YU ISSN 0021-6933
JEZIK IN
SLOVSTVO
letnik XXXIV - leto 1988/89 - št. 4 - 5
Jezik in slovstvo
Letnik XXXIV, številka 4 -5
Ljubljana, januar-februar 1988/89
Časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk)
Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik: Aleksander Skaza, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbon Aleksander Skaza (glavni in odgovorni urednik), Marko Juvan, Andrijan Lah
(slovenska slovstvena zgodovina). Tone Pretnar (primerjalna slavistika), Hermina Jug-Kranjec
(slovensko jezikoslovje), Alenka Sivic-Dular (primerjalno slovansko jezikoslovje) in Boža Krakar-Vogel
(didaktika jezika in književnosti)
Lektor in korektor Jože Sever
Tehnični urednik: Andrej Verbič
Svet časopisa: Marjeta Vasic (predsednica), Marjan Javomik, Marko Juvan, Mira Medved, Jože
Munda, Pavle Vozlič, France Vumik in uredniki
Fotostavek; Studio Vojc, Ljubljana / Tisk: Zupančič, Ljubljana
Opremila inž. Dora Vodopivec
Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Tekoči račun: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 50100-678-45265
Letna naročnina 10.000 din, polletna 5000 din, posamezna številka 1250 din
Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjenikih, 2000 din
Za tujino celoletna naročnina 40.000 din
Rokopise pošiljajte na neislov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Revijo gmotno podpirajo Kulturna skupnost SRS, Znanstvenoraziskovalni center SAZU in Izobraževalna
skupnost SRS za družboslovje
Naklada 2400 izvodov
Po mnenju Sekretariata za informacije SRS, št. 43-544/83 je revija oproščena plačila temeljnega davka od
prometa proizvodov.
Vsebina četrte in pete številke
Razprave in članki
81 Milko Matičetov, Lanita
88 Pavle Merku, Tersko Idnta, Ldnta
89 Boža Krakar- Vogel, Smotri, vsebine in metode pouka (slovenske) književnosti
(nadaljevanje in konec)
Bibliografija
98 Marko Kranjec, Alenka Logar-Pleško in Anka Sollner-Perdih, Slovenistika v letu
1987 (bibliografski pregled)
Ocene in poročila
117 Jože Toporišič, Težja mesta iz slovenskega besedotvorja
122 Jože Toporišič, K zgodovini slovenskega knjižnega jezika v SJII
4/III Popravek
4/IV Sporočilo uredništva
Milko Matičetov
Ljubljana UDK 808.63-087 /450.36 Rezija/: 808.101-3 »lanita«
LANITA - A A K H T A - tPo -^S 3f ero cn*
1.
Pesnik in folklorist Stanko Vraz je med zbiranjem gradiva za drugo knjigo slovenskih
ljudskih pesmi, ki jo je začel pripravljati po izidu prve,' junija 1841 obiskal tudi Rezijo.
Če bi mu bilo dano uresničiti svoj načrt, bi bilo 13 rezijanskih pesmi, ki jih je tedaj zapisal,
tiskanih že v prvi polovici 19. stoletja in ne šele v drugi polovici dvajsetega.^ V Reziji je
Vraz med drugim našel tole besedilo:
O lipa ma novičica!
Rizlezte do z te čanibe
Solzami dol po lanitah,
ki mata jtet sa svezat wkdp.^
dobesedno poknjiženi bi se ti štirje verzi glasili:
O draga moja nevestica!
Pridite dol iz kamre
s solzami po licih,
ker se morate iti zvezat vkup.
Pri ti pesmi, ki nosi naslov »Svatbena«,'* sicer ni navedeno, odkod je, na srečo pa ji lahko
postavimo ob stran nekaj novejših, krajevno oprijemljivih zapisov.
* To besedilo je pisec prebral v italijanskem izvirniku 28. okt. 1988 na Ravanci v Reziji ob praznovanju
150-letnice rezijanske folklorne skupine. Za tukajšnjo objavo je dodal: a) opombe; b) nekaj odstavkov, ki jih je
narekovalo srečanje - v novembru - z dvojčico rez. lanite, s tersko »lanto«, doma na še ne natanko zamejenih tleh
od izvirka Nadiže proti izvirkom Tera, na sončni strani Stola; c) nekaj Tentorjevih dodatkov (1950) o novejših
najdiščih lanite na otoku Cresu; d) podatke o lan(i)ti v Rodopih. - Prevod, ki ga je oskrbela Vida Matičetova, je
avtoriziran. - V naslovu sta druga in tretja podoba naše besede posneti po Cod. supr. (cir.) oz. po Euch. sin. (glag.).
1 S. Vraz, Narodne pisni ilirske... u Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ugarske. Zagreb 1839.
2 M. MaUčeto\, »PismeRezianske« Stanka Vraza(1841). SE 16-17(1964)203-215.
3 Id., ibid., št. 7, str. 210-211. Vrstica 3: instr. bi se v Reziji najbrž glasil i solzdmin. vendar so mi na Liščacih med
preverjanjem Vrazovega besedila za objavo priporočili obliko »ze solzi do po lanitah«; dol ni rezijanski, ampak
Vrazov.
4 Tak naslov ji je dal Vraz, saj Rezijani ne poznajo ne svatbe ne ohceti, le »ženitke«.
Tako sem npr. na Solbici leta 1966 slišal varianto, v kateri je zajeta še ena nadrobnost
nekdanjega ženitovanjskega obredja:
Lipej novyéa anu novec,
rizleste do s te čanibe
zi solzi do po länite
anu tri dance dejtase,
da vy nan date libritat.^
Novica draga in novic,
le dol iz kamre pridita -
čeprav po licu s solzami -
in plese tri zaplešita,
tako da dasta nam prostost.
Svatje (»ženitkarii«) vabijo mladoporočenca, naj odpreta ples: šele po treh obrednih
krogih, ki jih bosta zaplesala sama onadva, bojo lahko prosto plesali tudi vsi drugi.
Dne 8. oktobra 1988 mi je v Osojah rojena Rezijanka, ki se je po potresu odselila s Korita
v Viden, razložila še nekaj nadrobnosti iz rezijanskega svatbenega dogajanja: mladi
prijatelji in sorodniki, povabljeni na ženitke, takole kličejo nevesto, ki seje pred odhodom
v cerkev šla preoblačit v zgornjo sobo:
Da nuna, nuna, nünica,
rizleste do s te čanibe
zisuzidöpo laniteh,
ka mata jtet sa zvezat kwop.^
O botra, botra, botrica
pridite dol iz kamre
s solzami po licih,
ker se morate iti zvezat vkup!
In prav nazadnje se je zvečer 27. oktobra 1988 prejšnjim sporočilom pridružil še tale
odlomek iz Osojan, kjer je nevesta predstavljena, kako prihaja po stopnicah navzdol:
Da dopo štiglah na je šla
zi suzi dopo laniti. ^
Dol po stopnicah je šla
s solzami po licu.
Če se posrečena podoba, ki nam jo je priklical pred oči Vrazov zapis iz leta 1841, bogati z
mikavnimi dopolnili še po skoraj poldrugem stoletju, se smemo pač upravičeno vprašati:
ali ne bi kazalo za spremembo kdaj pa kdaj vplesti takle kratek prizor z ženitk, seveda le z
ustrezno pesmico, v program rezijanske folklorne skupine?!
Beseda lanita se ponavlja iz variante v varianto - s prav rahlimi fonetičnimi spremembami,
odvisno pač od notranjih zakonitosti posameznih govorov - v verzu, ki ga je treba
5 Pov. Tina Wajtawa (Valentina Pielich, 1900-1984) 17. 8. 1966 in potlej še dvakrat jeseni istega leta v Pordenunu; \
v regestih T. W. je to besedilo pod št. 77. Odstopi od prve objave (M. Matičetov, Un canto nuziale resiano. »Linčica \
Turkinčica«. Pubblicazione per nozze Micelli-Longhino, Udine 1966, 3. str. ovitka) so pogojeni od poznejših
zapisov, pri prevodu pa sem hotel priti do izvirnega ritma.
6 Ob naključnem srečanju v Osojah pov. Ema Madotto r. Siega (1926), Jikizawa, zps Mtv R 1988, str. 3. Prva
vrstica je le eden od mogočih ustaljenih začetkov v rez. liriki. Ko sem od E. M. skušal izvedeti kaj primernejšega,
češ; kako to, da »novico« (nevesto) svatje ogovarjajo z »nuna«, sem dobil v odgovor, da so bili pevci pač mlajši od
neveste in da so skoroda morali - »so meli ji zapet itako«. - Vsak dvom o obrednosti pesmice odpade, če si
ogledamo, kar je v Lipovcu zapela V. Vodušku 17. 5. 1962 šenja taw Gradu (Eugenia Siega, 1883-1966):
Novycica snubyiica, Nevestica (zasnubljena),
rizleste dös te čanibe, (le) dol iz kamre pridite, [
ke kompanyja je izde. ker družba je (že) tukajle.
(Zvočni zapis GNl 25.499 - obj. v SE 16-17, 1964, 211). Pristavila je, da tako pojejo, »ko ni grejo se poračat« in ;
zapovrh je to imenovala »racjunca« (molitvica, besedilo-formula, nasprotno improvizaciji). »Solze po lanitah« so '
sicer izpadle, vendar Emino »nünico« krepko odtehta nagovor »novycica snubycica«, katerega drugi del je za Rezijo ,
prava redkost (»snube« ipd. so bolj doma med Terjani).
7 Na proslavi 150-letnice rez. folklorne skupine pov. Ana Madotto (Cekarinawa tuw Studincih, 1910), ena izmed \
udeleženk nastopa rez. skupine v Guminu 4. marca 1930; zps. Mtv R 1988, str. 44: Varkota, »kulturska hiša«. I
šteti za ustaljeno formulo: solze/sulze/suze do po Idnite(h). Da gre res za neke vrste lieu
commun, imamo potrdilo tudi v pesmih, kjer ni sledu o čem obrednem. Ta hip lahko
navedem dva zgleda:
Mladenič iz Bile je dal duška svojemu razočaranju zaradi neuslišane ljubezni ze sulzi do
po lanite - s solzami po licu.^ Mlad zdomar iz Učje se je vračal domov in zavriskal, ko je
dosegel greben Kile, in njegovo veselo vriskanje je prišlo do ušes tiste, ki ji je bilo
namenjeno. Prijatelj, ki je to pesem slišal peti nekega Učjaria pred mnogimi leti, je žal ni
mogel več obnoviti v nadrobnostih, ampak mi jo je vsaj povzel - s temle vložkom:
Lipa ma na je wočutila, Moja ljuba je slišala (vrisk),
ne so ji šle solze do čez lanite.^ solze so ji tekle čez lica.
In nazadnje je tu še ajtiološka povedka s Solbice, posneta pri pravljičarki Tini Wajtavi;
pripoveduje, kako je čebela izšla iz Gospodovega lica: Bečula (na je) velezla bd'iču un zez
lanite.'O
V vseh navedenih tekstih in morda še v kakšnem drugem, do danes ne odkritem, je beseda
lanita tako rekoč vraščena v tradicionalni slovstveni okvir, vendar je med Rezijani krožila
in kroži - za lice - tudi v navadni vsakdanji rabi. V zvezi ima črn(j)ele lanite - ima rdeča
lica - jo je od svojega informatoga Dominika Lx)nghina (1808-1968)" iz Bile v štiridesetih
letih prejšnjega stoletja zapisal O. Caf; po njegovi zaslugi je 1894 prišla v Pleteršnikov
slovar (žal z napačnim naglasom lanita). Pri izpolnjevanju vprašalnice za SLA (=
Slovenski lingvistični atlas) je prof T. Logar v odgovoru na vprašanje št. 12 (lice, N. sg. in
N. pl.)i2 v Reziji leta 1962 zapisal tele množinske oblike: Idnate (Bila), lenite (Njiva),
lanita (Osojane), Idnite (Solbica).'^ Na Solbici nam je marca 1968 med obdelavo te točke
za OLA (= Obščeslavjanskij lingvističeskij atlas) z lanito še enkrat postregel glavni
informator italijansko-slovenskega teama T. Brida Kovvač.'"* Sam pa sem se pred tremi
leti, povabljen v rez. šolski center »Aldo Moro«,'^ hotel prepričati, kako poznajo besedo
rezijanski šolarji: skoraj polovica se jih je izrekla, da jim je domača.
8 Pov. Giuliana Najda, Klitawa iz Bile (1906-1967), 27. 2. 1967; obj. M. Matičetov, Ob zibki ljudske lirične pesmi
v Reziji. Govor, jezik in besedno ustvarjanje v Beneški Sloveniji. ZTT, Speter-Trst 1978, str. 67, v. 27.
9 Pov. Luigi Paletti (Vijič taz Ronka, 1940) ob srečanju na Ravanci 7. 10. 1988. Učjar, kije tako pel, je bil godec
3wan Pikot (Giovanni Clemente, 1908). Zps. Mtv R 1988, str. 1.
10 Pov. Tina Wajtawa (gl. op. 5) 27. 11. 1966 in 11. 6. 1967. V regestariju T. W. je to št. 237. Prva omemba v
tisku: SR 16, 1968,227.
' ' M. Matičetov, » Te dve ste Rozeanski«. Cofov zapis !844. Traditiones 10-12, 1984. 235.
12 Kot neke vrste uvodno poročilo o tem delu naj bo omenjen spis T. Logarja Iz priprav za lingvistični atlas, JS 4
(1958-59)129-135.
13 Med rkp. gradivom prof. T. Logarja v Inštitutu za slovenski jezik mi je te podatke ljubeznivo poiskala in
sporočila mag. Francka Benedik, razisk. sodelavka v dialektološki sekciji omenjenega inštituta pri ZRC SAZU; nji
in akademiku Logarju prisrčna hvala za obogatitev tega prispevka.
1'' Taliko Brida »Kowač« (1902-1980), brusač, ki je na stara leta začel zlagati pesmi v domačem narečju. - Za
obdelavo točke Sólbica so se v Reziji mudili 1.-8. 111. 1968; iz Milana B. Meriggi in F. Malcovati, iz Ljubljane T.
Ix)gar in M. Matičetov. - Bistvene podatke v zvezi z OLA je na kratko podal T. Logar, Zasedanje mednarodne
komisije OLA ... Raziskovalec 7 (1977) 9-10, 343-344. - V vprašalnici OLA ima lanita št. 1334.
15 V dve šolski uri, ki sta mi bili 27. 4. 1985 dani na voljo za temo »Sulla letteratura popolare resiana«, sem
vpletel med drugim svatovsko pesmico v zapisih 1841/1966 in se naredil, da ne vem, kaj je lanita. Učenci so lepo
reagirali in mi pomagali »rešiti uganko«. - Gl. A. Madotto, // programma delle attivita del Circolo Culturale
Resiano nell '85. Ali 'ombra del Canin / Pod Tjanynowo Sinco, Estate 1985, str. 6.
Ko smo takole temeljito prečesali Rezijo, pa se poraja dodatno, novo vprašanje. Glede na
to, da imajo Rezijani dosti skupnega z najbližjimi sosedi na jugu, vzhodu in severu,'^ je
bilo upravičeno pričakovati, da si bojo vsaj z nekaterimi delili tudi Idnito. In res, pozvedovanje
v razne smeri me je pripeljalo do novice, da je lanita doma tudi na terskem
narečnem območju. T. Logar, ki seje poleti 1951 pridružil terenski raziskovalni skupini
Etnografskega muzeja iz Ljubljane za delo v Kotu na Kobariškem, je takrat zapisal besedo
ldnta v Breginju (kot dubleto k licu) in v obliki ldnta na Robediščih. V nadaljevanju svojih
raziskav za SLA pa je isto besedo - ldnta - zajel še na oni strani meje, v Viskorši
(Monteaperta) leta 1965.'^ Govor vasi Breginj in Robedišča, ki sta do padca Beneške
republike bili državno ločeni od (avstrijskega) Kota in precej ožje povezani z beneškoslovenskimi
rojaki, dialektologi uvrščajo v meje terskega narečja.'^ V čudno razpotegnjenem
trikotniku Breginj-Robedišča-Viskorša odkrita Idnta^^ pa nas kljub temu ali morda prav
zaradi tega vabi in spodbuja, da se še ne odpovemo iskanju, saj bi bilo res lepo zvedeti:
prvič, kako je ž njo v vseh terskih vaseh vzporedno s Stolom na črti vzhod-zahod od Brezij
tja do Sedlišč in Barda, pa še s preskokom na desni breg reke Ter (vasi Ter, Podbardan) in
k Muščanom (nad gorsko zajedo med Stolom in Postovčičem); drugič, ali ne seže morda
tudi v tiste terske vasi, ki se oddaljujejo v pravem kotu od grebena Stola in spuščajo proti
furlanski ravnini.
Zdaj pa mislim, da je prišel že tudi čas pojasniti, zakaj tako vneto iskanje besede Idnita in
ugibanje o njeni pogostnosti v dolini Rezije in okoli nje. To je zato, ker ne gre za navadno,
kakršnokoli besedo, niti samo za poslastico, ampak za pravo pravcato jezikovno dragotino.
2.
Leta 863 se je začelo versko in kulturno poslanstvo solunskih svetih bratov Konstantina-
Cirila in Metoda na Moravskem, kamor ju je bil napotil bizantinski cesar Mihael na
prošnjo kneza Rastislava, da bi oznanjala krščanske resnice Slovanom ne v latinščini ali
grščini, ampak v njihovi materinščini. V tem jeziku, ki ga je priznal kot liturgični jezik
papež Hadrijan II (867-872) in potem potrdil njegov naslednik Janez VIII, so Ciril, Metod
in njuni učenci razvili živahno literarno aktivnost, da bi ljudstvo, ki se je šele oklenilo
krščanstva, oskrbeli z vsemi potrebnimi nabožnimi teksti. Ta jezik, ki se opira na makedonsko-
slovanski govor iz okolice Soluna, je bil v času prvih znanih prenosov v pisno
obliko - to je v IX. stoletju - dobro razumljiv ne samo Slovanom na Moravskem in v
Panoniji, ampak tudi vsem drugim. Najzgodnejši ohranjeni dokumenti jezika, ki mu danes,
16 Temeljnim Ramovševim ugotovitvam {Karakteristika s/ov. narečja v Reziji. ČJKZ 7, 1928, 107-121; Histor.
gramatika slov. jezika, 7: Dialekti. 1932, 30-41) in novejšim Logarjevim terenskim raziskavam, ki so pri delu za
SLA zajela tudi soseščino, bo z leksikalne strani treba še in še dopolnil. Ne mislim toliko na Rezijo (objava
Baudouinovega Rezjan. slovarja se bliža realizaciji), kolikor na govore okoli nje. Če je J. Baudouin de Courtenay
nekako poskrbel tudi za Ter in tam zbirateljsko nadaljuje P. Merkii, le kaj naj rečemo za kobariški Kot, za Bovško s
Trento, za Kanalsko dolino?! Besednega bogastva živih govorov ne more zajeti nobena vprašalnica, ampak samo
potrpežljivo kapilamo delo za pripravo idiotikonov, kakršnih žal nimamo, saj danes ta dan s celega našega
jezikovnega ozemlja lahko pokažemo samo dva tiskana (Tominčev Črni vrh 1964, F.& V. Novaka Beltince 1985) in
nekaj redkih rokopisnih v arhivu Inšt. za slovenski jezik.
17 Tudi za Breginj, Robedišča in Viskoršo dolgujem informacijo in zahvalo mag. F. Benedikovi (gl. op. 13).
18 Gl. A. Logar-Pleško, Bibliografija univ. prof. akad. Tineta Logarja (ob njegovi sedemdesetletnici). SR 34/2
(1986); na str. 224-228 so med Zapisi slovenskih govorov za SLA z območja terskega narečja našteti tile kraji (izpis
po abecedi in v nespremenjeni obliki); Bardo, Borjana, Breginj, Podbela, Robidišča, Viskorša).
19 Lanita seje prelevila v lamo z izpadom srednjega vokala in s tem zvezano zgubo zloga.
pravimo stara cerkvena slovanščina, so sicer iz X.-X1. stoletja, vendar - kot kopije
zgubljenih ali uničenih izvirnikov - še zmerom zvesto odsevajo jezikovno stanje v IX.
stoletju. Ker beseda lanita/ldnita^^ kraljuje brez tekmic v najstarejših cerkvenoslovanskih
kodeksih^' - naj si bo izpred leta tisoč ali po letu tisoč - je ne samo takrat ampak že v IX.
stoletju morala biti živa tako v okolici Soluna, dojnovini slovanskih apostolov, kakor tudi
na širšem slovanskem ozemlju.
V svetopisemskih tekstih se z lanito redno srečujemo tam, kjer je govor, kako je treba
ponuditi še drugo lice, če te kdo udari po desnem (Mt 5.39, L 6.29 in podobno že v Jeremijevih
žalostinkah 3.30), včasih tudi pri zasramovanju Kristusa (J 19.3). Vztrajno ponavljani
rezijanski verz o solzah po licu / ze solzi do po lanitah, ki smo ž njim začeli današnje
besedovanje, pa nam nehote prikliče v spomin -si licet parva - pesniški stavek iz
Zlatoustove homilije na veliko sredo; preveden iz grščine v staro cerkveno slovanščino se
glasi: / aky sbrebro shzy v6r^št^ kapaaho po lanitama na zembj^^^ (in vroče
solze so kot srebro kapale po licih na zemljo). Če bi si kdo vzel čas in s sodelovanjem
Rezijanov, rojenih na začetku stoletja, skušal prenesti navedeni cerkvenoslovanski stavek
v rezijanščino, mislim, da bi si bili obe verziji močno podobni.
Potem ko so pred tisoč leti tudi Rusi oz. vzhodni Slovani sprejeli krščanstvo in cerkvenoslovansko
bogoslužje, je na neki novejši stopnji njihovega jezikovnega razvoja lanita
skušala uiti iz zaprtega kroga liturgične rabe in se osamosvojiti, v resnici pa je ostala le bolj
v mejah privzdignjenega jezika izobražencev, predvsem pesnikov. Sam sem naletel nanjo
pri Puškinu^^ in Ševčenku,^^ vendar je dandanes - kakor slišim^^ - tudi v pesniških delih
ni več. Zgodovinami ruskega jezika pa so mnenja, da je južnoslovanskega izvira.^^
Objava vseh odgovorov na vprašalnico OLA nam bo nemara prinesla tudi kakšno novo
presenetljivo informacijo o živi rabi lanite, vendar zunaj enklave Rezija-Ter na celotnem
slovanskem jezikovnem prostoru ta hip vem samo še za dve jedri njene razširjenosti.
Prvo je kvamerski otok Cres. S tamkajšnjo lanito je prišel na dan hrvaški lingvist M.
Tentor v doktorski disertaciji, ki jo je obranil leta 1908 na Dunaju.^'? Poznal jo je iz
svojega rodnega mesta Cres, kateremu je do 1950 dodal še štiri vasi iz osrednjega dela
otoka: Vodice, Orlec, Lubenice, Perrilt.^* O življenju te creške besede pa bi bilo zelo
vabljivo slišati še kaj več, kot nam je v svojem drugem prispevku povedal Tentor. Le-ta je
zraven lanite posebej naštel še poldrugi ducat besed, ki so skupne s slovenskimi in naj bi
20 Jezikoslovcem prepuščam sodbo o prvotnem mestu naglasa; prav tako se ne dotikam vprašanja etimologije (gl.
P. Skok, Elim, rječnik. 2. Zagreb 1972, 264, s. v. läkat; - F. Bezlaj, Etim. slovar, 2, Lj. 1982, 123-124).
21 Gl. J. Kurz, Slovnik jazyka staroslovenskeho - Lexicon linguae palaeoslovenicae 11 (1973) 106-107; 1. 1.
Sreznevskij, Materialy dlja slovarja drevnerusskago jazyka po pismennym pamjatnikam, 11. Spb. 1902, col 8.
22 J. Zaimov - M. Capaldo, SuprasJlski ili Retkov sbomik, 2. Sofija 1983, str. 255; pogl. 35, list 397, vv. 25-26.
23 v 3. spevu Evg. Onjegina: (Ždala Tatjana) »čtoby prošlo lanit pylanie« / v Klopčičevi slovenski prepesnitvi (T.
čaka,) »da lic ugasne ji žarenje« (v. 1975).
24 Besedo sem srečal v Kobzarju (izd. 1. Franka v dveh knjigah, Lviv 1908; ker pa sem izpisek založil in si iskanja
igle v senenem vozu ta hip ne morem privoščiti, natančnejša navedba za zdaj žal odpade).
25 Tako prof. N. I. Tolstoj med zadnjim obiskom v Ljubljani - ob 50-letnici SAZU - 14. oktobra 1988.
26 v. v. Vinogradov {Istorija russkogo literaturnogo jazyka. Moskva 1978. 91)jo uvršča med »jugoslavjanizm(e) iz
sostava staroslavjanskoj leksiki«.
27 M. Tentor, Der čakavische Dialekt der Stadt Cres (Cherso). AslPh 30 (1909)193.
28 Id., Leksička slaganja creskoga narječja i slovenskoga jezika protiv Vukova jezika. Razprave razr. za filološke
in literarne vede, 1. SAZU 1950,67-92.
pokazale, »da je Cres kroz više od 1300 godina mnogo očuvao od jezika Slavena, kad su
još živjeli u kakoj-takoj zajednici.«^^
Da obstaja še drugo zunajslovensko jedro razširjenosti, smo prav tako zvedeli od M.
Tentorja, ki nam je v svojem telegrafskem slogu sporočil: «Lanita (obraz, lice) ima danas
na tri mjesta u cijelom slavenstvu (Cres, Jlezija, Rodopsko gorje).«^^ Slovensko lanito je
zajel iz Pleteršnika, ni pa povedal, odkod mu informacija za Rodope. Takrat je bila že
dosegljiva v tisku vsaj lanita iz Nevrokopa^o v Pirinski Makedoniji.3' Iz bolgarskih
lingvističnih objav po letu 1950 pa se dá spremljati razširjenost besede lanita skoraj po
celem rodopskem območju - od Pirina do Trakije. Če sem pričevanje lanititep vzeto iz
K. Veličkova (1855-1907, r. v Pazardžiku, ob severnih robovih Rodopov), sprva štel še za
literarni odmev,^^ zdaj mislim, da bo najbrž iz žive govorice. Največ narečnih pričevanj
pa je zbranih v bolgarskem etimološkem slovariu:^^ lanita (Srednji Rodopi), lanita
(Gocedelčevsko),^*' lanta (Slavejno, Smoljansko; Avren in Tihomir, Krumovgradsko;
Krastopole, Ksantijsko), lanta (enako); zraven edninskih oblik imamo tudi nekaj pluralov:
laniti, lán'ti, lánty in prav na koncu je tu še adj. lántest (Avren, Krumovgradsko - najbrž
rabljeno za človeka izrazitih, močnih, debelih lic), kar nam vse samo potrjuje, kako živa,
oblikotvorna in široko razpredena je lanita v Rodopih. Na skrajnih južnih odrastkih tega
pogoria poznajo lanito tudi v okolici Drame (vas Plevna) v Egejski Makedoniji.35
Rodopsko središče je izmed treh danes znanih sploh najbogatejše po svojih pojavnih oblikah.
Prva oblika dvojnika lanta/lanta nas seveda takoj spomni na terskoslovensko lanto,
pri čemer velja podčrtati pomensko-oblikovno enakost na tako daljavo, kot je tista od vasi
Viskorša-Monteaperta v t. i. »Beneški« ali »Furlanski Sloveniji« (Italija) in Krastopole-
CxavQÓJtoXl^ , okr. Ksantijsko- "Edvdri pod obronki jugovzhodnih Rodopov v
Trakiji (Grčija).
