172022 Matija Ogrin Škofja Loka v postu1722: rokopisna pridigakapucina FerdinandaLjubljanskega Verena Koršic Zorn Dve pasijonski drami,dva pogleda naKristusovo trpljenje Edvard Kovac Škofjeloški pasijon kot cudovita kapucinska pridiga Anja Jerin Škofjeloški pasijon in nosilci dedišcine Andraž Arko Prvi pasijonski filmi (1897–1914) Alojzij Pavel Florjancic Pogovor z dr. Jašo Drnovškom Magdalena Hrastnik in Srecko Macek Laški pasijon skozi cas (1645-2015) Bernarda Stenovec »Ah clovek, prov tojga Odrešenika pomisli« Bartoljeve podobe Škofjeloškega pasijona Doneski 43 Memorabilia Locopolitana 36 KULTURNO-ZGODOVINSKO DRUŠTVO LONKA STARA LOKA Loški razgledi Doneski 43 Lonka Memorabilia Locopolitana 36 PASIJONSKI DONESKI 2022/17 Uredniški odbor: Alojzij Pavel Florjancic, Helena Janežic (glavna urednica), Blaž Karlin, mag. Hiacinta Klemencic, dr. Matija Ogrin, mag. Andreja Ravnihar Megušar, br. Jože Smukavec Fotografije: avtorji navedeni pri fotografijah Jezikovni pregled: mag. Alenka Klemenc Prevodi: Martin Cregeen Oblikovanje in priprava za tisk: Jože Šenk, Salve d.o.o. Ljubljana Oblikovanje naslovnice: Studio Miklavc, zanj Barbara Šušteršic Slika na naslovnici: Jože Bartolj Naklada: 300 izvodov Izdala: Muzejsko društvo Škofja Loka (www.mdloka.si) zanj predsednica, Helena Janežic; Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka (www.staraloka.si) zanj predsednik, Mihael Habicht Založila: Obcina Škofja Loka, zanjo župan, Tine Radinja Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. ISSN 2232-2965 OBCINA ŠKOFJA LOKA Muzejsko društvo Škofja Loka & Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka Škofja Loka, Stara Loka 2022 KAZALO UVODNIK PASIJONSKI DONESKI dr. Matija Ogrin ŠKOFJA LOKA V POSTU 1722: DUHOVNO POPOTOVANJE KAPUCINA FERDINANDA LJUBLJANSKEGA V ROKOPISNI PRIDIGI...................................... 11 dr. Verena Koršic-Zorn ŠKOFJA LOKA IN KATINARA ......................................................................................... 27 dr. Edvard Kovac ŠKOFJELOŠKI PASIJON KOT CUDOVITA KAPUCINSKA PRIDIGA ................. 41 mag. Anja Jerin POMEN NOSILCEV ZA OHRANJANJE DEDIŠCINE ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA ........................................................................................... 45 p. dr. Andraž Arko PRVI PASIJONSKI FILMI (1897–1914) ............................................................................ 53 Alojzij Pavel Florjancic in dr. Jaša Drnovšek … DOPOLNITI VECNOST Z DELEŽEM TRENUTNOSTI ....................................... 79 Magdalena Hrastnik in Srecko Macek LAŠKI PASIJON SKOZI CAS (1645–2015)...................................................................... 83 PASIJONSKI RAZGLEDI Agata Pavlovec LETO 2021 POSVECENO TREM STOLETJEM ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA ....103 dr. Urška Florjancic PASIJONSKI VECER 2021 V STARI LOKI..................................................................... 111 Helena Janežic SLOVESEN SPREJEM STATUE ZDRUŽENJA EUROPASSION.............................. 117 Matej Nastran KRIŽEV POT PO ŠKOFJI LOKI........................................................................................ 121 mag. Aleksander Iglicar OBELEŽJE TREH STOLETIJ UPRIZARJANJ ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA ..... 123 br. dr. Metod Benedik OBELEŽJE PASIJONA V LOKI 24. MAJA 2021............................................................ 125 mag. Andreja Ravnihar Megušar MEDNARODNA KONFERENCA CLANOV PREDSEDSTVA ZDRUŽENJA EUROPASSION V SLOVENIJI LETA 2021 ......................................... 129 Helena Janežic PASIJONSKI PUBLIKACIJI ............................................................................................... 133 mag. Aleksander Iglicar PET LET OD VPISA ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA NA UNESCOV SEZNAM.....135 mag. Aleksander Iglicar KATALONSKA ESPARREGUERA JE GOSTILA 38.SRECANJE EUROPASSIONA..................................................................................... 139 dr. Nena Židov 300 LET ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA ......................................................................... 141 mag. Aleksander Iglicar ŠKOFJELOŠKI PASIJON 2022 DOKONCNO ODPOVEDAN.................................. 143 PASIJONSKE PODOBE mag. Bernarda Stenovec »AH CLOVEK, PROV TOJGA ODREŠENIKA POMISLI«........................................ 