PESMI        IZ      KONCENTRACIJSKIH    TABORIŠČ
Lojze  Krakar
MOJE NOČI
Nikoli ne bom pozabil noči, ko
so me pripeljali v koncentracijsko taborišče
Buchenwald pri Weimarju.
O, ve noči, prepite in prečute
v vročičnih sanjah o prekletem času,
prebite v trdem delu za ubogi
vsakdanji kruh, v beznicah izgubljene,
o, ve noči, ljubezni posvečene,
noči, ki sem po vas na slabem glasu,
bile ste ves moj dan, odkar na svetu
spoznal sem v tisti strašni noči — Noč.
... Ledena noč v novembru. Na peronu dva tisoč okostnjakov šklebeta. Pošastno vanje laja trop volčjakov, navajenih človeškega mesa. In neki divji vik in krik, podoben pehanju pogubljenih duš v pekel, se meša v lajež in kot križ nagroben pripoveduje, kam je vlak prispel. Vklenjene v jeklen obroč iz pušk so nas od vseh vetrov v najtrši noči pod mrko stražo lakoie in smrti prignali v mesto Pesnika svetlobe. Volčjaki, prevzgojeni spet v volkove, nam trgajo meso s kosti. Ob njih stojijo žive prispodobe zlobe in merijo v srce. A v srca vrta spoznanje, da obstali smo pred smrtjo, najgršo in najklavrnejšo smrtjo, kar je na svetu smrti za ljudi, da nikdar več za nas ne bo svetlobe svobodnih dni, da boš pred koncem znorel in d tej prekleti tuji zemlji zgorel v plamenih, segajočih do nebes ...
421
O, reci mi, nebo, da to ni res! In ve noči, od te noči prečute že tisočkrat v prividih in vročici, vrnite srcu mir polnočnih zvezd, nasujte v moje dneve sanj in sreče brezskrbnih bilk in ptic in ne pustite, da moral bi znoreti ob resnici, kako vse to bilo je — vendar res.
PEVEC
Bil je jetnik, ki svojega poklica
ni mogel zatajiti. Ko se vical
je s težko skalo v breg kot bog pod križem
in od gladu še komaj vedel zase,
kot mesečnik mrmral je svoje viže
in zraven bledel o nekdanjih časih.
Spet drugič pel je glasno. Včasih v jezo
tovarišev pod težkih kamnov pezo.
Bil je jesenski dan. Dan v kamnolomu.
Megla in dolgčas ... In takrat nekomu
v verigi stražnikov prišla je v glavo
strupena misel: pevci so na svetu
pripravni ne samo za v kamnolome,
a včasih tudi komu — za zabavo.
Ideja vredna je bila medalje
in že je šla kot iskra v slami dalje.
Privedli pevca so in ga nagnali
z volčjaki na veliko skalo. Dali
mu bodo kruha, so mu obljubili,
če jim zapoje, od srca zapoje
popevko, ki so sami si jo zbrali.
Popevka kajpak je bila vojaška
in po vojaško gola in prostaška.
Zamislil se je pevec, sklonil glavo,
in kot bi v hipu našel nit rešilno,
jo spet veselo dvignil, jim pokimal
in že začel (kot bi začel predstavo
najslavnejšo na svetu) s krčem peti,
samo da ne po njihovo — po svoje!
422
Najprej potihem, kot otrok ganljivo,
a že močno, močneje, neustavljivo,
kot v njem nekdo bi splašil ptičjo jato,
kot v njem bi s krikom plaz z gore sprožili,
kot v njem nekdo bi stopil na granato!
Pel, da je s svojo pesmijo prekričal
razkačene vojake in volčjake,
pel, da iz prsi mu je švigal plamen
in v njem ni videl več, kako nekdo je
srdito zgrabil in zalučal kamen,
in da ni čutil več, kako za prvim
je vrgel kamen vanj še drugi, tretji
in potlej peti, petdeseti, stoti,
kot ose zdraženi od ognja pesmi
in kakor ose nični pred plameni,
podobni si med sabo kakor kamni,
ki žrtev so pobijali — in smrtni
kot on, ki v smrtni uri svoj spomin je
obvaroval na veke pred pozabo — — —
Zasulo ga je kamenje. Telo je zgorelo v prah. A veter je raznese! kot dobro vest čez svet njegovo pesem, jo razdrobil v semena in jo seje v vsa srca, ki ga čakajo zorana, v vsa srca, ki še niso trhle veje in njihovim življenjem smisel daje upor. Upor, ki se mu pravi pesem.
BUCHENWALD PRI WEIMARJU 1960
Po sledi moje krvi
hodijo radovedni turisti
in slikajo ugasle peči,
v katerih sežgali so moje brate.
Iz kraja groze in smrti,
iz kraja človeške sramote,
iz rojstnega kraja hudiča,
iz kraja, odkjer so bežale še ptice,
423
so zdaj naredili idilo
in mesto ganljivih spominov
s prospekti, vodiči — in sila
poučno razstavo zločinov.
Nam zanjo nekoč prestrelili so srca,
posekali ude in glave,
cepili nas s kugo kot miši
in kožo nam s hrbtov odrli,
da danes lahko po teh glavah nagačenih,
po knjigah, s človeškimi kožami vezanih,
po žakljih iz las podušenih deklet
preceni zemljan, kaj velja.
Še vedno kri moja je živa in živa še sleherna kaplja, ki tu je ostala ... kot živa je mina, pozabljena v travi, da sproži se v hipu, ko stopi na njo nepovabljena noga in krikne v ognjenem jeziku v ušesa neba:
Ce kazni ni, niti zločina, potem naj premine, kar nosi človeško ime. Naj premine ta rod, ki želi osvojiti poslednjo strmino vesolja in živ se povzpeli v nebesa, če ni poravnal pred slovesom na zemlji dolgov za to pot.
424