Ne poznam literature, ki so jo imeli pri roki VI. I. Georgiev in sodelavci bolgarskega etim.
slovaria,^'* zato ne morem soditi, kako je z zahodnoslovanskimi paralelami tipa lanitva/
lanitwa. Res se staročeški zapis lanitva pojavlja v pariškem rkp. Reči besedni \z 14. stoletja
(Tomás ze Štitneho, 1331-1401), vendar: kako je z ustrezno češko/poljsko besedo danes?
V dosegljivih mi slovarjih se mi ju doslej ni posrečilo najti. Če nam odgovora (pozitivnega
ali negativnega) na to vprašanje ne bo prineslo srečno naključje, bo treba pač potrpeti do
izida ustreznega zvezka OLA.
Tako zaradi popolnosti pregleda kakor v svarilo porabnikom Pleteršnika moramo na
koncu vsaj omeniti, da je v ta slovenski besednjak zašla zraven pristnega narečnega
podatka iz Rezije tudi neživa, literarna navedba, ki pa jo je že Tentor modro ohUUanita
(v množini in s premaknjenim naglasom); v neki svoj (bolje: posvojeni!) tekst jo je vpletel 1
29 Id., ibid., str. 70.
30 Leta 1950 so to mesto uradno preimenovali »Goce Delcev«. Glede imen, ki pridejo še na vrsto, pa je treba
omeniti, da sta bili dve spremenjeni že 1934: Krumovgrad (poprej Košukavak) in Smoljan (Pašmakli).
31 K. Mirčev, Prinos kšm slovarja na nevrokopskoto narečje. Makedonski pregled 8/2, Sofija 1932, str. 132. (Za
ljubeznivo opozorilo hvala prof. B. Vidoeskemu iz Skopja.)
32 Cfr. St. Ilčev (in sodelavci), Rečnik na redki, ostareli i dialektni dumi v literaturata ni ol XIX vek. Sofija 1974,
str. 233. (Dr. Štefaniji, univ. v Ljubljani, hvala za opozorilo).
33 Citat »lanitite im bjaha hvraknali v ogan« (lica so jima vzplamtela) me je nehote spomnil celo na Tatjanino
zadrego iz Evg. Onjegina (gl. op. 23).
34 VI. Georgiev (in X)de\a\ci), Bdlgarski etimologičen rečnik, tom III, zvezek 21-22. Sofija 1982, str. 307.
35 v Skopju, od informatorja iz vasi Plevna pri Drami v Egejski Makedoniji, zapisal v 70-ih letih akademik prof
B. Vidoeski (hvala mu za ustno sporočilo!) Drama je v znožju pl. Bozdag (južnega odrastka Rodopov).
P.Dajnko,^^ gotovo v stiski pri iskanju pravšnje rime. Besedo je načitani pisec-filolog ,
moral vzeti iz kakšne cerkvenoslovanske ali ruske knjige, nikakor ne iz rodnega štajer- i
skega narečja, kjer je neznana.3''
3.
Prvi, izhodiščni namen tega prispevka je bila nadrobna predstavitev Idnite v Reziji.
Nepričakovano pa seje - že skoraj ob koncujdela - pokazalo, daje ta beseda pričujoča tudi j
v znožju Stola, med izviri Nadiže in Tera. Čeprav sem nalašč hotel dati večjo težo doma-1
čemu, slovenskemu gradivu, se vendarle ni bilo mogoče izogniti navedbi vzporednice z
otoka Cresa niti zapreti oči pred bogatim sorodnim gradivom z oddaljenega jugovzhoda -
iz Rodopov. M. Tentor je 1950 zapisal: »Cres je sačuvao toliko starina (...) u jezičnom
blagu, jer svaki govor daleko od saobračajnih putova i na razmedu dviju kultura i
narodnih skupina ostaje vrlo konservativan.«^^ Vrednost te sodbe je moč seveda mimo
36 p. Dajnko. Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajerskem. Radgona 1827 (predgovor datiran 10. nov.
1825). Pesem št. 107, Hrast, je zložil »veseli pesnik Slovenskih goric« L. Volkmer 15. nov. 1813 v slovo hrastu, ki
mu ga je neki kmet brez smisla za poezijo podrl, da ne bi hodil v njegovo senco pesmi »šivat«. Dajnko je verze
svojega predhodnika predeloval, tako da se npr. 7. kitica L. Volkmerja glasi:
V izvirniku: V Dajnkovi predelavi:
Zdaj vidim, da 'z njih pesme so 'Z njih, zdaj vidim, pesmi so,
sišite na papiri, na papiri v' red zašite,
in glasno se smejim krez to, glasno smejem se krez to,
da pokajo mehiri. da se zvišajo lanite.
(Drobtince na novo leto 1853, 123) (Dajnko, Posvetne pesmi 1827, 141)
Volkmerjev smeh, »da pokajo mehiri«, se je Dajnku očitno zdel pregrob in ga je skušal povzdigniti z rabo
imenitnejše besede: »da se zvišajo (?) lanite«, s čimer pa ni dosegel kaj prida: kvečjemu je zvišal nerazumljivost
besedila, pesmi pa - naj bojo »sišite na papiri« ali »na papiri v' red zašite« - ostajajo slej ko prej le - zašite!
37 To mi je potrdil akademik J. Jurančič, ki se dobro spozna na dela svojega rojaka Dajnka. Le-ta je povsod drugod
v Posvetnih pesmih (gl. str. 33, 36 in 103) pisal »lice«, medtem ko je enkrat samkrat bogvekje staknil lanite. da bi
dobil rimo k »zašite«. Dajnkove besede kajpada ni moč preprosto zbrisati, saj je prišla celo v Pleteršnika, vseeno pa
naša filologija nanjo ne more oz. ne bi smela zidati.
38 M. Tentor, Leksička slaganja etc. Razprave SAZU, 1950, str. 71.
Summary
UDC 808.63-087 /450.36 Rezija/:808.101-3 »lanita«
»LANITA«
The word lanita was used to express the term "face" already in the old Slavonic texts. It has gradually
outgrown the liturgie use and is to be found in poetic speech (Pushkin) with Eastern Slavs. V. V.
Vinogradov considered lanila a "yugoslavianism" within the old Slavonic lexicology in Russian.
Modem Slav languages have for this notion other expressions (Russian "ščeka", Czech "tvaf",
Bulgarian "buza", Slovene "lice", and the like), as if the word lanila were already dead. However, it is
still very much alive in dialects, namely in the three completely separated areas of the speaking sphere
of Southern Slavs, from NE Italy to NE Greece; the two or three alpine valleys of the Eastern Alps -
in Rezija (lanita) and between the Nadiža and the Ter (lenta), on the island Cres-Cherso in the
Kvamer (lanita), and in the Rodopi mountains in Bulgaria and Greece (lanita-lanita-tanta-lanta). In
the Rezija region the word was discovered by Stanko Vraz (1841), in the dialect of the Ter by E.
Vidoni (1945, unpublished), on Cres by M. Tentor 1908, in the Rodopi perhaps by K. Mirčev (1932:
we can only hope that this third place where the word lanita is used will be examined in detail by the
Bulgarian or Macedonian colleagues).
raztegniti tako na že znana kakor na novo odkrita (ali vsaj novo evidentirana) žarišča
lanite od Vzhodnih Alp do Trakije.
Pri nas je beseda Idnita ostala do današnjega dne'bolj ali manj trdno pri življenju v visoko
pod Stolom položenih vaseh terskega narečja (pričevanja v petnajstletnem loku
1951-1965) in posebno bogato dokumentirana (1841-1988) v znožju sivoglavega Kanina,
ki v večnem ledu »Ta-za Jorydo« skriva zadnji naravni hladilnik teh krajev, zato zasluži
tako naše občudovanje kakor naša voščila, da bi mogla vztrajati, živeti še dolgo, skupaj s
tolikimi drugimi posebnostmi, zaradi katerih slovenska kultura v Julijskih Alpah in
Predalpah slovi kot »rudnik brez dna«.
Pavle Merku
Trst
T e r s k o I anta, Latita
vprašanju Milka Matičetovega v zvezi z razširjenostjo apelativa Idnita na območju
terskega narečja lahko takoj postrežem s podatki, ki sem jih doslej nabral.
Izraz sem si zapisal v letih pred potresom v Zavarhu (Villanova delle Grotte), kjer se glasi
ldnta z rastočim poudarkom; v Zavarhu sem si zapisal tudi frazo man oteklo Idnto »imam
oteklo lice«, ldnta na je otekla »lice je oteklo«.
Izraz je moral biti v preteklosti zelo v rabi, če je v prenesenem pomenu »stena« še krepko
prisoten v terskem krajevnem imenoslovju. V samem Zavarhu sem si s točno enako izreko
in naglašanjem zapisal oronim Ldnta, označen na vojaški specialki Istituto Geografico
Militare 1962 kot M(onte) Lanta: to je 764 m visok vrh vzhodno od Zavarha; v zvezi z
njim sem si v Zavarhu zabeležil tudi prevladujočo zvezo oré na Ldnti »na Lanti«. V Bardu
(Lusevera) sem zapisal ledinsko ime Ldnta, tudi z rastočim poudarkom, za steno pod
Malim varhom. Pred mano pa je Ermacora Vidoni v svoji disertaciji o terski
mikrotoponomastiki ' zapisal kar sedem mikrotoponimov, ki jih tu prepišem točno tako,
kakor jih je sam zapisal, čeprav me njegovo naglašanje ne prepričuje: iMnta (zap. št. 124,
mikrotoponim pri Sedilah, it. Sedilis »lice, stena«), Lanta, Taparlanta (188, Štela, it.
Stella), Lhnta (280, Fejplan, it.Flaipano), Lanta, Ta-°par-lanta (364, Breg, it. Pers),
Lanta, Óre-na-lanta (457, Pod bardan, it. Cesariis), Lanta, Ta-na-lanla (579, Zavarh, it.
Villanova delle Grotte; ta utegne sovpadati z oronimom, ki sem ga sam zapisal), Lqnta,
Ta-nad-lgnta (648, Bardo, it. Lusevera).
Z jezikoslovnega vidika so Vidonijevi zapisi nezanesljivi: poleg neverjetnega poudarka
motijo predvsem predložne zveze v imenovalniku. Kljub temu so primeri, ki jih navaja,
zanesljive priče o razširjenosti mikrotoponima Lanta po vsem prostoru terske doline, saj
je bil sam Vidoni doma iz nje. Mikrotoponim je torej izpričan ne samo na levem bregu
Tera v notranjosti slovenskega narečnega območja (Bardo, Zavarh), temveč sega do
skrajne južne meje (Sedila), kije bila za obiska Baudouina de Courtenaya še slovenska, aje
danes povsem pofurlanjena. Vzporedno se mikrotoponim obnaša na desnem bregu Tera:
prisoten je v dolinskem osredju (Pod bardan), a sega proti zahodu (Breg, Fejplan) in proti
jugu (Štela) do skrajnih meja. Štela je, kakor Sedila, danes že popolnoma pofurlanjena oz.
poitalijančena. Kako je v Fejplanu, ne vem. Breg pa je pobral potres in sem z enim
njegovih zadnjih prebivalcev (točneje bi bilo reči: brodolomcev) govoril po našin.
I Ermacora Vidoni, Saggio sulla toponomastica slava dell'Alta valle del Torre, Tesi di laurea, Padova 1944-45.
Boža Krakar-Vogel
Filozofska fakulteta v Ljubljani UDK 372.863:372.882
SMOTRI, VSEBINE IN METODE POUKA
SLOVENSKE KNJIŽEVNOSTI
(Nadaljevanje in konec)
3. Vsebine pouka književnosti
Vsebine za pouk književnosti, tj. literarna dela in literamovedne vsebine ter metode izbira
v skladu z didaktično oblikovanimi smotri temeljna znanost, literarna veda z obema glavnima
disciplinama, literarno zgodovino in literarno teorijo. Ti dve disciplini oblikujeta
obe glavni načeli za izbiro književnovzgojnih vsebin, literamozgodovinsko in literamoteoretično
načelo. Zahteva po usklajenosti vsebin s smotri pa opravičuje še osamosvojitev
tretjega, literamorecepcijskega načela upoštevanja (mladega) bralca. To načelo se ne le ves
čas vključuje v izbiro vsebin po prejšnjih dveh, ampak to izbiro tudi dodatno usmeoa.
3.1 Literamozgodovinsko načelo
Če se literarna zgodovina ukvarja s preučevanjem literarnega dela kot »pojava v času
oziroma kot posledice in vzroka«,22 torej z diahronim preučevanjem literature, pomeni
upoštevanje literamozgodovinskega načela pri pouku književnosti naslednje:
a) branje literarnih del, ki so po merilih te vede najpomembnejša za literamozgodovinski
razvoj in reprezentirajo razvoj slovenske, svetovne in drugih jugoslovanskih književnosti;
b) vključevanje literamozgodovinskih vsebin in metod (sosledje obdobij, tematik, zvrsti
itd., študij virov itd.), ki omogočajo razumevanje tega razvoja.
Obravnavanje književnih del z literamozgodovinskih vidikov je nujno za razvoj književnih
sposobnosti in kulture. Učencu omogoča poznavanje in razumevanje literamozgodovinskih
pojavov, potrebnih za lasten vstop v književno delo. Poznavanje in razumevanje
literamozgodovinskega razvoja zlasti nacionalne književnosti kot bistvene vrednote narodovega
kultumega in celotnega družbenega razvoja prispeva tudi k oblikovanju narodne in
vsakršne humanistične zavesti. - Zaradi poudarjene vloge slovenske književnosti pri oblikovanju
slovenske narodne zavesti ima prav prikaz njenega razvoja v naših učnih načrtih
upravičeno prednost pred prikazom razvoja drugih literatur.
3.1.1 V naši srednješolski, deloma pa tudi osnovnošolski praksi se razvrstitev učnih vsebin
po literamozgodovinskem načelu ves čas upošteva. V srednji šoli v zadnjih letih niha le
čas, namenjen taki obravnavi. V predreformni srednji šoli se je pregled literamozgodovinskih
obdobij poučeval štiri leta, v prvi verziji usmerienega izobraževanja dve, v prenovljeni
pa naj bi se tri. Vendar učitelji iz prakse menijo, naj bi se tak pregled zopet
poučeval v srednji šoli vsa štiri leta.^^
22 M.Kmecl, Mala literarna teorija, Ljubljana 1976,13.
23 Prim. J. Toporišič, Predlogi za izboljšanje položaja slavistov na šolah (sprejeti na rednem občnem zboru SDS 1.
X. 1987 v Bohinjski Bistrici), JiS 1987/88, 4/111.
Pri tej zahtevi se nekoliko zanemaria dejstvo, da se v prenovljenih načrtih tudi v četrtem
letniku upošteva literamozgodovinsko načelo, le da tokrat »genus proximum« ni obdobje,
ampak kak drag, navadno literamoteoretični pojem, npr. tema ali zvrst. Tako se pregled
obdobij v četrtem letniku nadgradi s pregledom zvrstnega ali tematskega razvoja literature.
To pa zahteva drugačen metodološki pristop. Menim, da je prav zaradi metodološke raznovrstnosti
in njene stopnjevane zahtevnosti (kar bi se moralo pokazati v formulaciji
ciljev) razporeditev učnih vsebin po literamozgodovinskem načelu v prenovljenem učnem
načrtu za usmerjeno izobraževanje dovolj ustrezna. Razumljivo nam je nekoliko žal, da se
zaradi pomanjkanja časa in drugačne sestave učnega načrta v šoli ne da obravnavati vsega,
kar se nam zdi potrebno. Vendar časa za vse tudi ob drugačni razporeditvi učne snovi in
večjem številu ur materinščine (pa ne da se strinjam s tem, kolikor jih je zdaj, bognedaj!) ne
bo nikoli dovolj, ker je snovi enostavno preveč, zmogljivosti preobremenjenih učencev pa
tudi niso neskončne. Zato bomo vedno morali pristajati na razumno kompromisno selekcijo,
usklajeno z glavnimi smotri, ki zahtevajo premik z vprašanja »koliko« na vprašanje
»kako«.
3.2 Literarnoteoretično načelo
Literama teorija je v priročniku Janka Kosa definirana kot veda, ki preučuje »vprašanja o
tem, kaj je besedna umetnost po svojem bistvu; kako sploh obstaja; katere so njene temeljne
vrste; predvsem pa, kako je literarno delo zgrajeno ali sestavljeno.«^^ Upoštevanje
literamoteoretičnega načela pri pouku književnosti torej pomeni:
a) izbiro literamih del po literamoteoretičnih postavkah (po zvrsteh in vrstah, po tematiki
ali po dragih prvinah);
b) spoznavanje in rabo literamoteoretičnega instrumentarija, ki je potreben za razumevanje
in vrednotenje, torej za »poglobljeno ter polno doživljanje literamega dela« (M.
Grosman) oziroma za razvoj vseh književnih sposobnosti in kulture.
Potrebo po uporabni literami teoriji v šoli ugotavljajo tudi naši literami strokovnjaki (J.
Kos, B. Patemu), pogosto tudi učitelji praktiki na svojih srečanjih.
3.2.1 V naši vzgojno-izobraževalni praksi je zlasti v osnovni šoli uveljavljena izbira
književnih del po tematiki, v srednji pa - v prenovljenih učnih načrtih za četrti letnik - že
omenjena izbira po kombiniranem razvojnozvrstnem in razvojnotematskem načelu.
Velike težave so z vključevanjem literamoteoretičnega instrumentarija, pojmov in metod.
Dosedanja praksa je pokazala dva glavna načina:
- sistematično podajanje literamoteoretičnih znanj, ločeno od konkretnih besedilnih
obravnav pri literamozgodovinskem pregledu, ponavadi v bloku. Iz izkušenj vem, da so
učenci tako teorijo sprejemali »kot normativno teorijo, kot čist in samozadosten pojmovnik,
kot snov za učenje na pamet, namesto da bi bila poudarjena njena funkcionalnost«;^^
- vključevanje literamoteoretičnih pojmov ob obravnavi besedila, a brez dosledne sistematične
sinteze (npr. v učbenikih prve verzije usmerienega izobraževanja).
24 J. Kos, Očrt literarne teorije, Ljubljana 1983,9.
25 Vuk Milatovič, Aktuelni problemi nastave teorije književnosti. Gradivo za XII. jugoslovanski slavistični
kongres v Novem Sadu, 1988, 60.
Za učinkovito razvijanje književnih sposobnosti in kulture sta se oba načina izkazala kot
pomanjkljiva. Pregledovanje besedil, ki jih učenci pišejo o prebranih literamih delih, je
pokazalo, da se sprejemanje literature tudi pri najboljših le redko povzpne od prvotnega
(čustvenega) doživljanja do bolj poglobljenega razumevanja skozi analitično-sintetične
postopke z določenim literamoteoretičnim instrumentarijem ter do vrednotenja kot
»soudeležbe ob ustvarjenih vrednotah«.^^
V prihodnje bo zato ena glavnih nalog literame vede, književne didaktike in prakse, iskati
kolikor toliko ustrezen način za združitev uporabnosti in sistematičnosti sodobne literame
teorije pri pouku književnosti. Verjetno se bo treba ozreti še po drugih izkušnjah in tudi v
praksi preizkusiti več možnosti.
3.3 Literarnorecepcijsko načelo
Teorija recepcije se ukvaga z bralčevim sprejemanjem leposlovja. V središču pozomosti je
bralec in njegovo obzorje pričakovanj, zmožnost sprejemanja književnega dela na podlagi
predhodnega poznavanja književnosti.-^^
Vključevanje literamorecepcijskega načela bi za vsebinske in metodične vidike pouka
književnosti pomenilo naslednje:
a) prilagajanje učnonačrtne izbire književnih del po prejšnjih dveh načelih tudi obzogu
pričakovanj mladega bralca;
b) upoštevanje specifičnega naslovnika pri izbiri »metodične strategije v interpretativnoanalitični
fazi komunikacije z umetniškim delom.«2^ To npr. pomeni, da šolska
obravnava književnega dela ne sme obiti bralčevega doživljanja, ki mora biti izhodišče za
šolsko interpretacijo. Posledica take metodološke in metodične strategije je tudi širjenje
obzorja pričakovanj in sposobnosti branja prej nerazumljivih književnih del.
Literamorecepcijsko načelo dodatno utemeljuje tudi nekatere specifične poudarke pri
izbiri vsebin po obeh prej omenjenih načelih.
Tako npr. še dodatno utemeljuje prednost nacionalne književnosti v šoli. Ta namreč nudi
»največ doživljajskih, mišljenjskih in izraznih sestavin, s katerimi se bralec notranje
poenači, identificira«.^9 Prav tako to načelo opravičuje tudi »pokrajinsko« prilagajanje
nacionalnega učnega načrta, tako da se po posameznih pokrajinah po preudarku bolj
poudariajo literami rojaki.
Literamorecepcijsko načelo utemeljuje tudi prilagajanje bralcu glede izbire literamih
zvrsti in tematike. Tako B. Patemu piše o nujnosti obravnave različnih trivialnih književnih
vrst,30 Iji so mnogim mladim bralcem zelo močna literama izkušnja, in meni, da bo
treba izdelati premišljene prehode med obravnavanjem trivialne in elitne književnosti. (V
praksi se mi je nekoč pokazala uspešna tematsko utemeljena primerialna razčlenitev Svetinove
Ukane in Zupanovega Menueta za kitaro.)
26 Borut Pihler, Bettijeva konceptualizacija hermenevtične metodologije, Anthropos 1987,92.
27 Prim. D. Rosandič, n. d., 29.
28 N. d., 30.
29 B. Patemu, n. d., 60.
30 Prim. n. d.
3.3.1 Opazovanje pokaže, da se v naši književnovzgojni praksi literamorecepcijsko načelo
upošteva bolj po naključju kot dosledno. O književnih interesih učencev sicer nimamo
dovolj raziskav (eno je opravila B. Rant v magistrski nalogi),^' vendar so izkušnje mnogih
učiteljev take, da številna literama dela »klasikov« z železnega repertoarja šolskih
obravnav učencev ne vznemirjajo, ne zanimajo in jim pomenijo prisilo. Problem bi bil v
veliki meri rešljiv, če bi dela, ki so učencem dolgočasna, zamenjali z drugimi, privlačnejšimi,
lahko celo istega avtorja. Učitelje nagovariam k takemu eksperimentu: v enem
razredu naj obravnavajo predpisano literamo delo, v paralelki pa tako delo istega avtorja,
za katero menijo, da je učencem bolj zanimivo. O rezultatih naj javno poročajo, saj bi
bili taki eksperimenti lahko tehtna opora za popravke v učnem načrtu.
Čeprav mladina množično sega po različnih trivialnih vrstah, se jih v šoli še vedno dokaj
trdovratno otepamo. Rahel premik pomeni prenovljeni učni načrt za četrti letnik srednje
šole. Toda razlikovanje med elitno in množično književnostjo bi bilo gotovo treba razvijati
že mnogo prej, saj so otrokom stripi privlačnejši od dmgih knjig, komaj se nauče brati.
Velikokrat tudi negodujemo, zakaj je v učnem načrtu ta in ta avtor, to in to delo, ono
dmgo, kije učencem boljše, dostopnejše, več vredno, pa ne. Sama menim, da bi učitelj, ki
najbolje pozna obzorje pričakovanj svojih učencev in ima konec koncev tudi sam svoje,
moral imeti pravico do tovrstne diferenciacije - da bi torej lahko po lastnem premisleku
uvrstil v svoj letni načrt dmgega avtoria in dmgo delo namesto predpisanega, če bi s tem
lažje uresničeval temeljne smotre. Učni načrt naj bi namreč pomenil smiselno izhodišče za
delo in temeljno orientacijo, ne pa papir, ki se gaje treba do črke držati tam, kjer stvarnost
živi dmgače.
4. Metode
Metode so dejavnosti, s katerimi pridemo do cilja.^^ Veda o metodah je metodologija, o
metodah pri pouku kakega šolskega predmeta pa metodika.^3
Pri pouku književnosti součinkujejo tri vrste metod oz. dejavnosti: učenčeve spoznavne
književnoraziskovalne in učiteljeve poučevalne metode.
4.1 Spoznavne oz. duševne dejavnosti
Gre za razumske, čutne, čustvene in druge dejavnosti, ki sodelujejo pri vsakem spoznavanju,
torej pri celotnem vzgojno-izobraževalnem procesu; pri književni vzgoji pa zaradi
narave njene vsebine še bolj kompleksno kot pri kakem drugem, pretežno na razumsko
spoznavanje vezanem šolskem predmetu.
Tako je učenec pri pouku književnosti dejaven na čutno konkretni (empirični) ravni,
katere prvine so občutki, zaznave, predstave, na abstraktno logični (miselni) ravni, za
katero so značilne sodbe, pojmi in sklepanja,^'' zraven pa še s čustvi, asociacijami, fanta-
31 Prim. Breda Rant, Stopnja učenčeve sprejemljivosti za nekatera klasična slovenska literama besedila.
Magistrska naloga, Ljubljana 1977.
32 Prim. Leksikoni CZ, Družboslovje, geslo ,metoda', 173.
33 Prim. SSKJ II, geslo ,metodika'.
34 Prim. Leksikon CZ, geslo .spoznanje', 277.
35 Prim. Peter Rüssel, Knjiga o možganih, Ljubljana, 1987.
z i j o . . . , skratka, s celotno osebnostjo.^^ Vse te duševne dejavnosti zaradi bistva književnosti
sproža proces njenega sprejemanja, poleg tega pa tudi narava pedagoškega procesa.
Ta namreč po ugotovitvah sodobnih pedagoških ved ni le linearno dodajanje novih
spoznanj, ampak pri njem učeči se sodeluje s celotno osebnostjo,^^ ki se v tem procesu
spreminja.
4.1.1 Opazovanje naše književnovzgojne prakse nas napeljuje k misli, da pri nas premalo
upoštevamo raznovrstnost duševnih procesov in možnosti. Po eni strani zlasti na srednješolski
stopnji radi pozabljamo na nujnost bralčevega prvotnega subjektivnega doživljanja
književnosti, saj mu zanj ne dajemo priložnosti in ga ne motiviramo za izražanje doživetja,
ampak se lotevamo razčlenjevanja besedila brez poznavanja te bistvene sestavine v sprejemanju
književnega dela. Po drugi strani čustveno doživljanje leposlovja, kot kaže opazovanje
gradiva, pogosto ostaja tudi kar končna faza književne vzgoje (to se vidi npr. v
učenčevih prostih interpretacijah umetnostnih besedil).
Toda raznovrstnost duševnih procesov, ki sodelujejo pri pouku književnosti, omogoča
izogibanje tako zgolj razumskemu razčlenjevanju kot zgolj čustvovanju, recimo z B. Paternujem,
omogoča potrebno ravnovesje med »odprtim« in »zaprtim« poukom.
4.2 Književnoraziskovalne metode
Literami strokovnjaki naštevajo več temeljnih metod preučevanja (in na njih temelječega
poučevanja) književnosti v zgodovini. D. Rosandič npr. omenja pozitivistično, sociološkomarksistično,
psihološko-filozofsko, strukturalistično, strukturalistično-semiotično, recepcijsko
itd.38 B. Patemu jih razvršča v tri glavne skupine: biografske, tekstološke in
recepcijske metode.39 Meni, da je najboljša odprtost za različne metode, vendar naj bi v
središču zanimanja ostajalo predvsem besedilo, s kontekstom avtorja, dobe, bralca itd.,
torej metoda, ki temelji na komunikaciji in ki uporablja »miselno in terminološko
disciplino, eksakten instrumentarij«.'*^ Pri tem se pravila scientizma dmžijo z osebnostjo
raziskovalca.
