LETNIK XVI., ST. 5 (728) / TRST, GORICA ČETRTEK, 10. FEBRUARJA 2011 www.noviglas.eu SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA NOVI CENA 1 EVRO UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY WM NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik Jurij Paljk Polom! Z e v začetku priznam, da si nikdar nisem želel pisati tega uvodnika, in tudi to iskreno dodam, da ga pišem z veliko težavo. Pa vendar je uvodnik potreben, saj je finančna katastrofa mariborske nadškofije vseslovenska rana, ki zadeva tudi nas. Če verniki pri nas ne bomo občutili finančnih posledic, kot jih še kako občuti že več kot 60 tisoč slovenskih ljudi, ki so zaupali svoj denar mariborski nadškofiji, pa bomo gotovo moralne; polom je namreč prevelik, da do tega ne bi prišlo, moralna škoda pa izjemno velika. Nobenega smisla ni, da bi si pred njo zatiskali oči. Minuli teden je vest o finančnem polomu mariborske nadškofije prišla na dan na neljub način, milo rečeno, saj bi sami raje videli, da nam ne bi bilo potrebno najprej brati žalostne novice v italijanski reviji Espres-so, ker smo trdno prepričani, da je tudi o neprijetnih stvareh bolje govoriti najprej za domačimi zidovi, kot pa da od tujcev izveš, kar bi moral doma izvedeti prvi. Espresso je namreč objavil vest o finančnem polomu mariborske nadškofije, ki je v slovenskem medijskem prostoru delovala kot mina, govori se o dolgu, ki naj bi se gibal med 500 milijoni in milijardo evrov. Grozljive vsote denarja. Sledila je tiskovna konferenca v Mariboru, na kateri se je poslovil mariborski nadškof in metropolit dr. Franc Kramberger, kateremu je nasledil na krmilu mariborske krajevne Čerkve msgr. dr. Marjan Turnšek. Prvemu mediju, ki je uspelo se srečati z neposredno odgovornimi za finančni polom v Mariboru, dnevniku Delo, je sledil val zapisov, poročil, gotovo pa je najbolj odmevalo televizijsko omizje na nacionalni televiziji Slovenija 1, ko so v oddaji Pogledi Slovenije spregovorili tudi predstavniki Cerkve. S pridevnikom "mučno" ne moremo dovolj dobro opisati stanja, ki je človeka navdalo po končanem omizju, ob katerem je enemu od predstavnikov mariborske Cerkve ušel ponesrečen, da ne rečemo naravnost ciničen stavek: "Verniki so že marsikaj požrli, pa bodo še to". Najbrž je ta sicer stvarna trditev hotela biti duhovita pripomba ob nemoči, ki se je pojavila pri reševanju finančnega poloma: vsakemu razsodnemu človeku je namreč jasno, da več kot 60 tisoč ljudi, ki so zaupali vrednostne papirje in denar mariborski nadškofiji, nikdar ne bo več videlo svojega denarja. Kako se bo finančni polom mariborske nadškofije in vse slovenske Cerkve končal, ne vemo in tudi tu nismo za to, da bi kogarkoli obsojali, kot je seveda tudi smiselno vprašanje, ali bo sploh kdo kdajkoli za svoja zgrešena dejanja odgovarjal. Kdorkoli se ukvarja s finančnimi zadevami, ve, da se taki strašljivi polomi dogajajo; kdorkoli se odpravlja na borzo, bi moral vedeti, da je zlato pravilo proslulega bankirja Rothshil-da: "Kupuj, ko so ceste polne krvi"! še vedno v veljavi. In predvsem to, da si lahko sam tisti, ki boš izkrvavel... Pa ne gre samo za to. Gre predvsem za moralno škodo, ki je nastala, in to zato, ker Cerkev teh stvari ne bi smela delati. Verniki imamo vso pravico in tudi dolžnost, da na glas povemo, da se nekaterih stvari ne sme početi. Ne moreš namreč na eni strani oznanjati evangelij in na drugi prodajati pornografske programe, to je dejstvo. Daleč smo seveda od tega, da se ne bi zavedali pomena denarja! A tudi daleč od tega, da bi smeli pristajati na to, da se lahko Cerkev na finančnem trgu obnaša tako kot se drugi. Verniki bomo ostali zvesti evangeliju, verjamemo, da bo tako tudi v Sloveniji, a vsega ne bodo in ne bomo verniki požrli, ne! Ker ni prav, da vse molče požremo! V razmislek Človekove vrednote v luči narodnega jezika Evropska civilizacija je v svoji zgodovini vedno razvijala vrednote skozi pojmovanje nekega naroda in ob njem. To se vidi iz govora o človekovih pravicah. Te so zaobsežene v dejstvu, da vsak človek svobodno živi svojo družbeno, kulturno, jezikovno in tudi duhovno pripadnost. Zelo opevani pojem enakopravnosti je bil v nekaterih totalitarizmih zvodenel, saj ni bila ljudem vedno upoštevana in zagotovljena enakopravnost v vsej identiteti. Vsak od nas je kot bitje nekako navezan na svoj dom in eden od temeljev Evrope je prav narodna domovina, ki je obenem prostor narodnega kulturnega življenja. To nas opozarja, da bo tudi prihodnja narodna suverenost obstajala naprej, zato bi morale tudi evropske institucije skrbeti, da ostane Evropa domovina narodov. Seveda tudi narodov, ki so v Evropo šele prišli ali bodo prišli. Čeprav bodo imeli svojo kulturno zgodovino, se bodo prej ali slej morali vključiti v evropski prostor in prilagoditi evropski kulturi. To pa je nekaterim evropskim prišlekom manj razumljivo, zato vztrajajo pri svoji neevropski kulturi in neevropskih navadah. To pa je nam vsem predobro poznano. Duhovni okvir nekega naroda predstavlja narodna bit. Pri našem narodu je to slovenstvo. V tej besedi ni zaobsežen samo fizični pogoj našega narodnega obstoja, ampak mnogo več; to je naša la- stna kultura, naš jezik, naša zgodovina, pa tudi naše razumevanje in položaj v svetu in tudi naša nadaljnja usoda. Ali kaj je in bo z našo identiteto! Za nas Slovence je jedro naše identitete naš slovenski jezik. Spomnimo se, kako nas je z jezikom povezal Trubar in prav z jezikom zarisal naše narodno ozemlje. To naj bi doumeli vsi, ki kakor koli skrbijo za naš narod. Prav zato se je oblikoval pojem slovenstvo - to je pojem, ki zajame vso našo narodno bit. Slovenstvo bo obstalo, četudi bi slovenski narod pahnili na obrobje Evrope, ker bo v svojem jedru ohranilo našo duhovno stavbo z našo narodno zgodovino. Čeprav je to "kupni krik" katerega koli naroda. Prav zato je preživelo grštvo, ki je že davno potonilo, ker je imelo svojo narodno zgodovino. To sem zapisal zato, ker imam občutek, da ima danes marsikateri Slovenec pojem slovenstvo za nespamet. Saj govorimo samo še o akciji, ciljih, projektih..., medtem ko se o poslanstvu nekega naroda - konkretno našega slovenskega - pri nas ne razpravlja veliko. Našega slovenskega poslanstva res ne moremo primerjati s poslanstvom kakega večmilijonskega naroda, kljub vsemu pa smo tudi mi s svojim poslanstvom pripomogli k obogatitvi evropske duhovne zakladnice. Naš prispevek pa je v tem, da smo za lastno ceno ohranili našo narodno samobitnost, z jezikom in kulturo, vse to pa ostaja v evropskem zgodovinskem toku nepogrešljivo. Vsak od nas mora v sebi udejanjiti z lastnim življenjem naše narodno poslanstvo in njegovo vrednoto. Vzpodbudno je stališče škofa A. M. Slomška, ko pravi, da je pripadnost naroda osnovna danost nekega naroda... Prav tako je narodna vrednota v Sv. pismu med najvišjimi na zemlji... Ambrož Kodelja Zgodovino V Budimpešti so predstavili madžarski prevod knjige V. Klavore z naslovom Doberdob. Kraško bojišče, 1915-1916 Dan slovenske kulture Novinar časopisa Dom Ezio ■ —"—- - j Gosgnach je bil 'MK osrednji govornik 1 w' ^3 na letošnji * ^ Prešernovi proslavi v Trstu Košuto in Dobitnika veliki 0 vzgoji Julija Pelc je na prvem predavanju SD Sončnica govorila o postavljanju meja sebi in otrokom Deželni svetnik Igor Gabrovec o deželnem zakonu o rajonskih svetih "Gentile očitno razpolaga z omejenimi informacijami"! Ob političnem vrenju v arabskem svetu Tunizija-Egipt-Jemen V svoji izjavi za Primorski dnevnik v zvezi z novim deželnim zakonom o rajonskih svetih goriški podžupan Fabio Gentile čisto po nepotrebnem, ko že ne krivično, spusti nekaj pikrih puščic tudi na račun slovenskega deželnega svetnika Igorja Gabrovca, češ da naj si ne bi prizadeval za ohranitev avtonomije slovenskih rajonov. Resnica je povsem nasprotna, saj si upam trditi, da sem bil morda edini, ki je v razpravi v deželnem svetu tako novembra kot tudi med sredinim zaključnim zasedanjem izrecno poudaril element slovenske prisotnosti in njene vloge tudi v instituciji rajonskega sveta. Te sem, tako goriške kot tržaške, zagovarjal tudi zaradi povezovalne vloge, ki jo imajo v odnosu med po navadi centralistično zazrtimi županstvi in mestnimi periferijami, ki so daleč od pogleda, pa tudi daleč od pozornosti in blagajne občinskih uprav. To vlogo so nasprotniki rajonskih svetov - Severna liga v prvi vrsti- v deželnem svetu odločno in mestoma zelo žaljivo zanikali, zlasti z zbadljivkami glede "potrate" denarja za itak nizke sejnine rajonskih upraviteljev. Deželni zakon je žal po- manjkljiv, a je sad najboljše ali najmanj slabe možne sinteze v avli deželne skupščine. Brez tega zakona bi bili rajonski sveti ukinjeni, saj bi avtomatično nastopil državni zakon. Glede Gorice je na dlani, da predstavljajo Pevma, Ločnik, Podgora in Štan-drež nedvomno neke zaokrožene celote, okoli katerih lahko gravitirajo naravno povezani zaselki. Vprašanje se kvečjemu postavi, ali je sploh potrebno in smotrno, da je mestno središče paradoksalno "decentrira-no" v samostojen rajonski svet, potem ko naravno gravitira neposredno na županstvo. Glede na danost deželnega zakona, ki je spakedransčina, dajmo sedaj preveriti možnost, ali je tehnično in politično uresničljivo oblikovanje štirih sosvetov, ki naj svojo vlogo utemeljijo ravno v "ločenosti" od mestnega središča. Da smo tam Slovenci, je le še dodatno dejstvo, ki dokazuje neko posebnost. Igor Gabrovec, deželni svetnik Zaskrbljenost za prihodnost slovenskih učencev Kaj se dogaja s škedenjsko šolo v Trstu? Slovenska osnovna šola v Škednju naj bi se izselila v roku pičlih dvajsetih dni! Slovenski razredi naj bi našli začasne prostore v ulici Svevo, ki pa velja za popolnoma italijansko okolje. Obnovitvena dela bi nato trajala vsaj dve leti, po vsej verjetnosti pa se bodo po ustaljeni navadi zavlekla krepko dlje. Obnovljeno poslopje v Skednju nato ne bo postalo slovenski pol, kot je bilo doslej prikazano, temveč bo sprejelo slovenske in italijanske razrede. Vest s tržaškega županstva, če bo potrjena, in primis preseneča starše tamkajšnjih šol, ki so doslej razpolagali z bistveno različnimi informacijami in zagotovili. Pred letom dni so starši v Škednju pripravili javno srečanje, na katerem sva sodelovala oba deželna svetnika (podpisani in Kocijančič), prisotni pa so bili tudi trije Potem ko se je v prvi polovici minulega januarja zgodil v Sudanu neke vrste "dogovorjeni" politični čudež, to je mirna izvedba ljudskega glasovanja o odcepitvi južnega dela države od severnega, ki je na demokratičen način odprla pot razglasitvi Južnega Sudana kot samostojne države, pa so druge države severne Afrike začele pretresati množične ljudske demonstracije proti sedanjim vladnim voditeljem, ki jim očitajo korupcijo in sa-modrštvo ter omejevanje temeljnih človekovih pravic, predvsem svobodnega izražanja, ter zavirajo možnosti za pravičnejši družbeni in gospodarski dvig najrevnejših plasti prebivalstva. Kot je znano, so protestne ljudske manifestacije najprej izbruhnile v Tuniziji, v sicer manjši državi med Alžirijo in Libijo, in s tem tudi drugim arabskim državam nakazale pot za zahtevo po korenitih političnih spremembah od Maroka na zahodu do Egipta in Jordanije ter Sirije na vzhodu in Jemena ob Rdečem morju. Zgledu Tunizije je prvi sledil Egipt, največja arabska država z 80 milijoni prebivalcev, ki nadzoruje promet po Sueškem prekopu in je v zadnjih dvajsetih letih močno razvil turizem v slovitih antičnih središčih ob Nilu in na vabljivih plažah ob Rdečem morju. Državo že trideset let avtoritarno vodi predsednik Hosni Mubarak. V tem dolgem obdobju vladanja je močno utrdil svoj položaj ob omejevanju delovanja opozicijskih sil in še posebno vplivne stranke Muslimanskih bratov, ki je v preteklosti z atentati na najbolj donosne turistične postojanke skušala izpodriniti predsednika Mubaraka, ki je nato še zaostril svojo politiko do teh svojih nasprotnikov. Medtem so zrasle nove mlade generacije z določeno izobrazbo in prek sodobnih medijev tudi dobro informirane o dogajanjih doma in v svetu. Zato zahtevajo ustvaritev možnosti za zaposlitev in sodelovanje pri načrtovanju razvoja svoje drža- ve. Gre v nekem smislu za "digitalno generacijo" med 20. in 30. letom starosti, ki je priča propadu vseh velikih družbenih, političnih in ekonomskih sistemov v svetu. Despotskim vladnim režimom v svojih državah očitajo korupcijo, m4š * privilegiranje sorodnikov in prijateljskih skupin ter špekulacije na trgu prehrambenih dobrin ter da so prejeto ameriško in evropsko pomoč "za regionalno stabilnost" uporabili v glavnem v vojaške namene. Današnji Egipt je po drugi strani izredno pomemben dejavnik za razreševanje odprtih političnih vprašanj na Bližnjem vzhodu. Je namreč edina arabska država, ki je diplomatsko priznala Izrael in je večkrat skušala posredovati za ureditev palestinskega vprašanja. Na to njeno vlogo so računale tudi ZDA, ki so se zato ob zadnjih dogodkih v Egiptu znašle v precepu: po eni strani ne morejo povsem obrniti hrbta dolgoletnemu bližnjevzhodnemu zavezniku, hkrati pa se tudi ne morejo javno odpovedati podpiranju demokracije povsod po svetu. Začetno navdušenje, ki so ga ljudje v Egiptu pokazali ob nagovoru novega ameriškega predsednika Obame med njegovim obiskom v Kairu, se je kmalu močno poleglo. Javnomnenjske raziskave so namreč pokazale, da so ZDA za veliko večino Arabcev njihova največja sovražnica. Zanimiv je tudi podatek iz ameriških virov, da bo Egipt letos po Izraelu, Afganistanu in Pakistanu največji prejemnik ameriške pomoči. Ameriška zunanja ministrica Clintonova je sprva izrazila pričako- Povejmo na glas vanje, da se bo egiptovska vlada odzvala na legitimne potrebe in interese egiptovskega ljudstva. Kmalu zatem pa je morala ubrati ostrejši ton in zahtevati od egiptovskih oblasti, naj spoštujejo univerzalne pravice svojega naroda in naj ne preprečujejo miroljubnih protestov ter naj začnejo izvajati politične, gospodarske in družbene reforme. Neki znani ameriški komentator zadnjega dogajanja v Egiptu je izrazil prepričanje, da so ZDA še v času, da vnovič premislijo svojo politiko do Bližnjega vzhoda, da bo v skladu z "novim valom" v arabskem svetu, kajti bolje je, če imaš vpliv na opozicijske skupine že prej, preden pridejo na oblast. Politični ocenjevalci razmer se vprašujejo predvsem o učinkih sedanjega dogajanja na trdnost avtokratskih vladavin v arabskem svetu. Menijo namreč, da ne morejo dolgo zdržati. Največ znakov za spremembe je v Alžiriji, Egiptu, Libiji in Jordaniji pa tudi v Jemnu in Siriji. Egiptovski predsednik Mubarak je v govoru na egiptovski televiziji 1. februarja sporočil, da se na septembrskih volitvah ne bo potegoval za nov predsedniški mandat. Obljubil je reforme, preoblikoval vlado in prvič v zgodovini svoje vladavine imenoval predsednika. Izrazil je upanje, da bo nova egiptovska vlada izpolnila pričakovanja ljudi, predvsem kar zadeva socialne reforme in zagotovitev dela. Protestnikom pa je očital, da so jih "zmanipulirale" politične sile. 82-letni predsednik je trdno poudaril, da se ne namerava umakniti s položaja, ampak da se bo do izteka mandata posvetil mirnemu prenosu oblasti na tiste, ki mu bodo sledili. Izključil je tudi možnost, da bi odšel iz Egipta, o njegovi vlogi pri vodenju Egipta pa bo sodila zgodovina, je svoje poglede na sedanje stanje v državi strnil predsednik Mubarak. Novoimenovani podpredsednik egiptovske vlade Omar Sulejman je za prihodnje dni napovedal dialog z vsemi političnimi strankami o predaji oblasti prehodni vladi. Alojz Tul občinski svetniki, Svab, Ukmar ter Furlanič. Javno skupščino velja ponoviti in skupaj s starši ter ostalimi slovenskimi dejavniki v Škednju trezno razmisliti o najbolj primernih korakih. Zaskrbljujoče vesti se seštevajo in prištevajo zatajenim obljubam o obnovitvi šolske stavbe pri Sv. Ani, o kateri vsi dobro vemo, kako se je zadeva končala. Obe poslopji sta v seznamu mednarodno zaščitenih šol, na kar vse bolj pogosto pozabljamo oz. se očitno odločamo, da bomo pozabili. Deželni svetnik SSk Igor Gabrovec Dramatično spreminjanje sedanjega časa Najnovejšega prebujanja muslimanskih državni napovedal nihče, kar pomeni, da gre za veliko presenečenje, vendar le na videz. Tenkočutnejši opazovalci dogajanj že kar nekaj časa ugotavljajo, da poteka velikansko spreminjanje, ki se tiče sveta v celoti, vsakega njegovega tudi najmanjšega dela in ne nazadnje vsakega posameznika. Z drugimi besedami: prehajanje v svet, ki postaja en sam skupni prostor, je nezadržen proces, ki ga narekuje ekonomska logika na eni in prihajanje v prvi plan novih in novih držav na drugi strani. In to prehajanje poteka pod plaščem nenavadne mirnosti dan za dnem, dokler pač nekje ne butne z vso silo na dan, kar se je zgodilo v severni Afriki in še posebej v Egiptu. Ne glede na to, kako se bodo zadeve predvsem v Kairu razpletle, v vsakem primeru so se vzpostavile povsem nove razmere, ki bodo tako ali drugače vplivale na celotno zemeljsko kroglo, še v največji meri na razviti zahodni svet. Nosilci globalizacije so se znašli v zadregi, saj se postavlja vprašanje, kako bo z afriškim delom svetovnega trga, ki pa se je s svojo notranjo revščino že povsem izčrpal. Ne smemo namreč pozabiti, da je povprečen letni dohodek na prebivalca v Egiptu komaj tisoč petsto evrov, s čimer je povedano vse. Kritiki globalizacije so prepričani, da bogatejše države sistematično izčrpavajo revnejše vse tja do obubožanja tamkajšnjih množic, ki jim načelujejo diktatorski režimi. In tako pride do upora revnih in brezpravnih, in to čez noč, brez vsakršne napovedi, in močno spremenjena podoba sveta je tu. Če k temu prištejemo še neznanski razmah korupcije tudi v razvitih državah, potem smo nekako zajeli tiste dejavnike, ki spreminjanje pospešujejo, seveda ne na koristen način. Omenjeno korupcijo, ki je nekakšno razžiranje navznoter, vse preveč podcenjujemo, saj spreminja visoko politiko v vse šibkejše jamstvo pravilnih in etičnih odločitev. Podatki o eni izmed evropskih držav govorijo, da dobra desetina odvetniških pisarn obvladuje tako rekoč celoten denarni pretok med državo in državljani, skoraj vsako deseto podjetje nezakonito vpliva na odločitve pristojnih organov, sočasno pa podjetja kar sedmino svojega dohodka namenjajo podkupovanju uradnih oseb. In kaj v vseh teh razmerah storiti, kar je še posebej težavno za manjše države, kot je npr. Slovenija, in ne nazadnje za majšinske narodne skupnosti? Biti sredi hrumečega in tudi rušilnega toka prehoda v novo podobo sveta ali se iz njega skromno odmakniti v idilično varnost? Vprašanje je na mestu, ker se po nekaterih ocenah države Evropske unije vse bolj zapirajo vase, kar vse bolj slabi Evropo navzven in jo spreminja v opazovalca dogajanj, zato se vse manj zares opredeljuje oziroma prepušča odgovornost drugim. Dosti boljša, čeprav težja, je pot vključitve v dvorezni tok časa in prispevati svoj delež za njegovo oplemenitev. Ta pot je težja, vendar v vseh smislih neskončno koristnejša. Janez Povše V pričakovanju pokrajinskih volitev Enrico Gherghetta uradno začel volilno kampanjo Pokrajinski predsednik Enrico Gherghetta je prejšnji petek v Selcah pri Romja-nu uradno začel svojo volilno kampanjo za pokrajinske volitve, ki bodo potekale letos spomladi. Uradnega datuma še ni, vendar je skoraj gotovo, da bodo volitve v nedeljo, 15. maja, in morebitna balotaža dva tedna pozneje. Nekaj negotovosti je tudi glede vsedržavne politične krize. Pred lepim številom udeležencev je predsednik Enrico Gherghetta na kratko podal oceno nad opravljenim delom, s katerim je bil volilni program iz leta 2006 v veliki meri uresničen. Pri tem se je zahvalil sodelavcem v pokrajinskem odboru ter vsem pokrajinskim svetnikom, ki so delo pokrajinskega odbora podpirali v vseh teh petih letih. Njegov nastop se je pretežno osredotočil na socialni trenutek, ki ga doživlja goriška pokrajina. Stanje nikakor ni lahko, posebno še v gospodarstvu, ki ga je prizadela svetovna kriza, in pri tem se poznajo posledice na social- nem področju. Pomemben izziv bodo za goriško pokrajino tudi velika javna dela, začenši z načrtovanjem hitre železnice na Krasu in v Furlanski nižini. Gherghetta je poudaril, da bo osnova novega volilnega programa za goriško pokrajino temeljila na pogledu v prihodnost, saj samo tako lahko primerno odgovorimo na zahteve in priložnosti, ki se nam kažejo glede na središčnost goriškega območja v Evropski uniji. Zborovanja se je udeležilo tudi več slovenskih levosredinskih političnih predstavnikov z Goriškega. Kot edini deželni svenik pa je bil prisoten Igor Gabrovec, s katerim so bili še pokrajinski tajnik SSk Julijan Čavdek, pokrajinska odbornica Mara Černič ter lepo število izvoljenih upraviteljev SSk iz Gorice in Števerja-na. JČ Pogovor s Prešernovim nagrajencem Antonom Nanutom Se naprej bi rad nadaljeval svoje delo Intervju s pesnikom Miroslavom Košuto Ljubezen daje človeku moč, da prebije dan za dnem Anton Nanut je v slovenskem glasbenem življenju navzoč 60 let in velja za najbolj znanega slovenskega dirigenta v tujini. Vodil je več kot 200 orkestrov in posnel najmanj toliko plošč. Kot dolgoletni dirigent obeh osrednjih orkestrov ne nasprotuje temu, da ju sedaj vodita tujca, vendar, je dejal za STA, bi bilo lepše, če bi bila na čelu Slovenca. Za Prešernovo nagrado ste bili že nekajkrat nominirani, letos ste jo dobili. Je to za vas le še eno od priznanj ali vam pomeni kaj več? Vsekakor je za Slovenca in v Sloveniji najvažnejša Prešernova nagrada. Nagrado Prešernovega sklada sem dobil leta 1979, od takrat pa je minilo nekaj časa. Večkrat sem bil nominiran, ampak kdor čaka, dočaka. V profesionalnem smislu pa se mi zdi, da so bile druge nagrade pomembnejše, na primer nagrada lira, nagrada Slobodne Dalmacije za izvedbo Mozartovega Rekviema, nagrada “Milka Tr-nina". Dirigirali ste od Moskve do New Yorka in Buenos Airesa, skupaj več kot 200 orkestrom. Se vam je kaj od tega še posebej vtisnilo v spomin? Kaj bi izpostavili kot vrhunec? Ne bi uporabil izraza vrhunec. Svoje uspehe sem vedno povezoval z uspehi, ki so bili pomembni za Slovenijo. Tako se mi zdi, da je bil eden najpomembnejših koncertov, ko smo bili s Slovensko filharmonijo prvičvNew Yorku v Camegie Hallu. Potem se je zvrsti- lo več turnej, ampak človek si zapomni tisto, kar je bilo prvič. Kasneje je bilo veliko gostovanj z našimi orkestri, gostoval sem tudi sam. Težko je reči, kaj bi se mi zdelo najbolj pomembno, mogoče koncerti s Staatskapelle Dresden ali koncerti z berlinskim Ria-som ali Leningrajsko filharmonijo. Ampak najbolj sem bil vesel, ko mi je uspelo z našimi glasbeniki, ali pa tudi prej, ko sem bil na Dubrovniškem festivalu. Teh gostovanj je bilo res veliko. Ob delih številnih tako časovno kot slogovno različnih avtorjev, ki jih imate na repertoarju, ste kot edini slovenski dirigent izvedli in posneli vse Mahlerjeve simfonije. Bi lahko rekli, da je Mahler vaš izbrani skladatelj? Ravno izbrani ni, med izbranimi pa vsekakor, še posebej, ker se mi zdi, da so bili poslušalci povsod vzhičeni nad izvedbami in so me prepričali, da sem pravi interpret za Mahlerjeve simfonije. Tako je bilo tudi pred dvema letoma, ko me je Akademija za glasbo prosila, da dirigiram na proslavi akademije in smo izvedli drugo Mah-lerjevo simfonijo. Še posebej pa sem bil zadovoljen, da sem imel priložnost, da sem dvakrat z različnimi orkestri dirigiral osmo Mahlerjevo simfonijo, in sicer prvič v Sloveniji v Cankarjevem domu leta 1990. Pozneje sem z osmo Mahlerjevo simfonijo odprl tudi novo dvorano v Vidmu, kjer sem bil umetniški vodja filharmonije. Res je, da so vse te simfonije posnete, ampak izdane so zunaj, največ pri newyorški ediciji Stradivarius, pa tudi pri nekaterih drugih evropskih založbah. V rojstnem Kanalu že 30 let vodite festival sodobne glasbe Kogojevi dnevi, tudi sicer veliko pozornosti namenjate sodob- ni literaturi. Zakaj, vsaj tako se zdi, ta težje najde poslušalce? Ne bi uporabil tega izraza, da težje najde poslušalce. Res je, da je, če je na repertoarju samo sodobna glasba, poslušalcev manj kot pri popularni glasbi, tudi klasični popularni glasbi. Odgovor bi bil: prišel bo čas, ko se bo pokazalo, kateri sodobni skladatelji so se uveljavili. Takrat bodo tudi oni K Anton Nanut (foto DPD) imeli veliko poslušalcev. Isto je bi- lo s Stravinskim ali Schonbergom in tudi drugimi, ki danes polnijo dvorane. Začeti festival klasične glasbe in povrh še sodobne v tako majhnem kraju je bila verjetno drzna odločitev. Meni se zdi, da je bila to prava odločitev že zaradi tega, ker smo festival poimenovali po Mariju Kogoju. Ponosni smo na to. Vidimo, da je festival dobil mesto v slovenski kulturi - ne samo v slovenski, tudi drugje smo prepoznavni po tem festivalu - in da smo na pravi poti, da bo še živel. Govoriva o najpomembnejšem slovenskem festivalu, posvečenem sodobni glasbi, ki pa je prepuščen ljubiteljskemu društvu iz Kanala. Kje je tu država? Podpirata nas občina in ministrstvo za kulturo, imeli smo tudi sponzorje, a so žal nekateri odpadli. Druge pomoči ni, vsa finančna sredstva, ki jih dobimo, namenimo programu. Nimamo denarja, da bi nekoga zaposlili. Imamo pa to srečo, da so v Kanalu taki entuziasti, ki so pripravljeni organizacijsko voditi festival. Seveda nam pomagajo pri tem tudi druga mesta, saj smo prisotni v Gorici, Trstu, Novi Gorici, Ajdovščini, tudi Ljubljani. Zdi se mi, da bi se festival lahko razvil tudi profesionalno, kar se organizacije tiče, ampak za zdaj ne vidim kakšnih velikih možnosti, glede na to, koliko denarja za kulturo je na voljo. V kolikšni meri je festival prispeval k večji prepoznavnosti Marija Kogoja, po katerem nosi ime? Prispeval je, da ga na samem festivalu večkrat izvedemo, pa tudi sam skrbim, če se le da, da kje predstavim kakšno njegovo delo ali odlomek iz Črnih mask. Problem je v tem, da Kogoj ni napisal veliko del za orkester. Zanimivo je, da so se v Tokiu, kjer sem pred kratkim gostoval in jih prepričal, da smo za dodatek h koncertu zaigrali Osterčevo skladbo, za naslednje gostovanje odločili za Kogoja. To bo leta 2013, torej bom moral biti še pri močeh. Izvedli bomo njegove skladbe, ki jih je priredil Alojz Srebotnjak. Zal mi je, da zvočni posnetek z opero, ki je na RTV, za založbo iz Hong Konga, ki izdaja sodobna dela, ni bil natisnjen samo zato, ker ni- smo imeli prevoda v angleščino. Ampak to je bila povsem organizacijska pomanjkljivost. Cme maske so bile doslej postavljene le trikrat, čeprav muzikologi menijo, da bi kot veliko delo slovenskega glasbenega ekspresionizma morale biti del železnega repertoarja. Kje je razlog? Morda v zahtevnosti partiture? Mislim, da bi se moralo enkrat zgoditi, da bi bila opera vedno na repertoarju. Ko smo jo pred 20 leti izvajali v Cankarjevem domu, je bilo prisotno tudi tuje občinstvo, tam je bil tudi direktor tržaške opere, sam komponist, ki je z navdušenjem ocenil izvedbo. In ko sem rekel, zakaj je ne bi predstavili tudi v Trstu, je dejal, da je pretežka za Trst, to bi moral izvesti Pariz. Verjetno je problem tudi v tem, da partitura do danes še ni bila natisnjena. Ce ni tiskane partiture, drugi težko sprejmejo tako delo. Kogoj zunaj ni znan skladatelj, čeprav so v Italiji nekateri solisti izvajali njegova klavirska dela, Črtomir Šiškovič je izdal vsa njegova dela za violino. Kogojeva glasba bi si zaslužila večjo pozornost glasbenega sveta v Evropi, pa tudi v svetu. Omenili ste partituro, menda naj bi prizadevanja v tej smeri kmalu obrodila sadove. Slišal sem o tem, to je vsekakor dobrodošlo. Moje mišljenje je sicer vedno bilo, da se njegove inš-trumentacije ne bi veliko spreminjale. Profesor Lucijan Marija Škerjanc je že pred mnogimi leti imel doma partituro, ker mu je bi- lo naročeno, da bi prilagodil inš-trumentacijo. Pa je dejal, da se ne sme spremeniti nobena nota. /str. 14 Letošnji Prešernov nagrajenec Miroslav Košuta je pesniško pot začel v Ljubljani, večji del opusa pa ustvaril na Tržaškem. Avtor številnih pesniških zbirk je velik delež pesmi iz svoje zakladnice posvetil otrokom in mladim. Kot je v pogovoru za STA dejal Košuta, je hotel s svojimi verzi v mladih vzbuditi ljubezen do slovenskega jezika. V Ljubljano ste prišli leta 1955, se zaradi bolezni vrnili v Trst, potem pa se leta 1956 vrnili in nadaljevali študij. Že kot mlademu piscu vam je šlo dobro. Leto po diplomi ste izdali prvenec in kmalu dobili službo na Radiu Ljubljana. Kaj vas je leta 1969 gnalo nazaj v Trst? Na Radio Ljubljana so me prišli emisarji iz Trsta vabit v razne službe. Nazadnje sem sprejel mesto ravnatelja Slovenskega stalnega gledališča (SSG), ker je tedanji ravnatelj Filibert Benedetič odšel službovat na lokalni Slovenski radio. V Trst sem se že preselil, ko so mi dejali, da se Benedetič na radiu slabo počuti in bi se rad vrnil v gledališče. Nazadnje sem ostal zgolj dramaturg. Po treh letih sem dal odpoved in našel delo na založništvu Tržaškega tiska ter vzporedno vodil mesečnik Dan. Vztrajal sem šest let. Nato je Benedetič ponovno dobil službo na radiu, tokrat v funkciji direktorja. Tedaj ni bilo nikogar, ki bi hotel prevzeti njegovo mesto in so prišli do mene. Seveda some morali prosjačiti. In sem potem prišel v gledališče in postavil svoje pogoje - da bom ravnatelj in umetniški vodja vsaj tri leta, potem bomo pa videli. Ostal sem celih 21 let. Ste kdaj obžalovali, da ste se iz Ljubljane preselili nazaj v Trst? To niso bili trenutki obžalovanja, Obrazložitvi naarad Prešernova nagrajenca Miroslav Košuta in Anton Nanut Prešernovo nagrado sta letos prejela pesnik Miroslav Košuta in dirigent Anton Nanut. Kot je zapisano v utemeljitvi, nagrada potrjuje vrednost verzov Miroslava Košute in opozarja na zasluge, kijih ima pesnik pri ohranitvi slovenske besede v tržaškem urbanem svetu. Nagrada Nanutu je dodobra zaslužen poklon “poslancu slovenske poustvarjalnosti". Verzno snovanje tržaškega pesnika Miroslava Košute se vključuje v splošno slovensko literarno dogajanje vse od leta 1963, ko je izšel njegov prvenec Morje brez obale. Od takrat do danes je nastalo veliko pesniških zbirk tako za odrasle kot za otroke. Razmišljanje o bivanju človeka, občutje skrajne osamljenosti in iskanje življenjskega smisla so motivi, ki vključujejo Košutov pesniški opus znotraj modernizma. Ob opisanih literarnih težnjah so v njegovih verzih opazni še samosvoji postopki, zaznavni predvsem v nekaterih tematskih vozliščih, ki se vseskozi razvijajo in spreminjajo. Sunki upanja so vezani na mladostniška ljubezenska občutja, ki jih dopolnijo pomirjujoči prizori družinske intime, trenutki neutolažljive žalosti ob izgubi družinskega člana in zrela ljubezenska dinamika dveh življenjskih sopotnikov. Podobnemu razvoju sledi narodna motivika. Košutova jezikovna zavest je dozorela v povezavi z biografskimi elementi, saj je pesnik v zgodnjem otroštvu doživel utišanje materinščine. Prepoved je zahtevala zatajitev slovenščine, kar je v njem sprožilo uporno kljubovanje in oblikovalo potrebo po obrambi jezika. Kljub temu se pesnikova vera v nastavitve prednikov postopoma ruši; zaupanje v obstoj jezika pa krušijo strahovi pred izginotjem. Pogled na Trst postaja čedalje bolj obremenjen s puhtenjem slovenskega dela, potop v lastno notranjost pa vznemirja pesnika zaradi razcepitve narodnega jaza, je v utemeljitvi nagrade zapisala Vilma Purič. Maestro Anton Nanut je eden najbolj znanih, uspešnih in tudi na tujih koncertnih odrih stalno prisotnih slovenskih glasbenikov. Poklicna pot ga je vodila kot gostujočega dirigenta med mnoge orkestre, zlasti po Evropi. Njegove muzikalno polne interpretacije in bogato sodelovanje z orkestri in solisti svetovnega slovesa so rezultat jasne zavesti o poslanstvu klasičnega glasbenega repertoarja, svetovne in slovenske glasbene zapuščine, tako simfonične kot širše koncertne. Močna, umetniško celovita in v svojem nastopu prepričljiva dirigentska osebnost je doživela tudi plodno studijsko dejavnost, ki je zabeležena na skoraj dvesto posnetih nosilcih zvoka, je v utemeljitvi zapisal Leon Štefanija. bili so trenutki obupa. Na Radiu Ljubljana sem imel tako v mladinski kot v literarni redakciji šefe, ki so bili sposobni in tovariški in so mi bili naklonjeni. V Trstu pa so me enaki sprejeli za podrejenega, a nihče ni imel ne šole ne moje razgledanosti. Leta 1978 ste se torej vrnili v SSG. S čim vas je prepričal gledališki svet, da ste v njem vz- Miroslav Košuta (foto JMP) trajali tako dolgo? V gledališču sem se tedaj odlično počutil, bili smo razširjena družina. Sam sem v SSG prinesel dm-gačen pogled na repertoar. Prišel sem, ko so igrali ljudske igre, na primer Finžgarjevo Našo kri, v Ljubljani pa