147 Jože Bartolj PODOBE ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA....................................................................... 151 Jože Bartolj, prizor iz Škofjeloškega pasijona. CAS PASIJONA V pricakovanju velike noci smo, našega najvecjega praznika z izjemnim spo-rocilom o življenju, ki premaga smrt. Je tudi opozorilo vsem nam, da je življenje vrednota, ceprav ni vselej lahko, saj so naše poti tlakovane tudi z mnogimi ovira-mi in preizkušnjami. Velika noc je praznik svetlobe, radosti in upanja, ki ga spre­mlja vzklikanje vesele aleluje. A preden nastopi dan, je tema vedno najgostejša. O tem govori postni cas, cas pasijona. Tokratni je v podivjanosti in brezobzirno­sti pravkar zacete vojne v naši bližini še temnejši. Beseda pasijon izhaja iz latinske besede passio – trpljenje. Nihce si ga ne želi, a vendar se prav iz njega rojevajo najglobje stvaritve in najvecje plemenitosti. Trpljenje osmišlja naše bivanje, precišcuje in katarzicno sporocilo prinaša tudi Kristusov pasijon, ki ga podoživljamo v postnem casu. V tokratnih Pasijonskih doneskih prehodimo Jezusovo pot velikega tedna ob slikarskih upodobitvah Jožeta Bartolja, pasijon primorskih Slovencev v casu fa-šizma pa nam naslikajo podobe Toneta Kralja. Pridiga Ferdinanda Ljubljanske­ga, ki je shranjena v Kapucinskem samostanu v Škofji Loki, nas uvede v cas pred 300 leti, spoznamo pa tudi številne filme s pasijonsko tematiko, ki so nastali do 1. svetovne vojne, ter se seznanimo z dolgo zgodovino uprizarjanj pasijona v Laškem. Leto, ko naj bi s slovesno uprizoritvijo pocastili tri stoletja Škofjeloškega pa-sijona, je zaradi epidemije minilo brez škofjeloške spokorniške procesije. Ne bo je niti v letošnjem letu. Kljub epidemicnim razmeram so v letu 2021 v Škofji Loki in drugod potekali številni, z velikim tednom povezani dogodki, ki so pripomo­gli k vzdrževanju pasijonske kondicije in bodo ostali zabeleženi v Pasijonskih doneskih. Veselo veliko noc! Helena Janežic, urednica PASIJONSKI DONESKI Prva stran prve postne pridige patra Ferdinanda Ljubljanskega v Škofji Loki, na pepelnico 1722. Arhiv Kapucinskega samostana Škofja Loka. Foto Marko Zaplatil, ZRC SAZU. dr. Matija Ogrin ŠKOFJA LOKA V POSTU 1722: DUHOVNO POPOTOVANJE KAPUCINA FERDINANDA LJUBLJANSKEGA V ROKOPISNI PRIDIGI Med prvovrstnimi spomeniki barocne literarne kulture, ki so nastali na Ško­fjeloškem, je tudi ciklus 15 pridig, ki jih je imel pater Ferdinand Ljubljanski (cca. 1682–1744) v loški kapucinski cerkvi v postu leta 1722. Prvo pridigo je imel na pepelnico, 25. februarja, zadnjo pa na veliki petek, 3. aprila 1722, ki jo je podal kot duhovni uvod v škofjeloško pasijonsko procesijo.1 Glavnina pridig patra Fer­dinanda je verjetno izgubljena. K sreci poznamo 58 pridig, vezanih v rokopisni kodeks, ki ga hrani arhiv Kapucinskega samostana v Loki.2 Pridiga na pepelnico leta 1722, ki jo tu objavljamo, je torej prva v ciklusu po­stnih pridig, ki jih je pater imel pred 300 leti v Škofji Loki. Pozneje, ko je deloval v Ljubljani, jih je tam ponovil leta 1726. Toda napisal in prvic podal jih je prav v Škofji Loki, kakor izpricuje datacija na prvi strani pridige in še omemba »Loco­polim« ob literarnem variiranju motiva Jonove pridige v Ninivah. In ko omeni, da je danes »ta pervekrat peršev le-ta svete post v ta Božja veža pridegvat«, misli z »božjo vežo« brez dvoma na loško kapucinsko cerkev sv. Ane. V kriticnem prepisu, ki poskuša kot sodobni bralni pripomocek kolikor moc zvesto slediti izvirnemu zapisu p. Ferdinanda, tu objavljamo skoraj celotno bese­dilo, okrajšano le z nekaj izpusti, ki jih oznacuje tropicje […]. Posebno privlacnost dajeta besedilu njegova historicna in narecna govorna podoba. Besedilo je zelo gorenjsko zaznamovano, mnogi samoglasniki delno upadejo v polglasnik /./ (ka­kor v besedi pes), in ga je treba tako tudi brati. Navedimo primer stavka, ki govori, kako so »vohrniki« (skopuhi, oderuhi) ravnali, ko so slišali Jonovo pridigo: Prepis: Sa slišale te voherneke inu zdajce sa vse kervicne davžne pisma restrgale.Beri: S. slišal. t. voh.rnek. inu zdajc. s. vs. k.rvicn. d.vžn. pisma r.strgal.. 1 Pridiga patra Ferdinanda na veliki petek 1722 je bila objavljena v Pasijonskih doneskih, 2014, str. 94 ss. Vec podatkov o patru Ferdinandu Ljubljanskem, vec o prepisovalnih nacelih itn. glej prav tam. 2 Za osnovne podatke o rokopisu prim.: Register rokopisov slovenskega slovstva (RRSS), Ms 20, na spletu. Svoje loške poslušalce je pater Ferdinand nagovoril s podobo romanja: clo­vek je naravnan k svojemu poslednjemu cilju, za katerega ga je nebeški Oce ustvaril. Vendar clovek na popotovanju k temu cilju pogosto zgreši pot, nagiba se k zlu in pogubi. Pater si zato prizadeva poslušalca osvestiti, da bi v novi luci »zagledal« svoj položaj, sprevidel, da je zašel – kajti vsi, kolikor smo ljudje in smo grešni, smo tudi zašli. Ta namen, povzdigniti poslušalcevo (in bralcevo) zavest v višje stanje, k tistemu bivanjskemu horizontu, v katerem lahko pre­meri najširše dimenzije svojega bitja, more barocni pridigar doseci zlasti tako, da svoje pristno, živo, gorece obcutenje duhovne vsebine oblikuje v slikovite in bogate literarne strukture: v premišljen kompozicijski tematski lok, v razne prispodobe in zglede, predvsem pa v umetniško oblikovane stavke, polne