Kaj naj bi te misli pomenile za pouk književnosti? Gotovo to, naj bi učenčevo spoznavanje
književnosti temeljilo na taki književnoraziskovalni metodi, ki ima v središču besedilo,
njegovo opazovanje navznoter in povezovanje navzven, torej na raziskovalni metodi, ki,
kot rečeno, izvira iz komunikacijske teorije. Seveda tudi v šoli ne bo odveč priporočilo o
»miselni in terminološki disciplini« skupaj z že prej omenjenim upoštevanjem subjektivnega
doživljanja literamega dela.
4.2.1 V naših šolah seje pri pouku književnosti opisana metoda zlasti pri obravnavanju
nove snovi precej uveljavila. V drugih fazah pouka je manj zastopana (utrjevanje, preverjanje).
Toda zdi se, da za njeno učinkovitost manjka prav »miselna in terminološka disciplina
«, »eksakten instrumentarij«, kar je v veliki meri posledica literamoteoretične
negotovosti.
36 B. Marentič-Požamik, n. d.
37 Prim. B. Patemu, n. d.
38 Prim. D. Rosandič, n. d., poglavje Teorijski sustavi znanosti o književnosti i metodika književnogodgoja i obrazovanja.
39 B. Patemu, Pot k dialogu, Sodobnost XXXV, 1987.
40 Isti, n. d.. 344.
4.3 Poučevalne metode
To so tiste, s katerimi učitelj pri pouku spodbuja učenčevo spoznavanje. V. Poljak našteva
sedem glavnih: metoda prikazovanja, praktičnih del, risanja, pisanja, dela z besedilom,
pogovora in ustnega razlaganja. Te metode se lahko uporabljajo v različnih učnih oblikah
(frontalni, skupinski, individualni) in sistemih (neposredno poučevanje,
samoizobraževanje).""
Pri pouku književnosti pride v poštev večina izmed njih. Z njihovo uporabo seje tudi pri
nas poglobljeno ukvarjalo že veliko učiteljev in drugih strokovnjakov iz prakse. Tako i
imamo v strokovni periodiki številne prikaze metodičnih modelov, tudi o možnostih '
uporabe najsodobnejših sredstev, računalnika in videa.''^
4.3.1 V poučevalni praksi je zelo priljubljena in učinkovita pogovorna metoda. Didaktične I
raziskave ugotavljajo, da je pogovorov v šoli količinsko dovolj, da pa niso vsi vedno na ;
dovolj učinkoviti spoznavni ravni. V razredu se tudi pri pouku književnosti pogosto odvija i
zelo živahen pogovor, vendar v njem učenci le reproducirajo, ne pa tudi uporabljajo \
spoznanja, rešujejo probleme itd. Zato didaktiki ugotavljajo, da bi se bilo treba v šoli bolj j
posvetiti spretnosti postavljanja vprašanj.43
Zelo živa je pri pouku književnosti tudi razlagalna metoda, pri pouku literame zgodovine,
sodeč po opazovanjih, še vedno prevladujoča, tudi tam, kjer bi jo lahko nadomestilo aktivno
delo z besedilom.
Manj so v rabi različni prikazi, sheme, tabele in miselni vzorci (slednji se v osnovni šoli v
zadnjem času kar precej uveljavljajo), pa prikazi s pomočjo sodobnih tehničnih sredstev:
grafoskopa, kasetofona, šolske televizije itd. Vendar bi bila ta metoda zaradi svojih
učinkov tudi pri pouku književnosti lahko koristno dopolnilo primami književnovzgojni
metodi - delu z besedilom. Seveda pa bi za to potrebovali tudi ustrezne pripomočke ter
tehnično izpopolnjevanje za učitelje, ki se zdaj marsikdaj bojijo ravnati z dragimi aparaturami,
četudi so v šoli na voljo.
Tudi metoda pisanja kot tvorienja različnih vrst besedil, ki povezuje pouk književnosti in
sporočanja, je v praksi premalo izkoriščena. S to metodo se lahko uresničujeta dva funkcionalna
cilja pouka književnosti: razvija se sposobnost oblikovanja umetnostnih besedil i
in sposobnost pisanja neumetnostnih besedil. Raziskovanje besedil, ki jih o prebranem j
literamem delu pišejo učenci, je pokazalo, da učenci ne vedo, kako naj pišejo,;
zato ta besedila ostajajo nediferencirani »spisi«, čeprav bi zlasti na srednješolski ravni \
lahko o prebranem zavestneje oblikovali poročila, recenzije, eseje, elemente strokovne i
razprave itd."*"* Tudi pisna poročila o domačem branju so v praksi zelo stereotipna, dasi so
priložnost za razvijanje vseh vrst literamih in sporočanjskih sposobnosti.O interpretativnem
delu z besedilom pa smo že dejali, da se je uveljavilo zlasti v fazi obravnavanja
novega besedila, manj v dmgih fazah pouka. »
41 Prim. v . Poljak, n. d.
42 Prim. Miran Stuhec, Računalnik in pouk književnosti v srednji šoli. JiS 1985/86, št. 6 in Rajko Korošec, Vloga
izobraževalne šolske televizije (oz. TV kasete in videa) pri slovstvenem pouku. JiS 1987/88, št. 5.
43 Prim. B. Marentič-Požamik, B. Plui, Kakršno vprašanje, takšen odgovor. Zavod SRS za šolstvo, Ljubljana
1980.
44 Prim. B. Krakar-Vogel, Pisno preverjanje književnih sposobnosti (ob tekmovanju za Cankarjevo priznanje),
referat na slavističnem zborovanju v Maribom, oktobra 1988.
45 Gradivo kaže, da učenci osnovnih in srednjih šol o domačem branju zelo pogosto pišejo poročila po podobnem
vzorcu; kratka vsebina, oznaka oseb, mnenje o knjigi.
4.4 Metodični sistem šolske interpretacije
Iz povedanega sledi, naj bi bila pedagoška komunikacija pri pouku književnosti taka, da bi ;
učitelj s svojimi poučevalnimi metodami spodbujal učenčevo doživljanje, razumevanje in ;
vrednotenje književnosti v skladu s književnoraziskovalnimi postopki in didaktičnimi !
načeli. To zahtevnostno kompleksnost je zadovoljivo obvladal v novejšem času zagrebški
metodični sistem šolske interpretacije, kakor ga je predstavil D. Rosandič.'*^ (Drugod
obstajajo tudi nekoliko drugačne, a v bistvu enake v a r i a n t e . T a metodični sistem ima ]
več stopenj, usklajenih z recepcijo literamega dela in strukturo izvajanja učnega procesa: :
doživljajsko-spoznavna motivacija, najava teksta in lokalizacija, interpretativno branje, \
čustveni premor, izražanje doživetja, razumsko spoznavanje, sinteza in vrednotenje,
naloge za samostojno delo. j
Ta interdisciplinarno utemeljeni model omogoča najrazličnejše vsebini in cilju primerne i
konkretizacije in zagotavlja uresničevanje temeljnih književnovzgojnih smotrov v skladu s !
sodobnim pojmovanjem učenja, ki je najučinkovitejše, kadar je učenec prisoten z lastno \
izkušnjo (z branjem književnega dela).
V naših razmišljanjih o pouku književnosti^^ in v poučevalni praksi se je ta sistem že
dokaj uveljavil. Opazovanje pouka kaže, da to v praksi zaenkrat bolj velja za vrstni red kot
za pestrost in intenzivnost postopkov - uvodna motivacija je pogosto le reprodukcija že j
naučenega, na izražanje doživljanja se pozablja, tudi pri analitično-sintetičnih postopkih,
»kolektivnem konstituiranju pomena« (Kiigler), so precejšnje zadrege itd. Vse to je treba v
največji meri pripisati nerazvitosti književne didaktike kot vede in visokošolskega j
predmeta za izobraževanje učiteljev. ;
_ I
5 Interdisciplinarnost književne didaktike
Vse napisano potriuje uvodno trditev, da je književna didaktika interdisciplinama veda.
Strinjamo se tudi s tistimi raziskovalci, ki trdijo, da je samostojna, in ne le privesek kake
druge vede, saj na samosvoj način in z lastnimi cilji zdmžuje spoznanja in metode več
znanosti, ki jih Ante Bežen iz zagrebške metodične šole takole razvršča: I
- substratne, substancialne znanosti - književna veda, pedagoška psihologija, dmžbena ;
teorija vzgoje (več pedagoških ved),
- korelacijske znanosti, ki posredujejo splošne znanstvene zakone, pojasnjujejo spoznavni
proces - spoznavna teorija, estetika, etika, lingvistika, kibemetika itd.,
- pomožne znanosti - zgodovina, antropologija, statistika, dmge specialne didaktike itd.'*'
Isti avtor dodaja tudi, da morajo biti posamezne sestavine uravnotežene s strukturo vzgoj- I
no-izobraževalnega procesa, saj pretirano naslanjanje na književne vede in zanemarianje \
drugih vidikov lahko vodi v scientizem, poudarjanje zgolj psihosocialnih vidikov pa ima
za posledico strokovno nekompetentnost pouka - pouk je sicer zabaven, ni pa strokoven.
46 Prim. D. Rosandič, n. d., pogl. Metodički sistemi nastave književnosti.
47 Prim. Zofija Adamczykowa, Nekaj problemov poljskega slovstvenega pouka, JiS 1984/85, št. 1-2, ali Hans
Kiigler, Ixmen - Kommunizieren - Verstehen, n. d. v op. št. 1.
48 Prim. npr. S. Fatur, O šolski interpretaciji leposlovnega besedila. JiS 1976/77, št. 7.
49 A. Bežen, Interdisciplinarnost metodike književnog odgoja i obrazovanja. Referat na XII. jugoslovanskem
slavističnem kongresu v Novem Sadu, septembra 1988.
5.1 č e naj bi taka književna didaktika tudi v našem prostoru utrdila svojo suverenost, bi
gotovo potrebovali tim strokovnjakov, delujočih v različnih ustanovah, ki bi bili taki
interdisciplinarnosti kos: na univerzi, pedagoškem inštitutu, zavodu za šolstvo itd. Tako bi
bil mogoč strokovni dialog in raziskovanje ter reševanje preštevilnih vprašanj.
6 Uporabnost književne didaktike
Književnodidaktični strokovnjaki poudarjajo uporabnost te vede kot nujnost povezovanja
teorije in prakse. Namen književne didaktike je namreč prispevati k boljšemu pouku književnosti;
kako je pri tem uspešna, pa pokaže prav praksa. B. Paternu pravi, da se
uspešnost pouka književnosti lahko meri s stopnjo bralne kulture naših l j u d i , t o r e j z
rezultati v praksi.
V povezovanju teorije in prakse katerega koli specialnodidaktičnega področja našteva V.
Poljak^i štiri stopnje:
- Oblikovanje didaktičnih modelov kot pobud za učiteljevo ravnanje pri obravnavi
težavnih učnih tem. - Tudi pri nas je v strokovni periodiki precej modelov za šolsko
interpretacijo.'^
- Monografska obravnava nekaterih širših specialnodidaktičnih problemov. - Za področje
književne didaktike sta taki raziskavi npr. magistrska naloga B. Rant in V. Cudermana.'^
- Specialnodidaktično koncipiranje celotnega predmeta oz. predmetnega področja, ciljev,
vsebin in metod pouka določenega predmeta oz. predmetnega področja.
- Sinteza teorije in prakse v učbenikih in priročnikih. Te publikacije so torej rezultat
predhodnih raziskav in empiričnih preverjanj določenih rešitev. - Če to drži, se najbrž pri
nas motijo tako tisti, ki trdijo, da morajo učbenike pisati vrhunski področni strokovnjaki
za določeno stroko, kot tudi tisti, ki menijo, da bi boljše učbenike pisali učitelji praktiki.
Pogoj za dobrega avtorja je potemtakem poznavanje stroke, specialne didaktike in prakse,
za kar bi se avtor moral posebej izobraževati in biti deležen nekaterih ugodnosti, na katere
smo že mnogi opozarjali.
6.1 Za združevanje teorije in prakse pri nas sedaj predvsem primanjkuje teorije, ki bi
pomagala vnesti red v različne pojme in pojmovanja, umestila različne subjektivne, iz
prakse porojene izkušnje v sistem znanstvenih spoznanj. In to take teorije, ki bi se v skladu
z definicijo književne didaktike preverjala in dograjevala v naši književnovzgojni praksi.
7 Naloge
Navedeno Poljakovo zaporedje specialnodidaktičnih nalog je orientacijsko in nam pomaga
pri pregledu, kaj imamo in česa ne. Prej zapisano pa pripoveduje, da čisto brez
50 Prim. B. Paternu, Kaj hočemo s poukom književnosti, gl. op. št. 4.
51 Prim. V. Poljak, Strukturiranje metodike. Suvremena metodika nastave hrvatskog ili srpskog jezika, 1985, št.
2-3.
52 Avtorji, ki se pojavljajo v različnih letnikih JiS-a, so npr.: V. Cuderman, J. Cebron, S. Fatur, J. Lipnik B. Rant
V. Udovič-Medved itd.
53 B. Rant, Stopnja sprejemljivosti..., gl. op. št. 31 in Vinko Cuderman, Interpretacija sodobne slovenske lirike v
srednji šoli. Magistrska naloga, Ljubljana 1981.
54 Pri nas za jezikovno didaktiko O. Kunst-Gnamuš, Komunikacijski model jezikovne vzgoje. Pedagoški inštitut,
Ljubljana 1983.
poglobljenih refleksij o pouku književnosti nismo bili tudi pri nas niti v preteklosti niti v
novejšem času. Te nam morajo biti v oporo tudi pri nadaljnjem raziskovanju, kot so nam
bile doslej (npr. pri nekaterih objavah v reviji Slava, pri raziskavi o pisnem preverianju
književnih sposobnosti ob gradivu z ljubljanskega tekmovanja za Cankarievo priznanje,
pri izdelovanju skupinskih modelov za interpretacijo umetnostnih besedil v seminariu, pri
pisanju tega programskega spisa itd.). - Res pa ni kontinuitete in raziskovalnega središča,
kjer bi se razvijala teorija, spoznanja poglabljala in dopolnjevala. Vse to pa zahteva čas in
več strokovnih moči.
Vsi specialni didaktiki si veliko obetamo tudi od izobraževanja študentov - bodočih učiteljev.
Naš namen je uvajati v delo z njimi čim aktivnejše metode, take, kot naj bi jih sami
uporabljali kasneje v šoli.
Osebno se mi zdi zelo pomembno oblikovati tudi skupino učiteljev mentoriev, ki bi
pristali na dodatno interdisciplinarno izpopolnjevanje'^ (to bi jim prineslo tudi naziv in,
upajmo, določene olajšave pri običajnem šolskem delu), sodelovali pri raziskavah, izdelovanju
modelov in priročnikov ter praktičnem delu s študenti. Pri slednjem sedaj prostovoljno
in za nizek honorar sodeluje skupina učiteljev z ljubljanskih osnovnih in srednjih
šol,'^ ki omogočajo študentom vaje iz poučevanja slovenskega jezika in književnosti.
Upam, da bodo vsaj nekateri izmed njih pristali na dodatno izpopolnjevanje in druge
oblike sodelovanja.
Vse drugo delo glede povezovanja s prakso je za zdaj, ko je treba konstituirati teoretične
osnove, posamezniku mogoče opravljati le na ravni strokovnega svetovanja, ne pa tudi
sodelovanja pri sleherni praktični uresničitvi. Med dolgoročnimi nalogami se bo, kot
upam, postopoma uresničevala še ena: premikanje javne zavesti o književni didaktiki, na
katero zdaj še marsikateri strokovnjak (in praktik) gleda z nezaupanjem kot na nekaj
amatersko in nestrokovno spedagogiziranega, ki stroki v šoli prej škodi kot koristi. Toda
zagotovo raven pouka književnosti bolj znižuje nepoznavanje književnodidaktičnih načel
kot pa njihovo upoštevanje.
Summary
UDC 372.863: 372-882
AIMS, CONTENT AND METHODS IN THE TEACHING OF (SLOVENE) LITERATURE
The study points to the basic aims, content and the methods in the modem teaching of (Slovene) literature in
elementary and secondary schools. It finally also stresses the need for the new awareness of the value of literary
didactics, which enables a higher level in the teaching of literature.
55 Začetek takega izpopolnjevanja je bil seminar za učitelje mentorje med zimskimi počitnicami šol. leta 1987/88,
ki ga je pripravil Center za pedagoško izobraževanje na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Nadaljevanje bi pomenilo
specialnodidaktično in strokovno izpopolnjevanje.
56 v šol. letih 1986/87 in 1987/88 so bili to učitelji na Srednji ekonomski, Srednji elektrotehniški. Srednji pedagoški.
Srednji zdravstveni šoli ter osnovni šoli Toneta Cufarja.
S L O V E N I S T I K A V L E T U 1987
Bibliografski pregled
BIBLIOGRAFIJA
Jurančič, Janko; Bibliografija akad. Janka Juranč
i č a . - S R 3 5 (1987), 427-432.
List of publications by Rado L. Lencek. - Slovene
studies (Columbus, Oh.) 9(1987), 13-24.
Munda, Jože: Bibliografija Franceta Bemika. Ob
šestdesetletnici. - SR 35 (1987), 227-236.
Petaros, Robert: Knjige ob Trubarjevem letu. -
Izvestje srednjih šol s slovenskim učnim jezikom
na Tržaškem za šol. 1. 1985/86. Trst 1987. 7-9.
JEZIKOSLOVJE IN LITERARNA ZGODOVINA
Gadany, Karel: Prizadevanja katedre za slovenski
jezik in književnost na Visoki učiteljski šoli v
Szombathelyju pri razvijanju dvojezičnosti. -
Šola in razvoj osebnosti. Mb. 1987, 134-137.
Interdisciplinarni znanstveni simpozij Reformacija
na Slovenskem. Ob 400-letnici Primoža
Trubarja. Povzetki referatov. Pripravljalni odbor
simpozija Jože Koruza (predsednik) [idr.]. Lj.
1987. 151. str.
Naslov in besedila tudi v nemščini.
Jan, Zoltan: Vpogled v delo Inštituta za slovansko
filologijo v Trstu. - JiS 33 (1987/88), 79-80.
Slovenistična predavanja gostov iz SFRJ 1986/87.
Lenček, Rado L.: Slovenski jezik in literatura na
Columbijski univerzi v New Yorku. - JiS 33
(1987/88), 33-36.
Rus, Vida: Slovenistika v Romuniji. - SR 35
(1987), 221-223.
Socialni realizem v slovenskem jeziku, književnosti
in kulturi. Mednarodni simpozij v Ljubljani
od 26. do 28. junija 1985. Ur. Franc Zadravec
s sodelovanjem Jožeta Koruze in Aleksandra
Skaze (književnost in kultura) ter Jožeta Toporišiča
(jezik). Lj., Filozofska fakulteta 1987. 642
str. (Obdobja. 7.)
Vsebuje mdr.: Književnost: Franc Zadravec, Pojmovanje
literarnega realizma na Slovenskem med vojnama;
•Aleksander Skaza, Sovjetska literatura in doktrina socialističnega
realizma v povojni slovenski publicistiki in
prevodih; Aleksander Flaker, Soeijalni realizam - kritičke
opaske; Zoran Konstantinovič, Mesto Franca
Meringa u socijalnom realizmu Slovenaca; Lev Kreft,
Slovenski delež v spopadih na književni levici; Ivan
Verč, Nekaj pripomb k vprašanju razvoja slovenske
literamokritiške misli tridesetih let; Denis Poniž, Svetovnonazorske
in idejne prvine v Bmčičevi kritiki
pesniške zbirke Edvarda Kocbeka Zemlja; Marjan Dolgan,
Slovenski literarni salon v zelenem; Bojan Stih, Iz
nemoči v katastrofo; Boris Paternu, Kontinuiteta modernizma
v obdobju 1930-1950; Juraj Martinovič, Slovenačka
socijalna poezija tridesetih godina; Gerhard
Giesemann, Zwischen Kirche und Kunst - Die Umsetzung
sozialer Motive bei Igo Gruden; Janez Vrečko,
Kosovel, socialistični pisatelj; Slobodan Ž. Markovič,
Poezija slovenačkih pisaca u »Knjiži drugova«; Branka
Brlenič-Vujič, Idejna i estetska osnova »Knjige drugova
«; Nils Ake Nilsson, Edvard Kocbek und Georg
Trakl; Rudolf Neuhäuser, Reim und Lautstruktur in
Vida Taufers Versband »Veje v vetru«; Tone Pretnar,
Problem verza, junaka in medbesedilnosti v Robovem
Desetem bratu; Joža Mahnič, Župančičeva lirika med
narodnoosvobodilnim bojem; Irena Novak-Popov, Metafora
v slovenskem narodnoosvobodilnem pesništvu;
Marija Stanonik, Pesništvo odpora 1938-1945 pri slovanskih
narodih kot metodološki problem; Jože Pogačnik,
Model pripovedne proze v obdobju socialnega
realizma; Janko Kos, Pripovedništvo socialnega realizma
na Slovenskem in evropski modeli; France Bernik.
Tipologija vojne tematike v slovenski prozi
(1945-1952); Štefan Barbarič, Stvarnost pokrajine v
projekciji literarnih potopisov; Marija Mitrovič, Pravljica
in legenda v prozi socialnega realizma; Katarina
Salamun-Biedrzycka, Razvoj Prežihove propovedne
proze v povezavi s spremembami propovedne perspektive
ali Od osvobajajočega se do povezujočega se
subjekta; Klaus Detlef Olof, Zur Erzählhaltung der
Solzice von Prežihov Voranc; Krešimir Nemec, Vladimir
Bartol i soeijalni realizam - sukob dviju poetika;
Ante Mum, Obnovljena tema ,čovjek i zemlja" u romanu
Pot ne pelje v dolino Ignaca Koprivca; Andrej
Inkret, Aksiološki vidik v Potrčevi dramski trilogiji o
Kreflih; Evald Koren, Antični mit in slovenska zgodovina;
Radomir Ivanovič, Recepcija književnega dela
Prežihovega Voranca v makedonski književnosti;
Milan Gurčinov, Preminot od poetikata na socijalniot
realizam kon modernité kniževni prosedei vo novata
makedonska i slovenečka književnost; Miroslav Sicel,
Odjeci slovenskog socijalnog realizma tridesetih godina
u hrvatskim gradanskim književnim časopisima; Pavle
Blažek, Slovenska književnost u periodici Slavonije i
Baranje (1930-1941); Jiri Skalička, Začetniki češkega
socialističnega realizma in slovenska literatura; Magda
Karabelova-Panova, Slovenačko-bugarski kulturni
kontakti prvih decenija našeg stoleča. - Jezik: Mihael
Glavan, Boj za slovenščino v šoli in učbenike za materinščino;
Jože Toporišič, Brodarjeva (= Kardeljeva) kritika
Vidmarjevega Kultumega problema slovenstva;
France Novak, Terminološka prizadevanja s posebnim
ozirom na Henrika Turno; Stane Suhadolnik, Utrditev
in uzakonitev Slovenskega pravopisa leta 1937; Martina
Križaj-Ortar, Breznikova skladnja v luči tvorbenopretvorbene
teorije; Erika Kržišnik-Kolšek, Prenovitve
stalnih besednih zvez v Kosmačevi prozi 30. let; Josip
Vončina, Slovenski onomastikon u ranim hrvatskim
prijevodima Vorančevih romana Požganica i Jamnica;
Alojz Jembrih, Dijalekt u modemoj poeziji 30-ih godina;
Viktor Smolej, Smrtna obsodba nad slovenskim narodom
in jezikom 1941; Viktor Majdič, Ne zgolj puška,
tudi jezik je bil orožje; Matej Rode, Književno prevajanje
v narodnoosvobodilnem boju; Barbara Müller,
Wöterbuchkonzeptionen und die slowenische Lexikographie
der ersten Hälfte des 20. Jahrhunderts; Libuše
Kroupovä - Vladimir Mejstfik - Vera Peträckovä,
Cesko-slovinske slovnikäi^ke paralely.
JEZIKOSLOVJE
Antončič, Emica: Lektor v današnjem gledališču.
- J i S 33 (1987/88), 62-65.
Banič Stanko: O pravilnem naglaševanju strokovnih
izrazov s končnico -ides ali -ideus. -
Zdravstveni vestnik 56 (1987), 422.
Barbarie, Štefan: Jezik naš dokaze hrani. Ob Slovarju
beltinskega prekmurskega govora F. in V.
Novaka. - Stopinje 1987,29-32.
Besedišče slovenskega jezika. Po kartoteki za slovar
sodobnega knjižnega jezika zbrane besede, ki
niso bile sprejete v Slovar slovenskega knjižnega
jezika. Ur. Milena Hajnšek-Holz, Marjeta Rumar,
Franc Jakopin. Lj., ZRC SAZU, Inštitut za
slovenski jezik Frana Ramovša 1987. 2 zv.
Bonazza, Sergio: Jan Baudouin de Courtenay
und die Frage der Čakavismen in den westslowenischen
Dialekten. - Dona Slavica Aenipontana.
München 1987, 11-19.
Cilenšek, Milan: Položaj lektorja pri dnevniku. -
JiS 33 (1987/88), 65-68.
Cossutta, Rada: Slovenski dialektološki leksikalni
atlas tržaške pokrajine (SDLA-TS). Trst, Universita
degli studi di Trieste, Scuola superiore di
lingue moderne per interpreti e traduttori 1987.
19, [488] str. (Slavica Tergestina. 1.)
Čop, Dušan: Onomastično-lingvistične zanimivosti
Bohinja. - Bohinjski zbornik. Radovljica
1987, 123-128.
- Romansko-germanski lingvistično-onomastični
vplivi na Zgornjem Gorenjskem. -Seminar
slov. jezika, lit. in kulture 23 (1987), 41-52.
Čop, Rosana: Izrazi za pojem »gozd« na Zgornjem
Gorenjskem in njihova današnja raba. -
Slava 1 (1987), ŠL 2, 152-156.
- Ljudska etimologija. - Slava 1 (1987), št. 1,
57-61.
V gorenjski onomastiki.
- Novejši narečni besedili (Gorje pri Bledu). -
Slava 1 (1987), št. 2, 157-162.
Čmilogar, Otmar: Avantura prevajanja Svetega
pisma. - Antični temelji naše sodobnosti. Lj.
1987,54-67.
Derbyshire, William W.: Towards the study of
Slovene. - Slovene studies (Columbus, Oh.) 9
(1987), 69-74.
Dolžan, Tatjana: Jezikovna podoba štirih bohinjskih
naselij. - Bohinjski zbornik. Radovljica
1987, 116-122.
Dular, Janez: Dva pravopisna samospeva. - Slava
2 (1987/88), št. 1,5-12.
O pisanju samostalniških zloženk in pike pri okrajšavah.
- Jezikovni položaj, dvojezičnost v javnosti,
vzgoja in izobraževanje. - Madžari in Slovenci.
Sodelovanje in sožitje ob jugoslovansko-madžarski
meji. Lj. 1987,207-220.
- Kontrastivni prikaz slovenskega in srbohrvaškega
glasoslovja. - Jugoslovenski seminar za
strane slaviste (Sarajevo) 38 (1987), 57-73.
Gjurin, Velemir: Ali je Rinijev kodeks tudi slovenski
slovar. - SR 35 (1987), 103-114.
- Dvajset dozdevnic iz prvih dveh slovenskohrvaških
slovarjev. - SR 35 (1987), 363-379.
Register 1578, 1584.
Codini, Neva: Il punto su Sebastijan Krelj. -
Linguistica 27 (1987), 3 3 ^ 5 .
O jeziku v delih Sebastijana Krelja.
Greenberg, Marc L.: Prozodične možnosti v slovenskem
knjižnem jeziku in slovenskih nareČjih.-
SR 35 (1987), 171-186.