so začeli že delovati Dušan Jovanovič in Mile Korun. Moje prijateljevanje z mladimi slovenskimi režiserji in dramaturgi mi je odprlo obzorje in jasno sem s svojim znanjem želel razširiti tudi tržaškega. Očitali so mi, da gledališče ni več tako zamejsko, kot je bilo. V bistvu pa smo zadihali bolj evropsko. Vplivna program sta imeli tudi moja strast do ruskega teatra in zaljubljenost v Cankarja. Pohvalim se lahko, da sem prvi na Slovenskem dal v SSG uprizoriti vsega Cankarja. Ob 100-letnid Dramatičnega društva vTrstu ste zapisali, da se SSG ves čas bori za svoj obstoj. A vi poglavitne težave niste videli v finančnih in programskih zagatah. Zapisali ste: "Morebitno smrt svojega gledališča nosimo v sebi". Moja zavest je bila, da bo gledališče obstajalo, dokler bo imelo svoje občinstvo. Tržaško gledališče je imelo abonente iz Kopra in Sežane, da smo si pomagali s številom občinstva, smo v Trst vozili tudi organizirane skupine. Ampak to je bilo le dodatno. Problem niso bili ministrski, deželni ali drugi prispevki. Primarno zame je bilo, da je obstoj našega gledališča odvisen od slovenskega občinstva in od potrebe, ki jo ljudje čutijo po svojem gledališču. SSG je imelo poprej od 50.000 do 60.000 gledalcev na sezono, v zadnjih časih se je ta številka zmanjšala za dve tretjini. Kje vidite morebitna žarišča slovenske kulture v zamejstvu in kako je z mladimi? Odkar sem zapustil gledališče, živim precej samotarsko in od zunaj je lahko kritizirati. Vem pa, da mladi so. SSG ima ponovno gledališko šolo. To delo na terenu je nujno potrebno in hvalevredno. Pogrešam pa delo s tistimi mladimi, ki si želijo stopiti v svet pisanja. Ko sem bil srednješolec, smo imeli šolsko glasilo Literarne vaje, v katerem sem objavljal poezijo in prozo. Tako na srednji šoli kot na fakulteti sem imel razne mentorje. Zdaj je tega premalo, v glavnem pa mladi nimajo kje objavljati. Ste se vi kdaj počutili sami in pozabljeni od matične domovine? Slovenijo sem vedno čutil ob sebi. Trenutek zmedenosti v zamejstvu pa je nastal po razpadu Jugoslavije. Samostojna Slovenija ni imela primernega odnosa do manjšin. Ne do tistih znotraj niti do tistih zunaj meja. Zdi se mi, da so tedaj napravili vrsto napak. Mislim, da moramo matično domovino zmeraj dojemati kot celoto, vključujoč zamejsko skupnost, ne glede na to, kdo je v vladi. Kako pa je z zamejsko skupnostjo po vstopu Slovenije v Evropsko unijo? To je bilo za zamejce vsekakor pozitivno. Nas skrbi le, da ne bi Evropa požrla Slovenije, še prej kot Italija zamejstvo. Tuje še razprodaja slovenske zemlje na Krasu in ta merkantilistični odnos dela slovenske politike, ki ji verjetno več pomeni gospodarski uspeh kot opora manjšinski skupnosti. Hudo je tudi, da je naša skupnost razcefrana, ne da se je združiti in to se ne bo dobro končalo. Zdaj si sami kopljemo grob. Kako gledate na odnos matice v primem Borisa Pahorja? Boris Pahor v Sloveniji ni doživel takega sprejema, kot ga je na primer Alojz Rebula. Rebula je bil in je še najeminentnejši katoliški pisatelj. Pahor je bil za časa Jugoslavije nasprotnik režima oziroma Edvarda Kardelja, pa tudi literarna kritika ga ni upoštevala. Janko Kos je v 70. letih objavil oceno zamejskega slovstva, v kateri je Rebuli posvetil eno stran, Pahorju pa eno vrstico. Absurd je, da ga je šele po tem, ko ga je prepoznal svet, prepoznala tudi domovina. Zdaj ga vsi hočejo na svojo stran. Odnos Slovenije do Pahorja je po moje popolnoma nerazumljiv in nerazsoden. Tudi v Italiji, na primer, vsako nagrado tja do Catanie dodelijo Pahorju, pa hudič, če so prebrali vsaj Nekropolo. In to vsi časopisi povzemajo. Gre zato, da želijo sebe postaviti v prvi plan. Po drugi strani je res, da je Pahor z Nekropolo dregnil v živec, ki Evropo še zmeraj boli. Njegove zasluge v zvezi s tem delom so nedvoumne, težava je, da prej ni bilo pošteno ocenjeno. Osrednje teme vašega pesništva so Trst, Kras, spomini iz otroštva in ljubezen. Kaj je tako mogočnega v teh temah, da jim ves čas ostajate zvesti? Omenjene teme se v moji poeziji pojavljajo ves čas, tako kot me vseskozi spremlja spomin na otroštvo, ki pa se kaže v takšni ali drugačni luči. Če bi spremljali vrstni red nastanka pesmi, bi bila pesem o Križu ali morju, ki je nastala v 60. letih bolj nebogljena, drugačna, lahko celo pristnejša kot pesem, nastala v '90. Prav spremljanje časa nastanka mojih pesmi jim daje zgodovinski pečat in nudi vpogled v spreminjajoč se odnos do določene tematike. Trst pa je še zmeraj zgodovinsko aktualna tema. Ima svojo usodo in svojo zgodovinsko parabolo. Zmeraj ostaja v središču naše in slovenske pozornosti. Ključen v moji poeziji je problem ljubezni. V mladosti sem tej temi posvetil celo zbirko, po drugi strani pa gre za odsev življenjskega potovanja s soprogo in vsega lepega in hudega, kar se nama je zgodilo v življenju. Ljubezen ostaja tisto, kar človeku daje moč, da prebije dan za dnem. /str. 14. 10. februarja 2011 Kristjani in družba Poslanica papeža Benedikta XVI. za 19. svetovni dan bolnikov "Z njegovimi ranami ste bili ozdravljeni" (1 Pt 2,24) Papežev obisk v Ogleju in Benetkah 7. in 8. maja Peter na Markovi zemlji ragi bratje in sestre! Cerkev vsako leto na 11. februar, obletnico spomina na blaženo Lurško Devico, praznuje svetovni dan bolnikov. Na željo papeža Janeza Pavla II. je dogodek primerna priložnost za razmišljanje tako o skrivnosti trpljenja kot tudi za to, da postanejo naša občestva in civilna družba bolj rahločutni do bolnih bratov in sester. Če je vsak človek naš brat, morajo biti v središču pozornosti slabotni, trpeči, nege potrebni, da se nihče od njih ne čuti pozabljenega in odrinjenega. Mero človečnosti v bistvu določa odnos do trpljenja in do trpečega. To velja za posameznika in tudi za družbo. Družba, ki ji ne uspe sprejeti trpečih in ni sposobna prispevati k sočutni delitvi trpljenja z njimi, je kruta in nečloveška« (prim. okrožnico papeža Benedikta XVI. Rešeni v upanju, 38). Pobude, ki jih bodo ob tem dnevu dajale posamezne škofije, naj bodo spodbuda za učinkovitejšo skrb za trpeče, tudi v pričakovanju slovesnega praznovanja (op. prev. svetovnega dneva bolnikov) leta 2013 v Altottingu v Nemčiji. 1. V srcu še vedno doživljam trenutek, ko sem se med pastoralnim obiskom v Torinu (op. prev. 2. maja 2010) mogel v premišljevanju in molitvi ustaviti pred svetim prtom, pred trpečim obrazom, ki vabi k meditaciji o Vprašanje pravičnosti in civiliziranosti: fundamentalizem in sovraštvo do kristjanov spravljata na slab glas pozitivno laičnost držav 8. Ista odločnost, s katero so obsojene vse oblike fanatizma in verskega fundamentalizma, mora navdihovati tudi nasprotovanje vsem oblikam sovraštva do religij, ki omejujejo družbeno vlogo vernikov v javnem in političnem življenju. Ne smemo pozabiti, da sta verski fundamentalizem in laicizem posebni in skrajni obliki zavračanja legitimnega pluralizma in načela laičnosti. Oba namreč absolutizirata omejeno in enostransko gledanje na človeško osebo; v prvem primeru dajeta prednost verske- Njem, ki je nosil na sebi trpljenje človeka v vsakem času in na vsakem kraju, tudi naše bolečine, težave in grehe. Koliko vernikov se je v zgodovini zvrstilo pred tem mrtvaškim platnom, v katerega je bilo zavito telo križanega moža, pri čemer se njegovo sporočilo sklada s tem, kar nam o Jezusovem trpljenju in smrti poročajo evangeliji. Opazovanje nas vabi k premišljevanju o pisanju sv. Petra: "Z njegovimi ranami ste bili ozdravljeni". (1 Pt 2,24) Božji Sin je trpel, umrl in vstal. In prav zato so njegove rane postale znamenje našega odrešenja, opravičenja in sprave z Očetom. Postale so tudi sodni stol preizkušnje vere učencev in naše vere. Kadar koli Gospod go- mu integralizmu, vdmgem pa racionalizmu. Družba, ki želi vsiliti ali pa, nasprotno, zanikati vero z nasiljem, je krivična do človeka in Boga, prav tako do same sebe. Bog kliče človeštvo k sebi z načrtom svoje ljubezni, ki obsega človeka v njegovi naravni in duhovni razsežnosti in pričakuje njegov odgovor v svobodi in odgovornosti, z vsem srcem in vsem osebnostnim in občestvenim bitjem. Tudi družba kot izraz osebe in njenih konstitutivnih razsežnosti mora živeti in se organizirati tako, da bo omogočala odprtost v presežnost. Prav zaradi tega zakoni in ustanove neke družbe ne smejo biti oblikovani tako, da prezrejo religiozno razsežnost državljanov ali da jo popolnoma vori o svojem trpljenju in smrti, ga ne razumejo, ga odklanjajo in mu nasprotujejo. Zanje in za nas trpljenje ostaja skrivnostno in ga težko sprejemamo in prenašamo. Učenca na poti v Emavs hodita žalostna zaradi dogodkov, ki so se tiste dni zgodili v Jeruzale- mu. Šele ko Vstali z njima prehodi pot, postaneta odprta za nov način gledanja. (prim. Lk 24,13-31) Tudi apostol Tomaž težko doume pot odrešilnega trpljenja: "Če ne vidim na njegovih rokah sledov žebljev in ne položim svoje roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval". (Jn 20,25) Pred Kristusom, ki pokaže svoje rane, se njegov odgovor spremeni v pretresljivo izpoved vere: "Moj Gospod in moj izločijo. Zakoni morajo biti oblikovani z demokratičnim sodelovanjem državljanov, ki se zavedajo svojega pomembnega poslanstva, ter po meri osebe, da jo bodo podpirali v njeni religiozni razsežnosti. Ker pa le-ta ni stvaritev države, država ne sme z njo manipulirati, temveč jo mora sprejemati v priznavanju in spoštovanju. Pravna ureditev, ki na narodni in mednarodni ravni soglaša ali dopušča verski ali protiverski fanatizem, ne izpolnjuje svojega poslanstva, ki je v obrambi in pospeševanju pravičnosti in pravic vseh. Te stvarnosti ne smejo biti odvisne od samovoljne moči zakonodajalca ali večine. Že Cice-ro je učil, da je pravičnost nekaj Bog"! (Jn 20,28) Kar je bilo prej nepremagljiva ovira, ker je bilo znamenje navideznega Jezusovega poloma, postane ob srečanju z Vstalim dokaz zmagovite ljubezni: "Samo Bog, ki nas tako zelo ljubi, da vzame naše rane in bolečino, predvsem bolečino nedolžnega, je vreden naše vere" (prim. poslanico papeža Benedikta XVI. urbi et orbi, velika noč 2007). 2. Dragi bolniki in trpeči! Ravno po Kristusovih ranah lahko z očmi upanja vidimo vse bolečine, zaradi katerih človeštvo trpi. Kristus z vstajenjem s sveta ni odstranil trpljenja in zla, ampak ju je premagal v korenini. Na nasprotni pol satanovega nasilja je postavil vsemogočnost Božje ljubezni. Pokazal je, da je pot miru in veselja ljubezen: "Kakor sem jaz vas ljubil, se tudi vi ljubite med seboj". (Jn 13,34) Kristus je premagal smrt in je živ med nami. Ko s sv. Tomažem izrekamo: "Moj Gospod in moj Bog"!, sledimo Gospodu v pripravljenosti žrtvovati svoje življenje za brate (prim. 1 Jn 3,16) ter postajamo glasniki vstajenjskega veselja, ki se ne bojimo bolečine. Sv. Bernard zatrjuje: "Bog ne more trpeti, ampak more sotrpe-ti". Bog, poosebljena Resnica in Ljubezen, je postal človek, da bi mogel sotrpeti s človekom, na resničen način, v mesu in krvi. Na vsako trpljenje se razliva tolažba Božje ljubezni, ki pomaga vziti zvezdi upanja (prim. okrožnica Rešeni v upanju, 39). Vam, dragi bratje in sestre, ponavljam to sporočilo, zato da boste o njem pričevali s svojim trpljenjem, življenjem in vero. /dalje več kot golo dejanje, iz katerega nastane in se izvaja zakon. Pravičnost vsebuje priznanje dostojanstva vsaki osebi, ta pa je brez verske svobode, kakor je zagotovljena in živeta v njenem bistvu, okrnjena in prizadeta, prepuščena je nevarnosti prevlade idolov ter relativnih koristi, ki tako postanejo absolutne. Vse to izpostavlja družbo nevarnosti političnih in ideoloških totalitarizmov, ki pretirano poudarjajo družbeno oblast, medtem ko svobodo vesti, misli in vere omejujejo in zatirajo kot možne tekmice. Dialog med družbenimi in verskimi ustanovami 9. Dediščina načel in vrednot, ki jih izraža pristna vernost, jeza narode in njihov etos bogastvo. Dediščina neposredno nagovarja vest in razum moških in žensk, spominja na nujnost moralnega spreobrnjenja, spodbuja k prizadevanju za krepostno življenje in BenediktXVI. je sprejel vabilo italijanskega Severovzhoda in se bo v soboto in nedeljo, 7. in 8. maja letos, s pastirskim obiskom v Ogleju in Benetkah srečal z verniki naših škofij ter bližnjih Cerkva na Slovenskem in Avstrijskem. Kot Petrov naslednik bo potrdil v veri ljudi, ki živimo na območju, kamor je veselo oznanilo prinesel evangelist Marko. Oglej namreč predstavlja zibelko krščanstva za 53 škofij iz srednjeevropskega prostora. Verniki naših škofij so mu za ta dar hvaležni, njihovi predstojniki - duhovniki in laiki -pa z organizacijskega vidika že dalj časa mrzlično pripravljajo dogodek, ki bo javno predstavljen javnosti 10. februarja v kraju Zelarino v beneški pokrajini. Za zdaj še provizorični program predvideva, da bo papež z letalom pristal v Ronkah 7. maja ob 16. uri, ob 17. uri naj bi z avtomobilom prispel v Oglej, kjer bo po krajšem pozdravu stopil v patriarhalno baziliko in se udeležil zasedanja v pripravi na drugo oglejsko zborovanje, ki bo potekalo naslednje leto. Ob 18. uri naj bi s helikopterjem poletel do Benetk, kjer bo ob 19. uri stopil v baziliko sv. Marka. Osrednji dogodek bo v nedeljo, 8. maja, ko bo v parku San Giuliano v Mestrah ob 10. uri potekalo slovesno bogoslužje za vse Cerkve Severovzhoda. Ob 12. uri bo molitev Regina Coeli, nato se bo sveti oče vrnil v Benetke v sprevodu po Canal Grande. V baziliki sv. Marka bo ob 16.45 vodil cerkveni zbor ob koncu pastirskega obiska v beneški škofiji. Ob 17.45 bo dospel do bazilike Zdravja, kjer se bo srečal s predstavniki iz sveta kulture, umetnosti in gospodarstva. Nato bo blagoslovil dokončana restavratorska dela v capeli Svete Trojice in uradno odprl približevanje drugemu v ljubezni, v znamenju bratstva ter članstva v veliki človeški družini. V spoštovanju pozi tivne laičnosti državnih ustanov je treba vedno priznavati družbeno razsežnost vere. V ta namen je za celosten razvoj osebe in harmoničnost družbe temeljnega pomena zdrav dialog med družbenimi in verskimi ustanovami. Živeti v ljubezni in resnici 10. Vglobaliziranem svetu, za katerega sta značilni multikulturnost in multikonfesionalnost, so lahko velika verstva pomemben dejavnik edinosti in miru za človeško družino. Na podlagi njim lastnih verskih prepričanj in razumnega iskanja skupnega dobrega so njihovi pripadniki poklicani, da odgovorno delujejo na področju verske svobode. Ko smo v različnih verskih kulturah odstranili vse tisto, kar je v nasprotju z dostojanstvom moških in žen- prenovljeno knjižnico Studium Generale Marcianum. Okrog 19. ure ga bodo prepeljali na letališče Marco Polo, kjer se bo poslovil. Organizatorji že sedaj opozarjajo vernike, naj se za svečano bogoslužje 8. maja v Mestrah prijavijo v lastni škofiji in pa na priložnostni spletni strani www. ilpapaanordest. it, ki bo operativna od 10. februarja dalje s svežimi novicami, podatki, multimedijskimi vsebinami in potrebnimi informacijami. Prijava je seveda zastonjska, zainteresiranim pa bo omogočila, da bodo v tednih pred dogodkom dvignili listek za vstop na prizorišče svete maše. Logotip papeževega obiska (na sliki) pa povzema dva mozaika iz beneške bazilike sv. Marka: v prvem sv. Peter podeljuje evangelij, v drugem pa sv. Marko sprejema ta dragoceni dar. Gesto poudarja še ena simbolična podoba, oglejski križ, znamenje občestva med Cerkvami Severovzhoda. Napis "potrdi našo vero" obuja specifično poslanstvo Petrovega naslednika, ki je hkrati osnovni razlog prihoda Benedikta XVI. med nas. Moto "Peter na Markovi zemlji" pa spominja, da sveti oče prihaja v kraje, ki jih je evangeliziral apostol Marko, da bi zopet poudaril sodobnost Kristusa tudi v današnjem času. Škofje so tudi jasno poudarili, da za papežev obisk ne bodo spraševali javnih podpor; so pa pozvali krajevne Cerkve, naj posvetijo nabrano miloščino v eni izmed februarskih nedelj v ta namen. Kdor želi, lahko odda svoj prispevek v župniji oz. na poštni tekoči račun št. 7027683 ali z bančnim nakazilom na t. r. št. 15193, naslovljenim na Regione Ecclesiastica Triveneto (Banca Prossima, IBAN: IT 541 0335 9016 0010 0000 0151 93; namen: Offerta visita Papa). / DD s k, je treba poskrbeti za bogastvo tega, kar je pozitivno za dmžbeno sožitje. Družbeni prostor, ki ga mednarodna skupnost daje na voljo verstvom in njihovemu predlogu za "lepo življenje", je ugoden za večjo uveljavitev resnice in dobrega, prav tako za soglasje v moralnih zadevah, kar je temeljnega pomena za pravično in mirno sožitje. Voditelji velikih verstev so glede na svoj položaj, vpliv in avtoriteto v svojih skupnostih prvi poklicani k medsebojnemu spoštovanju in dialogu. Kristjani pa so zaradi vere v Boga, Očeta Gospoda Jezusa Kristusa, poklicani živeti kot bratje, ki se srečujejo v Cerkvi in sodelujejo pri graditvi sveta, v katerem osebe in narodi "ne bodo storili nič hudega, nič pogubnega ..., kajti dežela bo polna spoznanja Gospodovega, kakor vode pokrivajo morsko globino" (Iz 11,9). Vi sprašujete, duhovnik odgovarja Andrej Vončina ■ m m K nedeljski maši skušam A -— - hoditi redno in tudi JMj v■ I pa vseeno rad vedel, zakaj ne zmorem večkrat k obhajilu. Po eni strani se mi zdi, da nekateri prelahko hodijo k obhajilu, zase pa lahko trdim, da se premalokrat odločim. Kaj je narobe s tem? To je vprašanje, s katerim se kar velikokrat srečujem, čeprav bolj posredno kot neposredno. Še vedno lahko opazimo posledice janzenizma oz. še bolj moralnega rigorizma, ki je bil zelo prisoten v naši Cerkvi v preteklosti. Po tej miselnosti se je zelo strogo pojmovalo zlasti prakso prejemanja zakramenta spovedi in svetega obhajila. Gotovo iz tega v veliki meri izhaja takšno pojmovanje, da Bog zahteva popolnega človeka in ga lahko nekdo prejme samo, če je res pravi. Takoj lahko opazimo, da to ni pravilen pogled na človeka. Potem bi se tudi mi duhovniki ne smeli vsak dan obhajati pri maši, ko vendar vemo, da smo prav tako grešniki. Seveda si je treba prizadevati za to, da smo čim boljši, ampak ne na tak način. Vera je odnos z Bogom, višek tega odnosa z Bogom pa je prav sveta maša - tam se srečam s seboj in z Bogom, pa tudi z brati in sestrami. Posebno pa bi poudaril zdravilno razsežnost evharistije. Ker je v tistem koščku kruha resnično prisoten, tudi še danes na enak način deluje kot v času svojega zemeljskega življenja in ozdravlja vse naše rane in bolezni. Če sem se mu pri sveti maši resnično predal in mu povedal vse, kar sem zgrešil, kar me teži in muči, pa tudi, kar me veseli, mu odprem vrata svoje notranjosti, svoje intime - on pride k meni in v meni deluje (Raz 3,20). Najprej me mora k maši pripeljati iskrena in goreča želja po tem, da bi tam srečal Gospoda (tudi želja po skupnosti, a o tej razsežnosti bomo najbrž še imeli priložnost spregovoriti). Na ta način sem notranje pripravljen prisluhniti in se mu predati. Vsaka maša nas namreč sama od sebe pelje, če se ji predamo. Najprej obžalujemo grehe, potem pri glavni mašni prošnji tudi mi Bogu izrazimo svojo prošnjo (za to naj bi bilo nekaj tišine po "molimo"), nato prisluhnemo Božji besedi (velikokrat slišimo tu prav tisto, kar potrebujemo vdanem trenutku), potem pri prinašanju darov kruha in vina tudi mi damo na oltar "vse, kar smo in kar imamo". Nato se zgodi vrhunec: vse, kar smo Bogu prinesli, se skupaj s kruhom in vinom spremeni in izpopolni, ozdravi. Takšno torej nazadnje dobimo nazaj pri obhajilu, to pa nam prinese sam vstali Kristus v svojem telesu. Kakor je rekel p. Gostečnik, je zelo pomenljivo, da reče duhovnik: "Kristusovo telo". V tem času, ko je človekovo telo tako zlomljeno, ranjeno in zlorabi jano, prihaja Odrešenik k nam prav po svojem telesu. Seveda se je težko odpovedati svojemu ponosu in se odpreti, toda tu nimamo izbire. Če to storimo, gremo od tam ozdravljeni, pravzaprav odrešeni. Tako smo notranje svobodni in veseli, maša pa se nadaljuje v našem vsakdanjem življenju. Poslanica papeža Benedikta XVI. ob svetovnem dnevu miru Verska svoboda - pot do miru (5) 7/8 MAGGIO 2011 BENEDETTO XVI NEL NORDEST Kristi ani in družba 10. februarja 2011 Vodstvene spremembe na sedežu mariborske nadškofije Msgr. dr. Marjan Turnšek je novi redni mariborski nadškof metropolit Svetovni dan bolnikov Svetovni dan bolnikov spodbuja širšo javnost, da razvija čut za bolne in trpeče in vse, ki so v stiskah, ob spodobnem razumevanju zdravja v antropološkem in teološkem smislu pa spodbuja tudi promocijo zdravja. Iskanje telesnega, duševnega, duhovnega in socialnega blagostanja je danes temelj celostnega zdravljenja in iskanja ustreznega zdravljenja in pomoči. V ta proces vstopajo posamezni strokovnjaki s področja medicine, psihologije, antropologije, duhovne in socialne pomoči. V tem procesu svojo vlogo prepoznavajo tudi strokovnjaki za duhovnost, kamor sodijo tudi bolniški duhovniki. Svetovni dan bolnikov je priložnost, da v ši- rokem krogu iščemo možnosti in načine medsebojnega sodelovanja in ustrezne pomoči v procesu celostnega zdravljenja in spremljanja bolnikov, njihovih svojcev in ne nazadnje tudi v iskanju pomoči, ki jo potrebujemo vsi, ki so aktivni subjekti pri zdravljenju bolnikov. Pastoralno leto krščanske dobrodelnosti in solidarnosti v Cerkvi na Slovenskem predstavlja velik izziv in odgovornost za posameznika in celotno družbo. Di. Jože Štupnlkai ravnatelj Medškohjskega odbora za pastoralo zdravja pri SŠK Komentar 'od spodaj' Ce vse gledaš 'iz ljudstva'/ ni nič smešno! Hvaležna sem, da imam tudi letos možnost povedati, kaj in kako vidimo in gledamo na razgibano družbeno življenje mi tam spodaj. Moji komentarji nikoli niso strokovne razlage dogajanja, temveč se trudim, da bi bila 'glas ljudstva'. Tako pač je. Vsak naj bi govoril in delal svojemu stanu primerno. Ja, če bi se to v polnosti uresničilo, ne bi bilo tem za komentiranje, vsaj negativnih ne. In prav zaradi tega sem si obljubila, da bom letos poizkušala dogodke in stanje gledati s pozitivne strani. Iz srca želim to sebi in tudi vam. Morda me je k temu vzpodbudila tudi knjižica Duhovitost duhovnih, pa ne da bi hotela delati reklamo, le priporočam vam jo v branje, saj si je tudi avtor knjižice menih Dorotej na samem začetku izposodil besede psalmista, ki pravi: "Ta, ki prestoluje v nebesih, se sme- je". In mislim, da se ima ob teh naših zemeljskih zdrahah za kaj smejati. Ko sem že pri menihih, ne morem mimo 'klavzure'. Vse svoje življenje sem mislila, da je klavzura v domeni menihov in cerkvenih mož. Pa glej ga zlomka. Pri nas že vrabčki čivkajo, da je Cerkev ločena od države, pa se vse leve in desne stranke zapirajo v svoje klavzure, da se v miru kregajo. Ob klavzuri stranke največjega smo videli novinarje, ki so pred vrati čakali, da se bo pokadil bel dim, morda celo poletel bel golobček, naslednji dan pa smo v časopisih brali: "Tresla se je gora, rodila se je miš". Ja, če vse skupaj gledaš 'iz ljudstva', ni nič smešno. Za podjetja še vedno velja stanje, ki bi ga lahko poimenovali "slovenski gospodarski cuna-mi", danes je, jutri propade. In s seboj odnese vse, kar diši po denarju, za sabo pa pusti razžaljene in ponižane delavce. Najbolj tragikomično ob vsem pa je, da verodostojni član vlade modruje, da je potrebno umiriti strasti in sprejeti prioritetne sklepe, ki bodo ljudem vrnili zaupanje. Sprašujem se, komu so te besede namenjene? Če bi to rekli mi 'tam spodaj', prav, toda če to reče človek, ki je prisegel, da bo delal v korist države in njenih državljanov, je sprenevedanje. Osebno mislim, da bi bil najboljši recept za umiritev strasti in sprejetje prioritetnih sklepov edino to, da bi vsem v hiši, kjer so celo kipi na pročelju nagi in bosi (mimogrede: menda ponazarjajo varno pot v prihodnost, srečo, blaginjo in mir), vsaj za tri mesece zamrznili plačo. Morda bi bila to edina streznitev in vsaj malo čutenja z ljudmi, ki se jim to dogaja po naših podjetjih. Sem sicer prepričana, da jim ne bo potrebno potrkati na vrata Karitas, ker so njihovi prihranki na varnem, upam pa, da se bodo naveličali zastonjskih prepirov in čvekanja ter ugotovili, kaj so prave prioritete. Do vsega tega čvekanja smo zelo tolerantni tudi katoličani. Ob svojem molku se zgovarjamo, da se ne da nič narediti, ker so itak vsi enaki, pokvarjeni, nesposobni in skrbijo le zase. Sedaj pa bomo obzirno tiho, ker bomo, če bomo slučajno povzdignili glas, dobili kot bumerang nazaj, da tudi sami nismo nič boljši. Seveda imam v mislih Mariborski sindrom. Osebno menim, da ni problem v tem, da je zmanjkalo denarja, končno to je v današnji gospodarski situaciji klasika, problem vidim v tem, da so ljudje, ki bi po svojem stanu morali skrbeti za duhovno rast, videli prioriteto svojega poslanstva v gospodarski in finančni rasti in so se šli, namesto skrbi za misijone doma in po svetu, misijo nemogoče. Kakorkoli se bo vse skupaj končalo, bi nedvomno tudi v tem primeru veljale besede psalmista, ki pravi, da se tisti, ki je na nebeškem prestolu, smeje. Nedvomno je vesel, saj ve, da je mesto Cerkve v cerkvi in ne v pustolovskem parku. In vsaka pustolovščina nekaj stane. Žal, tudi ta. Pa vse dobro vam želim! Jožica Učen Kratke Škofijska gimnazija Vipava na Evrošoli v Strasbourgu Dijakom 4. a oddelka Škofijske gimnazije Vipava (ŠGV) je v letošnjem šolskem letu v tekmovanju Evrošola uspelo dobiti “vstopnico” za aktivno delo na zasedanju Evropskega parlamenta mladih v Strasbourgu 27. januarja 2011. Dijakom slovenskih šol je na voljo več različnih možnosti za obisk omenjene ustanove in ena od njih je tudi dobra uvrstitev na spletnem kvizu Evrošola ali zmaga na tekmovanju v simulaciji Evropskega parlamenta. Oba projekta podpira Informacijska pisarna Evropskega parlamenta za Slovenijo, simulacijo pa v glavnem oblikuje Klub evropskih študentov. Dijakom ŠGV se je uspelo v Evropski parlament 'prebiti' skozi tekmovanje v simulaciji, saj so mladi najprej dosegli prvo mesto na regijski simulaciji v Novi Gorici, nato pa so zmagali še na državnem tekmovanju. Simulacija zasedanja Evropskega parlamenta od udeležencev zahteva, da se vsebinsko poglobijo v aktualno evropsko tematiko (tema je podana vnaprej) ter poiščejo utemeljitve za in proti določenim predlogom, od njih pa se pričakuje, da so pripravljeni oblikovati in sprejeti kompromisni predlog. Dijaki tekmujejo kot skupina (razred), kar pomeni, da si morajo vloge med seboj čim bolj enakovredno razdeliti, ocenjevalce pa poleg vsebine zanima tudi kultura komuniciranja posamezne skupine. Državno tekmovanje je potekalo v dvorani Državnega sveta Republike Slovenije 16. decembra 2010. Evropski parlament so obiskali 27. januarja, kjer so se srečali s skupinami dijakov iz Belgije, Bolgarije, Nemčije, Estonije, Grčije, Španije, Francije, Italije, Cipra, Luksemburga, Nizozemske, Avstrije, Portugalske, Romunije, Slovaške, Finske, Švedske in Velike Britanije (Škotske). Dopoldne so dijaki preživeli ob medsebojnem spoznavanju, prisluhnili pa so tudi predstavitvam drugih evropskih šol in zastavljali vprašanja predstavnikom EU o aktualnih temah. Popoldne so mladi po skupinah razpravljali o aktualni evropski problematiki (razdeljeni so bili v šest večnacionalnih skupin), stališča svojih skupin pa so nato predstavili na parlamentarnem zasedanju. Tekmovali so tudi v Evrokvizu, kjer so odgovarjali na 17 vprašanj o EU, pri čemer so bila vprašanja zastavljena v sedemnajstih različnih jezikih. Ekipe so bile sestavljene iz predstavnikov štirih različnih držav. Izmed štirih ekip, ki so se uvrstile v finale, je bil v dveh tudi predstavnik ŠGV. Zmagala je skupina, ki so jo sestavljali predstavniki Španije, Grčije, Nemčije in Slovenije. Za vipavsko gimnazijo je pomemben del dogajanja predstavljalo tudi neformalno druženje s skupino škotskih dijakov, ki so bili nastanjeni v istem hostlu, saj so se v večernih urah seznanili tudi z osnovami škotskega plesa. Ob slovesu so ugotavljali, da so se kljub različnosti lahko pogovarjali in dogovorili o skupnih stališčih. Peterle je zajtrkoval z Obamo in se srečal z Bidenom Lojze Peterle seje vVVashingtonu v ZDA udeležil 59. molilnega zajtrka, na katerem je bil glavni govornik Barack Obama, predsednik ZDA. Peterle se je ob tem srečal z Josephom Bidenom, podpredsednikom ZDA; z Dordem Ivanovom, predsednikom Makedonije; z Goranom Jandrokovičem, hrvaškim ministrom za zunanje zadeve; z Mihailom Kasjanovom, nekdanjim ruskim predsednikom vlade; z več ameriškimi senatorji in drugimi državniki. “Obama je tako mene kot druge udeležence iz več kot 140 držav presenetil z osebno izpovedjo vere in pojasnil, zakaj vsak dan moli”, je povedal Peterle in dodal, da Obama sodeluje z različnimi molilnimi skupinami. Na enem od mednarodnih srečanj ob tem zajtrku pa so lahko pozdravili nepričakovan in spravni nastop dveh politikov s Kosova: Ahmeda Shalaja, ministra za finance, in Slobodana Petroviča, srbskega poslanca v kosovskem parlamentu. “Bila sta resnično pričevalska in vzbudila upanje, daje na Kosovu sožitje mogoče”,je povedal Peterle. ABC katekizem za mlade - Youcat Kot piše Radio Ognjišče na svoji spletni strani, je dunajski nadškof kard. Christoph Schonborn pred časom predlagal, da bi ob svetovnem dnevu mladih, ki bo avgusta v Madridu, izdali Katekizem katoliške Cerkve za mlade. Papež je to zamisel sprejel in mu zaupal njegovo pripravo. Že v prihodnjih mesecih naj bi izšel prirejen katekizem, ki bo skušal mladim v njim razumljivem jeziku predstaviti osnove krščanskega življenja v katoliški Cerkvi. Katekizem za mlade bo predvidoma izšel v trinajstih jezikih, tudi v slovenščini; med drugim ga bodo dobili vsi udeleženci svetovnega dneva mladih v Madridu. Nekakšen ABC priročnik katoliškega verovanja za mlade je dobil ime “Youcat" po angleškem skrajšanem naslovu Youth Catechism. Na približno 300 straneh bo predstavil verske resnice, zakramente, človekovo povezanost s Kristusom ter moralno in molitveno življenje kristjana. Pripravila gaje skupina teologov, mladinskih katehetov in mladih z nemškega govornega področja, uradno naj bi ga predvidoma predstavili prve dni aprila. Besedilo je pregledala in odobrila Kongregacija za nauk vere, uvod vanj pa je napisal papež Benedikt XVI. m=*i Msgr. Marjan Turnšek Papež Benedikt XVI. je v četrtek, 3. februarja 2011, sprejel odpoved službi dosedanjega nadškofa metropolita msgr. dr. Franca Krambergerja in na njegovo mesto imenoval dosedanjega mariborskega nadškofa pomočnika msgr. dr. Marjana Turnška. Nadškof Kramberger je papeža Benedikta XVI. prosil za razrešitev službe mariborskega nadškofa metropolita. Sveti oče je njegovo odpoved sprejel ter ga razrešil vodstva nadškofije in metropolije. V skladu s kan. 409 § 1 Zakoniku cerkvenega prava je mariborski nadškof pomočnik dr. Turnšek s 3. februarjem postal novi redni mariborski nadškof metropolit. Msgr. Turnšek je 8. škof (2. nadškof) ordinarij na mariborskem škofijskem sedežu in 61. v vrsti lavantinskih škofov. Za nadškofa koadjutorja v Mariboru je bil imenovan 28. novembra 2009. Msgr. dr. Turnšek se je rodil 25. julija 1955 v Celju. Leta 1974 je maturiral na Celjski gimnaziji in se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani, kjer je leta 1981 diplomiral in bil tudi posvečen v duhovnika. Nato je štiri leta služboval kot kaplan v župniji Sv. Martina v Velenju. Podiplomski študij je nadaljeval na Papeški univerzi Gregori-ana v Rimu. Magisterij je dosegel leta 1987, doktorat pa 1990. V tem času je na Vatikanski šoli za bibliotekarstvo diplomiral tudi iz bibliotekarst-va. Od leta 1990 naprej je kot znanstveni sodelavec na Kongregaciji za zadeve svetnikov sodeloval pri pripravi beatifikacije Antona Martina Slomška (1999). Od leta 1993 je član združenja Evropska družba za katoliško teologijo, bil pa je tudi član tajništva sinode (plenarnega zbora) Cerkve na Slovenskem pri Slovenski škofovski konferenci (1997-2001). Leta 1994 je bil imenovan za rektorja Bogoslovnega semenišča v Mariboru, leta 1999 pa za kanonika tamkajšnjega stolnega kapitlja in za papeževega prelata. Od leta 1990 do 2010 je z rednimi in izbirnimi predavanji, vajami in seminarji s področja sistematične (dogmatične) teologije poučeval na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani na enoti v Mariboru in Ljubljani. Sodeloval |e pri nastajanju in izvajanju Sole za animatorje, ki je razširjena po vsej Sloveniji, in pri nastajanju učbenikov za predmet Vera in kultura na katoliških gimnazijah. Med letoma 1993-2003 je bil glavni urednik Slomškovega lista, ki ga izdaja postu-latura postopka za Slomškovo kanonizacijo s sedežem v Rimu. V okviru mariborske škofije je bil od leta 1992 do 2005 odgovoren za založniško dejavnost pri Slomškovi založbi. Pogosto je sodeloval v radijskih in televizijskih oddajah. Papež Benedikt XVI. ga