Boj proti fašizma; je boj vsakega poštenega rodoljuba; vsakega delavca in delavke — pač vsakega brez izjeme na politično, narodno ali pa versko pripadnost!
CENA NAROČNINI:
Za Kanado in USA.
Za eno leto ........................ $3.00
Za pol leta............................1.75
/
EDINOST 206 Adelaide St. W. Toronto 1, Ont.
"Authorized as second class mail, Post Office Department, Ottawa"
• • v v • • .		NEODVISNO GLASILO KANADSKIH SLOVENCEV	V . . .	• •
ijet. 4. St. 163.	Cena 5 c.	TORONTO, ONTARIO WEDNESDAY, MAY 22ND, 1946.	Price 5c.	Vol. 4. No. 163.
jeklarskih delavcev
STAVKOVNI VAL SE ŠIRI V VSEH VAŽNEJŠIH INDUSTRIJSKIH PANOGAH
Atlantic City — Minuli teden se je začelo zborovanje tretje konvencije United Steel Workers Unije (CIO), katere se je udeležijo 2,700 delegatov iz Združenih držav in Kanade. Kanadska delegacija šteje 50 delegatov.
V pozdravnem nagovoru glavni predsednik CIO unij, Murray, ter priporočilu izvršnega odbora, je naglasil potrebo po uspešnem končanju konvencije jeklarskih ledav-cev v Združenih državah in Kanadi, še bolj odločno in energično podkrepiti njihovo enotnost. Posebno je to važno ko vemo, da je plača jeklarskih delavcev v Kanadi za 45 centi po uri nižja kakor pa jeklarskih delavcev v Zd. državah. Konvencija je vsled tega
MORNARJI GLASOVALI ZA STAVKO
člani unije mornarjev so glasovali za stavko. Na glasovnici je bilo postavljeno vprašanje: "Ali se strinjate z stavkom doseči o-semurni delovnik na parnikih ali ste proti?" Rezultat glasovanja je bil 91.01. odstatkov za stavkovno akcijo.
6.000 tekstilnih delavcev v Mon-trealu, zaposlenih pri Dominion Textile kompaniji je glasovalo za stavko ako kompanija ne prizna njihovih zahtev. Delavci zahtevajo 25 centi po uri zvišanje plače.
Stavka pri Anaconda Brass Co. Delavci organizirani pri International Mine, Mill and Smelter Wor-
BYRNES IN BEVIN ZANIKATA
PRAVICE MANJŠIN NARODOM
ČE STA TAKO NAKLONJENA misije po svojem mišljenju, ki v svojem članku ostro odgovarja
zvrnila veliko pozornosti na pri-i Kers Union (lokal 811. CCL-CIO)
poročila, da se zahteva minimalno plačo $33.60 na teden ter skrajša delovni čas na 40 ur na teden.
so izšli na stavko minulo soboto. Zahtevajo $34.40 tedensko plačo in 40 ur delovni tednik.
KANADČANI PODPIRAJO PRIKLJUČITEV TRSTA K JUGOSLAVIJI
DRUGO POROČILO SVETA KANADSKIH JUŽNIH SLOVANOV
Naslednja društva in organizacije so naslovile resolucijo federalni vladi v Ottawi, da Kanada na mirovni konferenici v Parizu podpira predlog za priključitev Julijske Krajine Jugoslaviji. Ta društva in organizacije so:
Board of Farmers Union, v imenu 32.000 svoji članov;
Edmonton Trade and Labour Council (Okrožni Svet unij Ameriške Federacije dela).;
Federated Trade and Labour Council, Quebec City (resolucija je eno'glasno sprejeta po 110 delegatov lokalnih unij, dne 23 aprila);
United Electrical, Radio of Machine Workers Union, local 514, Toronto, Ontario (v imenu 5.000 «rojih članoV);
International Woodworkers of America, local 1-118, Victoria, B. C.;
International Association of Machinist, Lodge 756, Vancouver, in lodge 103, Stratford, Ontario;
Copper Mountain Mines Union, Copper Mountain, B C.;
United Brotherhood of Carpenters and Joiners, local 1540, Kam-loops, B. C. local 572, Belleville, Ontario1;
Hotel and Restaurant Workers Union, local 28, Vancouver, B.C.;
United Mine Workers, local 228, Luscar, Alberta;
Building Service Employees Union, local 244, Vancouver, B.C.;
32 — Odsekov Zveze Ukrajinskih Kanadčanov, iz raznih mest v Kanadi;
Pokrajinski odbor, Ukrajinsko-Kanadske Zveze v Alberti; skup-Derectors, Alberta i110 60 krajinskih odsekoV. _ 3 Trades and Labour Council-a '< (St. Catharines, Edmonton in Quebec);
24 lokalnih unij in ena farmer-ska organizacija.
Ali je unija, katere ste Vi član sprejela resolucijo za priključitev Trsta k Jugoslaviji ?
Če ni, je prav na Vas veliko ležeče, da kot član urgirate za odobritev take resolucije! Storite to čim prej!
I. O. — SKJS.
DE GASPERIJEVI ITALIJI", ZAKAJ JI NE BI DALA DEL LONDONA IN NEW YORKA, KJER ŽIVI VEČINA ITALIJANOV?
Moskva — Vse-slovanski odbor prinaša važen članek znanega novinarja M. Petroviča, ki je bil pri-občen v "Politiki", časopisu, ki izhaja v Beogradu. Petrovič komentira stališče vnanjih ministrov Anglije in Amerike, ki sta ga zavzela na zasedanju vnanjih ministrov v Parizu glede vprašanja Julijske Krajine. Članek se glasi: Do danes v Parizu na zasedanju vnanjih ministrov Anglija in Amerika sta uporno zanikale opravičeno zahtevo zaveznice Jugoslavije — države, ki je največ žrtvovala v prid stvari Zedinjenih narodov, medtem ko sta nasprotno temu z vso odločnostjo brez pravice branila zahteve triletnega sovražnika Italije, glavnega Hitlerjevega zaveznika in skupnega sokrivca za največje krvoprelitje v zgodovini.
Če bi Zedinjeni Narodi — poudarja Petrovič — sprejeli kot splošno merilo pri razmejitvi narodnostnih in etničnih vprašanjih kakterega sta se gospoda Byrnes in Bevin poslužila pri vprašanju Julijske Krajine, tedaj bi se moralo dati Italiji centralni del Londona, od Pikadilija na sever do postaje San Pankrasa, ker v tem delu živi znatno več prebivalcev italijanskega porekla kakor je pa vseh Italijanov na Krasu ali pa centralni Istri, katere zapadni zavezniki želijo izročiti na milost in nemilost "De Gasperijevi Italiji".
Nadalje v članku primerja veliko navdušenje ljudstva v Julijski Krajini, z katerim je sprejelo Mednarodno razmejitveno komisijo in verovalo v zavezniška čustva, človečansko zavest zanstve-no pravičnost njenih članov, postavlja vprašanje: "Kaj je pa naredila ta komisija?" Ameriški in Angleški člani ko-
so ga podali na konferenci znanjih ministrov, niso vzeli niti eno stvarno dejstvo v obzir, kljub temu, da so videli neštete dokumente, resolucije, memorandume, popolne podatke statistike, neštete manifestacije — neizpodbitne dokaze o jugoslovanskem karakterju Julijske Krajine, težnje in voljo prebivalstva po priključitvi z Trstom vred k Jugoslaviji. Ti čla-
-	...	—O	* -J * •	■	VI VWUV|/1U1
ni komisije, so zaprli oci m zatis- temu pozabljajo na dejstvo, da mli ušesa in se napravili take,
kakor da niso ničesar videli ničesar slišali.
Kot dokaz temu nadalje v članku navaja: "Predstavniki treh zapadnih zavezniških držav — tri priče — očividci, so podali tri različna pričevanja. Podali so krivična pričevanja. Njihova pričevanja so žalitev za junaško zaveznico Jugoslavijo, so madež človeške zavesti, ter sramota za nauk, ki ga v tem oziru predstavljajo.
Po predlogu ameriških izvedencev bi moralo spadati nič manj kakor 277.965; po predlogu britanskih izvedencev 255.404; in po predlogu francoskih 181 tisočev in 947 Jugoslovanov po'd Italijo.
Članek zatem zvrne pozornost na besede Bevina, ki jih je prenašala časopisna agencija "Raj-ter" z dne 4 maja rekoč, da so bili zavezniški izvedenci strogo "nepristranski" po vprašanju Julijske Krajine. Z čem more g. Bevin pojasniti svoje mišljenje kakor ga prinaša "Rajter", da bi bil predlog francoskih izvedencev verjetno najbližji etnični črti. Kako potem, ko trdi da so bili zavezniški izvedenci "strogo nepristranski", se vendar britanski izvedenci kljub temu niso strinjali po predlogu francoskih izvedencev, kateri postavlja 62.455 Jugoslovanov pod oblast Italije, ampak so podpirali svoj predlog?
Ameriški državni tajnik Byrnes pravi, "da je Jugoslavija že dobila Reko in okrog 37.500 četvornih kilometrov teritorija na katerem živi 375.000 prebivalcev. Petrovič
in pravi: Jugoslavija ni ničesar dobila. Ona je za to svobodo žrtvovala 42.000 najboljših sinov in hčera Julijske Krajine in 1,500.000 sinov in hčera ostalih narodov Jugoslavije.
Nekateri angleški časopisi trdijo, da bi Sovjetska zveza ogražala britanske imperialna pota v Sredozemlju ako bi Trst pripadal Jugoslaviji. Toda ti časopisi pri
ne
zahteva Trsta Sovjetska zveza ampak Jugoslavija, katera ga je zahtevala že prej kakor pa je postala Sovjetska zveza.
Niti narodi Julijske Krajine in niti narodi Jugoslavije kot celote — zaključuje uvodnik Politike — niso in ne bodo podpirali nepravične sklepe, kateri bi postavili ponovno del Jugoslovanov pod tuji jarem. Oni so odločni braniti svoje nacionalne pravice in bodo za večno hvaležni predstavnikom Sovjetske zveze, kateri so v tej komisiji in na konferenci vnanjih ministrov v Parizu ostali odločni na strani pravice naroda Julijske Krajine, ter so vedno in povsod branili pravice vseh demokratičnih narodov, ki se bore za svobodo".
TORIJEVCI SO VODILI RLAGO POLITIKO NAPRAM NEMŠKEMU FAŠIZMU
Gravenhurst — Vodja kanadskih CCF-ovcev E. B. Jolliffe je minuli teden ostro obsodil anti-sovjetski govor Ontarijskega premiera Drew-a. Jolliffe je dejal: "Nedostojno je za enega premiera voditi provokacijsko kampanjo v času kadar se v mednarodnih ozi-rih tudi brez takega požiganja težko rešujejo delikatni mednarodni problemi. Namera premiera Drew-a, pravi Jolliffe, je bila dvigniti hrup histerične propagande med narodom v provinciji od česar nima nihče nobene koristi razen njegova torijevska grupa, ki hqpe na ta način zakriti pred narodom svojo anti-narodno politiko".
Premier Drew je namreč v svojem govoru izlil vso drzno in provokacijsko jezo zoper Sovjetsko Zvezo, ter na isto zvrnil vso krivico vsled nesporazuma na konferenci zunanjih ministrov.
Vodja kanadskih CCF-ovcev nadalje pravi: "če tudi se ne stri-
njam z zunajno politiko Sovjetske zveze, to pa vendar ne more biti zadeva z katero bi se moral baviti premier Drew, temveč Zedinjeni narodi. Medtem ko premier Drew zagovarja politiko "umir-javanja" Sovjetske zveze, znano je, da so ravno torijevci vodili pomirjevalno politiko od leta 1935 do 1939. Tedaj so v svojih govorih visoko cenili stvari italijanskega in nemškega fašizma".
Torijevci so od nekdaj vodili nazadnjaško politiko tako v domačih kot mednarodnih zadevaHi Medtem ko so spričo resnih socialnih problemov na domačem tlu, vodili anti-sovjetsko in anti-delav-sko kampanjo, so na enak način v mednarodnih ozirih zagovarjali reakcionarno politiko. Na ta način so reševali domače socialne probleme vedno v podaiganju z "rdečim strašilom" ter pri vsaki najmanjši stvari zvrnila, vso krivdo zoper Sovjetsko zvezo v mednarodnih zadevah.
Kongres Mladine
Zagreb — Napram poročilu ve-rifikacijskega odbora je razvidno, da se je kongresa Mladine Jugoslavije udeležilo: 1,633 delegatov iz vseh ljudskih republik Jugoslavije. Po naoionalnosti delegacijo so sestavljali: Srbov 553; Hrvatov 272; Slovencev 175, Črnogorcev 147; Macedoncev 149 ter nadalje predstavniki nacionalnih manjšin: Muslimanov 68; Siptarov 38; Slovakov 8; Bolgarov 4 dn po eden Grk, Ukrajinec ■ in Čeh.
Kongres Je prejel številne brzo-jave z strani Mladine iz drugih držav medtem tudi od Federacije kanadske južnoslovanske mladine.
KANADSKI NOVINAR E. GLARK ZAVRNIL ZLONAMERNE IZJAVE
Dopisnik kanadskih časopisov, Edgar Clark, ki se nahaja v Jugoslaviji, je odločno zavrnil kot neresnične zlonamerne izjave gotovih dopisnikov, kateri trdijo, da je Jugoslavija ograjena pred zunanjim svetom z "železnim zidom".
On sam je prepotoval tisoče milj po Jugoslaviji in se povsod osebno prepričal o mnogih stvareh in zadevah/ Za zunanje dopisnike ni nič bolj težko potovati po Jugoslaviji in dobiti gotove informacije kakor v Združenih državah; Največja zapreka po njegovem mnenju je jezik, medtem ko o nekaki tajni policiji, ki da je vedno za petami, Clark trdi, da je osebno skušal izslediti take pojave, toda vsa taka natolcevanja nimajo podlage. Stvarnost stanja v Jugo-
slaviji po posameznih zunanjih dopisovalcih ni postavljena tako kot bi morala biti ,tembolj se jo predstavlja v obliku "strašila" za zunanji svet, kar pa ne odgovarja resnici.
Po zatrdilu tega dopisnika, on se nahaja v Jugoslaviji, brez potrebnih potniških listnin, toda tudi v tem slučaju ni imel večje te-žkoče da bi ne mogel dobiti dovoljenje ter svobodno kretnjo v državi.
