dornvogt in Mure. Jurkovega pečata ni bilo zraven. Najprej nas v pogodbi zanima seveda .stavljarjevo ime. To je bil mojster Jurko, loški meščan. Ker je sklenil prvo pogodbo o zidavi crngrobskega prezbi terija že leta 1515. je bil torej že tedaj priznan stavbni mojster, saj je bila zaupana naloga kaj zahtevna. Čudno pa je, da se Jurko v pogodbi ne ime nuje stavbenik ali bolje — kamnosek; oboje je namreč v srednjem veku navadno pomenilo isto. Kamnoseška izurjenost je bila prvi pogoj za srednjeveškega arhi tekta, saj je moral na stavbi opraviti vrsto težkih kamnoseških del in izdelati zlasti okraske in reliefe. In vendar razberemo iz pogodbe, da je bil tudi Jurko kamnosek, saj so mu naročili, da mora izklesati sklepnike, kar je spadalo med dolžnosti vodilnega slavbarja. Pomočniki so se smeli po pravilu in stavbarniškem redu (Bauhiittenordnung) zadolžiti le za manj pomembne kamnoseške naloge — recimo za klesanje reber, stebrov, kvečjemu še okenskega krogovičja.* Pod poj mom zidarja (»maurer«) je srednji vek razumel največkrat samo pomožnega delavca, ki je res samo zidal, pokladal kamen na kamen ali opeko na opeko, zato pa je bila tudi zidarjeva učna doba krajša od stavbarjeve oziroma kamno- 52 Cerkev v Crngrobu, :unanjščiiia. (fotoleha l^oškega muzeja) sekove. Po stavbarniških postavah, ki so veljale tudi \ naših deželah, se je moral kamnosek na primer učiti svojega poklica šest, kasneje pet let, zidarju pa so za uk zadoščala samo tri leta. Če pa se je hotel zidar povzpeti do stav- barja-kamnoseka, je moral še tri leta v uk h kamnoseku.' Kdor se je učil torej samb tri leta. ni smel opravljati drugih del razen zidarskih: skrivnost arhitekto vega šestila in kamnosekovega dleta mu je bila še nepoznana. Zato je bil zidar na obrtniški družbeni lestvici niže ko stavbar. Kamnosek je lahko delal vse leto: pozimi je klesal kamnoseške detajle v pokriti koči na gradbišču (po tej je nastalo tudi ime »Bauhiitte« I), poleti pa je zidal. Zidarjevo delo pa se je omejevalo samo na letni čas zidave; bil je samo stavbarjev pomočnik. Šele s poznogotskim časom, t. j. v drugi polovici 15. stoletja, se je tudi zidarjev družbeni položaj približal stavbarjevemu, kajti tedaj za stavbe niso več uporabljali samo klesani 53 kamen, ker se je vedno bolj uveljavljala zidana stena. Vse kaže. da se je zidar najprej povzdignil v severni Nemčiji in na Bavarskem', v deželali. kjer je pre vladovala »opečna gotika«, ki ni terjala toliko kamnoseških izdelkov kot v de želah, kjer je odločal kamen. V naših deželah razmerje med stavbarjem in zidar jem še ni docela osvetljeno, vemo pa, da so na Koroškem smeli biti zidarji v skupni bratovščini s stavbarji, kot dokazuje na primer nekrolog kamnoseške bratovščine pri Gospej Sveti iz leta 1459: toda tudi v tem seznamu umrlih mojstrov imajo zidarji še posebno rubriko. Na Kranjskem so vsaj v začetku 16. stoletja lahko imenovali istega mojstra zdaj kamnoseka (Steinmetz) zdaj zidarja (Maurer), kot to vidimo ob ljubljanskem mojstru Petru, ki ga srečamo kot stavbenika v cerkvi