je 7. aprila 2006 imenoval za prvega ordinarija murskosoboške škofije. Škofovsko posvečenje je prejel v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Murski Soboti 25. junija 2006. Kot član Slovenske škofovske konference je odgovoren za Slovensko komisijo za karitativno dejavnost, Medškofi-jsko komisijo za duhovne poklice, Slovensko Karitas in Komisijo Pravičnost in mir. Na mednarodni ravni je delegat SŠK v Komisiji škofovskih konferenc Evropske unije. Kratke Na Valentinovo v Štmaver! Praznovanje sv. Valentina je v Štmavru že dolgoletna tradicija, ki v vasico pod vznožjem Sabotina privablja male in velike. Že tretje leto bo praznik trajal kar cel vikend in bo v ogrevanem šotoru. V četrtek, 17. februarja, bo ob 20.30 na vrsti kulturni program, med katerim bodo nastopili domači moški pevski zbor, igralke citer Nada Cej, Cvetka Ipavec in Sonja Bratina, pevka Darinka Drašček, plesna skupina Ajda in Lili Kovačič s harmoniko. Na večeru bodo odprli razstavo Naša mama kuha kafe, v kateri Zdravko Gruden razstavlja različne vzorce kavnih mlinčkov in pripomočke za praženje in kuhanje kave. Predstavil jo bo predsednik Turističnega društva Solkan Branko Belingar. V petek bo ob 20.30 na vrsti tekmovanje v briškoli, nato bomo lahko prisluhnili zvokom rock glasbe z goriško skupino Radiovvave in ajdovsko skupino Antioksidanti. V soboto bodo ob 18.00 nastopili različni otroški pevski zbori, sledil bo ples z ansamblom Arena. V nedeljo se bo veselo vzdušje začelo že dopoldne, saj bodo kioski odprti že ob 10.00. Ob 14.30 bo slovesna sveta maša, nato pa ples z ansamblom Brjar. Štmavrci tudi tokrat vabijo vse na jedi z žara in žlahtno kapljico, posebej pa priporočajo domače štruklje, brez katerih si Valentinovega nikakor ne predstavljajo. Skupina Prihodnost je pripravila literarno srečanje v galeriji Ars Skupina Prihodnost je v sredo, 26. januarja, v galeriji Ars organizirala srečanje z literatom, profesorjem francoske književnosti in novinarjem Alešem Bergerjem. Med pogovorom, ki ga je vodila Ivana Paljk, so mladi spoznali večkrat nagrajenega prevajalca, po zaslugi katerega so lahko tudi v slovenskem jeziku zaživeli nekateri pomembni francoski avtorji, kot je Prevert, pa tudi drugih narodnosti, kot npr. Garcia Lorca in Beckett. Prof. Bergerje mladim orisal delovanje prevajalca: to je večinoma samotna in zahtevna dejavnost, ki pa daje velika zadoščenja ob javni predstavitvi dela, še posebej takrat, ko gre za v slovenščino še neprevedene avtorje. Ob prevajanju zahtevnejših del oziroma zelo karakteriziranih pesnikov doživlja tudi sama materinščina preizkuse, kajti potrebno je, da se v njej najdeta pravi slog in pravi način izražanja; jezik se ob tem “brusi” in na novo lesketa. Ob vprašanju, ali je danes še prostor za mlade, ki bi želeli ubrati prevajalsko pot, je Berger omenil dejstvo, da seje tudi zaradi Evropskega parlamenta v zadnjih časih močno razširila potreba po tolmačenju, zelo napornem vzporednem prevajanju, ki pa nima z literaturo nobenega opravka. Dokler bodo obstajale nacionalne književnosti, bo vedno tudi povpraševanje po dobrih prevajalcih. Mladi prevajalci naj iščejo avtorje, ki jih bodo z veseljem obravnavali in ki jim bodo nudili zadoščenje nad opravljenim delom: honorar namreč ni vedno pravilna motivacija. Glede možnosti objave je dejal, da sta v Sloveniji najbolj razvejena sektorja mladinske in otroške literature; država dobro podpira tisk in tudi knjižnice veliko odkupujejo. Glede prihodnjih tem slovenske literature je Berger namignil na problematiko krize kapitalizma in pogoltnosti posameznikov ali delov družbe. Večer se je končal s prijaznim kramljanjem ob žlahtni kapljici. / Skupina Prihodnost KC Lojze Bratuž vabi na koncert Perpetuum Jazzile V četrtek, 3. marca, bo v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici nastopila znana slovenska skupina Perpetuum Jazzile, katere umetniški vodja je Tomaž Kozlevčar. Za ta veliki in pričakovani dogodek z naslovom Vokalna ekstaza je že stekla predprodaja vstopnic, in sicer na tel. št. 0481 531445 ali po e-mailu info@kclbratuz. org. Vokalna skupina Perpetuum Jazzile je največja slovenska pop in jazz vokalna zasedba. Letos bo dopolnila že 27. leto ustvarjanja. Njen repertoar predstavlja privlačen izbor vokalne jazzovske in popularne glasbe. Večinoma a cappella, občasno tudi s spremljavo vrhunskih jazz instrumentalistov, se razteza od brazilske bossa nove, svvinga, close harmony stila vse do funka, gospela in popa. Poslušalcu ponuja splet vokalnih jazzovskih harmonij in izrednih ritmov, dotakne pa se jih tudi z odličnimi solisti, sproščenostjo in mladostnim žarom. Glasba, ki jo skupina najbolje predstavlja na svojem zadnjem albumu Africa, poslušalca neizogibno napolni z vokalno ekstazo. Album je bil v prvem tednu februarja 2010 po meritvi radia Val 202 in revije Stop najbolje prodajani CD album v Sloveniji, naslovna skladba pa je v živi izvedbi v letu 2009 poskrbela za izjemen mednarodni preboj skupine in je absolutni rekorder po gledanosti slovenskih videov na spletu. Predstavitev knjige Un onomasticidio di Stato Inštitut za družbeno in versko zgodovino v Gorici in založba Mladika v sodelovanju z mestno državno knjižnico in Inštitutom za srednjeevropska kulturna srečanja vabita na predstavitev knjige Mira Tassa Un onomasticidio di Stato. V dvorani Della Torre (Fundacija Carigo) v Gosposki ulici bodo na predstavitvi v četrtek, 17. februarja, ob 17.30 ob prisotnosti avtorja sodelovali Liliana Ferrari, Pavle Merku', Boris Pahor in Marina Rossi. Stališče goriškega tajništva SSk in goriške sekcije SSk Slovenski rajonski sveti ne smejo biti spremenjeni Vtem tednu sta zasedala goriška sekcija in goriško pokrajinsko tajništvo stranke Slovenska skupnost. Na obeh sestankih je bila skupna točka zakon 29, ki ga je deželni svet Furlanije Julijske krajine odobril v sredo, 2. januarja 2011, in zadeva nujna določila na področju občinskih rajonskih svetov. V goriški pokrajini se ta tematika tiče izključno rajonskih svetov občine Gorica, ker ima status glavnega mesta pokrajine, čeprav ne presega 50.000 prebivalcev. S tem zakonom se je dežela FJk poslužila avtonomije ter zakonsko omogočila ohranitev rajon- skih svetov, kajti na državni ravni jih je državni zakon ukinil. To potezo sta goriška sekcija SSk in pokrajinsko tajništvo ocenila pozitivno. Razlogov za ohranitev rajonskih svetov je sicer več. Za Slovence pa predstavljajo pomemben dejavnik soudeležbe pri upravljanju lastnega ozemlja in pri zagovarjanju jezikovnih pravic. Obenem jih lahko tudi povežemo z zgodovinskim dejstvom, da so nekateri sedanji goriški rajonski sveti bili v času Avstro-Ogrske samostojne občine (Štandrež in Podgora). Goriško pokrajinsko tajništvo in goriška sekcija SSk sta pri tem naglasila nekaj kritičnih pogle- dov, ki zadevajo pogoje za ohranitev rajonskega sveta. Najbolj problematičen je člen, po katerem je za ustanovitev oz. ohranitev rajonskega sveta potrebnih najmanj 10.000 prebivalcev. To pomeni, da jih Gorica ne bo mogla imeti več kot štiri. Kaj se bo torej zgodilo? Na obeh sejah so poudarili dejstvo, da deželni zakon ne omenja zaščitnega zakona 38/01. Ta ima kar nekaj določil, ki zadevajo omenjeno tematiko. Še najbolj je pri tem pomemben 21. člen o zaščiti družbenih, gospodarskih in okoljevarstvenih interesov, kjer je določeno, da "na območju, ki ga določa 4. člen, morajo upravna ureditev, raba teritorija, gospodarsko, družbeno in urbanistično načrtovanje ter njihovo izvajanje tudi v primeru razlaščanj težiti k zaščiti zgodovinsko-kulturnih Prejeli smo Brez strahu bodimo Slovenci! V nedeljo, 24. oktobra 2010, smo člani PD Podgora in vsa župnijska skupnost slovesno sprejeli novega stalnega župnika, ki je prišel živet k nam vPodgoroin upravljat samo našo vas. Danes, po treh mesecih župnikovanja, je g. Josip Caha 'prepešačil' Podgoro 'na dolgo in široko' in ponesel Božji blagoslov v skoraj vse vaške hiše. Redno obiskuje ostarele in bolnike, približno 25 oseb, ter jim deli zakrament sprave in evharistije. Žal je postal tarča italijanskega fašista, ki ga napada po italijanskem tisku, češ da se pri naši dvojezični maši sliši preveč slovenščine. Na časopisu je bilo to pisano isti dan, ko je predsednik suverene republike Slovenije bil častno sprejet na Kvirinalu, kjer se je doneče razlegala naša slovenska himna. Vsi, ki nas to zanima, smo slišali, kako je italijanski predsednik Giorgio Napoli-tano rekel, da je v Italiji slovenska manjšina najpomembnejša manjšina v Italiji. Vemo pa, da nas južnotirolska manjšina presega; pri tem ne mislim seveda na številčnost, ampak na narodni ponos. Da bi dosegli dlje, so nekoč razstreljevali električne daljnovode in tako tudi s tem dosegli, da imajo svojo avtonomno deželo. Jaz sem miroljubna, zato še zdaleč ne svetujem takih nasilnih dejanj. Ko me je že prejšnji mesec ista oseba napadla vtisku, sem to zavestno prezrla, sedaj pa se obračam na vse tukajšnje Slovence, naj se vsi idealno združimo in pokažemo našo prisotnost, s tem da svobodno govorimo naš sladki materni jeziknesamo doma med štirimi zidovi, ampak v javnosti, brez strahu in sramu, kot se večkrat dogaja. To se sicer navadno ne dogaja med mladimi, temveč bolj pogosto med starejšimi, kot sem jaz, ki sem v skoraj sedemdesetletnem življenju že kot otrok pri igri, nato na delu kot prodaj alka v trgovini bila označena kot 'sciava' ali ko sem morala poslušati besede 'nonmestiapar-lar in quella brutta lingua'. Iskreno vam povem, da me najbolj zaboli, ko slišim Slovenke, da govorijo med seboj v italijanščini, ker se jim verjetno zdi to bolj fino. Albina Pintar značilnosti" ter da "za namene, o katerih govori 1. odstavek, in sporazumno z Odborom mora biti v pristojnih posvetovalnih organih zagotovljeno ustrezno predstavništvo slovenske manjšine". Poleg tega 21. člen v svojem 4. odstavku določa, da "za izvajanje tega člena je predviden izdatek v višini največ 1.000 milijonov lir letno, začenši z letom 2001", tako da se občinske uprave za ohranitev ra-jonskih svetov lahko poslužujejo tudi že določene finančne postavke. Na obeh razpravah je prišlo do sklepa, s katerim SSk zahteva, da ohranita goriška občinska uprava in Dežela FJk vse tri rajonske svete Pevma-Štmaver-Oslavje, Podgora in Štandrež, kjer so Slovenci najbolj številčno prisotni. Pri določanju ostalih pa naj prav tako upošteva omenjena zakonska določila za zaščito Slovencev. JČ SD Sončnica V organizaciji Skupnosti družin Sončnica bo Miha Kramli vtorek, 15. februarja, ob 20.30 v dvorani goriškega Doma Franc Močnik (ul. San Giovanni 9) govoril na temo: “Odvisni od?! " Kaj sploh je odvisnost, kaj fizična in psihična zasvojenost, kako ju prepoznamo pri sebi, naših mladih in kateri so najučinkovitejši ukrepi, da se rešimo iz tega začaranega kroga? Kramli je diplomiral iz teologije, opravil podiplomski študij iz družinske dinamike in psihoterapije. Vodi Center za zdravljenje odvisnosti v Novi Gorici. Sodeluje v različnih programih na področju zdravljenja odvisnosti in preventive, vodi delavnice in predava po šolah. r "if.ir 1’ -" j. _ !. ^ NOVI Goriška glas magajo, ker je sposoben najti rešitev svoji težavi: naliti si vodo v kozarec. Postavljanje meja je za otroka koristno le, če so te meje trdne, a ne toge, sicer bi šlo le za disci-pliniranje. Z rastjo otroka je pomembno, da starši postanejo njegovi sogovorniki, da z njimi sklepajo kompromise. Naloga otrok je, da meje preizkušajo, ker tako rastejo, a prevelika neprilagodljivost in nepopustljivost jim pri odraščanju ne pomagata. Nazadnje je poudarila, da je odnos do vsakega otroka različen, ker je vsak otrok osebnost zase. Starši sicer lahko vplivajo nase, lahko tudi spodbujajo drugega, a odziv le tega ni odvisen od staršev, zato gredo včasih otroci po svoje. Predavanje je končala tako, da je še enkrat spomnila starše, naj postavljajo meje tudi sebi, naj skrbijo najprej tudi za svoje potrebe in naj sprejemajo otroke tudi z napakami, ki jih zagrešijo. Bee SD Sončnica / Predavanje Julije Pelc v Močnikovem domu Starši naj postavljajo meje sebi in otrokom vpliva kot same besede. Otroci se učijo iz posnemanja. Pri tem je poudarila potrebe, ki jih vsak ima: moč, svoboda, zabava in ljubezen. Starši morajo poskrbeti najprej za svoj krog potreb. Tudi v tem, na kakšen način znajo poskrbeti zase, dajejo zgled otroku. Otroke je treba učiti, da sledijo sebi in svojim potrebam. Otroci danes ne prepoznajo več želja, ker tudi hrepenenja nimajo več. Pomembno je, da starši ne delajo stvari namesto otrok, ampak da jih naučijo razmišljati, najti rešitve. Primer takega ravnanja je, ko otrok potarna, da je žejen. Če mu starši takoj prinesejo kozarec z vodo, mu s tem ne po- O postavljanju mej otroku in mladostniku je v sredo, 2. februarja, spregovorila Julija Pelc. Predavanja, ki ga je v Močnikovem domu priredila Skupnost družin Sončnica, se je udeležilo veliko število ljudi, tako da je bila dvorana že na prvem letošnjem srečanju nabito polna. Predavateljica je najprej poudarila, da se začenja otrokova vzgoja že v prvih mesecih njegovega življenja, ko ta stopi v varno družinsko okolje. Nekateri otroci nimajo te sreče, da bi se rodili v družini, ki bi jim znala nuditi, kar potrebujejo. Poudarila je, da sta trma in uporništvo del razvojne potrebe posameznika in da mora dobiti otrok priložnost, da sme doma reči svoj ne. Orisala je razvoj otroka v mladostnika: obdobje, v katerem se telo razvija, v katerem razvija tudi kritičen pogled na sebe in okolico, v katerem pride tudi do moralnega razvoja. Kaj je prav in kaj ne, določijo starši že v zgodnjem otroštvu, zato tega ni treba v mladostniškem obdobju ponavljati. Za to obdobje je značilen umik v intimni svet čustev in razpoloženj. Mladostnik spoznava samega sebe in gradi svojo identiteto. Pomembno je, da otroka takrat starši ne pahnejo od sebe s pretirano prodornostjo. Z zapiranjem vrat otrok sporoča, da rabi svoj prostor, postavlja svojo mejo. Postavljanje mej torej ne pomeni samo starševskega postavljanja mej o-trokom, pač pa tudi samim sebi. Z zanimivo vajo je poudarila pomen zgleda staršev, saj ta lahko bolj POGOVOR 1 Lovrenc Peršolja Rajoni so zelo pomembni! V času, ko se javnost sprašuje, kako bo s prihodnostjo rajonskih svetov, je stekel pogovor z Lovrencem Peršoljo, predsednikom rajonskega sveta za Pev-mo, Štmaver in Oslavje. Kako ocenjujete trenutno stanje v rajonu? Delovanje rajona poteka dobro. Redno se srečujemo na sejah, zato da bi govorili o konkretnih problemih in jih takoj reševali. Člani se večinoma redno udeležujejo sej. Denarja pa primanjkuje tudi nam. Pred tremi leti smo imeli na razpolago 11.000 evrov, sedaj pa le 3.500. To je za nas malenkost, ker se s tem denarjem ne da narediti veliko. Prej smo lahko opravljali manjša dela v rajonu: popravila cest ali cevi in samega sedeža; zamenjali smo okna in polkna. Lahko smo podpirali vse, kar se je v rajonu dogajalo. Rajonski svet je bil prisoten, kot prireditelj ali pokrovitelj, pri vseh dejavnostih v vseh treh vaseh: pri pohodih, kulturnih praznikih, koncertih ter praznovanjih sv. Valentina in sv. Ane. Nekoč smo podpirali tudi pustne prireditve in nekaj denarja namenjali pripravi voza. Vsako leto smo pomagali tudi vrtcu in šoli s plačevanjem popravil in z nakupom didaktičnega materiala. Z občinsko upravo imamo dober odnos, tako z županom kot z odborniki in tehniki. Sodelovanje je pozitivno, čeprav je birokracija zelo zapletena in se vleče. Odnosi in obljube pa so pozitivni. Katere načrte imate sedaj? Začeli smo urejati usad v Štmavru pri dveh hišah, ki sta v neposredni bližini cerkve. Civilna zaščita ježe prišla tja, da bi opravila delo. Naredili bodo podporna zidova med hišama, zato da bi zaustavili usad, vode pa bodo speljali po kanalu v spodnji potok. Uredili bodo tudi kilometer ceste ob cerkvi, kjer manjkajo kanali. Pričakujemo denar, namenjen rajonu iz sklada "Teso-retto". Upamo, da se bodo dela, vključena v seznam, lahko čim prej začela. Najbolj nujno je parkirišče pri vrtcu, ker je ta ravno na ovinku in je ob urah, ko starši peljejo tja otroke, zelo nevarno. Urediti je treba tudi ceste, ki so v zelo slabem stanju, predvsem proti Štmavru, kjer niso bile popravljene že petde- set let. Na seznamu sta tudi ureditev in popravilo sedeža vPev-mi, kjer je novo športno igrišče, zato da bi se v stavbi naselila razna društva. Tako bi center lahko zaživel. Nujna so tudi nekatera popravila v vrtcu in šoli. Rajon podpira ovrednotenje turizma v naših krajih, v Brdih in na Sabotinu. Mario Muto pripravlja v prostorih nekdanje vojašnice muzej, ki bo odprt predvidoma marca. Rajon seveda to delo podpira. V Skrij evem in pri Subidi Župnijski zbor Miren na obisku pri rojakih V decembru smo v vašem cenjenem listu prebrali vest, da je mala slovenska skupnost v Škrlj evem po dolgem obdobju, ki je trajalo kar četrt stoletja, spet dočakala sveto mašo v domačem slovenskem jeziku, ki jo je daroval krminski kaplan gospod Mirko Butkovič. Se slove-sneje in vseslovensko pa je bilo v torek, 11.1.20011 pri praznični božični maši, med katero je prepeval župnijski zbor iz Mirna. Po toliko letih je v domači cerkvi spet zadonela slovenska božična pesem. Milozvočne božične melodije so ogrele srca in obudile Vr MA briški kapljici. V prihodnje bo v Škrljevem slovenska sveta maša enkrat mesečno, vsako tretjo sredo ob 18.30 uri. Slovenci na Krminskem se zbirajo pri rednem nedeljskem slovenskem bogoslužju pri Subidi. Krmin je ostal zadnja "trdnjava" slovenstva v zahodnem delu go-riške nadškofije. V Bračanu sta skupaj slovenski vrtec in slovenska osnovna šola za vse Slovence na Krminskem, pri Subidi pa je vsako nedeljo slovenska sveta maša. Duhovna oskrba je zaupana gospodu Mirku Butkoviču, ki je tudi glasbenik in po očetu M trn w davne spomine na čase, ko so tu živeči Slovenci še imeli slovenskega duhovnika, ki jim je v domačem jeziku oznanjal verske resnice in jih učil peti lepe slovenske pesmi. Ob zvokih nežne božične pesmi so se domačini vz-radostili, bili so presrečni, presunjeni in marsikateremu se je orosilo oko. Vsi skupaj domačini in pevci so doživeli zares lep in nepozaben večer. Prisrčno druženje se je po maši nadaljevalo v domači gostilni Sgubin ob petju, zdravicah, prigrizku in rojak iz Mirna. Prav po njegovi zaslugi so se stkale prijateljske vezi med krminskimi Šlovenci in župnijskim zborom iz Mirna, ki ga ob praznikih povabijo, da jim s svojim petjem obogati praznično bogoslužje. Tako je bilo tudi v nedeljo, 23.1.2011. Mirenski pevci so z lepo slovensko božično pesmijo želeli dragim rojakom čim bolj približati skrivnost božične noči. Tudi pri Subidi se je po maši nadaljevalo prisrčno druženje z gostoljubnimi domačini. C. P. Glavni težavi sta usadi v Stma-vru in stanje cest. S katerimi težavami se srečujete pri svojem delu? Težave so v glavnem birokratske. Imamo konkretne predloge, a zaplete se z birokracijo. Problem se lahko zato vleče mesece. Primer je parkirni prostor pri vrtcu; gre za zelo enostavno delo, a se zanj potegujemo že leto in pol. Spremeniti je bilo treba regulacijski načrt, zato se je postopek upočasnil. Dodati je treba, da je pomanjkanje sredstev zelo velik problem. Seznam del je na občini že veliko let, a dela niso bila opravljena prav zaradi tega razloga. Seni spadajo ureditev cest, sedeža in obeh pokopališč. S čim ste pri delu posebno zadovoljni? Zelo sem vesel, da se člani udeležujejo sej, ker pridejo na njih na dan tudi majhni problemi, ki jih skušamo sproti reševati. Vsi člani so aktivni pri delovanju, tako pri raznih opravilih kot na ravni kulture. Odnosi z občino so tudi dobri, saj vedno prisluhne in priskoči na pomoč. Poudaril bi tudi sodelovanje z vaščani. Večkrat nas pokličejo in obvestijo, če je kaj narobe, zato lahko hitro posredujemo. /stran 14 Bee DRUŠTVO JADRO, SKSRD TRZIC, ZDRUŽENJE STARSEV SLOVENSKIH ŠOL ROMJAN s pokroviteljstvom OBČINE TRŽIČ in v sodelovanju s KINOATEUEJEM GORICA vabijo na večer slovenske kulture TAM, KJER SE VODI ZDRUŽUJETA slavnostni govornik župan občine Piran Peter Bossman OPZ OS Romjan - vodi Lucija Lavrenčič Trenutek reke - režija Anja Medved, Nadja Velušček Oktet Starši Ensemble - vodi Silvia Pierotti glasbena spremljava Zulejka Devetak, Angelica Minetto napovedovalca Valentina Sivec, Piero Donnini občinsko gledališče v Tržiču petek, 11. februarja 2011, ob 20. uri v vljudno vabljeni na KONCERT JPC QUARTET Nicola Privato, Jan Sturiale, Marco Privato in Igor Cecchini posebni gost J.Kyle Gregory predstavljena bodo dela iz zgoščenke LIBRA vstop prost Kulturni center Lojze Bratuž sobota, 19. februarja 2011, ob 20. uri 1111; CVEN/J, gorica KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV Koncertna sezona 2010-2011 VOKALNA EKSTA2A Perpetuum jazzile Tomaž Kozlevčar, umetniški vodja Kulturni center Lojze Bratuž četrtek, 3. marca 2011, ob 20.30 predprodaja vstopnic na tel. 0039 0481 531445 info@kclbratuz.org Obvestila Vpisovanje otrok v 1. letnik vrtca in 1. razred osnovne šole za šol. leto 2011-12 poteka na tajništvu večstopenjske šole v Gorici (ul. dei Grabizio št. 38 - tel. 0481531824) od 24.1.2011 do 12.2.2011, in sicer od ponedeljka do petka od 8.30 do 10.30, ob sobotah od 8.30 do 12., ob torkih in sredah pa tudi popoldne od 15. do 17. ure. Fotoklub Skupina 75 prireja 15. t. m. ob 20.30 v Galeriji 75 na Bukovju večer v nizu Odprtih klubskih večerov z avtorjem. Priznani fotograf in profesor tehnike digitalne fotografije na beneški umetnostni akademiji (Accademia di Belle Arti Venezia) Walter Criscuoli bo predaval s pomočjo video projekcije o fotografiji in eksperimentiranju. KD Sabotin prireja od 9. do 11. aprila tridnevni izlet v Rim. Razpoložljivih je še nekaj mest. Informacije 0481 539992 (Nadja). Z Novim glasom v Nemčijo od 14. do 21. junija 2011. Prijava in informacije na upravi NG v Gorici, tel. 0481533177, in na uredništvu v Trstu, tel. 040 365473. Akontacija ob vpisu: 200,00 evrov. Kdor bi želel prejeti program potovanja po elektronski pošti, naj sporoči na naslov mohorjeva@gmail. com. Slovensko planinsko društvo v Gorici prireja ob 100-letnici ustanovitve večdnevni planinsko-turistični izlet v Bolgarijo od 25. junija do 3. julija. Prevoz z avtobusom. Prednost imajo člani društva. Svetovalci za delo bi izobrazili delovno in vestno osebo za upravljanje osebja in spojenih obvez. Potrebna sta znanje slovenščine in raba računalnika. Curriculum na mail: studio@consulenzelavoro. it. Društvo slovenskih upokojencev za Goriško obvešča udeležence srečanja za Valentinovo, da bo v soboto, 12. februarja, odpeljal v Pineto pri Gradežu prvi avtobus s trga Medalje d'oro v Gorici ob 16. uri s postanki pri vagi blizu pevmskega mosta, v Podgori pri športni palači in v Štandrežu. Drugi avtobus pa bo odpeljal iz Štandreža ob 16.20, nato s postanki v Sovodnjah (ob 16.30), na Vrhu, Poljanah, v Doberdobu in Jamljah. Priporoča se točnost. Nadaljuje se akcija za riž otrokom p. Pedra Opeke na Madagaskarju. Vaš dar lahko izročite na banko: MISIJONSKI KROŽEK ROJAN IBAN: IT 22 L 08928 02201 020000086948. Darovi Za Novi glas: Velikonja Marjan, Nemčija 100,00 evrov. RADIO SPAZIO 103 (od 11.2.201 Ido 16.2.2011) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob četrtkih in sobotah, od 21.30 do 22.30. Ob nedeljah od 14.30 do 15.30. Spored: Petek, 11. februarja (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev-Glasba iz studia 2. Nedelja, 13. februarja (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 14. februarja (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba - Zanimivosti doma in posvetu - Obvestila. Torek, 15. februarja (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 16. februarja (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Moje celice Jožka Kraglja II. del - Izbor melodij. KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE ISKRINI SMEM na ustih ^seh NIZ VESELOIGER LJUBITELJSKIH ODROV ISkRiVi smem MA ustih Vseh - Nedelja, 13. februarja 2011, ob 17. uri Kay Cooney ZBEŽI OD ŽENE REŽIJA JOŽE HROVAT Dramski odsek PD Štandrež Niz Veseloiger- VELIKA DVORANA ljubeljskih odrov KULTURNEGA CENTRA LOJZE BRATUŽ M DRUŠTVO ARS vljudno vabi na odprtje razstave VODA IN ZEMLJA predstavili se bodo likovniki Društva Mazzini iz Tržiča razstavljena dela bo predstavil Jurij Paljk Galerija Ars na Travniku 25 v Gorici petek, 18. februarja 2011, ob 18. uri c~ry KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ, KROŽEK ANTON GREGORČIČ, RTV SLOVENIJA, KD ČEDERMAC in KINOATEUE - GORICA vabijo na projekcijo filma po istoimenski povesti Franceta Bevka ČRNI BRATJE scenarij za film sta napisala Marjan Bevk in Marko Bratuš režija Tugo Štiglic Kulturni center Lojze Bratuž petek, 18. februarja 2011, ob 20.30 Knjiga Vasje Klavore odslej tudi v madžarščini Doberdob. Kraško bojišče, 1915-1916 V prostorih Inštituta in muzeja vojaške zgodovine v Budimpešti so 25. januarja predstavili madžarski prevod knjige Doberdob. Kraško bojišče, 1915-1916 Vasje Klavore. Predstavitev avtorjeve četrte knjige o Soški fronti, ki je v izvirniku izšla leta 2007, leto kasneje pa tudi v nemškem jeziku, je priredilo Veleposlaništvo RS v Budimpešti v sodelovanju z madžarskim ministrstvom za obrambo in že omenjenim inštitutom in muzejem vojaške zgodovine. Predstavitve so se poleg avtorja, madžarskega ministra za obrambo Csabe Hendeja in slovenske veleposlanice v Budimpešti Darje Bavdaž Kuret udeležili tudi številni veleposlaniki in vojaški atašeji v Budimpešti, visoki predstavniki madžarskih ministrstev in drugi pomembni gostje. Obrambni minister Hende je v svojem nagovoru povedal, da so se na Soški fronti v prvi sve- tovni vojni skupaj bojevali slovenski, madžarski in vojaki številnih drugih srednjeevropskih narodov, ki jih družita skupna preteklost in prihodnost. Pouda- ril je tudi, da skoraj ni bilo madžarske družine, katere sorodniki ne bi trpeli ali padli v vojnih spopadih na Soški fronti. Avtorju je izrazil hvaležnost za knjigo, ki je pomembna tudi za Madžare in ohranja spomin na padle madžarske junake. Slovenska veleposlanica v Budimpešti, Bavdaž Kuretova, je naglasila pomen knjige, ki govori o skupni slovensko-madžarski zgodovini, zgodovinski povezanosti in prijateljstvu. "Narodi, ki so se pred več kot 90 leti bojevali na Soški fronti, so danes zavezniki, združeni v evropskih in atlantskih povezavah. Sodelovanje in skupne vrednote so Evropi prinesli blagostanje, mir in varnost", je poudarila. Avtor, upokojeni zdravnik in od leta 2004 podpredsednik Državnega zbora RS, ki ga zanimanje za zgodovino in zgodovinopisje spremlja že od otroštva in je že skoraj 20 let hišni avtor Mohorjeve založbe iz Celovca, njegove knjige pa so močno pospešile zanimanje za Soško fronto v Sloveniji in v nemško govorečem prostoru, je izrazil zadovoljstvo, da je knjiga na Madžarskem delež- na velikega zanimanja. Povedal je tudi, da je pomembno, da prihodnje generacije vedo, kaj se je dogajalo v vojnih letih, in dodal, da je knjiga tudi poklon junaštvu madžarskih vojakov, ki so se borili daleč od doma, na neprijaznem, goratem ozemlju. Ob tej priložnosti se je zahvalil vsem, ki so sodelovali pri projektu izdaje knjige v madžarskem prevodu, še posebej prijatelju Gaborju Ovariju z Inštituta in muzeja vojne zgodovine v Budimpešti, ki je z dragocenimi strokovnimi informacijami pomagal že pri nastanku knjige. V knjigi Doberdob. Kraško bojišče, 1915-1916 je Klavora opisal dogodke, ki jih je sprožil podpis tajnega Londonskega sporazuma med Italijo in državami antante 26. aprila 1915. Z njim se je Italija zavezala, da bo vložila vse svoje napore v vojni kot zaveznica Francije, Velike Britanije in Rusije. Dne 23. maja 1915 je po dolgem obotavljanju napovedala vojno Av-stro-Ogrski ter s tem sprožila krute boje na jugozahodnem bojišču. Knjiga, ki bo zdaj tudi madžarskim bralcem razširila znanje o vojnem dogajanju ob Soči, kjer je trpelo in umrlo tudi ogromno madžarskih vojakov, opisuje, kot pove že sam naslov, predvsem vojaško dogajanje v prvih šestih soških bitkah na Do-berdobski planoti. Nace Novak Literarni četrtek s Polono Glavan Liki iz novega romana živijo skupaj z avtorico ugotovi, da je noseča. Polona Glavan je priznala, da, ko piše, vloži v to veliko truda in da je pikolovsko natančna. Zato piše počasi, roman piše že dve leti in ga bo verjetno še toliko časa pisala. Povedala je, da, ko dobi idejo za Njeni dialogi so zelo posrečeni, ker lovi živ govor. Napisala je scenarij za film Gverilci, sama pa se nima za scenaristko. Veliko bolje se počuti, če ima oporo konteksta. Pri scenariju moraš skozi dialoge prikazati tudi notranje mo- V četrtek, 3. februarja, je v Galeriji Tir na Mostovni potekal drugi literarni večer. Tokrat se je Anja Mugerli pogovarjala s pisateljico Polono Glavan, ki piše predvsem kratke zgodbe, a se je že posvetila tudi romanu. Leta 2001 je izdala roman Noč v Evropi, za katerega pravi, da je njeno mladostno romantično delo. V njem obravnava vprašanja mladosti in netežke preizkušnje. Gre bolj za pripetljaje kot prave dogodke. V zbirki kratkih zgodb Gverilci govori o socialnih temah, družbenih problemih in vprašanju nestrpnosti. O prvem romanu je povedala, da je najprej razmišljala o scenariju in napisala sinopsis, a je nato zgodbo zastavila v obliki proze. Govorila je tudi o likih v svojih ro- manih in kratkih zgodbah. V romanih se v like bolj poglobiš, ti postanejo večdimenzionalni, čeprav je tudi pri kratki zgodbi bistveno, da so liki plastični in prepričljivi. O svojem prvem romanu je povedala, da je v njem vladal princip kratke zgodbe, ker je dejansko šlo za pet zgodb. Tokrat snuje delo, ki je roman v klasičnem pomenu besede. Po vsej verjetnosti bo nosil naslov Kakor obrneš. V njem nastopata dve junakinji: sedemnajstletno dekle z obritoglavim fantom in je tudi zaradi njegovega vpliva našpičena proti vsemu ter študentka, ki "inštruira" bosanskega dečka angleščino. Zgodbi se nazadnje prepletata. Avtorica je prebrala odlomek iz še neobjavljenega romana: monolog sedemnajstletne Lili, ko zgodbo, takoj ve, ali bo to kratka zgodba ali roman, čeprav trenutno vlaga vse svoje moči v roman. Tega si v svoji glavi predstavlja kot film. Liki so živi in so njeni "cim-ri", vsakemu se pozorno posveča. nologe, ker morajo liki povedati veliko več od tega, kar izrečejo. Nazadnje je povedala, da je bila zanjo literatura vedno na prvem mestu. Bee PIKA N A (PESM)I Majda Artač Sturman Pevcu Kdo zna noč temno razjasnit', ki tare duha! Kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srce od zora do mraka, od mraka do dne! Kdo uči izbrisat' 'z spomina nekdanje dni, brezup prihodnjih odvzet' spred oči, praznoti ubežati, ki zdanje mori! Kako bit' hočeš poet in ti pretežko je v srcu nosit' al' pekel al nebo! Stanu se svojega spomni, trpi brez miru! - France Prešeren (1800-1849) Ob slovenskem kulturnem prazniku se kot že tolikokrat z občudovanjem vračam k Prešernovi poeziji. Težko se je sicer odločiti, izbrati in napisati kaj izvirnega, predvsem pa strnjenega o izbrani pesmi, kot je običajno za to rubriko. Lahko bi navedla štirivrstični motto, ki uvaja zbirko Poezije, razpet med strah in upanje, ali pa bi iztrgala iz Zdravljice verze, ki jih Pesnik namenja izrecno nam ženskam: "Bog živi vas, Slovenke, / prelepe žlahtne rožice!", lahko bi ob skorajšnjem Valentinovem ponudila v branje eno izmed Gazel (katerikrat že? Saj vem, da Prešerna znate na pamet...). A kot ljubiteljica antike ponujam nekaj utrinkov, povezanih z večno aktualno poeto-loško tematiko in likom pesnika, ki se pri Prešernu uteleša tako v liku Prometej a kot v mitološkem pevcu Orfeju. Zgornja pesem s svojo globoko povednostjo in do potankosti premišljeno vizualno in glasovno podobo sega globoko h koreninam pesniškega duha, razpetega med pekel in nebo, med trpljenje in slast umetniškega ustvarjanja. Uporni poetov duh, uklenjen v kljuvajočo življenjsko bolest, je obsojen na neprenehno trpljenje kot na skalo priklenjeni Prometej. Prome-tejevska muka se obnavlja v času kot spomin, kot brezupnost v pogledu na prihodnost, kot praznota zdajšnjosti. To je usoda, ki jo pevec mora sprejeti nase, je dolg, ki ga mora plačati svoji poklicanosti. Dramatičnost pesnikovega položaja se stopnjuje in upada v cre-scendu in decrescendu različno dolgih kitic. Prvi verz se (razen v zadnji) usodno začenja z vprašalnico, a se izvije v trpek vzdih vzklič-ne povedi s klicajem, ki se zvokovno zaključuje v razponu lestvice sa-moglasniškega trikotnika a -e- i-o- u. Gre za pravi umetniški biser! V Prešernovem opusu ima poe-tološka tematika dvojno, to je poleg prometejske tudi svetlo or-fejsko razsežnost. Vera v moč poezije doživi svoj vrh v osrednjih sonetih Sonetnega venca, v katerih pesnik upa v prihod domačega Orfeja in v njegovo pesniško moč, ki naj pripomore k obnovitvi in enotnosti Slo-Ivan Grohar venŠČ'nc ce- Dr. France Prešeren; le. Tretja kiti-olje na platnu ca sedmega soneta nam poleg usodne zaznamovanosti pevca z bolečino daje čutiti še neko globljo dimenzijo pesniške vloge. Tisto združevalno, ki jo je sam Prešeren - kot pevec prerok - s svojim klicem k enotnosti odigral v zgodovini slovenskega naroda na poti državnosti. Kratki Predstavitev zbornika Marka Vuka v Mirnu Kulturno društvo Stanko Vuk Miren - Orehovlje je za letošnji februar - mesec kulture pripravilo vrsto prireditev, ki so se začele v petek, 4. februarja, s počastitvijo spomina na mirenskega rojaka Marka Vuka. V mirenski osnovni šoli, kjer so se zbrali številni poslušalci, so predstavili zbornik Marko Vuk 1947 - 2004, z MESEC KULTU v MIRIŠ mBiunivaSSio besedili iz spominske slovesnosti na Mirenskem Gradu 24. 