JUGOSLAVIJA JE KOT ČLANICA ZDRUŽENIH NARODOV ENA NAJ1SKRENEJŠIH ZAGOVORNIC TESNEGA SODELOVANJA VSEH MIROLJUBINIH DEMOKRATIČNIH NARODOV
EKSPOZE MARŠALA TITA O ZUNANJI POLITIKI JUGOSLAVIJE
Neotesana izjava senatorja
Ottawa — Ko je senator Bouchard (L. Quebec) v senatni zbornici predložil predlog, kateri vsebuje spremembo imena "Dominion Day" na "Canada Day", je naletel na opozicijo senatorja William Dufa (L. Nova Scotia). Slednji pravi, da sprememba tega imena, ki da je pri srcu vsakega Kanadčana, vodi v "komunizem". (!)
Senator Bouchard trdi, da Kanada ni več kot nekakšen "Dominion", temveč nacija ter da sprememba imena za narodni praznik, ki bi ustrezal širokim slojem, je popolnoma na svojem mestu. Trdi tudi, da "Dominion Day" do dandanes ni pravilno prestavljen v francoskem jeziku. Zato se mu zdi potrebna sprememba imena za narodni praznik, ki bi res odgovarjalo vsem nacionalnim grupam ter obeme izražalo v pravem pomenu nacionalnost.
Nobenega dvoma ni, da senator Bouchard izraža želje večine ljudstva. Toda če primerjamo izjavo senatorja Williama Dufa, da bi sprememba imena vodila v "Komunizem", tedaj ni nič čudnega, da se pri vsaki stvari in posebno pri delavskih zahtevah zlorablja z besedo "Komunizem" splošni napredek.
"Tovariši ljudski poslanici!
Mednarodni položaj, ki je nastal po koncu te osvobodilne vojne, je zelo pomirljiv. Ta pomirljivost zahteva velikih naporov miroljubnih in demokratičnih sil za stvar miru na svetu. Dosežena je popolna vojaška zmaga nad Hitlerjevo Nemčijo, nad takozvano osjo njenimi sateliti, toda fašizem še živi v nekaterih državah in uživa vsestransko podporo one reakcionarne gospode v nekaterih zavezniških deželah, ki ni zadovoljna z rezultati vojaške zmage, kateri ni všeč neodvisnost malih narodov in kateri ni po volji demokratizacija in zmaga širokih ljudskih množic nad reakcijo v teh deželah. Dopuščanje in podpiranje fašizma v Italiji, v zapadni Nemčiji, v Španiji, v Grčiji itd., predstavlja precejšnjo nevarnost za tako drago plačani mir. To so dejstva, pred katerimi ne smemo zapirati oči, ampak jim je treba odkrito pogledati v obraz in storiti vse za zmago miru na svetu in za zmago nad mračnimi silami in vojnimi hujskači. To je posebno važno za nas, za našo deželo, ki je bila v tej vojni tako Jugoslavija je kot članica Zdru-strašno izropana, posebno še od ženih narodov ena najiskrenejših nemških in italijanskih fašisti- zagovornic tesnega sodelovanja čnih tolp.	| vseh miroljubnih, demokratičnih
V skladu s tem in upoštevajoč | narodov. To svoje stališče je jas-
da pride Jugoslavija do svojih pravic, in sicer tako do onih, ki so jih ji odrekli po prvi svetovni vojni — to je nepravična izguba njenih ozemelj, kakor so Istra, Slovensko Primorje s Trstom, slovenski del Koroške itd. — kakor tudi do onih, ki ji gredo iz te vojne in ki temeljijo na ogromnih žrtvah in škodi, ki jo je pretrpela naša država, to je naši narodi.
3.	Delati za utrditev kulturnih, političnih in ekonomskih odnosov predvsem z bratskimi slovanskimi narodi na čelu s Sovjetsko zvezo, pa tudi z ostalimi deželami, zlasti z onimi, s katerimi smo se štiri leta skupno borili proti istemu sovražniku.
4.	Delati z vsemi silami za zavarovanje naše dežele, njene varnosti in njenega mirnega razvoja, ali z eno besedo, storiti vse, da bi se naši narodi lahko izognili nesreči, kakršna jih je zadela v letu 1941.
SODELOVANJE JUGOSLAVIJE ..V ..ORGANIZACIJI ZDRUŽENI NARODOV
vse to smo tudi usmerili svojo zunanjo politiko, želim, da v najkrajših črtah orišem pred tem visokim domom smernice in uspehe naše zunanje politike in težave na katere smo pri tem naleteli. Naša zunanja politika je temeljila dosedaj in mora temeljiti tudi v bodočnosti na sledečih načelih:
1.	Delati z vsemi silami za utrditev miru na svetu.
2.	Delati z vsemi silami na to,
no pokazala s svojim sodelovanjem pri izdelavi pravil organizacije Združenih narodov v San Franciscu in na Generalni skupščini Združenih narodov v Londonu. Jugoslavija je trdno odločena, da bo tudi v bodoče izvajala miroljubno politiko v duhu pravil in enakosti njenih članov. Taka politika Jugoslavije ni samo posledica njene težnje za mirom, za mirnim razvojem, za potrebo
lečenja ran, ki sta nam jih zadali vojna in okupacija, ampak odgovarja njena politika miru in sodelovanja njeni strukturi in notranji ureditvi kot federativni ljudski republiki. Z eno besedo, ta politika je posledica globoke težnje naših narodov za trdnim mirom, ki bi jim omogočil nemoteno delo pri ustvarjanju njihove boljše bodočnosti.
Na žalost moram pri tem omeniti, da se rešujejo nekatera vprašanja, ki se tičejo naše dežele in temelje na zgoraj navedenih načelih, zelo počasi in težko. Čeprav so dosegli predstavniki naše dežele na Generalni skupščini Združenih narodov vidne uspehe, vendar ne odgovarjajo ti uspehi vlogi in doprinosu naše dežele v vojni, v borbi in v zmagi Združenih narodov proti skupnemu sovražniku. Naše kandidature so naletele na močan odpor na žalost prav pri onih saveznikih, katerim je zelo dobro znano, kakšno vlogo je igrala Jugoslavija v tej vojni, koliko žrtev je dala in kakšno škodo je imela.
V organizaciji Združenih narodov je dobila naša država sledeča mesta: v Ekonomsko-socialnem svetu je bil izvoljen naš delegat dr. štampar za prvega podpredsednika; naši kandidati so bili izvoljeni v nekaterih komisijah Ekonomsko-socialnega sveta, kakor n. pr. v komisiji za človečan-ske pravice, komisiji za begunce in izseljence, socialni komisiji, komisiji za droge in komisiji za pogajanja s specializiranimi agencijami. Dalje je bil izvoljen naš delegat dr. Milovan Zoričič za stalnega sodnika pri mednarodnem sodišču.
Znano je že od prej, da je stavila naša delegacija na Generalni skupščini in pozneje v Varnost-
nem svetu nekaj predlogov. Posebno važno je stališče naše delegacije glede vprašanja beguncev, na temelju katerega je bilo mogoče določiti jasno razliko med pravimi begunci na eni in vojnimi zločinci, kvizlingovci in izdajalci na drugi strani. V trenutku ko je bila končna vojna, sta obstajali dve vrsti beguncev,
V prvo vrsto spadajo oni, katedre so pregnali fašisti iz njihovih dežel (Španci, židje itd.) v drugo pa oni, ki so se umikali z Nemci, kot njihovi pomagači in sokrivci raznih zločinov. Jugoslavija je imela obe vrsti.
UNRRA je repatrirala one, ki so jih fašisti nasilno odveli iz njihovih dežel, ostal pa je nerešen problem beguncev, sodelavcev in udeležencev vojne na nemški strani. Kar se tiče vojnih ujetnikov Jugoslovanov, je treba poudariti dejstvo, da se je od 135.000 vojnih ujetnikov vrnilo v deželo 130.000, v inozemstvu pa je ostalo vsega 5.000 generalov in raznih avantu-ristov.
8. aprila t.l. se bo v Londonu sestal komitet Ekonomsko socialnega sveta v zvezi z vprašanjem beguncev in nadejam se, da se bo lotil ta komitet z vso odločnostjo tega, vprašanja, kar bi pripomoglo k ureditvi odnosov med zavezniki.
Nadalje je sprožila naša delegacija v Varnostnem svetu dvoje važnih vprašanj: Vprašanje sprejetja Albanije v organizacijo Združenih narodov, ki še vedno ni rešeno, pa tudi ne odstavljeno z dnevnega reda in vprašanje približevanja poljskih emigrantskih čet proti jugoslovanski meji.
Angleška vlada je ugovarjala zaradi tega, ker se je obrnila naša delegacija direktno na Varno-
stni svet glede vprašanja Ander-sovih čet, namesto da bi šla, kakor pravijo oni, po redni poti, to je, obrniti bi se morala na samo angleško vlado, ki je bila s--tem prizadeta. Mi smo tak naš postopek obrazložili z okolnostjo, da je stvar nujna, ker je obstojala nevarnost in znaki izzivalnih priprav na demarkacijski črti v Julijski ■ Krajini, kar bi vsekakor otežilo ne samo delo zavezniške komisije, ki je morala priti v Trst in Julijsko Krajino in raziskati položaj na licu mesta, ampak bi tudi ogrozilo sam mir v tem delu Evrope. Z ozirom na zadnje dogodke v coni A, kar bo razvidno iz nadaljnih izvajanj, je očitno, da so bili naši dokazi, naš postopek in predpostavke popolnoma točni.
VPRAŠANJE REPARACIJ
Z ozirom na šKodo, ki je bila storjena Jugoslaviji v času okupacije od strani nemških, italijanskih, madžarskih in drugih čet, ima povračilo škode za Jugoslavijo, za njeno obnovo itd., ogromen pomen. Nihče na svetu ne more danes zanikati, da je Jugoslavija ena od redkih dežel, ki je največ trpela v tej vojni, da je škoda ogromna in tako rekoč nenadomestljiva, toda kljub vsemu temu smo naleteli na nerazumevanje tudi pri naših zaveznikih glede vprašanja odškodnine, od-nosno reparacij.
Koncem preteklega leta se je v novembru in decembru vršila v Parizu konferenca za reparacije za zapadno nemško cono, iz katere mora dobiti Jugoslavija reparacije. Konferenca je končala svoje delo s sporazumom, s katerim je bilo določeno, koliko odstotkov dobi kada država iz te (Dalje na 4 strani)
MILIJON IN 100.000 TONOV
PŠENICE Moskva — Sovjetska zveza je naznanila sklep glede pomoči' narodom v Evropi. V ta namen bo prispevala milijon in 100.000 tonov pšenice.
Sovjetska zveza bo prispevala to ogromno zalogo pšenice kljub temu, da so njene rezerve precej močno izčrpane.
Pomoč podhranjenim otrokom
Krožen demokratičnih jugoslovanskih žen v Timminsu, je na večerinki, ki se je pred nedavnim vršila v namen pomoči podhranjenim otrokom v Jugoslaviji, naredil čistega dobička $136.51c.
Tudi v Calgary so zbrali prav lepo vsoto za pomoč narodom Jugoslavije. Na zabavi, ki se je vršila dne 12 maja, so zbrali skupaj $144.00.
Oba dopisa o omenjenima zabavama izideta v prihodnji izdaji lista.
PRAV LEP DOBIČEK ZA TRI MESECE
Robert C. Stanley predsednik International Nickel kompanije v Kanadi, je naznanil, da je rečena kompanija imela prve tri mesece v tem letu $5.588.055 v ameriški valuti čistega dobička.
Prav lep zaslužek za tri mesece. Toda imenitno bi bilo ako bi podal istočasno izjavo, koliko dobička je naredil povprečni delavec za isto dobo? Verjetno je, da bi rekel, da je nemogoče, da povprečni delavec zasluži tako malo sorazmerno v primeru na ogromni dobiček kompanije.
Pariz — Podpredsednik jugoslovanske vlade Edvard Kardelj je naznanil zunanjim poročevalcem, da se začne sodiščna obravnava zoper Dražo Mihajloviča morda še ta mesec ali pa v začetku junija.
Razpravi sodišča bodo pa lahko prisostvovali tudi zunanji poročevalci.
Kardelj pravi, da bo sodiščna obravnava zoper Mihajloviča ena od največjega interesovanje vsled dejstva notranjih konfliktov za časa osvobodilne vojne. Razprava bo prinesla na dan marsikaj v javnost o dogodkih ki so se vršili za časa vojne.
"EDINOST"
j	Published weekly at
206 Adelaide St. W., Toronto, Ontario, I	by Edinost Publishing proprietor
in Slovenian Language
Registered in the Registry Office for the City of Toronto on the 25th day of June, 1942, as No. 47939 C. P.
EDINOST
206 Adelaide St. W. Toronto, Ontario. Izhaja vsako sredo v slovenskem jeziku. Naslov lista:
Dopisi brez podpisa se ne vpoštevajo. Rokopis nenaro-čenih člankov in dopisov se ne vrača.
Imperialistični mešetarji ne poznajo sramu pred dejanji
Na drugem mestu smo priobčili članek znanega novinarja. M. Petrovič-a, ki ga prinaša belgrajska "Politika". Petrovič v tem članku razpravlja vprašanje stališča zapadnih zaveznikov glede Trsta in Julijska Krajine.
Stališče, ki sta ga v tem oziru zavzela g. Byrnes in Bevin, ter z njima Bidault, francoski vnanji minister, je stališče imperialističnih mešetarjev — je stališče sramotne imperialistične politike in posebno vsled dejstva« da sta ga v tem oziru zavzela na račun jugoslovanskega ozemlja — Jugoslavije, kot zaveznice v vojni proti italijanskega in nemškega fašizma. Po drugi strani sta se postavila na stran fašističnega sovražnika, ki je do zlq-ma Mussolinijevega režima pobijal ameriške in angleške vojake.
Zelo znani pesnik Oton Župančič o vprašanju Trsta in Julijske Krajine je napisal velepomemben članek. Ta članek prinaša "Slovenski Posočevalec" in se glasi:
"Ali se ne bo nekoč — čez petdeset, sto, dvesto let
—	ali se ne bo čudno slišalo: še dolgo dobo po drugi svetovni vojni so se morali mladi narodi sredi Evrope na vse kriplje upirati okupacijskim oblastem velikih zapadnih sil, ki so se postavile v bran za tisto, kar je bilo premagano ; oblastem, ki so prišle v imenu naših zaveznikov in so karana lepem začele blagoslavljati, kar so šele pred nekaj meseci preklinjale: fašizem in njegove metode. Naj delajo po kakršnih koli navodilnih, njihovo ravnanje velja nam že sedaj in bo veljalo nekoč — čez petdeset, sto, dvesto let — vsemu kulturnemu človeštvu za nazadnjaško, kakor nam velja dandanes za nazadnjaško vsakršno zatiraje svobode minulih dob. Kdor bi se upal danes zavzeti za nekdanjo špansko inkvizicijo, ta bi moral braniti tudi grmade,; na katerih so sežigali čarovnice, in zagovarjati krematorije koncetracijskih taborišč.