Grickat-Radulovič, Irena: Nekoliko jezičkih
analiza u vezi s Dalmatinovim prevodom psalama.
- Razprave SAZU, II. razred 11 (1987),
161-177.
Groen, Ben M.: The vocalic system in Jan Baudouin
de Courtenay's Opyt fonetiki rez'janskix
govorov. - Slovene studies (Columbus, Oh.) 9
(1987), 105-109.
Gvozdanovič, Jadranka: Remarks on the development
of Resian vowels. - Slovene studies
(Columbus, Ohio) 9 (1987), 111-114.
Hamp, Eric P.: K zgodovini slavistične znanosti
I I . - S R 35 (1987),224.
Slovensko boh böha.
Ivič, Milka: O posesivnom genitivu u slovenačkom
jeziku. - Razprave SAZU, II. razred 11
(1987), 155-160.
Jaroschka, Lili: Kdo s o pravzaprav vindišarji. -
Koledar Družbe sv. Mohoija v Celovcu 1987,
111-114.
- Wer sind eigentlich die Windischen? Über den
Einwanderungsweg der Alpenslaven und die
Frage der Zuordnung der Slowenen zu den Westslawen.
- Die Briicke (Klagenfurt) 13 (1987), H.
3,33-36.
Jordan, Božo: Žig. - Planinski vestnik 87 (1987),
402.
Strelovec ali Strelavec.
Jug-Kranjec, Hermina: Janez Gradišnik - sedemdesetletnik.
- J i S 33 (1987/88), 58-60.
- Semantika umetnostnega besedila. - JiS 32
(1986/87), 165-177.
- Slovenščina za tujce. 5., dop. izd. Lj., Filozofska
fakulteta 1987. 302 str.
Jurič, Marija: Dvojezičnost: Izguba ali pridobitev
identitete? (Referat na 18. Koroških kulturnih
dnevih, 29.-30. 12. 1986.) - Teorija in praksa
1987,1642-1652.
Keber, Janez: Besedje in izrazi iz imena Marija.
- Mohorjev koledar 1987, 106-109.
- Leksika in frazeologija iz osebnih imen. -
Zbornik šeste jugoslovenske onomastičke konferencije.
Bgd 1987,437-443.
Komisija za zemljepisna imena in terminologijo
pri Zvezi geografskih društev Slovenije. Zanjo
Ivan Gams: O zmedi in samovolji pri uporabi
naših pokrajinskih imen. - Geografski vestnik 59
(1987), 149-150.
Košir, Polona: Jezikovnostilne interpretacije
proznih odlomkov na temo ljubezenska srečanja.
- S R 35 (1987), 65-91.
Kotnik, Bertrand: Ta hiša je moja . . . - Družina
in dom 38 (1987), št. 1-4, št. 6-10.
O hišnih imenih na Koroškem.
Kranjc, Andrej: O pokrajinskem imenu Pivka. -
Geografski vestnik 59 (1987), 141-143.
Kreft, Bratko: Jezik in stil v Kranjskih komedijantih.
- Gled. list Drame SNG 1986/87, upr. 1,
36-37.
Krek, Leon: Vzročnost v angleščini in slovenščini.
I. del. - Mostovi 22 (1987), št. 2, 31-33.
Krišelj, Marijan: Jezikovni sprehod po planinskih
spisih. - Planinski vestnik 87 (1987),
550-553.
Pravopis, terminologija.
Križaj-Ortar, Martina: Učimo se slovenščino.
Učbenik, vaje, tematski slovarček in slovnične
preglednice, začetna stopnja. Lj., Filozofska fakulteta
1987. 4 zv.
Križman, Mirko: Jezikovna sedanjost v Radgonskem
kotu s socialnolingvističnih vidikov. - Časopis
za zgodovino in narodopisje n. v. 23
(1987), 173-215.
- Razkrajanje identitete Slovencev v Radgonskem
kotu. Jezikoslovni in jezikovnokultumi vidiki
v socialnem kontekstu. - NRazgl 36 (1987),
673-674.
Kryžan-Stanojevič, Barbara: Z analizy orzecznika
rzeczownikowego w j?zyku polskim i slowetiskim.
- Studia z filologii polskiej i slowiaiiskiej
(Warszawa)24(1987), 173-191.
Kržišnik, Erika: Prenovitev kot inovacijski postopek.
- Slava 1 (1987), št. 1,49-56.
- Znotrajpovedno povezovanje pripovednih ravn
i n . - S l a v a 1 (1987), št. 1,21-24.
V Cankarjevi črtici Ponesrečeni feljton.
Kunst Gnamuš, Olga: Pragmatična obravnava
jezika in komunikacije. - NRazgl 36 (1987),
513-514,545-547.
Glej tudi: Tone Pretnar, Pragmatično jezikoslovje in
moralni vidiki javnega nastopanja, prav tam 642, in O.
Kunst Gnamuš, Pragmatično jezikoslovje . .. moralni
vidiki..., prav tam 714-715.
- Predmet, naloge in metode pragmatične raziskave
besedila. - JiS 32 (1986/87), 213-222.
- Premestitev besedila s površinskostruktume
na globinskostruktumo raven. - Anthropos
1987, št. 1/2,339-351.
- Razsežnost in struktura jezikovne kompetence.
- Sodobna pedagogika 38 (1987), 158-165.
- Težave upovedovalne teorije in smeri njenega
razvoja. - JiS 33 (1987/88), 8-16.
- Žaljivke v govoru osnovnošolskih učencev. -
Sodobna pedagogika 38 (1987), 4 4 6 ^ 5 9 .
Kurkina, Ljubov V.: K probleme slovenskozapadnoslavjanskih
jazykovyh svjazej. - Antičnaja
balkanistika. Moskva 1987, 61-67.
Kuzmič, Franc: Nevšečnosti glede jezika pri
evangeličanskem in katoliškem verouku v Prekmurju
med obema vojnama. - V edinosti. Lj. -
Mb. 1987, 154-158.
Lah, Urša: Najpogostejše napake desetih številk
Novega tednika. - Celjski zbornik 1987,
337-348.
Lencek, Rado L.: Sociolinguistic premises underlying
Adam Bohoric's 'Praefatiuncula' to
Arcticae horulae (1584). - Prekursorzy slowiari -
skiego j?zykoznawstwa poröwnawczego (do koiica
XVIII wieku). Wroclaw 1987, 81-92.
Logar, Tine: J. Baudouin de Courtenay - slovenski
dialektolog. - JiS 33 (1987/88), 1-7.
- Prispevek povojne slovenske dialektologije k
rekonstrukciji razvoja slovenskega jezika. -
Dona Slavica Aenipontana. München 1987,
79-83.
Lovrenčak, Franc: Imena držav in nekaterih drugih
upravnih enot. - Geografski obzornik 34
(1987), ŠL 1,37-43.
Makovec, Juš: Korenine. Priimki na Murskem
polju 1669-1900. Pregledala Alenka Šivic-
Dular. Murska Sobota, Pomurska založba 1987.
143 str.
Malešič, France: Kaj pa sedlo iz leta 1499? -
Planinski vestnik 87 (1987), 87.
Kamniško sedlo.
Merku, Pavle: Imena naših krajev. Trst, Mladika
1987. 37 str.
Ponatis člankov iz Mladike 1979, 1983-1986.
- Odprto pismo Janezu Svoljšaku. - Mladika 31
(1987), št. 1,7.
O krajevnem imenu Ukve in izvedenkah. - Glej tudi:
Janez Svoljšak, Odgovor Pavletu Merkiiju na »Odprto
pismo Janezu Svoljšaku«, prav tam, št. 8, 122-123.
- Primorski imenoslovni prispevki. - Primorska
srečanja 11 (1987), 52-53, 264-265, 341,
428-429, 588.
Vsebuje: Gorjansko; Voglje; Ribnica; Od Skocjana do
Kacina; Senožeče.
- Slovenska srednjeveška antroponimija ob romanski
meji. - SR 35 (1987), 321-327.
Moder, Janko: Materinščina. - Rodna gruda 34
(1987), ŠL 1-12.
Nartnik, Vlado: H govorni gradnji Cankarjevega
Ponesrečenega feljtona. - Slava 1 (1987), št. 1,
25-26.
- Med fonemi in sindemi. - Slava 2 (1987/88),
št, 1,79-85.
- Od oosebitev do pookolitev. - Slava 2
(1987/88), št. 1,71-78.
- Stava zaimkov v klitičnih nizih. - Slava 2
(1987/88), ŠL 1,67-70.
Nedeljkovič, Olga: Two humanistic traditions in
the grammatical system of the Croatians and Slovenians.
- Prekursorzy slowianskiego j?zykoznawstwa
poröwnawczego (do koiica XVIII wieku).
Wroclaw 1987, 59-68.
Neweklowsky, Gerhard: Lexikalische Übereinstimmungen
im nordwestlichen Südslawischen. -
SR 35 (1987), 3-16, 187-209.
Koroška slovenščina in gradiščanska hrvaščina.
Nežmah, Bernard: P. Stanislav Škrabec - slovenski
Austin pol stoletja pred J. L. Austinom. -
Problemi 25 (1987), št. 7/8, 64-67.
Novak, France: Imena v starejših slovenskih slovarjih.
- Zbornik šeste jugoslovenske onomastičke
konferencije. Bgd 1987, 607-619.
Novak, Janez: Izvir - izvor. - Problemi 25
(1987), št. 7/8, 144-145.
Novak, Vilko: Jezik tretje prekmurske knjige. -
Razprave SAZU, II. razred 11 (1987), 179-200.
Mihal Sever, Réd zvelicsansztva . . . 1747.
Ogorelec, Breda: Za pomensko razmejitev med
pokrajino in krajino in proti njej. - Geografski
vestnik 59 (1987), 133-139.
Orešnik, Janez: K izvoru slovarske enote pletn
j a . - J i S 33 (1987/88), 62.
- O slovenskem glagolskem načinu. - JiS 32
(1986/87), 146-150.
Orožen, Martina: Kreljev jezikoslovni koncept.
- Seminar slov. jezika, liL in kulture 23 (1987),
1 9 ^ 0 .
- Trubarjev jezikovni nazor in njegov sistem v
obrednih besedilih. - Jugoslovenski seminar za
strane slaviste (Novi Sad) 37 (1987), 13-28.
Orzechowska, Hanna: Elementy slowianskiego
jçzykoznawstwa porównawczego w rçkopisach
nie wydanych slowenskich gramatyk B. Kumerdeja
i J. Japlja. - Prekursorzy slowianskiego
jçzykoznawstwa porównawczego (do konca
XVIII wieku). Wroclaw 1987, 305-325.
Pavlovec, Rajko: Domače poimenovanje kamnin
med Slovenci v Kanalski dolini. - Geografski
vestnik 59 (1987), 145-147.
Petrov-Slodnjak, Maria: BANAT als Mikrotoponym
in Slovenske gorice. - Dona Slavica Aenipontana.
München 1987, 147-150.
Pogorelec, Breda: Sociolingvistični vidiki Trubarjevega
jezika. - Odsevi reformacijskega gibanja
v dokumentih Arhiva SR Slovenije. Lj. 1987,
14-21.
Pohl, Heinz Dieter: Romanische Elemente in
der Toponymie Kärntens, Krains und Osttirols.
- Die slawischen Sprachen (Salzburg) 11 (1987),
105-113.
Premk, Francka: Nerazumljena tujka sela v Trubarjevem
in Dalmatinovem prevodu Davidovega
Psaltra. - Dialogi 23 (1987), št. 1, 72-79.
Pretnar, Tone: O równoczesnym wystçpowaniu
rodzajnika nieokrešlonego i okrešlonego w gwarze
miasta Tržiča i okolicy. - Slawistyczne studia
jçzikoznawcze. Wroclaw 1987, 277-279.
Priestly Tom: Verb productivity: evidence from
three varieties of Slovene. - Slovene studies (Columbus,
Oh.) 9 (1987), 195-203.
Puhar, Jože, Velemir Gjurin: Strojniški slovar. -
Strojniški vestnik 33 (1987), 70-71, 134.
Rojs, Jurij: Frazeologija Zorane ledine M. A. Šolohova
v izvirniku in slovenskem prevodu. - JiS
32 (1986/87), 230-235.
Rotar, Janez: Odnos slovenskih besednikov do
štokavskega idioma in novoštokavskega knjižnega
standarda. - Vukova Slava. Lj. 1987, 19-38.
- Petinosemdesetletnica profesoqa. Janka JuranČiča.-
SR 35 (1987), 331-333.
- Slovenski avtorji in cirilica. - JiS 33 (1987/88),
51-57.
- Štokavski i novoštokavski iz perspektive slovenskih
autora. - Zbornik radova o Vuku Stefanoviču
Karadžiču. Sarajevo 1987, 325-330.
- Toponimika in etnika v Trubaqevih predgovorih
in posvetilih. - Zgodovinski časopis 41
(1987), 4 6 5 ^ 7 2 .
Savenc, Franci: O našem planinskem pisanju. -
Planinski vestnik 87 (1987), 185-186.
Terminologija.
Schaeken, Joseph; Die Akzentzeichen im I. Freisinger
Denkmal. - Zeitschrift fur slavische Philologie
(Heidelberg) 47 (1987), 346-351.
Skubic, Mitja: Romanske jezikovne prvine v
jeziku slovenskih časopisov na Goriškem. -
Die slawischen Sprachen (Salzburg) 11 (1987),
123-134.
Slovenski zdravstveni besednjak. [Spisali] Mirko
Čemič, Janko Držečnik, Eman Pertl, Franjo
Smerdu. 2., predelana in obnovljena izd. Mb.
1987. 455 str. (Veliki priročniki. 3.)
Snoj, Marko: O imenih Brnik in Pimiče. - Zbornik
šeste jugoslovenske onomastičke konferencije.
Bgd 1 9 8 7 , 4 8 9 ^ 9 2.
Srebot Rejec, Tatjana: The sound systems of English
and Slovene compared; a distinctive feature
analysis. - Lingüistica 27 (1987), 47-61.
Stare, Sonja; Lektorstvo na Obali. - JiS 33
(1987/88), 68-69.
Steenwijk, Han: Puzzling evidence: an accented
vowel system based on Baudouin de Courtenay's
Resian texts. - Dutch studies in South Slavic and
Balkan linguistics. Amsterdam 1987.237-274.
Stermole, David F.; Some rapid grammatical
changes in Carinthian Slovene. - Slovene studies
(Columbus, Oh.) 9 (1987), 207-215.
Strokovna beseda. Ureja Janez Lapajne. - Ujma
1 (1987), 94.
Šampert-Purg, Kristina; Donačka ali Rogaška
gora. - Planinski vestnik 87 (1987), 186-187.
Savli, Andrej: Slovenska raba osnovnošolskih
terminov učna enota in učna tema. - Sodobna
pedagogika 38 (1987), 98-100.
Šega, Lidija; O prevajanju prevzetih besed v poslovnem
jeziku. - Mostovi 22 (1987), št. 1,
21-26.
Angl. - slov.
Šivic-Dular, Alenka: Iz slovenske geografske terminologije;
pslov. * č e l o . - Zbornik šeste jugoslovenske
onomastičke konferencije. Bgd 1987,
4 6 9 ^ 7 9 .
- O dosedanjem preučevanju slovenske lingvogeneze.
- Seminar slov. jezika, lit. in kulture 23
(1987), 53-67.
Škerlak, Vladimir; Jezikovni kotiček. - Pravna
praksa 6 (1987), št. 2, št. 3, št. 5, št. 20.
- 100 nasvetov za pravilno rabo slovenščine. Lj.
1987.32 str.
Priloga Pravni praksi št. 19.
Šumrada, Janez; Razvoj, stanje in naloge slovenske
historične topografije. - Zbornik šeste jugoslovenske
onomastičke konferencije. Bgd 1987,
481-487.
Terminologija s področja dela pod napetostjo. -
Elektrotehniški vestnik 54 (1987), 170-171.
Terminološka komisija pri ZIT GL SRS: Gradivo
za tehniški slovar lesarstva. - Les 39 (1987),
ŠL 1-12.
Nabrekanje - žleb.
Thesaurus der slowenischen Volkssprache in
Kärnten. Hrsg. von Stanislaus Hafner und Erich
Prune. Bd 2. C-dn. Wien, Verlag d. ÖAV 1987.
172 Str. (Schriften der Balkankommission. Linguistische
Abteilung. Sonderpublikation.)
Thomas, George: The slavization of the Slovene
and Croatian lexicons: problems in their interrelationship
in the nineteenth century. - Slovene
studies (Columbus, Oh.) 9 ( 1987), 217-225.
Tokarz, Emil: Nomina actionis we wspólczesnym
j?zyku slowenskim. Katowice, Uniw.
Šl^ski 1987. 98 str. (Prace naukowe Uniw. Slijskiego
w Katowicach. 864.)
ToUefson, James W.: Factors favoring Slovene
language maintenance. - Slovene studies (Columbus,
Oh.) 9 (1987), 227-232.
Toporišič, Jože: Družbenostna vprašanja slovenskega
(knjižnega) jezika. - JiS 32 (1986/87),
178-187.
- Inhaltliche Aspekte der komparativen Phraseologeme
in slowenischen Sprichwortsammlungen.
- Aktuelle Probleme der Phraseologie. Bern
1987,291-321.
- Lexical gemanisms in Truber's Catechismus. -
Slovene studies (Columbus, Oh.) 9 (1987),
233-241.
- Morphologisch distinktive Belastung der slowenischen
Vokalphoneme. - Dona Slavica Aenipontana.
München 1987, 199-214.
- Portreti, razgledi, presoje. K zgodovini slovenskega
jezikoslovja ob 400-letnici Trubarjeve
smrti. Mb., Obzorja 1987. 487 str.
- Slavist in slovenščina v šoli in »šoli«. O blodnem
krogu finančno slabokrvne prosvete, posledicah
politične nezrelosti, unitarističnih izmislekih
ipd. govori prof dr. Jože Toporišič, predsednik
Slavističnega društva Slovenije. - NRazgl
36 (1987), 556, 547.
- Zadrege tehniškega pisanja. - Strojniški
vestnik 33 (1987), 22-24.
Glej tudi: Bojan Kraut, Še o zadregah tehniškega pisanja,
prav tam, 70.
- Zgodovinska perspektiva nemčevanja pri Trubarju.
- Seminar slov. jezika, liL in kulture 23
(1987), 5-18.
Turk, Ivan s sodelavci: Pojmovnik poslovne informatike.
Lj., Društvo ekonomistov. Delta
1987. 446 str.
Ule, Jernej: Ob nastajanju novega gozdarskega
slovarja. - Gozdarski vestnik 45 (1987),
428-429.
Urbančič, Boris: O jezikovni kulturi. 3., predelana
in razširjena izd. Lj., Delavska enotnost 1987.
177 str. (Zbirka Posebne izdaje.)
Uršič, Lojze: Po sledovih tujih jezikovnih vplivov
v zgornji .Krški dolini. - Obzornik 35 (1987),
884-891.
Vermeer, Willem: Rekonstruiranje razvoja samoglasniških
sestavkov v rezijanskih govorih. -
SR 35 (1987), 237-257.
- The treatment of the Proto-Slavic falling tone
in the Resian dialects of Slovene. - Dutch studies
in South Slavic and Balkan lingiiistics. Amsterdam
1987,275-293.
Veterinarski terminološki slovar. C -G. Pripravili
člani Veterinarske sekcije Terminološke komisije
ZRC SAZU: Janez Banič [itd.]. Lj., SAZUZRC,
Vtozd za veterinarstvo Biotehniške fakultete
1987. VI, 133 str.
Vider, Valent: Pravilno naj bi bilo Grohot in
Presteralše. - Planinski vestnik 87 (1987),
138-139.
Zom, Tone: Odmevnost jezikovnega vprašanja v
listu Slovenski pravnik v letih 1871-1918. -
Kronika 35 (1987), 146-155.
Zuanella, Božo: Kolovrat. - Dom 5 (1987), št. 6,
3.
- Slovenska krajevna imena v vzhodni Benečiji.
- D om 5 (1987), š t 1-13.
- Slovenski priimki v občini Garmak. - Dom 5
(1987), ŠL 14-33.
Žagar, Igor: Ali je performativ v slovenščini
sploh mogoč? - Problemi 25 (1987), št. 7/8,
68-69.
LITERARNA ZGODOVINA
Barbarič, Štefan: Pot k novi slovenski literamozgodovinski
sintezi. - Glasnik SM 10 (1986), št.
2 = 11 (1987), št. 1, 1-9.
Benhart, František: Bralnica. - Sodobnost 35
(1987), 4 2 0 ^ 3 8 .
O novih slovenskih (in čeških) knjigah.
Bemik, France: Črtomir kot nacionalni mit. -
Sodobnost 35 (1987), 1037-1042.
- Konstituiranje simbolizma v slovenski književnosti.
- Seminar slov. jezika, lit. in kulture 23
(1987), 73-84.
Bohanec, Franček: Romansirana zgodovina - da.
-Borec 39 (1987), 3-12.
Rubrika Romansirana zgodovina - da ali ne? 10.
Borovnik, Silvija: O prevajanju. - NRazgl 36
(1987), 44-45.
Slovenske književnosti v nemščino. - Isto v: Potokarjev
zbornik 1987, 123-127.
Cvetek, Marija: Bohinjsko ljudsko pripovedništvo.
- Bohinjski zbornik. Radovljica 1987,
129-138.
Detela, Lev: Das neue slowenische literarische
Schaffen aus Minderheitengebieten in Italien,
Österreich und Ungarn. - Log (Klagenfurt,
Wien) 10 (1987), H. 34, [10-15].
Dobrovoljc, France: Dopolnilo k članku »Slovenska
književnost v Romuniji«, - JiS 32
(1986/87), 200-201.
K: V. Rus in V. Franku, SR 33 (1985), 466^70.
Ferk, Janko: Situacija slovenskih pisateljev na
Koroškem. Misli o bolj ali manj neraziskovanem
področju. - Koledar Družbe sv. Mohorja v
Celovcu 1987, 143-148.
Gajšek, Vladimir: Mlada kri mimo ne stoji. -
Dialogi 23 (1987), št. 2 / 3 , 174-176.
O slovenski mladi književnosti.
Goljevšček, Alenka: Vrednostni sistem v slovenskih
ljudskih pravljicah. - Most 1987, št. 75/76,
79-91.
Italijanski prevod na str. 92-105.
Golubovič, Vida: Slovenačka avangarda / ruska
avangarda. - Pojmovnik ruske avangarde. Peti
svezak. Zagreb 1987, 219-229.
Grosman, Meta: Shakespearjevi soneti v slovenščini.
- SR 35 (1987), 303-320.
Haderlap, Maja: Literatura narodnostne skupnosti
in kulturni konflikti marginalnosti. - Koroško
mladje 1987, št. 65, 40-46.
Slovenska literatura na avstrijskem Koroškem.
Hladnik, Miran: Kmečka povest. Lj. 1987. 292
str.
- Planinska povest. - Seminar slov. jezika, lit. in
kulture 23 (1987), 95-102.
Inkret, Andrej: Comments on Slovene dramatists.
- Le livre slovene 24 (1987), št. 1/2, 2-9.
- Melanholičen esej o slovenski književnosti. -
NRazgl 36(1987), 486.
Janež, Stanko: Poglavitna dela slovenske književnosti.
Vsebine in označitve. 1. Pripovedna in
dramska dela 1789-1986. Mb., Obzorja 1987.
534 str.
Jevnikar, Martin: Zamejska in zdomska literatura.
- Mladika 31 (1987), št. 1-10.
Kobe, Marjana: Suveren prodor številnih avtorjev.
Pogled na slovensko mladinsko književnost
sedemdesetih let. - V: Kobe, M.: Pogledi na mladinsko
književnost. Lj. 1987, 101-108.
- Trije modeli realistične proze v sodobni slovenski
mladinski književnosti. - JiS 32
(1986/87), 89-97.
Kos, Janko: Evropski vplivi v literaturi mladoslovencev.
- Primerjalna književnost 10 (1987),
št. 1 , 2 9 ^ 1.
- Primerjalna zgodovina slovenske literature.
Lj., Znanstveni inštitut FF, Part, knjiga 1987.
265 str.
- Slovenska književnost in predromantika. - V:
Kos, J.: Predromantika. Lj. 1987, 76-80.
Kravos, Marko: Šest mladih Mladjevcev. - Sodobnost
35 (1987), 225-227.
Jani Oswald, Maja Haderlap, France Merkač, Janko
Ferk, Fabjan Hafner, Cvetka Lipuš. - Z izborom pesmi.
Kuhar, Drago: Za celovitejšo podobo prekmurskega
protestantizma. - 2000 1987, št. 33/34,
241-246.
Dopolnilo glej pri Novak, Vilko!
Kurent, Tine: Matematični izvor povesti o triglavskem
zmaju, pesmi o Pegamu, Apokalipse in
Rabelaisevih anagramov. - SR 35 (1987),
299-302.
- Število v slovenski literaturi. - Slava 2
(1987/88), št. 1 , 3 4 ^ 3.
Kuzmič, Mihael: Sodelovanje Britanskega bibličnega
društva s Franom Miklošičem, Francetom
Remcem, Matijo Valjavcem in Josipom Stritarjem.
-Obzornik 35 (1987), 742-746.
- Vloga Britanske biblijske družbe pri protestantskih
izdajah Svetega pisma v slovenščini. -
Potokarjev zbornik 1987, 75-92.
- Vloga britanskega biblijskega društva pri prevajanju
protestantskih izdaj svetega pisma v slovenščino
v 2. polovici XIX. stoletja. - Obzornik
35 (1987), 563-568.
Matičetov, Milko: Po sledovih medveda s Križne
gore. Mednarodni pravljični motiv AT 1910 v
hagiografiji, ikonografiji, literaturi in ustnem izročilu.
- Loški razgledi 34 (1987), 163-200.
Milic, Jolka: Da ali ne? - Borec 39 (1987),
12-14.
Rubrika Romansirana zgodovina - da ali ne? 11.
Mitrovič Marija: Slovenački romanlizam i usmena
književnost. - Književna istorija (Bgd) 20
(1987), br. 75/78, 151-160.
Nartnik, Vlado: K izvoru in razvoju povedke
Zlatorog. - Slava 1 (1987), št. 2, 93-109.
Nemec, Krešimir: Izmedu fikcije i činjenice. (Aspekti
suvremenog slovenskog romana.) - Republika
(Zagreb) 43 (1987), br. 1/2, 44-53.
- Slovenska književnoteorijska misao poslije
drugog svjetskog rata. - Umjetnost riječi (Zagreb)
31 (1987), 353-375.
Novak, Anka: Iz duhovne kulture Bohinjcev. -
Traditiones 16 (1987), 279-287.
Novak, Vilko: Dopolnilo k »podobi prekmurskega
proteslantizma«. - 2000 1987, št. 37/39,
296-300.
Glej Kuhar, Drago!
Patemost, Joseph: Metaphors of mediation in
Slovene epitaphs. - Slovene studies (Columbus,
Oh.) 9 (1987), 181-187.
- Struktumopoelski prikaz samogovorov mrtvih
V slovenskih nagrobnih napisih. - SR 35 (1987),
25-50.
Patemu, Boris: Der slowenische Modemismus. -
The Slavic literatures and modernism. Stockholm
1987,257-275.
- Pomen reformacije za nastanek slovenske literature.
- NRazgl 36 (1987), 678-679.
- Suvremena slovenska poezija kao evolucijski
problem. - Umjetnost riječi 31 (1987), 63-76.
Pirjevec, Marija: II tramonto del realismo socialista
e l'affermarsi dell'individualismo nella narrativa
slovena degli anni Cinquanta. - Studi Goriziani
65 (gennaio-giugno 1987), 89-97.
Pogačnik, Jože: Literary terms and history. -
Slovene studies (Columbus, Oh.) 9 (1987),
189-193.