11. 2007. Zbornik sta lani izdala Goriška Mohorjeva družba in Pokrajinski arhiv Nova Gorica, ki hrani velik del zapuščine Marka Vuka. O zborniku so spregovorili Marija Češčut z Goriške Mohorjeve ter Ivanka Uršič in Jurij Rosa iz Pokrajinskega arhiva. Prireditev seje začela s petjem mirenskega cerkvenega pevskega zbora in uvodnim pozdravom predsednika Kulturnega društva Stanko Vuk Andreja Budina, nato je vse prisotne nagovorila Marija Češčut, ki je izrazila veliko veselje ob tem srečanju v Mirnu. Jurij Rosa seje spomnil slovesnosti iz leta 2007, ko so, ob 60-letnici Markovega rojstva, darovali mašo v Mirnu in mu nekaj dni kasneje posvetili še simpozij v Gnidovčevem domu na Mirenskem Gradu. Takrat je dvajset pričevanj udeležencev simpozija vsestransko osvetlilo lik Marka Vuka, kasneje pa so se odločili, da bi tekste zbrali in jih objavili, da bodo dostopni širši javnosti. Jurij Rosa je poudaril, da so knjigo pripravili, ker so čutili dolg do Marka in njegovega velikega dela za primorski prostor, zaradi njegove mame Natalije, kije vestno in odgovorno ravnala z njegovo dediščino, in zaradi vseh ljudi, ki smo ga poznali, z njim sodelovali, se družili ter cenili njegov doprinos k plemenitim stvarem in vrednotam naše družbe, posebej tukaj na Primorskem. Na povabilo za pripravo zbornika so se odzvali vsi, ki so sodelovali na simpoziju, objavljena pa so tudi besedila, ki takrat niso bila predstavljena. Ivanka Uršič, skrbnica zapuščine Marka Vuka v Pokrajinskem arhivu, je prisotnim predstavila sklope besedil in njihove avtorje, Jurij Rosa pa je prebral izbrane odlomke nekaterih besedil. Mejnike življenja Marka Vuka je na začetku zbornika, v Pismu prijatelju, opisal Marko Tavčar, temu sledi uvodni nagovor Tomaža Pavšiča ob spominski slovesnosti v Gnidovčevem domu, Markova gimnazijska leta je opisal nekdanji sošolec Bogdan Žorž. Za tem se zvrstijo poglavja, ki opisujejo njegovo delo v Goriškem muzeju, njegovo izjemno poznavanje “primorskih reči”, predanost umetnostni zgodovini, slovenstvu, demokraciji, glasbi. Predstavljeni so Markovi stiki z zamejstvom, bogato delo v domačem kraju in za domači kraj. Na končuje opisana arhivska zapuščina, v zadnjem poglavju pa je objavljen še nagovor Antona Pusta med spominsko mašo na Mirenskem Gradu. / Katarina Brešan Ljubljana: svetovna prestolnica knjige / Knjige za vsakogar Kdor se je v pretekli polovici leta 2010 (ali morda še malo prej) sprehajal po slovenski prestolnici, je mogoče opazil zanimive napise in logotip, ki prikazuje odprto knjigo. Od 23. aprila 2010 do 23. aprila 2011 je namreč Ljubljana nosilka Unescovega naslova svetovne prestolnice knjige. Mogoče je radovedni obiskovalec opazil, da se kulturni dogodki vrstijo kar naprej. Ljubljana je svojo kandidaturo predlagala ravno v letu, ko smo Slovenci praznovali petstoletnico rojstva Primoža Trubarja. Zanjo seje potegovalo še šest mest: Dunaj, Guadalajara, Lizbona, Riga, St. Peterburg in VVellington. Zaradi pestrega programa, ki vključuje založnike, knjigarnarje in knjižničarje ter spodbuja bralno kulturo, je bila za ta naslov izbrana ravno Ljubljana. Prizorišče različnih dogodkov je sicer slovenska prestolnica, kljub temu pa se je pobuda lahko dotaknila tudi Slovencev, ki v prestolnico zahajajo le poredko. Knjige za vsakogar je projekt, s katerim so želeli opozoriti na problem dostopnosti knjig. Mestna občina Ljubljana in Javna agencija za knjigo RS sta podprli izdajo enaindvajsetih knjig vrhunskih domačih in tujih avtorjev. Knjige za vsakogar ne bi bil učinkovit projekt, če ne bi bil razširjen po celotnem slovenskem ozemlju. Zato lahko stojnico s knjigami, ki stanejo le 3 evre, najdete v najrazličnejših knjižnicah in knjigarnah na Slovenskem, velikojihjetudi na Primorskem, v zamejstvu pa v Tržaški knjigarni. Sodeč po podatkih na spletni strani (www. Ijubljanasvetovnaprestolnicaknjige. si/knjige-za-vsakogar/), se v Novi Gorici knjige prodajajo na štirih mestih, a stojnice s knjigami v nakupovalnem središču Qlandia ni bilo, našla pa sem jo v pritličju Bevkove knjižnice. Še nekaj mesecev nas loči do aprila, ko bo Ljubljana predala naslov Buenos Airesu. Knjižni molji pa si bomo knjige lahko nabavili tudi kasneje, saj je projekt bil zelo uspešen in so se na ljubljanski občini odločili, da se bo nadaljeval še po 23. aprilu. / Bee SNG Nova Gorica vabi Gostovanje SNG Opera in balet Maribor Edvvard Clug RADIO AND JULIET sodobni balet Petek, 18. 2., ob 20.00 v SNG Nova Gorica Kulturni dom v Trstu / Praznovanje Dneva slovenske kulture Vajeti prihodnosti slovenske manjšine v Italiji so v naših rokah // X ^ lasbena matica si I ---lahko šteje v čast, da ji je bila poverjena organizacija osrednje Prešernove proslave, kljub temu da smo režirali proslavo že pred dvema letoma ob stoletnici naše ustanove. Po eni strani pogrešam dejstvo, da slovenska manjšina letos ni mogla pripraviti svojega izvirnega projekta, po drugi strani pa je letošnja Prešernova proslava dokaz, da je Glasbena matica v vseh teh letih stkala pomembne vezi s slovenskimi glasbenimi ustanovami - slovensko opero in slovensko filharmonijo ter z RTV Slovenija oziroma z njenim simfoničnim orkestrom in Big Bandom, ki bo oblikoval nocojšnji program", nam je povedal ravnatelj Glasbene matice Bogdan Kralj pred začetkom osrednje Prešernove proslave. In ravno slovenske ljudske pesmi v jazzovski priredbi so ustvarile svojevrsten, prikupen spored letošnjega praznovanja Dnega slovenske kulture, ki sta ga krovni organizaciji - Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno gospodarska zveza - ob sodelovanju Slovenskega stalnega gledališča, Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel, Kulturnega doma Gorica, Kulturnega centra Lojze Bratuž, Zveze slovenskih kulturnih društev, Slovenske prosvete, Zveze slovenske katoliške prosvete in Inštituta za slovensko kulturo priredili v nedeljo, 6. februarja, v Kulturnem domu v Trstu. Spored se je začel že pred osrednjim dogodkom, ko so v pritličnih prostorih kulturnega hrama odprli fotografsko razstavo z naslovom Unica vod e colori di un paesaggio, ki jo je tržaška pokrajina priredila v sodelovanju s SSG. Postavitev prikazuje na podlagi 150 fotografskih posnetkov naravne lastnosti in skrite kotičke našega ozemlja, na katerem se sredozemskost veže s kraško zemljo: naravne danosti pa so tudi močno prepredle in oblikovale čutnost in miselnost ljudi, kar je privedlo do čisto posebnega kulturnega okolja. Kot je nekoč nekdo dejal, je spomnil podpredsednik pokrajinske uprave Walter Godina, ki je v Kulturnem domu odprl razstavo ob predsednici pokrajinske uprave Marii Teresi Bassi Poropat, je Trst italijansko mesto na slovenskem ozemlju, ki pa ima avstrijsko preteklost. Kulturni dom se je nato že polnil s sladokusci jazz glasbe in kulturniki našega zamejskega prostora. Ko sta v prve vrste velike dvorane sedla tudi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjan Žekš, ob katerem je stala ekipa slovenskega Generalnega konzu- lata v Trstu z generalno konzulko Vlasto Valenčič Pelikan na čelu, ter osrednji gost kulturne prireditve, Dimitrij Volčič, so glasbeniki Big Banda že začeli izvajati slovensko himno. Povezovalka večera Mairim Cheber je nato povabila na oder osrednjega govornika letošnje Prešernove proslave, novinarja štirinajstdnevnika Dom Ezia Gosgnacha, ki je podal občuten prikaz kulturnih razmer Slovencev v Benečiji (govor objavljamo posebej). Sledila je slavnostna podelitev priznanja, ki ga krovni organizaciji namenjata osebi oz. društvu, ki je z vrhunskimi umetniškimi dosežki ali s svojim življenjskim delom trajno obogatil kulturno zakladnico ali je s svojim delom na drugih področjih prispeval k uveljavitvi slovenske identitete, kulture in jezika. Na oder sta stopila predsednika krovnih organi- zacij Drago Štoka in Rudi Pavšič, Igor Komel pa je v imenu komisije povabil nagrajenca, Dimitrija Volčiča, nekdanjega dopisnika italijanske vsedržavne televizije RAI in odgovornega urednika televizijskih poročil na prvi mreži RAI. V priložnostnem posegu se je prejemnik nagrade spomnil desete obletnice odobritve zaščitnega zakona, ki je sicer nepopoln dokument, obenem pa predstavlja temeljni kamen, na katerega se bo naša narodna skupnost lahko sklicevala za udejanjanje pravic. Občinstvo se je nato lahko prepustilo očarljivi interpretaciji slo- venskih orkestrašev, ki so se s svojimi instrumenti, pod vodstvom dirigenta Tadeja Tomšiča, docela spojili s simbolno grafično podobo letošnje Prešernove proslave, ki jo je izoblikoval Andrej Pisani: z narodnimi vzorci in s trobento Louisa Armstronga. Big Band RTV Slovenija je v glasbenem okolju pravi pojem. Deluje namreč neprekinjeno že od leta 1945 in je ena najstarejših tovrstnih zasedb na svetu, zgodovino katere so napisali pomembni slovenski dirigenti in skladatelji. Dirigent in skladatelj Bojan Adamič je takoj po osvoboditvi leta 1945 začel zbirati razkropljene glasbenike in je ustanovil Plesni orkester Radia Ljubljana. Leta 1961 je vodstvo prevzel mladi, izjemno talentirani Jože Privšek, ki se je odlikoval kot dirigent, skladatelj in aranžer ter je orkester popeljal v najvišji kakovostni razred. V tem času se je PORL preimenoval v Big Band RTV Ljubljana, po osamosvojitvi Slovenije pa v Big Band RTV Slovenija. Po Privškovi upokojitvi leta 1992 je taktirko prevzel Lojze Krajnčan, poleg njega pa še Petar Ugrin, Milko Lazar, Emil Spruk in drugi. Danes je Big Band RTV Slovenija močno pomlajen. Večina njegovih članov prihaja z jazzovskih akademij v tujini in vsi so virtuozi. Da bi jazzovsko usmeritev Big Banda uskladili z obveznim poklonom slovenski zakladnici, je Glasbena matica izbrala za nedeljski koncert projekt z naslovom "Etno", ki obsega vrsto priredb slovenskih ljudskih pesmi. Aranžerji Tadej Tomšič, Izidor Leitinger, Marko Mozetič, Steve Klink in Jaka Pucihar, glasbeniki z različnimi okusi in usmeritvami, so se lotili bogatega slovenskega ljudskega glasbenega izročila vsak s svojega zornega kota. Tako je nastal zanimiv, raznovrsten program, v katerem je občinstvo Kulturnega doma lahko poslušalo različne jazzovske stile, briljanten orkester, odlične glasbene soliste ter slovensko ljudsko glasbo, doživeto na nov, drugačen način. Celotnemu sporedu je dal poseben pečat prepričljiv glas vokalne solistke Eve Hren, ki je uveljavljena pevka in kitaristka s širokim umetniškim razponom, saj je dejavna na področju jazza, muzikala, etno in resne glasbe. Glasbena matica je letos tako želela, da bi Prešernova proslava združila različne generacije ljudi, bodisi takih, ki definirajo pesmi Nmau čez izaro, Čuk se je oženil, Dajte, dajte ali Da jora ta Baneri-na kot "ljudske", bodisi tiste, ki te skladbe označujejo za "etno" zvrst. Glede na aplavz, ki so ga bili Big Band, njegov dirigent Tadej Tomšič in solistka Eva Hren deležni po vsaki izvedbi, bi lahko zatrdili, da je naša glasbena ustanova zadela v črno. IG Drago Štoka ‘‘Skupna Prešernova proslava je v zamejstvu postala tradicionalen dogodek. Zadovoljni smo, da našega genija, našega vizionarnega poeta proslavimo s kakovostnim kulturnim dogodkom. Upam, da se bodo podobne Prešernove proslave obnavljale v prihodnjih desetletjih, kar bo pomenilo, da bomo ohranjali svoj jezik, svojo narodno pripadnost na tem delu ozemlja, skratka, da ohranimo svojo samobitnost in svojo identiteto”. Naš prostor bo drugo leto zapored nagradil še enega zaslužnega rojaka, ki je s svojo dejavnostjo pripomogel k prepoznavnosti naše narodne skupnosti. Kakšno je stališče SSO v zvezi s tem? “Naša krovna organizacija je osvojila kandidaturo Dimitrija Volčiča, ki je izšla iz presoje ožje komisije. Verjamem, da je to oseba, ki je nedvomno odigrala v drugi polovici 20. stoletja veliko vlogo. Volčič je bil mednarodno priznan časnikar in svoje izkušnje prelil tudi v knjižno obliko. V vlogi senatorja je obenem pred desetimi leti trdno in uspešno zagovarjal zaščitni zakon”. Zamejstvo bo letos prištelo Prešernovima nagrajencema Borisu Pahorju in Alojzu Rebuli še pesnika Miroslava Košuto. “Košuta je človek številnih kvalitet in odličen pesnik. Zamejski Slovenci smo zato lahko ponosni, da se osrednji slovenski prostor spominja na naše ljudi, ki so veliko prispevali k slovenski kulturi”. Rudi Pavšič “Kultura povezuje ves slovenski narod, \ ' kar dokazuje dejstvo, da se Prešernov dan obeležuje z državnim praznikom. Preko kulture so obšli ovire, ki nam jih je postavljala zgodovina. Toše posebej , velja za slovensko narodno skupnost v B W j Italiji: manjšinci s slovenskim jezikom in kulturo utrjujemo našo prisotnost in hkrati dokazujemo našo kakovost”. Kakšno vlogo odigrava kultura v dialogu med krovnima organizacijama? “Dialog je kultura: ljudje, ki se med sabo pogovarjajo, so zato kulturni ljudje. Krovni organizaciji vsekakor odražata ta kulturni naboj. Prav zato se pogovarjata, sicer ob različnosti posameznega izročila, kar je po mojem mnenju bogastvo. V tej različnosti moramo iskati skupne imenovalce v interesu celotne naše narodne skupnosti. Preko dialoga bomo dosegli pomembne rezultate”. Boštjan Žekš “Prešernov dan je za nas še kako pomemben. Kultura je Slovence združevala, še predenje obstajala slovenska država. Tudi v sedanjih okoliščinah, ko trdimo, da ni več mej, je kultura ostal nenadomestljiv dejavnik, ki še povezuje Slovence, ki živijo v Italiji, Avstriji, na Mandžarskem, Hrvaškem in drugod po svetu, z rojaki v matični domovini. Lepo je zato, da se tak dan obeležuje na tako visoki kakovostni ravni”. Dimitrij Volčič R“To priznanje mi veliko pomeni, ker je ^ prvo, ki sem ga prejel v Trstu. Prejel sem svojem mestu. Obenem sem bil prepričan, da si tako nagrado prisluži le ^ VJ| kak pisec z dolgo brado ali glasbenik z Wj^0/ M kulture močno razširil. Kultura, financa, manj ločeni med sabo, kot bi si lahko področja skušajo ločiti drug od drugega ali pa jih neprimerno spajati v isti kotel. Saj je tudi tovariš Prešeren imel iste probleme: če ne bi bil svoboden duh, bi ga na odvetniškem izpitu ne vrgli celo petkrat, in morda tudi gospodična Julija, hčerka premožne trgovke, bi ga bila pripravljena sprejeti, če bi imel opravljeno advokaturo. Sociološka vprašanja se namreč spajajo z gospodarskimi in političnimi problemi... ” Govor Ezia Gosgnacha "Sami smo kovači svoj e usode!" Ezio Gosgnach je občinstvo v Kulturnem domu takole nagovoril: “V spomin na Prešerna se zahvaljujemo vsem našim prednikom, ki so s svojo kulturo, jezikom in vero, katere so tudi v težkih časih ves čas ponosno nosili in branili, omogočili obstoj našega naroda. Velikokrat sem razmišljal, ali je prav, da imamo Prešernovo proslavo tudi Benečani. Saj Franceta Prešerna sploh ne poznamo. Velika večina Slovencev v videnski pokrajini zelo malo ve o največjem slovenskem pesniku. Mogoče vedo kaj več v Kanalski dolini, kjer je priimek Prešeren še dandanes doma, kjer je pokopan pesnikov brat duhovnik Jurij Prešeren v Ovčji vasi in kjer so pred prvo svetovno vojno imeli nekaj šol v slovenščini. Benečani in Rezijani smo vse vedeli o Pe-trarci, Danteju, Leopardi ju... Na pamet smo morali znati njihove pesmi. Niti o domačem Ivanu Trinku se nismo učili v šoli. Kaj šele o Francetu Prešernu! Vseeno tudi Slovenci iz videmske pokrajine upravičeno in enakopravno skupaj z rojaki na Goriškem in Tržaškem praznujemo Dan slovenske kulture. Saj so vse naše domače govorice, ljudske pesmi, glasba, pravljice, uspavanke in še veliko drugega neodtujljiv del slovenskega kulturnega zaklada. Zaklada, ki smo ga čuvali in gojili skozi stoletja in skozi težke čase, ko nam je so- vražna politika trgala materni jezik, rezala kulturne korenine in preprečevala stik z rojaki, češ da nismo Slovenci, temveč nekakšno brezimensko slovansko pleme, ki nima pravice do pisane besede in šolanja v materinščini. Po grozotah fašizma in druge svetovne vojne smo se v obdobju, ki je poznano kot "mračna leta Benečije", znali upreti silovitemu asimilacijskemu procesu in se boriti za svoje pravice. Čez dober teden bo deseta obletnica sprejetja zaščitnega zakona, ki je sad velikih naporov celotne slovenske skupnosti v Italiji. Nanj smo čakali celih 55 let. Vsi dobro vemo, da ta zakon ni idealen, ker je rezultat političnih kompromisov. Vendar pa predstavlja mejnik v zgodovini Slovencev v Italiji. Z zaščitnim zakonom smo namreč dosegli, da smo tudi Benečani, Rezijani in Kanalčani priznani kot Slovenci. Da smo namreč vsi Slovenci v Italiji končno tudi po zakonu ena sama skupnost. Seveda pa moramo v videmski pokrajini nadoknaditi zamujeno. Dvojezična šola všpetru mora čim prej dobiti dostojne prostore, da bo nemoteno in učinkovito delovala, in se mora tudi še naprej razvijati. Njen uspešni model je treba razširiti tudi na Terske doline, kakor zahtevajo krajevne občinske uprave. Potrebno je tudi rešiti težave pri slovenskem pouku v Kanalski dolini, kjer so dejansko vsi osnovnošolski otroci prijavljeni na ure slovenščine, toda ni dovolj finančnih sredstev, da bi ta pouk redno potekal. Prav tako je potrebno razmisliti o dvojezični višji srednji šoli, da bodo tudi dijaki v videmski pokrajini lahko dobro spoznali Franceta Prešer- na in vse velikane slovenske književnosti. Lepo bi bilo, da bi imeli tudi dvojezične jasli. Opravičujem se, da kar naprej govorim o Benečiji, Reziji in Kanalski dolini. Vendar je tale proslava res enkratna priložnost, da se celotna slovenska javnost v Italiji seznani z našimi težavami. Potrebujemo pomoč in iskreno solidarnost vseh rojakov, da bi obstali in se razvijali kot enakovredni in enakopravni Slovenci. Decembra lani smo po petnajstih letih dobili pravico do sprejemanja televizijskega sporeda Rai v slovenščini. To je bistvenega pomena, da bomo lahko vzpostavili enotni manjšinski medijski prostor in konec koncev tudi slovenski enotni kulturni prostor. Vsi se zavedamo namreč, kako je v sedanjem času pomembna televizija. /stran 15 Kratki Dan odprtih vrat na liceju F. Prešeren in zavodu Z. Zois Pred nedavnim so bila vrata tržaškega liceja France Prešeren in tehničnega zavoda Žiga Zois izjemoma odprta za vse dijake, ki morajo v prihodnjih dneh odločiti, kakšna naj bo njihova študijska pot. Izbrati morajo namreč, kam se bodo vpisali po srednji šoli. Na Prešernu in Zoisu, ki ima do nadaljnjega sedež na Canestrinijevi ploščadi v parku nekdanje umobolnice pri Sv. Ivanu v Trstu, so tako imeli dijaki priložnost, da se pred vpisom v prvi letnik višje šole natančneje seznanijo s ponudbo, programi, profesorji in si ogledajo laboratorije in prostore, v katerih se bodo učili. Na omenjenih šolah so se z nedeljsko pobudo Dnevi odprtih vrat tudi končali, šole pa so v tem času organizirale tudi marsikaj drugega za promocijo svojega zavoda. Obenem so pripravile lične zgibanke z najpomembnejšimi informacijami o različnih usmeritvah. Na šoli France Prešeren se je mogoče vpisati na jezikovni, znanstveni - eden tudi s smerjo uporabnih znanosti - in klasični licej, na zavodu Žiga Zois pa sta dve smeri, in sicer Uprava, finance in marketing ter Gradnje, okolje in teritorij, oziroma dijaki lahko izbirajo med ekonomskim in tehnološkim področjem. Obletnica tragične smrti v Mostarju Dne 28. januarja so se na deželnem sedežu RAI spomnili tragične smrti treh kolegov, ki so umrli med opravljanjem svojega dela v Mostarju. Slovenski snemalec Saša Ota, časnikar Marco Lucchetta in televizijski tehnik Dario D'Angelo so izgubili življenje na dvorišču stanovanjskega poslopja v bosanskem mestu v ekploziji granate. Leta 1994 so pripravljali prispevek o najmlajših žrtvah vojne, o otrocih, ki jih je kruta usoda oropala vsega. Z zahodne, hrvaške strani Mostarja, je nenadoma priletela granata, ki je v hipu ubila vse tri člane snemalne ekipe javne radiotelefizijske službe RAI. Deček Zlatko, s katerim so se tedaj ravnokar pogovarjali in ki je bil le nekaj korakov daleč od njih, pa je ostal nepoškodovan. Marca istega leta je bil v Mogadišu, med opravljanjem svojega dela, s časnikarko Mario Alpi, ubit še slovenski snemalec Miran Hrovatin. Tudi njegovo ime je napisano na številnih tablah, ki so jih postavili v spomin na tragičen konec članov televizijske ekipe v Mostarju. Njim je posvečena tudi vsakoletna časnikarska nagrada - rok za oddajo letošnjih prispevkov bo zapadel 8. aprila - izredno dragoceno delo pa iz dneva v dan opravljajo v hiši v ulici Valussi v Trstu, ki sojo odprli kmalu po tragični smrti Luchette, Ote, DAngela in Hrovatina. Gre za strukturo, ki nudi pomoč najmlajšim žrtvam vojn, bolnim otrokom in njihovim družinam. Tržaška knjigarna in Skupina 85 Dušan Jelinčič: od Tržaškega zaliva do Himalaje Eden izmed najpomembnejših in najbolj razširjenih mitov severnojadranskega prostora, legenda o beli dami, ženi nasilnega graščaka iz Devina, vazala oglejskih patriarhov, je bil doslej predstavljen v dokaj skromnih književniških preoblekah - le v kratkih črticah oziroma pesnitvah. Odslej se bo bela devinska dama lahko ponašala z literarno razkošnim kostimom, ki ji ga je ukrojil pisatelj in novinar Dušan Jelinčič. Pri italijanski vsedržavni založbi Diabasis iz Reggio Emilie je namreč pred kratkim izšel roman La Dama Bianca di Duino. Knjigo je avtor napisal v italijanščini in jo naposled sam prevedel v slovenski jezik: roman z naslovom Bela dama Devinska je lani poleti izšel pri ljubljanski založbi Sanje. Literarni kritiki so roman imenovali hvalospev tržaške obale, slovenskih ribičev in njihovega boja za osebno in narodnostno preživetje, ne nazadnje pa tudi zgodovinski in - kako naj bi bilo drugače -tudi ljubezenski roman. V središču pripovedi je lepota Devinskega gradu na mogočni pečini v Tržaškem zalivu, od koder se razprostira pogled po Jadranskem morju. Jelinčič je v roman vtkal motiviko morja in osvajalnih pohodov, večnih nasprotij med habsburško monarhijo, oglejskim patri- arhatom in mestnimi občinami, ki so se tedaj šele razbohotile, predvsem pa velike ljubezni med grofico kmečkega izvora, ki je bila ugrabljena in nasilno prepeljana na grad, in domačim ribičem. O knjigi sta avtor in kulturna delavka Rita Sili-gato spregovorila v četrtek, 3. februarja, v Tržaški knjigarni. Siligatova je poudarila zlasti dejanskost okolja in temeljito obdelavo življenjskih razmer, v katerih se gibljejo junaki zgodbe. To je namreč zahteva- lo od avtorja temeljito proučitev takratnih zgodovinskih okoliščin in konkretnih življenjskih koordinat, v katerih so se gibali prebivalci našega področja: bralca bodo nedvomno prevzele strani, s katerimi jih bo Jelinčič postavljal ob bok ribičem in njihovemu lovu na tune. O zapletu in razpletu zgodbe je Siligatova dejala, da se bo grofici rodil sin, za katerega pa se ne ve, kdo je njegov oče... To bo dalo romanu tu- di kriminalni pridih, konec zgodbe pa je romantičen, prihodnosti zre namreč radostno v oči. Na literarnem večeru, ki ga je Tržaška knjigarna priredila v sodelovanju s Skupino 85, je bil govor še o eni knjigi plodnega tržaškega avtorja. Gre za italijanski prevod knjige, ki je izšla leta 2008 pri mariborski založbi Lit-era z naslovom Kam gre veter, ko ne piha, v njej Jelinčič opisuje svojo zadnjo himalajsko odpravo, ko je leta 2003 preplezal osemti-sočak Gašerbrum 2 v Karakoru-mu. Z njim je bila tudi "zlata tr-biška naveza", ki so jo sestavljali ena najboljših svetovnih alpinistk Nives Meroi, njen mož Roman Benet, ki je s svojimi enajstimi osvojenimi osemtisočaki rekorder med Slovenci, in Rezijan Luca Vuerich, ki je žal pred nedavnim umrl med plezanjem v Julijcih. Z Jelinčičem so bili še Tržačana Sandra Canestri in Marco Tossutti, Slovenec iz Milj Miro Chert in Gianbat-tista Galbiati iz Bergama. Trbižani so v dvajsetih dneh preplezali tri osemtisočake in tako postavili svojevrsten rekord, vsi ostali člani odprave pa so preplezali Gašerbrum 2. "To je bila zame pomembna življenjska izkušnja. Takrat sem bil v hudem duševnem stanju. Ponujena mi je bila možost, da s to ekspedicijo doživim neko posebno pustolovščino, ki se mi je naposled pokazala kot prava življenjska katarza: alpinizem je zame priložnost, da z višav rešujem svoje težave v dolini življenja", je dejal avtor. Roman Dove va il ven to quando non soffia je izšel pri turinski založbi Vivalda v prestižni zbirki I licheni, v kateri redno objavljajo vsa največja svetovna alpinistična imena, pa tudi mnogi pomembni pisatelji. Knjigo je v italijanščino prelila Alenka Možina, opremljena je s fotografijami z odprave, uvod pa je napisala Nives Meroi. IG In memoriam Umrla je Elka (Gabrijela) Eržen Beličič raga gospa Beličičeva, najprej hvala! Hvala za vse, kar smo lahko ob Vas doživeli in izvedeli, za Vaše pričevanje, za Vaše modre besede, za Vaš življenjski zgled in pogum! Ko mi je Vaš Janko v soboto ponoči povedal, da ste prestopili prag večnosti, mi je bilo hudo zanj in vse ostale, ki žalujejo, a tudi ker Vas v bolezni nisem obiskal, kot sem nameraval minulo jesen, ko ste še bili dovolj pri močeh, da ste še vstali in vsaj ma- lo šli iz hiše. Saj veste, človek odlaša, išče prave priložnosti in končno zamudi. Zal mi je, ker je bil pogovor z Vami vedno lepo doživetje. Kako lepo ste znali pripovedovati! Kako lepo, naravno in bogato Vam je pela slovenščina! Verjetno bi mi spet zaupali kako zanimivo stvar, kak nenavaden dogodek, ki ste ga doživeli v svojem dolgem, a tudi razburkanem življenju. Življenju, ki je bilo tako bogato in zanimivo, veselo in žalostno, kot ste nekoč rekli, da bi lahko iz vsega, kar ste doživeli, napisali roman, pravzaprav, da bi lahko posneli več napetih filmov! Letos 3. marca bi dopolnili 91. leto starosti in doživeli ste marsikaj. Doma ste bili iz Ljubljane, kjer ste se rodili v železničarski družini v Šiški. Še majhni ste bili, ko Vam je umrla mama in Vaš oče, ki je bil službeno veliko na poti, se je tudi v skrbi za otroke spet poročil. Stari ste bi- li osem let. Drugo mamo ste bratje imeli sicer radi, saj je bila zelo dobra, vseeno pa Vas je ta izguba zaznamovala. Kot ste mi pred nekaj leti povedali med snemanjem daljšega pogovora, ki smo ga po radiu Trst A oddajali na sveti večer, je vašo mladost označevala velika svoboda, da ste se lahko ukvarjali z vsem, kar vas je zanimalo. Šolali ste se najprej pri uršulinkah in nato na znameniti poljanski gimnaziji v Ljubljani, kjer ste maturirali leta 1939. Pred letom dni, bil je 4. februar, sva šla v Ajdovščino na akademijo v poklon duhovniku in organiza- torju, pesniku in pisatelju, mučencu Filipu Terčelju. Nanjo naju je vabila prof. Marija Pegan, ki je imenitni večer organizirala in vodila. Na tej akademiji ste s svojim pripovedovanjem o dijaškem življenju v Ljubljani v drugi polovici tridesetih let in o Filipu Terčelju, ki je bil vaš katehet in duhovni vodja, očarali obiskovalce. Izrisali ste lik izrednega duhovnika in organizatorja, ki je z ve- liko občutljivostjo in organizacijskim talentom v okolju, ki je bilo zasičeno z mladinskimi in verskimi organizacijami, zbiral mladino ob sobotah popoldne v cerkvi sv. Jožefa, in kako je ta primorski begunec po kratki adoraciji, ki jo je sam vodil, poskrbel, da se je zbrana mladina ustavila ob petju, pripravah gledaliških predstav in se utrjevala ob razpravljanju. V poletnih mesecih pa, kako ste se dijaki zbirali v znameniti Finž-garjevi koči pod Stolom in pod vodstvom samega Terčelja, ali drugih katehetov, kot so bili Janko Mlakar, pisatelj Janez Jalen ali kasnejši škof Pogačnik, preživljali duhovno in kulturno izredno bogate počitnice. Koliko misli se mi sedaj prepleta. Pomislil sem na splete okoliščin, ki so na Vašo pot pripeljale slavista in pesnika Vinka Beličiča, Vašega moža, ki je umrl pred enajstimi leti, pomislil na razmere, v katerih ste živeli sami z dvema otrokoma v povojni Ljubljani, ko ste morali preživeti ob stalnem šikaniranju oblasti in popolnem pomanjkanju. Na muko, ko ste izvedeli, da je mož za mejo bolan za tuberkulozo, na bolečino, ko ste se odločali, da otroka, prvorojenca Matijo in drugega Andreja, pustite sama pri prijateljski družini, da greste čez mejo in poiščete bolnega moža. Na žalostni odhod dan po očetovem pogrebu in nevarno nočno pot preko meje pri Colu ter neverjetno naključje, da ste zjutraj, ko ste s tramvajem prišli v Vam popolnoma neznani Trst, ob izstopu slučajno srečali prav lju- bljanskega prijatelja, prof. Peterlina, ki vas je lahko pospremil k Vinku. Začeli so se neverjetni in danes nepojmljivi napori, da bi dosegli ponovno združitev družine, ki se je medtem selila od Sv. Jakoba k Sv. Ivanu in nato na Prosek ter tudi v Nabrežino, da ste se končno lahko spet zbrali na Opčinah leta 1954, na vaš god, ko sta fanta z rednim potnim listom pripotovala iz Ljubljane. Drugega sina, Andreja, je oče videl prvič tisti dan, ko je imel 9 let in pol! Človek se danes, ko je Slovenija v schengenskemprostornin dejansko ni več nobene kontrole na mejah, vpraša: čemu. Čemu vse to trpljenje, ti duhovni napori in kako lahko mama in oče vzdržita te živčne in fizične preizkušnje?! Sami ste med radijskim pogovorom povsem naravno ugotavljali, da danes ne moremo razumeti in sprejeti tedanjih medvojnih ali prvih povojnih razmer. Vi pa ste jih enostavno živeli in preživeli, kot mnogi, premnogi drugi, ki so tudi imeli podobna izkustva. Izrek- li pa ste še eno globoko resnico, pri kateri sem začutil, da jo poveste v najglobljem prepričanju in z vso iskrenostjo osebne izkušnje, da edino ljubezen lahko da človeku potrebno moč, da vse to preživi in se ohrani duhovno uravnovešen in zdrav. Draga gospa Beličičeva, sklenil se je krog. Življenjski scenarij je napisan in res veliko dobrega se je nabralo! Ob petih moških v hiši ste se gotovo nagarali. Vedno pa ste našli tudi nekaj časa zase. Bili ste med drugim redna bralka beril v openski cerkvi, in dokler ste mogli, tudi redna in pozorna obiskovalka vseh prireditev in dogodkov na Opčinah in bližnji okolici. Prepričan sem, da tam v nebeškem Jeruzalemu že srečujete svoje ljudi. Saj pravijo, da nas čakajo v svetlobi. Srečujete in se gosto pogovarjate z Vinkom in sinom Matijo, pa s svojo mamo in očetom ter drugimi, ki ste jih ime- li radi. Mislim, da ste med prvimi obiskali tudi umorjenega Filipa Terčelja in z njim nadaljevali politično diskusijo razmer in dogodkov, ki sta si jo obljubila med pogovorom v dneh, preden ste stopili v zakonski stan tam v dvosobnem stanovanju v prostorih Prisilne delavnice, kjer je Terčelj živel. Bodite tam pri Najvišjem pri-prošnjica, da bi se med nami v našem tržaškem prostoru razvil in okrepil komaj zasajeni cvet mesečnih srečanj mladih, ki jih zanima poglobitev tudi duhovnih oz. verskih tem, v duhu najžlahtnejše slovenske tradicije, ki ste ji bili sami priča. Pa pozdravite mi profesorja Vinka. Vaš Marko Tavčar Spodbudna vest Dobre možnosti za ohranitev rajonskih svetov Mestna okrožja oz. rajonski sveti tako v Trstu kot v Gorici odigravajo pomembno vlogo zlasti pri zagovarjanju potreb in pričakovanj mestnih periferij, ki so praviloma vsestransko oddaljene tudi od pozornosti županstev in njihovih prvih mož. Deželni svet FJK bo v prihodnjih dneh predvidoma sprejel zakon, s katerim bo mogoče ohraniti ta nivo javne uprave, ki ga na vsedržavni ravni v glavnem ukinjajo. Smešno je, da zagovorniki ukinitve rajonskih svetov navajajo kot razlog le potrebo po krčenju javnih izdatkov, saj je vsem na dlani, da gre za organe, ki v spektru javne uprave še naj- manj stanejo. Zato od vsega začetka prepričano zagovarjam ohranitev okrožij, ki predstavljajo pomembno obliko direktne demokracije in spodbujanja soudeležbe ljudi, ki tako lažje in bliže sodelujejo pri upravljanju območja. Vase zagledana politika išče grešnega kozla tam, kjer ga ni. Z ukinitvijo rajonskih svetov ne bi povečali učinkovitosti občinskih, prej nasprotno. Kvečjemu bi bilo vredno razmisliti o okrepitvi