Marije pri Cepiču v Istri in v Ljubljani pri sv. Krištofu, o čemer pa bom spregovoril na drugem mestu. Tudi v Loki poznamo zidarje že pred mojstrom Jurkom. toda vedno se v virih omenjajo le ob manj kvalitetnih, skoraj težaških delih. Tako je na primer leta 1399 vodil zidarska dela na gra- benskem obzidju mojster Janž (Hans), leto kasneje srečamo tod mojstra Ekchel- czaina in v dneh turške nevartiosti sta leta 1526 delala pri Cvingerju zidarja Pavel in Gal;' zadnja dva sta bila torej celo sodobnika našega mojstra Jurka in ni izključeno, da sta pomagala tudi pri zidavi v Crngrobu. Razen z eno kasnejšo izjemo, ki jo bomo še spoznali, se Jurko tako v po godbeni listini kot v drugih arhivskih virih imenuje vedno le »maurer« — zidar in ne »stainmetz« — kamnosek. Ali gre pri tem samo za ohlapno izražanje ali pa je imel mojster resnično samo zidarsko izobrazbo? To bi lahko pomenilo, da je znal sicer trdno zidati in konstruirati, da pa ni bil dovolj izurjen v kamnoseški obrti t. j. v obdelavi sklepnikov, konzol, krogovičja itd. Pustimo ob strani vpra šanje, če Loka v tem času res ni imela spretnega kamnoseka, ki bi mu lahko za upala zidavo crngrobskega prezi)iterija. Kje pa je bil tedaj mojster HR. ki ga tri leta kasneje srečamo pri zidavi kora loškega sv. Jakoba? Morda ga je vezala pogodba na kakšno drugo stavbišče? — Ne smemo pa prezreti tudi pripombe v crngrobski pogodbi, naj Jurko napravi take sklepnike (rože), da ga ljudje zaradi njih ne bodo zmerjali. Po tem bi lahko sklepali, da se je Jurko nekje na Loškem s svojim oblikovno ne najbolj veščim dletom že osmešil. Priznati moramo, da se tudi v Crngrobu s kamnoseškimi deli ni preveč proslavil, saj kažejo tamkajšnje konzole in sklepniki precej okornosti in ploskovitosti ter daleč zaostajajo za izdelki mojstra HR. Pogrešajo namreč tako elegance oblik kot plastičnega izraza, kar dobro opazimo npr. na reliefu sv. Petra z velikima klju čema ali na kvadratno uokvirjenem sklepniku sv. Jurija, na katerem sta sveti vitez in konj nekako testeno modelirana. Priznani pa. da stilno izraznost precej zabrisuje tudi polihromacija iz leta 1644. zaradi katere se plastični detajli še bolj izgubljajo. Pogodba je določala — in sicer pod hudimi sankcijami, ki so tangirale mojstrovo premoženje in celo življenje (pač osebno svobodo) — da mora Jurko svetišče in zvonik dokončati v treh letih, začenši od aprila 1521. Aprila je bilo vreme že ugodno za začetek stavbnih del, hkrati pa so Ločani začenjali poslovno leto s sv. Jurijem, ki je bil njihov farni patron (pri Fari v Stari Loki); Jurjevo pa je padlo na 23. april. Oblika pogodbe, ki določa končni termin, je bila tako imenovani »Geding«. Potemtakem je moral mojster navadno — ne pa vedno — dokončati delo v določenem času in za vnaprej določeno plačilo. Postavka, da mora mojster sam plačati delavce in malto, je bila v takih pogodbah običajna. Pomočniki so bili plačani po dnevnem delu — plačati pa jih je moral Jurko s svojim, po pogodbi določenim denarjem.' 