lite-rarnih figur, kakor so podvojitev (t.i. dvojna formula: v te žaloste inu bridkuste), potrojitev (taiste boge vandravc, rumar ale popotne clovk), stopnjevanje z dvoj-no formulo (v enemo velkemo, dovgemo inu naludnemo boršto ale strašnemo gojzdo) in klimaks (Ta temna nuc te smerte sake dan inu ura se bliža, le-ta dovja zverina inu te peklenske rezbojneke, te hudice, na nas cakaja). Kot po­samicnih literarnih sredstev jih bralec niti ne bo opazil – dotaknil pa se ga bo Ferdinandov celostni bivanjski tonus, ki se prek njih izraža in izžareva v našo zavest. Posebej bogato izraža pater Ferdinand svoj apel k spremembi smeri romanja – spreobrnitvi in pokori – v osrednjem delu, kjer uporabi primero ali zgled pre­bivalcev mesta Ninive, ki so se spokorili na Jonovo pridigo. Kratke vrstice sveto­pisemskega besedila oživi z barvito pripovedno fresko stanov in raznih skupin ljudi, kako so ravnali, kaj so storili kot dejanje svoje spreobrnitve. Ta odlicna literarna pripoved se v retoricnem zanosu patra Ferdinanda sproži kot niz para­lelizmov, ki se vsi zacenjajo z besedami so slišali (namrec pridigo), sledi pa opis njihovega dejanja, denimo, »So slišali ti bogati inu zdajco so odperli neh šace [zaklade], so zaceli vse bugejme tem ubogem ven talat«, vsi cleni paralelizma pa se stopnjujejo k misli, da dejanje notranje spreobrnitve ne more biti loceno od dejanja pokore ali dobrega dela. Morda se bo komu zdela dikcija patra Ferdinanda preostra ali prestroga. Toda njegovo odlicno barocno pridigo moramo brati z jasno zavestjo o temeljni resnici, da med našo obrnitvijo k Bogu in zapadanjem v zmoto in zlo ne more biti udobne zlate sredine. Ne moremo služiti Bogu in mamonu. Pater Ferdinand nas z vso svežino, ki jo stopnjuje historicna oddaljenost besedila, opozarja, da ta možnost ne obstaja. Današnji duhovniki in patri bodo lahko z vedrim nasme­hom prebrali, da so verniki že pred 300 leti duhovnikom ocitali, »de sa pregrobi, skrupelante, de ote [hote] vse špase ledem okratet inu tem mladem to vesele prepovedat, tem starem ta frajost [svobodo] odvzete …« Da, pridiga patra Ferdinanda je kdaj tudi ostra. Toda takšna je zato, ker je bila tudi zavest o omejenosti clovekovega casnega življenja tedaj neprimerno bolj izostrena. Zavest, da se cas našega potovanja nenehno izteka, je bila moc­nejša, z njo pa resnicnost clovekovih poslednjih stvari. Vsa patrova pastoralna skrb in ves njegov literarni žar sta zato usmerjena k vrednosti casa, ugodnega in srecnega casa 40 dni posta, namenjenega spremembi smeri popotovanja. V tem je svežina literarne govorice patra Ferdinanda Ljubljanskega tudi ob 300-letnici njegovih postnih pridig v Loki. In pomenljivo je, da prav v zadnjih vrsticah te pridige nastopi verjetno ena prvih pojavitev bistroumnega oksimorona o casu v slovenskem jeziku: »toku pride pokler ta cas, ker [ko] ni vec casa«. P.FERDINAND LJUBLJANSKI: CONCIO QUADRAGESIMALIS PRIMA. PRVA POSTNA PRIDIGA, 1722 Kriticni prepis pripravila Barbara Balantic Srecen inu nasrecen, zagvišno, je biv taiste boge vandravc, rumar ale popo­tne clovk z imenam Feliks, ketire je rajžav s te dovje polske dežele v to sveto Jerusalembsko mesto te svete kraje inu mesta obiskate. En dan ves zmartran inu truden, ker cev dan je hodev brez vse jedi inu pitja po hribeh inu dolinah, po planavah inu gorah, po grabneh inu potokah s tem upejnam, de saj na vecer bode soje trudne glide inu ude v eneh dobreh jirpergah [prenocišcu] pocev inu se najedev. Ale k vse nasrece je biv ta prava pot faliv, v enemo velkemo, dovgemo inu naludnemo boršto ale strašnemo gojzdo je peršev med pecuje, lukne, skaluje inu gošava. Ta nuc se je že bližala, ves truden, švoh inu zmartran, lacen inu žen ni vedev, kam se oce obernite, kam se oce djate, de be sej vselej ble na zašev, noben­ga upejna ni imev ene pomuce. Ves žalosten, ves revn je zacev sercno zdihvate. Mislev je gore inu dole. V te žaloste inu bridkuste sedev je dole na zembla, soja glava je na ta palca naslunev povhen cagovitneh misl. Je zacev milo jokate inu rece: O jest nasrecen Feliks, kam sem peršev moja smert sturite! Ah jest revne inu bore clovg, kaj bodem jest le-ta dovga inu navarna cela nuc zacev, ves tru-den, švoh inu lacen? Ke bodem mogev jest le-to v temo navarnemo gojzdo muj potreben pocitek vzete? Ce le-to ostanem, nisem ziher pred le-ta naludna inu dovja zvirina, de me na tavžant kosav na rezterga. Ah jest nasrecen clovk brez vse posvetne pomuce. Vzignev je soje oci inu serce prute nebesam inu je djav: O ti vecne milostne Buh, o vi visoke nebesa, od vas jest pomuc išem sedej v le-te moje velike potre-be. Inu pole, zasliše zdajco en glas ale štima z ene gošave inu skaluja, ketira je k nemo djala: O Feliks, ti se delec faliv ta prava pot prute temo mesto Jerusalemu. Kam gredeš po te pote tega pogublejna? Jenej, jenej inu na hode napre, se faliv ta prava