vlo- ge in pristojnosti občinskih okrožij, ki bi lahko brez dvoma učinkoviteje skrbele za manjša javna dela. Rajonskim svetom bi lahko obenem zaupali odločil-nejšo vlogo pri urbanističnem načrtovanju, saj je bilo njihovo mnenje doslej le obvezno, nikakor pa ne obvezujoče in torej odločilno. Žaljiv je predlog, ki je nakazoval možnost ohranitve okrnjenih rajonskih svetov, v katerih bi predsedniki za svoje delo prejemali približno štirideset evrov odškodnine, navadni svetniki pa polovico tega. Sledil je nov predlog, ki naj bi sejnino za predsed- nike dvignil na vsoto sejnine, ki pritiče občinskemu svetniku, medtem ko bi bili rajonski svetniki deležni približno tretjine te vsote: nekaj čez stotak evrov za predsednike, trideset evrov za svetnike. Kdorkoli pozna stvarnost rajonskih svetov, dobro ve, da je tovrstno obravnavanje nepravično in žaljivo. Zlasti predsedniki, ki delajo zavzeto, vlagajo v svoj mandat ogromno časa in tudi nema- lo lastnih finančnih sredstev. To je še posebno značilno za Goriško, kjer so rajonski sveti že doslej delovali skoraj brez stroškov, dejansko na prostovoljni podla- gi, o pozitivni učinkovitosti pa priča že bežen pregled poročanja raznih medijev. Nezanemarljiva je tudi njihova vloga z narodnega zornega kota, saj je nesporno dejstvo, da smo Slovenci tako v Trstu kot v Gorici v rajonskih svetih nastopali kot pomemben in odgovoren dejavnik. Pričakovati je, da do deželnemu zakonodajalcu uspelo najti sintezo, ki naj bo spoštljiva do stvarnosti in odgovorna do ljudi, ki so v vseh teh letih dokazali, da dobro skrbijo za območje in s tem plemenitijo sam pojem političnega udejstvovanja. Igor Gabrovec, deželni svetnik NOVI SLOVENSKA PROSVETA Občni zbor Še posebno je treba skrbeti za dejavnost v mestu Slovenska prosveta je pred nedavnim imela svoj redni občni zbor, ki sicer ni bil volilnega značaja: na njem so, kot vedno, odobrili obračun in proračun. Prisotne sta pozdravila predsednik Sveta slovenskih organizacij Drago Štoka in občinski svetnik stranke Slovenska skupnost Igor Švab; s pisnim sporočilom se je odzval tudi deželni svetnik SSk Igor Gabrovec, ki je bil zadržan zaradi političnih obveznosti. Na sedežu Slovenske prosvete na Donizettijevi sta bili med občnim zborom poudarjeni dve pomembni obletnici, ki ju bodo počastili na poseben način. "Letos bomo obhajali stoletnico rojstva prof. Jožeta Peterlina, ustanovitelja Slovenske prosvete in Mladike", nam je povedal predsednik Prosvete Marij Maver. Pri Mladiki pa bodo počastili tudi petdesetletnico založniške dejavnosti. "Revija je sicer nekoliko starejša, maja 1961 je založba izdala zbirko poezij Brune Marije Pertot. Letos bomo tedanje kulturno dejanje ponovili tako, da bomo izdali izbor poezij tržaške pesnice", je dodal predsednik Maver in se nato osredotočil na vsebinsko srčiko občnega zbora, na katerem je bilo s poročili prisotnih 13 predstavnikov društev. "Slovenska prosveta sicer šteje okrog 30 včlanjenih društev, ki dejujejo v glavnem na kulturnem področju. Na občnem zboru so bili prisotni predstavniki bodisi društev, ki delujejo v središču mesta, bodisi društev, ki so aktivna v predmestju ali pa po vaseh". Maver je v svojem posegu poročal predvsem o delovanju društev v središču mesta, se pravi o bogati dejavnosti, ki se med letom razpleta na Donizettijevi. Njegove poglede so dopolnjevali Sergij Pahor kot predsednik Društva slovenskih izobražencev in Ivan Buzečan v imenu Radijskega odra ter Ivo Jevnikar za knjižnico Dušana Černeta. "Z ostalimi poročili smo bili zadovoljni, tudi finančni vidik nas je dokaj razveselil, kljub temu da nas prihodnost nekoliko skrbi". Se pravi? "Sredstva, ki jih italijanska vlada odobri zadnji trenutek, nam povzročajo težave pri načrtovanju nadaljnjih dejavnosti. Kljub temu pa so naša društva vse načrtovane prireditve izpeljala. Glede vidnejših podvigov naše organi- KMS5551 zacije bi nedvomno omenil Drago, ki smo jo lani uspešno izvedli. Posebno mesto ima tudi delovanje Gledališkega vrtiljaka, ki ga Prosveta prireja v sodelovanju z Radijskim odrom. Ne gre pozabiti tudi na literarni natečaj Mladike, ki je bil lani že 39. po vrsti in je prejel rekordno število prispevkov (preko 200) iz vseslovenskega prostora: nekatere prispevke smo nagradili, nekatere pa priporočili za objavo. Prav tako uspešen je natečaj Mladi oder, na katerem nagrajujemo mladinske gledališke skupine: letos smo na Tržaškem podelili 12 priznanj, na Goriškem pa osem plaket". Predsednik je naglasil, da so krajevna društva na občnem zboru nakazala nekatere probleme, ki zadevajo predvsem vzdrževanje domov. "Nekatera nujna popravila zahtevajo velike stroške, ki pa jih Prosveta težko krije, saj finančna podlaga zagotavlja le kulturno dejavnost društev". V poročilih je bila predvsem razvidna zaskrbljenost za vedno bolj skopo število slovenske prisotnosti v mestnem središču. Mestna društva se pritožujejo, da se starostna stopnja članov viša, priliv mladih pa je dokaj majhen. "To je tudi posledica zaprtja slovenskih šol v mestnem središču. Ravno na občnem zboru je bilo zagotovljeno, da bo Slovenska prosveta kot centralna ustanova trdno obdržala pri življenju dejavnosti, ki potekajo v mestu. Ljudem se vedno manj ljubi zahajati v mesto. To so stari problemi, ki pa se danes še kako poznajo. Podobno se pojavlja tudi med Italijani, pri naši narodni skupnosti, ki je bistveno manjša, je to še toliko bolj opazno". IG Društvo slovenskih izobražencev Slavjanstvo je treba dvigovati •v« na najvisp možno raven // S Ji lavjanska čitalnica je odprla svoja vrata 29. ' januarja 1861. Takoj ko je cesar izdal oktobrsko diplomo, s katero je napovedal izboljšave, se je začelo splošno prebujanje". Tako je na ponedeljkovem večeru v Peterlinovi dvorani ob pomembni obletnici, ki obeležuje slovensko prisotnost v središču mesta, spregovoril Samo Pahor, vnet zagovornik pravic slovenske narodne skupnosti v Furlaniji Julijski krajini. Pahor je poudaril dejstvo, da Italijani letos slavijo 150-letnico države. "Zakaj bi tudi mi ne dokazovali svoje prisotnosti in de- javnosti v središču mesta, ki nam ga zaščitni zakon ne priznava"? Čeprav jih takrat še ni povezovalo društvo, so se Slovenci že pred letom 1848 zbirali po kavarnah, saj so tam lahko brali Kmetijske in rokodelske novice. Glavni pobudniki za ustanovitev Slav-janskega društva so bili Franc Anton Pleše, trgovec Andrej Zor- man, trgovec železnine Edvard Sorč, geometer Mihael Sosič, Marko Bastian in lesni trgovec Aleksander Vilhar. Glavni namen Slavjanske čitalnice pa je bilo "dvignjenje slavjanstva na najvišjo možno raven po vodilu svobode, bratinstva in enakopravnosti". Zaradi visoke članarine je bila čitalnica s stotimi različnimi časopisi shajališče slovenske buržoazije v mestu. Po njej so leta 1868 nastale še čitalnice v Rojanu, pri Sv. Ivanu, v Barkovljah, na Opčinah, Rocolu in v Skednju. To gibanje je preraslo v taborsko gibanje, iz tega pa so se razcvetela telovadna, glasbena, športna, gledališka, kulturna in prosvetna društva. Samo Pahor je kot štipendist v Ljubljani raziskoval o Slavjanskem društvu in čitalnici ter se pri tem zelo navdušil. Prva dokumentirana prisotnost Slovencev v mestnem središču sega v leto 1202, ko so v Trst pripluli Benečani in so jim Tržačani prisegli. Tudi v drugi polovici 14. stoletja so naši predniki pustili sled o svoji narodnosti, ko je leta 1382 v Trstu delovala bratovščina sv. Marka Slavorum. "Takrat so sprejeli pokroviteljstvo Habsburžanov in so ob velikem slavju kupili vino, kar je razvidno iz plačanih davkov". O slovenski prisotnosti v mestnem središču v začetku 19. stoletja govorijo tudi podatki naročnikov Kmetijskih in rokodelskih novic, med katerimi so trgovci in funkcionarji. Skoraj vse čitalniško gradivo z zapisniki vred je bilo uničeno, ko je zgorel Narodni dom. K sreči je tajnik Simon Pertot obdržal sejni zapisnik. Našel ga je njegov oče, ki ga je izročil Lavu Čermelju, sedaj pa ga po zaslugi Sama Pahorja hrani zgodovinski odsek Narodne in študijske knjižnice. Samo Pahor j e povedal nešteto zamisli, kako obeležiti 150-letnico Slavjanske čitalnice na ustrezen način, npr. da bi "na proslavi lahko Narodno in študijsko knjižnico razglasili za naslednico Slavjanske čitalnice in predsednik Republike Slovenije Danilo Turk bi ji podelil priznanje"... Sin Trst ni le opereta... Pop utrip muzikala Flashdance Mesto operete in (že nekaj let) tudi muzikala pleše v teh dneh v pop utripu muzikala Flashdance. Film, s katerim so najstniki osemdesetih let sanjali, da sta močna motivacija in ljubezen ključ za uresničitev vseh želja, je postal namreč muzikal, ki je iz londonskega West Enda pred kratkim prispel v Italijo. Mednarodna družba Stage Enetertainment je producent italijanske različice, ki je nastala s sodelovanjem italijanskega vodilnega ansambla na področju muzikala Compagnia della Ran-cia. Z razliko od državnih standardov se ta produkcija skuša zgledovati po veličastnih predstavah, ki si jih lahko ogledamo na referenčnih tujih prizoriščih. Režiser Federico Bellone je ustvaril predstavo s tridesetčlansko zasedbo, z dvestotimi kostumi in s tridesetimi menjavami scene; delo je prav gotovo terjalo veliko truda tudi pri selekciji protagonistov z dobrimi pevskimi, a tudi plesnimi sposobnostmi. Flashdance je namreč zgodba o plesni strasti delavke v jeklarni, ki je zelo realistično in odčarano zaprla sanje v predal, a se na spodbudo matere končno opogumi za usodno spremembo z avdicijo na plesni akademiji. Uspeh bo nagradil njen talent, na poti do končnega cilja pa bo srečala ljubezen, doživela umor matere in delila hrepenenja kot tudi rizične izkušnje svojih kolegic, plesalk v nočnih klubih. Tovarna, pralnica, ceste, nebotičniki in semaforji mesta Pittsburgh, Alexin dom, bleščeča prizorišča plesnih točk v lokalih Harry' s in Devil' s, ne nazadnje dvorana akademije, v kateri bo protagonistka izvedla kultno koreografijo avdicije, se zvrstijo v hitrem zaporedju ozadij dinamične predstave, ki zaživi s primernim trajanjem prizorov in živahnostjo večplastnega dogajanja. Zaznamujoče pesmi iz glasbene kulise filma, med katerimi je z Oskarjem nagrajena What a feel-ing ali ravno tako znana Maniac, dopolnjujejo dodatne pesmi v precej prepričljivih prevodih Franca Travaglia, ki je prevedel v italijanščino tudi celotni tekst muzikala. Pevske izvedbe ob instrumentalni spremljavi v živo so zaupane pevcem, ki izhajajo iz različnih izkušenj: protagonistka Alex je Simona Samarelli, ki ima za seboj več gledaliških in televizijskih nastopov, kar je kljub nekoliko piskajočemu glasu dalo njenemu liku tudi igralsko kredibilnost. Njen zaročenec Nick je nekdanji učenec šole za glasbeno gledališče Bernstein in dobitnik nagrade Massimini Fil-ippo Strocchi, Barbara Corradini pa je v vlogi matere Hannah pokazala operno in dramsko izhodišče. Gledališka in filmska igralka ter pevka Giada D'Auria je z mladostniškim zanosom upodobila bolj rockovsko obarvani lik Glorie, ki zaradi ambicije in naivnosti zaide s prave poti. V skupini navihanih plesalk je izstopala še Tržačanka Daniela Pobega. Tržaške ponovitve predstavljajo prvo etapo italijanske turneje predstave, ki se je pričela decembra v Milanu in se bo nadaljevala do konca maja. PAL Obvestila Društvo slovenskih izobražencev in založba Mladika vabita v ponedeljek, 14. februarja, v Peterlinovo dvorano, Donizettijeva 3, na predstavitev romana Eveline Umek "Zlata poroka ali Tržaški blues”. O avtorici in njenem delu bo govorila prof. Loredana Umek. Začetek ob 20.30. Župljani iz Sočerge, ki živijo v Trstu, vabijo ob 10. obletnici smrti g. Marijana Živca na mašo zaduš-nico, ki bo v petek, 18. februarja, ob 17. uri v cerkvi pri Sv. Jakobu. Z Novim glasom v Nemčijo od 14. do 21. junija 2011. Prijava in informacije na upravi NG v Gorici, tel. 0481 533177, in na uredništvu v Trstu, tel. 040 365473. Akontacija ob vpisu: 200,00 evrov. Kdor bi želel prejeti program potovanja po elektronski pošti, naj sporoči na naslov mohorjeva@gmail. com. Nadaljuje se akcija za riž otrokom p. Pedra Opeke na Madagaskarju. Vaš dar lahko izročite na banki: MISIJONSKI KROŽEK ROJAN IBAN: IT 22 L 08928 02201020000086948 Kulturno društvo Ivan Grbec, Prosvetno društvo Kolonkovec in Dom Jakob Ukmar prirejajo skupno Prešernovo proslavo v Domu Jakob Ukmar v nedeljo, 13. februarja, ob 16. uri. Slavnostni govornik bo Klavdij Palčič. Naarada Nadja Maaanja V spomin na gospo Nadjo Maganjo Jevnikar (Trst, 9. septembra 1951 - Repentabor, 8. februarja 2006) in v želji, da bi vzpodbudili smisel za vrednote, ki so odlikovale njeno življenje, so Skupnost Sv. Egidija Furlanije-Julijske krajine, Društvo slovenskih izobražencev, Slovenska zamejska skavtska organizacija in Nadjina družina ustanovili Nagrado Nadja Maganja, ki jo podeljuje poseben odbor. Odbor podeljuje nagrado ženski ali skupini žensk, katerih življenje odlikujejo izkušnja vere ter ena ali več vrednot, ki so odlikovale življenje in delo Nadje Maganje-predvsem vera, molitev, ljubezen za raziskovanje na področjih zgodovine, znanosti, družbenih ved in kulture, nadalje pisanje kot sredstvo za posredovanje osebne izkušnje in zavzetosti, služba bližnjemu, ljubezen za ekumenski in medverski dialog, pedagoška izkušnja, solidarnost z revnimi in potrebnimi, varstvo človekovih pravic ter zavzetost za spoštovanje etičnih načel ne glede na javno mnenje in ideološka stališča. Prva prejemnica Nagrade Nadje Maganje je bila lani priznana slovenska onkologinja in ustanoviteljica Slovenskega društva Hospic dr. Metka Klevišar. Javna podelitev druge Nagrade Nadja Maganja bo v ponedeljek, 21. februarja 2011, ob 20.30 na sedežu Društva slovenskih izobražencev v Trstu (ul. Donizetti 3). V spomin na Bogomila Breclja Znal je odpustiti... Tik preden so zaprli mejo in potegnili med Italijo in Jugoslavijo težko svinčeno zaveso, smo bili ves mesec avgust (teklo je Gospodovo leto 1947) na pripravnici za vstop v gimnazijo v Tomaju gostje Šolskih sester v takratnem samostanu, danes - žal - večstanovanjski stavbi na vrhu čudovito lepega kraškega griča. Pripravnikov za vpis v gimnazijo nas je bilo okrog 40 in bilo nam je okrog 10-12 let. Šolske sestre so nas zelo uspešno pripravljale za gimnazijo, odgovoren za nas pa je bil ravnatelj Ivan Krečič. Z nami, kot prefekt, je bil tudi mlad bogoslovec, izredno dinamičen, poln idej in nasvetov, razigran v igri z nami med prostim časom, prijeten sogovornik in resnično prijateljski v odnosu z nami otroki - pripravniki za gimnazijo. Bogomilu Breclju so tri leta pred tem zločinsko pobili očeta, bra- ta in dve sestri ter ožjega sorodnika iz Brecljeve rodbine, pa nam otrokom ni nikdar ne omenjal niti z besedico razkril svojega trpljenja ob tej neznanski tragediji. Bogomila Breclja sem potem v življenju stalno srečeval, najprej kot župnika vSovodnjah (še prej je bil za kaplana v Standrežu), potem v Doberdobu, pozneje v Zgoniku in na koncu še v Nabrežini. Vedno je bil poln idej, ustvarjalen ne samo v verskem življenju, ampak tudi na narodnem, kulturnem ter socialnem področju. Razdajal se je kot malokdo v njegovi sredi, povsod je ustanavljal župnijske krožke, gradil dvorane, organiziral tečaje, razstave, prireditve. Povsod je bil duša temu delovanju, povsod je bil z nevsiljivim nastopom s svojimi ljudmi, gosti, gledalci in poslušalci. Bil je duhovnik, kulturnik, organizator, a bil je predvsem človek, globok človek, ki ga je življenjska tragedija zaznamovala za vse življenje, a ga ni nikdar zlomila, kaj šele upognila. Znal je odpustiti in v tem sta njegovi človeška vrlina in velika ter globoka duhovnost, ki jo je vse življenje imel v sebi in jo je posredno sporočal tudi nam vsem, ki smo ga cenili in imeli radi v svoji sredi. Drago Štoka Vesti iz Koroške Rož Podjuna Zila Šolska reforma v Avstriji Zvezna gimnazija in zvezna realna gimnazija za Slovence je od leta 1957, ko je bila ustanovljena, prav gotovo ena glavnih pridobitev slovenske narodne skupnosti na Koroškem in hrbtenica njenega narodnega obstoja. Avstrijska zvezna vlada pa načrtuje šolsko reformo, ki bo uvajala obvezno enotno šolo do 14. leta starosti. Sicer ne gre za odločitev, ki bo padla v kratkem, vendar je napoved vzbudila znotraj slovenske narodne skupnosti na Koroškem določeno skrb, saj je za mnoge, ki so obiskovali državne ljudske šole po vaseh ali v mestih, šele prestop na gimnazijo z 10. oz. 11. letom starosti pomenil dejansko polno umestitev v izobraževalno-vz-gojni proces v slovenskem jeziku. Vpis otrok k slovenskemu pouku v ljudskih šolah namreč še ne jamči, da se otroci tudi naučijo slovenščine, saj se jih večina vpisanih doma ne pogovarja niti v čistem slovenskem narečju, ampak kvečjemu v jeziku, ki je že na gosto posejan z narečno nemščino. Napovedana šolska reforma bi torej slovenski narodni skupnosti na Koroškem prinesla precej težav, v prvi vrsti, ker bi za tri leta zakasnila vstop otrok v šolo s slovenskim učnim jezikom, kar bi z jezikovnega vidika pomenilo veliko zamudo pri globinskem dojemanju materinščine. Ravnatelj Slovenske gimnazije dr. Miha Vrbinc meni, da bi morala gimnazija, ki je v avstrijskem kontekstu posebna šola s slovenskim učnim jezikom, v novem šolskem sistemu dobiti posebno mesto. Podobno velja tudi za Dvojezično zvezno trgovsko akademijo. Obenem je jasno, da bodo morali v novi šolski reformi tudi učitelji dobiti drugačno vlogo in nalogo, kar pomeni, da bo morala država veliko vlagati tudi v oblikovanje ustreznih didaktičnih modelov za to novo šolsko stopnjo. Tischlerjevo nagrado je letos prejel glasbenik Hanzi Gabriel Od leta 1979 Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev podeljujeta Tischlerjevo nagrado kot naj višje priznanje obeh organizacij. Letošnji dobitnik je Hanzi Gabriel, ki je 2. februarja prejel omenjeno nagrado "za dolgoletna prizadevanja za slovensko kulturno življenje na Koroškem, predvsem na področju • iiTBLi f tamburaštva". Hanzi Gabriel se je rodil v Šentjanžu v Rožu na avstrijskem Koroškem in tam preživel svojo mladost ter se že tedaj vključil v domačo tamburaško skupino. Več let je bil izredno prizadeven tajnik Krščanske kulturne zveze, ob tem pa je na celovškem glasbenem konservatoriju študiral glasbo in študij kasneje nadaljeval na Dunaju. Tam se je zaposlil v gledališčih Theater an der Wien in kasneje v Volksoper, vseskozi pa je ostal povezan s kulturnim, zlasti glasbenim življenjem Slovencev na avstrijskem Koroškem. Gabriel je pobudnik ustanovitve in mentor več tamburaških skupin, ki so tako nadaljevale že več ko 100-letno tradicijo tamburaštva med koroškimi Slovenci. Skupaj z Vlasto Lokar Lavrenčič je leta 2005 izdal obsežno knjigo Na sledeh tamburaštva na Koroškem. Poleg tega je Gabriel na Dunaju ustanovil tamburaško skupino Fermata, ki združuje predvsem v avstrijski prestolnici živeče Slovence, mentor in pobudnik igranja na tamburice pa je bil tudi med Hrvati na avstrijskem Gradiščanskem. Na podelitvi je nagrado utemeljil častni predsednik KKZ Janko Zer-zer. Nagrajenec pa je v svojem zahvalnem govoru skromno menil, da za delo, ki ga je opravil, ne bi bila potrebna nagrada. Kljub temu jo je rad sprejel, ker jo ima za počastitev tamburaške družine na avstrijskem Koroškem in na Dunaju. "Najžlahtnejša nagrada zame pa bi bila, če bi se tamburaštvo na Koroškem še zelo, zelo dolgo ohranilo", je še dejal Gabriel v Celovcu pred številnimi častnimi gosti, med katerimi sta bila tudi minister za Slovence v za-mejstvu in po svetu Boštjan Žekš in predsednik komisije DZ za Slovence v zamejstvu in po svetu Miro Petek. Comelia Vospernik vodja informativnih oddaj ORF1 Vodstvo informativnih oddaj prvega sporeda ORF eins je prevzela Cornelia Vospernik, 42-letna koroška Slovenka, ki je kot dijakinja Slovenske zvezne gimnazije z bakalavreatom zaključila srednješolski študij na Jadranskem zavodu Združenega sveta v Devinu. Na pot časnikarstva je Vospernikova stopila pri slovenskih sporedih ORF v Celovcu, nato pa se je sredi190. let preselila na Dunaj v uredništvo Zeit im Bild 1 in tudi kmalu postala ena voditeljic televizijskega dnevnika VVeltjournal in drugih odmevnih informativnih oddaj avstrijske državne televizije. Pred štirimi leti je sprejela dopisništvo iz Kitajske in bila za svoje poročanje o dogajanju na Kitajskem kmalu deležna laskavih pohval. Leta 2008 je za to tudi prejela v nemškem svetu ugledno časnikarsko nagrado Concor-die, lani pa ji je društvo za varstvo človekovih pravic Felix Erma-cora podelilo Ermacorovo novinarsko nagrado za njeno pogumno poročanje s Kitajskega. V nemščini je izšla tudi njena knjiga o Kitajski. VIDA VALENČIČ KO SE DOTAKNEŠ OSEBE V Posočju letos svetovno prvenstvo v gorskem maratonu terana gorskih tekov __C| |*V • • Jožeta Dakskoblerja, Najboljša in najcenejsa turistična reklama Priprave na letošnje osmo svetovno prvenstvo v gorskem maratonu 2011, ki bo potekalo 18. junija po hribovju nad Baško grapo oz. na območju kar štirih občin Primorske in Gorenjske, že potekajo, zlasti potem ko je bila podpisana pogodba med lokalno skupnostjo kot izvajalcem prireditve, Atletsko zvezo Slove- na gorskih poteh, kjer poteka trasa letošnjega svetovnega prvenstva v gorskem teku. Kot je za javnost povedal predsednik Atletske zveze Slovenije Peter Kukoviča, se po opravljenih formalnostih posvečajo sami organizaciji, obenem pa potekajo priprave najboljšega tekača Mitje Kosovela in tekačice Valerije Mrak, lanskih zmagoval- računajo, da bo tek- lo nad 600 najboljših gorskih maratoncev na svetu. Do konca aprila se lahko tekači uradno prijavijo tudi posamično ali kot reprezentance na Atletsko zvezo Slovenije, kjer prijave sprejema Tomo Šarf, član odbora svetovne gorske tekaške zveze (WMRA). V najboljšem primeru bodo omogočili nastop osemstotim tekačem, od tega dvestotim reprezentančnim. Da ima severno posoško hribovje odlične pogoje tudi za ureditev poligonov za nije in Svetovno gorsko tekaško zvezo WMRA kot pokroviteljico. Že doslej so domačini v Baški grapi prirejali zelo kakovostne in množične gorske maratone štirih občin, s kar najbolj kakovostno mednarodno udeležbo, prav cev maratona štirih občin z mednarodno udeležbo in tudi medaljami z evropskih prvenstev. Doslej se je prijavilo že okoli 200 tekačev iz Slovenije, Anglije, Hrvaške in Poljske. Po oceni vodje tekmovanja in ve- rekreacijo, treninge in vrhunska tekmovanja smučarskih tekov za razvoj zimskega turizma, ve večina domačinov, zato je pričakovati, da bodo to kmalu odkrili tudi turistični menedžerji. MM Možgani so ustvarjalni in propozitivni Pred dnevi sem prebrala zelo pomenljiv stavek: "Človeški možgani niso destruktivno naravnani, nasprotno: možgani so ustvarjalni, propozitivni. V destrukcijo, v negativno mišljenje jih silimo mi sami". Verjamem, da se je ob teh besedah vredno zamisliti. Kolikokrat smo zraven oseb (ali pa sami to postanemo), ki kot spužva srkajo energijo in dejansko same sebe psihološko pohabljajo s tem, da stalno vidijo le slabe plati česarkoli? Ravno tako pred dnevi je profesorica tujega jezika med uro postavljala različna vprašanja. Eno od teh je bilo: "Kateri je po Vašem mnenju najboljši nasvet za to, da si srečen"? Odgovor, ki je bil dan, je enostaven in vendar v praksi izredno težaven: vedno za tisti kozarec gre. A ti ga uspe videti napol polnega ali si še vedno osredotočen na njegov prazni del? Včasih srečujemo osebe, ki so se v življenju morale srečati z raznimi preizkušnjami, a so kljub temu ohranile v sebi neverjetno zavest, da bo vse dobro. In da ima vse svoj namen. Živo se spominjam irskega prijatelja. Na univerzi v VValesu je vpisal magisterij iz informacijskih ved. Bil je najstarejši od skupno desetih otrok, univerzitetni študij si je lahko privoščil edinole zato, ker je bil oče hišnik na univerzi in so mu bile zato dodeljene plačilne olajšave. Če lahko koga označiš za A osebo "brez prebite pare v žepu", potem je on to gotovo bil. Po predavanjih je še vsaj štiri ure honorarno delal v univerzitetni knjižnici, ker pa ure niso znesle za najemnino, hrano in knjige, je bil potem še vsak večer natakar v lokalni restavraciji do poznih ur. Kavbojke in majice je kupoval v trgovinah z rabljenimi oblačili, ob koncu meseca pa se je kdaj dogajalo, da je nekaj dni kar stradal. Lahko bi se pomiloval, a tega ni nikoli storil, verjetno kot najponosnejši Irci tudi ne. Bil je gotovo ena najbolj pozitivno nastrojenih oseb, kar sem jih spoznala, v vsem je videl žarek sonca, vedno si je prizadeval najti rešitev, ne pa objokovati situacije. Magistriral je, doktoriral in si ustvaril življenje v Parizu. Morda si včasih nadejamo, da bomo z jamranjem in objokovanjem olajšani, morda mislimo, da nas bo val tarnajočih misli in besed osvobodil malodušja, res pa je ravno obratno. Vse to nam je seveda racionalno jasno in se tega dobro zavedamo, emotivno pa nam svojih misli ne uspe disciplinirati in jim dovoljujemo, da proste zdirjajo na opustošene krajine. Čas je, da sami sebi priznamo, da nas vse to ne rešuje, nasprotno: črnemu vrtincu dovoljujemo, da nas vsrka vase. Prav gotovo je vse prej kot enostavno, v hujših primerih je za to potrebna strokovna pomoč, predvsem pa si moramo priznati, da je na nas, da se vzdignemo in stremimo k soncu, ne pa, da se še naprej sklanjamo k tlom. Pred leti mi je duhovnik dejal: "Bog želi na našem obrazu srečo". Zahodni in jugozahodni predel mesta (52) GORICA, NJENE ZANIMIVOSTI IN NJEN ČAS Mariza Perat Sirotišče med prvo svetovno vojno in po njej Zavod je tako začel svoje delo. Komaj pa se je vživel v svoje poslanstvo, se je začela prva svetovna vojna. Ko je leta 1915 tudi Italija stopila v vojno, je Gorico zasedlo italijansko vojaštvo. Vodstvo zavoda je tedaj poskrbelo, da so otroci našli zavetje po raznih zavodih na Kranjskem in Štajerskem. Sirotišče je med vojno bilo zelo poškodovano. Po vojni je zato zavod skušal čim prej popraviti škodo, ki ga je prizadela. Znatno pomoč je nudil g. Josip Budin, nekdanji duhovnik v Pevmi in vojaški kurat v prvi svetovni vojni. Posrečilo se mu je, da je Sirotišče marsikaj prejelo iz begunskega ta- nostjo in ljubeznijo opravljale svoje poslanstvo, zato tudi uspeh ni izostal. Ko je v začetku leta 1930 v našo deželo prispel referent iz Rima, da bi preveril delovanje dobrodelnih zavodov v Julijski krajini, je slovenskim šolskim sestram izrazil svoje veliko zadovoljstvo in pohvalo za njihovo de- lo (Goriški Koledar za leto 1947, str. 42. Uredil L. Tiskala, izdala in založila tiskarna L. Lukežič, Gorica, november 1947). Kmalu zatem pa so zaradi fašistične oblasti nastopile prve težave. Po italijanskem zakonu, izdanem 17. julija 1890, so namreč vsa sirotišča v Italiji, kot javni dobrodelni zavodi, spadala pod posebno nadzorstvo vlade. Ta se je za Slovensko Sirotišče še posebej borišča v Strnišču. Veliko je tudi pomagala gospa dr. Slavikova iz Trsta, ki je zlasti skrbela za vzdrževanje tržaških osirotelih otrok, ki so bivali v goriškem Sirotišču. S svojim rednim delovanjem je zavod znova pričel 7. septembra 1921 (Kronika Zavoda sv. Družine v Gorici). Delo je vsestransko napredovalo in v šolskem letu 1923/24 je v zavodu bilo že 60 otrok. Naslednje leto jih je bilo nad 50, pozneje pa se je njihovo število iz leta v leto večalo. V šolskem letu 1927/28 jih je bilo 76, med temi deset predšolskih otrok in pet vajencev. To so bi- li fantje, ki so se učili raznih poklicev in so zaradi oddaljenosti bivali v mestu. V šolskem letu 1929/30 je vseh otrok bilo 90 (Kronika Zavoda sv. Družine). Tako je prišlo leto 1930. Zavod je bil v polnem razmahu in v vseh ozirih v dobrem stanju. Šolske sestre so z veliko požrtvoval- zanimala, ker so v njem govorili slovensko in mu prav zaradi tega seveda ni bila naklonjena. Zavod je tako s svojim delovanjem moral prenehati. V zvezi s tem v zavodski kroniki beremo: "Dne 12. maja 1930 se je predstavil msgr. Pavlici vladni komisar, ki je še istega dne prevzel upravo zavoda. Po končanem šolskem letu se je večina otrok vrnila domov. Kar jih je še ostalo, jih je komisar odposlal v druge zavode, in sicer dečke v južno Italijo, deklice pa v planinske hospise v srednjo Italijo (Kronika Zavoda sv. Družine). Oditi so morale tudi sestre in to zato, kot je izjavil prefekt, ker njihov materni jezik ni bil italijanski. Oblast je zasegla vso zavodsko imovino in jo porazdelila po drugih zavodih. /dalje Sloveniia --------^ M- Podpora vladi kar naprej upada Razmere v slovenski državi se slabšajo V Sloveniji je polno dogodkov, manjših in pomembnejših. Stranke, ki s svojo koalicijo vodijo državo, so v stalnih, ostrih sporih z opozicijo, celotna politika pa teži le k svojim interesom, ki jih določajo parlamentarne volitve čez dobro leto. Stanje v državi in družbi najbrž še ni dramatično, toda čedalje več je znakov, ki kažejo, da potrpljenje ljudi mineva. Nobeno od temeljnih vprašanj v Sloveniji ni rešeno, vlada pa se sploh ne odziva na javnomnenjske raziskave, po katerih njen ugled hitro in strmo pada. Seveda je oblast še zmeraj legalna, ni pa gotovo, ali je tudi legitimna, se pravi, da je pravična oziroma upravičena. Oblast je ravnodušna za življenjske razmere in usodo brezposelnih, ki jih je že več kot 110.000, delavcev, ki zaradi nizkih plač živijo v revščini, pa tudi glede zaščite in pravic delavcev iz drugih območij nekdanje skupne države. Policija je sicer opravila nekaj preiskav v domovih in drugih objektih bogatih ljudi, v popularnem ljudskem jeziku jih imenujejo tajkuni, to pa je bilo tudi vse. Vlada se upira predlogom o zakonodaji, ki bi omogočila odvzem premoženja osumljencem, ki bi morali potem dokazati njegov izvor. Taki postopki so uzakonjeni, denimo, v Srbiji, pa tudi v Italiji. Ustavno sodišče bo kmalu razglasilo, ali bo dovoljen referendum o novem pokojninskem zakonu ali pa ga bodo zaradi domnevnih interesov države prepovedali. Vseh sedem sindikatov z večjim številom članstva vztrajno ponavlja, da bodo novi zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju odpravili, ker da je škodljiv predvsem za revne sloje ljudi. Tudi v odnosih s Hrvaško se do- gaja tisto, kar so mnogi predvidevali in napovedovali. Po sprejetem arbitražnem sporazumu o načinu rešitve mejnega vprašanja so na hrvaški strani obnovili izzivanja, kot je npr. izdajanje pomorskih zemljevidov, na katerih je meja na morju označena kar na sredini Piranskega zaliva. Ob tem Zagreb molči, slovenski zunanji minister pa zatrjuje, da gre za nepomembne zadeve, ki ne bodo vplivale na delo arbitražnega sodišča in določitev meje. Nadaljujejo se ugibanja in trditve o razlogih, ki so privedli do odstopa ali razrešitve mariborskega nadškofa in metropolita dr. Franca Krambergerja. Cerkveni dostojanstvenik je sicer zanikal, da je odstopil zaradi finančnih težav nadškofije, vendar sta tako on kot njegov naslednik Marjan Turnšek na srečanju s časnikarji pojasnjevala predvsem zaplete z velikimi dolgovi. Gre domnevno za okrog 800 milijonov evrov, ki si jih je nakopala nadškofija in z njo povezane družbe. Nekdanji nadškof in metropolit, ki sicer v zadnjih nekaj letih ni neposredno upravljal s cerkvenim premoženjem in bo ostal v Mariboru kot pomočnik novega nadškofa Marjana Turnška, je "prav vse prosil, da mu oprostijo napake, ki jih ni manjkalo, in jih prizna in obžaluje". Novi nadškof pa je opozoril, da se je dosedanji način gospodarjenja s premoženjem nadškofije izkazal za neprimernega za katoliško Cerkev. Zato je napovedal vrnitev na "pot krščanskega socialnega nauka, ki temelji na evangeljskih vrednotah". Povedal je, "da je načrt sanacije, ki so ga pripravili tudi svetovalci, že pripravljen, in zdaj čakajo, da ga potrdijo tudi v Vatikanu". Svoj prispevek k odpravi finančnih težav je dala tudi ljubljanska nadškofija, vendar bi bili potrebni nadaljnji in odločni ukrepi. O tem je bil oster in stvaren Božo Rustja, tiskovni predstavnik koprske škofije. Po njegovem je sprejetje odstopa nadškofa in metropolita Franca Krambergerja le prvi korak, slediti pa mu morajo še odstopi tistih, ki so pripeljali mariborsko nadškofij o v nezavidljivi položaj. Prav bi bilo, da bi odgovorni odgovarjali tudi pred državo in sodiščem, a najbrž ne bodo, saj tudi drugi ljudje, ki so v Sloveniji osnovali razna podjetja in se pri tem - z razliko od mariborske nadškofije - tudi osebno okoristili, žal niso odgovarjali". Rustja je tudi opozoril, "da si bo novi nadškof Marjan Turnšek zaupanje vernikov pridobil nazaj samo, če bo odstranil krivce za katastrofo cerkvenega premoženja". Drugi pomemben dogodek, ki pa bi utegnil imeti tudi mednarodne posledice, pa je sklep parlamenta, sprejet na izrednem zasedanju prejšnji teden, o novih strožjih merilih pri varovanju arhivov, tudi tistih iz obdobja prejšnje države. Gre zlasti za arhive in dokumente nekdanje tajne politične policije, znane UDBE. Razpravo je zahteval vodja opozicije Janez Janša z utemeljitvijo, da morajo biti arhivi in dokumenti odprti za vse, toda prevladalo je stališče vladne večine, da to ni mogoče, "ker je treba varovati podatke, ki so občutljivi zaradi varstva človekovih pravic in državne varnosti". V razpravi, ki še ni končana, Janez Janša zatrjuje, da ima dokaze, da je državni poglavar dr. Danilo Turk vedel za teroristični napad, ki ga je UDBA uprizorila 18. septembra 1979 zoper muzejsko ustanovo v Velikovcu na Koroškem. Turk, ki je bil tedaj uslužbenec Socialistične zveze, to zanika. Marijan Drobež Eksodus ni bil zgolj begunstvo O izjavi predsednika Turka v zvezi z optanti Ob svojem nedavnem obisku v Italiji naj bi predsednik Turk v nekem intervjuju izjavil (PD, 19.1. 