54 Ko smo nekoč v Loških razgledih''^ zasledovali zidavo šentjakobskega prezbi- terija v .^kofji Loki. smo videli, da je bila mestna cerkev kaj revna in da je bilo treba za kritje stavbnih stroškov posebnih ukrepov: med drugim so dali v najem zemljišče v Viršku, s čigar činžem so krili del stroškov. Kdo pa je financiral zidavo v Crngrobu? Ne smemo pozabiti, da je bila tod zelo obiskana romarska cerkev, ki je zaradi mnogih romarjev postala že četrtič premajhna. Stavbni denar je najbrž dotekal predvsem iz romarskih prispevkov, tako da Loka sama — niti fara niti mesto — pri tem ni utrpela občutnejšega izdatka. Crngrob je v glavnem sam kril potrebe, verjetno pa je prispeval kak delež tudi freisinški škof Filip. Zato lahko razumemo, zakaj se je prva pogodba iz leta 1515 razdrla: nemirni časi velikega kmečkega upora niso bili najprimernejši za tako veliko stavbno akcijo tem manj. ker so po zatrlju upora kazenske denarne dajatve kmeta gmotno precej prizadele." Leta 1524 bi moral Jurko delo v Crngrobu dokončati. Toda svetišče in zvonik niti leta 1529 še nista bila pod streho! O tem nas seznanja odlomek iz koncepta pisma freisinškega škofa Filipa, ki je datiran s soboto pred Vsemi sveti leta 1529 in namenjen novemu loškemu oskrbniku Leonardu Siegesdorferju.'^ Njegova vsebina je v glavnem takale: Najprej omenja škof. da je pred nekaj leti mojster Jurko, zidar (Jurgko maurer), sklenil pogodbo (verdingt \vorden sei) z rajnkim loškim oskrbnikom Paulom Raspom, z rajnkim kaščarjem Baltazarjem Siegesdorferjem" in še z drugimi možmi, da bo za določeno vsoto denarja postavil neko stavbo v Crn grobu. Jurko je hotel zidavo dokončati, toda omenjeni Siegesdorfer je delo ustavil, nakar se je mojster Jurko pritožil, češ da zaradi tega ni prejel denarja in da je utrpel veliko škodo. Škof pa je zvedel, da je na omenjenem gradbišču ostalo še apno in kamenje, s tem gradivom pa je treba nekaj ukreniti. Zato škof veleva, naj novi oskrbnik (Leonard Siegesdorfer) poskrbi pri cerkvenih klju čarjih (kirchprobsten), da bo omenjeni Jurko »maurer« ta material najkorist- neje porabil, kolikor mu bodo dopuščala denarna sredstva, ki jih ima cerkev; če pa denarja ni. naj oskrbnik uredi zadevo z Jurkoin in ključarji, kakor najbolje ve in zna, poleg tega pa naj oskrbi cerkev še s streho in kritino. Ta podatek je sicer vabljiv, pove pa manj. kot bi želeli vedeti. Lahko samo ugibamo, kaj se je na crngrobskem gradbišču zgodilo, da je loški oskrbnik ustavil delo in da je zaradi tega Jurko trpel škodo. In kdaj je ustavil delo':" Vsekakor ne pred pogodbeno dogovorjenim terminom, saj je malo verjetno, da bi do pritožbe pri škofu moralo preteči kar celih pet let (od 1524 do 1529). Ali pa je mar Jurko izrabil za pritožbo trenutek, ko je Baltasar Siegesdorfer umrl? Verjetneje se mi zdi, da je do zastanka prišlo šele malo pred letom 1529. Ali je Siegesdorfer zidanje ustavil zato. ker je Jurko delo preveč zavlačeval? Ali je zaradi tega zmanjkalo cerkvi denarja? Ali pa Baltazar Jurku sploh ni bil naklo njen, saj je imel pri pogodbi večjo besedo tedaj še živi