pot. Le-ta gojzd je povhen grozavitne dovje zvirine, povhen hudobneh tatov inu rezbojnekov. Tece, tece na desna stran, de na ta prava pot inu k ludem prideš. Ah, kedu bode mogev zgruntat to veliko vesele inu trošt tega režalenga Feliksa? Zdajce je skocev, gore vergev se je na ta desna stran, tavžant hvale inu cesti je on dav po pote Bogu inu te štime. AA,3 kedu je le-ta srecne inu nasrecne Feliks? Kedu le-ta boge popotne clovk, rumar ale vandravc? Ah zagvišno, zagvišno, de nobeden druge koker mi vse boge grešneke inu grešnece, ketire rajžamo prute temo vecnemo nebeškemo mesto Jerusalem vecniga vesela. Toku spricuje velike papež, svete Gregor, ker toku govori: ‚In presenti enim vita quasi in via sumus qua ad patriam pergi-mus.‘ ‚Na temo sveto vse ledje smo ravno koker ene boge rumarje, ketire ra­jžamo prute temo vecnemo mesto‘ Jerusalem vecniga nebeškega veselja. Inu ta kreleve prerok David [v] sojmo 38 psalmo: ‚Quoniam advena ego sum apud te et peregrinus sicut omnes patres mei.‘ O muj vecne Buh, ‚jest sem pred tabo na temo sveto en vandravc, en rumar, koker vse moje stareše.‘ Ah, ah nasreca pre­velika, na te pote tega vecnega vesela veliko od nas je ta prava pot falilo. ‚Omnes nos‘, prave ta prerok Isaias 53, ‚omnes nos quasi oves erravimus.‘ ‚Smo falile inu zašle na te pote koker ene zirane [zablodele] ovce‘, zlaste pa le-ti grešneke inu grešnece ‚Erraverunt in deserto.‘ ‚Sa falile ta prava pot v teh pušavah.‘ Le-ta pre­grešne pestne [pustni] cas sa delec inu mocnu falile v to gerdo skaluje, v te jame inu ostudne gošave tulkajn naglavneh grehov. Ta temna nuc te smerte sake dan inu ura se bliža, le-ta dovja zverina inu te peklenske rezbojneke, te hudice, na nas cakaja, koker napre govori Sv. Gregor: ‚Maligni autem spiritus [...] quasi Latrunculi quidam obsident.‘ ‚Le-ti peklenske hudice ravno koker ene tatje inu rezbojneke na nas cakaja‘. O nasrecne grešnek, nasrecna grešenca, kam se bodeš obernev, kam se bodeš djav na te zirane pote [na blodni poti] tojga pregrešnega živlejna, po ketire pote ti morebite že eno celo leto, ja morebite 2, 3, 4, 5, ja 10 let hodeš toku ziran [zablodel] inu zirana, de moreš rece: ‚Lassati sumus in via iniquitatis.‘ ‚Vse trudne sma na te pote te pregrehe.‘ Ale, oh, cast inu hvala bode tebe dana, o vecne milostve Buh vsegamogocne, ketire se povhen miloste inu dobrute, zakaj jest slišem dons ‚ena vpijeca štima inu glas v te pušave‘ tega sve­ta. ‚Vox clamantis in Deserto.‘ Ena štima ‚enga svetega pušavneka,‘ namrec tega velicega svetega Šentjanža Kersnika, ketire toku na ves glas vpije vsem glahku grešnekam inu grešnecam na te zirane [blodne] pote tega greha: ‚Poenitentiam agite, appropinquavit enim regnum Caelorum.‘ Ste falile, ste falile ta prava pot prute temo nebeškemo Jerusalemo vecniga zvelicejna. Oberni se od te pote tega greha, na hode napre po te navarne pote, temec verže se na desna plat te pokure. AA ali NN – kratica za znacilen retoricni ogovor, apostrofo poslušalcev v pomenu: andohtlivi moji, t.j. dragi verniki! ‚Poenitentiam agite.‘ ‚Delej ta pokura,‘ pred preden se stisne ta temna nuc tojga živlejna, to je pred, preden pride ta nuc toje smerte. Ale na odlašej, zakaj sedej je ta prave cas, prave svete Paulus: ‚Ecce nunc tempus acceptabile, ecce nunc dies salutis.‘ ‚Sedej, sedej je le-ta perjetne cas tega svetega posta, sedej je ta lepe cas te pokure, sedej sa te dnove tojga zvelicejna.‘ Veka tude na ves glas ta prerok Joel 2: ‚Jeiunemus et ploremus ante dominum quia multum misericors est dimittere peccata nostra.‘ ‚Postima se, zdihvajma inu jokajma pred Gespudam, zakaj veliko milostev je, nam naše grehe odpustite.‘ ‚Emendemus in melius quć ignoranter peccavimus ne subito prćocupati die mortis qućramus spatium poenitentić et invenire non possumus.‘ ‚Opustimo le-te pregrehe, s ketireme sma mi naumno Bogu pregrešele, de nas na prehiti ta smert, ob ketire be htele ta pokura delat, ale casa na bodema vec imele.‘ Le-ta pušavnek, le-ta štima v te pušave, le-ta pridegar te pokure svete Joannes Bapttista je pridegvav ta pokura k odpušejno teh grehov. Tude jest dons sem ta pervekrat peršev le-ta svete post v ta Božja veža pridegvat, le-ta pokura s tem upejnam, de be mogev enga ale druzega ziranga [zablodelega] grešneka ale grešneca s te navarne pote tega greha na ta prava pot prute temo vecnemo mesto Jerusalem nebeškega vesela perpravet. Druge pote ni za grešne­ka, ale pokura ale pa to vecnu pogublejne, ketiro ocem za dons v kratkem skazat. De ‚iniquitates suć capiunt impium.‘ ‚Negove lestne pregrehe bode ulovile tega grešneka.