2011), da Italijani, ki so po vojni zapustili Istro, "niso optanti, kot jih še danes označujejo nekateri v Sloveniji, temveč begunci". Soglašam, da je bil eksodus iz nekdanje Julijske krajine velika tragedija, vendar hkrati tudi zelo kompleksen pojav, ki ga, že iz nekaterih navedenih dejstev v nadaljevanju, ni mogoče reducirati zgolj na begunstvo. Prvi val odhodov se je npr. zgodil tik po zlomu fašizma septembra 1943, ko je v strahu pred maščevanjem čez noč odšla glavnina priseljenih fašističnih okupacijskih oblasti z družinami vred (karabinjerji, financarji, upravni in fašistični veljaki, učitelji idr.), ki naj bi jih bilo nekaj deset tisoč. Ti niso imeli kaj več početi tukaj in so se vrnili tja, od koder so prišli. Istega leta so po silovitem zavezniškem bombardiranju Zadra, ki je mesto skoraj zravnalo z zemljo, Nemci izselili v Italijo več tisoč preživelih meščanov. Tudi teh ni nihče pregnal, še najmanj kake jugoslovanske oblasti, ker jih takrat še ni bilo, saj so tedaj Nemci upravljali Zadar. Proti koncu vojne so z Reke in iz drugih krajev začeli odhajati premožnejši sloji, tako v strahu pred maščevanjem kot tudi pred komunizmom, od katere- ga si niso obetali nič dobrega. Ko je postajalo jasno, da bo pariška mirovna konferenca prepustila Reko Jugoslaviji in dala Italijanom možnost opcije, je eksodus z Reke pospešila tudi sama Italija, ki je prek svojega CLN (Comitato di liber-azione nazionale) 22. 9. 1945 delila po mestu poziv, "naj vsi skupaj zapustijo mesto, potem ko bo konferenca razglasila svojo odločitev (o priključku Reke k Jugoslaviji namreč, prip. avt.) za dokončno. Z našim odhodom, meščani, bo problem Reke ostal nerešen in na dnevnem redu". Torej neke vrste ščuvanje ljudi k množični izselitvi, ki naj bi diplomate v Parizu streznila pri nadaljnjem risanju meja v Istri, kar se pa ni izšlo. V strahu pred ponovitvijo zloma, ki ga je z eksodusom doživela Reka, so nato jugoslovanske oblasti uvedle več ukrepov, da bi se to ne ponovilo tudi drugod (sprejetje odloka o zaplembi premoženja samovoljno odhajajočim, omejitev pravice do optiranja na prebivalce italijanskega rodu idr.). Vendar ko je Jugoslaviji pripadel tudi Pulj, ki je bil do leta 1947 pod anglo-ameriško upravo, se je zgodba ponovila in v slabem letu se je iz mesta izselilo prek 25.000 prebivalcev. Italija, ki je dotlej opogumljala Puljčane, naj vztrajajo, je ob zapečatenju usode mesta prek časopisa Arena di Pola spet pozivala ljudi, "naj zapustijo mesto, saj bodo našli gostoljubje in delo v Italiji, kjer bo vlada ponudila vso pomoč tem širokosrčnim sinovom, ki odhajajo raje v izgnanstvo, kot v suženjstvo in raznarodovanje" (Novi glas, 2. 4.1998). Nato se je kuga odhajanja selila v notranjost Istre in sredi petdesetih let v podobnih okoliščinah končala v Coni B STO, ko se je, spet na podlagi možnosti opcije po določbah Londonskega memoranduma, izselilo prek 20.000 ljudi. Nesporno je, da je v prvih povojnih letih prihajalo do nasilja (ustrahovanja, montirani procesi, poboji, ekonomski pritiski, zapiranje meja idr.), vendar je režim to nasilje izvajal tudi proti lastnemu ljudstvu in po poročilu mešane zgodovinske komisije (11. točka) predvsem proti "osebam in strukturam, ki so bile tako ali drugače, tudi ne glede na osebno odgovornost, povezane s fašizmom, z nacistično nadoblastjo, s kolaboracijo in z italijansko državo”, ter z namenom "predhodne čistke dejanskih, potencialnih ali pa samo domnevnih nasprotnikov komunističnega režima in priključitve JK k novi Jugoslaviji". To potrjuje tudi okoliščina, da je z eksodusom odšlo samo iz nekdanje JK tudi okrog 5000 Slovencev in nekaj deset tisoč Hrvatov. Končno so Italijani iz Cone B večinoma odšli deset let po vojni, ko so surovi pritiski popustili, ko so se odprle meje itn. Italijanski pesnik Biagio Marin je npr. svojim rojakom poočital, da so mnogi odšli tudi zaradi tega, ker niso želeli postati "sužnji tistih, ki so bili vedno sužnji po imenu, definiciji in funkciji". Tudi sicer nam mnogim pričevalcem tega časa še danes odzvanja v ušesih slogan "mai sotto i sciavi" (nikoli pod sužnji). Zato zaradi navedenega in še drugih dejstev menim, da se k tako kompleksni temi, kot je eksodus, ne sme pristopati tako površno, kot je to storil predsednik Turk. Milan Gregorič Dr. Danilo Turk Kratke Nova premierna uprizoritev v SNG Nova Gorica V četrtek, 10. februarja, ob 20. uri bo v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica domači ansambel premierno uprizoril sodobno dramsko različico pravljice o Sinjebradcu, Sobica na vrhu stopnišča, kanadske dramatičarke Carole Frechette. Režiser je Jaka Andrej Vojevec. Delo bo prvič izvedeno v slovenščini. Dan odprtih vrat v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu V Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano so v soboto, 29. januarja 2011, odprli vrata vsem, ki so želeli doživeti utrip življenja in dela v njihovih ustanovah. Pouka v gimnaziji in glasbeni šoli seje udeležilo okrog 1000 obiskovalcev. Zanje so v dvorani pripravili predstavitev življenja in dela, predvajali pa so tudi film, ki je bil posebej posnet za to priložnost. Velikega zanimanja je bila deležna vaja Dekliškega zbora sv. Stanislava pod vodstvom Helene Fojkar Zupančič in Godalnega orkestra glasbene šole pod mentorstvom Draga Arka in dirigenta Damijana Močnika. Kar polovica obiskovalcev se je pridružila vodenim ogledom knjižnice, cerkve sv. Stanislava, kapele, računalnice, športne dvorane in upravnih prostorov. Vodenje skupin so prevzeli letošnji maturanti. Življenje v Jegličevem dijaškem domu so predstavili dijaki, ki v njem bivajo. Dijaki, profesorji in vzgojitelji so želeli osnovnošolce navdušiti za vpis, ostalim obiskovalcem pa predstaviti ustanovo, ki mlade vzgaja in izobražuje ter skrbi, da bi se oblikovali v zrele, zadovoljne in odgovorne osebnosti. Za organizacijo dneva odprtih vrat sta bila odgovorna profesorja na Škofijski klasični gimnaziji Flelena Medvešek in Pavle Šijanec. Največ obiskovalcev je na dan odprtih vrat prišlo na priporočilo sorodnikov in prijateljev, ostali pa so informacije dobili v župnijah, šolah in medijih. Večina Slovencev meni, da najhujše posledice krize še prihajajo Skoraj dve tretjini Slovencev menita, da najhujše posledice krize za trg dela še prihajajo, kaže javnomnenjska raziskava Eurobarometer, objavljena ta teden v Bruslju. Daje vpliv krize na službe že dosegel vrhunec, meni 33 odstotkov Slovencev in 42 odstotkov Evropejcev; da najhujše še prihaja, pa 63 odstotkov Slovencev in 48 odstotkov Evropejcev. Za primerjavo: julija 2009 sta prav tako dve tretjini Slovencev menili, da vrhunec gospodarske krize šele prihaja. Tedaj je bilo to nekoliko več od povprečja v Evropski uniji, kjer je tako mislilo 61 odstotkov vprašanih. Še lani spomladi je to, da najhujše še prihaja, mislilo 55 odstotkov anketiranih Evropejcev, tako da se je pesimizem v povprečju v Evropski uniji zmanjšal za sedem odstotnih točk, medtem ko v Sloveniji od julija 2009 ostaja približno enak. Najbolj optimistični so Estonci, Švedi in Avstrijci, najmanj pa Grki, Portugalci in Irci, kaže Eurobarometrova raziskava, opravljena novembra lani, ko je Irska zaprosila za mednarodno pomoč pri reševanju krize. Že pred njo je to storila Grčija, zdaj pa se o tem ugiba tudi v primeru Portugalske. V Eurobarometru sicer ni vprašanja, kaj si Evropejci mislijo o reševanju Grčije in Irske, vključuje pa niz po eni strani zelo splošnih, po drugi strani pa zelo tehničnih vprašanj o soočanju Unije s krizo in novi strategiji za rast in delovna mesta. Odgovori na ta vprašanja so pokazali, da Evropejci menijo, da je EU najbolj primerna za učinkovito ukrepanje proti posledicam finančne in gospodarske krize. To zaupanje se je sicer od spomladi lani nekoliko zmanjšalo. Sicer pa so anketiranci v območju evra za EU izbrali Mednarodni denarni sklad, nato pa nacionalne vlade in G20, ki so skupaj na tretjem mestu, medtem ko so nečlanice območja evra na prvo mesto postavile nacionalne vlade, nato pa EU. Poleg tega 77 odstotkov Evropejcev meni, da je potrebno večje usklajevanje med državami članicami in da samostojno nacionalno ukrepanje ne bo dovolj; velika večina tudi misli, da bi EU morala igrati pomembnejšo vlogo pri soočanju s krizo, še kaže Eurobarometer. Medtem ko večina Evropejcev meni, da njihove vlade pri dosedanjem soočanju s krizo niso ukrepale učinkovito, je mnenje o učinkovitosti dosedanjega ukrepanja EU razdeljeno. Nekoliko več kot tretjina Evropejcev meni, da so ZDA ukrepale učinkovito. V 17 državah članicah Unije absolutna večina anketirancev meni, da gre Unija pri soočanju s krizo v pravo smer. V Španiji, Veliki Britaniji, Italiji, na Portugalskem in v Grčiji pa tako mislijo manj kot štirje od desetih vprašanih. Eurobarometrova javnomnenjska raziskava je bila objavljena te dni, na dan zagona evropskega semestra, cikla tesnejšega usklajevanja proračunskih in makroekonomskih politik ter strukturnih reform držav članic. S 3. strani Še naprej bi rad. • • Črna lisa v slovenski poustvarjalnosti v zadnjih desetletjih je Wagner. Je ob vse večji komercializaciji in poplavi instant glasbe, ki nas obkroža na vsakem koraku, sploh smiselno stremeti k temu, da bi ga še kdaj postavili na oder? Ljubljana bi s Cankarjevim domom lahko izvedla Wa-gnerja, a zanj so potrebni posebni pevci. Imamo nekaj pevcev, ki bi lahko izvajali tudi Wagnerja. Zdi se mi, da bi bil čas, da bi njegova dela umestili v repertoar. V prenovljeno ljubljansko Opero morda? Ta je pa vsekakor premajhna. Ne verjamem, da bodo razširili tudi prostor za orkester tako, da bi lahko izvajali Wa-gnerja. Čeprav se mi zdi, da je že bilo izvedeno kakšno delo. Da, nazadnje so ga uprizorili leta 1961. Vsaj koncertno bi lahko izvedli več Wagnerjevih del. Simfonični orkestri v zadnjem času pogosto so- delujejo s pop in rock glasbeniki. Kaj menite o tovrstni sinergiji? Bi dirigirali takšnemu koncertu? Če bi bila partitura taka, da bi me zanimala, vsekakor. V času, ko sem vodil radijski orkester, sem zagovarjal, da naj simfonični orkester takšne stvari igra zunaj delovnega časa. Zdelo se mi je škoda, da glasbeniki sodelujejo na tak način, ker je tam le drugačen pristop h glasbi. Orke-straši se z izvajanjem take glasbe malo zapustijo. Kaj se je zgodilo z dirigenti v Sloveniji? Filharmonike vodi tujec, simfonike prav tako. Je to po vašem mnenju dobro ali slabo? Če je njihova želja ta, naj bo, zakaj ne bi bili. Ampak lepše bi bilo, če bi na čelu slovenskih orkestrov bili Slovenci, če imamo, upam pa, da imamo, take dirigente, da bi jih vodili. Ne vem, verjetno bo prišlo spet do tega, da se bodo spomnili, da je dobro, če je vsaj na čelu orkestra Slovenec. Slovenci veljamo za pevski narod, tudi sami ste vodili nekaj sestavov, Primorci pa imate celo zborovski festival. Kako na splošno ocenjujete slovensko glasbeno kulturo v primerjavi s tujo? Tudi danes imamo odlične zborovske skladatelje in smo lahko velika konkurenca tujim skladateljem. Sicer pa že imamo Gallusa, ki je poznan po vsem svetu. Tudi naši zbori napredujejo pri tem, da se stilno ukvarjajo s to glasbo, boljše skoraj, kot smo se mi, na primer s Slovenskim oktetom, s katerim smo veliko izvajali Gallusa tudi po svetu. Je pa res, da so danes bolj znani manjši, komorni zbori. Mislim, da je zborovska glasba v Sloveniji na vrhuncu. Poglejte samo zbore, kot so Ave, Vokalna akademija Ljubljana in Carmina Sl oveni ca. Prihodnje leto boste slavili visok življenjski jubilej. Ga boste pričakali s taktirko v rokah? Upam, saj, kot sem povedal, imam predvidene koncerte že za leto 2013. Torej bom moral biti kar pri močeh, da bom lahko še naprej deloval. Mladi za Mlade CD o dvojezičnih tablah Politična skupina Mladi za Mlade obvešča, da je CD dvojezičnih tabel, ki so ga pripravili člani skupine, pripravljen. To je projekt - študija, ki jo je skupina opravila ob drugem letu delovanja. Vsebuje namreč pravno podlago zaščite Slovencev v Italiji, ki jo je sestavil odv. Andrej Berdon, ter druge informacije, za katere je pripomogel odv. Peter Močnik. Danijel Šuligoj je poskrbel za tehnični del. Člani skupine so poslikali vse cestne table in oznake v tržaški pokrajini, ki so enojezične (torej samo v italijanščini) in bi po zakonu morale bi- ti dvojezične. Delo je bilo opravljeno po vseh občinah tržaške pokrajine, kjer velja zakon. Dne 14. februarja, ob 10. obletnici zaščit nega zakona, bodo Mladi za Mlade imeli ob 10. uri tiskovno konferenco v sinji dvorani na deželi (sala az-zurra) na Ober-dankovem trgu v Trstu. Istega dne bodo v Narodnem domu v ulici Filzi ob 19. uri imeli prvo javno predstavitev zgoščenke. Niz srečanj - predstavitev se bo zvrstil v spomladanskih mesecih, najprej po tržaški pokrajini, nato na Goriškem, v Benečiji, na Koroškem in v Sloveniji. Spomladi načrtujejo Mladi Slovenske skupnosti tudi obisk v Bruslju. Tu bodo imeli člani društva Mladi za Mlade možnost predstaviti ta projekt evropski komisiji za manjšine. To pomembno srečanje bo v skupni organizaciji tržaškega in goriškega dela mladih Slovenske skupnosti, torej skupin Mladi za Mlade in Prihodnosti. S 7. strani Rajoni so zelo... Kako pa bo z rajoni v prihodnosti? Ne vem, kako bo točno potekala združitev. Vsekakor se s tem ne strinjam, ker tako ne bo nič rešenega na finančni ravni. Rajoni veliko dela opravijo prostovoljno. Ko tega ne bo več, bo situacija zelo negativna. Odnos, ki se je vzpostavil med vaščani, rajonom in občino, je zelo pozitiven. Svetnikov je lahko tudi manj, a prepričan sem, da mo- rajo biti iz okraja, ker tako lahko dobro poznajo probleme samega ozemlja. Nekatera območja so obširna in zahtevajo dobro poznavanje. Občina ne more vedno preverjati, ali je kaj narobe, zato so rajoni še kako pomembni! Včasih se sicer sprašujem, zakaj občina tako nesmiselno trosi denar. Na eni strani ukinja rajone, na drugi strani pa potrosi 25.000 evrov za plastično drsališče, ki ga nihče ni uporabljal! Ne strinjam se z metanjem denarja v smeti. Če ne znajo privabljati ljudi, je bolje, da ne priredijo ničesar. Poudariti moram, da se je položaj na ozemlju zelo izboljšal, odkar obstajajo rajoni, ne le glede problemov, ki jih takoj posredujemo občini, pač pa tudi glede samih dejavnosti. Pohod treh mostov in pohod na Sabotin je najprej priredil rajon, nato so se vključila različna društva. Želim si, da bi se lahko tako delovanje nadaljevalo, predvsem sodelovanje med župnijo, društvi in rajonom, tudi zaradi novega športnega centra v Pevmi, ki mora povezovati ljudi v vasi. Hvala lepa za pogovor! NOVI GLAS ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it www.noviglas.it TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst. Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo Tjv za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250 To številko smo poslali v tisk v torek, 8. februarja, ob 14. uri. liC S 3. strani Ljubezen daje človeku moč ••• Ste pesnik dveh glasov - odraslega in otroškega. Gre za dvojnost doživljanja ali pa se morda glasova nikoli zares ne ločita? Mislim, da je doživljanje zmeraj eno in isto. Gre za različno osvetljevanje. Problem otroštva skušam na primer za otroke interpretirati na en način, za odrasle pa drugače. Zase lahko rečem, da sem imel srečno otroštvo, kljub vojnemu času in odsotnosti očeta. V naši družini je bilo izredno prijetno, zelo smo se imeli radi. Ta občutek otroku ogromno da, in to nosiš s seboj. Zdaj, ko se posvečam tudi prozi, se mi dva pogleda združujeta v enega samega. Kdaj se je v vas zbudilo zanimanje za pisanje otroške in mladinske literature? Za otroke sva začela pisati skupaj z Nikom Grafenauerjem, da bi kaj zaslužila. To je bilo v časih, ko smo imeli Slovenci eno samo sodobno zbirko za otroke Toneta Pavčka. Tedaj sem pisal dolge pesmice, ker so bile objave v Ljubljanskem dnevniku plačane po vrstici. Nato sem vi- del, da me otroci požirajo z očmi. V spominu imam dogodek iz Apač v Prekmurju. Malček je stal pod odrom in me gledal kot boga, mene pa je bilo sram. Še zdaj ga vidim. On misli, da si bog, ti pa ga imaš za norca z nekimi rimami. In od takrat sem začel pisati preproste, ampak iskrene rime. Ste v otroški in mladinski literaturi videli pot, da v mladem bralcu vzbudite ljubezen do slovenskega jezika? Absolutno. Ampak, da mi je to tudi uspelo, mi dokazujejo prav bralci. Moje besedne igre izvirajo iz Levstika, ki mi ga je mati zmeraj recitirala, in verzov Iva Grudna. Gruden je eno od svojih zbirk poimenoval Na Krasu, jaz priznavajoč njegov vpliv, pasem svojo zbirko poimenoval Na Krasu je krasno. S tem sem se zakoreninil na njegovem in svojem Krasu in hkrati uvedel nov način vezanja besed. Ta način mi je bil zmeraj v užitek, hkrati pa je bila to zame vaja v želji, da bi se izpopolnil v slovenskem jeziku. S posnemanjem mojih verzov se otroci učijo, prihajajo do novih domislic in s tem odkrivajo nove možnosti izražanja. Dober mesec pred 75. rojstnim dnem boste prejeli Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Kakšne misli in občutja vas prevevajo ob tem? Zadovoljen sem, ker je to priznanje vsemu mojemu delu na področju kulture, slovenske poezije in v zamejstvu. Lepo je dobiti to nagrado. Posebej, če veš, da imaš za seboj izjemno trdo življenje, da si žrtvoval tudi družino svojemu kulturnemu poslanstvu in da si navsezadnje zaradi tega poslanstva tudi zapustil Ljubljano in se vrnil v Trst. V Ljubljani sem se počutil imenitno in sem ji zmeraj priznal, da je center slovenskega naroda v vseh dejavnostih. Predvsem sem imel v Ljubljani številne drage prijatelje. Po drugi strani pa ne vem, kako bi Miroslav Košuta uspeval kot pesnik Ljubljanskega barja. Samo domotožje in objokovanje odhoda od morja ali zapuščenega Krasa in Trsta bi bili verjetno premajhen naboj za pomembnejši uspeh. Raziskave dokazujejo, da ni pomembna samo genetika Zdravo, energično in z optimizmom do sto let V zadnjih časih se je pričakovano trajanje življenja znatno podaljšalo - za 2,5 leti vsako desetletje. Večina ljudi si želi dolgo življenje, a seveda da bi bili pri tem neodvisni od drugih, brez bolezni in težav ter fiziološke 'obrabe' telesa, ki jo s seboj prinaša starost. Želja, da bi zdravi in polni energije praznovali stoti rojstni dan, je za večino nas prava utopija. Statistični podatki nam vsekakor potrjujejo, da je na svetu tisoče ljudi, ki presegajo sto let starosti. Na spletu z lahkoto najdemo seznam naj starejših zemljanov: Francozinja Jeanne Calmet je dočakala 122 let, Danec Christian Mortensen pa 115. Znanstveniki že dolgo preučujejo skupne lastnosti teh ljudi (genetske značilnosti, prehranjevalne navade, okolje in druge dejavnike) v upanju, da bi našli zdravilo, ki bi zaustavilo proces celičnega staranja. Opredelili so gene, ki so odgovorni za staranje, vendar praktična uporaba tega odkritja v medicini še ni jasna in poskusi se še izvajajo samo z manjšimi živalmi. Raziskave kažejo, da živi danes največ stoletnikov v treh državah in pripada trem različnim etničnim skupinam: Japonci na otoku Okinawa (tu doseže sto let 11 ljudi vsakih 100.000 prebivalcev), Sardinci v Italiji, Američani s področja Loma Linda v Kaliforniji. Prebivalci teh dežel nimajo nič skupnega na kulturnem, družbenem in genetskem področju, torej opustiti je treba genetiko in se osredotočiti na psihološko raven. Tako kot biološki imajo tudi psihološki dejavniki pomembno vlogo za dolgo življenje. Sposobnost prilagajanja nepričakovanim stresnim dogodkom učinkuje na zdravje kot dober krvni pritisk in zdravo srce. V reviji Current Gerontology and Geriatrics Research so pred kratkim znanstveniki z ameriške univerze University of Georgia, pod vodstvom dr. Leonarda Poona, objavili študijo, v kateri so pri 244 prostovoljcih, ki so že dočakali sto let, v obdobju od 2001 do 2009 opazovali fizično in psihološko zdravje, življenjske izkušnje in duševne značilnosti. Prišli so do spoznanja, da močna osebnost, odprt značaj, pozitivno gledanje na svet in sposobnost dobrega počutja v lastni koži, pomagajo doseči visoko starost. Večina stoletnikov je izjavila, da se počuti srečna kot v mladosti, da ne občuti stresa in nima nevroz. Claudio Franceschini, profesor imunologije na Univezi v Bologni in eden največjih italijanskih znanstvenikov na tem področju, se strinja z ameriškimi kolegi. S svojimi raziskavami dokazuje učinek, ki ga imata fizični in psihološki stres na imunitarni sistem človeka: "Stoletnik je neke vrste 'posoda', polna lastne zgodovine, in kot takega ga moramo preučevati”. Če hočemo opredeliti pogoje za dolgo življenje, moramo upoštevati tudi družbeno in kulturno okolje, v katerem je stoletnik zrasel in v katerem živi. Analizirati moramo njegovo otroštvo: zdravstvene razmere, stopnjo izobrazbe staršev, dogodke in travme, ki Znanstvenikom je uspelo opredeliti določen "psihološki tip" stoletnika: skupna lastnost teh ljudi je sposobnost reakcije, torej obvladovanja negativnih dogodkov, prilagodljivost različnim življenjskim situacijam in skrb za lastno psihofizično zdravje. Stoletniki imajo zdrave življenjske navade in so polni pozitivne energije. Raziskava, ki jo je vodil dr. Poon, ni edina na področju iskanja najbolj primernih navad za dolgo življenje, vendar so njeni rezultati v skladu z raziskavami drugih znanstvenikov. Tudi dr. jih je doživel in njegov način reagiranja na te. Lepo otroštvo, brez pomanjkanja intelektualnih izzivov poveča optimizem in samozavest v odrasli osebi in posledično tudi skrb za lastno fizično zdravje. Človek ima poleg moderne medicine tudi lastna sredstva, da lahko živi dolgo let vesel in zdrav. Dolžina življenja je odvisna od življenjskega sloga in odnosa do sebe, torej od človekove samopodobe. Na oboje pa lahko vpliva vsak sam: biti mora optimist! Katja Ferletič Kam je izginila prava kultura? Zakaj pa ne dan potrošništva Letošnji praznik kulture nas je pozdravil s polno mero sonca, skoraj pomladanskega sonca, sonce pa je vedno tudi simbol upanja, pre-rojenja, nečesa novega in boljšega. Ko bi bilo tako!!! Ampak vse premajhna in vse bolj nepomembna postaja žal kultura v družbi, kjer vsakdanje življenje utripa v ritmu ekonomskih interesov. In vse manj je kulture v srcih tistih, ki se pehajo za denarjem, ali tistih, ki se na nasprotnem bregu borijo za preživetje. Sama sem odločila, da se bom na praznik slovenske kulture izogibala vsakemu nakupovanju in trgovinam, v roke bom vzela knjigo ali revijo, prebrala nekaj poezije in se zamislila nad lepoto in močjo, ki ju najdemo v umetnosti. Za obisk prireditve se nisem odločila, ker sem tudi sama v takem obdobju, ko se, zaradi finančnih težav, raje tiščim doma, kot silim med ljudi, ko se raje poglabljam vase, kot utapljam v hrupu in množici. Tako je menda pri srcu vsem tistim, ki se v tem kriznem obdobju soočajo z izgubo službe ali podobnimi težavami. O vlogi kulture v našem vsakdanu pa se je vendarle treba nekoliko zamisliti. Sama opazujem, da se tudi kultura vse bolj prodaja in vrednoti z denarjem, lepota in umetnostne vrline pa so se umaknile tržnim interesom. Tako je večina umetnostnih galerij praznih, nekatere celo zapirajo. Bogati umetnine, predvsem avtorske slike, še vedno kupujejo, saj finančni časniki o njih govorijo kot o dokaj varni investiciji, ki je skoraj enakovredna vlaganju v zlato. Umetnine kot investicija torej... Vanje je, kot smo navadni smrtniki pred kratkih izvedeli, nezakonito pridobljen denar vložil celo italijanski poslovnež, ki je bil kriv bankrota družbe Parmalat, Calisto Tan- zi. Verjetno ne zato, ker naj bi bil ljubitelj umetnosti, saj je umetnine pred svojimi in tujimi očmi varno skrival na nekem podstrešju, ampak ker denarja pač ni mogel vlagati na bančni račun. Reveži seveda nimajo denarja in sle po investicijah, zato skoraj nikoli ne zahajajo v likovne galerije in na razstave, ampak domače zidove raje popestrijo z izdelki iz Ikee. “Zakaj pa naj bi kupovala avtorske slike, ki so drage, grde in še malo izbire je", je priznala mlada soseda, "ko pa dobim v Ikei na dobro založenih policah čudovite slike najrazličnejših barv in velikosti, s katerimi lepo napolnim prazne zidove. Pa še poceni so, nekaj evrov in zlahka prekriješ celotno steno nad posteljo". Saj, pomislim, glavno, da so stene pestre in pisane, zakaj bi hlastali po umetnosti, če naša duša ne čuti po tem nobene potrebe. V Ikeo in podobne trgovine sama sploh ne zahajam, in to tudi zato, da me ne boli srce vsakič, ko se oziram po množici, ki je prepričana, da se umetnost prodaja na kilogram, podobno kot jabolka ali moka. Tudi knjigam se ne piše bolje. Moja soseska je kar ponorela, ko je na vsak dom prispelo pismo, ki je zagotavljalo celih 40.000 evrov nagrade vsem tistim, ki bodo med prvimi postali naročniki zbirke ameriškega podjetja Reader' s Digest. Seveda imajo knjige ob obljubljenih žrebanjih in denarnih nagradah za navadne smrtnike povsem novo vrednost, nikomur pa ni mar, da kupuje, po naše povedano, mačko v Žaklju, ali knjige brez leposlovne vrednosti. Če prebrskamo spletni katalog te založbe, bomo nekoliko bolj kritični bralci takoj opazili, da pri večini izdaj ni naveden avtor, ampak debelina, širina in barva knjige, tip vezave in seveda popust. No, take knjige, predvsem če bomo naročali enote podobne velikosti in teže, bodo lep okras na naših policah. Še več, odlično se bodo ujemale z barvnimi odtenki slik, ki smo jih kupili pri Ikei. Kultura pa žal ni samo to, kar beremo, poslušamo in gledamo, kultura je tudi naše vsak- danje obnašanje, odnos do sočloveka in do domače zemlje. In ljubezen do lepote v vsakdanjem življenju. Lepote, ki jo požirajo naglica, sebičnost in brezbrižnost. Z žalostjo opazujem znance, med katerimi je veliko izobraženih ljudi, ki vsak dan puščajo psa, da se sam sprehaja in iztreblja po vasi. Ko vidijo mene ali moža, ki z vrečko pobirava kakce naše kužke, pa se nekateri celo na ves glas smejejo. Seveda, kateremu norcu pa je dandanes še mar za soseda, za čistočo in urejenost vasi, za lepoto naše domovine. Nikomur, saj še politiki trgajo in ropajo po njej. In ob pasjih iztrebkih opazujem še smetnjake, polne plastike in papirja, ki bi sicer sodila med ločene odpadke. "Čemu bi izgubljal čas", pravi sosed, "saj še ni globe za tiste, ki ne ločujemo". Seveda, še ni globe, ker dandanes vse naše geste, misli in dejanja ureja denar, samo denar. Ob vsem tem propadu in duševni revščini razmišljam, kam je izginila kultura, tista lepa, prava, srčna kultura, in se sprašujem, zakaj pravzaprav še vztrajamo pri dnevu slovenske kulture in preprosto ne praznujemo raje... dneva slovenskega potrošništva. Srni Pertot 3L & f Naj nanje ne leže koprena pozabe! Skrbimo za spomin na naše šampione Z 9- strani "Sami smo kovači..." V nedeljo, 29. januarja, je Primorski dnevnik objavil na sredinskih straneh nesrečno in hkrati fascinantno življenjsko zgodbo vrhunskega atleta Danila Žerjala - Cerealija (1919-1984). Krasen in redek pri- mer poglobljenega raziskovalnega novinarstva, dragoceno pričevanje in članek z zares visoko informativno gostoto. Avtor Bruno Križman je v družbi Branka Lakoviča, Vilija Prinčiča, Alda Rupla, pokojnega Bojana Pavletiča in še nekaterih drugih (naj ne zameri, kdor ni bil omenjen in mogoče krivično) sploh zgodovinski spomin našega športa, krasi pa ga tudi sočen, nekonvencionalen in kritičen slog pisanja. Žerjalova zgodba je res edinstvena. Rojen v Dutovljah, tedaj pod Italijo, je mete (disk, kladivo in krogla) vadil kar na gmajni v domači vasi, med športnim vzponom pa ga je presenetila vojna. Po njej se je vrnil v Jugoslavijo in se uveljavil pri beograjskem Partizanu. Nastopil je na olimpijskih igrah leta 1948 v Londonu, leto kasneje pa je bil tretji v metu diska na evropskem prvenstvu. Kot svobodoljub se v Jugoslaviji ni uniformiral s tedanjo politično miselnostjo, tako da so ga povsem odpisali. V začetku 50. let se je po pustolovščini na državni meji preselil v Italijo, kjer pa je bil ob uspehih žrtev nevoščljivosti, tako da ga niso cenili, kot bi si za- služil. Leta 1957 je odpotoval k sorodnikom v Venezuelo, kjer je še dolgo let navduševal s svojimi dosežki na vseameriški ravni. Tudi po končani karieri je ostal v športu kot trener in fizioterapevt, leta 1984 pa ga je v še nepojasnjenih okoliščinah do smrti povozil motorist. Ker je bil v Caracasu sam, praktično ni doživel dostojnega pogreba in pokopa, mir na pokopališču v rodnih Dutovljah, kjer so po njem poimenovali osnovno šolo, je dočakal šele leta 1998. Pred nedavnim je v svojih spominih v stolpcih Športne priloge Primorskega dnevnika Branko Lakovič - prav po Križmanovem pričevanju - pisal tudi o drugem velikanu našega športa, dober-dobskem kolesarju Juriju Uršiču (Giorgio Urši), ki je na olimpijskih igrah v Tokiu leta 1964 osvojil srebrno kolajno v zasledovalni vožnji. Tudi ta šampion pri nas ni doživel zaslužene slave in spoštovanja (v Gorici so mu sicer pred nedavnim posvetili stopnišče), kot piše v članku, ga kmalu po navdušujoči medalji na novinarskem plesu v tržaškem Kulturnem domu, kjer je bila zbrana vsa manjšina, dejansko nihče ni povohal. In tudi Uršiče-va življenjska zgodba je res trpka, saj je bil njegov trenutek v športnem svetovnem vrhu izjemno kratkotrajen; zaradi srčne kapi je umrl star komaj 40 let. Nadvse pozitivno pa je, da pisci, ki so te vrhunske športnike in dobre, skromne ljudi poznali, o njih čim več poročajo in obveščajo, drugače bi mladi rodovi sploh ne vedeli zanje. Kaj šele šolska mladina, tudi današnij tridesetletniki so komajda slišali za imena, kot so - poleg omenjenih - Pino Kreševič, Aldo Nardin, Ivica Škerlj, Berto Taučer, Gianfranco Veljak in drugi. Lakovičevo raz-sikovalno delo o naših azzurrih (v drugi, dopolnjeni izdaji knjige se jih je nabralo že več kot sto, nekateri so bili res športniki svetovnega formata) je glede tega posebej dragoceno gradivo. Skratka, iz povedanega lahko izluščimo kar nekaj ugotovitev: da je raziskovalno novinarstvo zahtevna, vendar hvaležna in nadvse koristna panoga, če pa je še zaokroženo v primerni obliki, postane prav zanimivo branje, polno užitka; da moramo svojo preteklost hraniti, čuvati, posredovati, ovrednotiti in nanjo nikakor ne pozabiti; da v vrhunskem športu ni vse zlato, kar se sveti, ni bilo nekoč in ni niti danes. Športni virtuozi so večkrat sami, daleč od doma, brez zaščite in priljubljeni le, dokler prinašajo rezultate in korist. Zato vsaj za naše junake poskrbimo, da ostane dostojen spomin nanje in da doživijo zasluženo spoštovanje, če že ne časti in slave. HC Prav tako vsi vemo, da je komaj štiriurna tedenska ponudba državne televizije v slovenščini odločno preskromna. Prizadevati si moramo, da se televizijski čas, namenjen Slovencem, okrepi po trajanju in kvaliteti. Zaščitni zakon nam zagotavlja pravice. Na nas je, da zahtevamo njihovo dosledno izvajanje. Klima je pozitivna. Ob nedavnem državniškem obisku predsednika Republike Slovenije Danila Turka v Rimu je bila naša manjšina označena kot nepogrešljiv dejavnik v odnosih med državama. Predsednik Giorgio Napoli-tano je celo izjavil, da je slovenska manjšina najpomembnejša narodna manjšina v Italiji. Praznovanje ob 1 SO-letnici združitve Italije je dobra priložnost, da se jasno in odkrito pove, da so narodne in jezikovne manjšine enakovreden del Italije in da so bile nacionalistične in asimilacijske težnje zgrešena politika, ki je ne gre nikoli več ponavljati. Da je bila velika napaka proglas, ki je bil objavljen novembra 1866 - takoj po priključitvi Benečije in Rezije h Kraljevini Italiji - na uradnem "Giornale di Udi-ne" in je oznanjal: "Questi slavi bisogna eli-minarli - Te Slovane moramo iztrebiti". Tudi deželna uprava Furlanije Julijske krajine gleda sedaj na nas z novimi očmi, kakor je še posebej razvidno iz uradnih izjav novega odbornika za kulturo in jezikovna vprašanja Elia DeAnne. To niso le prazne