11 LEPOTA NARAVNEGA POJAVA FOTO: MILAN VOŠANK Glorija je Tiho in mirno je, prijetno, še vetrc in ptice so se umaknili za parobke. Sprehodiva se nao- krog med skalnimi balvani, potem pa Sonja stopi tja do grebena nad vzhodnimi stenami, ko zaslišim: "Glorija je!" "Glorija?" sprva kot da še nejeverno ponovim za njo. "Kako, kar naenkrat sredi jasnega dne?" T oda ona ostaja med skalami na robu, maha z rokami in me vabi, da se ne smem več obotavljati, neka sila me nezadržno povleče proti njej, videti spet ta pojav … mOJI Pr VI g LOr IJI Videti spet ta pojav še v tretje! Pred sedmimi leti je bilo na grebenu V elike Koroške Babe, tudi v oktobru, ko se je v meglenem morju nad dolino Jezerskega izrisala trikotna, tem- no siva senčna podoba gore. Vse se je zgodilo tako iznenada, da sva z Marjanom osupnila, obstala. V hipu sem čudno vznemirjen z neko pritajeno, od nekod prikradeno tesnobo pri srcu. V tem trikotniku, ki se je kot senca do- tikal grebenskih skal, sem ugledal majhno polkrožno svetlo znamenje, da je tesnoba v meni zazvenela še kot strah, ki si ga nisem znal razložiti, in sem le potihoma izgovoril: "Glorija!" "Da, glorija!" se je kot nekje od da- leč oglasil prijatelj. Nikdar je še nisva videla, ampak sedaj je bila tu. Le kaj bi to dogajanje v megli bilo drugega, se prepričujeva, zazrta v igro. T o igro sonca in megle, barv, svetlobe in sence, ki mi je povzročala boleče razbijanje v glavi ter razviharila misli. "Samo dobro znamenje je lahko ta glorija!" je najino zamaknjenost prekinil Marjan, da sva kot prebujena pohitela naprej po skalah proti Mali Babi. Ko sva iz sence spet stopila na sončni greben, je pojav v megli kakor svetla slika na temačnem sivem ozadju ponovno zasijal pred nama. "Glorija nama vendar vztrajno sledi!" me je spet v strahu sprelete- lo spoznanje v silnem občutku nemoči med prikimavanjem prijatelju, da doživljava božje znamenje, poslano prav nama. Saj, ali nisva bila prav v sredi tega svetlega polkrožnega po- java kot senčni podobi v nežno beli meglici? Vse je bilo tako resnično in hkrati neresnično, kot bi zaspano in zasanjano bral knjigo. T oda ko sem položil levico na sončno skalo, se mi je zazdelo, da je prešel vame pretok energije kot prijetna toplota, da roke kar nisem mogel odmakniti. Hkrati se mi je začelo še dozdeva- Tretji oktober  Milan V ošank Š e zadnje strme skale Hojnikove poti, nekaj grušča in trav pod ro- bom in prestopiva mejo med hladno severno senco ter toplimi južnimi po- bočji gorskega pašnika na Lanežu. Če sva bila še maloprej utesnjena med drevje in stene, sva tu kot v povsem drugem svetu, ko se odprejo daljni in širni razgledi preko temačnih ostenj bližnje Male Raduhe do sončnih gre- benov Grintovcev in karavanške Ko- šute. Vmes pa morje, širno valovje belega oblačja krog in krog, ujeto med oboke sinjine neba. Hladnost v barvah, toda viharni macesni so se že odeli v svoje jesenske preobleke topline, da ta nežna oranžnost kot svetle lučke sredi planjav zelenega rušja, kakor kažipoti usmerjajo po- glede in vodijo popotnika povprek čez sončna pobočja Raduhe v vese- lem vabilu. 12 A V G U S T 2011 Pod Raduho FOTO: FRANCI HORVAT 13 14 A V G U S T 2011 ti, da so najine senčne podobe v gloriji vedno bližje, še razločneje vidne in razpoznavne ter se širijo nekam navzdol. Marjan je pomislil, da pravzaprav tam v megli, v tej krožni podo- bi, vidiva le vsak sebe. Ko je on mahal sebi v glorijo, jaz tega nisem zaznal, kakor tudi on ni opazil mojih kretenj. Potem sem se prepustil temu poigravanju narave, le naglas proti prijatelju razmišljal o njegovem božjem znamenju kot neki tretji osebi v tej igri, dokler mi niso na misel pri- šle še marionete iz lutkovnega gledališča in