- Recepcija Vukova kulturološkog modela medju
Slovencima. - Zbornik Matice srpske za književnost
i jezik (Novi Sad) 35(1987),101-111.
- Slovenačka književnost. Novi Sad, Matica srpska
1987. 210 str. (Slovenačka književnost. 30.)
Poniž, Denis: Die literarischen Neoavantgarden
in Slowenien. Aus dem Slowenischen von Johan
Strutz. Klagenfurt, Universitatsverlag Carinthia
1987. 32 str. (Klagenfurter Universitatsreden.
21.)
- Kvatmi esej o slovenskih možeh. - NRazgl 36
(1987), 329-330.
Bojan Stih, Jože Udovič, Ivan Mrak, Gregor Strniša,
Vitomil Zupan.
Pretnar, Tone: O verzu Kociančičevih prevodov
makedonskih ljudskih pesmi iz zbirke bratov
Miladinovih. - Stih druge polovine devetnaestog
veka. Novi Sad 1987,277-285.
- Samo v prid, pesništvo, je tebi groza. (O anapestnem
dvanajstercu v izvirniku ter poljskem in
slovenskem prevodu Mandelštamovega Leningrada.)-
Slava 2 (1987/88), št. 1, 100-108.
Rajhman, Jože: Zahodnoevropska mistika in slovenski
barok. - Znamenje 17 (1987), 285-290.
Rotar, Janez: Austrougarska uprava Bosne i
Hercegovine kao tema slovenske književnosti. -
Putokazi (Tuzla) 14 (1987), br. 3 , 4 7 - 6 6.
Skalička, Jifi: Olomouc a slovinská literatura. -
Studia Balkánica Bohemoslovaca 3. Brno 1987,
181-186.
Stanonik, Marija: Slovenski protestanti in vprašanje
slovstvene folklore. - Razprave SAZU, II.
razred 11 (1987), 111-132.
Stanovnik, Majda: Literami prevod na Slovenskem
1945-1965. - Primerjalna književnost 10
(1987), ŠL 2 , 4 1 - 5 2 .
Salamun-Biedrzycka, Katarina: O literami generaciji,
rojeni v šestdesetih letih. - NRazgl 36
(1987), 718.
Terseglav, Marko: Zbiranje in preučevanje ljudske
pesmi na Slovenskem. - V: Terseglav, M.:
Ljudsko pesništvo. Lj. 1987, 100-150.
Troha, Vera: »Tank« in italijanski futurizem.
Reprintu na rob. - Primerjalna književnost 10
(1987), Š L 2 , 3 3 ^ 0 .
Zadravec, Franc: Slovenačka ekspresionistička
lirika. - Treči program - Radio Sarajevo 15
(1987), br. 55, 172-234.
- Slovenačka književnost i novi predmetni realizam.
- Treči program - Radio Sarajevo 15
(1987), br. 55,287-297.
- Slovenačka narodna književnost i umetničko
stvaralaštvo. (U povodu proslave Vuka Karadžiča.)
- Književnost i jezik (Bgd) 34 (1987), br. 1 / 2 ,
64-73.
- Slovenska, hrvaška in nemška ekspresionistična
dramatika - sorodnosti in razlike. - Seminar
slov. jezika, lit. in kulture 23 (1987), 85-93.
- Slowenische Literatur und »Neue Sachlichkeit
«. - Wissenschaftliche Zeitschrift der Humboldt-
Universität zu Berlin. Gesellschaftswissenschaftliche
Reihe 36 (1987), 122-128.
Zagoričnik, Franci: K slovenski sporni poeziji. -
Dialogi 23 (1987), št. 2/3, 158-159.
Z izborom na str. 159-168.
ADAMIČ LOUIS
Žitnik, Janja: Leto 1949 - Louis Adamič v Tržiču.
Intervju s Štefanom Urbancem. - Obzornik
35 (1987), 726-735.
- Louis Adamič, novodobni razsvetljenec. - Slovenski
koledar 1987, 153-157.
APIH MILAN
Kermauner, Taras: O Apihovem novem romanu.
-Nova revija 6 (1987), 1525-1541.
Nadaljnje življenje Andreja Klasa.
AŠKERC ANTON
Kuzmič, Mihael: Ali je bil Anton Aškerc protestant?
- Znamenje 17 (1987), 439-448.
BALANTIČ FRANCE
Mevlja, Dušan: Zgodovinska tragika Franceta
Balantiča - ob 65-letnici rojstva. -Dialogi 23
(1987), št. 2 / 3 , 172. .
Pibemik, France: Balantič in Majakovski. - Celovški
zvon 5 (1987), št. 16, 75-76.
- Kje so Balantičevi rokopisi. - Nova revija 6
(1987), št. 63/64, 1186-1192.
BARTOL VLADIMIR
Košuta, Miran: Alamut: roman - metafora. - V:
Bartol, VI.: Alamut Lj. 1988, 551-597.
Škamperle, Igor: Bartol, Plečnik in ljubljena
Ljubljana. - Problemi 25 (1987), št. 5, 27-28.
BERČIČ BRANKO
Planina, France: Dr. Branko Berčič - šestdesetletnik.
- Loški razgledi 34 (1987), 210-214.
BERNIK FRANCE
Dolgan, Marjan: Jubilej akademika Franceta
Bemika. - JiS 32 (1986/87), 242-243.
Mahnič, Joža: France Bemik - šestdesetletnik. -
Glasnik SM 10 (1986), št. 2 = 11 (1987), št. 1,
67-68.
BOHORIČ ADAM
Bohorič, Adam: Articae homlae succisivae =
Zimske urice proste. Prev. in spremno študijo
napis. Jože Toporišič. Mb., Obzorja 1987, 331
str.
Nedeljkovič, Olga: The Troy legend in Bohoric's
'Praefatiuncula' to Articae horulae (1584) and
comparable writings of the medieval and renaissance
periods. - Slovene studies (Columbus, Oh.)
9(1987), 155-159.
Pogačnik, Jože: Kulturološka načela v Gramatiki
Adama Bohoriča. - Prekursorzy slowianskiego
jçzykoznawstwa porównawczego (do koiíca
XVIII wieku). Wroclaw 1987, 93-109.
BOŽIČ PETER
Kermauner, Taras: Božičeva Španska kraljica. -
Maske 1987, št. 6 / 7 , 7 9 - 8 6.
CANKAR IVAN
Bemik, France: Ivan Cankar. Monografska študija.
Lj., DZS 1987. 282 str.
Dobrovoljc, France: Lojz Kraigher, Cankarjevo
predavanje v Trstu »Tmbar in Trubaijeve slavnosti
« 21. maja 1908. Ob 110. obletnici JCraigheijevega
rojstva. - Obzornik 35 (1987),
279-281.
Grafenauer, Niko: Med gospodarji in hlapci. -
Nova revija 6 (1987), št. 63/64, 1181-1185.
Hladnik, Miran: Pomenljivost naslova in dvojna
ironija. - Slava 1 (1987), št. 1,7-9.
Ponesrečeni feljton.
Juvan, Marko: Literarno hrepenenje in rožniška
gostilna. - Slava 1 (1987), št. 1, 10-15.
Ponesrečeni feljton.
Korošec, Rajko: Nas lovi naslov. - Slava 1
(1987), št. 1, 16-20.
Ponesrečeni feljton.
Mahnič, Joža: Nove najdbe iz Cankarjeve zapuščine.
- Razprave SAZU, II. razred 11 (1987),
31-51.
Peršak, Tone: Cankar in Slovenci. - Sodobnost
35 (1987), 574-580.
Rjabova, Evgenija: Ivan Cankar. (1876-1918). -
V: Cankar, I.: Cužie. Na ulice bednjakov. Martin
Kačur. Moskva 1987,5-26.
Rupel, Dimitrij: Cankar in (drugi) Slovenci. -
Nova revija 6 (1987), št. 63/64, 1178-1180.
Šeligo, Rudi: »Očiščenje in pomlajenje.« - Nova
revija 6 (1987), št. 63/64, 1176-1177.
CESAR EMIL
Kocijan, Gregor: Življenjski jubilej Emila Cesarj
a . - J i S 33 (1987/88), 60-61.
ČOP MATIJA
Juvan, Marko: Poganjki literamozgodovinske
metode v Čopovi Literaturi Slovencev. - SR 35
(1987), 277-290.
DALMATIN JURIJ
Mihelič, Jože L.: Jurij Dalmatin in njegov prevod
biblije. - Obzornik 35 (1987), 284-289.
DOBROVOLJC FRANCE
Janež, Stanko : Bibliograf in literami zgodovinar
France Dobrovoljc. Ob osemdesetletnici. - Obzomik35
(1987), 281-283.
Mahnič, Joža: France Dobrovoljc - osemdesetletnik.
- JiS 32 (1986/87), 197-199.
- Ob osemdesetletnici Franceta Dobrovoljca. -
Glasnik SM 10 (1986), šL 2 = 11 (1987), šL 1,66.
ERJAVEC FRAN
Aljančič, Marko: Naš dobri stari Erjavec. - Proteus
49 (1987), 323-326.
Barbarič, Štefan: Fran Erjavec (1834-1887). -
Mohorjev koledar 1987, 128-129.
FINŽGAR FRAN S.
Finžgar, Fran S.: Zbrano delo. Deveta knjiga.
Makalonca. Iz mladih dni. Iveri. Utrinki. Drobne
zgodbe iz življenja. Različne zgodbe. Dodatek.
Besedilo pripr. in opombe napis. Jože Šifrer.
Lj., DZS 1987. 362 str. (Zbrana dela slovenskih
pesnikov in pisateljev. 153.)
FRITZ ERVIN
Ordina, Igor: Tri Dume slovenske poezije: Župančič,
Šalamun, Fritz. Poskus v slogu vesele
znanosti. - JiS 33 (1987/88), 37-40.
GALE ANA
Dolgan, Milan: Osebnost in umetniško delo slovenske
učiteljice Ane Gale (1909-1944). - Znamenje
17 (1987), 46-51.
GOVEKAR FRAN
Mevlja, Dušan: Fran Govekar - ob 115-letnici
rojstva. - Dialogi 23 (1987), št. 2/3, 170.
GRABELJŠEK KAREL
Snoj, Jože: Kocbekova blažena krivda in Grabeljškova
vesoljna krivica. - Nova revija 6
(1987), ŠL 61/62, 751-761.
GRADIŠNIK JANEZ
Pibemik, France: Pogovor s prof Janezom Gradišnikom
(ob 70-letnici intervjuvanca). - Celovški
zvon 5 (1987), ŠL 17,59-66.
GRADNIK ALOJZ
Ferluga-Petronio, Fedora: I motivi religiosi nella
poesia di Alojz Gradnik. - Trieste religiosa.
Trieste 1987,245-265.
Košir, Niko: Dr. Alojz Gradnik. (Iz spominov na
sodobnike.)- Sodobnost 35 (1987), 70-78.
GREGORČIČ SIMON
Gregorčič, Simon: Pesmi. Izbr., ur. in spremno
besedo napis. Denis Poniž. Uvodni esej Ivan Pregelj.
Slikovne priloge izbr. in komentiral Milček
Komelj. - Lj., MK 1987. 210 str. (Pesmi.)
Str. 5-22: Ivan Pregelj, Simon Gregorčič; str. 159-188:
Denis Poniž, Srce poezije Simona Gregorčiča.
Koblar, France: Gregorčič - monografija. - Nova
revija 6 (1987), šL 58/60,412-^19.
Dogodki ob preprečeni izdaji monografije pri DZS.
GRUDEN IGO
Kermauner, Taras: Ob Herkulu Narcis. Premiš-
Ijanje ob Gmdnovi pesniški zbirki Narcis. - Primorska
srečanja 11 (1987), 560-564.
Poniž, Denis: Omamna ljubezen pesmi. (Esej o
liriki Iga Gmdna.) - Primorska srečanja 11
(1987), 410-413.
GRUM SLAVKO
Grum, Slavko: Goga, čudovito inesto. Dogodek
v mestu Gogi, proza, pisma. Izbr., ured. in spremno
besedo napis. Lado Kralj. Lj., MK 1987.
249 str. (Knjižnica Kondor. 244.)
Str. 189-241 : Udo Kralj, Kje stoji mesto Goga?
Poniž, Denis: Goga je veselo mesto . . . Poskus
interpretacije. - Gled. list Drame SNG 1986/87,
upr. 4, 55-56.
HIENG ANDREJ
Salamun-Biedrzycka, Katarina: Poljski prevod
Hiengovega »Čarodeja« in problem različnega
odnosa do sveta. - Primeijalna književnost 10
(1987), št. 1,57-66.
HIPOLIT (J. A. GAIGER)
Leeming, Henry: An eighteenth-century Slovene
version of Komensky's animal alphabet: some
observations. - Slovene studies (Columbus, Oh.)
9 (1987), 115-124.
IHAN ALOJZ
Žerjal, Vita: Nenavadna zaznava resničnosti. -
SR 35 (1987), 403-^13.
Ob zbirki Srebrnik.
INGOLIČ ANTON
Bohanec, Franček: Visoka pesem Ingoličevega
pripovedništva. Le zapis ob pisateljevi osemdesetletnici.
- Sodobnost 35 (1987), 1-7.
Grobelnik, Gustav: Uredniško spodbujanje Antona
Ingoliča. (Spominski zapisi ob osemdesetletnici
pisatelja Antona Ingoliča.) - Celjski
zbornik 1987,271-277.
Šifrer, Jože: Anton Ingolič. - NRazgl 36 (1987),
12.
JALEN JANEZ
Kmecl, Matjaž: Ovčar Marko, povest in roman.
- V: Jalen, J.: Ovčar Marko. Lj. 1988, 375-399.
JANEZ SVETOKRIŠKI
Baš, Angelos: Sacrum promptuarium Janeza
Svetokriškega kot vir za etnologijo. - Traditiones
16 (1987), 273-278.
JANEŽ STANKO
Mevlja, Dušan: Stanko Janež. Ob 75-letnici rojstva.
- Obzornik 35(1987), 457-461.
JANEŽIČ STANKO
Kermauner, Taras: Janežičeva poezija. - Ozna-
.njenje 6 (1987), 21-29.
JARC MIRAN
Stojanovic, Bojana: Poetika Mirana Jarca. Prevodi
B. A. Novak (Uvod), Davorina Čebohin in
Aleš Debeljak (Uvodna študija). Novo mesto.
Dolenjski muzej 1987. 194 str.
JAVORNIK MIRKO
Detela, Lev: Ob smrti pisatelja Mirka Javomika.
(Cerknica 26. 9. 1909 - Washington 1. 5. 1986).
- Celovški zvon 5 (1987), št. 14, 78-79.
JENKO SIMON
Grafenauer, Niko: »Le eno srcu dano je vzdržat
i « . - G l a s n i k SM 10 (1986), št. 2 = 1 1 (1987), št.
1, 16-25.
KAČIČ MILA
Kačič, Mila: »Za izpoved in čustveno olajšanje
mi je pesem d o v o l j . . . « [Spraševal] Branko Hofman.-
Knjiga 1987,505-516.
KAVČIČ VLADIMIR
Kermauner, Taras: More živeti človek zgolj iz
sovraštva? (Ob Kavčičevem romanu Ne vračaj se
sam.) - Borec 39 (1987), 694-703.
KERČMAR MIHAEL
Kuzmič, Mihael: O avtorstvu »Abecedarium
szlowenszko« iz leta 1725. - Časopis za zgodovino
in narodopisje n. v. 23 (1987), 228-240.
KERMAUNER TARAS
Kermauner, Taras: Pričevanka o skojevcu našega
duha Tarasu Kermauneriu. [Spraševal] Miroslav
Slana-Miros. - Dialogi 23 (1987), št. 4,
56-61, št. 5 / 6 , 7 4 - 8 1.
KLINAR MARJAN-MIHA
Cesar, Emil: O Klinarjevem Mrtvem bataljonu -
prvi pesniški zbirki, nastali na Koroškem. - Borec
39 (1987), 67-73.
KMECL MATJAŽ
Cehovin, Stane: Kmeclova slovenska postna premišljevanja
o današnjih problemih. - Primorska
srečanja 11 (1987), 4 4 9 ^ 5 2 .
Zlobec, Ciril: Kmeclovi Slovenski eseji. - Sodobnost
35 (1987), 537-542
KOCBEK EDVARD
Capuder, Andrej: Edvard Kocbek - pesnik jaza.
V: Capuder, A.: Romanski eseji. Trst 1987,
160-179.
Kermauner, Taras: Kocbekov dar ob 70-letnici.
- N o v a revija 6 (1987), št. 61/62, 974-975.
Faksimile članka, ki ni mogel iziti v Knjigi 1974.
Kocbek, Jože: Moj brat Edvard Kocbek. (Otroška
ptujska in mariborska dijaška leta.) - Sodobnost
35 (1987), 828-842.
Kocbekov zbornik. Ured. Dimitrij Rupel. Mb.,
Obzorja 1987. 318 str. (Znamenja. 76.)
Vsebuje: Spomenka Hribar, Krivda in greh; Jože Snoj,
Sredi krute sile nežno trajam; Dimitrij Rupel, Pričevalec,
ne overovitelj; Janez Gradišnik, Odprt v prihodnost;
Andrej Capuder, Edvard Kocbek - pesnik jaza;
Ivan Urbančič, Poetika Kocbekove poezije; Taras Kermauner,
Svetotvoma poezija; Denis Poniž, Stvariteljska
igra v Kocbekovi poeziji; Niko Grafenauer, O Kocbekovi
poetiki; Tine Hribar, Igra besed in strašna svoboda
niča.
Patemu, Boris: Der slowenische Modemismus.
(Župančič - Kosovel - Kocbek). - The Slavic
literatures and modemism. Stockholm 1987,
257-275.
Štefančič, Marcel jr.: Fikcije v povojni zgodovini.
(»Dnevnik«, »catch-as-catch-can«, »wartime-
thriller«). - Problemi 25 (1987), št. 5, 29-34.
Žajdela, Ivo: Spominopisje in Kocbekov Dnevnik
1 9 5 1 - 1 9 5 2 . - 2 0 0 0 1987, št. 37/39,266-272.
Glej tudi pri Grabeljšek Karel!
KOPITAR JERNEJ
Bonazza, Sergio: The correspondence between
Josef Fesi and Augustin Theiner as a source for
the biography of Jemej Kopitar. -Slovene studies
(Columbus, Oh.) 9 (1987), 49-56.
Detela, Lev: Srb Vuk Stefanovič Karadzic in Slovenec
Jemej Kopitar ter njun dunajski povezovalni
napor za pristno ljudsko podobo jezika in
kulture. - Koroško mladje 1987, št. 6 7 , 4 5 - 5 1 .
Jemej Kopitar v Vukovem letu. Govori in referati
s študijskih dni in simpozija, podatki o življenju,
izbor bibliografije. Ur. Joža Mahnič. Lj.,
Kultuma skupnost Ljubljana Šiška 1987. 70 str.
Vsebuje: Jože Toporišič, Veliki repenjski rojak; Štefan
Barbarič, Kako so slavili Kopitarja leta 1880; Jože Pogačnik,
Mit in resnica o Kopitarju; Alenka Sivic-Dular,
Jemej Kopitar in panonska teorija; Matjaž Kmecl, Kopitar
in slovenski literami programi; Janez Rotar, Jernej
Kopitar in Vuk Karadzic; Boža Krakar-Vogel,
Obravnavanje Kopitarja v šoli; Joža Mahnič, Pomembnejši
podatki o življenju in delu; Danijela Sedej, Izbrana
literatura o Kopitarju.
Patemu, Boris: Jemej Kopitar - Vuk Karadzic -
France Prešeren. (Teze k predavanju.) - Seminar
slov. jezika, liL in kulture 23 (1987), 71-72.
- Jemej Kopitar - Vuk Karadzic - France Prešeren.
- Zbornik radova o Vuku Stefanoviču Karadžiču.
Sarajevo 1987, 353-367.
Pogačnik, Jože: Suradnici. Kopitarova inicijativa
i južnoslavenski odgovori. Ob 200. godišnjici
rodenja Vuka Stefanoviča Karadžiča. - Oko
(Zgb) 15 (1987),br. 397, 10.
Rotar, Janez: J. Kopitar kot Karadžičev mentor.
- Nova revija 6 (1987), št. 61/62, 939-944.
Stojanovič, Slobodan: Jemej Kopitar in Vuk Karadzic.
- NRazgl 36 (1987), 692-693.
Terseglav, Marko: Teoretične vzpodbude Karadžičevemu
folklorističnemu delu. - Zbornik radova
XXXIV kongresa Saveza udmženja folklorista
Jugoslavije. Tuzla 1987, 17-25.
Toporišič, Jože: Kopitar in Dobrovski o Vuku
Karadžiču. - SR 35 (1987), 335-350.
KOPRIVEC IGNAC
Mum, Ante: Konflikti u Koprivecovu romanu
»Hiša pod vrhom«. - Radovi. Fil. fak. - Zadar,
god. 26, sv. 26. Razdio filol. znanosti 16
(1986/87), 249-261.
KORYTKO EMIL
Leeming, Henry: Emil Korytko (1813-1839).
Slavofil in slovenofil. - Obzomik 35 (1987),
289-294,365-369.
- Pisma Emila Korytka. Nekaj domislekov ob
urejanju. - Obzomik 35 (1987), 465^68,
548-557.
KOSMAČ CIRIL
Bemik, France: O rokopisu in knjižni izdaji
Kosmačeve Prazne ptičnice. - Glasnik SM 11
(1987/88), ŠL 1,29.
KOSOVEL SREČKO
Antič, Ivo: Kosovelova sinteza. - Sodobnost 35
(1987), 1060-1074, 1173-1182.
Čehovin, Lučka: Pri Tončki še luč gori. - Primorska
srečanja 11 (1987), 4 0 5 ^ 0 9 .
Pesnikova sestra; tudi podatki o pesniku.
Graber Kosovel, Karmela: Pogovor s Karmelo
Graber Kosovel. Spraševal je Denis Poniž -
Nova revija 6 (1987), št. 61/62, 743-750.
Hladnik, Miran: Srečko Kosovel, Kons. 5. - JiS
32 (1986/87), 112-114.
Mitrovič, Marija: Fantastika v delu Srečka Kosovela.
- SR 35 (1987), 259-267.
Pahor, Boris: Srečko Kosovel ob usodi Primorske
in Koroške. (Osnutek za morebitno popolnejšo
raziskavo.) - Celovški zvon 5 (1987), št. 14,
29-36.
Zadravec, Franc: Kosovelova impresionistična
lirika. - Razprave SAZU, II. razred II (1987),
79-99.
Glej tudi pri Kocbek Edvard!
KOVAČiC LOJZE
Peršak, Tone: Pripoved kot pričevanje. Zapiski
ob Kovačičevi pripovedi Prišleki. - Sodobnost
35(1987), 439-444.
Zom, Aleksander: Tiranija resničnosti in rezervat
svobode. (Avtobiografski opus Lojzeta Kovačiča.)
- V: Kovačič, L.: Sporočila iz sna in budnosti.
Lj. 1987,227-254.
KOZAKJUŠ
Glej pri Kraigher Lojz!
KRAČMAN MATEVŽ
Budkovič, Cvetko: Matevž Kračman - šmarski
šomašter, organist in ljudski pesnik. - Obzornik
35 (1987), 721-725, 816-827, 892-896.
KRAIGHER LOJZ
Kraigher, Lojz: Zbrano delo. Sedma knjiga. Ivan
Cankar I. Ur. in opombe napis. Dušan Moravec.
Lj., DZS 1987. 777 str. (Zbrana dela slovenskih
pesnikov in pisateljev. 151.)
- Zbrano delo. Osma knjiga. Ivan Cankar II. Ur.
in opombe napis. Dušan Moravec. Lj., DZS
1987. 753 str. (Zbrana dela slovenskih pesnikov
in pisateljev. 152.)
Moravec, Dušan: Med Kozakovim priznanjem
in Krleževim posmehom. - Sodobnost 35 (1987),
1165-1173.
Ivana Cankarja zdravje, bolezen in smrt.
- Nove osvetljave podobe Lojza Kraigherja. (Ob
pisateljevi epistolami zapuščini.) - Razprave
SAZU, II. razred 11 (1987), 61-78.
Glej tudi pri Cankar Ivan!
KRANJEC MIŠKO
Kovač, Miha: O Mišku Kranjcu, komunistični
partiji, razrednem redukcionizmu in nacionalsocialistični
ideologiji. - Problemi 25 (1987), št. 5,
3 5 ^ 0 .
Zadravec, Franc: Kranjčev gorenjski pripovedni
c i k l u s . - SR 35 (1987), 139-159.
KRELJ SEBASTIJAN
Krelj, Sebastijan: Otrozhia biblia. Faksimile po
izvodu iz knjižnice Biblioteca Apostolica Vaticana
v Rimu in faksimile pisma Adamu Bohoriču
po izvirniku v Drž. arhivu Slovenije v Ljubljani.
Spremno besedo prispevala Martina Orožen in
Bogomil Gerlanc. Lj., MK 1987. 162 str. (Monumenta
litterarum Slovenicarum. 20.)
Izvirna izd.: Regensburg 1566. - Str. 158-161: Martina
Orožen, Kreljeva »Otročja Biblija«.
KRVINA MINKA
Krvina, Minka: »Vse moje knjige so avtobiografske
. . . « [Spraševal] Branko Hofman. - Knjiga
1987,309-320.
KURNIK VOJTEH
Pretnar, Tone: Ni učenika, ki jezik bi znal slovenski,
kot mi glagolati. (Vprašanje verza, junaka
in pripovedi v Kumikovem Kralju Rastislav
u . ) - J i S 32 (1986/87), 151-157.
KUZMIČ MIKLOŠ
Smej, Jože: Ob 250-letnici rojstva Mikloša Kiizmiča.
- Stopinje 1987, 38-39.
LAH IVAN
Mevlja, Dušan: Ivan Lah - ob 105-letnici rojstva.
- Dialogi 23 (1987), št. 2/3, 170-171.
LEVSTIK FRAN
Barbarič, Štefan: Fran Levstik (1831-1887). -
Mohoijev koledar 1987, 133-135.
Levstik, Fran: Pesmi. Faksimile po izvodu iz zasebne
knjižnice. Spremno besedo prispevala Anton
Slodnjak in Bogomil Gerlanc. Lj., MK 1987.
92, 14 str. (Monumenta litterarum Slovenicarum.
21.)
Izvirna izd.: 1854. - Str. 1-10: Anton Slodnjak, Levstikove
pesmi 1854.
LOKAR DANILO
Bemik, France: Vojna proza Danila Lokarja.
-Razprave SAZU, II. razred 11 (1987), 101-109.
LUDVIK DUŠAN
Pretnar, Tone: Obrabljen trak besed se sunkoma
ustavi. O Repatih sonetih Dušana Ludvika, Sodobnost
35/1987, št. 1. - Slava 1 (1987), št. 1,
68-70.
MAJCEN STANKO
Schmidt-Snoj, Malina: Pozitivno vrednotenje
pasivnega junaka. - Maske 1987, št. 6 / 7 , 4 5 - 6 0.
Nadaljevanje sledi. - Vsebuje: Stanko Majcen, Ivan
Mrak.
MAURERNEŽA
Maurer, Neža: »Čustvu podrejam vse - besede,
ritem, metaforiko . . .«. [Spraševal] Branko Hofman.
- Knjiga 1987, 370-382.
MENCINGER JANEZ
Mahnič, Joža: Janez Mencinger v krškem obdobju.
- Razprave SAZU, 11. razred 11 (1987),
17-30.
MERHAR BORIS
Moravec, Dušan: Osemdeset let akademika Borisa
Merharja. - JiS 32 (1986/87), 240-242.
