DROBNE PESMI
JOŽA ŠELIGO
SAMOTNO DREVO
Nikoli ni poljubilo to samotno drevo, samo veter vanj veje čez goro;
samo veter vanj veje sredi puste ravni, usehle bilke na polju, osamljena pot.
Se v noč drevo je nagnilo, da bi poljubilo senco čez pot,
se je nagnilo, se prelomilo, mrtvo palo na razvoženo pot.
PESEM  BREZDOMCA
Zdaj pojdem proč; spoznala sva se, trpela sva skupaj, nič več ne upaj, ljubica!
Pod oknom trava vene, čuj, preko gole veje jesenski veter se v okna prazna smeje.
Ko bo na trgu polno ljudi veselih obrazov, me bodo obesili;
tedaj
od okna mi daj
še en smehljaj.
OPOLNOČI
Od lepe ljubice čez temne ulice je pot  opolnoči;
čez temne ulice luč z okna ljubice več ne gori;
tam s sivih tal
zavržen cvet
v samoti zadebti.
SO BELE POTI
Preko znane poti pa sneg leži, preko znane poti pa senca beži.
Se senca ujela je v moje srce in pesem zapela v to čudno srečanje:
doma so bele poti, tam trava zeleni; je bela pot prav sredi polj na grob osamljeni.
POMLAD V SNEGU
Cvet je padel, sneg zapadel; zemlja je brez ran.
Sam bom padel — sneg zapadel grob teman.
Grob samotni
sredi polja
slišal vetra bo šepet
in nad mano
trepetal bo
ptic pomladnih let.
419