Trst — to so bila od nekdaj nacionalno vroča tla. Na njih so se bili svoje dni hudi boji med italijanskim in slovanskim, predvsem slovenskim življem dokler niso neusmiljeni vojni dogodki in neizprosna logika gospodarskih razmer pokazali delovnim množicam in progresivnemu razumništvu obeh narodnosti edine prave poti do znosnega življenja na tem ozemlju. Ta pot drži do nacionalne strpnosti, do skupnosti v borbi proti fašizmu za zmago naprednih idej, tistih, katere so proglašali veliki zavezniki za svoje, za katere so krvavele jugoslovanske partizanske brigade z armadami vzhodnih in zapadnih zaveznikov: to je pot do mirnega sožitja v plodovitem tekmovanju vseh životvornih ljudskih sil. In tržaške široke množice kakor primorsko ljudstvo zasedenih krajev so se otresle ozke nacionalistične miselnosti ter brez ovinkov jasno in glasno izrazile svojo željo, da hočejo živeti takšno sporazumno urejeno življenje v Titovi Jugoslaviji".
Zatem Župančič naslovi besede vsem in vsakem posebej rekoč:
"In vi, ustvarjalci novih misli, graditelji stavbe bodočnosti, pisatelji in znanstveniki vseh jezikov sveta, ki stojite za svobodo misli, govora in tiska, za samoodločbo narodov, prijatelji, ki smo se znašli prav tukaj' na naših jugoslovanskih tleh pred leti na skupni fronti zoper nemški nacizem, poglejte naš položaj, poslušajte klic nas pisateljev maloštevilnega naroda, povzdignite svoj glas povsod, kjer imate svobodo besede, in povejte mogočnjakom tega sveta, ki mislijo, da se smejo igrati z usodo šibkejših, čeprav krepkodušnih narodov, povejte jim, da so nad vsako silo nedotakljive ideje človečanstva, ki ne sme biti nikjer in nikoli žaljeno, ker se sicer prej ali slej maščuje nad živilci. Vi pa, ki vam je fašizem zavezal usta, da ne morete govoriti, pisatelji pod jarmom, pisatelji v verigah, vedite, da se na primorskih tleh borimo tudi za vas.
Da, velika, za ves svet važna je pravda za Trst. Nam je naloženo, da jo doženemo. Kako bo dognana sedaj, v najkrajšen času? Za nas ne bo končana, dokler ne bo pravično" zaključena".
Tako se torej glasite obe zelo važni izjavi z ozirom na vprašanje Trsta in Julijske Krajine. Tako se slišijo klici tisočev in tisočev Primorskih Slovencev in Hrvatov
—	milijoni narodov nove svobodne Jugoslavije. Vsi ti klici so glas pravice — glas onih, ki so se ramo ob rami borili za njo! Danes po preteku enega leta po zmagi, ta pravica, ki so jo voditelji zapadnih držav ob vsakem važnejšem zborovanju, vsakem vojnem posojilu, mobilizaciji armade, mobilizaciji delovnih sil, zagovarjali in se zaklinjali, da bo po skončani vojni ne samo poravnana napaka in krivica, ki je bila storjena narodom po prvi svetovni vojni, ampak, da bo srečno in svobodno brez strahu na pomanjkanje ali zapostavljanje zaživel navadni človek — danes se ti voditelji ali pa njihovi namestniki delajo slepe in gluhe, še več. Na najbolj drzen in sramoten način zanikajo pravico manjšim narodom, ter z tem se postavljajo direktno ali indirektno na stran onih, proti katerim se je vodila strašna in krvava vojna.
Jasno je kot beli dan, da imperialistični mešetarji
Pismo prijatelju v tujini
(Nadaljevanje) Piše: ,K. Gornik — Dolinski
Tovorni avtomobili so švigali po cele dneve, na njih pa so bili natrpani prebivalci brez ozira na spol, starost in zaposlitev, čim so na avto natrpali prebivalce hiše, so hišo zažgali, živina je pa žalostno mukala v gorečih hlevih. Velikokrat so pa taki polni avtomobili zavozili na samoten kraj, par strašnih krikov, rafal iz strojnice, grobna tišina — in prazen avto je zopet drvel po nove žrtve. Nočne racije so bile najstrašnejše. Kdor se je poslavljal, nikdar ni vedel, ali se poslavlja le začasno, ali za vedno, vedel je, da odhaja v negotovost, v temo ni pa vedel, kam. Vojaštvu je bilo na prosto voljo dano, kje in koga odstraniti. Če kdo vsiljivcem ni takoj odpri na stežaj vseh vrat od shramb, ali jim ni nametal v nenasitne želodce dovoljnih količin jedače in pijače, se je znašel v avtomobilu. Večkrat pa je bil vojaštvu tudi izdan nalog, da se mora toliko in toliko ljudi zbrati. Kot so nekdaj po amfitea-trih zahtevali kruha in iger, tako so med vojno zahtevali "komunistov in banditov"; če sfanatizi-rana fašistična druhal ni dobila tega "kruha" ni bila sita. Pri običajnih blokadah so nabrane ljudi nagnali v vojašnice. "Komuniste in bandite" se je zbiralo kar po obrazu, ali po tem, kakor hitro je kdo odskočil, če mu je po glavi zažvižgal pasji bič, ali če je "dobrotljivi" vsiljivec udaril koga s puškinim kopitom. Drugi način določanja krivcev je bil ta, da so vsi tisoči in tisoči morali posamično stopat mimo oficirja, ki je ločil krivce od nedolžnih same z migljanjem prsta. Oficir je stal namreč pred inprovizirano steno, za katero so stali domači izdajalci. Ko je žrtev prihajala k oficirju, so mu izdajalci s trkanjem dajali znake ali je žrtev nedolžna ali kriva. Priložnosti za osebna obračunavanja ni manjkalo, zlasti ker je vsak izdajalec hotel dokazati, da čim bolj temeljito pozna svojo okolico. Veliko število teh nesrečnih žrtev ni videlo nikdar več svojih domačih, svojega doma.
Ločeno od teh blokad in areta-
cij so pa delovala vsepovsod še vojna sodišča, ki so namišljene "punterje" brezobzirno sodila iri obsojala bodisi na ustrelitev, ali večletne ječe.
Mesta obdana z bodečo žico
Ljubljana in nekatera druga mesta, so postala velika skupna taborišča. Sovražnik jih je obdal z bodečo žico in s sistemom betonskih bunkerjev. Iz teh mest se prebivalstvo ni smelo odaljiti. Med temi žičnimi ograjami je živelo, stradalo, trpelo, prelivalo kri, se mučilo po zaporih — istočasno pa zbiralo vse, kar se je v teh taboriščih našlo primernega za partizane in to odpošiljalo po svojih "kanalih" borcem za svobodo. Prebivalstvo samo ni imelo dovolj hrane in kljub temu se je hrana odpošiljala v gore, isto je bilo z obleko, obutvijo, perilom, denarnimi sredstvi, sanitetnim materijalom in ostalim: inten-dantje vseh mogočih odborov so imeli posla čez glavo. Od leta 1942 dalje so bile okrog Ljubljane stalne praske s partizanskimi edinkami, italijanska artilerija pa je iz ljubljanskega grada stalno pošiljala hrabrim borcem za svobodo svoje neprijazne pozdrave v obliki granat in šrapnelov.
KAPITULACIJA ITALIJE IN
NOVEMBERSKA OFENZIVA
Na osvobojenem ozemlju se je oživotvorila novo-prihajajoča doba, izvajati se je začela oblast slovenskega ljudstva, razpisane so bile svobodne volitve v vse ljudske odbore.
Nastopila je druga perioda, ko se je pričelo s kapitulacijo Italije in je trajala do velike nemške oktoberske odnosno novemberske ofenzive.
Da Nemčija ni partizanskih odredov napadla takoj pri njenem prihodu v Ljubljano, sta bila dva razloga: nemška stiska, ki se je radi italijanske kapitulacije tre-notno pojavila v vsem evropskem prostoru in nemška zavest, da narodno osvobodilno gibanje predstavlja močne, povezane in odporne civilne in vojaške formacije, ki se jih ne sme podcenjevati.
Najvišjo politično manifestacijo v tem času predstavlja prvo zasedanje AVNOJ-a v Bihaču leta
1942,	Kočevski Zbor odposlancev slovenskega naroda, ki se je vršil v Kočevju od 1. do 3. oktobra
1943.	To je bil v zgodovini Slovencev prvi zbor res svobodno izbranih delegatov. Temu zborovanju je sledilo drugo zasedanje AVNOJ-a v mesecu novembru 1943 v Jajcu, zborovanje v Črnomlju dne 19 in 20 februarja 1944, svečana seja SNOS-a dne 5 maja 1945 v Ajdovščini, in — svoboda. To so samo mejniki, neomajani in neporušljivi temeljni kamenji nove zgradbe, nove Titove Jugoslavije, nove Kidrič-Kardelj Slovenije. Vse kar je nato sledilo in kar se sedaj dogaja in se bo še vršilo v bodoče, vse to so le logične posledice precedenčnih vzrokov.
Pri vsakem tem temeljnih ka-menjev se moramo nekoliko, vsaj bežno pomuditi, da bomo pravilno mogli vrednotiti sedanje naše razmere.
K prvemu zasedanju AVNOJ-a Bihaču leta 1942, tovariš maršal Tito je v svojem referatu ria drugem zasedanju tele besede:
"Rozvoj partizanskih odredov, Narodno-osvobodilne vojske in Narodno osvobodilnih odborov, razvoj celokupnega narodnega o-svobodilnega boja, je nujno zahteval postavitev enotnega političnega narodnega organa, ki bi bil centralni organ in ki bi združeval vse že obstoječe in organiziral nove narodne osvobodilne odbore.
Sklicana je bila zgodovinska skupščina protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije v Bihaču. Na tej skupščini šo bili sprejeti veliki in važni sklepi. Postavljen je bil, prvič po okupaciji naše domovine centralni politični organ, sestavljen iz predstavnikov vseh narodov Jugoslavije. Prvič se je sestavilo tako narodno predstavništvo, ki je izšlo iz ljudstva in to v najtežjih urah njegove zgodovine in pred katerim je vrhovni štab lahko položil račune za svoje dotedanje delo. Vzpostavitev protifašističnega Sveta narodne osvoboditve Jugoslavije je bil eden najvažnejših uspehov naše dotakratne narodnoosvobodilne borbe. Zgrajeni so bili temelji, na katerih se je začela graditi nova, pravičnejša ureditev v vseh deželah Jugoslavije, po-
Korenine fašizma v Italiji
S. Slobodskoj, podaja obširnejši članek o "koreninah fašizma v Italiji". Njegov članek je priob-čen v reviji, polumesečniku "Novi čas", ki ga izdaja "Trud", glasilo sovjetskih strokovnih organizacij. V tem članku, iz katerega posnemamo le najvažnejše odstavke Slobodskoj, pravi naslednje:
"Pred nedavnim je italijanska vlada sklenila sklicati zakonodajno zbornico, sedaj pred volitvami, ki se bodo vršile dne 2 junija. Ta sklep je bil pozdravljen in s zadovoljstvom sprejet z strani progresivnega ljudstva po celem svetu. Njegov pomen leži v dejstvu, da izraža nekakšen način referenduma v pogledu monarhije. Toda ta poteza je naperjena z strani notranje reakcije in konservativnih elementov proti italijanskih demokratov, ter omejitvi suvere-niteta zakonodajne zbornice. Vendar pa kljub temu bi moral končno nuditi italijanskemu narodu za način kot izhod iz sedanje kritične situacije".
Zatem omenjeni dopisnik opisuje notranje razmere v Italiji, kjer preostanki fašizma delujejo proti nujno potrebnim reformam in posebno na sprečitvi naroda v borbi proti oživetju fašizma, in pravi:
"Kot je ze znano, glavni okrep-čevalec fašizma je bila finančna orligarhija. Pred vojno več kot polovica narodnih dohodkov se je stekala v roke nekoliko gigantskih korporacij, ki so uživale posebno protekcijo Mussolinija. Peti-nosemdeset multimilijonarjev in 200 milijonarjev, so bili pravi gospodarji Italije. Ti so odločevali na znotraj in tudi na zunaj politiko fašizma.
Ni čudno, da je torej londonski "Economist" pred nedavnim pisal
o velikih italijanskih podjetjih, ki se nahajajo v rokah istih elementov direktno ali indirektno večina teh v italijanski liberalni stranki.
To dejstvo pojasni, sumiranje "Economista" "zakaj so ti elementi v daleč boljših odnosa jih s zavezniško oblastjo kakor pa ostali Italijani".
Ne samo nekoliko generalov, ki so vezali svojo usodo z fašističnim režimom, še sedaj zavzemajo svoj položaj. To se generali, ki so sodelovali v vojni proti Abesiniji, Albaniji, Grčiji, Severni Afriki, Jugoslaviji in Sovjetski Uniji. To so militarni voditelji kateri so zbežali ali se pa podali nemški komandi v času kapitulacije in pozneje v septembru 1943 leta izvedli napad na Italijo.
Poleg tega najdemo v službi pri vojakih, policiji in orožniki bivše fašistične kriminalce in organizatorje terorističnih izgonov ljudstva v drugih državah za časa okupacije. V svoji izdajalski mrž-nji zoper demokracijo in ljudski napredek, izvršujejo napade na delavske organizacije in levičarske stranke. Ne malo korajže in vnetost so jim v tem oziru nudili fašistični elementi zbrani v tako-zvani "Poljski armadi" generala Anders-a, pa tudi podporo z strani podpredsednika vlade in voditelja italijanskih socialistov, Nen-ni-ja", ki je dejal na konferenci v Londonu, da ga že sam pogled na rdečo zastavo strašno jezi.