prejšnji oskrbnik Pavel Rasp? Ali naročnikov morda ni zadovoljila kvaliteta dela? Prostorninska rešitev naloge je vendar taka, da dela mojstru čast. čeprav tega ne bi mogli reči za kamnoseške detajle. Ali nam lo vprašanje razjasni skicpnik z Marijino podobo, ki ga popol noma nepričako\ ano srečamo na crngrobskem oboku kot izdelek drugega, ne Jurkovega dleta? Izklesal ga je namreč mojster HR". Po stilnem značaju bi tega odličnega kamnoseškega kosa v opusu mojstra HR res ne mogli uvrstiti pred drugo polovico dvajsetih let, saj se približuje že sklepnikom, ki jih je leta 1530 55 izklesal isti kamnosek za cerkev sv. Katarine v Srednji vasi pri Kranju. Resnica pa je, da bi bilo proti poklicni etiki, če bi konkurenčni stavbenik nelojalno po segel v delo svojega tovariša, razen če bi ta umrl ali za daljši čas zbolel oziroma samovoljno zapustil stavbišče. Ce predvidevamo, da je Jurko zbolel — tedaj bi po pogodbi delo lahko prevzel drug stavbar, ako bi Jurkova bolezen trajala čez ene kvatre, t. j. četrtletje. Vse, kar lahko danes rečemo, je pač, da je oskrbnik Baltazar Siegesdorfer zidavo ustavil — a zakaj, lahko za sedaj samo ugibamo. In v Jurkovo delo je posegel drugi, kvalitetnejši mojster HR, o čemer priča Marijin sklepnik. Stavba — ali vsaj zvonik — do leta 1529 še ni bila niti pod streho. Za zvonik bi to utegnilo veljati. Po pogodbi naj bi bil visok le toliko kot s\etišče. Do te višine približno sega njegovo današnje tretje nadstropje, ki je bilo po pr\otnem načrtu določeno za zvonove. Toda na oknu tega nadstropja je letnica 1551, kar dokazuje, da je bilo to nadstropje končano šele tega leta. Leta 1666 pa so zvonik povišali še za dve nadstropji. Kako se je spor z Jurkom navsezadnje poravnal, tega nam listine še niso razkrile. Prav tako se po letu 1529 tudi nič več ne srečamo z njegovim imenom v zvezi z aktivnim delom. Ne zdi pa se mi izključeno, da bi si smeli razlagati Jurkovo sodelovanje še pri nekaterih stavbah v .Skofji Loki. morda pri Honia- novi hiši ali pri nekaterih predelavah na njej in v loški okolici pri prezbiteriju cerkve sv. Andreja in v vrhniški okolici pri cerkvi sv. Ane na Žažarju. Kva- dratična oblika sklepnikov in ploskovita obdelava figur nam vsiljuje to misel. Ni pa dokaza, če je Jurko pri zadnjih dveh stavbah tudi resnično sodeloval. Podrobna stilna analiza bo mogoče še razkrila kako njegovo delo. Žal pa Jurko ni nikjer, niti na crngrobskem oboku, zapustil svojega mojstrskega znamenja, kar je še bolj nenavadno, ker so mnoge cerkve na Loškem s sv. Jakobom vred v tem času dobro dokumentirane s kamnoseškimi znamenji. Že sporočilo o neohranjeni pogodbi iz leta 1515 prvič omenja Jurka v Loki. Prav to leto pa so ga tudi poklicali pred sodišče. Morda je \ kakem prepiru razžalil nekega Jorga Kramerja, ker je moral plačati 70 ss (denarčičev) kazni, kot to razberemo iz obračunov mestnega sodišča za to leto.'' A tudi v tem zapisku se naš stavbenik imenuje samo »maister Jurgko maurer«. Ponovno pa srečamo ime »Jurgko Mawreri( v freisinških računih za zidanje