‘ Parate.4 [Osrednji del pridige: spodbuda k pokori] Suse[b]no zagvišno je Buh vsegamogocne po soje Božje modruste inu dobru­te vse reci inu vse stvore [ustvarjena bitja] na temo sveto k enemo gvišnemo cilo inu konco stvorev inu sturev. Tude je preskerbev inu previdev vse stvore s take-me mitelne [sredstvi] inu potrebe, de calo lohku k sojmo cilo inu konzo pridea, ketirmo sa one stvorjene. Dokler tedej ta clovk je ta naržlahtneše inu imenitneše stvor na sveto inu je k temo cilo inu konco od Boga stvorjen, de be to vecno zve­licejne inu nebeško vesele zadubev, toku Buh vsegamogocne mo je tude dav te mitelne inu potreba, k temo cilo inu konco tega zvelicejna prite. Namrec mo je dav ta nadovžnost, v ketire nadovžnoste je stvorev naše te perve starše, Adama inu Eva, inu ta nadovžnost je bla zadoste ta mitel, to vecno zvelicejne dosece, ke be bli per te nadovžnoste ostale, toku skuz ta sama nadovžnost be biv Adam inu mi vse, ja cev cloveške spol [rod] zvelicejne inu to vecno nebeško vesele zadubev. Ale, ah nasreca prevelika, oh zguba inu škoda nekole zadoste objokana. Adam, le-ta je biv kmalo le-ta lahke mitel inu viža [nacin] zvelicat te duše, toku zase ko- Parate – pripravite se; znacilna okrajšava ob koncu uvoda, ki je v praksi pomenila retoricno napoved osrednjega dela pridige, kot denimo: pripravite se k pozornemu poslušanju tega premi­sleka ipd. ker za ves olen svet ledi, zapadev skuz ta greh te napokoršene. Ta prava rihtig pot prute nebesam je biv faliv inu je biv zašev v ta temne gojzd, v to skaluje, kamne inu gošava tega greha inu je zacev na te pote prute temo vecnemo pogublejno, skuz ketira pot tega greha sma mi vsi glahku peršle v ta narvece navarnost tem peklenskem rezbojnekam na vse vecne case v peste prite. Vender Buh vsegamo­gocne, ketire je povhen miloste inu dobrute, skuz soja naizgrutana milost inu dobruta je spet nas na ta prava pot na desno vižav inu perpravev nam spet s te vecne navarnoste pomagat ‚per mortem et passionem‘ inu nam je dav ta mitel, ta svete Sacrament tega kersta. Inu po temo kersto, ketire en naglavne greh sturi, ta mitel inu viža skuz ta pokura, inu ta pokura je tulkajn potrebna, de sledne, ketire po svetmo kersto en naglavne greh sturi, ni mogoce, ni mogoce, de be mogev brez pokure ta cil sojga vecniga zvelicejna dosece. Toku govori ta ucene Procopius: ‚Si non potes salvari per innocentiam, salvare per poenitentiam.‘ ‚Ce se na moreš zvelicat skuz ta nadovžnost, dokler se še ketire naglavne greh sturev, toku zvelicej se pa skuz ta pokura.‘ Aut poenitentia, aut damnatio. Ven je, po naglavnem greho druge pote ni v nebesa, ‚ale moreš pokura delat ale pa na vse vecne case se ferdamat,‘ ale spokoret ale pa vselej goret v peklo, drucega mitelna ni.5 Toku vse tedej grešenke inu grešence pod zgublejnam vecniga zvelicejna inu pod štrafenga vecniga pogublejna inu teh vecneh marter inu ogna sa davžni ta pokura cez soje grehe delat. Toku govori sama ta vecna resnica Christus Jesus per sv. Luku, 13: ‚Nisi Poenitentiam egeritis omnes similiter peribitis.‘ ‚Aku poku-re cez vaše grehe na bodete sturile, vse bodeste pogublene‘ ravno koker taiste, na ketire je biv padev ta turn, vsi lde [ljudje] – sa besede samega Christusa. Za­tegavola tude jest dons vsem glahku, koker enem ziranem [izgubljenim] popo­tnekam, vandravzam inu rumarjam, vsem grešnekam inu grešnecam, ketire po te pote tega greha hodeja inu sa falile ta prava pot prute temo nebeškemo mesto Jerusalem, vpijem na ves glas: ‚Poenitentiam agite. Poenitentiam agite.‘ ‚Delejte pokura, delejte pokura‘ le-ta svete cas tega posta. ‚Ecce nunc tempus acceptabi­le, ecce nunc dies salutis.‘ ‚Sedej je ta lepe, perjetne cas za ta pokura, sedej sa te dnove tega zvelicejna.‘ [O pokori nacelno] Sedej cma videt, kaj je ta pokura. Ta pokura je, praveja te ucenike inu Concili-um Tridentinum [tridentinski koncil]: ‚Poenitentia vera est detestatio pecati cum voluntate efficaci, se serio emendandi et satisfaciendi Deo offenso.‘ ‚Ena prava po­kura je to zanicvajne inu jeza cez te sterjene grehe, z enem živem naprevzetjam prav popovnama se pobulšat inu temo režalenmo gespod Bogu zadoste sturite.‘ V rokopisu tu sledijo tri gosto precrtane vrstice, neberljive. Z ena cista spovdja, s pravem stonavitnem naprevzetjam nekole vec Gespud­boga s takeme režalet. Ja še ble k mojmo naprevzetju govori svete Ambrož inu Gregor: ‚Poenitentia est mala preterita plangere et plangenda non plus comitere.