Ko že govorimo o fašističnih izmečkih v vrstah generalov in raznih drugih višjih slojih, posebno posameznih voditeljih, najdemo iste tudi med duhovščino. Resnica je, da ni vsa duhovščina na njihovi strani, da se je veliko število duhovnikov borilo na strani demokratičnega gibanja, čigar
se ne zmenijo za narodne pravice manjših narodov. Dokazov za to je več kot preveč. Toda miroljubni narodi v svetu, kateri so pozdravili napoved zmage nad kriminalnimi nazifašističnimi morilci, ne delijo mišljenja, ne z g. Byrnesom in ne z g. Bevinom. Oni so na strani miru, na strani pravice narodov, na strani sodelovanja in kooperacije med narodi za srečno in cvetoče življenje narodov in človečanstva.
Pri vprašanju Trsta in-Julijske Krajine se je res pokazala sramotna imperialistična politika ter odkrila v pravem svetlu vse one, ki zagovarjajo, da Trst in del Julijske Krajine, jugoslovansko ozemlje, pripade včeraj-šnemu smrtnemu sovražniku — Italiji.
stavljeni temelji na katerih se gradi resnično bratstvo in enakopravnost vseh narodov Jugoslavije, temelji resnične ljudske oblasti.
Z vzpostavitvijo zemaljskog antifašističkog veča Hrvatske, še pred tem z ustvaritvijo Osvobodilne fronte slovenskega naroda in njenega Izvršnega odbora, so se začela v praksi izvajati načela o enakopravnosti narodov Jugoslavije, začela so se uresničevati tisočletne težnje posameznih na-
rodov, da si vladajo sami."
To je povedal tovariš Tito na prvem zasedanju AVNOJ-a v Bihaču.
Kočevski zbor se je vršil od 1. do 3. oktobra 1943. Tu je I.O.O.F. predložil svobodno izbranim zastopnikom račun o preteklem delu in podal načrte za bodočnost. Najvažnejše dejstvo, ki se je izvršilo na tem zboru je osnovanje demokratične narodne oblasti na slovenskih tleh, katero je zbor (Nadaljevanje na 4. strani)
Izvor in značaj druge svetovne vojne
cilj je bil zediniti vse demokratične struje v narodno osvobodilno gibanje. Toda veliko število ' jih je, ki so člani fašističnih organizacij. Ta del klera predstavlja najbolj nevarno orodje profašisti-čne reakcije. Katoliška cerkev dobiva navodila iz Vatikana, katera se potem prenašajo med ljudstvo v znani pobožnosti in usmiljenju napram onim, ki so storili velike in kriminalne pregrehe. Ni torej nič čudnega, če se reakcionarni elementi poslužujejo prav tega dela klera kot "križarjev" proti "brežboznega Marksizma".
V letu 1919 Mussolini je dejal: "Mi hočemo svobodo za vse; mi hočemo vlado, ki bo vladala po želji vseh, nikakor pa po želji ene grupe ali enega človeka".
Toda danes Giannimi ponavlja skoraj iste Mussolinijeve besede, ko pravi: "Qualungue (profaši-stična mornarhistična organizacija) je nepopustljivo sovražna vsem oblikam totalitarizma in osebnega diktatorstva in zahteva popolno samovlado za človeško individualnost. Država mora postati strežnik in ne nadvlada".
Ta profašistična organizacija je podžgana še v drugimi profa-šističnimi izpadi. Njeni voditelji so na kongresu svarili delegate pred ponašanjem in jim oživljali spomin na italijansko fašistično gibanje. Oni so v svojem govoru ognjevito podžigali za borbo proti "despotizmu", proti "antifašisti-čnim" organizacijam, poveličevali mornarhijo in katoliško cerkev med klicem: "Pohod na Beograd!", "Smrt Komunizmu!", "Mi se bomo dvignili kadar nastopi naš čas!"
Toda od takozvanih demokratov kot je grof Sforza in še več drugih, ne vidimo nobene odločnosti proti profašističnim elementom. Njegove defitistične iluzije, da se bodo profašistični elementi skesali nad pregrehami, ki so jih storili, ga postavljajo ne samo v neprijeten položaj, ampak temeljito razkrinkavajo njegovo opor-tunistično stališče kakor večine social-demokratičnih voditeljev v odločnih trenutkih.
Samo odločno narodno edinstvo zamore v tej kritični situaciji sprečiti povrnitev profašističnih elementov na oblast, ter zavarovati narodne in mednarodne interese v duhu želja miroljubnih in demokratičnih sil na potu pri zgraditvi miru in varnosti.
Moskovska "Pravda" z naslovom "Izvor in značaj druge svetovne vojne" priobčuje naslednji članek znanega sovjetskega publi-iista in dopisnika člana Akademije znanosti Leontijeva.
"Profašistični značaj druge svetovne vojne še ni vsakomur jasen. Medtem ko so smatrale ljudske množice v demokratičnih državah osvobodilno vojno proti fašističnim napadalcem za svojo lastno stvar, ne moremo istega trditi za vplivne reakcionarne kroge v Veliki Britaniji, Združenih državah Amerike in drugih državah.
Pred vojno so reakcionarji opevali Hitlerjev in Musolinijev režim s številnimi pohvalami. V fašizmu so videli zanesljiv "steber proti boljševizmu". Znano pa je, da so za boljševizem označa-vali vsako napredna gibanje, vsak napor množic, da bi uresničile svoje osnovne pravice, vsak poizkus zasužnjenih kolonijalnih narodov, da se osvobodijo tujega jarma.
Ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo, so ti ljudje odkrito izražali upanje, da se bosta Sovjetska zveza in Nemčija medsebojno zgrizli do onemoglosti in da bodo s tem odstranjene vse zapreke na poti vzpostavitvi britansko-ame-riškega gospodarstva nad svetom.
Ker so imeli ta cilj, so zastavili ves svoj vpliv, da bi odložili dejansko sodelovanje Velike Britanije in Amerike v vojni proti Nemčiji, zlasti pa da bi odložili pričetek drugega bojišča v Evropi (drugo fronto).
Celo nekateri politiki, ki so smatrali za posebno obsoditi take odkrite profašistične ideje, so za časa vojne zastopali mnenje, da ta vojna ni ideološka in protifašistična.
Britanski konservativni so bili izredno naklonjeni fašizmu kot ideologiji. Vendar niso mogli stati ob strani, ko so videli, da fašistični napadalci ogrožajo sam obstoj Vel. Britanije in njenega otoka. Predstavniki tega stališča so poizkušali ljudstvu skriti, da fašizem nikakor ni samo "ideologija", ampak tudi materijalna sila, ki je neločljivo povezana z vojno in napadalnostjo, ki predstavlja torej smrtno nevarnost za varnost vseh narodov in za stvar splošnega miru.
Reakcionarji v anglosaksonskih državah so prepričevali svet, da lahko obstoja nenapadalen, miroljuben in spoštovanja vreden fašizem. Prav ti krogi branijo tudi danes Franca, fašističnega diktatorja v Španiji.
Opozoriti je treba na članek sina bivšega predsednika Britanske vlade Randolpha Churchill-a, ki je bil natisnjen 9 marca v časopisu "Newyork World Telegram." V njem poizkuša Randolph Churchill dokazati, da pretekla vojna ni bila vojna proti fašizmu, ampak vojna proti napadalcem, ki so ne-meravali zasužnjiti Evropo.
Sedaj, ko je protifašistična koalicija dobila vojno, načenja svetovni tisk vprašanje, ali bo ta koalicija prav tako sposobna, da dobi tudi mir. Ta tisk običajno navaja zgodovinske primere, da bi dokazal, kako se navadno koalicije po zmagi nad skupnim sovražnikom razidejo.
Vendar je treba upoštevati, da je imela protihitlerjevska koalicija vrsto posebnih značilnosti, ki so bile posledica osvobodilne narave druge svetovne vojne.
V teku protifašistične vojne niso nudile samo vlade cele vrste držav druga drugi roke, ampak so tudi ljudske množice občutile potrebo, da gredo ramo ob rami skupno v borbo, da bi se lahko uprle sovražniku — fašistični napadalnosti.
Zaradi tega so po vseh državah milijoni preprostih ljudi, ki so preživeli grozoto vojnih let in prestali toliko žrtev v vojni, sedaj pripravljeni braniti mir z isto odločnostjo, s katero so se včeraj borili proti skupnemu sovražniku.
Vojni voditelji zavezniških dr-
žav so celo za časa vojne proglasili, da ni njihov cilj samo zmaga nad skupnim sovražnikom, ampak tudi ustvaritev svetovnega reda, ki bi odstranil nevarnost nove napadalnosti s strani sovražnih držav in ki bi narodom zagotovil trajen mir in varnost.
Vendar je čas, ki je potekel od konca vojne pokazal, da naletu-jejo ta načela in ti sklepi od časa do časa na resne ovire.
V	svetu se danes jasno opažata dve različni struji. Predstavniki ene izmed teh dveh struj si prizadevajo, da bi ustvarili stanje, v katerem bi gotove sile imele glavno besedo, medtem ko bi se druge morale podrejati vsiljenim odločitvam. To so novi pretendenti na gospodstvo v svetu.
Vojna proti fašističnim napadalcem še ni bila zaključena, ko je reakcionarni ameriški tisk pričel trditi, da mora Amerika zavzeti prevladujoč položaj v vseh mednarodnih odnošajih in po vseh delih sveta, da je poklicana vzpostaviti svojo "ideološko hegemonijo" in svoje "normalno vodstvo" po vsem svetu. Še več, take izjave običajno spremljajo nedvoumna namigavanja na razdiralno moč atomske bombe.
Kar se tiče britanskih imperialističnih krogov, očitno uvideva-jo, da ne morejo pričakovati, da bi si osvojili prevlado v svetu, zato so pripravljeni zadovoljiti se z vlogo manjšega družabnika v skupnem britansko - ameriškem podjetju za vodstvo vsega sveta (kot se je pokazalo ob priliki Churchillovega govora v Fulto-nu).
Vendar pa te ideje ne morejo sprejeti ostali narodi, ki tvorijo ogromno večino človeštva.
Razen omenjene stvari na svetu je tudi druga demokratična stru-ja, ki temelji na nujnosti sodelovanja vseh miroljubnih narodov, in velikih, v interesu miru, varnosti in socialnega napredka. Ta struja odgovarja in je razumljiva tudi sovjetskim narodom, ker se je v razdobju pred vojno Sovjetska zveza pokazala kot odločen borec za mir med narodi, ker je Sovjetska zveza za časa vojne odigrala odločilno vlogo pri popolnem uničenju glavnih legel svetovnega fašizma in svetovne napadalnosti, medtem ko po vojni vodi dosledno borbo za reševanje svetovnih vprašanj po poti mednarodnega sodelovanja in si prizadeva, da bi se mednarodni odnoša-ji zgradili na načelih demokracije.
V	drugi svetovni vojni in po vojni je mednarodni ugled Sovjetske zveze ogromno narasel. Sovjetska zveza se z vsemi svojimi silami prizadeva za dosledno uporabljanje demokratičnih načel v odnošajih med vsemi državami, velikimi in malimi. Sovjetska zveza pripisuje velik pomen organizaciji Združenih narodov in gleda v njej delazmožen instrument za zaščito miru in mednarodne varnosti. To dokazuje cela vrsta dobro znanih Stalinovih izjav med vojno in po vojni.
Trezni ljudje so bili vedno prepričani, da predstavlja ohranitev enotnih sil protihitlerjevske koalicije najboljše sredstvo za uspešno delo orgnizacije Združenih narodov, ker je proti hitlerjevska koalicija prevzela nase odgovornost za delo te organizacije, ki jo je sama ustvarila.
Rezumljivo je, da se pojavljajo spori in nesoglasja glede številnih vprašanj, ki jih razmotrivajo velike sile. Vendar bi bilo treba te težave premagati in omogočiti sprejemanje skupnih odločitev v mednarodnih zadevah.
Da bi se to doseglo, bi se moralo ne samo preprečiti možnosti izražanja propagandistom te vojne, ki često zlorabljajo svobodo tiska proti interesom miru, ampak bi bilo nasprotno tudi treba razdreti njihove spletke in de-mantirati njihove trditve.
V	vsakem primeru živčna vojna vojna proti Sovjetski zvezi nikoli ni prinesla lavorik njenim začetnikom. Zagovorniki pravične stvari imajo dovolj močne živce.
Zahvala za izvanre-dtto presenečenje
Vinoma: — Spodaj podpisana se želiva najlepše zahvaliti našim sorodnikom, prijateljem in prijateljicam za iznenadno presenečenje, ali "Surprise party", katerega ste nama priredili v soboto 27. aprila t.l. za 25 letnico najinega zakonskega življenja.
Posebno se morava zahvaliti najinem otrokom, Joe, Josephine in Stanly Granich zet. Veliko so jim pomagali njihove tete in strici, Klemenčič in Matjašič, ali še to ni vse. Pomagali so jim tudi, tukaj vsem dobro poznani Mr. in Mrs. John Cesar, ker so jim dali velik prostor na razpolago za "party", za kar jim najlepša hvala.
Moram še omeniti, na kakšen način sva prišla tam. Sam sem bil doma ko mi je John telefoniral, da so prišle njihove dve teti iz Amerike, ter da morava priti k njemu na vsak način, ker naju žele videti. Izgovarjal sem se, da ni mogoče. John je pa zapretil z zamero in zmagal je.
Ko prideva tam, odpreva vrata, že zavpijejo "Surprise". Kaj je to?! Ali je kaj narobe? Ko se malo bolj natančneje razgledava, sva videla da namesto dveh tet iz Amerike, je polna hiša, sorodnikov, prijateljev in prijateljic. Momentno sva imela krasne šopke na prsih in predno so dali nama kaj popiti, že naju J. Cesar blagoslavlja in poroča za nadalj-nih 25 let, za kar mu lepa hvala.
Nato zagledava polne mize dobrih jedi in pijače, okrašene z
krasnimi cvetlicami, katere je naredila Mrs. Berkopec, za kar ji najlepša hvala.
Po večerji, ko smo povžili nekaj teh dobrih jedi in zamočili grla, se je pričel ples, za katerega nam je igral vesele komade Joe Plut, L. Košmrl in domači sin Ivan Cesar. Vse je bilo veselo in zabavali smo se do belega dne.
