167
Politične  stvari.
Hujskanja ni ne konca ne kraja.
Z državnega zbora so prišli ustavoverci popolnoma pobiti, spoznali so, da tam je zdaj njihovemu gospodstvu popolnoma odklenkalo, ker se jim še njih stara praktika „divide et impera" ni posrečila. Skušali so namreč razdreti avtonomistično stranko s tem, da so posebno Poljake hujskali proti Cehom in drugim Slovanom, pa je bilo vse zastonj, avtonomistov trdne rajde niso mogli razdreti.
Kar pa v zbornici, v parlamentu niso mogli doseči, tega so se zdaj lotili s tem večo silo zunaj parlamenta. Da bi spravedljivo ministerstvo Taaffejevo prekucnili, hujskajo zdaj nemški narod zoper Taaffeja na take načine, da do zdaj kaj tacega nikjer še ni bilo in se nikakor ne da popisati. To je hinavstvo, da mu ga ni para.
Mesece uže natolcujejo in napadajo ministerstvo in sedanjo večino državnega zbora, strašijo nemško prebivalstvo z najhujšimi nevarnostmi in ne izpusti nobene poskušnje kaliti mir med avstrijskim prebivalstvom.
Najhujši v tem je njihov časnik „N. EV. Presse". Ta je drznila se očitati Hohenwartu, da je zmernost, katero on hvali, pač res lepa čednost, da je pa pokazal ni on, marveč usta vaška stranka! To je kakor pri norcih, ki se na glavo postavljajo. Ali ni to basen o volku, ki je dolžil jagnje, da mu, ko pije spodej, vodo kali?
Ta nesramni judovski list gre še dalje, v svoji predrznosti kar naravnost pravi: „Avstrija bo ali nemška, ali je pa sploh ne bo!" Ali je mogoče kaj strankarsko ošabnejega, druge narode huje zasramo-vajočega misliti? Kdaj li je kdo iz sedanje večine državnega zbora rekel: „Avstrija bo slovanska, ali je pa ne bo?" Ni li marveč ta večina kazala o vsaki priliki najresničnejšega spoštovanja pravic nemštva? Niso li naši poslanci zadovoljni bili z naj skromnejšimi predlogi in resolucijami, le da bi najabotnejših predsodkov Nemcev ne žalili, le da bi dokazali, da mi nočemo centralizirati Nemcev in ne nameravamo Avstrije pošlo va-niti, toraj nikakor ne pravimo, da cesarstvo nima biti, če ni slovansko.
Pa ni čuda, če judovski listi tako hujskajo, saj je „bog" te stranke, dr. Herb s t, jim najlepši izgled. Ta pogoreli vodja ustavakov je ves raz sebe. Uže pri banketu na Dunaji, predno so njegovi pristaši razšli se, je rekel: „Iz tega zborovanja bomo vzeli seboj nauk, da nam bo vprihodnje misliti nd-se." K tem besedam pridd „Grazer Volksblatt" prav resnično takole opombo: „Mar v dvajsetih letih svojega gospodstva niste mislili na-se? Kdo pa je vstvaril one ustavaške razmere, ki so po vaših mislih za vse večne čase brez vašega dovoljenja nespremenljive? Kdo je skoval volilne rede, po katerih je napr. čisto slovenska Kranjska dobila nemško večino v deželnem zboru? Kdo ie „kra-
harjem" metal milijone? Kdo je mislil več dobička imeti od povišanja plač uradnikov, ko se je birokracija poliberalnila? Kdo je skazil šo!e po Ceskem in Morav-skem tako, da so se o njih v državnem zboru res lepe reči slišale? Ali ne sedi v vsaki vrsti na levici uže skoro po eden, ki ima od ministerske pokojnine lep priboljšek svojih dohodkov? Kdo li je ongavil s ,,cha-brusom" in pri tem ne segal ravno v svoj žep?"
Iz vsega tega je videti, da gre tem ljudem le za to, da bi Slovanom v Avstriji vzeli državljansko pravico. Drugače bi si ne upali kričati in postaviti pravila: da bo Avstrija nemška ali pa je ne bo. Kako li se more reči, da Avstrija mora biti nemška, ker uže statistika kaže, da po večem res ni nemška! Bodo li Slovane utajili, prezrli, zatrli? Kdo ima moč za to? Ustavaška politika sile je potlačena, po osemnajstletnem obupnem napenjanji morala je pobrati kopita. Nazaj na svoje mesto ne more več priti, uprli bi se jej Cehi in Poljaki, Rumunci in Slovenci in cel6 velik del nemškega prebivalstva; vsi ti bi glasno in z vso silo protestirali zoper tako politiko sile, ki tudi cesarju gotova ne bi bila več po volji.
Zakaj se dunajsko časnikarstvo, ki je po večem v judovskih rokah in skoro brez izjeme služno judovskemu bogastvu, poganja za to politiko sile, to je pač preveč jasno. Al blagor države in blagor cesarske hiše (dinastije) — to je vse drugačno in veče veljave , nego samogoltni nameni tistih ljudi, katerim dunajsko časnikarstvo služi in upije za nje. Nemštvo jim je le grm, za katerem skrivajo vse drugačne svoje naklepe. To se godi neverjetno nesramno, in v zgodovini res ni kaj enacega, namreč da se nekaj v pisanji izurjenih ljudi, ki so vsi judje in še večidel poljski ali ogerski judje, nam nasproti postavlja kot brambovee nemštva, na naši strani pa so pravi, čisti Nemci in veliko zastopnikov naj plemenitejših nemških rodo vin. Prejšnja mini-sterstva so to „judovstvo v politiki" skrbno odgojila, zdaj se pa ta svojat boji, da bi ne minuli dnevi njene žetve in molzenja narodov, zato tak krik, tako plat zvonenje, tako hujskanje nemških narodov zoper Taaffeja in večino državnega zbora. In s temi ljudmi v ozki zvezi so dr. Herbst in njegovi pajdaši.
Mi pa — in vsak pošten Avstrijec — upamo, da se bo tudi to poleglo kakor pok kanon le s smodnikom nabitih brez vse škode za Taaffeja in njegovo spraved-ljivo ministerstvo.
„Quousque tandem"? — naj bi zagrmel minister Taaffe, ki uživa zaupanje cesarjevo, pa bo konec hujskanju.