‘ ‚Ta prava pokura je te sterjene grehe sercnu objokate inu te objokane nekole vec ponavite‘, temec cisto se spovedat, zgrevat inu tavžantkrat rajše umrete, koker kej tacega vec sturite inu tega milostvga inu dobrutlevga Gespodboga režalite. Inu cez le-tu, de je ena prava pokura inu popovnama, je treba te perložnoste tude k temo greho opestite, taiste hiše, taiste kote, taiste kraje, v ketireh se ti popred pregrešev, te bližne perložnoste se vognite, ce se ti pod ena streha v ene hiše s taistem, s ketirem ti pregrešnu se živev ale živela, ven ste hiše se pobrate, ce se en posel; ce se en gespodar ale gespodina inu imaš v toje hiše ena nasramna bližna perložnost, le-tega ale unega, le-ta ale una kršenca [dekla, pesterna], ce se oceš prav spokorite inu pokura cista sturite, se dovžan le-takem personam s toje hiše slavu date. Ce imaš eno kervicnu blagu, eno tatinsko blagu nazaj povernite. Ce imaš ena žleht mira, ena žleht vaga na golfija, povernet, kar se z golfija dubev inu ta vaga inu mira opestite. Ce imaš ena navola, ena jeza, ena zupernost ale savraštvo zuper tojga zuperneka ale sovražneka, taistemo se serca opestite inu nega lubite ravno, ke be tebe nekole na biv nec sturev. Ce se enemo ale drugemo, enu ale drugu cez poštejne, cez cast, cez dobru ime govorev, toja beseda nazaj vzete inu rece, de se kervů govrev, de je morebite ble pošten, ble poštena koker se ti. Toje žleht navade, pregrešne inu hudobne, opestite, bode se ta navada te kletvine, preklinajna, šentvajna inu plentvajna ale ta navada tega pijancevajna ale te naciste nasramne navade, le-te opestite inu nekole vec ponovite. Ce le-tu na sturiš, toja pokora nec navela, toja grevnga je malo nuca, toje savze sa ene favš babje sov[z]e, ketire se serca na gredo. Toje naprevzetje je poredno, ja, toja pokura pred Bugam ni [...] gore vzeta. Ce tedej ti na sturiš ta pokura ze vseme potrebneme štuke, ‚omnes similiter peribitis,‘ vse ste pogublene, vse od Boga zaveržene, vse bodeste na vecne case ferdamane, ketire se v enemo naglavnemo greho znajdete ale ste se znešle inu niste take popovnama pokure sturle. [O pokori s primero Jonove pridige v Ninivah] Le-tu vam skazat, vas pelem v to pismo, v te bukve tega preroka Jona C 3. Temo preroko Jono se je biv en dan Buh vsegamogocne perkazav inu mo je re-kev: Jonas, ti videš inu slišeš, koku hudobnu inu pregrešnu žive le-ti hudobne ledje s tega mesta Ninive, ti videš inu slišeš, koku mene mocnu žalea, moje za­povde zanicuejeja inu prelomujeja, de calo te velike pregrehe inu hudobije teh pregrešneh Niniviterjav sa peršle pred moje oblicje. Zatorej sem mislev te terdo­vratne grešneke inu grešnece s tem velikem mestam Ninive do grunta koncate, ferdirbat inu okule vrece, de se na bode poznalo, ke je to mesto enkrat stalo. Vender z moje velke dobrute sem sklenev nem še enkrat ta moja milost ponudet, ce se boda htele pobulšat inu k te prave pokure sece, jem ocem še jenat inu jeh še v moja gnada gore vzete. Pejde tedej. ‚Surge et vade in Ninivem civitatem gran-dem et predica in ea quia ascendit malitia ejus coram me, ad huc 40 dies et Ni-nive subvertetur.‘ Vstane gore hitro, muj Jonas, inu pejde v Ninive, v to veliko mesto, pridegvej, svari inu kregej le-te hudobne grešneke inu grešnece, oznanej jem inu povej jem, de neh velike grehe sa prederle te oblake, te nebesa inu sa peršle notre pred moje Božje oblicje, ker tulkajn gerdu smerde, de se neh smrad vec na more preneste. Ale še 40 dni imaja odloga, še 40 dni imaja cas pokura delat. Ce se v temo caso na boda spokurele, ‚Ninive subvertetur.‘ ‚Cez 40 dni Ni-nive bode vse okule verženo inu do fundamento koncano.‘ Jonas, potem ker je biv s te velike morske ribe na suho veržen, zdajco je vstav inu je šev v to mesto Ninive. Pride v to mesto oblecen v enemo ojstremo oblacilo, je šev po ene gase gore, po te druge dole, po enemo placo gore, po temo drugemo dole, z ena žalo­stna štima, z enem objokanem oblicjam je na ves glas tem purgarjam, tem gespo­skem inu kmeteškem, starem inu mladem, bogem inu bogatem vpev inu vekav: ‚Adhuc 40 dies et Ninive subvertetur.‘ ‚Ad huc 40 dies et Ninive subvertetur.‘ ‚Še 40 dni, še 40 dni inu cez 40 bode to veliko mesto Ninive do konca okule verženo inu do grunta koncano, ze vseme ledi inu živina. O hudobne pregrešne Ninivitarje, koku dovgo še bodete vi vašega dobrutlevga gespoda Boga z vašeme velikeme grehe žalile, koku dovgo še bodete toku ostudne grehe dopernašale inu toku pregrešnu živele? Morete vedet, de vaše hudobije sa pred to oblicje Božje peršle, ker tulkajn gerdu inu ostudno smerde, de že na more vec vam dalej skuz perste gledat. Ale še 40 dni. ‚Adhuc 40 dies et Ninive subvertetur.‘ ‚Še 40 dni‘ imate odlo­ga, še 40 dni imate frista [odloga] pokura delat, cez 40 dni, ce pokure na sterte, ‚omnes simul peribitis.‘ ‚Vse bodeste skupej pogublene.‘ ‚Et Ninive subertetur.‘ ‚Inu Ninive bode okule verženo.‘ Vi ste ta prava pot falile, vi ste na te pote vecniga pogublejna. Keder je le-tu ta krail slišav, prave sveto pismo: ‚Pervenit verbum ad regem Ninive et surexit de solio suo et abiecit vestimentum suum a se et indutus est sacco et sedit in cinere. Et clamavit et dixit homines et jumenta, boves et pec­cora non gustent quidquam nec pascantur, aquam non bibant. Et operiantur sa­ccis homines et jumenta et clament ad Dominum in fortitudine et convertatur vir a via sua mala et ab iniquitate.