Paternu, Boris: Ob osemdesetletnici Borisa Merharja.-
SR 35 (1987), 1-2.
MOLE VOJESLAV
Ostrom?cka, Božena, Tone Pretnar: O prevajanju
Moletovih pesmi v poljščino. - Slava 1
(1987), št. 2, 138-151.
Vzporedno slovensko in poljsko besedilo.
MRAK IVAN
Kermauner, Taras: Ob smrti Ivana Mraka. - Celovški
zvon 5 (1987), št. 15,58-61.
- Rdeče kot krščansko in civilno. - 2000 1987,
št. 33/34, 63-93.
Kovačič, Peter-Peršin: Eksistenca kot medsebojnost
ali kot tujstvo. - 2000 1987, št. 33/34,
50-62.
Mrak, Ivan, Taras Kermauner: Obločnica, ki se
rojeva. Mb., Obzorja 1987. 142 str.
Vsebuje: Taras Kermauner, Prvi intervju; Taras Kermauner,
Drugi intervju; Ivan Mrak. Nekaj beležk o nenavadni
usodi Karle Bulovec-Mrak; Ivan Mrak, Obločnica,
ki se rojeva; Taras Kermauner, Spremna beseda.
Poniž, Denis: Dramatika Ivana Mraka in evropska
civilizacijska izkušnja. - 2000 1987, št.
3 3 / 3 4 , 9 4 - 1 0 1 .
Zupet, Franc-Krištof O Ivanu in o meni. Dnevniški
z a p i s i . - 2 0 0 0 1987, št. 33/34, 102-110.
Glej tudi pri Majcen Stanko!
NOVAČAN ANTON
Cvim, Janez: Slovenska bol. (Novačanovo pismo
iz leta 1911.) - Celjski zbornik 1987,
267-270.
Ivanki Balon por. Lipold.
Orožen, Božena: Anton Novačan. Ob stoletnici
rojstva. - Mohorjev koledar 1987, 135-137.
Plank. Metka: Doktor Anton Novačan in njegova
slovenska republikanska stranka. - Celjski
zbornik 1987,245-266.
NOVY LILI
Novy, Lili: Iz pesniške zapuščine. - Borec 39
(1987), 175.
Dve doslej neobjavljeni pesmi.
PAHOR BORIS
Poniž, Denis: Romani Borisa Pahorja. (Poskus
vsebinske opredelitve.) - Koroško mladje 1987,
št. 67, 52-58.
PIRJEVEC DUŠAN
Jenšterle, Marko: Pirjevčeve predvojne polemike
in publicistika. - Nova revija 6 (1987), št. 58-60,
398-411.
POLANŠEK VALENTIN
J. D.: Valentin Polanšek. - Mohorjev koledar
1987, 174.
PREGELJ IVAN
Kermauner, Taras: Pregljeva poezija. - Oznanjenje
6 (1987), 45-52.
Kerševan, Marko: Protestantski »tuji duh« in katoliška
slovenska verna duša. Luther in luteranstvo
v slovenski literaturi. - Sodobnost 35
(1987), 63-69.
Kmecl, Matjaž: Pregljev čisti greh, Plebanus Joannes.
- V: Pregelj, L: Plebanus Joannes. Lj.
1988,223-256.
PREŠEREN FRANCE
Bandič, Miloš I.: Sto četrdeset godina od pojave
Prešernove zbirke »Pesme«. - Književnost (Bgd)
42 (1987), knj. 85,2096-2106.
Komelj, Miklavž: Prvotni zapis Prešernove Ženske
zvestobe. - SR 35 (1987), 93-101.
Kos, Janko: Čas in zgodovina v romantični poeziji:
Novalis, Hölderlin, Prešeren. - Razprave
SAZU, II. razred 11 (1987), 7-16.
Močnik, Rastko: Amor in Gens pri Slovencih v
času poznega cesarstva, kraljevine in republike.
K raziskovanju Julijine mitografije. - Problemi
25 (1987), št. 5 , 2 - 1 0.
Moder, Janko: Življenje Prešernovih Poezij. Ob
140-letnici izida. - Prešernov koledar 1987,
3 6 ^ 0 .
Nartnik, Vlado: K razlagi rim v Prešernovem
Pevcu. - Slava 1 (1987), št. 2, 85-92.
- Smisel napisa v prvem sonetu po Sonetnem
vencu. - Slava 1 (1987), št. 2, 75-84.
Pogačnik, Marko: O razmerju med Bogomilom
in Črtomiro. - Nova revija 6 (1987). št. 61/62,
817-827.
Saksida, Igor: O Lenorinem čaščenju. - Problemi
25 (1987), št. 5, 10-17.
Smolej, Viktor: Med ugovori in odgovori. 17. Jurij
Prešeren. - JiS 32 (1986/87), 203-205.
Stich, Alexander: Prešeren in Mächa (k tipologiji
dveh slovanskih romantizmov). - Sodobnost 35
(1987), 207-219.
Glej tudi pri Kopitar Jemej!
PREŽIHOV VORANC
Lubej, Marjeta: Analiza uredniških posegov, ki
se tičejo veznika pa v noveli Prežihovega Voranca
Ljubezen na odoru. - Slava 2 (1987/88), št. 1,
52-66.
Zbrano delo 2, Lj. 1964, ur. D. Dmškovič in J. Komza.
Ožbalt, Irma M.: Stubble fields in purple: impressionism
in Prežihov Voranc's stories. - Slovene
studies (Columbus, Oh.) 9 (1987), 165-172.
Salamun-Biedrzycka, Katarina: Prežihov Voranc
V letih 1914-1924. - Nova revija 6 (1987), št.
65/66, 151 1-1524.
Vauhnik, Miloš: Pismo, ki pričuje. Moje srečanje
s Prežihovim Vorancem. - Celovški zvon 5
(1987), št. 16,80-84.
PRIJATELJ IVAN
Janež, Stanko: Pred pol stoletjem je umri dr. Ivan
Prijatelj. - Obzomik 35 (1987), 357-365.
PRUŠNIK KAREL
Kmecl, Matjaž: Prušnikovi Gamsi na plazu in
partizanska spominska proza. - Univerza pod
Peco. Zbomik o zarodkih vstaje na Koroškem.
Lj. 1988, 12-15.
REBULA ALOJZ
Capuder, Andrej: Neznano drevo Alojza Rebule.
- V: Capuder, A.: Romanski eseji. Trst 1987,
180-200.
RIPŠL DRAGOTIN FERDINAND
Rajšp, Vinko: Dragotin Ferdinand Ripšl. - Mohoijev
koledar 1987, 139-140.
ROMUALD (LOVRENC MARUŠIČ)
Romuald OMCap: Škofjeloški pasijon. Preprosta
fonetična transkripcija s prevodom neslovenskih
delov besedila. Prečrkovanje slovenskega besedila
in fonetična transkripcija, spremna beseda in
opombe Jože Faganel. Prečrkovanje in prevod
latinskega in nemškega besedila Primož Simoniti.
Izbor iz literature ob Škofjeloškem pasijonu
Goran Schmidt. Lj., MK 1987. 237 str. (Kondor.
238.)
Vzporedno natisnjen diplomatični prepis in fonetična
transkripcija oz. prevod. - Str. 173-187: Jože Faganel.
Škofjeloški pasijon kot priča razvoja slovenskega jezika;
str 188-191: Janez Hofler, Glasba v Škogeloškem pasijonu;
str. 192-207: IVlarko Marin, Škofjeloški pasijon
(signum temporis).
ROVAN PAVLA
Švajncer, Janez: O poeziji in prozi Pavle Rovanove.
- Dialogi 23 (1987), št. 5/6, 144-146.
ROŽANC MARJAN
Inkret, Andrej: »Vroča pomlad 1964« (ali triindvajset
let Tople grede). - Nova revija 6 (1987),
št. 58/60, 4 6 9 ^ 9 0 .
RUDOLF BRANKO
Hartman, Bmno: Žvegla potepuhova je utihnila.
-NRazgl. 36 (1987), 268-269.
Švajncer, Janez: In memoriam Branko Rudolf
(1904-1987). - Dialogi 23 (1987), ŠL 9/10,
156-157.
SELIŠKAR TONE
Seliškar, Tone: Tone Seliškar. Knj. 1. Izbor,
spremna beseda in opombe Helga Glušič. Lj.,
MK 1987. 241 str. (Izbrana mladinska beseda.)
Str 231-237; Helga Glušič, Mladinsko pripovedništvo
Toneta Seliškarja.
SKALAR ADAM
Rajhman, Jože: Skalarjev prevod srednjeveške
teološke razprave. Znamenje 17 (1987),
385-388.
SNOJ JOŽE
Idrizovič, Muris: Dječja vizija stvarnosti. - Detinjstvo
(Novi Sad) 13 (1987), br. 1/2,28-33.
STRITAR JOSIP
Bogataj-Gradišnik, Katarina: Vzorci sentimentalizma
v Stritarjevi prozi. - Primerjalna književnost
10 (1987), št. 1,42-56.
Ferluga-Petronio, Fedora: Antični motivi v poeziji
in dramatiki Josipa Stritarja. - Antični temelji
naše sodobnosti. Lj. 1987, 54-67.
Kos, Janko; Stritarjev Zorin in Dumaseva Dama
s kamelijami. - SR 35 ( 1987), 161-169.
Moder, Janko: Josip Stritar kot prevajalec Svetega
pisma. - Potokarjev zbornik. Lj. 1987,
93-104.
STRNIŠA GREGOR
Cesar, Ivan: Gregor Strniša (1930-1987). In memoriam.
- Oko (Zagreb) 14 (1987), br. 389, 21.
Gajšek, Vladimir: Jablane v vrtovih smrti pesniškega
tovariša Gregoija Strniše. - Dialogi 23
(1987), št. 2/3, 179-180.
Grafenauer, Niko: Pesništvo na pragu sveta in
doma. - Gled. list Drame SNG 1986/87, upr. 9,
155-157.
Hribar, Tine; Strniševa mitološka bitja. - Gled.
list Drame SNG 1986/87, upr. 9, 158-162.
Poniž, Denis; Prolegomena v Stmiševo metafiziko.
- Gled. list Drame SNG 1986/87, upr. 9,
164-166.
Poštrak, Marinka; »Misliti svet v obliki razcepa
« ali vizija sveta Gregorja Strniše. - Maske 3
(1987), št. 8 / 9 , 5 8 - 6 4.
Pretnar, Tone: Pa te ustavi ajd iz kamna. - Slava
I (1987), št. 2, 190-193.
»Pesem o kamnitem pragu«.
Strniša, Gregor, France Pibemik; Svet in kozmos.
- Nova revija 6 (1987), št. 58/60, 254-266.
Strniša odgovarja Pibemiku o svojem pesniškem
ustvarjanju.
ŠALAMUN TOMAŽ
Glej pri Fritz Ervin!
ŠELIGO RUDI
Inkret, Andrej; Med historijo in pasijonom (zapiski
ob dramah Rudija Šelige). - V: Šeligo, R.;
Slovenska savna (pasijonska igra). Lj. 1987,
73-118.
ŠTUCIN JOŽEK
Štucin, Jožek: Sreča je srečati pesem. Pripravil:
Andrej Lutman. - Primorska srečanja 11 (1987),
340-341.
TAVČAR IVAN
Lavrič, Marjana: Tavčarjevo literarno obzorje. -
SR 35 (1987), 415-425.
Mitrovič, Marija: Destrukcija avtoritarnosti in
deklarativnosti. - V: Tavčar, 1.; Visoška kronika.
Lj. 1987,251-282.
TOMAŽEVIČ BLAŽ
Kocijan, Gregor: Blaž Tomaževič (1909-1986). -
JiS 32 (1986/87), 199-200.
TRDINA JANEZ
Kramberger, Igor; Odlomek o Trdini. - Problemi
25 (1987), št. 7/8, 142-143.
Štabi, Snežana, Igor Kramberger; Povest o bajkah
s podukom iz literarne teorije. - Problemi 25
(1987). št. 5, 18-25.
TRUBAR PRIMOŽ
Benedik, Metod; Kaj je Primož Trubar pravzaprav
hotel? - Celovški zvon 5 (1987), št. 5,
3 7 ^ 4 .
Berkopec, Oton; Droben prispevek k trubaroslov
j u . - S R 3 5 ( l 9 8 7 ) , 224-226.
Dolinar, Darko; Doslej neznani primerki tmbarian
v Tubingenu. - JiS 32 (1986/87), 223-230.
- Nasprotja ob Tmbarju v starejši slovenski literami
zgodovini. - Primerjalna književnost 10
(1987), št. 1, 16-28.
Mihelič, Jože L.; Primož Trabar, pozabljeni reformator.
- Obzornik 35 (1987), 112-117,
196-204.
Moder, Janko; Primož Trubar in slovanski
jug. - Prevodilačke spone. Kopča 6-7. Novi Sad
1987,79-94.
- Primož Tmbar in slovenska kultura. - Potokariev
zbornik. Lj. 1987, 59-67.
Pirjevec, Marija: Rast in oblikovanje Tmbaijeve
osebnosti v Trstu. - Primorska srečanja 11
(1987), št. 71/72,241-244.
Rajhman, Jože: Teološka govorica Primoža Tmbarja.
- Potokarjev zbomik 1987, 69-74.
Rakar, Atilij: La voce di Trubar e la sua eco alle
porte d'Italia. - Acta neophilologica 20 (1987),
19-24.
Rotar, Janez: Dvakrat odkrita spretno prikrita
letnica izida prve slovenske knjige. - Znamenje
17 (1987), 193-197.
- Ob Trubarjevem prizadevanju za glagolske in
cirilske protestantske knjige. - Jugoslovenski seminar
za strane slaviste (Novi Sad) 37 (1987),
29-35.
Stanovnik, Majda: Trubar in problem literamega
prevoda. - Primerjalna književnost 10 (1987),
ŠL 1, 1-15.
UDOVIČ JOŽE
Poniž, Denis: Neznana dežela Udovičeve poezije.
- Primorska srečanja 11 (1987), 27-31.
Praprotnik, Janez: Manom Jožeta Udoviča. -
NRazgl 36 (1987), 681.
VALVASOR JANEZ VAJKARD
Valvasor, Janez Vajkard: Korespondenca Janeza
Vajkarda Valvasorja z Royal Society = The correspondence
of Janez Vajkard Valvasor with the
Royal Society. Ur., uvod in komentar napis.
Branko Reisp. Pisma transkribiral in prev. Primož
Simoniti. Lj., SAZU 1987. 113 str. (Korespondence
pomembnih Slovencev. 8.)
VODNIK ANTON
Buttolo, Franca: Vodnikov in Maeterlinckov intuitivizem.
- Primerjalna književnost 10 (1987),
ŠL 1, 19-32.
VODNIK FRANCE
Dolenc, Jože: Francetu Vodniku v spomin. -
Mohorjev koledar 1987, 156-159.
VUK STANKO
Gradišnik, Janez: Ljubezenska in življenjska
drama Stanka Vuka. - Borec 39 (1987),
687-693.
ZIDAR PAVLE
Patemu Boris: Zidarjev vstop v slovensko prozo.
- S R 35 (1987), 121-138.
Isto v; Zidar, P.; Sveti Pavel. Lj. 1988,209-253.
ZLOBEC CIRIL
Zlobec, Ciril: Intervju Sodobnosti: Ciril Zlobec.
[Spraševal] Miodrag Krencer. - Sodobnost 35
(1987), 197-206.
ZUPAN VITOMIL
Cesar, Ivan: Poetika šutnje ili strah pred djavo-
Ijim repom. Pokušaj otkrivanja geneze i ustrojstva
proze Vitomila Zupana. - Dometi (Rijeka)
20(1987), br. 11,825-830.
Pavček, Tone: Mož - poln posebnosti. (Ob smrti
pisatelja Vitomila Zupana.) - Sodobnost 35
(1987), 561-563.
Pibemik, France: Vitomil Zupan. (1914-1987).
-NRazgl 36 (1987), 294.
Poniž, Denis: Vitomil Zupan 1 9 1 4 - 1 9 8 7 . - 2 0 00
1987,šL 3 5 / 3 6 , 3 6 ^ 1 .
Zupan, Vitomil: Iz pogovorov z Vitomilom Zupanom.
Spraševal je Marjan Strojan. - Nova revija
6 (1987), ŠL 63/64, 1030-1037.
ŽUPANČIČ OTON
Darasz, Zdzistaw: Rytm w poetyckiej autorefleksji
Lesmiana i Župančiča. - Polska-Jugoslawia.
Zwiqzki i paralele literackie. Wroclaw 1987,
65-72.
Mahnič, Joža: Avtorjeva pisma kot pripomoček
pri interpretaciji pesmi - nekaj primerov ob Župančiču.
- SR 35 (1987), 17-23.
Neuhäuser, Rudolf Oton Župančič und die Wiener
Modeme. - Dona Slavica Aenipontana.
München 1987, 109-123.
Patemu, Boris: Uvodna faza slovenskega pesniškega
modemizma. (Ob Otonu Župančiču.) -
Razprave SAZU, II. razred 11 (1987), 53-59.
Vidmar, Josip: Oton Župančič. - V: Župančič,
O.: Samogovori. Novi Sad 1987, 5 ^ 6 .
Glej tudi pri Fritz Ervin in Kocbek Edvard!
ANTOLOGIJE
Crveni atom. Slovenačka ekspresionistička lirika.
Prir. Franc Zadravec. Prevod Milorad Živančevič.
Novi Sad, Matica srpska 1987. 306 str.
(Slovenačka književnost. 22.)
Str. 5-42: Frane Zadravec, Slovenačka ekspresionistička
lirika; str. 285-302: France Dobrovoljc, Biobibliografski
podaci.
Marija v slovenskih legendah. Izbr. in ur. Jože
Dolenc. Koper, Ognjišče 1987. 207 str.
Str. 5-11: Jože Dolenc. Legende - pesnitve večnega.
Rošlin in Verjanko ali odlagani opravek slovenstva.
Uredil, spremna beseda Vlado Žabot. Lj.,
Književna mladina Slovenije 1987. 110 str.
(Zbirka Aleph. 10).
Savremeno slovenačko pesništvo. Antologija. Sastavio
Herman Vogel. Prevod Dejan Poznanovič.
Novi Sad, Matica srpska 1987, 491 str. (Slovenačka
književnost. 27.)
Str. 7-20: Herman Vogel, Dvadeset pet godina savremene
slovenačke poezije; str. 451^83: France Dobrovoljc,
Bio-bibliografski podaci.
Slovenačko narodno pesništvo. Prir. Zmaga Kumer.
Prevod Milorad Živančevič. Novi Sad, Matica
srpska 1987. 259 str. (Slovenačka književnost.
28. [i.e. 24]).
Str. 5-39: Zmaga Kumer, Predgovor; str. 254-256: Z.
K., Bibliografija (izbor).
Slovenska misel. Eseji o slovenstvu. Izbr. in ur.
Jože Pogačnik. Lj., CZ 1987. 491 str.
Str. 429-473: Janja Nakrst, O avtorjih zbornika Slovenska
misel; str. 475^91: Jože Pogačnik, Slovenska misel
ali eseji o slovenstvu.
Slovensko pesništvo upora 1941-1945. Prva
knjiga: Partizanske. Izbr. in ur. Boris Paternu.
Sodelovali Marija Stanonik in Irena Novak- Popov.
Lj., MK, Part, knjiga 1987, 566 str.
Str. 5-26: Boris Paternu, Uvod.
Volkslieder aus Krain. [Von] Anastasius Grün
(Anton Graf Auersperg). Mit einem Beitrag von
Leopold Kretzenbacher. München, Trofenik
1987. 16, XXII, 166 str. (Geschichte, Kultur und
Geisteswelt der Slowenen. 18.)
Reprint. Izvirna izd. Leipzig 1850. - Str. 5-16: Leopold
Kretzenbacher, Besinnliches Gegenwartsdenken zur
Neuausgabe der »Volkslieder aus Krain«.
Ziri in Žirovci v slovenski literaturi. Antologija.
Zbrala in ur. Marija Stanonik. Ziri, DPD Svoboda
Ziri 1987. 193 str. (Žirovski občasnik, letn. 8,
š t . l l / 1 2 .)
METODIKA
Barbarič, Štefan: Prekmurski učbeniki pred budimpeštanskim
parlamentom 1872. - Časopis za
zgodovino in narodopisje n. v. 23 (1987), 76-82.
Berilo 1. Poskusno gradivo so pripravili po idejni
zasnovi Janka Kosa Peter Kolšek, Andrijan Lah,
Stanko Šimenc. Pri izboru besedil je sodeloval
Tine Logar. Ur. Janko Kos. Mb., Obzooa 1987.
185 str. (Srednje izobraževanje.)
Bešter, Marja: Ekskurzija v slovensko zamejstvo
v Italiji.-JiS 33 (1987/88), 70-77.
Dolgan, Milan: Določanje sklonov. - Sodobna
pedagogika 38 (1987), 4 6 7 ^ 7 8 .
- Fonetična in pravopisna postopnost opismenjevanja.
- Vzgoja in izobraževanje 18 (1987), št.
2, 36-38.
Gabrijelčič, Marija: Miselni vzorci pri pouku
materinščine. - Prosvetni delavec 38 (1987), št.
2 , 7 .
Grosman, Meta: Pouk bralne sposobnosti (2). -
JiS 32 (1986/87), 188-196.
Nadaljevanje iz prejšnjega letnika.
Krakar-Vogel, Boža: Nekatera vprašanja in naloge
slovenske književne didaktike. - Slava 1
(1987), št. 2, 163-174.
- Pouk književnosti in jezikoslovje. - Slava 2
(1987/88), ŠL 1,21-33.
Kunst-Gnamuš, Olga: Jezikovno-simbolične
operacije kot dejavnik razumevanja besedil. -
Anthropos 1987, št. 1/2, 63-77.
Lipnik, Jože: Otroci živijo s knjigo. - JiS 32
(1986/87), 244-248.
Mejak, Renata, Janez Dular: Dvojezična vzgoja
in izobraževanje v Prekmurju. - Madžari in Slovenci.
Sodelovanje in sožitje ob jugoslovanskomadžarski
meji. Lj. 1987,244-281.
Ogris, Tomaž: Pouk slovenščine na glavni šoli.
Koliko spodbude (motivacije) ima mladostnik, ki
obiskuje glavno šolo, za učenje slovenščine? -
Vzgoja in izobraževanje 18 (1987), št. 3, 27-33.
Sever, Jože; Po Dolenjski od Škofljice do Bogenšperka.
- JiS 32 (1986/87), 158-164, 249-254;
33 (1987/88), 40-^6.
Slabe, Vika, Alenka Kozinc, Olga Kunst Gnamuš:
Slovenski jezik 4. Delovni zvezek za 4. razred
osnovne šole. Lj., MK 1987. 143 str.
Slovenščina v 8. razredu osnovne šole. Ur. Stanko
Šimenc. - Vzgoja in izobraževanje 18 (1987),
št. 3 - priloga 3, 50 str.
Vsebuje: Ivo Zrimšek, Slovenski jezik v 8. razredu osnovne
šole po prenovljenem učnem načrtu; primerjava
s prejšnjim učnim načrtom; književnost; Vika Slabe. Jezikovna
vzgoja; France Žagar. Sporočanje; Vika Slabe,
Preglednica jezikovnih vsebin od 1 .-8. razreda.
Šimenc, Stanko: Pisno sporočanje za vsakdanjo
rabo. Lj., Zavod SR Slovenije za šolstvo, 1987.
68 str.
Žagar, Franc: Kratki spisi (pisne miniature). -
JiS 32 (1986/87), 108-111.
- Obravnava sklanjatev v osnovni šoli. - JiS
(1987/88), 21-24.
- Pouk slovenske slovnice in pravopisa v višjih
razredih osnovne šole. - Mb., Obzorja 1987. 172
str.
DODATEK ZA LETI 1985 IN 198 6'
JEZIKOSLOVJE IN LITERARNA ZGODOVINA
Simpozij Slovenci v.evropski reformaciji šestnajstega
stoletja. Ljubljana, 6.-8. 10. 1983. Gradivo
ur. in prev. v nemščino Anton Janko. Lj., Filozofska
fakulteta 1986. 259 str.
Vsebuje mdr.: Hubert Cancik, Primus Trüber - Martin
Crusius - Nicodemus Frischiin. Der slowenische Reformator
und die Tübinger Humanisten; Eugenio Coseriu,
Megiser und Trubar; .'\nton Janko. Deutsche Lehnwörter
zur Bezeichnung des BegrifTskomplexes »Christliche
ethische Werte und menschliche Sünden« in Trubars
Cerkovna Ordninga; Marko Kerševan, Protestantizem
in slovenska ljudska religioznost v 16. stoletju; Martina
Orožen, Vprašanje praktične interference v Dalmatinovem
prevodu Biblije 1584; Volker Press. Württemberg
und Österreich in der zweiten Hälfte des 16. Jahrhunderts
- Der Hintergrund des Wirkens von Primus Trüber;
Siegfried Raeder, Primus Trubers Lehre vom
Abendmahl; Jože Rajhman, Razvoj Trubarjeve teološke
misli (1557-1575); Janez Rotar. Das Wirken Primus
Trubers für den glagolitischen und kyrillischen
Druck; Primož Simoniti. Martin Crusius in seinen
Beziehungen zu slowenischen Protestanten.
JEZIKOSLOVJE
Messner, Janko: Naša lepa beseda. Radijski jezikovni
pogovori. Klagenfurt, Österr. Rundfunk,
Berufsausbildung und Berufsfortbildung 1986.
136 Str.
Neweklowsky, Gerhard: Das Werden der slowenischen
Schriftsprache. - Entstehung von Sprachen
und Völkern: Glotto- und ethnogenetische
Aspekte europäischer Sprachen. Tübingen
1985,391-402.
Vsebuje tudi: Prav ali narobe - to je vprašanje.
Opačič, Gordana, Vid Pečjak: The effect of motivation
and emotions upon linguistic structures. -
Filologija (Zagreb) 14 (1986), 255-260.
Vpliv motivacije in emocije na besedni red v slovenščini.
LITERARNA ZGODOVINA
KOŠUTA MIROSLAV
Pirjevec, Marija: Miroslav Košuta. - Primorska
srečanja 10(1986), 165-167.
PODBEVŠEK ANTON
Vrečko, Janez: Anton Podbevšek in slovenska
zgodovinska avantgarda. - Umetnost ob koncu
tisočletja. Lj. 1986,21-48.
Marko Kranjec s sodelovanjem
Alenke Logar-Pleško in Anke Sollner-Perdih
Filozofska fakulteta v Ljubljani
T E Ž J A M E S T A IZ S L O V E N S K E G A B E S E D O T V O R J A*
(Na primeru slovenskega izrazja zanj)
0 Svojemu današnjemu nastopu sem dal, naprošen za kako aktualno temo, naslov Težja
mesta itd., prvotno res nameravajoč govoriti o tistem, kar je v besedotvorju zares teoretično
težje.' Ker pa gre tu za shod predvsem praktičnih razširjevalcev znanja o slovenskem
knjižnem jeziku (najsi bo v višji osnovni ali t. i. usmerjeni srednji šoli), sem si ogledal besedotvorni
nauk, ki gaje od 1. 1983, ko je izšel Slovenski jezik II, Učbenik,^ oznanjal naš
srednješolski učitelj vedoželjni usmerjeni mladini. Mislim na poglavje Besedotvorje,^ katerega
zadnji dve strani pod naslovom Vaje prinašata le vprašanja za predhodnih 16 strani.
1 In kakšen je rezultat tega kritičnega pregleda?
Moram že reči, da naravnost katastrofalen, čeprav so avtorji učbenika dva univerzitetna
učitelja (J. Dular in B. Pogorelec), predavateljica (ali kaj) pedagoške fakultete iz Maribora
(M. Kolar) in profesorica srednje šole (R. KJm). Marsičemu graje vrednemu ni nič pomagalo
(ali celo nasprotno), da je »redakcijo opravila Breda Pogorelec« in da so »rokopis pregledali
Mihael Glavan, prof, Tine Logar, prof in Marta Vozlič, prof«.