Vsled tega se želiva najlepše zahvaliti vsem prijateljem in prijateljicam, ki so pomagali prirediti to slavnost nama in sicer sledečim:
Mr. in Mrs. Matjašič, Mr. in Mrs. L. Klemenčič, Mr. in Mrs. J. Cesar, Mr. J. Pezdirc, Mr. in Mrs. J. Petrič, Mr. Malešič, Mr. in Mrs. šuklje, Mr. L. Sopšič, Mr. in Mrs. J. Brkopec, Mr. in Mrs. E. Badovinac, Mr. T. škof, Mr. M. Slobodnik, M. T. štefanich, Mr. in Mrs. A. Matic, Mr. in Mrs. Vipavec, Mr. in Mrs. V. Ručigaj, Mr. in Mrs. Fišter, Mr. in Mrs. L. Brajer, Mr. in Mrs. Možina, Mr. in Mrs. Kobetich, Mr. in Mrs. J. Klepec, Mrs. M. Mehak, Mrs. E. Markulin, Mr. F. Fifolt, Mr. J. Ban, Mr. L. Košmrl, Mr. J. Plut, Mr. E. Jevševar in Mr. T. Baker
Še enkrat srčna hvala vsem skupaj za krasna darila ki ste jih nama prinesli in naju obdarovali.
Ta dogodek bode ostal za vedno v spominu. Vi dragi sorodniki, prijatelji in prijateljice ne bodete nikdar od nas pozabljeni.
Vaša zvesta Prijatelja Joe in Mary Ogulin
Pismo iz vasi Trata pri Semiču
Nanaimo — Cenjeno uredništvo: Tukaj vam pošiljam pismo, ki sem ga prejel od moje sestre iz starega kraja, vasi Trata pri Semiču, in prosim da bi ga priobčili v Edinosti. Pismo se glasi:
Dragi brat!
Najlepša Ti hvala za pismo, ki sem ga prejela od Tebe. Sploh si ne moreš misliti kako smo ga bili veseli, od samega veselja sem jokala. Ravno tisti dan smo dobili pismo tudi od Rudeta. On je v Ljubljani pri Narodni obrambi, ali pa pri vojski državne varnosti. On je že dve leti v vojski in je bil samo enkrat medtem časom doma. Jaz in mama sva same doma, potem veš, kako nam je težko. Jaz sem se poročila, moj mož je v Ljubljani pri vojski Narodne varnosti in ima največji okraj v Sloveniji. Imam dva sina, eden je star 4 leta, drugi pa 19 mesecev. Lojzka se je tudi poročila, njen mož je doma iz Kostanjevice in je v Novem mestu za načelnika okrožne milice. Lojzka in Mici se imate prav dobro. Tina je pa v Černomlju v vinski zadrugi. Poleti je bila doma, ker jaz in mama nebi mogle opraviti vsega.
Pišeš nam, kako smo pretrpeli to nesrečno vojno. Res strašno. Dosti smo prestali. Koliko je naših ljudi umrlo od lakote na Ra-bu, ko so jih Italijani interenira-li. Takrat so odvedli tudi našo Lojzko. V Črnomlju je bila zaprta. Potem so jo eno nedeljo odpeljali v živinskem vagonu. Dolgo nismo nič vedeli za njo, potem pa smo dobili preko rok pošto, da je zaprta v sodnijskih zaporih v Ljubljani, kako so jih tam pretepali in kako so stradali notri. Vsled stradanja in pretepanja je dobila črevesni tifus in so jo potem odpeljali v bolnico, belgijsko kasarno, kjer so ljudi oslepeli od žeje in glada. Tako je reva presedela 16 mesecev notri. Po kapitulaciji Italije, so prišli švabi in v tisti zmešnjavi jim je ušla. Zavedna dekleta in žene smo dosti trpele, dosti pa je bili pri nas tudi žen in deklet, ki so se vlačile s Italijani, so se smejale in plesale
Jugoslovanski filmi v Oshawi
Oshawa, Ont. — V soboto dne 1. junija ob 8 uri zvečer se bodo pod vodstvom Zveze Kanadskih Slovencev kazali filmi iz stare domovine. Kazanje filmov bo v Slovaški Halli na 470 Ritson Rd. South.
Ker so filmi zelo zanimivi, vzeti iz življenja našega naroda v domovini za časa osvobodilne borbe in končne zmage, vabim rojake iz bližne okolice, da se udeležite te predstave.
Čisti dobiček bo za pomoč siromašnim otrokom v stari domovini.
Za obilno udeležbo se priporoča odbor.
V. F. Ručigaj, tajnik.
z njimi. Zvečer so pa prišli naši fanti iz gozdov, so jih pa ostrig-li čisto do golega. Bilo je dosti smeha in dosti groze.
Ravno danes je dve leti odkar je pridrla v Semič nemška ofenziva. Takrat so ubili Lipčevega Anža. Vse se je skrilo, če je bil kakšen moški ostal doma, so vse pobili in obesili. Na živinskem trgu pod vago, so imeli pa vislice. Švabe so hodili po vasi in so klali ljudem prešiče. Pri mnogih hišah so imeli samo enega prašiča, toda niso gledati na to, pobrali so vse. Tudi konja so nam takrat pobrali. Ostali smo brez živine, pa tudi ostalo, kar nismo zakopali, so pobrali vse.
En dan so zažgali semiško goro, takrat je zgorelo 86 objektov, hiš in zidanic. Rečem Ti, to je bilo več kot groza, pa tudi streljali so strašno, še ko je bil Rudi doma, je v kambri prežagal pod, da smo bežali v zidanico in smo celo leto spali notri. Kadar so padale mine, takrat je bila vsa Trata pri nas. Z grozo smo gledali eden drugega, kateri bo prvi padel. Pa vendar smo vse to prestali.
Jaz sem šla letos marca meseca v Dalmacijo, morala sem se u-makniti ker so imeli tarčo na mene zaradi mojega moža. Na Kra-sincu je bil aerodrom, kjer so pristajali angleški avioni. Vzela sem otroko in smo se do Zadra peljali z aeroplanom, naprej pa z ladjo do šibenika, še 60 klm. potem naprej v Kaštel pri Splitu. Tam sem bila dva meseca do kapitulacije Nemčije. Kakšna skrb me je trla na poti nazaj, ko nisem vedela bom li dobila še koga doma ali ne? Pa hvala bogu vsi smo prišli skupaj živi in zdravi. Zdaj upam, da bo vsak dan bolje. Prosim da nam kaj kmalu zopet pišeš! Te iskreno pozdravlja Tvoje sestra
Fašistične tolpe so požigale in ropale našo zemljo
Frances Mohar, sestra gen. Dragotina Gustinčica katerega se bralci gotovo spominjajo iz španske vojne, nam je poslala naslednja pisma, katere je dobila od svoje sestrične iz starega kraja. Pisma so zanimiva in ker še od tega kraja ni bilo priobčeno nobeno pismo bo gotovo zanimalo rojake in posebno one kateri poznajo te kraje in ljudi.
Pisma se glase:
Volče: 28. feb. 1946 Cenjena Francka!
Sporočam Ti, da sem ravno danes prejela Tvoje pismo. Najlepša Ti hvala.
Pred par dnevi sem prejela blago katerega si nam poslala. Vse mi je prav prišlo, če ne meni, je pa za 17 letno hčerko, drugo pa za moža ali pa sinčkoma, eden ima 16 let, drugi pa 11 let. Tukaj nam je bilo vse uničeno. Kar ni bilo požgano je bilo pa odneseno. Bilo ni nikogar doma, da bi oskrboval razen 72 letnega starega očeta in 3 otroci, ali kaj pomaga, ko so bili še majhni in veš, da taki nimajo še toliko razuma, da bi oskrbovali dom. Moža in mene so odpeljali v italijansko taborišče 9. maja 1942.
Jaz sem bila proč od doma 11 mesecev in mož je bil do razpada Italije. Če bi jim tistikrat ne bil pobegnil iz Italije, bi ga gotovo odvlekli v Nemčijo. Od tam je pa malokdo prišel nazaj v svoje rojstne kraje.
Po petih dneh mojega prihoda so laške fašistične tolpe zaukaza-le, da naj v teku treh dni izginemo iz vasi in da ne sme ostati niti mačka v vasi. črez tri dni je zopet prišla ta črna golazen ter nam požgala vse, da ni ostala niti ena stavba pokonci. Naše poslopje katero je bilo vse novo, ker smo ga naredili 37. leta ker smo 36 leta pogoreli in smo vsled tega morali postaviti novo, to je: hišo in dve štali. In vidiš, draga Francka, kako malo časa nam je rabilo. Pa vse to je treba pozabiti.
Po treh letih žalostnega odhoda, smo se zopet vrnili na svoj i "dom". Za prvo silo smo si zgradili streho nad glavo iz desk, tako da nas dež in zima preveč ne moti, ker zidovje je še dobro. Graditi za sedaj ni mogoče ker je pomanjkanje vseh sredstev. Ne vem, ali dokler ne bo odločbe s Trstom in njenim zaledjem, bo te-ško graditi in za dobiti potrebnih sredstev. Tu pri nas na Primorskem je svobodno ali kaj pomaga, ko smo med dvema mejama in ne vemo kam pripadamo. Vstrajali smo štiri leta strašne vojne, žrtvovali smo zdravje, življenja in domove za to sedanjo svobodo in vstrajali bomo dalje, dokler ne bo Primorska s Trstom priključena k Jugoslaviji.
Od sestre Ivanke sin, je zapustil rojstni dom in osemletno gimnazijsko šolo in je kot komisar neke vojaške edinice dal svoje mlado življenje za domovino. Padel je 6.2.44. Tudi ona in njen mož sta bila odpeljana v Italijo v taborišče leta 1943. Bila sta skupaj z Kastelko iz Košane v neki provinci Frazinine tam pod Rimom in tudi Kastelic kateri je pa šel v Nemčijo in se ni vrnil nazaj, ostal je in umrl tam. Tudi njej je padel sin. V Košani niso nič požgali je še vedno kakor poprej. Bolj pa so trpele skrajne vasi, ker oni so dobro vedeli, da te vasi pomagajo partizanom z živežem in vsemi potrebami.
Sporočam Ti da so nas mama zapustili in nam umrli. Pokopani so v Furlaniji ob Soči. Pogreba se nisem mogla udeležiti ker sem bila tisto zimo jako bolna in tudi
vsa držina. Sedaj smo pa vsi pri ljubem zdravju, kakor želimo tudi tebi in Tvojemu možu. Zaključim to moje pisanje z mojimi najlepšimi pozdravi in poljubi.
vedno Tvoja Marija
Lepe pozdrave pošilja hči Danica! Drugo pismo pisano 7.3.46 se glasi:
Ljuba Francka!
Najprvo te lepo pozdravim Tebe in tvojega moža. Že v zadnjem pismu sem Ti opisala nekoliko dogodkov iz časa štiriletne strašne vojne. Najbolj prizadeta vas v tem kraju so Volče, ker so najbolj oddaljene od druzih vasi in najbližje gozda, kamor so zahajale čete naših partizanov in kjer so si najlažje dobili hrane in drugih potrebščin.
Potom izdajalcev je dne 5. aprila 1943 pridrvela fašistična dru-hal ki je bila gorja od muslimanske. Vodič te druhali je bil mož Ivanke Mihanove, soseda Ježica-vih (upam, da njo poznaš). On je bil doma iz Vremske doline. Ta izdajalec je bil na oba kraja. Držal je z partizani in z okupatorjem. Tistikrat so odvedli v pričo njega vsa vaška dekleta, ter jih grozno pretepali in mučili.
Iz naše vasi so padli trije za domovino, dva brata Simonova in eden Kimčov. Tistikrat ko so nas aretirali leta 1942 v zapore, so vzeli na vse zgodaj zjutraj iz vrste dva fanta. Eden je bil Bitičev in eden Jeričev iz naše vasi in so jih ubili pri Senožečah.
Košana ni v tej vojni ravno preveč trpela. Odpeljane v ' taborišče so bile samo dve družine v pričo sinov ker so se odločili da so šli v Narodno osvobodilno Fronto. Lenartovi se sedaj nahajajo doma. Njihova hiša ni bila docela uničena, ampak le toliko,
da se ni zrušila, ker zidovje je vse razpokano od mine. Tudi Le-nartovka in dva sina so bili odpeljani v zapore. Starejši sin je še danes v vojski poročnik. Starejša hči je pa pri stricu v L ju-' bljani. Mlajša je omožena na Novi Sušiči pri Skrajnikovih, stari oče je umrl leta 1942, še predno so jih odpfljali v zapore.
Veljava našega denarja je prav nizka. Imamo svoj denar ki velja samo za Primorsko in Istro. V Trstu ali Ljubljani se ne more ničesar kupiti zanj. V Trstu velja samo zavezniški in Italijanski denar, v Ljubljani pa dinarji.
Mišljenje je, da se v vojni nerado pripeti kaj hudega bogatinom. Ta vojna pa ni izbirala in delila siromakov od bogatinov. Tako tudi v Volčah se ni izognila Andarjača. V tej vojni ni imel o-bilo piščancev in "škofovega" kruha, pač pa je tri v Nemčiji več let črni komis, on in starejši sin in dom mu je tudi požgan.
Pri izganjanju tujca iz naše domovine, so se morali zbrati vsi do 50. leta v št. Petru in pomagati z vsemi silami pregnati švaba in švabobranske hlapce. Tudi moj mož je vozil iz Postojne proti Ljubljani vsakovrstni materijal z konji. Po končanih borbah se je vrnil zdrav in srečen nazaj domov. Moj ta mlajši brat Anton se je po 7 letih verne vojaške službe, zdrav in vesel vrnil domov. On je poročen v Neverhkah. Poročil se je še leta 1938. Ima dva fantka, eden ima 6 let in drugi 3 leta. Brat Rudolf je pa v Furlaniji in ate. Oni niso bili nič prizadeti in tudi niso bili nič v zaporih, niti v vojski.
Sedaj končam to moje pisanje z mojimi najlepšimi pozdravi in poljubi
Vedno tvoja — Marija K.
Ob pristopu iz mladinskega v odrasli oddelek
Pismo Iz Malega Nera-jec-a Bela Krajina
Kirkland Lake — Cenjeni urednik, prejela sem pismo od moje sestre iz stare domovine. Opisuje trpljenje njenega sina, kateri je bil najprej 14 mesecev v internaciji na Rabu in je po kapitulaciji Italije prišel domov ter kmalu nato šel v partizane in je bil ubit pri Žužemberku v naj-
Omenjeni sliki predstavljata dveh vrlih članic odseka št. 12 v St. Catharines Annie Kolenc in Madeline Pogačar. Obadve sta izpolnili svojo dobo 16 let zato prestopati v odrasli odsek.