‘ ‚Keder je le-ta ninivitorske krail le-tu žugejne slišav, je vstav gore s sojga trona, je zavergev suj kreleve gvant, oblekev se je v en ojster pušavne gvant, je vpev inu vekav na ves glas: Ledje inu živina, postite se, oblecite se v vojstre gvante, vpite v nebu inu prosite za odpušejne s cele vaše moci, preoberne se sledne inu zapuste le-ta žleht pot te pregrehe, po ketire je dusehmalo hodev, obernite se k Bugu z ena prava pokura, de vse glahku konc na vzamema.‘ Z le-teme sameme mejhenme besedame je ta prerok Jonas, le-ta pri­degar te pokure, tulkajn zamogev, en tak freht [sad] sturev, de vse Ninivitorje sa se bli preobernile, pokura delale, k Bugu obernile, ta falena žleht pot popustele inu te grehe, inu sa ena taku ojstra pokura delale, de se je vec za cudite, koker pa za nime le-taka pokura sturite. Zakaj celo to prevzetno veliko mesto skuz ta šti-ma ale glas tega hebreaskega pridegarja, tega Jona, se je blu tulkajn prestrašelo inu zavzelo, de sa se vse od straha tresle inu trepetale. Slišav je ta štima tega pri­degarja ta krail inu zdajco se je ponižav, je slekev soja purpura [svoj škrlat], za­vergev ta kreleva krona, oblekev se je v en ojstre gvant, s pepelam k enemo cahno [znamenju] te pokure je soja glav[a] potresev, sedev na pepev, na zembla, s taisto roko, ker popred je ta kreleve scepter deržav v peste, glih s to roko inu pestjo se je na soje perse inu serce tepev. Je slišala le-ta velika gespoda tega pridegarja, sa zavergle neh ofertne gvante za krailam, ena ojstra pokura sa delale. Sa slišale tebogate inu zdajco sa odperle neh šace [zaklade], sa zacele vse bugejme tem ubo-gem ven talat. Sa slišale te voherneke inu zdajce sa vse kervicne davžne pisma restrgale. Sa slišale te dovžnike, ketire popred nisa htele te dovge placvate, ke be bli lohku mogle inu zdajce sa placale soje pravicne dovge. Sa slišale taiste, ketire sa 9 inu 10 per cento za interese [obresti] jemale, sa pustele dole vse interese brez vinarja, po gasah inu placah je ležalo zlatu inu srebru inu nobeden se ga ni otev dotaknite. Sa slišale te kervicne, sa dale nazaj vse to kervicnu blagu. Sa slišaletega pridegarja te rihtarje, sa odperle vse jece inu kehe. Sa slišale le-ti jetnike, nisa htele ven s teh keh inu ujetja ven jet, temec sa se sami dovžni te smerte spo­znale. Ja ni blu enga, de be ocitnu na biv soje velike pregrehe spoznav. Sa slišaleta pridega te ofertne žene, sa zavergle te prevzetne zlate inu zlatega štuka židane gvante, sa se oblekle v ene ojstre žakle, soje glave s pepelam potresle, sa se le-te lepe dovge lase z glave ven pulile, te zlate koravde inu kamene z gerla inu z ušes dole tergale inu prec metale. Sa slišale te nasramne, naciste, skrivne inu ocitne loterce [prešuštnice], prežence inu nasramnece, naciste vasvavke inu taiste naci­ste punce, ketire sa v teh hišah s tem inu unem, toku ledeg koker oženenme ale vdovce, v nasramne naciste domace perložnoste pod ena streha naspodobnu ži­vele. Sa slišale nasramne mladence, naciste lotre [prešuštniki], preženke inu na­sramneke, skrivne inu ocitne, sa zapustele zdajco to nasramno znajne, nacista lubezen, naspodobne naciste navade, pregrešne perložnoste, pregrešno djajne inu zaderžajne, skrivne inu vedeoce štikelce, naspodobnu vasvajne. Sa tulile inu vpile na Buga za odpušejne sojih grehov, ojstre gvante sa se oblekle, pokura de­lale inu nekole vec nisa le mislele te perve grehe ponovite, sa se postile. Celo mesto je blu v pokure, celo mesto v ene velke grevnge, de sa toku dobrutlevga gespoda Boga režalile. Vse objokane inu zgrevane eden druzega je opominav, de imaja v nebu vpite za odpušejine teh grehav inu Boga proset inu molet za gnada inu milost. De be jem šonav inu gnadav, veliko dni sa se vse postile s tako ojstru­stjo, de calo tem otrokam per perseh nisa sesat te matere smele date. Postila se je tulkajn calo ta naumna ževina, de je nisa nekar le ene nite trave ale sena dale, temec calo ne le ene same kaple vode. To be biv eden mogev slišat, koku sa veka­le te ledi, šrajale inu jokale te nadavžne otroce, tulila, orjovela ta lakotna ževina, de je biv en šraj ravno koker na ta strašne sodne dan. Vse je zdihvalo, vse je joka-lo, tulkajn sa te sovze tocile, de calo te terde skale, ke be ble le-ta žalost zastopile, be se ble mogle z nime jokat inu te sovze tocet. Taka pokura sa delale, taka žalost sa imele zavolej le-teh sameh šesteh besedi tega pridegarja, tega preroka Jona, ketire jem je prerokvav: ‚Adhuc 40 dies et Ninive subvertetur.‘ ‚Še 40 dni imate odloga inu Ninive, to veliko mesto, bode do konca okule verženo inu koncano.‘ Ale zavolej kaj z eneh grehov je Buh vsegamogocne otev le-to veliko mesto Nini­ve toku nausmilene okule vrece inu koncate ze vseme ludmi, bogeme inu bogate, stareme inu mlademe, gesposkeme inu kmeteškeme? Ta svete Tomas a Vila Nova, svete škof z Valence, ocitnu prave, de zavolej treh naglavneh grehav nar­vec; besede sa le-te: ‚Hanc minaciam Ninivitis factam existimo fuisse propter virulentam nimiam cornis lasciviam, superbiam et avarissimam iniustitiam.