stolpa Spodnjega gradu iz leta 1521,"' kar pomeni, da se stavbenik ni preveč oddaljeval od svojega mesta. Zadnjič pa srečamo njegovo ime že v posredni zvezi leta 1533. Tedaj je namreč loško .svetovalstvo postavilo za učitelja Mihaela, sina loškega meščana Jurka Steinmelza. Ker je bil takratni oskrbnik Krištof Gallenberg tedaj odsoten, je po svoji vrnitvi Mihaela zavrnil in postavil dru gega učitelja, zaradi česar je prišlo do ostrega spora.' Prav nič ne dvomim, da je bil omenjeni učitelj Mihael sin našega mojstra Jurka, ki se zdaj prvič — in poslednjič imenuje Steinmetz — kamnosek — stavbenik, kakor da bi zgodovinski vir navsezadnje hotel izgladiti krivice, ki jih je Jurko utrpel, ker si ni priboril pravega poklicnega naslova. In zgodovina se ponavlja: tudi njegov sin Mihael, ki ni podedoval očetovega poklica, je kot učitelj doživel, da ga je odstavil loški oskrbnik. Ali je mojster Jurko tedaj še živel? Vsiljuje pa se nam še nekaj vprašanj: Ali je naš Jurko Ma\vrer-Stcinmetz morda identičen z nekim Jurkom Strei- toni. kot je doslej večkrat zapisala naša umctnostnozgodovinska literatura? 56 Cerkev v Crngnibu. del luilrunjosli. (Fololeka Loškega muzeja) 57 Zmedo ob tem imenu je sprožil pravzaprav zaslužni F. Pokorn. ko je oh sporočilu o zidavah v Crngrobu zapisal, da hi utegnil hiti Jurko morda identičen z Martinom Jurkom Streitom. v čigar spomin se je še leta 1573 opravljala \ Loki ustanovljena maša.' Pisca je najbrž zapeljala na prvi pogled nekoliko nenavadna imenska pomanjševalnica »Jurko«. Danes vemo. da v poznem srednjem veku ta vsekakor slovenska hipokoristična imenska oblika ni bila nič nenavadnega, saj jo cesto srečamo tako na Loškem kot drugod po Kranjskem (in seveda tudi na Hrvatskem). Nekako legaliziral pa je Pokornovo hipotezo V. Steska, ki jo je prenagljeno sprejel v seznam naših starih stavbarskih mojstrov." Še več: povezal je loškega Jurka še s tretjim Jurkom, ki je deloval pod imenom »Jurko Kra- njac« v Zagrebu. Priimek Streit se v različnih zapisih na Loškem večkrat ponavlja, nikoli pa ne poimenuje kakšnega stavharja ali zidarja. Tako na primer pozna že leta 1428 fevdna knjiga loškega gospostva iz konca 14. in začetka 15. stoletja nekega lorga Streyta iz Stražišča. ki je morda identičen z Jurijem iz Stražišča: ta se omenja že leta 1421.'° Urbar loškega gospostva iz leta 1501 imenuje v Bitnjah na Sorskem polju nekega Hannssa Streyla. na Dobračevi pri Žireh pa Martina Streytta.'' Vabljivejša sta podatka v računski knjigi loškega gospostva izza 1437—1438. ki poročata, da je neki Streit prejel 1 s. 22 za 10 hrastovih žlebov pri vodnjaku na loškem gradu in na Grabnu ob mestnem zidu in da je (pač isti) Streit dobil 1/2 mr. s. za velika vrata, ki jih je ohil z železjem na Starem gradu pod Lubnikom."" Dve leti kasneje je Streit položil 34 desk v line in poti streho Zgornjega stolpa na Kranclju."' Vse to pa priča, da je bil omenjeni Streit samo tesar in da ni bil v nikakršni zvezi z mojstrom Jurkom iz 16. stoletja. Sicer pa bi bilo komaj verjetno, da bi se naš