Problem zaščite otrok V ' času, ko nova . ugonablja in uničuje na stotisoče mladih, zdravih, krepkih ljudi, ki ubiti molče pričajo o brezmejni strahoti sodobne civilizacije in »zapadne kulture«, se vendar tu in tam še pokaže svetel žarek: namreč v trenutkih, ko gledamo, kako se bori človeštvo za zaščito otrok, ljube nedolžne mladine. Pojav, ki ga vidimo tudi v živalstvu: v času nesreče se misli staršev nagonsko lotijo zaščite otrok in voditelji vse store, da še o pravem času obranijo svojo mladež pred nevarnostmi. Primeri evakuacije otrok v mestih in velemestih. koder traja nova vojna, pa priprave za takojšnjo odpravo dece v zaledje tam, kjer vojnih operacij še ni, dokazujejo, da si nihče ne mara dati uničiti svojega najdražjega zaklada. Ne oziraje se na vojno bi morali vedno misliti na zaščito otrok. Danes je sicer moderno, o tem mnogo razpravljati, in je to tudi spričo nevarnih časov potrebno. Kar se tiče naših domačih razmer, je treba za vsak primer takoj vse potrebno pripraviti, da nas ne bi nobena zla usoda ne presenetila. Priprave so, kakor vemo, v teku; organizacija za zaščito otrok že deluje. Prepregla je slovenske vasi širorn domovine, v nji sodelujejo najrazličnejši javni dclavci. Najštevilnejši so tudi tu gotovo učitelji, kar je popolnoma naravno in dosledno, saj so ravno učitelji tisti činitelji, ki že leta in leta sem slovensko občinstvo in javnost opozarjajo na problem zaščite otrok, ki pa ni bila mišljena samo za primer vojne, temveč ravno tako za normalne prilike. Zaščita otrok je v normalnih časih kulturni problem. Socialna zakonodaja, ki je pri nas na papirju krasna, mora preizkusiti svojo moč v praktičnem življenju. Zivljenje nudi slovenski mladini malo. V predelih naše domovine, ki so znani po svoji gospodarski pasivnosti, so otroci slabo hranjeni, da je podhranjenost očividna. Z delom, namreč s te- žaškim delom, pa so preobremenjeni. Žalostno vlogo igra obenem pitje alkoholnih pijač. Če vzamemo primer iz življenja, bi lahko rekli takole: Šolski otrok mora rano vstajati, mnogo delati, šolski pouk mu je samo postransko opravilo, pri pitju alkoholnih pijač pa dobi približno enak delež, kakor odrasli. Posledica tega je zn^na: degeneriranost. Ne samo učitelji, kolikor se kot posamezniki udejstvujejo na socialnem torišču, temveč celotna učiteljska organizacija je že pred leti opozorila na to temno stran našega narodnega življenja. Izkoriščanje ljudskošolskih otrok, vajencev itd., je temna točka narodne kulture, in vsak prosvetni dvig je nemogoč, dokler bomo ostali pri teh razmerah. Zaščito otrok ne smemo smatrati kot enostransko zadevo šole, oziroma učiteljstva, temveč zadevo vse družbe, vse države. In le čuditi se je, da si tega političnega problema niti ena politična stranka ni zapisala na svojo zastavo. Čeprav moramo danes predvsem na to gledati, da zaščitimo otroke pred vsakim eventualnim vojnim presenečenjem, ne smemo zato izgubiti iz vidika celotnega, t. j. glavnega problema, ki kriči vsestransko po nujni rešitvi. Skrb vsakega javnega delavca bodi, stremeti za tem, da ustvarimo zdrav, odporen, krepak" rod! Ni zadosti, da samo govorimo ali postavljamo »modemo« zakonodajo! Besede morajo postati meso! To pa bomo dosegli, če se bomo z Ijubeznijo in fanatizmom lotili posla in če bo vsa družba znala čutiti in spoznati zlo, ki grozi tudi s te strani narodu, narod uničiti. Ne samo pred vojno, tudi pred nesocialnim izkoriščanjem je treba mladino zaščititi! Tcga problema se moramo lotiti vsi brez pridržka, in nikogar naj v slovenskem narodnem občestvu ne bo, ki si ne bi upal za to delo takoj zavihati rokavov! P.