Zatoraj v počast našima vrlima članicama — da naš odsek dobrodošlico ter s tem se tudi priporoča v nadalje drugim, kateri bodejo prišli na vrsto po starosti, da slede svojim sestram Annie in Madeline ter s tem pojačajo vrste odraslega odseka katerega vodstvo mora itak prej kot slej priti v roke naši mladini.
Torej še enkrat dobrodošli ter bodita istotako požrtvovalni posebno Ti sestra Pogačar kot sta
bili do sedaj.
Franc Zgonc Tajnik
ANNIE KOLENC
ZELO LEP PRIMER
MADELINE POGAČAR
Toronto — J. Divjak, ko je pobiral podpise za priključitev Julijske Krajine Jugoslaviji, se je srečal z rojakom Mihael Zepičem. Začela sta pogovor medtem tudi o pomoči za bolnišnico Golnik, na Gorenjskem, v kateri se je omenjeni rojak zdravil. Pozna dr. Neu-bauera, osebno. Ko je slišal da se zbira denar za to bolnico, je takoj posegel v žep in izročil $50.00.
Res posnemanja vreden primer!
JOŽE MORAVEC
lepšem cvetju njegove mladosti, star 22 let.
Poslala mi je tudi nekaj od mnogih njegovih pesmi, ki jih je spisal v trpljenju na Rabu, od katerih vam eno pošiljam, da jo priobčite v listu Edinosti, enako tudi njegovo sliko ki je imel na "posu" v internaciji. Takrat je bil star 18 let. Pošljem vam tudi nekaj odlomkov iz pisma katerega sem dobila.
Angela Pečavar Pismo v prepisu se glasi: Draga sestra!
Dam ti vedeti, da smo še eni živi ostali od teh vojnih grozot, katere so se dogajale pri nas, ali meni ni usoda prizanesla, ker izgubila sem najdražjega sina, Jožeta. Padel je za svobodo domovine. Najprej so ga Italijani pobrali v internacijo na Rab. Tam je bil 14 mesecev, da je ves izčrpan, komaj prišel domov. Pošiljala sem mu vsak teden paket, da sem ga rešila gotove smrti.
Po kapitulaciji Italije, je prišel domov in se kmalu nato pridružil partizanom v borbo proti sovražniku in je padel od njegove zločinske roke dne 3. augusta
1944 pri žužemberku.
Moreš si misliti z kakšnim občutkom sem sprejela to vest. Takrat je bilo konec mojega veselja na svetu ker izgubila sem sina, kateri mi je bil izredno pri srcu. On je bil fant mirnega in dobrega srca, zmeraj smejoč. Bil je vsakemu priljubljen, kdor ga je poznal.
Tako, draga sestra, dala sem na oltar domovine, svoje najmi-leje in najdražje. — Nisem sama — marsikatera mati je z mano jokala ter proklela zločinsko tujčevo roko.
Končno te pozdravljam, enako tvojo družino
Tvoja sestra — Ana Moravec Ena od njegovih pesmi se glasi:
Življenje na rabu
Namenil sem se pesem pisat, Za spomin na stare dni. življenje naše vam opisat, Kak' na Rabu jaz živim. Kakor puščavniki živimo, — V črnih luknjah nad zemljo. In na golih tleh ležimo, Kakor berači v "štalici." Črna res je soba naša. Z blatom vsa zamazana. In na tleh noben'ga poda, Pa tudi okna nobenega. Vsaki ima delo" svoje: Eden kuri, drugi poje — Tretji piše, četrti spi; Peti bije si uši. Briti noče se nobeden — Sleči se da malo kdaj. Umiva enkrat se na teden, Uši pobije, pa je "fraj". Od nedelje, do nedelje, Vsak' dan ista se godi: Edino to so naše želje, Da "menaža" se deli. Juha čista kakor voda, Makaronov par na dnu. Vsak' dan ista je usoda, Od zabele ni sledu. Sem prišli smo še junaki, Zdaj suhi smo še okostnjaki. Kot sence tavamo okrog, Usmili se nas dobri Bog. Oj, Slovenci, kaj smo dočakali! Na otok Rab, nas pripeljali: Petnajst tisoč mož, žena, — Dosti vžilo bo gorja. So od rojstva, pa do 80 let. Obeta se nič dobrega. Mnoge bo' tu smrt požrla, Domovina prazna — ostala bo!
Jože Moravee
Srebrna poroka v St. Catharines
Dne 27. aprila sta obhajala 25. letnico svojega zakonskega življenja, rojak Joe Ogulin in njegova soproga Marija Ogulin.
Ob tej priliki so jima priredili sorodniki, prijatelji in znanci iz Toronto, St. Catharines, Niagara Falls, Hamiltona in Oshawe "surprise party" in sicer pri daleč na okrog znani družini John in Mariji Cesar, na "farmi" v bližini St. Catharines.
Že ob 6. uri popoldne so se začeli zbirati sorodniki, prijatelji in znanci iz gori omenjenih naselbin. Ob 7 uri je pa Marija Cesar telefonično poklicala Marijo Ogulin, da ste prišle k njim na obisk 2 teti iz U.S.A. ter, da naj prideta takoj na dom J. in M. Cesarja.
Ob 8. uri sta prišla jubilanta. Ko sta stopila v hišo je bil gin-ljiv prizor, ko sta zagledala polno hišo prijateljev znancev in sorodnikov in očividno v veliko presenečenje, ko so jima začeli voščiti obilo sreče z željo, da bi dočakala še zlato poroko.
Seveda kar se tiče poročnih ob-
redov, jih je izvršil kar John Cesar, saj menda bo držalo čeprav ni imel "črne srajce" in belega ovratnika na robe obrnjenega.
Med veselo družbo je bil tudi Jože Plut, in prav veselo vlekel i harmoniko, kakor da ni njegova. ! Tako smo se prav lepo zabavali v krogu jubilantov, starih prijateljev in znancev.
Med zabavo je rojak V. Ručigaj iz Oshawe pozdravil jubilante in jima voščil obilo srečo v imenu vseh prisotnih. Ob enem je tudi omenil, da bi bilo zelo na mestu, da se v tako veseli družbi spo-; mnimo 88 tisoč otrok v stari domovini katerih stariši so dali življenje za svobodo domovine in so sedaj potrebni naše pomoči.
Na ta apel so se radevolje odzvali in darovali kakor sledi:
Po $5.00 so prispevali: M. Badovinac, M. Slobodnik in John Cesar, $3.00 je prispeval: V. Ručigaj.
Narodnostna struktura Julijske Krajine
(Nadaljevanje)
Potemtakem je slovanska večina živela na površini 291.611 ha in štela skupaj 141.900 prebivalcev, medtem ko je na istem področju italijanska manjšina štela 33.451 prebivalcev. Italijanska večina je živela na površini 152.085 ha in štela 112.352 prebivalcev, medtem ko je na isti površini bilo tudi 50.941 slovanskih prebivalcev. Izraženo v odstotkih je živelo na ozemlju, kjer imajo Slovani večino, 19.1% Italijanov, na ozemlju pa, kjer imajo večino Italijani, 31.2% Slovanov.
To razmerje postane še bolj značilno, ako upoštevamo razdelitev prebivalstva po upravnih občinah. Po tej razdelitvi so imeli Slovenci večino v 29 občinah s površino 300.257 ha in s 145.976 slovanskimi prebivalci proti 18.186 italijanskim. Italijanos je živelo na površini 143.438 ha 127.617 proti 46.865 Slovanom, ali izraženo v odstotkih: na površini kjer
prevladujejo Slovani, je bilo 11.1% Italijanov, na površini kjer pa prevladujejo Italijani, je bilo 26.9% Slovanov. .
Toda pravo sliko o terenski premoči Slovanov bi dobili šele, ko bi podatki o ljudskem štetju iz leta 1910 vsebovali tudi podatke o površini posameznih katastrskih občin, ki jih je bilo skupaj 468. Slovani so imeli večino v 397 teh katastrskih občinah, Italijani pa 79. Potemtakem je razlika v terenski premoči med Slovani in Italijani mnogo večja in ugodnejša za Slovence, kakor bi mogli sklepati po površini, ki jo dobimo, ako vzamemo za osnovo sodne o kraje oziroma upravno občine.
Vse to dokazuje, da so bili Slovani razširjeni na vsem ozemlju Istre in da se je italijanska manjšina zatekla v posamezna mesta. To je najbolje razvidno iz tabele "Statistika prebivalstva po mestih"; iz nje je sazvidno, da je
v 17 največjih mestih v Istri živelo 9.509 Italijanov proti 20.240 Slovanom in proti 23.899 tujcem. Ostane le 54.294 Italijanov, ki so bili pomešani s slovanskim prebivalstvom.
Da je vsa okolica po pravilu v slovanskih rokah, dokazuje primer Pulja, saj ima v puljskem sodnem okraju slovansko prebivalstvo večino (7.137 Slovanov: 4084 Italijanom), ne da bi pri tem upoštevali ,da je zastopano v precej visokem številu tudi v samem mestu. Podobno sliko nam nudijo tudi Koper (1833 Slovanov: 1431 Italijanov), Izola (2095 Slovanov: 301 Italijanov) Vodnjan (4516 Slovanov: 109 Italijanov), da ne govorimo o drugih mestih, kakršna so Labin, Roč, Buzet in druga, gjer je v samem mestu povsem naznatna italijanska manjšina.
Italijansko področje ne tvori nobene celote, ampak je razkrop-
ljeno po vseh večjih krajih na zahodni obali, toda tudi tam je ves pas zahodne obale pretrgan na sedmih krajih s pasovi, kjer sega slovanski element do morja:
1. pri Milju (Žavlje); 2. med Mijlem in Koprom (Lazaret); 3. med Piranom in Umagom (Zam-bratija); 4. med Umagom in Novim gradom — Čittanuova (Lov-rečica); 5. med novim gradom in Porečem (Vabriga); 6. med Pore-čem in Vrsarom (Funtane) in 7. med Ravinjem in Puljem (Peroj in štinjan).
Italijani v Istri nimajo geografskega kontakta z italijanskim etničnim ozemljem, ker je med njimi obala Slovenskega Primorja. Ta etnična struktura Istre je povsem v skladu z zgodovinskim razvojem.
Slovani so prodirali v Istro v 7 in 8 stoletju na dva načina, in sicer: z vojnimi pohodi, na ka-
terih so zavzeli vso Liburnijo, in s stopnim in mirnim prodiranjem od vzhoda na zahod in s severa na jug ter hkrati s potiskanjem elementa staroselcev, kolikor se ni že prej umaknil v mesta. Ne smemo namreč pozabiti, da Hrvati in Slovenci v Istri pomenijo kmečki element, ki je neobhodno potreben romanskim mestom in da se ta mirna in postopna penetracija razvija prav na tej agrarni podlagi. Na ta način se Slovani pojavljajo že v 11. stoletju in srednji in južni Istri. Cesta, ki drži iz Pazjna v Poreč, se je imenovala okrog leta 1030 "Via Sclava", pozneje pa tudi "Sclavonia". V neki listini iz 1102 so ohranjena slovanska krajevna imena v srednji Istri kot Gologorica, Cemogradus in Belgradus. Da so posamezni Slovani živeli tudi v romanskih mestih, dokazujejo listine, ki so bile najdene v teh mestih. Da je v tej dobi Istra veljala za slovansko deželo, dokazuje tudi poljski
Po $2.00 so prispevali: J. Ogu-j lin, M. Cesar, M. Malešič, T. | Škof, L. Košmerl, F. Fišter, J. I Petric in J. Klepec.
Po $1.00 so prispevali: L. Bra-jar, J. Ban, P. Vipavec, F. Možina, J. Brkopec, J. Pezderc, Kobe-tič, T. štefanič, L. šopšič, F. Matjašič, F. Fifolt, L. Klemenčič, in O. Matič. Skupaj $47.00.
Najlepša hvala vsem darovalcem. Denar je izročen v urad Sveta Kanadskih Južnih Slovanov od koder bo poslan pomoči potrebnim otrokom, kateri so izgubili svoje stariše v osvobodilni vojni.
Priporočalo bi se, da bi tudi drugod v vsaki veseli družbi se spomnili teh pomoči potrebnih otrok, da jim naša skrb za nje vsaj nekoliko nadomesti nenadomestljivo izgubo svojih starišev.
Joseph Petrie
kronist iz 12. stoletja, ki je pri naštevanju slovanskih dežel omenil tudi Istro. Tudi papež Gregorij IX je govoril o Itsri kot "slavonski deželi". Potemtakem je bilo razmerje sil v Istri ob koncu 13. sotletja povsem jasno. Romanski element v mestih je bil v večini, zunaj mest pa je imel ogromno večino slovanski element. Tudi teritorialno so imeli Slovani v rokah največji del področja.
(Dalje prihodnjič)
Jugoslavija je kot članica Združenih narodov
(Iz 1 strani)
cone na račun reparacij in je s tem v zvezi odpadlo na Jugoslavijo 6.6% nemške imovine v inozemstvu in nemških gotovih proizvodov ter 9.6% nemških industrijskih instalacij v zapadni coni, kakor tudi pomorsko in rečno bro-dovje. Na tej konferenci so ustanovili zvezno agencijo s sedežem v Bruselju, ki je pričela delovati v mesecu februarju. V tej zvezni agenciji ima Jugoslavija enega delegata, pa tudi v sami administraciji ima načelnika v oddelku za mešano industrijo in namestnika načelnika oddelka za mehanično industrijo.
Pri štabih zavezniških okupacijskih sil Nemčiji je že kake štiri mesece naša vojaška delegacija s celo vrsto strokovnjakov, ki iščejo industrijske objekte in drugo imovino, ki je bila odpeljana iz naše dežele, in skrbijo za to, da bi naša dežela dobila na račun repa-paracij predvsem one objekte, ki so najvažnejši za njeno obnovo. Na žalost še naša dežela do danes ni dobila iz Nemčije niti enega stroja in niti one imovine, ki je bila odpeljana iz Jugoslavije. Še vedno nam ni vrnjeno kakih 200 plovnih objektov, vlačilcev in ladij, ki so na gornji Donavi blizu Linza. Naša vlada ima še vedno težave glede zahtev, da se ji vrnejo ti objekti.
Prav tako se dela na tem, da bi nam vrnili ljudsko imovino in objekte, ki so bili odpeljani iz naše dežele in so sedaj v Avstriji.
Kar se tiče reparacij 70 milijonov dolarjev, katere mora plačati Madžarska po sporazumu z JugoT slavijo, bo te dni podpisana pogodba o načinu plačevanja.