besede. Pri mešani komisiji za obravnavo skupnih razvojnih vprašanj med Slovenijo in Furlanijo Julijsko krajino je zaživelo delovno omizje za manjšinska vprašanja, pri katerem so naše organizacije enokovreden partner. Kmalu bodo ustanovili tudi komisijo za slovensko manjšino pri italijan- ski vladi. S tem bomo imeli Slovenci neposreden stik z italijansko izvršno oblastjo. Institucionalni odnos do Rima in do Ljubljane pa je za našo skupnost življenjskega pomena. Manjšina nikakor ni in se ne sme kazati kakor pripadnica ali celo last ene same politične opcije. Manjšina je kot taka sama po sebi politični subjekt. Pred nami je tudi pomemben cerkveni dogodek. V mislih imam obisk, ki ga bo 7. maja opravil v Ogleju papež Benedikt XVI. Upanje je, da bo tudi takrat prišla do izraza slovenska prisotnost, kakor se je to zgodilo leta 1992 ob obisku Janeza Pavla II., tistega, ki bo 1. maja proglašen za blaženega. Prav gotovo je tudi Cerkev med Slovenci zelo pomemben dejavnik pri oh- ranjanju slovenskega jezika in narodne identitete. Ob tem ne moremo mimo velikih zaslug beneških Čedermacev in drugih primorskih duhovnikov. Cenjene gospe, spoštovani gospodje! Dan slovenske kulture je priložnost, da pogledamo naprej. Materinščina je nedvomno tista vrednota, ki nam je najbolj pri srcu in mora biti naša prva skrb. Prav ona označuje našo podobo in utemeljuje naš obstoj kot obstoj skupnosti. (...) Nekateri obžalujejo dejstvo, da postaja italijanščina pogovorni jezik celo v slovenskih šolah in športnih društvih. Res je, da je okolje, v katerem živimo in delamo, čedalje bolj večkulturno. V njem pa se moramo vsekakor najprej otresti občutka manjvrednosti, ki v manjšinskih vrstah žal še kar naprej obstaja. V tem smislu je potrebno dosledno vztrajati pri vidni dvojezičnosti, ki jo predvideva zaščitni zakon. Predvsem pa je treba slovenščino uporabljati čim bolj normalno v vsakdanjem življenju. Rabo našega jezika je treba "normalizirati", če hočemo uporabiti učinkovit izraz, ki so si ga izmislili Katalonci in ga pogosto slišimo pri sosedih in prijateljih Furlanih. (...) Tu se seveda odpira glavno vprašanje: kako naj novim generacijam izročimo živo narodno identiteto in ne le folklorno podobo nečesa, kar ne obstaja več? Globalizacija, ki jo doživljamo, nudi precej prednosti. Predstavlja pa tudi nevarnost, da človek izgubi lastno podobo in vse vrednote, na katerih je ta podoba zgrajena. (...) Če primerjamo našo mladino z vrstniki večinskega naroda, vsekakor lahko opazimo, da je naša skupnost v zavidljivem položaju. (...) Res je, da to velja le za en del slovenske mladine, tako v Benečiji, kakor na Tržaškem in Goriškem. Kako gojiti slovenski jezik, kulturno podobo in narodno zavest na sodoben in tudi za mlade privlačen način v času interneta in globalizacije je izziv, ki ga ima pred sabo naša skupnost. Treba ga je sprejeti in nujno poiskati pravo pot. (...) Vajeti prihodnosti slovenske manjšine v Italiji so v naših rokah. Drugi nam lahko pomagajo. Sami pa smo kovači svoje usode". NAMIZNI TENIS Ženska Al liga: Kras - Novara 3:3 HOKEJ IN LINE Al liga: Edera - Polet Kwins 13:5 NOGOMET D liga: Kras - Opitergina 0:2 Promocijska liga: Juventina - Valnastione 2:1, Vesna - Trieste Caltio 1:3 1. amaterska liga: Primorec - San Giovanni 1:1, Azzurra - Sovodnje 3:0 2. amaterska liga: Breg - Mossa 2:1, Primorje - Mariano 0:1, Zarja/Gaja - Sistiana 1:2 3. amaterska liga: Mladost - lucinico 2:1 KOŠARKA C1 liga: Oderzo - Jadran 66:44 C2 liga: Basket Time - Breg 64:79, CBU - Bor 83:84 D liga: Kontovel - Goriziana 81:40 ODBOJKA Deželni pokal Moška C liga: Sloga Tabor - II Pozzo 3:1. Sloga Tabor je osvojila pokalni naslov. Moška D liga: San Vito - Olympia 3:1. Olympia je zasedla končno drugo mesto. Foto IG KCLB ZSKP / Iskrivi smeh na ustih vseh Lepa otroška predstava in nagrajevanje Mladi oder Ob pustnem času se že trinajst let zapored vrstijo na odru Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici predstave niza veseloiger ljubiteljskih odrov Iskrivi smeh na ustih vseh, ki so si ga prireditelji zamisliti predvsem zato, da bi namenili večjo pozornost gledališkim skupinam, ki svojo željo in voljo po odrskem ustvarjanju uresničujejo na Goriškem. Letošnje srečanje z ljubiteljsko odrsko umetnostjo se je začelo v nedeljo, 23. januarja, ko se je pred polno dvorano KCLB s svojo novo uprizoritvijo, komedijo Har-vey, avtorice Mary Chase v režiji Franka Žerjala, predstavila Dramska družina SKPD F. B. Se- dej iz Števerjana in doživela lep uspeh pri gledalcih, ki so se ob njej tudi pozabavali in smejali. V četrtek, 3. februarja, je bilo na večeru niza Iskrivi smeh na ustih vseh še posebno slovesno, saj je bilo na sporedu nagrajevanje natečaja Mladi oder, ki ga že dolgo vrsto let prirejata Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice in Slovenska prosveta iz Trsta (v KCLB je bil prisoten njen predsednik Marij Maver), da bi v mladih vzklila želja po nastopanju na gledaliških deskah, ki seveda ni samo sebi namen, ampak ima za nas še veliko globlje cilje: ohranjati in bogatiti našo kulturo in seveda materni jezik, v katerega na tem prepišnem območju butajo in se vrinjajo vse mogoče tujke in spakedranke. Prav na to se je navezal priložnostni gost večera, vsem poznani, izredno dejavni in zagnani ljubiteljski igralec, zadnje čase tudi režiser, Božidar Tabaj. Na oder je prišel oblečen v kostum kot komedijski lik in najprej sproščeno v narečju, potem pa v resnobnejši drži nagovoril predvsem mlado občinstvo, rekoč med drugim, da sta za obstoj gledališča bistvena dva: igralec in gledalec, saj se ravno med tema ustvari čarobni krog, brez katerega ni dobre predstave. Opozoril je na to, da je gledališka dejavnost pri nas zelo pomembna - pri tem se je pikro obregnil ob delo poklicnih gle- dališč, ki niso zmeraj svetal vzor, kako in kaj uprizarjati, in prav zato beležijo osip gledalcev -. Tudi z gledališkim udejstvovanjem namreč ohranjamo našo narodno zavest, kulturo in jezik, pilimo našo materinščino, ki jo moramo čuvati kot lučko, da ne ugasne, kot je izredno globoko napisal France Bevk v literarnem biseru, romanu Kaplan Martin Čedermac. Božidar Tabaj je svoje misli sklenil prav z zadnjo pridigo pokončnega in narodnoza-vednega duhovnika Čedermaca in jo čustveno interpretiral, tako da je izzvenela občuteno in ganljivo skoraj kot pred leti v predstavi Kaplan Martin Čedermac v režiji Emila Aberška, v kateri je odigral naslovno vlogo. Karen Ulian, ki je lepo povezovala spored, je povabila na oder predsednici Kulturnega centra Lojze Bratuž in Zveze slovenske katoliške prosvete, Franko Žgavec in Franko Padovan, da sta nagrajencem izročili priznanje in cvetlični dar, ki naj bosta skromna zahvala za prizadevanje, požrtvovalnost in trud, ki so jih vložili v gledališko dejavnost. Dobitniki so letos bili: dramske skupine: dramski odsek PD Štan-drež za komediji Gugalnik N. Novaka, v režiji Jožeta Hrovata, in Interesantno, a ne gre..., ki sta jo priredila, zrežirala in odigrala Božidar Tabaj in Majda Zavadlav; mladinske skupine: Mladinski dramski odsek PD Štan-drež za predstavo Veterin Verica Borisa Atanasko-viča (mentorica Daniela Puja, režiserka Ana Fac-chini); 2. B razred Nižje srednje šole Ivan Trinko iz Gorice za igro Cesarjeva nova blačila, ki je nastala po znani pravljici kot skupinsko besedilo v šolski gledališki delavnici pod vodstvom Božidarja Tabaja; 0'Klapa Birmanci duhovnije Sv. Ivana za odrski prikaz Pokaži, kaj znaš v režiji Franka Žerjala; otroške skupine: Mala dramska družina SKPD F. B. Sedej iz Števerjana za prikaza Spomladanska pravljica V. T. Arharja v režiji Kristine Čor-si in Miklavž prihaja! Jelke Grižičič v režiji Kristine Corsi, Stefanie Beretta in Lize Terčič; Otroška skupina SKD Hrast - Doberdob za igro Čarovnica, ki ni mogla biti zlobna Marie Clare Machado v režiji Jasmin Pod-veršič; Otroški pevski zbor PD Vrh Sv. Mihaela za prikaz Božična misel, besedilo in režijo so podpisale Tatjana Devetak, Tjaša Devetak in Karen Ulian; Mladinski zbor Rupa-Peč za igrico Miklavž ve-spista, ki jo je napisala in zrežirala Martina Ge-reon. Pred podelitvijo priznanj so igralci Mladinskega dramskega odseka PD Štandrež, Aliče Stec-china, Tamara Lupin, Jana Tabaj, Karol Paulin in Juri Faggiani, brez vsakršnih zadreg, dobro, tekoče uprizorili pravljično igro Veter in Verica Borisa Atanasko-viča, ki so jo premierno predstavili lani v domači župnijski dvorani A. Gregorčič v režiji Ane Facchini, članice Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. V predstavi z gostim besediščem, v kateri ima aktivno vlogo tudi Ve-ričina senca, kar je tudi zanimivost igrice, so protagonisti hudomušni veter, ki dobrohotno pomaga Verici najti svojega kužka in ugrabljenega goloba in ji s tem posuši solze v očeh, deklica Verica, ki ima rada živali in naravo nasploh, in dva nepridiprava, ki ji ugrabita goloba, a ju šaljivi potepušni veter spravi k pameti, tako da obljubita, da bosta odslej pridna. Gledalci, med katerimi je bilo tokrat veliko otrok in mladih, pa tudi ravnateljica večstopenjske šole iz Gorice, Elisabetta Kovic, so pazljivo spremljali lepo in čisto izpeljano odrsko dogajanje in namenili nastopajočim prisrčno ploskanje. Zadnja predstava letošnjega niza veseloiger v KCLB bo v nedeljo, 13. februarja, ob 17. uri, ko bo dramski odsek PD Štandrež uprizoril vrtoglavo komedijo Zbeži od žene Rayja Cooneyja. Ob njej se bo zares bučno oglašal iskrivi smeh! Iva Koršič Božidar Tabaj (foto DPD) AMPANIA Vita Callolica . 168 časopisov, milijon kopij v vsej Italiji VSEDRŽAVNA POOBLAŠČENA OGLAŠEVALSKA AGENCIJA:PUBLICINQUE SRL UL. FATTORI 3/C - 10141 TURIN TEL. 011 3350411 - FAKS 011 3828355 - E.MAIL:TORINO@PUBLIClNQUE.IT FISC FEDERAZIONEITALIANASETTIMANALICATTOLICI UL. AUREL1A 468 - 00165 RIM TEL 06 6638491 - FAKS 06 6640339 - UANCOR/l j \0(i; gJ|l’azione tč |I-II.UC«“ T ™>ELTA | ga arriva. ^ La Guida- HRnMmONHEGUESE . - — ■ _ LaValsusa | I.lf promuote il suo progetto 13 siomi da g|uVitaCasalSeS71 AinicodeiPopolo d (»I.UTiTB) ' I E00 g* ITarald« * MdL- IL PO POLO MdL- errmaus ■lij miovo. pmmiišrp Comunita nuova y tfyUAZipN]g2| ■ la Difesa ■ jtivmvie dt (ZlMc I^ZIONE | l’eco delchisone ^ VITA PIČENA fe’S£2?ATE Epi i nfliMnoUE ajc = _ Marche _ = w tea. ■ I 1'appemrino % L* J LaVoce ’ [LAmico del Popoloi ILCITTADINO sieme lesina rdecm rali Nuova Stagione LogOUDO ,„| ■ Lum;_iVila Do S DIALOG oj VERONA fedele Vita Nuova svDceHi im mn na ■ ILCIttadino fl OLEGGESE 3 ■ 4* tmfetCM il Momento 'rUGAZZETTAHE ^ jDlFOUGNOfaj LA0VOCE Gallum-Anglona il noslro ,, m 1 lempotiJite ilTieino diario messaggero m k eADBO mfmi I 4L. ww H' ...libertalJ gl•čLJOGLIASTRA Ul VisiLi ad IJmiiu ■ l/ORTOBENE . " ilnupvom ~ giornale filPiccoloI ILPOPOI.O ntiziano ““LARALDO DELL-OSSOLA f/Ponte (aPU/zA, Ifip "Risvealio Nuovo Cammino Voce delLogudoro Laibach v Kulturnem domu v Trstu Enkratno vzdušje! ch, ki je publiko navdušila, čeprav je treba povedati, da je bilo vzdušje v dvorani nekoliko statično. Publika je vstala in se razvnela šele ob koncu koncerta, ko so se izvajalci že pomaknili z odra. V drugem delu so prišle na vrsto uspešnice, kot že omenjena Tanz mit Laibach ali Das Spiel ist aus, nazadnje pa so izvedli še nekaj skladb iz zadnjih albumov: predelali so ameriško in italijansko himno ter himno Tran-Slo-vanije. Močni elektronski zvoki, ki so povzročali dobesedno zelo močne vibracije (sedeži so se kar tresli), in fantastična igra luči so v dvorani ustvarili naelektreno vzdušje, ki je publiko očaralo in začaralo. Polna dvorana in gostje, ki so prišli tudi od daleč, pričajo o tem, da je nedvomno šlo za izreden kulturni dogodek. Bee Raznolika publika je v petek, 4. februarja, napolnila dvorano Kulturnega doma v Trstu: od Laibachovih navdušencev v razpoznavnih oblačilih do uglajenih gospe. Čisto vsak prostorček je bil zaseden. Koncert sta priredila Slovensko stalno gledališče in Zadruga Bonawentura - gledališče Miela ter je bil del turneje Laibach Revisited, s katero je glasbena skupina obeležila tridesetletnico obstoja. Skupina je nastala leta 1980 v Trbovljah. Že od vsega začetka je bila provokativna, izvajala je kritiko sodobne družbe in si nakopala tudi prepoved uporabe svojega imena. S svojimi besedili in videzom spominjajo na najnevarnejši evropski totalitarizem. Z njim se poigravajo in izzivajo, na vprašanje, ali nacizem res podpirajo ali ne, pa niso še odgovorili. Mnenja o skupini ostajajo deljena, nekateri vidijo v njih privržence nacizma, drugi pa provokatorje, ki s svojim obnašanjem totalitarizem le kritizirajo. Kljub vsemu so 'Laibachi' zaznamovali predvsem evropsko glasbeno sceno, vplivali so na nemško skupino Rammstein in so, resnici na ljubo, veliko bolj poznani izven meja rodne Slovenije. Poleg izvirnih skladb zelo radi posegajo po mednarodnih uspešnicah in jih predelajo v svojem stilu. Poleg rock in popularne glasbe radi posegajo tudi po avtorjih klasične glasbe, predelali so namreč Bacha in Wa-gnerja. V prvem delu koncerta so se predstavili s predelavo svojih skladb iz začetnega trboveljskega obdobja: Boji, Brat moj, Država, Smrt za smrt, Mi kujemo bodočnost, Ti, ki izzivaš. Drugi del so pričeli s skladbo Tanz mit Laiba- glas Priloga 1* 50. občni zbor ZVEZ£ SLOVENSKE TOUŠKE PRG5VETE = Letošnji 50. redni občni zbor Zveze slovenske katoliškeprosvete je bil v torek, 25. januarja 2011, v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici. V celoti objavljamo predsedniško in tajniško poročilo ter po ročila članic o delovanju od prejšnjega občnega zbora Zveze. PREDSEDNIŠKO POROČILO Spoštovani člani, cenjeni gostje, vsem želim dober večer. Zveza slovenske katoliške prosvete se je v letu 2010 omejila na redno delovanje. V začetku lanskega leta smo pač upoštevali dejstvo, da bo prišlo do krčenja finančnih sredstev, in smo se zaradi tega pri zasnovi programa omejili zgolj na redne prireditve. Ne bom naštevala vseh dogodkov, saj bomo vse izvedeli iz tajniškega poročila. Naj povem le, da je bil začrtan program v celoti izveden. Zahvaliti se moramo našim političnim predstavnikom, da se je finančno stanje obrnilo na bolje in so finančna sredstva potrjena. Lažje smo zadihali in danes lahko mirneje in optimistično gledamo naprej. Upamo, da nam bodo tudi v prihodnosti zagotovljena finančna sredstva in bomo lahko lažje, brez velikih omejitev, načrtovali našo dejavnost. Kljub hudim okoliščinam, v katerih smo se znašli v preteklem letu, so naša društva znala izpeljati svoje načrte, in to predvsem zaradi tega, ker njihova dejavnost temelji na prostovoljnem delu, ki ostaja tudi bistvena sestavina naše Zveze in njenih članic. Vse, kar boste slišali iz poročil posameznih društev, je sad prostovoljnega in nesebičnega dela, požrtvovalnosti in ustvarjalnosti članov. Njim gre vsa moja hvaležnost in zahvala za prizadevnost in doprinos k skupnemu uspehu. Zelo pomembni so sodelovanja in kulturne izmenjave. Radi poudarjamo, kako vzorno potekajo vsakoletni (izmenično) Koroški kulturni dnevi na Primorskem in Primorski dnevi na Koroškem. To so pomembna srečanja, ki jih je treba nadaljevati in jih nadgrajevati. Žal pa ugotavljam, da se teh prireditev udeležuje premalo predstavnikov naših članic oz. odbornikov. Posebno ko imamo v gosteh skupine ali umetnike izven našega prostora, bi bilo lepo in zaželjeno, da bi se prireditve ali razstave udeležio čim več ljudi. Isto velja seveda tudi za kulturne dogodke, ki jih organizirajo naša društva. V ta namen pozivam naše člane, naj obiskujejo prireditve tudi ostalih društev in naj presegajo okvire svojega delovanja. Priznam, da to ni vedno možno in glede na današnji življenjski tempo včasih tudi težko izvedljivo. Zgodi se, da se v istem večeru dogaja več stvari, in človek ne ve, katero predstavo bi obiskal. Zato menim, da bi bilo potrebno, da se vzpostavi večje usklajevanje in sodelovanje pri sestavljanju programa posameznih društev. Dobro bi bilo, da bi vsako društvo že ob žačetku sezone predstavilo okvirni program delovanja, ki bi ga nato uskladili z ostalimi, tako da bi se prireditve ne ujemale. Tudi za naprej si bo Zveza prizadevala ostati to, za kar je bila ustanovljena, in sicer organiza- cija ljudi, ki želi širiti in ohranjati kulturno dediščino našega naroda. Podpirala bo delovanje svojih članic in jim pomagala pri uresničevanju njihovih želja in načrtov. Še naprej bo odprta za sodelovanja z ostalimi sorodnimi organizacijami, za vključevanje v skupne prireditve in za uresničevanje skupnih pobud. Zveza dokazuje skrb za promocijo svojih društev tudi preko časopisov in drugih sredstev javnega obveščanja. To je priložnost, da društva predstavijo svoje delovanje, programe in načrte za prihodnost. Zato pozivam članice, naj nas redno obveščajo o svojem delovanju. Prav in zaželjeno je, da se poslužujemo možnosti, ki so nam dane na razpolago, saj tako širimo in spodbujamo našo dejavnost. Vloga Zveze je spodbujati in usklajevati delo članic, brez katerih njen obstoj nima smisla. Zveza mora delovati v njihovo korist. Pri tem imata kakovost in srednjeročna programska usmerjenost odločilno vlogo. Številni vrhunski dosežki in priznanja nekaterih članic na raznih področjih dovolj zgovorno pričajo o tem. Njim gre tudi moja osebna pohvala. Zato našim društvom, zborom in radiu želim, da bi bili še naprej tako delavni, vztrajni in uspešni pri delovanju. Naša Zve- za jim bo stala ob strani in jim bo na razpolago. Samo s skupnimi močmi namreč in v tesnem sodelovanju bomo lahko ohranili našo kulturo in narodno zavest. Dovolite mi, da se ob izteku svojega mandata zahvalim za zaupanje, ki ste mi ga naklonili. Posebna zahvala gre vsem društvom, njihovim članom in odbornikom, mojim sodelavcem, vsem organizacijam, ki z Zvezo sodelujejo, in ne nazadnje vsem javnim ustanovam, v Italiji in Sloveniji, ki nas finančno podpirajo. Vsi skupaj, vsak na svoj način, pripomorejo, da se ljubiteljska kultura ohranja in razvija. TAJNIŠKO POROČILO Zadnji občni zbor Zveze je bil 21. januarja 2010. Odbor Zveze se je redno sestajal na mesečnih sejah. Udeležba je bila zadovoljiva. Seje so bile vedno sklepčne. Delovanje Zveze od zadnjega občnega zbora Zborovska in glasbena dejavnost Z nastopom mešanega pevskega zbora Lojze Bratuž iz Gorice se je v soboto, 20. novembra 2010, začela 52. revija pevskih zborov Cecilijanka. Kot napovedano, je bila dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž tudi letos polna, kar potrjuje priljubljenost pevske revije, ki odmeva po Goriškem, pa tudi Tržaškem, Koroškem, Benečiji in Sloveniji, od koder so prišli gostujoči zbori. Slovenskim zborom se je pridružil še pevski sestav iz italijanske zborovske zveze USCI. Pevska prireditev se je nadaljevala v nedeljo, 21. novembra. Nastopilo je osemnajst zborov, in sicer: MePZ Lojze Bratuž iz Gorice (zborovodja Bogdan Kralj), MoPZ Foltej Hartman iz Pliberka - Koroška (zborovodja Peter Slanič), MePZ Rupa-Peč (zborovodja Zulejka Devetak), Ženska vokalna skupina Danica z Vrha Sv. Mihaela (zborovodja Patricija Rutar Valič), Komorni zbor Grgar (zborovodja Andrej Filipič), MoPZ Sv. Jernej z Opčin (zborovodja Mirko Ferlan), MePZ Sontius iz Nove Gorice (zborovodja Matej Petejan), MoPZ Fantje izpod Grmade iz Devina (zborovodja Ivo Kralj), MePZ Hrast iz Doberdoba (zborovodja Hilarij Lavrenčič), MoPZ Štmaver (zborovodja Nadja Kovic), MePZ Podgora (zborovodja Peter Pirih), Dekliška vokalna skupina Bodeča neža z Vrha Sv. Mihaela (zborovodja Mateja Černič), MoPZ Mirko Filej iz Gorice (zborovodja Zdravko Klanjšček), MePZ Štan-drež (zborovodja Mojca Sirk), Vokalna skupina Euphonia iz San Pier d'Isonzo (zborovodja Ivan Portelli), MePZ Jazbine-Plešivo (zborovodja Zdravko Klanjšček), Barški oktet iz Terske doline (dirigent David Klodič), MePZ F. B. Sedej iz Števerjana (zborovodja Aleksandra Pertot). V soboto je pred začetkom programa spregovorila Martina Hlede, v nedeljo pa je publiko nagovorila predsednica Zveze slovenske katoliške prosvete Franka Pa-dovan. Letošnja Cecilijanka je bila posvečena goriškemu glasbeniku Emilu Komelu ob 50-letnici smrti. Druga pomembna revija pevskih zborov je Primorska poje. Zveza je soorganizator te revije, ki je bila letos 41. po vrsti. Začela se je 27. februarja v Ilirski Bistrici, nadaljevala do 25. aprila v Trenti ter se končala 17. septembra v Bazovici. Na 33 koncertih je sodelovalo 215 zborov. Zveza je tudi letos sodelovala pri organizaciji koncertov, ki so se bili 14. marca v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici, 19. marca v cerkvi sv. Andreja v Štandrežu in 21. marca v Kulturnem centru v Ukvah. Na omenjenih koncertih je sodelovalo vsega skupaj enaindvajset zborov iz Italije, Slovenije in Koroške. Med umetniškimi dosežki v letu 2010 naj omenimo, da je MePZ Hrast iz Doberdoba, pod vodstvom Hilarij a Lavrenčiča, za nastop na tekmovanju slovenskih pevskih zborov Naša pesem, ki je bilo aprila v Mariboru, prejel srebrno plaketo mesta Maribor. Septembra je MePZ Hrast nastopil na italijanskem državnem po-lifonskem tekmovanju Guido d'Arezzo in prejel tretjo nagrado. Dekleta vokalne skupine Bodeča neža z Vrha Sv. Mihaela so se izkazale na mednarodnem glasbenem festivalu mladinskih in otroških pevskih zborov v belgijskem Neerpeltu, kjer so, pod vodstvom Mateje Černič, dosegle prvo mesto v svoji kategoriji in za svoj nastop prejele zlato priznanje s pohvalo (99/100 točk summa cum laude). V skupni lestvici pa so se povzpele na drugo stopničko, ki so jo delile ex-aequo z mešanim mladinskim zborom iz Singapurja. MePZ Lojze Bratuž je pod vodstvom Bogdana Kralja na tekmovanju v Vittoriu Venetu zasedel 3. mesto v kategoriji ljudske pesmi. Gledališka dejavnost Dvanajsto izvedbo niza veseloiger Iskrivi smeh na ustih vseh je v nedeljo, 17. januarja, uvedla igralska skupina Kulturno umetniškega društva iz Drežnice s komedijo znanega italijanskega dramatika Daria Foja Še tat ne more pošteno krasti. V slovenski jezik je delo prevedla Ivanka Hergold, za režijo je poskrbel Marjan Bevk. Naslednjo nedeljo, 24. januarja, so na oder stopili igralci Slovenskega kulturnega društva Tabor z Opčin s predstavo velikega komediografa Carla Goldonija II Campiello. Delo je prevedel in režiral Sergej Verč. V četrtek, 4. februarja, je bilo na vrsti nagrajevanje natečaja Mladi oder, ki ga razpisujeta Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice in Slovenska prosveta iz Trsta. Prireditev, namenjena predvsem mladim, ki se ukvarjajo z gledališko dejavnostjo, je povezovala Liza Terčič, priložnostne besede je izrekla Stefania Beretta, ki je uspešno dokončala gledališko šolo StudioArt. Večer so razveselili člani otroške dramske skupine SKD Hrast iz Doberdoba, ki so pod vodstvom Mateje Černič in Marte Ferletič uprizorili igrico Vike Grobovšek Kaj se skriva za velikim trebuhom? Niz veseloiger je sklenil dramski odsek PD Standrež v nedeljo, 7. februarja, z novo predstavo, komedijo Gugalnik srbskega avtorja Novaka Novaka. Za to komedijo so nekateri člani dramskega odseka PD Štandrež bili deležni priznanj. Na Srečanju gledaliških skupin Severne Primorske, ki spada v Linhartovo srečanje 2010, sta priznanje prejela Nejc Cijan Garlatti za najboljšo moško vlogo in Ivan Jedrlinič za najboljšo moško stransko vlogo. Posebno priznanje selektorja pa sta prejela Joško in Franko Kogoj, ki že vrsto let neutrudno skrbita za sceno in tehniko pri vsaki gledališki predstavi PD Štandrež. S komedijo Gugalnik so se člani Prosvetnega društva Štandrež uvrstili na končni nastop Linhartovega srečanja, ki je bil od 7. do 9. oktobra 2010 v Postojni. Posebno priznanje za dolgoletno in uspešno delo so člani dramske skupine iz Štandreža prejeli 29. oktobra 2010 iz rok goriškega župana Romolija. V letu 2010 je namreč dramski odsek PD Štandrež praznoval 45-letnico neprekinjenega delovanja. Sodelovanje s Koroško Na Goriškem je tradicionalno kulturno izmenjavo, 14. Koroške kulturne dneve na Primorskem, 19. oktobra uvedla likovna razstava koroškega slikarja in pesnika Gustava Januša. V imenu Kulturnega centra Lojze Bratuž, ki je razstavo imel v gosteh, je prisotne pozdravila predsednica Franka Žgavec, za Zvezo slovenske katoliške prosvete njena predsednica Franka Padovan, za Krščansko kulturno zvezo pa je v imenu njene predsednice Sonje Kert-Wakounig pozdravil častni predsednik Zveze Janko Zerzer, ki je umetnika Januša tudi predstavil. Za glasbeni poklon so poskrbela dekleta Tria Sonus, gojenke koroške glasbene šole. V četrtek, 21. oktobra, je bilo v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž srečanje glasbenih šol. Sodelovali so gojenci Glasbene šole iz Celovca, Glasbene matice in Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel. V soboto, 23. oktobra, sta bili na vrsti dve gledališki predstavi. Prvo, plesno-gledališko predstavo z naslovom Koroško kolo, so člani mladinske gledališke skupine Sanjelovci Prosvetnega društva Danica iz Šentprimoža prikazali v avditoriju slovenskega višješol- skega središča v Gorici. Mlado občinstvo je nastopajočim namenilo bučen aplavz, za kar se je v imenu izvajalcev zahvalila predsednica Krščanske kulturne zveze Sonja Kert Wakounig, ki si je omenjeno predstavo tudi zamislila. Pred predstavo je koroške goste pozdravila ravnateljica Mihaela Pirih. Isti dan zvečer so v župnijski dvorani Anton Gregorčič v Štandrežu nastopili igralci gledališke skupine KPD Planina Sele s komedijo Policija, delo poljskega dramatika Slavvo-mirja Mrožka. Istega dne je bilo srečanje odbornikov Krščanske kulturne zveze z odborniki Slovenske prosvete in ZSKP. Na sporedu je bil ogled zanimivosti Trsta. Koroški kulturni dnevi so se na Goriškem končali z lutkovno predstavo Črke v ponedeljek, 25. oktobra, v Kulturnem centru Lojze Bratuž. Predstavo, ki je bila namenjena mlajšim gledalcem, so uprizorili člani skupine Abeceda v produkciji Krščanske kulturne zveze iz Celovca. Skupne proslave in prireditve Vsakoletna proslava ob Dnevu slovenske kulture je bila ena sama, in sicer 6. februarja v tržiškem gledališču, z naslovom Zajadraj, zapluj! Imela je deželni značaj in so jo oblikovali člani gledališke šole Studio Art, ki deluje pod okriljem Slovenskega stalnega gledališča. Zveza je pri proslavi sodelovala, čeprav je predlagala, da bi nadaljevali po ustaljeni tradiciji, in sicer, da bi bila ena predstava tudi v Gorici. Na proslavi sta prejela posebni priznanji Boris Pahor in Donatella Ruttar. Slavnostni govor je bil zaupan Tatjani Rojc. V središču Gorice stoji od 20. februarja 2010 plošča, ki spominja na obisk v Gorici očeta slovenske književnosti Primoža Trubarja, ki je leta 1563 pridigal na trgu pred kvesturo. Na plošči je trijezični napis, in sicer v slovenščini, italijanščini in nemščini. Zamisel za obeležje se je porodila slovenski konzulti pri go-riški občini, podprle pa so jo raz- ne slovenske kulturne ustanove, med njimi tudi Zveza slovenske katoliške prosvete. Slovesnosti se je, med drugimi, udeležil slovenski minister Boštjan Žekš. Pokroviteljstvo je dala tudi goriška občina. Ob 100-letnici rojstva pesnice Ljubke Šorli so Kulturni center Lojze Bratuž, Združenje cerkvenih pevskih zborov in Zveza slovenske katoliške prosvete priredili 25. februarja spominski večer z naslovom Pesnici Ljubki Šorli hvaležno v spomin. Na prireditvi, ki je potekala v Kulturnem centru Lojze Bratuž, so otroci Ivana Fajt, Luka Paljk in Jakob Podveršič ter ljubiteljska gledališka igralca Jasmin Kovic in Nikolaj Pintar recitirali pesmi Ljubke Šorli. Glasbeno točko so oblikovali MePZ Lojze Bratuž iz Gorice v ženski zasedbi, MePZ F. B. Sedej iz Števerjana ter mladi pianist Aleksander Gadžijev. Prisotne je nagovoril Janez Povše. Priznanja Podelitev šestega priznanja Kazimir Humar je potekala v torek, 23. marca, v dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici. Pobudniki priznanja, Zveza slovenske katoliške prosvete, Kulturni center Lojze Bratuž in Združenje cerkvenih pevskih zborov, so priznanje podelili Šolskim sestram sv. Frančiška Kristusa Kralja - Zavodu Sv. Družine ob 100-letnici njihovega prihoda v Gorico. Na slovesnem večeru so sodelovali OPZ F. B. Sedej iz Števerjana pod vodstvom Martine Hlede in ob klavirski spremljavi Martine Valentinčič, otroški župnij ski pevski zbor Štandrež pod vodstvom Michele De Castro in recitatorji osnovne šole Josip Abram iz Pevme, ki sta jih za nastop pripravili učiteljici Lidija Jarc in Jožica Žnidarčič. Prisotne je nagovoril dekan Karel Bolčina. Na slovesnosti je bila prisotna tudi novogoriška podžupanja Darinka Kozinc, ki se je s priložnostnim darilom zahvalila šolskim sestram v imenu mestne občine Nova Gorica. Z leve: blagajnik VValter Bandelj, predsednica Franka Padovan, tajnica Irena Ferlat in Patricija Florenin (foto DP) GORICA STEVERJAN SKPD F.B. SEDEJ Steverjansko društvo F. B. Sedej je zelo delavno in iz leta v leto se število mladih članov veča. Leto 2010 je bilo za društvo pomembno, saj je 25. oktobra potekal 25. občni zbor. Spremenile so se vse vodilne funkcije, kar daje društvu upanje in zavest, da bo še veliko let delovalo in obstajalo. Predsednik je postal Filip Hlede, tajnica Katja Dorni, blagajničarka pa Martina Valentinčič. V društvu deluje MePZ, otroški zbor, dramska družina, mala dramska družina, glasilo Števerjanski vestnik in mladinski krožek. Mešani pevski zbor šteje kar 45 pevcev in več kot polovica je mladih. Pod taktirko Aleksandre Pertot je zbor v letu 2010 dobro deloval. Pripravil je kar dvajset koncertov. Po hnži^npm cp ip Postojnski jami, medtem ko so si obiskovalci ogledovali jaslice. Pel je seveda tudi novembra na reviji Cecilijanka. 19. novembra je Svetovni slovenski kongres organiziral v Sedejevem domu koncert Na obrobju. Peli so naš MePZ, MePZ Rado Simoniti pod taktirko Patrika Quaggiata, Katja Dorni let delovalo in obstaja- ________ lo. Predsednik je postal Filip Hlede, tajnica Katja Dorni, blagajničarka pa Martina Valentinčič. V društvu deluje MePZ, otroški zbor, dramska družina, mala dramska družina, glasilo Števerjanski vestnik in mladinski krožek. Mešani pevski zbor šteje kar 45 pevcev in več kot polovica je mladih. Pod taktirko Aleksandre Pertot je zbor v letu 2010 dobro deloval. Pripravil je kar ^k dvajset koncertov. Po božičnem času se je ^k L zbor ukvarjal s projek- ________3 tom Note v kleti in izpeljal pet glavnih nastopov, med katere spada tudi Primorska poje. Gre za projekt, za katerega je prof. Adi Danev napisal 6 skladb prav za števerjanski zbor. Poleg raznih nastopov smo 19. maja popestrili družabnost na kmetiji Stanfel v Podsa-botinu, ki jo je organizirala slovenska stranka SDS, po konferenci o referendumu glede arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško, ki je potekala v Kulturnem domu v Novi Gorici. Prisotni so bili predsednik stranke SDS in nekdanji slovenski premier Janez Janša, poslanka Eva Irgl in drugi politični zastopniki iz Nove Gorice in zamejstva. Tudi novo sezono je zbor začel zelo navdušeno. Imel je že pet koncertov, največ v božičnem času. Naj omenim nastopa 26. decembra v stolnici na koncertu božičnih pesmi v organizaciji Združenja cerkvenih pevskih zborov in 27. decembra v RONKE SKRDJADRO GORICA MePZ LOJZE BRATUŽ Novo leto smo po ustaljeni navadi začeli s tradicionalnim božičnim koncertom; tokrat je nastopil MePZ Štandrež. Štandreški dramski odsek je prišel v goste v Romjan ob dnevu žena, in sicer s komedijo Čudna bolezen. V marcu smo imeli zanimivo predstavitev enoletnih raziskovanj o Slovencih v ladjedelnici. Opravili so jo študentje s filozofske fakultete iz Ljubljane. V juniju smo organizirali tradicionalno svetoivansko kresovanje v Selcah. Fantje s Tržaškega so z glasbo popestrili kres in nagrajevanje tradicionalnih svetoivanskih venčkov. Novembra smo darovali v Tržiču sveto mašo za naše pokojne. V slovenski Istri smo imeli martinovanje. Med letom smo ponovno sodelovali z ronško občino in ronško župnijo pri srečanjih s pobratenima občinama Metliko in Wagno. Podobno smo sodelovali tudi Zbor Vinika pod vodstvom Franke Žgavec in zbor iz Štma-vra, ki ga vodi Nadja Kovic. Letos je potekal 40. Festival na-rodno-zabavne glasbe. Jubilejno obletnico smo proslavili na poseben način. Postavili smo kar dve prizorišči, ki sta nam zaradi slabega vremena kar pozitivno pomagali. V gosteh smo imeli nekdanje zmagovalce šte-verjanskih festivalov, nekdanje napovedovalce in izdali smo DVD Srce na Festivalu, ki ga je izoblikoval Deželni sedež RAL Festival je obiskal tudi minister Boštjan Žekš. Dne 19. marca smo obeležili dan slovenske kulture z gledališko figurativnim prikazom Prešernove balade Povodni mož. O Prešernovi pesnitvi je spregovoril pisatelj in kulturni delavec Janez Povše, gledališki prikaz balade pa je bil v priredbi dramske družine F. B. Sedej. Slovenski televizijski program deželnega sedeža RAI je v pone- z občino Škocjan ob Soči, ki je pobratena z občinama Divača in St. Kancian na Koroškem; udeležili smo se tudi vsakoletnega srečanja z vasmi, poimenovanimi po kancijanskih mučenikih. Vsako leto sodelujemo pri srečanju ronškega zaselka Selce z drugimi istoimenskimi zaselki Sela/Sele, ki jih je po vsej Sloveniji okrog 70. Soudeleženi smo tudi v ronški občinski konzulti za kulturo in se srečujemo z raznimi deljek, 6. septembra, posnel uprizoritev in jo 3. decembra predvajal na STV RAL V soboto, 22. januarja 2011, so člani dramske družine uprizorili igro Harvey Mary Chase v režiji Franka Žerjala. V nizu veseloiger Iskrivi smeh na ustih vseh so igro ponovili 23. januarja v Kulturnem centru Lojze Bratuž. Mala dramska družina je ob materinskem dnevu uprizorila igrico Dobrodošla pomlad, Miklavž prihaja pa za miklavže-vanje 6. decembra. Režirala je Kristina Cor-si, pomagali pa sta ji vaščanki Liza Terčič in Stefania Beretta. Otroški zbor je pel 20. februarja na prazniku sv. Valentina v Štma-vru, 19. marca na Prešernovi proslavi v Sedejevem domu ter 23. marca na proslavi ob podelitvi priznanja Kazimir Humar šolskim sestram. Sodeloval je na reviji Zlata grla, Mala Cecilijanka in končal sezono s petjem pri sv. maši na Pleši-vem. Na jubilejnem festivalu je vse tri večere uvedel s pesmijo Zarja Števerjana. V novi sezoni obiskuje zbor kar 25 malih pevcev. Malčke iz vrtca vodi Stefania Beretta, osnovnošolce pa Martina Hlede. Števerjansko glasilo je v prvi številki v letu 2010 spremenilo naslovno stran; za Vestnik jo je narisal domačin David Pintar. V društvu deluje tudi mladinski krožek, ki ima nalogo združevanja mladih. Krožek je organiziral izlet na sneg, pustni sprevod po vasi, postavljanje mlaja; sodeloval je pri projektu Spaesamenti. V novembru je organiziral Športni vikend. Člani društva so tudi letos priredili prvo nedeljo v maju, na praznik farnega zavetnika sv. Florijana, piknik. 