plesalci baleta, podobni strašilom na dolgih nogah ter s predolgimi rokami, odeti v mo- notono brezizrazna siva oblačila kakor sence brez obrazov. Marjan je kar utihnil in me le začudeno gledal ob mojih gledaliških razlaganjih, ko sva hitela naprej preko nevarnih prepadnih pobočij, kakor da naju je nekaj neusmiljeno priganjalo v divji jagi, obenem pa prizanes- ljivo in varno z mehko roko angela varuha peljalo čez grebenske pečine. Glorijo sva še zadnjič bežno ugledala, ko sva s skal prešla med rušje in macesne. T okrat je bila opazno manjša in brez naju v svoji sredini. Še je bilo nekaj tesnobe v meni, pa sem zato vztrajal, da sva brez obotavljanja nadaljevala proti dolini. Že so naju objema- li megleni jeziki, ko sva pod vrhom V elike Babe ugledala popotnika. Zdelo se mi je, da je eden oblečen v belo, kakor svetnik ali angel z neba. Igra z glorijo za naju le še ni mogla biti povsem končana, da sva se zaskrbljeno in resno spraševala: "Je mar tudi onima dvema bilo dano videti ta pojav ali pa je bil res poslan samo za naju?" O tej poslanosti sem se resno in naglas spraševal spet tri leta kasneje na vrhu Jer- manovega turna … Da, spet v oktobrski zgodbi! Z Megi sva pravkar izplezala iz smeri Planike za Ano, že druge smeri ta dan, ter utrujeno obse- dela med rušjem pri kamniti piramidi, ko se je tam za Kočno in Grintovcem pričelo dogajati. Oblaki nad grebeni so izginjali v neobičajno močni svetlobi in v tem sijaju je nastajala, tako povsem iznenada, polkrožna glorija, zaobjeta v senco gora na ozadju. Pla- nila sva pokonci, spet sem bil v hipu čudno vznemirjen kot na Koroških Babah, Megi pa je v vznesenosti pričela mahati, kričati in se smejati, postajati, ja, tista marioneta in baletna plesalka brez izraza, kot senca na dolgih nogah in s predolgimi rokami v svo- jem krogu bele svetlobe. Moja marioneta je bila bolj umirjena, stal sem tam na robu, se gledal in se čudil, prežet s toploto in energijo, ki je postajala vse prijetnejša, da je roka kar sama posegla k čelu in prsim s prekrižem v veri zahvale goram za ta čudesa. Prijatelja, ki sta bila tedaj še za raztežaj vrvi v steni pod nama, sta bila kasneje zelo začu- dena nad Megijinim kričanjem in smehom ter precej nejeverna ob najinem vznesenem opisovanju doživetja, trdeč, da nista videla ničesar. Je bila glorija res spet poslana samo za naju? SONJINa g LOr IJa Ja, neka sila me povleče proti prijateljici, hkrati pa se me že poloteva vznemirjenost, ta pritajena, spet kar nenadoma od nekod prikradena tesnoba pri srcu, kakor na Ba- bah in Jermanovem turnu, da se preko skal na robu prav previdno in počasi ozrem čez ostenje do gozdov pod melišči Račijevih peskov. Pas sončne svetlobe se izgublja v meglicah, da razpoznavni obrisi dreves in pečin postajajo brezizrazne črte in temne ploskve, nad katerimi se v svetlo sivino neba zaokrožuje – glorija. Zastanem, gledam, ne najdem besed, le spomin poseže v leta nazaj na podoživetje mojih prvih dveh božjih znamenj. Spomin- ske slike me ne varajo: "Mar ni ta Sonjina glorija na Lanežu v Raduhi najlepša?" Prav- zaprav najskromnejša po obsegu, toda tako izrazito barvita! Sredi skorajda oranžne ali morda rumeno okraste krožnice še svetla ultramarinska modrina, znotraj te pa snežno bela meglica z mojo senčno podobo. Ki se premika, maha z rokami, pozdravlja in se veseli, kar počne tudi Sonja v svoji mavrici. Spregovoriva, izbirava besede, fotografi- rava, si mahava, stopiva skupaj …, se greva neko igro, ko začutim, kako tesnobe v meni ni več, le radost, da nama je skupaj dano doži- vljati ta megleni pojav loma svetlobe in barv. Vztrajava med skalami na robu, v moji do- mišljiji spet postajava marionete in plesalci, tisti, podobni