2 Sedaj, ko sem tu izrekel kar nekaj kritičnih pripomb, mi jih je treba tudi podpreti.
2.1 Uvodoma naj povem, da učbenik prevzema teorijo tvorjenja besed, kakor sem jo razvil
v dveh, treh razpravah,"* praktično uporabil pa v SS 1976, ^1984. Tvorba se tu obravnava
kot postopek, katerega dejanja usmerjajo povelja (obvezna navodila), kaj in kdaj je treba
kaj napraviti. To je t. i. a l g o r i t e m t v o r j e n j a ; ta ima pri meni 6 korakov, ki tvorečega
od besedotvorne besedne zveze (t. i. govorne podstave, 1. korak) pripeljejo do nove
besede, tvorjenke (6. korak). V starejši fazi sem korake imenoval »stopnje« in SJ II sije izbral
ta izraz namesto boljšega korak (glede prevzema algoritma prim. zlasti SJ II,
106-107). Teh enotnih 6 korakov pa so avtorji razdelili na 2 x 3, tj. na 1 a, b, c oz. 2 a, b,
C, pri tem pa na drugo mesto postavili 3. korak, na 3. pa drugega, tako da imamo:
SJII
1. a) večkrat kaj razbiti
b) razbiti
c) -ja-
2. a) razbib)
razbij-ja-ti
c) (razbijati)
SS 1976
(1)
(3)
(2)
(4)
(5)
(6)
* Referat na zborovanju slovenskih slavistov oktobra 1987 v Bohinjski Bistrici.
' Kakor npr. kdaj se lahko zlaga, število naglasov pri zloženkah in sklopih, tonemski naglas, naglas v
besedni družini.
2 ZO, Maribor, 158 str.; avtorji J. Dular, R. Kirn, M. Kolar, B. Pogorelec.
3 V kazalu Besedotvorja, 101-118.
4 Besedotvorna teorija, SRL 24 (1976), 163-177; Teorija besedotvornega algoritma, SRL 28 (1980),
141-157; Sestavljenke in izpeljanke iz predložne/proklitične podstave, SRL 21 (1973), 105-112.
Pri tem je v SJ II veliko napak in nepotrebnih preimenovanj stvari. Poglejmo si poimenovanje
za prvi korak. Jaz imenujem besedno zvezo, iz katere napravimo novo besedo, »govorna
podstava«, npr. majhna miza za tvorjenko mizica. SJ II je to preimenoval v »skladenjska
podstava«, kar je napačno. Govorna podstava namreč pomeni, da gre za iztržek iz
govora (besedila), ki ima svojo skladenjsko zvezo (konkretno Trrr. = S Z - ^ Prid -i-
Sam), zaseden pa je ta skladenjski vzorec tudi s čisto konkretnimi besedami: majhna miza
in slovenska govorica imata isto skladenjsko podstavo, a besedo mizica oz. slovenščina
dobim le iz konkretne govorne podstave; samo v govorni podstavi je vsebovan tudi tisti
pomen, ki ga potem ima tudi tvogenka.'
Za naše avtoric torej ne velja pravilo, da že poimenovanega brez potrebe ne imenuješ drugače,
še zlasti ne - napačno. Tudi drugega dotlej že danega brez potrebe ne spreminjajmo.
Tu mislim konkretno na zaporedje drugega in tretjega algoritemskega koraka.
Naj tudi tu dokažem pravilnost svoje odločitve, da na podlagi govorne podstave najprej izberemo
obrazilo, šele nato pa besedo za določeno podstavo tvorienke, ne pa narobe. Vzemimo
spet govorni podstavi z istim skladenjskim vzorcem, tj. samostalniško besedno zvezo
z levim prilastkom: TTTTTT^ , npr. majhna miza in višji kuhar Kakor sem pokazal
v svojih razpravah, mi pomenskost prilastka narekuje izbiro besedotvorne vrste: v prvem
primeru bom zato izbral izpeljavo, pri drugi podstavi pa sestavo, tj. skladno z vrstnim
pomenom 'majhen' izberem priponsko obrazilo -ica, medtem ko vrstnemu pomenu 'višji'
ustreza naglašeno predponsko obrazilo nad-. - Katera pomenskost pa je ta, ki nam to narekuje?
Če imamo prvo za nezaznamovano, za drugo lahko rečemo, da obsega pojmovnost
koordinatnega sestava, tj. izraze kot višji, nižji, (srednji); prejšnji, sočasni, poznejši; pozitivni,
negativni; poprej, naknadno, istočasno; enako, nasprotno ipd. Torej na podlagi analize
sestavin govorne podstave ob isti skladenjski podstavi (tj. ob istem skladenjskem vzorcu)
najprej izberem obrazilo in s tem besedotvorno vrsto, šele nato pa preostali, tj. nepoobraziljeni
del govorne podstave odločim za nadaljnji besedotvorni postopek.
Pri tretjem koraku bom pravilno postopal le, če sem si pravilno določil govorno podstavo.
V našem učbeniku je glede tega neustreznosti na vsakem koraku. Za tvorienko razbijati je
prava podstava ne 'večkrat kaj razbiti', saj razbijati ne pomeni le 'večkrat razbiti' {kaj je
vezljivostni predmet in ne spada v besedotvorno podstavo), ampak tudi 'biti pri tem, da
razbiješ', saj nedovršnost ni drugega kot pripisovanje neomejenosti v trajanju. Čisto narobe
je tudi podstava 5 težavo si utirati pot (sebe prebijati) za tvorienko prebiti se. Iz prebiti
se se dela prebijati se, ne narobe (t. i. vektorska smer), obratni primeri so kaj redki.
2.2 Ker smo že pri b e s e d o t v o r n i h v r s t a h : zakaj ne rabiti tega izraza, ampak je
»treba« vpeljati izraz »način«? Spet nedisciplina in samovoljnost v izrazju (kakor je nepotrebno
izpeljavanje namesto izpeljava, kar seje splošno rabilo doslej, prim. Breznik, slovnica
štirih, Toporišič).
2.3 Kolikor smo videli iz doslejšnje obravnave, avtorii svoje b e s e d o t v o r n e t e o r i -
j e nimajo, tradicionalno pa svojevoljno spreminjajo. Pri tem je posebej zanimivo dejstvo.
5 Prim. tudi enako skladenjsko podstavo majhna miza in višji učitelj, a različen besednovrstni postopek
pri tvorjenkah iz njih, saj nam na podlagi pomena prilastkovne besede iz prvega nastaja t. i. izpeljanka
(miz(ca), iz drugega sestavljenka («arfučitelj), možna pa je seveda tudi še zloženka, kakor v primeru
zobozdravnik ob zobar (ob manjši konkretni obvestilnosti izpeljanke nasproti zloženki) h govorni
podstavi zdravnik za zobe.
da to počno, čeprav tako rekoč nič besedotvornega niso pisali dotlej (v smislu izvirnosti še
posebej ne).^
2.4 To si lahko preverimo tudi ob teoriji besedotvornega obrazila. Medtem ko sam menim
(v skladu z izročilom), da sta osnovna pojma pri tvorjenki njena p o d s t a v a in (besedotvorno)
o b r a z i l o , ki je lahko eno- ali večdelno (enodelno npr. v mizica, nadkuhar, živinozdravnik,
razbiti se - dvodelno v dobrosrčen), govorijo avtorji pri slednjem o »dveh
različnih obrazilih« (104), pa še ob napačnem ali slabem primeru polj-e-del-ski, kjer gre
prej za t. i. izmenično izpeljavo, tj. za zamenjavo enodelnega priponskega obrazila -cd) s
-ski, kakor v primeru Slovene/- sloven^/c/. Poleg tega naj bi bilo tudi zlaganje »mešani besedotvorni
način«, kar ni dobro: za primere kot živinozdravnik proti debelokljun je prav
reči, da imajo eno- oz. dvodelno obrazilo. Uvajati za medpono poleg izraza »vezni samoglasnik
« še »vezni glasovi«, pa je spet čisto nesmiselno: znanost (in veda) vendar mora težiti
k čistosti in gospodarnosti v poimenovanjih. Zakaj se tu naši avtorji izogibajo izraza
popona (postfiksj, meni seveda ostaja skrivnost. (Primer zanjo bi bil se v npr. razbiti se.)
2.5 V razpravljanju o besedotvorju se tudi v naši knjigi pojavlja beseda morfem. Vse se
tako zdi, da ta pojem našim besedotvorcem ni dobro znan, tj. da ga napačno pojmujejo.
Nam navadnim strokovnjakom, ki ne moremo več pisati učbenikov za naše šole, je morfem
najmanjša pomenska enota z ustrezno glasovno množico (ta pa je lahko kdaj tudi ničta).
Na primer: mizica ima tri morfeme in torej tri pomenonosne glasovne (črkovne) množice:
miz- 'določena predmetnost', -ic- 'majhnost/ljubkost' in -a 'im. ed. ž. spola'), če
ostanemo pri preprostem primeru; ali star^ (primer s prazno glasovno množico kot
morfemom za im. ed. m. spola).
V besedotvorju SJ II pa se morfem imenujeta tudi podstava tvorjenke in obrazilo tvorjenke,
kar je sicer res za primere kot lep-ó < na lep način, ne pa tudi za prislov brezciljno, ki
(102) nikakor ni napravljen iz dveh morfemov, namreč iz brezcilj- in -no (s podstavama
»brez vsakršnih ciljev oz. brez ciljev«), ampak je to iz pridevniške večmorfemske (ambiali
večmorfne) podstave brez-cilj-n- + -o, to pa irna resnično govorno podstavo na
brezciljni način. Torej spet beg iz pravilnosti in iz izročila v napako in voluntarizem, v
ustvarjanje sveta po svoji podobi. Daje to, o čemer govorim, vse preveč res, prim. poved s
str. 101: »Pomensko jedro in obrazilo sta besedotvorna morfema.«
Da našim besedotvorcem in njihovim recenzentom pojem morfema nikakor ni jasen, nam
razodeni še naslednji primer. Na str. 106 v Pomni beremo naslednjo poved: »Včasih dodajamo
nove pripone priponam (sestavljene pripone); tako tvorimo na primer iz dovršnih
glagolov nedovršne (razbiti > razbijati).« Prav neverjetno: v razbiti naj bi bil pripona,
ko je vendar del korena (in torej tudi -ija- v razbijati ni »sestavljena pripona«). Za primere
kot okopavati, kjer res imamo večmorfemsko pripono (nedovrševalno-va- ob prvotni -a-)
bi prav rekli dvomorfemska pripona (drugo bi lahko imenovali tudi nedovršnostnd).
2.6 Naj v zvezi z morfemi omenim še en primer: ali imamo p r i p o n s k o o b r a z i lo
-išče, -lišče ali -šče? (108) Primer kosišče - zbirališče: pravilni odgovor na zastavljeno
vprašanje je seveda, da imamo eno samo priponsko obrazilo, namreč -išče, »pritikamo«
pa ga podstavi na osnovni (tematični) samoglasnik ali pa na tako podstavo, podaljšano z
-/-; v prvem primeru vzglasni samoglasnik priponskega obrazila -išče izvrže predhodni os-
6 Pri B. P o g o r e l e c bi tu lahko navedli članek Brez v sestavi: Brezpomemben : nepomemben. Izpeljanke
in sestavljenke, JiS 16 (1970/71), 7, 224-228 + ovitek.
novni samoglasnik (prim. plesa-išče, sede-išče, kuri-išče, parkira-išče > plesišče, sedišče.
kurišče, parkirišče), sicer pa se podstavi pridruži brez težav (smetišče, stojišče, zbirališče)?
2.7 Po tem izletu v goščavo morfemskih nejasnosti se vrnimo k algoritmu, in sicer k njegovemu
4. koraku. Tu naši besedotvorci (kakor tudi v koraku 5 in 6) izročilo spoštujejo in
govorijo o »odvzemanju morfemov, ki izražajo slovnične lastnosti« (107); prim. še »jim
odvzamemo slovnične lastnosti« (110); le da bi mi tu pričakovali tudi kak primer za odvzem
česa več kot le pregibala: oblikospreminjevalnega (roka > rok-) ali oblikotvornega
(razbiti > razbi-), tj. npr. odvzem imenske pripone (težki > tež-) za tvorjenko teža oz. težji,
težina, ali samostalnik > samostal- za glagol posamostaliti.
2.8 K 5. koraku algoritma, ki predvideva sestavo besedotvorne podstave in obrazila, nimam
pripomb, saj tu avtorji besedotvoria sledijo prvotni teoriji, pač pa je to in ono mogoče
pripomniti k 6. koraku, tj. (v moji ubeseditvi) k »odpravi šiva in k premenam glasovja
in naglasa«. Tu naši slovničarji namesto o šivu govorijo o stiku, kar je gotovo slabše (prim.
107: »e) Uredimo nova glasovna razmeria (premene), če tako zahtevajo pravila morfemskega
stika.«) Tako se za nasprotje tipa ročica - rokica pravi, da se tu »ne premenjuje -k v
-č«. - Tu so naši novotarii uvedli napačni predlog v namesto predloga z. Izraz premena
sem uvedel za mednarodno alternacija/alternirati (ta pojem je nasproti pojmu prehajanje-
/postajanje zlasti poudaril J. Baudouin de Courtenay): z enočasijskega (sinhron.) stališča
namreč k ne preidč v č, ampak se samo zamenja (»premeni«) s č, zato taka formulacija, kakor
jo imamo v SJ II spet samo vrača zmedo, ki sem jo grajal že v SS 1956 pred 30 leti.
Tega napačnega gledanja na stvari se navzamejo tudi naši študenti in se zelo težko poslovijo
od njega. - Napak pri premenah podstave v 6. koraku je sicer še precej, naglasne premene
pa sploh niso obdelane prav (kolikor sploh so).
2.9 Naj se ob koncu dotaknem še p o m e n s k e s t r a n i tvorienk. (Če že pustim ob strani
vprašanje besednovrstnosti pri podstavi tvorienke, tj. da je tvorienka besednovrstno
enaka podstavi: pri tvorbi samostalnikov iz samostalniške, pri pridevnikih iz pridevniške,
pri glagolih iz glagolske itd.) S tega stališča bi torej pri tvorbi samostalnika pričakovali, da
bo primerom s samostalniško podstavo (gozdar) takoj sledil tip s predložno samostalniško
podstavo (brezdomec), še pred samostalniško podstavo pa z glagolsko (prevajalec) in pridevniško
(zelenec, pri meni: sivec), čisto na koncu torej pa šele primeri kot vejevje (modifikacija).
Vse se zdi, da do zavesti naših besedotvorcev ni prodrlo spoznanje o navadni in
modifikacijski izpeljavi: čuvar gozda > gozdar proti majhen gozd > gozdič, čeprav toliko
govorijo o t. i. skladenjski podstavi. Besedotvorci SJ II torej na eni strani brez potrebe
razdvajajo tipa gozdar in brezdomec, na drugi pa ne vidijo razlike med gozdar in članstvo.
2.10 B e s e d o t v o r n i t i p i pri izpeljavi samostalnikov. Nasproti mojim 6 pomenskim
skupinam pri navadni izpeljavi in še eni pri modifikacijski (vrst modifikacij je več, npr.
manjšalna, večalna, slabšalna, ljubkovalna, poudarialna, skupnostna, individualizacijska)
naši besedotvorci skušajo vso obravnavo spraviti v tri tipe (108): a) »nosilec stanja, delujoča
oseba in podobno«, b) abstraktni pojem, c) »kraj, kjer kdo živi«. Pri tem imajo gozdarja
za »nosilca stanja« (pri meni »opravkar« (nomen auctoris)), »po posebnem pomenskem
postopku / . . . / tudi orodje«. Prav bi seveda bilo: 1. vršilec dejanja/nosilec poteka ali stanja,
npr. bralec, sedeči; 2. vršilnik (vršilo) istega, npr. izvijač; 3. dejanje/stanje/potek, npr.
plavanje, sedenje, usihanje; 4. konkretizirano dejanje, npr. branje v pomenu 'čtivo, bese-
7 Pri tem -/- gre verjetno za pripono, kakor jo imamo v pojilo 'mesto, kjer se kaj poji',
dilo'; 5. mesto/prostor, npr. plesišče (J. Müller je tu dodal še okoliščino čas (za prim. zloženka
enakonočje); 6. snov, npr. strelivo. In pri modifikacijah: mizica, babura, mamica,
knjižura, možak, članstvo, pšenička (steblo) itd.
2.11 Povem naj npr. še, da tudi pojmovanje s e s t a v l j e n k vSJIIni čisto pravo, saj je
bil jezikoslovni javnosti že predložen model, ki bi npr. tudi pri glagolu ločil besedotvorno
sestavo od t. i. predložne (prav tu ali bolje: predslonske) tvorjenke, in ki se kaže tudi v naglasnem
nasprotju tipa neumen - neumen, prednaročiti - predstaviti^ (za kar se najdejo
primeri v Riglerjevem naglaševanju v SSKJ).
2.12 Veliko je še d r u g i h v p r a š a n j , ki se pravemu strokovnjaku javljajo v zvezi s
tem besedotvorjem v SJ II, npr. tudi vprašanje izpeljank in zloženk (včasih dvojna
možnost), t. i. »ničta« priponska obrazila (ki so v resnici le »sklanjatvena«), izbira pravih
ali lažjih primerov za ponazarjanje itd., še in še.
3 Na koncu se menda upravičeno vprašamo, zakaj je bilo treba a v t o r s t v o teh učbenikov
za srednjo šolo vzeti referentu, ki si je bil že pridobil določene izkušnje pri pisanju
svojih učbenikov in pri številnih recenzijah rokopisov za učbenike? Je »družba« lahko ponosna
na to svoje »veliko« dejanje v vodenju slovenističnih zadev? In drugič. Če že izbiramo
slabše avtorje, zakaj jim ne damo vsaj dobrih recenzentov. Kaj končno znanstveno pomenijo
pregledovalci,' kakor so za to knjigo? Ne bi bilo bolj prav, da bi praktično (metodološko
didaktično) recenzijo prevzel en sam človek, znanstveno pa vsaj kak znanstvenik?
- Sicer pa je pri nas tudi v slavistiki tako: Naj psi še tako lajajo, karavana gre mimo naprej.
Da bi ta karavana imela kako olajševalno okolnost, pa bi bilo treba vsaj objavljati
ocene, če jih že ne bodo poslušali. Jezik in slovstvo v tem oziru zadnja leta niti malo ni
opravljal te svoje dolžnosti.
Hvala bogu, poreko avtorji SJ II (in tisti, ki so jih za avtorje napravili).
4 Postskriptum avgusta 1988.
4.1 Besedotvorje je obravnavano tudi v S l o v e n s k e m j e z i k u 3 v okviru
Besedoslovja. To besedotvorje je v primeri s SJ II veliko normalnejše, brez pravih napak,
vendar tudi s pomanjkljivostmi. Med temi je npr. implicitna misel, kakor da povedkovnikov
(ki so v tej knjigi prav tako prezrti - 18) ne bi tvorili še danes.
4.2 Večja napaka je, če se pri izpeljavi samostalnikov in različnih podstav (glagol, samostalnik,
pridevnik) prvič brez potrebe katera p o m e n s k a s k u p i n a izpušča (npr. ,dejanje'
pri glagolski podstavi); ali če se zamenjuje sorodnostno zaporedje (ko npr. glagolski
ne sledi pridevniška podstava: pisec - sivecj ali če se ustvarja razlika v pomenskih
skupinah, kjer imamo čisto vzporedje: tako pri pridevniški podstavi izglagolskemu
dvigalcu ustreza fevdalec, grelcu apnenec, manjkajočemu dejanju lastnost (spanje - ,
^ Prim. pri opombi 4 zadnjenavedeni sestavek.
^ Prim. »Rokopis pregledali: Mihael Glavan, prof - Tine Logar, prof - Marta Vozlič, prof;
Redakcijo opravila: Breda Pogorelec«
'O ZO, Maribor,21983 (tu navajano po 1985), str.16-24, avtor T. K o r o š e c.
' ' O vzporednosti pomenskih skupin prim. moj sestavek Izpeljava slovenskih samostalnikov,
Linguistica 15 (1975), 241-256, kjer so že opozorila tudi na povezanost pomenskih skupin I in 2 ter 3
in 4.
starost) itd. (V SJ 3 sta pri pridevniku samo 2 pomenski kategoriji namesto 6, pri samostalniški
podstavi pa le 4 namesto šestih (vse str. 19).
Pri zlaganju (20) bi vendarle kazalo primere s samo medpono (kinodvorana) ločiti od tvorjenk
z medpono in pripono (zobobol), paziti pa bi bilo povsod tudi bolj na naglase (kontrolor,
Idhkoatlet).
4.3 Pri sestavljanju (23) bi tudi tu kazalo ločiti prave sestavljenke (ki so dvonaglasne),
npr. prednaročiti, od tvorienk s predslonko (ki imajo en sam naglas), npr. pristopiti, prvo
z govorno podstavo poprej naročiti, drugo stopiti k. Verietno je tudi res, da se v teh primerih
vid nedovršnega podstavnega glagola spremeni zmeraj, ne le »običajno« (n. m.). - Tudi
pri sestavljanju pridevnikov ter pri tvorbi glagolov bi si želeli izhodišča v besedni zvezi. Pri
tem bi bili posebej zanimivi primeri, kjer se podstavni predlog zamenja z drugim predponskim
obrazilom (stopiti k > pristopiti (k)) v nasprotju z navadnimi primeri (stopiti od >
odstopiti).
5 Seveda je vsega besedotvoria v SJ II in 3 vendarle precej manj, kakor gaje bilo v SKJ 2,
posebno še, če pri SKJ upoštevamo še besedotvorje prevzetega (SKJ 4).
Jože Toporišič
Filozofska fakulteta
v Ljubljani
K Z G O D O V I N I S L O V E N S K E G A K N J I Ž N E G A J E Z I KA
V S J I P *
O Pred leti že sem s posredovanjem J. Dularja nekako prevzel obvezo, da kritično spregovorim
o Slovenskem jeziku I in II' (SJ 3 in 4 takrat še nista obstajala), a obljubo sem začel
spolnjevati šele lansko (1987.) leto, ko sem, naprošen za prispevek na slavističnem zborovanju
v Boh. Bistrici, predlagal obravnavo besedotvorja (novejše zadeve), a sem ga, ko sem
pregledal SJ I in II, pregledoval s stališča poimenovanj in pojmovanj ustreznih besedotvornih
kategorij. Referat^ sem letos (1988) oddal v natis Jeziku in slovstvu. Še decembra 1987
sem kritično obravnaval izrazje teh učbenikov, kolikor zadeva slovnico, ter ta referat oddal
v natis v zborniku^ s tega simpozija. Tako prvi kakor drugi referat je pokazal prav
hudo pojmovno zmedo in poimenovalno samovoljnost v izrazju, očitno posledico dejstva,
da so se pisanja teh učbenikov lotili ljudje, ki za to nimajo potrebnega znanja.
Letos (1988) sem si zadal nalogo, da grem v tem pregledovanju stvari naprej, tj. da pregledam
vse, kar ti učbeniki prinašajo, saj očitno niso imeli nobenih resnih recenzentov, ki bi
bili utegnili to in ono napačno v njih vendarle prestreči, da bi tako (ti učbeniki) bili vsaj
malo manj »luč, ki ne sveti«. - To delam zaradi tega, ker je vendar nedopustno, da bi se
vsej naši srednješolski mladini postavljali temelji njihove jezikovne vednosti na smeti, torej
niti ne na pesek, da o skalnih temeljih zgradbe sploh ne govorimo. Spoznal sem namreč,
da tako nizke vedenjske ravni naši srednješolski učbeniki doslej niso poznali.
* Referat na zborovanju slovenskih slavistov oktobra 1988 v Mariboru.
' Slovenski jezik II, Učbenik, ZO Maribor, 1983, str 5^2.
2 Težja mesta iz slovenskega besedotvorja (Na primeru slovenskega izrazja zanj), 9 str. tipkopisa.
3 Stanovitnost izrazja (Ob učbenikih Slovenski jezik I in II), 23 str tipkopisa.
1 Da se letos lotevam pregleda zgodovinskega dela našega (knjižnega) jezika v SJ II, ima
svoj poseben vzrok še v času, ki ga zadnje mesece, tedne in dni doživljamo kot moro, hotečo
zadušiti vsakršno individualnost, še zlasti pa samobitnost manjših jezikovno-narodnih
skupnosti. V veliki meri se - verjetno ne samo jaz - vprašujem, kako smo sebe in svoj rod
gradili kot pogumne branilce tega, kar smo, koliko konkretno je tudi sestavljavec učbenika
prispeval k zgraditvi narodno, neodpadniško formiranega slovenskega človeka, konkretno
mladinca naše srednje šole. In seveda tudi, kaj je za to prispeval učitelj, da bi dijaku in
učencu ustvaril pravo jezikovno zavest.
2 Pa poglejmo podrobneje.
2.1 Periodizacija: Leta 1956 je pri Slovenski matici izšla prva knjiga Zgodovine slovenskega
slovstva,"* in v njej je F. Tomšič napisal poglavje Razvoj slovenskega knjižnega
jezika. 5 V uvodnem (nenaslovljenem) delu tega sestavka je prikazal slovenski jezik v nastajanju
iz praslovanščine (do konca 8. stol.) in nato v dobi pismenstva do sredine 16. stol.,
ko nastane slovenski knjižni jezik.^ Preostalo trajanje slovenskega knjižnega jezika pa je
razdelil še na tri obdobja: prvo mu je Oblikovanje knjižnega jezika (17. in 18. stoletje),
drugo Presnova knjižnega jezika (1784-1848), zadnje pa Današnji knjižni jezik (Druga
polovica 19. stoletja), in sicer z dvema razdobjema: do konca 19. stoletja prvo, zatem
drugo.
Za Tomšičem sem o zgodovini knjižnega jezika največ pisal jaz, neposredno pred učbenikom,
ki ga tu sedaj obravnavamo, pa sem 1981 v knjigi Slovenska zvrstna besedila^ glede
pismenega jezika ločil predknjižno (izraz pismeni sem za obojno izročilo uvedel v Slovenski
slovnici 1984)8 in knjižno izročilo, to drugo pa razdelil na 7 obdobij, naslovljenih takole:
1 - Ustanovitev in ustalitev, 1550-1615; II - Zastoj in rokopisnost, 1615-1670; III -
Obnavljanje in iskanja, 1670-1750; IV - Pokrajinskost in prerod, 1750-1810; V - Ustaljevanje
in normiranje, 1810-1848; - VI Slovenskost in slovanskost, 1848-1895; VII - Modema
podoba (1895-). Glede na dmžbenostne oznake so pri meni (v SS 1984) ta obdobja
poimenovana tako: I - reformacijsko-protireformacijsko, II - katoliško, III - pridigarskobratovščinsko,
IV - preporodno, V - predmarčno, VI - narodno, VII - moderno.
SJ II ima za knjižnojezikovnega tudi čas do leta 1550;' glede tega mislim, daje tu komentar
odveč (saj pisnost obstaja tudi za naprej). Glede knjižnega izročila pa SJ II tudi hodi
svojo pot: Imenuje ga knjižni jezik,njegovo trajanje pa deli na obdobja v naslednjem
smislu: 16. stoletje, 17. in prva polovica 18. stoletja ter Slovenski knjižni jezik od 18. stoletja
do danes (dejansko pa le od srede 18. stoletja sem).