29. maja so sodelovali na vaškem prazniku Likof. Skupaj z društvom Briški grič, Vinoteko Števerjanski griči in z lovskima družinama Števerjan-Jazbine so v novembru organizirali martinovanje za celotno vaško skupnost. društvi; tesne stike imamo z društvom Costumi bisiachi iz občine Turjak. Največ vezi in sodelovanja pa seveda imamo z domačimi slovenskimi društvi in nekaterimi društvi iz bližnjih kraških vasi, kot npr. s Sidrom in Kremenjakom v občini Doberdob in Noe' v Sesljanu. V letu 2010 smo priredili dve razstavi slik; na eni se je predstavil naš odbornik; drugo smo imeli v Ronkah, kjer so bile razstavljene fotografije o našem delovanju v prireditvi Agosto ronchese. Pripravili smo še dve razstavi klekljarskih izdelkov v Ronkah, dva orgelska koncerta in dva koncerta, na katerih sta sodelovala slovenski in ameriški kitarist. Predstavili smo šest knjig, od katerih dve v Gorici, po eno pa v Trstu, Tržiču in Ronkah; imeli smo štiri tečaje: klekljanja, slovenščine, yoge in izdelovanja svetoivanskih šopkov, pa še dve srečanji s koroškimi sorojaki; z društvom Vinko Poljanec in s predstavniki Krščansko kulturne zveze iz Celovca. Delovanje mešanega pevskega zbora Lojze Bratuž iz Gorice je potekalo tudi v tem letu dni, ki nas ločuje od zadnjega občnega zbora Zveze, redno in plodno. Pod vodstvom Bogdana Kralja je zbor imel poleg rednih nastopov, ki sodijo že v tradicionalne obveznosti, kar lepo število drugih priložnosti, ki so popestrile pevski sezoni. Pevske vaje potekajo redno enkrat tedensko, vse bolj pogosto pa dvakrat tedensko. Prvi nastop po lanskem občnem zboru zveze je bil 24. januarja v Vidmu. Tu smo s petjem spremljali sv. mašo po starem rimskem obredu, s katero so se v Vidmu spomnili na preminulega deželnega svetnika SSk in vsestranskega kulturnika in prosvetnega delavca dr. Mirka Špacapana, ki je tudi sam s svojimi pevskimi skupinami rad sodeloval pri omenjenem obredu. 23. februarja smo v Gorici sooblikovali proslavo ob 100-letnici rojstva pesnice Ljubke Šorli. Ob tej priložnosti se je na odru po več desetletjih ponovno predstavila ženska skupina zbora. Dogodek je bil tudi zato v veliko veselje, ponos in obogatitev za celotni pevski sestav. 12. marca je zbor potrdil svojo zvesto prisotnost na reviji Primorska poje, tokrat v Šempasu. Sledila sta še dva nastopa ženske skupine: 12. aprila v Peterlinovi dvorani v Trstu na slovesnosti ob podelitvi nagrade Vstajenje, v nedeljo, 9. maja, pa v Tolminu na spominski prireditvi, posvečeni pesnici Ljubki Šorli. V zadnjih 10 letih je mešani pevski zbor Lojze Bratuž redno prisoten tudi na tekmovalnih odrih. Tako je bilo tudi v letu 2010, saj je 28. maja nastopil na italijanskem državnem tekmovanju "Trofei Citta’ di Vittorio Veneto" v kraju Vittorio Veneto. S programom, osnovanim na rezijanski ljudski pesmi, je zbor dosegel 3. mesto v kategoriji ljudske pesmi. Prvi dan junija smo s koncertom sooblikovali končno prireditev društva Oton Župančič v Štandrežu, 24. istega meseca pa smo peli pri sv. maši ob praznovanju farnega zavetnika sv. Janeza Krstnika v župnijski cerkvi sv. Ivana v Gorici. Poletni oddih smo končali s tridnevnim letovanjem v Žabnicah, od koder smo na nedeljo, 19. septembra, poromali na Sv. Višarje, kjer smo peli pri trojezič-ni sv. maši. V oktobru smo nastopili na zaključnem prazniku volilne kampanje županskega kandidata SDS za mestno občino Nova Gorica, ki je potekala v Novi Gorici. 5. novembra smo peli na predstavitvi pesmarice in zgoščenke o življenjskem delu skladatelja Stanka Jericija v Kulturnem centru Lojzeta Bratuža v Gorici; 20. novembra smo v isti dvorani nastopili na pevski reviji Cecilijanka. V zadnjih dveh mesecih leta smo veliko energij namenili študiju novega božičnega programa. Skupaj z mešanim pevskim zborom Hrast iz Doberdoba smo namreč izoblikovali celovečerni božični koncert, ki je bil vključen v prestižno koncertno sezono Kulturnega centra Lojze Bratuž iz Gorice. V spremljavi orkestra smo 20. in 22. decembra v nabito polni veliki dvorani goriškega kulturnega hrama izvedli kantato Te Deum Marca Antoinea Char-pentierja in sklop tradicionalnih božičnih napevov, ki so jih za to priložnost priredili in orkestrirali različni skladatelji. Zadnji nastop po vrsti smo imeli 15. januarja letos v kraju Auronzo di Ca-dore, kjer smo s petjem spremljali nedeljsko sv. mašo. Obisk tamkajšnje občinske uprave je bil tudi povod za kratek zimski oddih in srečanje med občinskimi upravitelji Auronza in Mestne občine Nova Gorica. Za vse opravljeno delo gre ob tej priložnosti zahvala za vloženi trud, vztrajnost in požrtvovalnost dirigentu Bogdanu Kralju, korepetitorjem, ki so mu vedno pripravljeni priskočiti na pomoč, odbornikom društva in seveda vsem pevcem, brez katerih bi bil vsak načrt zaman. Ob koncu bi vas še rad seznanil, da poteka v letošnjem letu 60-letnica ustanovitve našega pevskega zbora, ki deluje neprekinjeno od leta 1951. Dejavnost v tem letu bo torej v znamenju te pomembne obletnice, za proslavitev katere načrtujemo vrsto različnih prireditev. Vabim vas, da se jih udeležite, tako da boste obogatili naš praznik, in upam, da vam bomo naslednje leto poročali o dobro uspelem in bogatem delovanju. Predsednica ZSKP bo še naprej Franka Padovan Občni zbor je soglasno potrdil za predsedniško mesto Franko Padovan, ki se je zahvalila za zaupanje in obljubila, da bo zastavila vse svoje moči, da bo delovanje Zveze nadaljevalo svoje pomembno poslanstvo na kulturnem in širšem družbenem področju. V nadzorni odbor so bili izvoljeni: Marko Brajnik, Danijel Čotar in Nerina Devetak, kot nadomestni člani pa Niko Di Battista in Gabrijel Figelj. Na občnem zboruje biltudi izvoljen širši od bor Zveze, ki ga sestavljajo po trije predstavniki iz vsake članice. Ožji odbor bo sestavljen na prvi seji širšega odbora. V mesecu januarju 2011 sta bili v društvih Zveze dve dramski premieri. SKPD FB Sedej iz Števerjana se je predstavilo s komedijo Hatvey (zgoraj) v režiji Franka Žerjala. Člani dramskega odseka Prosvetnega društva Štandrež pa so uprizorili veseloigro Zbeži od žene v režiji Jožeta Hrovata. ŠTANDREŽ PD ŠTANDREŽ PODGORA PD PODGORA Tudi v tej sezoni je bilo društveno delovanje zelo bogato in pestro na vseh področjih. V sklopu dramske dejavnosti je 31. januarja 2010 bila v župnijski dvorani premierna uprizoritev Novakove komedije Gugalnik v režiji Jožeta Hrovata. Sledile so ponovitve v Štandrežu, Biljah, KCLB v Gorici, Trnovljah, Idriji, So-vodnjah, Mačkoljah, Lokovcu, Vipavskem Križu, Kanalu, Doberdobu, Postojni, Dobrovi pri Ljubljani, Novi Gorici, Bovcu, Pirničah in Kobaridu. Ponovitve enodejanke Čudna bolezen so bile v Solkanu, Romjanu, na Vrhu, v Dornberku, Biljah, Štandrežu, Kranjski Gori in Kopru. Ponovitve krajše igre Stari grehi pa so bile v Kranjski Gori, Štandrežu, Oseku, Pevmi, Temnici in Kopru. Enodejanko Na trimu so uprizorili v Novi Gorici, Orehovljah, Doberdobu in Biljah. V maju, na Prazniku špargljev, je bila premierno uprizorjena enodejanka Interesantno, a ne gre..., v režiji Jožeta Hrovata. Sledile so ponovitve v Temnici, Mirnu in Šempetru. Dramski odsek je bil deležen priznanj na Linhartovem srečanju Severne Primorske 2010, in sicer: Nejc Cijan Garlat-ti je prejel nagrado za najboljšo moško glavno vlogo v igri Gugalnik, Ivan Jedrlinič pa nagrado za najboljšo stransko moško vlogo v isti predstavi. Joško in Franko Kogoj sta prejela nagrado za najboljšo sceno v isti komediji. Na 2. Srečanju Alpe-Do-nava-Jadran v Trnovlju je Nejc Cijan Garlatti prejel nagrado za najbolšega igralca večera v komediji Gugalnik. Poleg tega je komedija Gugalnik bila izbrana za finalni del Linhartovega srečanja v Postojni. Dramska skupina je v predstavi Vsega so krivi zvonovi v režiji Božidarja Ta-baja sodelovala z društvom Stanko Vuk iz Mirna-Orehovelj. Na oljčno nedeljo so nekateri člani obogatili mašniški obred z branjem Pasijona. Tudi v tej sezoni je bil na voljo naši zvesti publiki gledališki Abonma 2010/2011, vsi sedeži v dvorani so bi- li razprodani. Zvrstile so se predstave: Bejži bejži, zlodej, baba gre - gledališka skupina Kraški komedijanti- Sežana, Odlikovanje -gledališka skupina iz Izlak, Glavni dobitek - Gledališka skupina iz Pirnič, Dan oddiha - gledališka skupina Kontrada - Kanal, Zbeži od žene - PD Štan-drež. V poletnem času smo na dvorišču blizu dvorane priredi- li gledališki niz Gledališče pod zvezdami 2010. V večernih urah je bilo pet predstav: Zares čuden par v izvedbi KD Zarja-Trnovlje, Vsega so krivi zvonovi v izvedbi PD Štandrež in društva Stanko Vuk iz Mirna-Orehovelj, Vaje zbora v izvedbi KD Šempeter, Komandirjev tič v izvedbi gledališke skupine iz Dekanov, Stokrat... in še več (ponovitev komedije Čudna bolezen) v izvedbi PD Štandrež. V sezoni je delovala tudi Mladinska gledališka skupina. Skupino sestavlja pet mladih igralcev različnih starosti (od 11. do 15. leta). Pod mentorstvom Daniele Puja in Božidarja Tabaja ter v režiji Ane Facchini so pripravili predstavo Veter in Verica, ki je bila pre- mierno uprizorjena 18. aprila 2010, sledila je njena ponovitev v SNG Nova Gorica. Tudi zborovska dejavnost je bila zelo pestra. V februarju je zbor sodeloval na Prešernovi proslavi v župnijski dvorani. V maju je zapel nekaj pesmi pri postavitvi plošče na stavbi, v kateri je bila nekoč štandreška čitalnica. 6. junija je bil koncert Marijinih pesmi v domači cerkvi. Ob koncu sezone je bil koncert dekliške vokalne skupine Bodeča neža v štandreškem župnijskem parku pod lipami. 18. junija je bila v domači cerkvi predstavitev zgoščenke MePZ Štandrež, Sta-bat mater. V novi sezoni je zbor pridobil novo pevovodkinjo Mojco Sirk, pod vodstvom katere se je predstavil na Cecilijanki v KCLB in na dobrodelnem božičnem koncertu v cerkvi sv. Frančiška v Gorici. V sklopu kulturnih in ostalih dejavnosti smo priredili: 20. februarja Prešernovo proslavo z naslovom Pravljica smo vsi mi, na kateri so poleg štandreške-ga mladinskega pevskega zbora pod vodstvom Michele di Castro in MePZ Štandrež pod vodstvom Davida Bandlja sodelovali tudi Alessandra Schettino, gojenci glasbene šole Emil Komel ter Majda Zavadlav; govornica je bila novogoriška podžupanja Darinka Kozinc; 11. marca predavanje o oljčnem olju dr. Miloša Cotarja; 19. marca pevsko revijo Primorska poje v domači cerkvi; od 21. do 25. aprila večdnevni društveni izlet v Provanso; 21. maja je bilo na Prazniku špargljev odprtje fotografske razstave del Loreda-ne Prinčič Reščič. 22. -21. maja in 30. -31. maja je potekal Praznik špargljev. 11. in 12. septembra je bil dvodnevni društveni izlet v Salzgamergut v Južni Nemčiji. Od 23. septembra do 26. septembra smo sodelovali s kioski na goriški prireditvi Okusi ob meji. 23. oktobra je bila na Koroških kulturnih dnevih na Primorskem predstava Policija v izvedbi gledališke skupine KPD Planina iz Sel na Koroškem, 13. novembra pa tradicionalno martinovanje. MePZ Podgora in MoPS Akord sta 20. februarja pela skupno z MePZ Lojze Bratuž pri odkritju spominske plošče Primožu Trubarju v Gorici. Dne 21. februarja je MePZ Podgora obogatil slovensko sv. mašo v Milanu; nato je razveselil tamkajšnje Slovence s koncertom. 22. februarja sta MePZ Podgora in MoPS Akord zapela z MePZ Lojze Bratuž na goriškem pokopališču ob grobu Ljubke Šor- li, 14. marca pa v Podbrdu na reviji Primorska poje. V nedeljo, 18. aprila, je Prosvetno društvo Podgora v sodelovanju z Združenjem cerkvenih pevskih zborov iz Gorice in pod pokroviteljstvom Goriške nadškofije in Koprske škofije izvedlo 5. natečaj cerkvenega zborovskega petja Bogomir Špacapan. V petek, 23. aprila, je MoPS Akord sodelovala na odprtju razstave volilnih lepakov ob 35-letnici SSk na Goriškem. V nedeljo, 25. aprila, je MePZ Podgora zapel pri spomeniku padlim v Podgori. V petek, 14. maja, se je vokalna skupina Akord udeležila 12. Mednarodnega koncerta pevskih zborov v Tržiču. MePZ Podgora je pel še: v nedeljo, 6. junija, v cerkvi sv. Andreja v Štandrežu na koncertu cerkvenih pesmi, v nedeljo, 13. junija, pri sv. maši v Marijinem svetišču na Sveti Gori, v nedeljo, 3. oktobra, na rožnovenski procesiji v Podgori, v petek, 22. oktobra, v Štmavru na prazniku ob pohodu na Sabotin, 1. novembra pri spomeniku padlim in na pokopališču v Podgori, 7. novembra pri sv. maši v Podsa-botinu, 20. novembra pri sv. maši za Mirka Špacapana v Podgori, 21. novembra na Cecilijanki, 18. decembra na Božičnici v Pevmi, 26. decembra na božičnem koncertu v goriški stolnici. V petek, 14. ja- nuarja, smo imeli v Podgori dobrodelni koncert v spomin na dr. Mirka Špacapana. Na njem so sodelovali Zveza slovenske katoliške prosvete, Združenje cerkvenih pevskih zborov, PD Podgora, AŠD 01ympia, Slovenska zamejska skavtska organizacija, Krožek Anton Gregorčič in Slovenska skupnost. Chiara Mucci PVf/rr-;rrr^ Albina Pintar DOBERDOB SKD HRAST Delovanje društva je osredotočeno na mešani pevski zbor Hrast. V minulem letu smo se, poleg rednega zborovskega delovanja, udeležili dveh državnih tekmovanj: v Sloveniji smo nastopili na tekmovanju Naša Pesem v Mariboru, na kateri je zbor prejel srebrno plaketo in 88,7 točk, ter v Italiji na državnem tekmovanju Guido D'Arezzo v Arezzu, kjer je zbor dosegel absolutno tretje mesto s 178,20 točk na 200 maksimalnih. Marca se je zbor udeležil Primorske poje v Cerknem in Koroške poje v Celovcu, novembra pa tradicionalne Cecilijanke v Gorici. Na povabilo raznih društev in zborov je sodeloval 6. januarja na božičnem koncertu v Števerjanu, v mesecu aprilu na spomladanskem koncertu v Pivki pri Postojni, v oktobru na Vrhu Sv. Mihaela ob 150-letnici cerkve ter v decembru na božičnem koncertu v cerkvi Montuzza v Trstu. 25. aprila je zbor sodeloval na osrednji prireditvi ob dnevu osvoboditve v Dolu pred spomenikom. Zbor je sklenil prejšnjo sezono 18. junija z zborovskim koncertom, na katerega je v goste povabil Mešani pevski zbor Zahre iz Saurisa in Dekliško vokalno skupino Bodeča neža. Leto 2010 je zbor sklenil s sodelovanjem na božičnem koncertu v Centru Bratuž v organizaciji KC Lojze Bratuž in ZCPZ. Poleg zborovske pa je društvo gojilo še druge dejavnosti. Tako smo v februarju v soorganizaciji z zadrugo Rogos in krožkom Simon Gregorčič v centru Gradina v Doberdobu predstavili knjigo Martin Krpan diplomat in vojščak avtorja Milan Jazbeca. Aprila smo odprli razstavo v agriturizmu pri Cirili slikarke Karmele Rusjan iz Gabrij. Na večeru sta sodelovala mladi violinist Aleš Lavrenčič in moški zbor Skala iz Gabrij. V oktobru je bila v agriturizmu pri Cirili predstavitev knjige Marija Cuka Nikar se ne hudujte na vreme, da je zmešano; vsak naj najprej pomete pred svojim pragom. Večer sta poleg avtorja izoblikovala mlada brata glasbenika Aleš in Jurij Lavrenčič. Kot vsako leto je društvo poskrbelo za mladinsko dejavnost. Spomladi je priredilo Igre brez meja, v jeseni pa Bike slalom, na katerem je sodelovalo veliko otrok iz Doberdoba in okolice. Tudi nekaj gledališke dejavnosti je bilo. V februarju ob na večeru nagrajevanja Mali oder je otroška gledališka skupina uprizorila igrico Kaj se skriva za kraljevim trebuhom v režiji Mateje Černič in Marte Ferletič. V decembru, za miklavževanje, so številni otroci na odru župnijske dvorane v režiji Jasmin Podveršič uprizorili igrico Čarovnica, ki ni hotela biti zlobna. 15. maja smo povabili v župnijsko dvorano gledališko skupino društva Tabor z Opčin z igro Campiello. V avgustu pa smo imeli v gosteh operno akademijo iz Sv. Križa z dirigentom Aleksandrom Švabom. V občinskem parku so uprizorili delo Campiello, tokrat v operni inačici. V poletnem času je društvo v glavnem skrbelo za družabnost med člani; priredilo je tradicionalne študijske dneve v Žabnicah za mlajše in starejše generacije. Člani zbora so v koči sv. Jožefa v Žabnicah preživeli nekaj dni za novoletne počitnice. Matjaž Pintar ŠTMAVER KD SABOTIN nalni prireditvi v Gorici Okusi ob meji. V oktobru smo organizirali na sedežu društva, v sodelovanju s krajevnim svetom in domačo župnijo, 21. pohod na Sabotin. V soboto je nastopil domači zbor, sledilo je odprtje razstave Solkansko polje fotografa Marka Vogriča, večer je sklenil MePZ Podgora. V nedeljo smo pripravili tradicionalni pohod na Sabotin, na vrhu katerega je bila sv. maša; po njej so se pohodniki vrnili na sedež društva, kjer je sledila družabnost. Novembra smo priredili martinovanje s kosilom za člane in prijatelje; društvo je imelo nalogo pripraviti zakusko ob letošnji reviji Cecilijanka. V decembru smo izvedli 16. natečaj Jaslice pri nas doma in sosedih. Letos se ga je udeležilo štirideset ljudi, nekaj tudi iz Slovenije, sočasno pa smo bili soorganizatorji 9. slovenske razstave jaslic z mednarodno udeležbo na Sveti Gori. Proti koncu meseca je naše društvo organiziralo na nekdanjem mejnem prehodu Podsabo-tin, ob tretji obletnici vstopa Slovenije v Schen-gen, srečanje s sosednjimi Podsabotinci. Za miklavževanje smo imeli igrico skupine otrok s Cerovega. Moški pevski zbor Štmaver je pod vodstvom Nadje Kovic pel na revijah Cecilijanka, Primorska poje na Dobrovem, v Gabrjah, na slovenskem kongresu v Števerjanu, pri spomeniku padlim v Pevmi, v Štandrežu in na božičnem koncertu v Pevmi. V decembru so pe- li ob predaji Luči iz Betlehema -Solkanci so jo izročili Štmavrcem na domačiji Grad v Štmavru - ter 26. decembra v stolnici. Otroški pevski zbor je nastopil na reviji Mala Cecilijanka, pri upokojencih v Solkanu, na božičnici v Pevmi, na Sveti Gori in na raznih prireditvah v vasi. Kulturno delovanje v Štmavru je bilo pestro tudi v minulem letu. V januarju smo na sedežu društva izvedli 15. natečaj Jaslice pri nas doma in pri sosedih s prikazom posnetkov in z razstavo slik vseh jaslic, ki so sodelovale na njem. Društvo je sodelovalo tudi pri organizaciji 8. mednarodne razstave jaslic na Sveti Gori. Tudi lani se je društvo kot skupina udeležilo na pustnih sprevodih v Gorici (7.2.), v Šempetru pri Novi Gorici (13. 2.) in v Sovodnjah (14. 2.). Ni manjkalo seveda tudi tradicionalno pustno rajanje otrok po domači vasi. Ob lanskem praznovanju sv. Valentina je bil program podoben prejšnjemu letu. Na dvorišču poslopja društvenega sedeža smo postavili ogrevan šotor in 'šagra' je trajala tri dni. V četrtek, 18. februarja, smo imeli kulturni večer z odprtjem razstave Okno v svet in nastopoma domačega moškega pevskega zbora in komornega zbora iz Grgarja. V petek, soboto in nedeljo je praznovanje potekalo v pokritem šotoru, ob zvokih glasbe. V nedeljo smo imeli sveto mašo. Na sedežu društva so člani vse dni skrbeli za primerno pogostitev s pijačo, jedačo in tipičnimi štmavrskimi štruklji. Konec februarja smo na sedežu društva imeli v gosteh voditelje italijanskih skavtov. V postnem času so člani mladinskega odseka pripravili križev pot po vasi; za Veliko noč so pritrkovali v domači vasi, pri sv. Ivanu v Gorici in v Rupi. Otroški zbor je pel 28. marca na Sveti Gori med odprtjem 5. razstave velikonočnih pirhov. Maja smo sodelovali na natečaju Naj, naj, naj maj in pri organizaciji 11. Pohoda treh mostov. 9. maja je društvo z župnijo Sv. Mavra in Silvestra ter z župnijo iz Solkana organiziralo romanje na Sveto Goro. Pri bogoslužju je pel domači moški pevski zbor. Julija je društvo sodelovalo na praznovanju sv. Ane v Pevmi. V petek zvečer smo imeli gledališko predstavo dramskega odseka PD Standrež in nagrajevanje natečaja V domačem vrtu cvetijo. V soboto je bil rok koncert za mlade. V avgustu smo sodelovali pri organizaciji pete kolesarske dirke na Sabotin. Istega meseca je bil v cerkvi v Štmavru koncert Note v mestu, nastopil je kvartet kitar. 23., 24., 25. in 26. septembra se je naše društvo prvič predstavilo z društvom Naš prapor na tradicio- VRH SV. MIHAELA vom Mateje Černič, izvedla več kot 20 nastopov in koncertov. Nastopila je na novoletni PD VRH SV. MIHAELA °“‘ p,“1,v v 0 Po lanskem januarskem občnem zboru je naše društvo organiziralo z vaškim društvom Danica Športni mesec. Cel mesec so se vrstile skupinske in posamezne igre, v katerih so se pomerili vrhovski zaselki. Prireditev je spremljalo veliko število vaščanov. Aprila je bila na vrsti 10. izvedba Zlatih grl. V petek zvečer smo predstavili priložnostno brošuro. Slavnost sta popestrila mladinski zbor Veter iz Ljubljane in naša vokalna skupina Bodeča neža. Na sobotnem revijalnem in nedeljskem tekmovalnem delu je zapelo 12 zborov; skupno nad 200 otrok in mladih. V velikonočnem času so se otroci OPZ razveselili ob tekmovanju v barvanju pirhov in nastopali so na tradicionalnem Prazniku frtalje. Ob visokem dosežku na mednarodnem tekmovanju v Belgiji smo v Rubijah poklonili poseben večer Dekliški vokalni skupini Bodeča neža. Maja so otroci OPZ obiskali vrhovski sedež civilne zaščite. Lani nam je končno uspelo zakuriti svetoivanski kres na Lar-gi, ki ostaja lepa priložnost za druženje in obujanje starih slovenskih navad. Z otroškim kotičkom so dekleta našega društva sodelovale na junijskem občinskem prazniku. Novost je bil vikend v Žabnicah za otroke OPZ, strežnike in njihove starše. Sedemnajst udeležencev je preživelo v sproščenem vzdušju tri dni v naravi, med igrami in hojo. Lani je naša cerkev praznovala 130-letnico. Oktobrsko slavje so popestrili slovesna maša, škofov obisk in nastopi Cerkvenega pevskega zbora, OPZ, DVS Bodeča neža in MePZ Hrast. V pripravi na advent smo organi- zirali enovečerni tečaj krašenja cerkve in doma. Ana, Reni in Marinka so nam posredovale nekaj praktičnih nasvetov in kup novih idej, da bo naš dom lepši. December je bil za naše društvo pester mesec. Otroci OPZ so, poleg že tradicionalnega nastopa na Mali Cecilijanki in raznašanja betlehemske lučke miru skupaj s skavti po vrhovskih domovih, nastopili ob živih jaslicah v Po- Karen Ulian stojni. Lepo število spremljevalcev si je poleg lepega in doživetega obiska živih jaslic v Postojnski jami ogledalo tudi Predjamski grad. Božični čas sta sklenili še mladinska maša in božičnica z otroško igro Božična misel (besedilo in režija Tatjana in Tjaša Devetak ter Karen Ulian), ki je bila letos izjemoma januarja. Ob tej priložnosti je bilo tudi nagrajevanje 2. izvedbe tekmovanja v pripravljanju jaslic, na katerega se je prijavilo 11 posameznikov, otrok in družin. Čez celo leto in ob posebnih priložnostih dekleta in otroci pevskega zbora sodelujejo s cerkvenim pevskim zborom. Vokalna skupina Bodeča neža je imela še kar pestro delovanje. V letu 2010 je skupina, pod vodst- vodnjah, na Prešernovi proslavi Društva slovenskih izobražencev v Trstu, na reviji So-vodenjska poje, na seji Slovenske skupnosti v Gorici, na reviji Primorska poje v Boljuncu, na zaključnem koncertu Mladinskega zbora Glasbene matice v Ljubljani, na prireditvi Pevski večeri na Taboru, na zborovskem večeru ob koncu sezone SKD Hrast v Doberdobu, na odprtju festivala Alpe Adria Cantat v Lignanu, na Glasbenem večeru ob prazniku sv. Mihaela v Zgoniku, pri slovenski maši v Selcah, na martinovanju in na Cecilijanki v Gorici. Imela je prvi samostojni koncert na 3. izvedbi Pozdrav poletju v Štandrežu. Božične koncerte pa je izvedla v Rudi, Jamljah in Grljanu s skupino harfistk Girotondo d'Arpe. Poseben izziv za dekleta je bila lani izvedba Pergolesijevega dela Stabat Mater. Prvič so ga izvedle v poklon Ljubki Šorli z orkestrom Nova iz Nove Gorice v cerkvi sv. Ivana v Gorici, drugič pa s Filharmoničnim orkestrom Alpe Adria v Štaranca-nu in na božičnem dobrodelnem koncertu Zadružne banke v avditoriju v Gorici. Dirigiral je prof. Luigi Pistore. Trud, ki so ga dekleta vložile, je bil poplačan na mednarodnem glasbenem festivalu mladinskih in otroških pevskih zborov v bel-gijskem Neerpeltu, ki je potekal lani spomladi. Za nastop je skupina prejela zlato priznanje s pohvalo oz. 99/100 točk summa cum laude ter tako dosegla prvo mesto v svoji kategoriji ("pen-nant" za dekliške zbore) in absolutno drugo mesto med 112 zbori, ki so se udeležili festivala. Letos je skupina imela že tri nastope. V kratkem bo izšel njen prvi CD. RADIO SPAZIO 103 SLOVENSKI ODSEK V preteklem letu so bile slovenske oddaje na Radiu Spazio 103 redno na sporedu. Radijska postaja, ki ima sedež v Vidmu, krije s frekvencami skoraj celotno deželo. Programi so dosegljivi tudi po internetu pod naslovom www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje snemamo v goriškem studiu in jih pošiljamo v Videm preko interneta. V zadnjih letih smo štirje sodelavci. Naše oddaje so razporejene po že ustaljenih vzorcih. Eden od sodelavcev spremlja novosti na glasbenem področju, drugi nudi zvočne zapise skoraj vseh glasbenih prireditev na Goriškem, spet drugi skrbi za premišljevanja o družbenih in verskih vprašanjih, ureja spominske oddaje o pomembnih osebnostih in dogodkih iz naše, predvsem primorske zgodovine ter razkriva zanimivosti iz narave. Poslušalce redno seznanjamo z odmevnimi članki v tedniku Novi glas. Med glasbenimi oddajami so na sporedu tudi obvestila o Daniiel Cotar kulturnih prireditvah. Redno je na sporedu oddaja Okno v Benečijo, ki jo pripravlja Ezio Gosgnach in poteka v benečanskem in rezijanskem narečju. Oddajo, ki je bila več časa na sporedu ob sobotah, so zdaj prenesli na nedeljo ob 14.30. Neprestane spremembe urnikov so sicer stalna in čudna navada radijske uprave. Tudi urnik naših oddaj so v zadnjih letih že trikrat spremenili in mislim, da poslušalce te nenehne menjave precej zmedejo in motijo. Naše oddaje so po novem na sporedu od 21.30 do 22.30. Ura je sicer malo pozna, a če že mora biti, upamo, da bo vsaj tako ostalo za nekaj let. Ob zadnji spremembi urnika, meseca septembra, so nam tudi ukinili četrtkov večer, in sicer brez poprejšnjega posvetovanja z nami. Na radiu je zdaj tudi nov ravnatelj, gospod Roberto Pensa, a to smo izvedeli le iz časnikov. Očitno je torej, da odnosi z upravo niso ustvarjalni, zato smo pred kratkim poslali ravnatelju odločno pisno pritožbo, v kateri mu sporočamo, da je naše prihodnje sodelovanje odvisno od dobrih odnosov. Ob koncu se iskreno zahvaljujemo Kulturnemu centru L. Bratuž, ki nam je nudil prostor za snemalni studio v podstrešni sobi. Tu smo začeli snemati prve dni marca 2010, potem ko so nas iz prostorov starega semenišča prisilno izselili. RUPA-PEČ PD RUPA-PEČ V Prosvetnem društvu Rupa-Peč delujejo mešani pevski zbor, otroški pevski zbor, v letošnji sezoni pa še mladinski pevski zbor. Vse tri zbore vodi Zu-lejka Devetak, mešanemu pevskemu zboru pa namenja veliko svojega časa korepeti-torka Tanja Kovic. Mešani pevski zbor je pred kratkim slavil 75. obletnico ustanovitve. Pomemben jubilej je februarja zbor obeležil z bogatim celovečernim koncertom v rupenski cerkvi sv. Marka, kjer so se pevci zahvalili trem naj starejšim pevcem in dirigentki. Na koncertu sta nastopila tudi mezzosopranistka Mirjam Pahor in vaški otroški pevski zbor. V času med lanskim in letošnjim januarjem je zbor pel na raznih koncertih. Februarja je pel na Sovodenjski poje, marca na Primorski poje v Biljah, novembra na 52. reviji Cecilijanka, ob zahvalni nedelji v Rupi in decembra na božičnem koncertu v stolnici v Gorici. Zbor je pel tudi 25. aprila in 1. novembra pri spomenikih v Rupi in na Peči ter pri raznih cerkvenih svečanostih. Otroški pevski zbor je nastopal na praznovanju sv. Valentina v Štmavru, na tekmovalnem de- lu revije Zlata grla, na domačem Prazniku frtalje ter na zahvalni nedelji ob lepo okrašenem vozu, ki so ga pripravili sami otroci. Mladinski in j r Martina Gereon otroški zbor sta zapela ob prihodu svetega Miklavža in na Mali Cecilijanki. Pevci so na Miklavževem večeru tudi nastopili z igrico Miklavž vešpi-sta, ki jo je napisala in zrežirala Martina Gereon. Ideja in zasnova za igro sta se otrokom porodili na glasbenih dnevih v Žabnicah, ki so potekali v septembru. Glasbeni teden sta že drugo leto zapored organizirali in izvedli Martina Gereon in Zulejka Devetak. Mali pevci so nastopili tudi na miklavže-vanju v Gabrjah. V lanski sezoni je društvo izpeljalo še nekaj drugih prireditev, med katere spada predvsem tridnevni tradicionalni Praznik frtalje, 41. po vrsti. 30. aprila so sredi vasi moški dvignili mogočen mlaj, zraven katerega so, kot že po nekajletni tradiciji, otroci dvignili še svojega. Na prireditvi so sodelovali tudi otroci iz vseh sosednjih vasi. V juniju je društvo sodelovalo in pomagalo pri pripravi in izvedbi občinskega praznika na Peči. Avgusta je potekal večdnevni izlet na Škotsko, nad katerim so bili udeleženci kot vsako leto zelo navdušeni. Skupina si je novembra s prijatelji ogledala posnete fotografije. Ob tej priložnosti smo še skupno nazdravili sv. Martinu. Pri pripravi zahvalne nedelje je društvo tako kot vsako leto sodelovalo z župnijo. V letošnji sezoni smo organizirali tudi dva kulturna večera: prvi s predstavitvijo biografije Mirenca Marka Vuka - spregovorila sta Marija Češčut in Jurij Paljk; drugi pa je bil posvečen aleksandrinkam. O tej temi je spregovoril raziskovalec krajevne zgodovine in publicist Vili Prinčič, nekaj pesmi je prebrala Kristina Frandolič, oktet Rožmarin iz Temnice pa je zapel pod vodstvom dirigentke Zu-lejke Devetak. V novembru in decembru so se ženske vseh starosti, tudi iz okolice, v lepem številu udeležile tečaja božičnih izdelkov pod vodstvom goriške umetnice Patrizie Bottaz. koncert v cerkvi na Subidi pri Krminu. 9. januarja smo peli božične pesmi pri maši na Svetih Višarjah; sveto mašo smo posvetili rajnim pevcem zbora. GORICA MoPZ MIRKO FILEJ V sezoni 2009/2010 je po zadnjem rednem občnem zboru MoPZ Mirko Filej nastopil na več prireditvah, tako v domačem okolju kot v bližnji soseščini. Naj omenimo najpomembnejše trenutke našega delovanja. Dne 11. aprila 2010 smo sodelovali pri maši staroslovanskega obreda v cerkvi v Nabrežini. 22. maja smo organizirali koncert prijateljskih zborov v Mariboru, kjer smo skupaj s tamkajšnjim društvom Svoboda ter z dvema drugima zboroma sooblikovali koncert. 6. junija smo sodelovali na koncertu Marijinih pesmi v Štandrežu. 30. oktobra smo sodelovali na praznovanju 50-letnice delovanja pevskega zbora iz Krope z zborom z Radiš na Koroškem. 21. novembra smo bili prisotni na reviji Cecilijanka v Gorici. 26. decembra smo peli na tradicionalnem božičnem koncertu v goriški stolnici. 2. januarja 2011 smo oblikovali božični Gostje na občnem zboru Zveze slovenske katoliške prosvete. Od leve: deželni tajnik Slovenske skupnosti Damijan Terpin, Breda Mulec z ministrstva za Slovence v zamejstvu in po svetu, Miro Petek, predsednik Komisije Državnega zbora Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, goriški občinski svetovalec Silvester Primožič, predsednik Združenja cerkvenih pevskih zborov Gorica, Dario Bertinazzi in predsednik Sveta slovenskih organizacij Drago Štoka.