strašilom na dolgih nogah in s predolgimi rokami v brezizraznih sivih obla- čilih kot sence brez obrazov. In tudi glorija, kot da hoče biti del te igre ter še popolnejša, postaja v svojih barvah močnejša in polnejša. Prijateljica se igre ne more naveličati, prav- zaprav sta z glorijo že v nekem sobivajočem dialogu, sam pa kar iznenada začutim, da se moja vloga v tem dejanju izteka. Prepustim ji, da zgodbo nadaljuje v naslednje prizore spet sama, in se umaknem na travo v toplo zavetje rušja, do mene pa še kar prihajajo njeni vzkliki veselja in čudenja. Ko se čez uro odpravljava na pot med sijo- čimi macesni proti Mali Raduhi, se za slovo še enkrat ozreva čez vzhodni rob Laneža: glorija ostaja! Pomahava v pozdrav, marioneti, me- gle vzvalovijo. Na Durcah srečava starejši par, in ko se razgovoriva o svoji zgodbi iz megle, gospod kar nekam z žalostjo ugotavlja, kako že desetletja zaman išče to božje znamenje. V meni pa se je spet obudila misel, ali ni bila tudi današnja glorija poslana samo za naju. UVOd NO d EJa NJE Pa vendar bi tole pisanje brez začetka in za- ključka ne imelo loka pripovedi, kajti tisti nedeljski dan, 3. oktobra, je bil tako zapolnjen z dogajanji, ki so doprinesli k celostni vsebini, da se povsem nepričakovano doživetje na Lanežu prav lepo ugnezdi v osrednje jedro zgodbe. Uvodno dejanje se je začelo v vlažni jutranji sivini, ko sva po strmih, blatnih gozdnih kolovozih iskala poti nad Bukov- nikovo domačijo proti dolgemu slemenu Bikovega roba, po katerem s severa na Ra- duho vodi stara Hojnikova pot. Meglice so skrivnostno hitele med visokimi smrekovimi debli, pokrajina je bila gluha in tiha. Kakor midva. Ampak na slemenu se je že zdelo, da se obzorja odpirajo, čeprav še ni bilo nobenih razgledov, le svetloba se je iznenada razlila med drevesi. Kot da se je najina zgodba tu šele pričenjala. T ežko je bilo slediti poti med visokimi mokrimi travami, ki so se pod težo številnih kapljic sklanjale in prelamljale v ču- dovitem abstrahiranem neredu raznolikih kompozicij. Govoril sem Sonji o razgledih s tega roba proti Peci in Olševi, Grintovcem ter ostenjem Male Raduhe. Bili so seveda to stavki brez prave vsebine, toda te je bilo dovolj tu po slemenu navzgor: stare ograje, suhi in polomljeni viharni macesni v meglicah pod vrhovi že kar grotesknih razvejanih podob, drevesni štori neverjetnih oblik, iz katerih rastejo številni mladci … Ampak najina pri- čakovanja so bila s pogledi vseskozi zazrta po slemenu navzgor, nekam nad drevesa: vedela sva, da se bo to zgodilo. V strmi travnati rebri med nizkimi ko- šatimi smrekami je tok pripovedi prav na hitro začel prehajati v naslednje poglavje. Dolgi prameni sončne svetlobe so se pre- bili skozi meglene zavese in osvetlili jaso, da so maloprej še vse mračne barve jeseni v hipu pridobile v moči in jasnosti svojih odtenkov. Okraste suhe trave, beli oveneli cvetovi in zelene veje smrek so postali kakor " Sprehodiva se naokrog med skalnimi balvani, potem pa Sonja stopi tja do grebena nad vzhodnimi stenami, ko zaslišim: "Glorija je!" 15 živi in potem – prvi macesen. Droban, visok, toda kako izstopajoč v svoji šibki oranžnosti. Hitela sva skozi to dogajanje naprej v gozdnato strmino, še so zavele meglice med debli, toda siloviti nalivi svetlobe so bili nezadržni. Že rjava praprot je kar zažarela, zgoraj nad krošnjami pa je bilo vse več oken ultramarinske modrine, dokler, Sonja je že neučakano spraševala, kdaj bodo vendar že te moje obljubljene stene Laneža, se ni v tem nebesnem svodu jasno zarisala grebenska črta nad razčlenjenimi pečinami. Na desni, ob strmem razu pa polkrožen sij, slepeča bela svetloba skorajda prosojnih meglic. Zastala sva in dolgo tiho zrla