Vprašanje reparacij, ki jih mora plačati Italija, mora biti rešeno z mirovno pogodbo. Na reparacije, ki jih mora plačati Italija, ima Jugoslavija prav toliko pravic, kakor na reparacije, ki jih mora plačati Nemčija, ker je bila okupirana od italijanske vojske ena tretjina jugoslovanskega ozemlja in to prav ona tretjina Jugoslavije, ki je največ trpela in bila najbolj razrušena.
Znano je, da je dobila Italija po končani prvi svetovni vojni na račun Jugoslavije velik del teritorija, ki po pravu pripada Jugoslaviji in ki je bil stoletja naseljen s Slovenci in Hrvati, kot nagrado za sodelovanje v vojni na strani zaveznikov odnosno antan-te. To kupčijo, da jo tako imenujem, je bilo lahko izvesti, ker so bili narodi, ki prebivajo v današnji Jugoslaviji, razcepljeni deloma pod gospostvom Avstrije in Madžarske, katerih propast je sicer pomenila pozitivne strani za združenje južnih Slovanov, vendar pa je padel zaradi omahljivosti in proti ljudske politike tedanjih vlastodržcev v Beogradu del našega teritorija, in sicer Slovensko Primorje s Trstom ter Istra z nekaterimi otoki v roke Italijanov.
Več kakor 20 let so bili izpostavljeni naši bratje v teh krajih vsem mogočim preganjanjem od strani italijanskih fašistov, od raznarodovanja do fizičnega iztrebljanja.
Tudi danes so med našimi zavezniki po vsem tem, kar se je dogodilo, ljudje, ki zavlačujejo uresničenje pravic naše dežele do teh krajev. Zakaj to in kaj hočejo s tem doseči? Vsemu svetu je zelo dobro znano, da je napadla Italija leta 1941 prav tako moško, kakor Nemčija, našo deželo in okupirala velik njen del. Teh krajev pa ni samo okupirala, ampak je podredila nekatere oblasti, kakor Črno goro, Dalmacijo in del Slovenije pod italijansko krono. Vsi oni, ki cenijo pravičnost in resnico, morajo priznati, da so napravile italijanske okupacijske čete in oblasti nenadomestljivo škodo naši deželi, da so iztrebile na desettisoče naših državljanov in jih na desettisoče odvedle v svoja koncentracijska taborišča, kjer so mnogi tudi pomrli zaradi trpljenja. Ne samo politiki, ampak tudi široka svetovna javnost dobro ve, da živijo v teh krajih, za katere zahteva Jugoslavija, da se ji vrnejo, po veliki večini Hrvati in Slovenci, kljub dolgoletnemu raznarodova nju in terorju proti slovanskemu prebivalstvu.
Jugoslavija je postavila na konferenci ministrov za zunanje zadeve v Londonu v mesecu septembru 1945 kot svojo teritorijal-no zahtevo mejo, ki* gre od Gra-deža na morski obali preko reke Idrije na Mont Roskofel na avstrijski meji in ki se v glavnem sklada z etnično mejo. Zamišljeno je, da bo dobil Trst statut federalne enote v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji in da bo tržaško pristanišče internaciona-lizirano. To pristanišče bi bilo pod posebno mednarodno upravo. Svobodno pristanišče 'bi obsegalo
pristanišče Trst, instalacije in skladišča od pomola 0 do pomola IV in od obale V do obale VIL
Teh svojih zahtev pa Jugoslavija ni postavila zaradi nekega maščevalnega ali neprijateljskega stališča proti Italiji Nasprotno. Jugoslavija želi živeti z italijanskim narodom v najboljših odnosih. Naša dežela je postavila te svoje zahteve na temelju svojih narodnostnih in zgodovinskih pravic. Poleg tega bi morali mero-dajni krogi v naših zavezniških deželah, ki morajo o tem odločiti, upoštevati — če še velja tako imenovana Atlantska listina — tudi razpoloženje samega ljudstva, ne samo slovanskega, ampak tudi velikega dela italijanskega, ki živi na tem področju (burno in dolgotrajno ploskanje) in ki se najenergičneje zavzema za to in zahteva, da se ti kraji priključijo k Jugoslaviji.
Dogodki, ki so se pripetili zadnje dni zlasti v Trstu in Gorici, ter stališče ki ga zavzemajo zavezniške okupacijske oblasti na tem področju, jasno govorijo za to, da se te pravice ter zahteve Jugoslavije in ljudstva teh krajev niti malo ne upoštevajo in da dovoljujejo zavezniške vojaške oblasti sebi in svojim podrejenim organom take postopke, katere je težko drugače označiti kot rušenje miru odnosno ogrožanje miru v tem področju; da niti malo ne upoštevajo razpoloženja ljudstva in pravic naše dežele, ker dovoljujejo najsurovejše napade in teror italijanskih fašistov, ki so se zadnje dni tudi s pomočjo oblasti — infiltrirani na to področje. Imamo točne podatke, da je prišlo samo v zadnjih dneh bivanja zavezniške komisije v Julijski krajini s pomočjo ali pa s tihim odobrenjem zaveznikov v Trst od nosno v cono A kakih 12 potniških vlakov in 70 kamionov fašističnih tolovajev iz Italije. Te tolpe, ki so oborožene z gorjačami, noži in celo s strelnim orožjem, povsem v stilu bivših D'Annunzije-vih tolovajev in Mussolinijevih tolp, vdirajo v stanovanja anti-fašističnih državljanov slovanskega porekla in vse demolirajo. Te fašistične tolpe na najodvratnejši način žalijo našo državo, naše narode, naše najodgovornejše državnike, zavezniški organi pa vse to mirno gledajo. Te fašistični tolpe so pred kratkim izvršile atentat na jugoslovanskega majorja Cundra in s kamenjem, palicami in noži napadle oficirje Jugoslovanske armade Vukoviča. Dne 28. marca so ob osmih zvečer napadle naše oficirje: kapetana Pi-perja, podpolkovnika Finzija, podporočnika Vukotiča in zastavonošo Marušiča, Fizični napadi na državljane naše dežele se neprenehoma ponavljajo in postajajo vedno bolj drzni. Kdo je za to odgovoren ? Razume se, da zavezniške vojaške oblasti, ki so dolžne vzdrževati na tem področju red in mir. (Vzkliki: Tako je! Burno in dolgotrajno ploskanje)., (Nadalje prihodnjič)
Pismo prijatelju v tujini
ZAHVALA
Montreal: — Banket ki ga je priredil odsek Zveze Kanadskih Slovencev v Montrea-lu 4. maja 1946, v pomoč narodom Jugoslavije, je uspel v splošno zadovoljstvo. Čistega dobička je bilo $115.00.
Vsled tega se tem potom zahvaljujemo, bratom Hrvatom, Srbom in ostalim Slovanom za dosti veliko udeležbo.
Enako se zahvaljujemo čeho-slovaškemu orkestru, kateri je približno do 4. ure zjutraj skoro nepretrgoma igral vesele polke in valčke, tako da so si vsi plesa željni, posebno mladina precej zbrusili pete. Zakaj se je tako dolgo v jutro zavleklo naše veselje, pa naj odgovarjata; F. Kavčič in J. Težak, ko nikakor nismo mogli izčrpati njihove mokre zaloge. Tudi v kuhinji so bile naše žene dobro založene z vsemi dobrotami.
Hvala tudi gospodu Sigmund zas. Generalnega konzulata v Montreal-u kateri se ni mogel udeležiti zabave, radi nujnih poslov, ali vse eno nas ni pozabil in je nam poslal $5.00 v gotovini.
Enako vsoto nam je daroval za zadnjo našo zabavo, katera je bila prirejena 24. novembra 1945 leta za kampanjo našega časopisa Edinost.
Ponovno se zahvaljujemo vsem udeležencem za dotični večer.
Albin Poljanec.
{Iz 2 strani)
uzakonil in katera je bila pozneje uzakonjena za celo državo z zgodovinskimi sklepi drugega zasedanja AVNOJ-a.
Kočevskega zbora se je udeležilo 5782 izvoljenih poslancev, ki jih je ljudstvo volilo v času med 20 in 25 septembrom in 78 drugih delegatov. Zgodovinski pomen tega zbora za slovenski narod je v tem, da je bil ta zbor v slovenski narodni zgodovini prvi res demokratično izvoljeni zbor„ ki je izrazil enodušno voljo slovenskega naroda, da prenese vse napore in vse žrtve v borbi za osvoboditev in za srečo bodočih slovenskih množic. Zbor je zahteval neizprosno borbo proti okupatorju do končne zmage in je zato obsodil modro in bel'o gardo z zahtevo, naj ju slovenski narod iztrebi. Vsi zastopniki so izrazili pripravljenost podpreti narodno osvobodilno vojsko z vsemi razpoložljivimi silami, izrazili so vdanost slovenskih množic tovarišu Titu in se izrekli za novo, demokratično na narodni enakopravnosti zgrajeno Jugoslavijo. Zbor je proglasil samo OFSN za slovensko narodno osvobodilno gibanje in ugotovil ter določil, da se je OFSN razvila v slovensko ljudsko oblast. Delegati so določili, da so in da bodo terenski in ostali odbori OF osnovni organi ljudske oblasti, da je plenun OFSN s svojim IO vrhovno vodstvo OFSN. Edini zakoniti predstavnik slovenskega naroda na slovenskem ozemlju je OFSN, čigar plenum izvršuje v okvirju Jugoslavije in splošnih sklepov AVNOJ-a kot njenega predstavništva zakonodajno in izvršno oblast slovenskega naroda s spravico, postavljati vse potrebne organe ljudske oblasti slovenskega naroda. Zaradi obrambe domovine pred nemškim fašizmom je zbor sklenil mobilizirati vse sile slovenskega naroda in vsa gmotna sredstva. Naglasil je, da nima begunska londonska vlada nobenih pravic več, govoriti v imenu slovenskega in drugih jugoslovanskih narodov. Glede generala Leo Rupnika je ugotovil, da je ta narodni izdajalec. Zbor je dalje ugotovil upravičeno zahtevo, naj že enkrat nastopi druga fronta na zapadu, ki naj pomaga skrajšati vojno in omejiti žrtve narodov; končno se je izjavil za priključitev vsega Primorja in Beneške Slovenije k združeni Sloveniji.
K II ZASEDANJU AVNOJ-a
Za novo Titovo Jugoslavijo in za vso njeno bodočnost je dan 29 novembra 1943 najpomembnejši dan, dan njenega rojstva v uprav-nopravnem smislu.
Ne bi pa mogli doumeti veličine in globine tega pomena, če si ne bi poklicali v spomin vzrokov, potom in sredstev, ki so vodili do tega cilja.
Izčrpneje le o delovanju OFSN, omenili bomo na kratko splošni politični in vojaški položaj Jugoslavije pred novembrom 1943.
Deset in desettisoči jugoslovanskih najboljših sinov in hčera je moralo tekom dolgih dveh let pretakati kri, da se je posrečilo prepričati naše zapadne zaveznike, da je ta prelita kri, kri jugoslovanskih ljudskih množic, kri ljudi, ki ljubijo svoj narod, kri ljudi, ki so žrtvovali svoja živ-
POPRAVEK
Paradise Hill, Sask. — Cenjeno uredništvo. V dopisu iz Paradise Hill, v Edinosti z dne 1 maja, je najbrž pomotoma izpuščeno ime Andro Usenik, ki je daroval $2.00, za pomoč otrokom v starem kraju.
Prosim da bi priobčili tale popravek.	Mrs. F. Novlan.
ljenja v boju s sovražniki, bodisi notranjimi kot zunanjimi, ne pa kri onih nesramnih izdajalcev, ki so uživali v zapadnih zavezniških državah popolno gostoljublje, o-nih izdajalcev, ki so doma sklepali sporazume z Nemci in Italijani in skupno z njimi napadali naše edinice, to je one edinice, ki so jih sestavljali naši bratje in sestre po krvi.
Begunska londonska vlada je iskala vsa možna pota, da bi jugoslovanske narode čimbolj razdvojila, uničila ali predala našemu stoletnemu sovražniku po duhu, vzgoji in značaji. Pri iskanju teh potov se ni ustrašila niti begunska vlada, niti ostala tu — inozemska reakcija, niti kralj sam pred najstrahotnejšimi odredbami in najgnusnejšimi primeri izdajstva, saj se je pri kralju Petru dogodil primer izdajstva, kakršnega zastonj iščemo v zgodovini; kralj je bil vrhovni zapovednik četniških čet Mihajloviča, ki so bile istočasno sestavni del okupatorske vojske, s katero so se naši narodi tolkli na življenje in smrt.
Razne inozemske radijske postaje so dnevno poživljale jugoslovansko ljudstvo, naj bo pokorno in naj sledi navodilom, ki so jih izdajali izvržki naše krvi, razni Rupniki in Nediči; niso se sramovali dati v zakup niti verskega čuta, niti moralnega pritiska na posameznike. Tuje so jim bile določbe Atlantske karte in sklepi moskovske konference predstavnikov vlad združenih narodov, glede samoodločbe narodov. Njihovo rešitev so gledali v krfski deklaraciji iz leta 1917, raznih meglenih manjšinskih deklaracijah iz istega leta, v velesrbski vidovdanski ustavi iz leta 1921 in obeh od kralja Aleksandra leta 1913 in 1934 usiljenih diktatorskih ustavah.
Nič čudnega ni, da so se vsepovsod in vse bolj glasno zahtevale korenite izpremembe — spremembe — ki bi naenkrat in enkrat za vselej napravile konec neznosnemu stanju.
ST. CATHARINES
Redna mesečna seja odseka Zveze Kanadskih Slovencev se vrši v nedeljo dne 26 maja, ob 2 uri popoldne pri dobro znanem rojaku Žičkar, v Beamsville.
Naproša se članstvo odseka, da se zagotovo udeleži seje, ker bo na tej seji podano poročilo o plenarni seji Glavnega odbora Zveze Kanadskih Slovencev.
Na tej seji bo tudi vzeta slika članov in članic, katera bo ponatisnjena v posebni izdaji četrte obletnice Edinosti. Važno je torej da nihče neizostane v nedeljo dne 26 maja, da ne bo kakega prigovora potem.
Tajnik.
TORONTO, ONT.
Lokalno Veče priredi v nedeljo dne 2 junija veliki koncert, na katerem nastopi zelo znana Du-quens orkestra pod vodstvom M. Gaži.