stavbar nikdar ne imenoval s jiravim priimkom, če hi ga že imel. Toda naravnost muhast slučaj je hotel le rešiti čast stavbarja Jurka Streita. Izpisek ljubljanskih meščanov in njihovih fevdov, ki so jih dobili po fevdni knjigi Friderika IlI. v letih 1444—1469," namreč omenja, da je neki »maister Jorg Streit stainmelz« imel v fevdu opuščeni dvor v vipavskem trgu. ki ga je kupil od Matevža Zellenpergerja. Tega Jurka. za katerega uiti natančno ne vemo. če je bil res ljubljanski meščan, še manj pa, da bi bil loški podanik, nikakor ne moremo vzporejati z mlajšim loškim Jurkom. Prav tako pa bi bilo tvegano iskati med obema kakšno sorodstveno z\ezo, saj ob Jurku »maurerju« nikoli ne srečamo priimka Streit. Vsekakor smo z vipavskim fevdnikom pridobili novo ime v našem umetnostnem zgodovinopisju — ne moremo pa mu pripisati kakšno znano stavbno delo. Ce bi hotel biti zdaj zelo zelo drzen, bi vsaj v opombi dodal, da srečamo v Vipavski dolini kar dvakrat na delu istega sta\bnega mojstra, ki je okoli leta 1470 obokal tudi dvoransko ladjo škofjeloške župne cerkve: v Šentvidu (Podnanosu) pri Vipavi in na Slapu pri Vipavi.'" Toda vsako podmensko kom biniranje v to smer bi nas lahko zapeljalo na popolnoma napačno pot. Končno še tole: Ali je loški Jurko resnično delal tudi v Zagrebu, kot omenja V. Steska in je ponovila za njim tudi druga umetnostnozgodovinska literatura? I. Kukuljevič-Sakcinski"' omenja, da .so med leti 1513 do 1521 zidali na nadškofijski palači \ Zagrebu. Med mojstri, ki so tamkaj delali leta 1518. pa se omenja tudi neki »Jurko Kranec«, 58 • • ' Časovno se podatek ujema z delovanjem loškega Jurka. o katerem v letih 1515 do 1520 res nimamo avtentičnih sporočil. Vendar se mi zdi skoraj never jetno, da bi Ločana zanesla pot na zagrebški Kaptol, saj mu najbrž tudi na do mačih tleh ni manjkalo dela. Ime Jurko je na Hrvatskem bilo prav tako domače in raznih »Kranjcev« tam ni bilo malo. Tako se na primer leta 1522 omenja med consiliarii neki »Georgius Kranyecz de vico sutorum« iz Nove vesi v Za grebu. Leta 1575, 1576. 1579 je poznano tod ime »Georgius sutor Kranyecz« itd.'' Torej bi bil zagrebški stavbar ali zidar lahko kranjskega rodu, pa naj je bil že za stalno naseljen v Zagrebu ali pa slučajni prišlek s Kranjskega: z loškim Jurkom si ga ne upam vzporejati. Pravilno ime za stavbarja crngrobskega prezbiterija in zvonika je torej samo: mojster Jurko iz Loke, besedi jimaurer« in »steinmetz« pa pomenita samo njegov poklic, ne pa tudi priimek. Lastnik vipavskega dvorca Jurko Streit je bil sicer tudi kamnosek, ki pa mu za zdaj ne moremo pripisati še nobenega dela in ga ne smemo identificirati z loškim Jurkom. Prav tako ni vzroka, da bi z Jurkom iz Loke identificirali v Zagrebu zapo slenega Jurka Kranjca. Kar pa zadeva sam umetnostni značaj loškega Jurka, se ta po stavbnem konceptu polnovredno vključuje v stavbno tradicijo Gorenjske in Škofje Loke, saj je s crngrobskim prezbiterijem odlično in pri nas enkratno uresničil ideal dvoranskega prezbiterija. s katerim je na domiseln in nenavadno učinkovit način prelil temačno prostornino ladij v zvočno in svetlo širino ter višino kornega prostora. S tem si je postavil vreden spomenik in se lepo afirmiral na loškem ozemlju. ... Opombe , ' Prim.: F. Stelč. Gotske dvoranske cerkve v Sloveniji. ZIZ XV, Ljubljana 19.