v ta nenadni prizor, nato pa se nisva znala več ustaviti. Ko sva ugledala strme stene Male Raduhe, sva bila nad meglenim morjem, ki je valovilo tja do verige Grintovcev. Planjava, Brana, T urska gora, Rinke, Skuta in Mrzla gora so se razkazovale v soncu, še bližnji hrbti Olševe so se skušali otresti oblačja, ko sem v objektiv fotoaparata lovil temno postavo sopotnice v prvem planu pred vsem tem slikovitim ozad- jem, spodaj za bližnjim robom nad planino Grohat pa so med hitečimi meglicami žareli macesni. FOt Ogra FSKa Igra S KaVKam I Hoja čez južna pobočja Male in Srednje Ra- duhe je bila eno samo prijetno pohajkovanje med iskanjem podob macesnov in svetlih skal, ko se je zdelo, da se oblačje še kar dviguje. Vse do daljnih obzorij je valovilo: Savinjska dolina, Golte, Smrekovec in Uršlja gora so bili prekriti od te slepeče beline, le Peca se ni pustila. Videla sva, kako so se meglice že stegovale po Lanežu in najbrž prekrile tudi najino glorijo. Ampak ostala je zapisana v spominu! Pogled na severno stran s sončnega vrha V elike Raduhe je bil kakor razvetren ocean. Kipeče meglovje je bilo nemirno, že se je dvigovalo pod najvišje vrhove Grintovcev, prekrilo karavanške grebene Olševe, Obirja in Košute, midva pa sva v brezvetrju poiskala svoje zatočišče na toplih skalah. Pa ne za dol- go, obisk treh kavk, ene z obročki na nogah, je popestril umirjeno dogajanje. Bile so tako nevsiljivo družabne, ko so naju preletavale in sedale po bližnjih skalah, da si priborijo ponujene drobtine. T ako smo se šli nekakšno fotografsko igro v iskanju najlepših motivov na zamegljenem ali modrem ozadju, vzhodne meglice pa so vse bolj nezadržno hitele čez pobočja Male Raduhe. SKr IVNOSt NO SESt OPa NJE Nisva še hodila dolgo proti zavarovani poti čez Srednjo Raduho, ko sva se že potopila v vlažno gluho sivino med prepadnimi pečevji. Obrisi ostenij so se izgubljali v brezizrazju, zdelo se je, da bodo tudi barve jeseni kmalu izgubile vso svojo pestrost in lepoto. T oda ne povsem, neka svetloba se je uspela ohranjati v tej meglici, da so macesni in polomljeni vi- harniki še kar veselo žareli s svojim okrasjem skupaj z rdeče oranžno obarvanimi grmički, rušjem med skalami in bornimi travami čez strma pobočja. Pravzaprav je bilo vse tako skrivnostno, drugačno, prav tako lepo in za- nimivo, ko so se barve in obrisi drevja ter skal hitro, že po nekaj metrih, neprepoznavno izgubljali v sivini. Sonja je vztrajno in neutrudno iskala s fotoaparatom nove in nove motive. V rdečih listih na veji jerebike, skrivenčenih macesnih, korenikah, rušnatih grmih, šopih odcvetele- ga rododendrona, reliefnih podobah kipar- skih sil narave na trhlih štorih in polomljenih deblih, v skalah ob poti je znala najti svoje kompozicijske igre. Pustil sem jo v teh njenih ustvarjalnih hotenjih, kakor ob opoldanski gloriji na Lanežu, in počasi odšel naprej do travnatega sedla. Tihota je vladala naokrog po zamegljeni Raduhi in planini Grohat, nikjer nikogar, ne zvončkljanja živine, vriskov planincev, vese- lih družb, še ptice in veter so potihnili, ko sva hodila med bajtami do planinske koče. Še zadnjič, kot zmeraj ob slovesu od gore, sem se ozrl v pozdrav čez pašnike in gozdove pro- ti meliščem in stenam. Nad oblačno sivino sem slutil poznopopoldansko sonce. Raduha pa kot da nama je hotela odzdraviti: ko sva se vozila pod Olševo proti Solčavi, se je na njenih pobočjih še kar dogajalo. Pod oboki modrega neba so se nanagloma trgale megle, da je pečevje pod vrhnjimi grebeni svetlo zažarelo kot v širokem nasmehu, potem pa je siva zavesa spet zakrila obzorja. T oda bilo je dovolj, slika je ostala zabeležena med mnoge druge tega dne. m Večer na vrhu Raduhe FOTO: ROBERT LOGAR