V našem izrazju predknjižno izročilo (t. i. pisni jezik v SJ II) se v SJ II deli v skladu z izročilom
(drugačna delitev sploh ni možna) na starejšo in mlajšo dobo, pri čemer se v prvo, če
gledamo s stališča večjih ohranjenih besedil, uvrščajo Brižinski spomeniki (ne vem, zakaj
4 Slovenska matica. Do začetkov romantike.
5 Str. 7 do 28.
Pr^o str. 9-10 (nenaslovljeno), drugo (»Nastanek knjižnega jezika /16. stoletje/«) na str. 10-19.
7 Ljubljana, 1981. SSJLK, razdelek Časovnozvrstna besedila, str. 385^16.
8 v razdelku Slovenski jezik v času, str. 639-728: izraz pismeni je na str. 685.
9 Str. 6: »Zgodovino slovenskega knjižnega jezika tako delimo na dve obdobji: - na obdobje slovenskega pisnega jezika
/ . . . / in - na obdobje slovenskega knjižnega jezika.«
10 Str. 19.
so v SJ pisani z malo začetnico, v nasprotju npr. s Tomšičem), v mlajšo pa vse od Rateškega
rokopisa naprej (Rateški je v SJ imenovan le Celovški, kar je menda ost proti Ivanu
Grafenauerju, pisan paje tudi z malo začetnico).
Naša kritika:
Izraz »pisni jezik« ni dober, saj pove le to, da se ta jezik piše, ne pa tudi govori (in piše se,
kakor smo že opozorili, tudi še pozneje, ko bi ga bilo že mogoče tudi tiskati: prim. Reclja
iz 16. stol. ali Skalaria iz 17.), in sploh v (mojem) 2. obdobju knjižnega jezika, tj. od 1615
do 1670, pa tudi še čez (prim. slovaria Kastelca in Hipólita in še toliko drugih). To je potem
pismeno slovstvo ali izročilo, npr. tudi bukovniško ipd. »Pisno« slovansko izročilo
podaljševati vse v 7. stoletje" je pa seveda nesmiselno, saj takrat slovenščine še bilo ni,
tudi Valuk (r. t.) 1. 631 ni bil »slovenski knez«, ampak knez naših, slovenskih prednikov.
Glede začetka slovenstva prim. pri Tomšiču,'^ vendar pri njem podrobneje ni določeno.'^
(Če navajamo letnico Salzburške bratovščinske knjige (6) (po ZSS I, str. 164), bi bilo treba
podati tudi čas Čedadskega evangelija (7) in vsaj namigniti, kaj so druge listine (7).
2.2 Na sploh pa menim, da se SJ II kot učbenik za usmerieno izobraževanje prepodrobno
ukvarja z obdobjem pred Brižinskimi spomeniki (kakor tudi sploh s predknjižnim izročilom),
pri čemer poleg tega ne zvemo nič osnovnega, zgradbotvomega, npr. o dejanskem
razvoju alpsko-panonske slovanščine v smeri slovenščine, zato pa tu nahajamo vse polno
bizarnosti, poleg tega še časovno čisto spremešanih. Glede tega prim. naravnost pošastni
pelmelnastr. 8do9. '4
2.2.1 Tu seveda ni mogoče v podrobnostih govoriti o tem, kako so prikazani B r i ž i n -
s k i s p o m e n i k i , povem pa naj, da so ta obvestila predvsem umetnostnointerpretacijska
po Pogačniku (ne pa npr. po Isačenku). Pripomniti je treba, da bi v zvezi z osebnimi
imeni, ki se omenjajo pri Brižinskih spomenikih, prej kot K. Gantaria ali A. Žgur (11) pričakovali
Dobrovskega, Kopitaqa, Vodnika, namesto B. Grafenauena (6) pa ime njegovega
očeta Ivana, kar se slovenskosti BS tiče, pa vsaj še Isačenka in npr. Bajea, pa še koga uglednega
od prej, npr. Vostokova, Vondráka, in sicer pred J. Pogačnikom in SSKJ (11).'^ Tudi
pri jezikoslovnih ugotovitvah bi bilo treba marsikaj popraviti, npr. da se mehkonebni pripomik
piše s ch »sredi besede«, s h »na koncu« (10 - oboje prosto po Ramovšu), ko je vendar
prvo, dvočrkje, najti tudi na začetku in včasih na koncu, črko h pa tudi, izjemno, sredi
besede; ali razlikovanje pomena aorista in imperfekta: obujaho ni ,obuli' (12); ali misel, da
so danes »šumevci / . . . / drugačni« kot v BS (12);'^ če že besedo smisel brez potrebe v
11 Prim. str. 6: »od 7. do 12. (13.) stoletja« glede »osebn/jh/ imen slovenskega izvora«.
12 N. m., 9, ki ima besedo slovenski med narekovaji, dobesedno pa dalje pravi: »Do 9. stoletja je razvoj /alpske
praslovanščine/ že toliko napredoval, da odslej lahko govorimo o samostojni slovenščini.« To slovenščino imenuje
»prvotno«.
'3 Po našem bi bil to (po Ramovšu) skrajšani indoevropski akut fhrairi). <J'>J. kralj< Karolus. or. ed. sam.
a-jevske sklanjatve -q nam. -o/g, kar pa komaj zadošča za zahodnojužno slovanščino slovensko-kajkavskočakavskega
tipa.
14 Med drugim tu zvemo, da »/o/sebna zemljepisna imena sestavljajo v knjižnem jeziku posebno poglavje« [a to
velja tudi za stvarna] in da »jih zaznamujemo od drugih besed knjižnega jezika tako, da jih pišemo z veliko začetnico
«, hkrati zvemo za Somna in Kučana, za Foriunata Berganla vse do ubogega Jožela Pirjevca, - Giuseppeja
Pierazzija in vmes še za »Dobrlo vas in ne narečno Dobrla ves«.
15 Pogačnikove BS tiskarski škrat v SJ II postavlja v I. 1938.
'6 č še ni obstajal, za č. ž, š pa se ne da misliti, da bi bili kaj drugačni (vsekakor pa je tako obvestilo popolnoma
prazno).
istem naštevanju dvakrat navajamo (11), bi jo morali vsaj prav pisati (prim. Vondrak,
15:simysla (zimizla), po našem szmi/ysla: prav nič ne kaže, da bi se iz Brižinskih spomenikov
dalo dokazati, »da so se morali približati trije e-jevski glasovi (e, tako imenovani jat in
nosniški ?)«(10), ko pa imajo Korošci za dolge načeloma še danes različne odraze zanje in
je še danes skoraj povsod ohranjena vštričnost odrazov za o in e (nosni o se piše s kljukico
v desno, ne v levo, kakor je v SJ II). Prav tako nesmiselno je zapisati (10) »zdi se le, da sta
ohranila mehkost /' in n'«, ko je vendar čisto jasno, da stajo in daje bila mehkostna korelacija
nato še okrepljena s č iz t'. - Kako naj učenec brez ponazorila ve, kaj je »imenska
sklanjatev pridevnika« (10)? Kaj pomeni nedoločnost izražanja naslednje vrste (11 ):»Nekaj
starejših izrazov kaže poleg starinskega oblikoslovja /prav: oblik/ in deloma glasoslovja
/prav: glasov/ na izvor tega jezika v starem slovanskem obrednem jeziku, v tem je tudi
glavna podobnost s staro cerkveno slovanščino, knjižnim jezikom staromakedonskega izvora
«? Kateri so ti izrazi (vsaj kak primer), kaj je staromakedonski izvor? In kaj pomeni
naslednja poved (11): »Neposrednega vpliva stare cerkvene slovanščine niso dokazali.« Ali
ne bi tu raje kaj rekli o panonizmih v stari cerveni slovanščini? In bila bi prilika, da se
omeni F. Grivec (s kopico knjig in razprav o tej problematiki in ne nazadnje F. Miklošič).
Besedo post (11) ima že Dobrovski za slovansko (in torej ni germanizem), beseda krst pa je
vprašljiva (Striedter-Temps je nima, tudi Bezlaj v ESSJ je ne spravlja v zvezo z nemščino,
pravi le, dajo poznajo zahodnoslovanski jeziki in slovenščina, kajkavščina in čakavščina v
pomenu 'baptista').
Kakšna logika je npr. tudi v naslednji povedi: »Pisci Brižinskih spomenikov so se pri pisanju
slovenskega besedila zgledovali po pisnih navadah zlasti latinščine / . . . / V času od 8.
oziroma 9. stoletja dalje pa je že veljal tudi drugi zgled, besedila iz (stare visoke)
nemščine.« (12) So se ali se niso zgledovali po latinščini »pisci Brižinskih spomenikov«?
(Sicer pa BS po nastanku nikakor niso starejši od 8. stoletja.) Pri tem ostaja še mnenje
Legiše in Tomšiča (ZSS I, 173): »Najočitnejši primer za tako medsebojno vplivanje /stare
cerkvene slovanščine in slovenščine/ je II. brižinski spomenik. / . . . / Vpliv starocerkvenoslovanske
predloge je viden v prvi vrsti v vzhodni bogoslovni miselnosti in v uglajenem
pesniškem slogu.« (Nekako prosto po F. Grivcu. Tu bi bilo vendar treba omeniti tudi
Vostokova, ki je nahajal prve besedilne vzporednice med BS in starocerkvenoslovanskimi
besedili.)
2.2.2 Od mlajših srednjeveških rokopisov si oglejmo tukaj to, kar je povedano o S t i -
š k e m . V SJ II se omenja »drugi stiski spomenik«, s čimer so mišljena besedila, zapisana
1440 (kako naj to učenec ugane?), tj. odlomek pesmi Naš Gospud, Skupna splošna spoved
in »besedne glose«. Za ta spomenik je rečeno, da ima »ei za naglašeni /a/ in u za dolgo naglašeni
(cirkumflektirani) in nenaglašeni o« (19). Če si učenec ogleda (prekratko) besedilo
iz splošne spovedi (17), takoj ugotovi npr., da nenaglašeni o nikakor ni zastopan le z M
(ynu 2 X - ze adpouem, vzpouem, goj'pudi), jat pa ne zmeraj z ei. ampak enkrat tudi z ey
(deylam), dvakrat pa z e (adpouem, vzpouem) - ne glede na to, da je jat lahko tudi kratek,
naglašen, in potem pisava z ei sploh ne pride zanj v poštev.
Kateri o je torej pisan z M? Samo izglasni nenaglašeni etimološki (vnu, kakur), ta pa je v
glavnem končnica -o v im. ed. srednjega spola (in v enakem tožilniku), in sicer tudi pri pridevniški
besedi in prislovu iz pridevniške besede. In pri u namesto o tudi ne moremo reči
»za dolgo naglašenega (cirkumflektirani) /. . ./ o« (19), saj je tak u vendar lahko tudi akutiran,
če je zgodaj podaljšan (primera zanj pa v besedilu SZB ni). Kar je ( 1 8 / 1 9 ) pisano o odnosih
med tremi spomeniki 14. in 15. stol. (C/K, S, SG), je zelo nenatančno, nedoločno in
kdaj tudi napačno.
2.2.3 Še pripomba k reproduciranim mestom v SJ II: Refleksije ob tem so postavljaške,
izumetničene. Tako imamo pravno napotilo iz 1499, v katerem paje samo nekaj lastnih
imen (8); pri Brižinskih spomenikih vidimo najprej samo njihove začetke (kar pri II in III
dela drugi stolpec spomenikov nesmiseln, nato (13) pa še daljši odlomek po Kos-
Ramovševi izdaji; en odlomek iz Stiškega rokopisa je reproducirán dvakrat (15, 16), prvič
v sobesedilu; brez potrebe se trosi prostor za »Ausperški rokopis« (18), kije v SJ II popolnoma
nečitljiv. (Pa tudi njegov lastnik ni Ausperg.)
2.3 Iz časovnih razlogov si oglejmo na kratko še obravnavo knjižnega jezika (19-41) v SJ
II. Da bi obdobja knjižnega jezika morala biti bolj razčlenjena, smo že povedali. Če je bilo
za predknjižno izročilo od 251 cm stolpčne dolžine slikovnega gradiva za 62 cm, gaje sedaj
na 22,5 straneh ( 1 9 ^ 1) od 434 cm razpoložljivega stolpčnega prostora kar 201 cm kseroksiranega,
torej skoraj polovico, kar je pač veliko preveč in bi se bil dal porabljeni prostor
izkoristiti za več obvestila v ubeseditvi problematike. Nesorazmerje je tudi v obsegu
posameznih obdobij knjižnega jezika: 5,7 str. - 8 str. - 8 str., tj. za dobo od srede 18. stoletja.
2.3.1 Mislim, da za prvo obdobje ne moremo vzeti kar »16. stoletja«, saj je končno treba
ločiti med reformacijo/protireformacijo kot duhovno-nazorskim pojavom in med prvim
obdobjem knjižnega jezika, ki - kot znano - traja šele od srede 16. stoletja, seže pa nato s
protireformacijo še v 17. stol., nekako do 1615. Zato je to obdobje dobro imenovati reformacijsko-
protireformacijsko, kar še posebej velja za jezik (nazadnje je potrjeno z Riglerjevo
knjigo Začetki slovenskega knjižnega jezika).'^
Če hočemo biti kolikor toliko sistematični, moramo to dobo (kakor tudi vse naslednje) zajeti
vsestransko, npr. da po orisu družbeno-duhovnih razmer prikažemo tip knjižnega jezika
(po njegovih ravninah od obeh izraznih, in vsaj treh s pomenonosne strani: s prvim
mislimo na glasovje in pisavo, z drugim na oblike, zveze in besedje; ne nazadnje je treba
misliti na vrste besedil (t. i. funkcijska zvrstnost predvsem), in končno še na odražanje vsega
tega v določeni teoriji, npr. v slovnici in slovarju. Seveda so pri tem važni tudi nosilci
in tvorci vsega tega. Stvari pa je treba podajati z eno- in (kolikor gre) tudi veččasijskega stališča.
Važen parameter se zdi še živa govorna podstava knjižnega jezika.
2.3.2 Svoj kritični pregled prvega obdobja slovenskega knjižnega jezika v SJ II začnimo
morda z razborom naslednje povedi: »Knjižni jezik so izoblikovali protestanti iz dosedanjega
/prav: dotedanjega/ izročila dveh slovenskih pisnih jezikov (koroško-gorenjskega in
dolenjskega), naslonili pa so ga na izbrani govor ljubljanskih meščanov.« (20) Malo nad
tem pa beremo: »Slovenski knjižni jezik se je izoblikoval v slovenski protestantski cerkvi
in je dobival svojo prvo podobo v drugi polovici šestnajstega stoletja.«
Po mojem se je knjižni jezik - vsaj pretežno - (iz)oblikoval v pridigarskem jeziku cerkve
pred sredino 16. stol., kakor vidimo že pri Trubarju, ki je bil, preden je ta jezik vnesel v
knjigo, dolgoletni pridigar v slovenščini. Povezovati protestantski knjižni jezik s koroškogorenjskimi
oz. dolenjskimi spomeniki 14. in 15. stol., je zahtevati preveč, saj imamo od
protestantov več izjav, da se slovenski jezik pred njimi nikoli ni ne pisal ne tiskal.'^ Ne bi
tukaj šli raje z nekoliko popravljenimi doslejšnjimi tezami in rekli, da se je izoblikoval v
osrednji cerkveni slovenščini, s težiščem na Ljubljani in s precej posebnostmi posameznih
tvorcev protestantskih besedil (prim. Trubar proti Ljubljančanom, proti Krelju, nekako
• ^ Začetki slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana, 1968,213 str.
'8 Na Kranjski rokopis spominja, kakor je zapisal Škrabec, dvočrkje :h za č. ali pa je Trubar za to vedel?
tudi proti Dalmatinu) in jezikovnih ideologij? Kaj naj bi bil »izbrani govor ljubljanskih
meščanov«, sam Bog ve - kako so pisali Klombner in njegovi drugovi, nekaj omenja
Rigler.l9
G 1 a s o v j e slovenskega protestantskega knjižnega jezika v SJ II sploh ni prikazano, pisava
pa površno kot »prilagojena slovenska različica nemške pisave (grafije)« (20). Prav bi
bilo seveda reči, da so za bohoričico, kakor se je ta pisava končno imenovala, značilna
dvočrkja za šumevce (v SJ imenovane tudi ,šumniki'), prevzem nem. črke h za mehkonebni
pripomik, nerazlikovanje (prvotno) zvenečnosti pri sičnikih in šumevcih, kolikor je
šlo za trajnike, nerazločevanje razpršenih samoglasnikov in zvočnikov, tj. i-jleru - v, posebna
pisava, tj. skupaj, nezložnih predlogov in morda še kaj. - Na tem mestu se godi velika
krivica S. Krelju, ki je prinesel izboljšave skoraj za vse pomanjkljivosti Trubarjeve pisave
(le daje razliko med ; in j uveljavil Bohorič).
O o b l i k a h tega jezika v SJ II ni povedano tako rekoč nič: omenja se le trpnik tvornega
povednega sedanjika z bom (bom pečen, 23), hkrati pa se pozablja na trpnik s se. Prav tako
je komaj kaj povedanega o oblikoglasju (ki pa spada k izrazni strani jezika), npr. (22): »Pri
zapisu so se /v protestantskih besedilih/ podobno kot v pisnih jezikih držali tako imenovanega
paradigmatskega načela, to je da so pisali po sklanjatvenem /prav: pregibalnem/
vzorcu in ne po dejanski izgovarjavi: delal (in ne delav) zaradi delala, delalo.« - V 16. stol.
so protestantje govorili seveda še -/ (ne -v), kakor je izrecno povedal že Trubar, torej ni
bilo posebnih skušnjav, da bi se bilo pisalo delav ipd.
O s k l a d n j i je nekaj povedano pri »slogu protestantskih besedil« (24-25): »Težave je
povzročala tudi knjižna raba glagolskih oblik.« Vendar to komaj velja za besedila, ampak
prej za teorijo glagolskih oblik v Bohoričevi slovnici. Tu bi bilo treba marsikaj povedati o
germaniziranju tudi v skladnji (marsikaj tega je na ponudbo v Breznikovi razpravi o EiL,
to in ono ponuja tudi Kopitar v svoji slovnici).
Človek tudi ne more biti zadovoljen s tem, kako je glede na prevzetost prikazana i z b i ra
b e s e d : »Glede tujk je veljalo, da jih je mogoče uporabljati, če so ,ljudske' (to je ljudem
razumljive) - in da jih je treba nadomestiti s slovenskimi (oz. hrvaškimi) izrazi.« (22). V
resnici je bilo tako, da je Trubar uporabljal brez predsodkov tudi iz nemščine prevzete besede
(dostikrat kot dvojnice, nekaterim splošnim je tudi sam ustvaril tekmice), da pa se je
taki rabi uprl Krelj, temu pa sledil dosledno Hren (omahljivo tudi Dalmatin). In ali ne bi
kazalo ločiti tujk od sposojenk, potem pa zamenjavo kake iz nemščine prevzete besede s
slovensko tudi s primerom ponazoriti, ne pa se samo opreti na Riglerjev prikaz očiščenja
slovenskega besedišča skoraj vsega prevzetega v Hrenovih Evangelijih inu listuvih (ki pa
niso izšli 1. 1615, kakor beremo v SJ II).
2.3.3 Če prav na kratko presodimo še oznako Bohoričeve slovnice (23). Tam se najprej
trdi, da »/g/lasoslovnemu /prav: črkopisnemu/ opisu sledi oblikoslovni z vsemi klasičnimi
besednimi vrstami do medmeta.« - Kako naj, najprej, dijak ve, kaj je mišljeno s
»klasičnimi« besednimi vrstami? Bohorič z ene strani res obravnava t. i. imensko besedo,
tj. samostalnik in pridevnik skupaj, toda sklanjatev pridevnika vendar tudi še posebej (ko
pa ima drugačne končnice kakor samostalnik, česar v latinščini v glavnem ni bilo),
obenem pa nima poglavja o partikulah, v katerem bi bile obravnavane vse nepregibne
besedne vrste, ampak ima obdelano vsako posebej, hkrati pa loči še (neklasično?) besedno
vrsto deležnik (po naše, ko gre za opisni deležnik ali pa za predikativ).
19 Rigler o Ljubljančanih v ZSKJ, 1968, Jezik enih duhovnih peisni, 111-6.
Ali naslednja trditev: »Izredno izčrpna je obravnava glagola, tako po pomenski plati (glagolski
vid) kakor glede oblik za čas in način (vzorec za spregatev trpnika: lejt bom
pezhen).«. - Moram reči, da Bohorič ni imel pojma o glag. vidu v našem pojmovanju; kar
je glede te kategorije pri njem vendarie najti, je to storieno v smislu vrst glagolskega dejanja
(Aktionsart) oz. pri dvojnicah na podlagi vida za isti nemški/latinski glagol. Tudi poved
»Skladnja je pokazana v primeriavi z latinščino« je napačno postavljena: prav bi bilo
reči, da je podana s slovenskim prevodom ustreznih latinskih besednih zvez (redko tudi z
ugotovitvijo, da česa latinskega v slovenščini ni). Vsekakor pa bi bilo treba dodati, da to ni
skladnja stavčnih členov, ampak skladnja besednih vrst in zvez, kijih tvorijo.
Na koncu je nekaj povedano še o s l o v a r j u v Zimskih uricah: »Razmeroma veliko je
tudi slovarskih enot (pri posameznih besednih vrstah in posebej« (23) - kjer bi se lahko
omenilo število teh enot, hkrati z J. Stabejem. V resnici so pri treh samostalniških sklanjatvah
slovarčki samostalnikov (pri moški sklanjatvi še pridevnikov), pri glagolu abecedni
seznami glagolov, poleg tega pa še primeri raztreseno pri obravnavi posameznih drugih,
manj imenitnih besednih vrst, zlasti pa prislova. Treba bi bilo še povedati, da je v teh slovarčkih
slovenščina postavljena na prvo mesto, česar celo v Kreljevi Otročji bibliji ni.
Povedati bi bilo treba nekje tudi to, da je v oblikoslovnem delu obdelano tudi marsikaj
b e s e d o t v o r n e g a .
K i z r a z n i s t r a n i v ZU (ne »glasoslovni opis«, 23) je treba reči, da gre za prikaz črk
posameznih pisav. Tu beremo: »Slovenska abeceda je postavljena v vrsto z drugimi slovanskimi
abecedami glagoličnimi, cirilsko).« (22) V resnici je najprej tako, da sploh ni sopostavljana
s temi pisavami, poleg tega pa je obdelanih več ciriličnih in samo ena, oglata
glagolska. Naša, »latinsko-kranjska« je s starima slovanskima pisavama povezana le toliko,
da se izhaja iz ustreznih imen črk, npr. Az. Boga .. ., končno pa 5. ni preglednica abeced,
ampak protistava očenašev vseh latinično pisanih oz. prepisanih, namreč cirilskega,
hrvaškega, poljskega, češkega, lužiškega in kranjskega.
2.4 Glede ostalih dveh obdobij knjižnega jezika v SJ II naj omenim le najhujšo pomanjkljivost,
tj. praktično odsotnost konkretne obravnave, recimo, perečih, družbenost in duševnost
zadevajočih vprašanj slovenskega knjižnega jezika (kar pa se je zgodilo tudi že z
ustreznimi Bohoričevimi mislimi). Tako naš učenec ne bo zvedel nič konkretnega ne o
nasprotnem pojmovanju potrebe slovenskega knjižnega jezika, kakor se je razodevalo pri
Trubarju in Vergeriju, nič o Pohlinovem in drugih piscev 18. stoletja rotenju bralcev k
zvestobi slovenskemu jeziku, nič o ilirski ideji in o narodno-jezikovnem odpadništvu kakega
Vraza, skoraj nič o pretiranem slovanjenju v drugi polovici 19. stol. in obrambi samobitnosti
slovenskega jezika ravno takrat, nič o novoilircih in o Cankarievem razkrinkanju
njihove narodno pogubne in izdajalske miselnosti, nič o odhodu iz nemškega jezikovno-
kultumega kroga ob koncu I. svetovne vojne, nič določnega o jugoslovenariih, teh slugah
režima, in komaj kaj o borcih proti njim, skoraj nič o slovenskem jeziku med NOB, in
komaj kaj o težavah slovenskega jezika v novi Jugoslaviji.
O marsičem povedanem v tem času pa bi bilo treba pisati tudi drugače, iz poznavanja, ne
iz ideološke predopredelitve (prim. Kopitar). A zaradi časovno-prostorske omejenosti v
tem času in na tem mestu o tem morda podrobneje kdaj drugič.
Jože Toporišič
Filozofska fakulteta
v Ljubljani
20 Glede tega prim. Slovenski knjižni jezik 1,2,3.4, 1965-1967. 1970.
P o p r a v k i
V letošnji prvi in drugi številki revije je škrat v uredniški odbor zapisal ime Ade
Vidovič-Muha, ki ni sprejela predloga, da bi bila članica uredništva, na zadnji strani
platnic je v objavi imen novega uredništva izpustil Alenko Šivic-Dular in slovensko
jezikoslovje zamenjal s slovanskim ter se poigral še s tem, da je ponovno zapisal ime
Ade Vidovič-Muha. Obema kolegicama se opravičujemo, cenjene bralce pa prosimo
za razumevanje.
Opravičujemo se za napake, ki so nastale v 3. številki letošnjega letnika naše revije v
članku Tatjane Srebot-Rejec iz Ljubljane (ne iz Maribora) Kakovost slovenskih in
angleških samoglasnikov (kontrastivna analiza obeh sestavov po njihovi kakovosti s
stališča akustične, artikulacijske in avditivne fonetike):
1. Na str. 58 v 3. vrstici zgoraj bi morala biti i in u v poševnem in ne v okroglem
oklepaju, torej /i/ in /u/ in ne (i) in (u), ker gre za foneme. To velja za vse nadaljnje
navedbe samoglasnikov v vsem članku.
2. Na str. 58 v prvem odstavku, v 5. vrstici od spodaj navzgor, je izpadla ena vrsta in
se pravilno stavka glasita takole: Skratka ne vemo, katera od vseh podrobnosti, ki jih
vidimo, je (so) merodajna (-ajne) pri slušnem zaznavanju samoglasnika, čeprav vemo,
da s samoglasniško sliko, ki je verna kopija takega spektrograma, lahko sintetično
produciramo samoglasnik, ki bo zvenel približno tako kot slovenski naglašeni / o /.
Slovenski nenaglašeni samoglasniki so manj izraziti kot naglašeni, to se pravi ne tako
periferni, ampak malce centralizirani, kar je lepo razvidno iz akustičnega prikaza.
3. SI. 1 na str. 59 je obrnjena od desne na levo. V pravilni legi je videti takole:
—^ X.
A (
\ H i ; /
y
7
h
S /
\ / j
\ S / X
\ 80O
900
Slovenska tt -ja na sliki in v tabelah A. in B. je treba spremeniti v a.
4. Na str. 61 v 4. vrstici pod si. 3 je treba popraviti srednje v srednji, tako da se pasus
pravilno glasi: / A/je srednji odprt samoglasnik.
5. Na str. 64 v 7. vrstici je za e treba vstaviti e in za Q o , tako da se stavek pravilno
glasi: Kljub slušno tako veliki razliki med obema e-jema in o-jema občuti Slovenec iz
psiholoških razlogov e/e in o/o kot posebej povezana glasova. Uredništvo,
S p o r o č i l o u r e d n i š t va
Uredništvo revije Jezik in slovstvo opozarja svoje sodelavce, naj upoštevajo omejena
denarna sredstva, ki so reviji na voljo, in s tem omejeni obseg revije. V skladu s
tem naj uravnajo obseg svojih prispevkov: razprave in članki naj ne presegajo 15
strani (dvojni razmik in 30 vrstic na strani), ocene in poročila naj ne bodo daljša od
5 strani.