^8. str. 1 sq. — E. Ceve, Kranjska župna cerkev v luči slavbarniškega reda. 900 let Kranja, Spominski zbornik, Kranj 1960, str. 105 sq. — " Iloteno oddelitev duhovniškega prostpra od prostora za vernike lepo osvetljuje napis na nekem koru na Gornjem Baiarskem: »Hir locus est proprius clero, sacrumque ministro; / Ordinc qui sacer est. ingrcdielur eum; / Hinc cedat laicus, limen non penditur ipsi / Veslibulum trepidet tangere calcc vaga«. — F. Dambeck, Spatgotisolie Kirchen- bautcn in Ostbajern. Passau 1940, str. 39. — Za arhitekturne tendence land.shulskc stavbne šole glej delo istega atvorja: Hans Stetheimer und die I.andshuter Bauschule. Verhandlungen des Hist. Vereins f. Niederbavern. Bd. 82. Landshut 1957. str. 5 .«q. — ' D.^S. Gr. A. II./36. Ecclesiestica. — A. Koldar, O zidanju cerngrobskc cerkve. IMK II. Ljubljana 1892, str. liil sq: — J. Veider. Vodič po Crngrobu. Skofja Loka 1936, str. 32 sq: — F. Štele. Crngrob, Ljubljana 1963, str. 9 sq. — ' Prim. E. Egg, Aus der Gescliichle des Bauhandwerks in TiroJ, Innsbruck 1937, str. 64 sq. — ' Ibid. str. 46; — P. Booz, Der Baumeister der Gotik. Miinchen- Berlln 1956, str. 18. — ' Prim. O. Kletzl, Titel und Namen von Baumeistern deutscher Gotik, Miinehen 1935, str. 29 sq. — ' F. Pagitz, Zur Geschichte der karntncr Steinmetzen in der Spalgotik. Celovec 1963. str. 26 .sq. 85 sq. — ' P. Blaznik. Loško mestno obzidje. Loški razgledi IV. 1937, str. 16 in 20. — ' E. Egg, str. 59. — '° E. Cevc. Novi podatki o stavbni zgodovini in stavbarju prezbiterija in zvonika loškega sv. Jakoba, Loški razgledi VIII. 1961. str. 84 sq. — " Prim. P. Blaznik. Upori loških podložnikov konec XV. in v začetku XVI. stoletja. Loški razgledi 11. 1055. str. 68 sq. — " Orig. v miinchenskem Kreisarchivu. Rep. 53, fasc. 42, No. 5. iz leta 1529, fol. 145. — Za ta in za prihodnje arhivske podatke se prisrčno zahvaljujem tir. Pavlu Blazniku. — " Prvi je bil mrtev že za božič 1524, drugi pa vsaj že 10. sep tembra 1529. — " E. Cevc. Kipar HR. Loški razgledi III, 1956, str. 168 sq in slika b str. 167. — " Miinehen. K. A. Rep. 53-295-23. iz leta 1515. — '" Po podatku dr. Pavla Blaznika. — " Munchen. K. A. fasc. 45, št. 276. iz leta 1533. — " Fr. Pokom, Loka DS VIL Ljub ljana 1894, str. 627. op. 2. — '* V. Steska. Naši stavbarji minule dobe, ZUZ 111. Ljubljana 1923, str. 3. — " P. Blaznik, LTrbarji freisinške .škofije. Srednjeveški urbarji za .Slovenijo I\, 59 Ljubljana 1963. str. 238 in 228. — "' Ibid. sir. 292 in 295. — " Ibid. str. 285 in 286. — " P. Blaznik, Zgornji stolp na Krantlju in Stari grad pod Lulmikom ter njuni gradiščani, Loški razgledi III. 1956. str. 80 sq. — " Orig. v Državnem arhivu na Dunaju, .Ma ?. W. 724, fol. 256. — Podatek je objavil B. Otorepec v: Gradivo za zgo