Koncert se vrši v veliki dvorani Massey Hall, čisti dobiček je namenjen za pomoč narodom Jugoslavije.
Kakor znano topot nastopi tudi Major Williams Jones, kateri se je nahajal dalj časa v Jugoslaviji za časa osvobodilne borbe.
Začetek ob 8 uri zvečer.
Odbor:
TIMMINS, ONT.
Članstvo' odseka Zveze Kanadskih Slovencev se naproša, da se zagotovo udeleži izredne seje dne 26 maja, ki se bo vršila na 112 Balsam St. N., ob 2 uri popoldan.
Na tej seji se imajo voliti delegati za okrožno konferenco, ki se bo vršila v Kirkland Lake v nedeljo dne 2 junija. Na tej konferenci se bo razpravljalo o prireditvi skupnega piknika za severni Ontario in Quebec. Konferenci bo prisostvoval tudi gl. predsednik J. Miketič.
Ne pozabite udeležiti se izredne seje dne 26 maja.
J. Bencina, tj.
Montreal, Que.
Lokalno Veče kanadskih južnih Slovanov bo predvajalo film o življenju in borbi narodov Jugoslavije. Film bo predvajan v četrtek dne 30 maja ob 8 uri zvečer v Čehoslovaški dvorani na 415 St. Catharines St. E.
Predvajani bodo pa sledeči filmi:
"Osvoboditev Beograda", O-svoboditev Ljubljane", "Devet stotin" in "Zvezda in pesek".
Vljudno se vabi torej vse Jugoslovane in ostale Slovane, da se udeležijo predvajanja omenjenih filmov. Videli boste kar dosedaj še niste videli o življenju in borbi naših narodov v stari domovini.
Odbor.
Kirkland Lake, Ont,
Z tem se naznanja članstvu mestnega Veča K.J.S. V Kirkland Lake, da se bo vršila redna seja v nedeljo 26 maja, v prostorih S.K.H. 40 Label Ave.
Začetek ob 7 uri zvezer.. Vabi se vse naše naseljeništvo kateri se zanimajo za delo Veča, da rečeni seji prisostvuje jo.. Pred vsem pa se napominja vsem onim, ki se namenjeni se priključiti tehničar-skim skupinam za v staro domovino, da se odzovejo v polnem številu, ker rešitev tega vprašanja bo glavni predmet sejne tva-rine.
Matija Otoničar, tajnik.
kler se narodi Jugoslavije	sami
končno veljavno ne izjavijo	glede
oblike nove vladavine in	glede njegovega povratka.
S posebnim odlokom je bila določena zgraditev nove Jugoslavije na federativnem načelu ter je bila istočasno dana svečana izjava, da narodi Jugoslavije ne priznavajo razkosanja države s strani fašističnih zavojevalcev. Kot federalne enote so bile določene iste kot so tudi danes. Kot temeljni organi ljudske oblasti pri posameznih jugoslovanskih narodih, so oni organi, ki so predstavljali za časa narodno osvobodilne borbe narodno osvobodilne odbore. V Sloveniji torej: OFS. Da se narodnim manjšinam ne bi zgodila kaka krivica in da se položaj takim manjšinam že vnaprej predvidi, določa odlok, da bodo narodnim manjšinam zagotovljene vse narodne pravice.
S posebnim odlokom je bila izvršena priključitev Slovenske Primorske, Beneške Slovenije, Istre in hrvatskih jadranskih otokov k Jugoslaviji, to je en del k svobodni Sloveniji, drugi pa k svobodni Hrvatski.
Vsi doslej omenjeni odloki so obravnavami samo politično-upravna vprašanja novo nastajajoče federativne Jugoslavije.
Politična in vojaška vprašanja skupno, je obravnaval poseben odlok, ki je določeval, da se odobri vse delo, ki ga je izvršil IO AVNOJ-a, v času med prvim in drugim zasedanjem, da se odobrijo in potrdijo vse odredbe, ki jih je objavil Vrhovni štab NOV in POJ do tega dne, in slednjič, da se odobrijo in potrdijo vse odredbe, ki so bile izdane skupno med IO AVNOJ-a in vrhovnim štabom NOV in POJ.
Samo vojaška vprašanja je o-bravnavalo več odlokov.
Poseben odlok je obravnaval priznanje in zahvalo vrhovnemu štabu NOV in POJ zaradi zgraditve organizacije naše narodne vojske in za uspešno vodstvo operacij.
Radi sprovedbe disciplinsko-upravnega in avtoritativnega postopa v vojski, je bil izdan poseben odlok, ki uvaja v narodno o-svobodilni vojski naziv "maršala Jugoslavije", naziv, ki ga podeljuje predsedstv AVNOJ-a. Ta naziv je bil s posebnim odlokom kot prvemu Jugoslovanu podeljen na predlog slovenske delegacije tovarišu Josip Brozu Titu, vrhovnemu komandantu NOV in POJ, kot priznanje za veliko politično in vojaško delo, ki ga je vršil ves čas narodno osvobodilnega boja.
Dne 30 novembra je izšel oni odlok, ki določa, da se pretvori dotedanji AVNOJ iz prvenstveno političnega organa v vrhovno zakonodajno in izvršno predstavniško telo Jugoslavije in sicer za ves čas trajanja narodno osvobodilne vojne. AVNOJ je s tem prevzel funkcije narodne skupščine, ta narodna skupščina izvoli svoje predstavništvo, ki vrši v času, ko skupščina ne zaseda, vse zakonodajne in izvršne funkcije. Predsedstvo imenuje tudi Nacionalni Komitet, to je vlado, ki je najvišji izvršni in naredbodajni organ ljudske oblasti.
Ta odlok lahko smatramo za začasno ustavo.
Na podlagi te ustave, je bila imenovana dne 30-11-1943 prva nova vlada s predsednikom tov. maršalom Titom in s prvim podpredsednikom tov. Kardeljem. Med ostalimi poverjeniki, to je ministri so bili še sledeči Slovenci: Edvard Kocbek, inž. Dušan Sernec in Dr. Anton Kržiš-nik.
(Nadaljevanje prihodnjič)
* -»S
SUDBURY, ONT.
Redna mesečna seja odseka Zveze Kanadskih Slovencev se vrši v nedeljo dne 2 junija v društvenih prostorih na 332 Bessie St. ob 2 uri popoldan.
Na tej seji bo tudi vzeta slika članov in članic, katere bo natisnjena v posebni i izdaji Edinost, ob četrti obletnici.
Važno je torej, da nihče neizostane v nedeljo 2 junija, da ne bo kakega prigovora, da se ni vedelo. Zato pridite člani in članice vsi na sejo.
J. Nemanič, taj
Iz francoščine prevedla K. N.
"Da, bolje bo tako," je odgovorila in si otrla oči. "Povabila bom svoje prijatelje in prijateljice na prijetno zabavo, bomo že kako porabili ta denar. Ali pa, je pristavila sanjavo, ga bom rajši podarila siromakom."
"Kakor hočete. Kako boste porabili ta denar, me res prav nič ne zanima. Glavno je, da sem obvaroval svoj ponos pred napadi vašega gospoda očeta. . ."
"Oh, nikar ne bodite tako vražje samoljubni" je vzkliknila razburjeno mlada žena. "Ne verjamem, da boste daleč prišli s takšnim vedenjem! Zavedati bi se morali, da je dolžnost slehernega izmed nas, da skuša izravnati spore, ki utegnejo nastati zaradi nesporazuma med sicer dostojnimi in poštenimi ljudmi. Vi pa delate prav narobe!"
"že mogoče," je nekoliko v zadregi odgovoril mladi mož na ta očitek. "Sem pač sebičen."
"In če bi tako ravnali, kakor vam jaz pravim, bi bili tudi sebični samo pametno sebični, če se ne bi kar v enomer hoteli prepirati z mojimi starši, bi pač zagotovili sebi in meni neskrbnejšo bodočnost, in to tudi ni od muh!"
Ta stavek je mladega, že tako razkačenega moža še bolj razdražil. "Bodočnost!" je zavpil, da so se njegovi drobni ženici spet začele nabirati solze v očeh. "Boljšo bodočnost! In na takšen način! Zdi se mi„ da imate res čudne pojme o neskrbni bodočnosti. Pri vas je vse odvisno od denarja, tudi ljubezen, zaupanje! Ali se nisem trudil, da bi živela v slogi drug ob drugem ? In kaj sem dosegel? Nič! Kvečjemu to, da vam še zmerom misli uhajajo domov, da vrednotite življenje po udobju in denarju in da sem vam še bolj zopern, kakor prvi dan, ko sva se spoznala."
In ker ni mlada žena na te očitke ničesar odgovorila, se je, še ves razjarjen,, sklonil globoko k njej, da jo je kar polil goreči plamen jeze v njegovih temnih očeh.
"Kaj ste vi storili z najinim življenjem? Mar mis lite, da bo še dolgo tako šlo? Prava strokovnjakinja ste v uničenju sladkega upa v boljše sožitje! Vi ste hoteli, da živiva tako. . . Ali sploh živiva? Ne, životariva, to je pravi izraz za najino življenje! Res, čestitam vam. Orana!"
Bil je tako razburjen, da se je Orana bala, da bi se utegnil izpozabiti, in jo udariti. Toda Moreno se je zadovoljil s krepkim udarcem po mizi. In videč, da se ni znal obvladati, in da je pravkar storil več napak kakor njegova žena, se je ves razburjen obrnil in odšel v svojo sobo, ne meneč se za Orano, ki so ji debele solz.i drle po licih. . .
"Oh, grdavš"! je jecljala sama pri sebi, brisoč si solze. "Kakšen krik in vik zaradi ene same nedolžne misli, ki sem si jo drznila povedati! In povrhu celo zaradi modre misli! Ali je to tako napak, če mislimo že v mladosti na bodočnost, na stara leta? Sicer je to nemara res nekoliko prezgodaj, Toda to vendar še ne pomeni, da ima on popolnoma prav, jaz pa čisto narobe. Le zakaj naj bi se z očetom sprla in se poglobila prepad med njim in med nama? Mar moj mož zmerom tako pravilno ravna ? Kaj pa tista prva noč v Barceloni ? če bi ga sodila po njej, pač danes ne bi hotela biti njegova žena,"
Pričela je živčno hoditi po sobi. Zdaj pa zdaj se je ustavila, globoko vzdihnila in spet zaihtela.
"Dejal je, da za naju ni več bodočnosti. . . ker me ne ljubi! Zdaj pač nisem več zanimiva zanj, zdaj ko me pozna in ko živi ob moji strani. . . Jaz pa na primer. . . jaz dobro vem, kaj čutim zanj. . ."
Ob tej poslednji misli je zardela do ušes.
"Oh, moj Bog, ne bi smela toliko pričakovati od tega zakona. Ta človek je bil zame kljub vsemu neznanec, in prav nič ga nisem rada imela. Danes pa? Danes mi je sam povedal po ovinkih, da me ne ljubi, še več, da sem mu zoprna! Oh„ kako hudo je življenje!"
Tisti trenutek se je zdelo mladi ženi, da nikoli ne bo rešila zapletenega problema svojega zakona. In ker je slišala, da je njen mož trdih korakov odšel ven, se je tudi sama pričela oblačiti za kratek sprehod. Ni mogla več ostati med temi štirimi stenami, kjer je preživela že toliko britkih ur. . .
(dalje prihodnjič)
Canadian Citizenship Oddelek
Med znamenitejšimi osebnostmi Kanade, dobimo tudi ime velikega poglavarja Indijancev — Tecumseh. Od vseh poglavarjev Indijancev, njega se omenja, da je igral zelo važno vlogo v zgodovini Kanade.
Tecumseh, po katerem je najbrž tudi imenovano . "township Tecumseh", nedaleč velikega industrijskega mesta Windsor, je rojen v dolini reke Ohio, nedaleč današnjega mesta Springfield, leta 1768. Poteka iz borbenega plemena Shawnees. Za časa njegovih mlajših let, so se vodile neprestano bitke izmed raznih indijanskih plemen in belih priseljencev po ameriških naseljih. Beli izseljenci so širili svoje meje vedno bolj in bolj na zapad, v čemur so Indijanci videli nevarnost izgube svojega ozemlja. Tecumseh je v teh bojih proti kolonistov, ali so jih Indijanci imenovali "dolgi noži", izgubil svojega očeta in starejšega brata.
Po smrti svojega brata, Te-
cumseh se je zavzel v nameri, da' zaščiti ozemlja pred napredovanjem belih, da zedini vsa indijanska plemena od Floride do Cali-fornije. Vendar se pa tu ne omenja, da bi bil uspel v tej svoji tedanji nameri.
Njegov mlajši brat, znan po imenu "Prophet" (prerok) je smatral sebe za nadnaravno moč. Medtem ko je "Prophet" veroval v moč preroka in tudi pri temu izkoriščal praznoverje Indijancev samih, Tecumseh, čeprav ni verjel v praznoverje svojega brata, ga je izkoriščal v nagovarjanju Indijancev po zedinjenju proti belih. Izgledalo je, da bo Tecumseh v tev svoji nameri uspel. Toda "prophet" je bil častihlepen in da doseže slavo, je v letu 1811 ko je bil Tecumseh odsoten, nagovoril Indijance za nenadni napad na ameriško vojsko, ki ji je poveljeval general Harrison. Posledice tega napada so bile zelo porazne za Indijance, ki so bili topot popolnoma pobiti, ter so istočasno
izgubili vero v moč preroka.
Poleg vsega je značilno tudi to, da je za časa vojne med Anglijo in Ameriko, Tecumseh ponudil svojo uslugo kanadskemu nadupravi-telju po vprašanju Indijancev. Njegova .prva naloga na strani Anglije je bila napasti na del konjenice pod vodstvom majora Van Home, kateri se je podal iz De-troita na tržišče Sandwich, (danes v sestavu mesta Windsor), katero je bilo že prej zavzeto po ameriškem generalu Hull-u.
V teh bitkah med Amerikanci in Angleži, Tecumseh se je posebno odlikoval. Toda kakor izgleda njegove zasluge so bile daleč bolj pripisane britanskemu generalu Brock-u, kateri je tedaj poveljeval angleški vojski. To je posebno zapaziti pri pokopanju njihovih trupel. Medtem ko je general Brock pokopan z velikimi svečanosti, Tecumseh-jevo truplo so odnesli njegovi somišljeniki in ga pokopali v nepoznani grob, kjer ni nobenega znaka o njegovem doprinosu za razvoj Kanade.