‘ ‚Namrec zavolej teh veliceh ostudneh inu smerdliveh grehov te nacistoste, ketira na vse viže sa v temo mesto tribale, zavolej te velike oferte inu prevzetnoste inu zavolej teh veliceh kervic inu vohernij,‘ ketire sa se v temo mesto Ninive godile. Zavolej le-teh grehov, ke be na bli te nasrecne Niniviterje ena taka sercna pokura sturile, vse glahku be bli pogublene, vse glahku na vecne case ferdamane. Ale dokler je Buh videv, prave Sveto pismo, ‚vidit Deus opera eorum quia conversi sunt de via sua mala et miseratus est Deus eorum.‘ ‚Buh vsegamogocne je videv neh velika grevnga, neh velika pokura, de sa se bli vse k Bugu obernile, te grehe, pregrešne navade inu pregrešne perložnoste opustile, te pregrešne pote opustile,‘ se je cez neh usmilev inu jeh ni štrafav, koker jem je obetav, sicer vse be bli pogu­blene, vse koncane, ja ferdamane na vse vecne case. A.A., jest sem dons le-sem peršev inu stopev na ta prideženca ne koker en pre­rok Jonas ale en niniviterske pridegar, vam ena taka žleht pošta oznanet: ‚Ad huc 40 dies et Locopolim subvertetur.‘ ‚Še 40 dni inu to pošteno N. [Škofjeloško] mesto bode v grent okule verženo.‘ Temec pec pa žiher recem: ‚Adhuc 40 dies et peccator subvertetur.‘ ‚Še 40 dni, inu ta grešnek bode okule veržen.‘ Le-te 40 dni tega svete­ga posta imaš, le-ta lepe perjetne cas k te pokure, le-te 40 dni za ene dnove te po­kure, ene dnove tega zvelicejna, ene dnove te miloste inu gnade. Morebite keder le-te 40 dni tega svetega posta preteko, ‚Ninive subvertetur‘, morebite na bodeš vec imev gnade inu miloste per Bugu, morebite na bodeš imev vec casa pokura delat cez tvoje pregrehe. Kaj meneš, o grešeng, de sa toje hudobije inu pregrehe veliko mejnše, koker teh pregrešneh Niniviterjav? Ah, Buh otev, Buh otev. Ale ti moreš vedet, de ‚malitia tua ascendit coram Deo.‘ ‚Toje hudobije inu toje pregre­he‘ sa že prederle te oblake, sa prederle te nebesa, ja sa peršle pred sam ta tron Svete trojice, ‚sa peršle pred samo to sveto oblicje Božje‘, kere smerde tulkajn, de se Buh na more le-take vec preneste inu le-takem skuz perste gledat. Ale še te gnada inu milost ponuja, tuj dobrutleve inu miloste povhen Buh vsegamogocne. ‚Adhuc 40 dies,‘ ‚še te da 40 dni‘ frišta, ‚adhuc 40 dies,‘ še ‚imaš 40 dni odloga.‘ To je le-te 40 dni tega svetega posta, ale nekar na cakej tega 40. dneva, zakaj tude te Ninivitorje nisa tega zadnega dneva cakale, temec zdajce še taiste dan, koker sa slišale tega preroka Jona pridegvat, kmalo sa vstale s tem krailam vred, vse na soje perse sa tovkle, se serca grevale, soje grehe objokale, v ene ojstre gvante sa se oblekle, te ofertne inu prevzetne slekle. Še taiste dan sa to kervicno blagu nazaj dajale, pravicne dovge tem davžnikam placvale, te voherneke bugejme tem ubo-gem dajale. Še taiste dan te nasramne sa zapustele te naciste lubezne, nasramne navade, naspodobne perložnoste, pregrešne hiše, pregrešne drušene, sa tovkle na soje pregrešne perse, sa tulile inu vekale, molile inu prosile za odpušejne z enem pravem stonavitnem naprevzetjam nekole vec gespud Boga s takeme reža-let inu Buh se je cez ne usmilev. Oceš, o grešnek, o grešenca, s teme Niniviterje to ojstru inu strašnu sojejne vecniga pogublejna odjet? [Primera o kazni: Noe, barka in povodenj] Vam skažem 's Svetega pisma, Buh vsegamogocne, ketire je povhen dobru­te inu miloste, ketire nece tega pogublejna tega grešneka, temec negovo vecnu zvelicejne, je v teh perveh Mojzesoveh bukvah tude klicav inu vabev te grešneke, ketire ob temo caso tega Noeta sa tude pregrešnu inu hudobnu živele. Se je Buh tude tožev prute temo Noeto, ravno koker prute temo Jono, rekoc: Noe, o Noe, kaj jest tebe morem tožet. ‚Noe, repleta est terra iniquitate.‘ ‚Povna je ta zembla te pregrehe‘ inu hudobije.‘ ‚Omnis caro coruperat viam suam.‘ ‚Vse, kar je mesenga, pregrešnu inu hudobnu živi.‘ ‚Et tactus dolore cordis delebo hominem quem cre­avi.‘ ‚Noe, te ledje tulkajn pregrešnu žive,‘ le pove jem, de ‚me greva, de sem jest tega cloveka na ta svet stvorev, ketire mene tulkajn žalea.‘ Ale škoda bode le neh, zakaj ce se na pobulšaja, ce k pokure na sežeja, ce te grehe na opuste, bodem vse glahku pokoncav inu pogubev. Noe je zacev pridegvat, ledi svarite, s teme štra­fenge pertite inu žugat, ta pravicna Božja jeza oznanvate, ale grešneke sa ostale grešneke v sojeh teh perveh greheh inu hudobijah. Spet je Buh k Noeto govorev, de be te grešneke vse šle: ‚Noe, finis uniuersć carnis venit coram me.‘ ‚Noe, sedej je še ta zadnekrat cas za ta milost, ta konc je to,‘ pridegvej inu oznane jem še ta zadnekrat moja milost inu dobruta.‘ Ale grešneke po te pridege sa ostale gre­šneke. Buh zaukaže Noeto: ‚Fac tibi arcam de lignis levigatis.‘ ‚Noe, sture se zase ena arka ale barka, 300 komulcov dovga, 50 šroka, 30 visoka.‘ ‚Ecce ego adducam aquas diluvii super terram et interficiam omnem carnem.‘ ‚Zakaj jest bodem ta poúden na ta svet poslav inu bodem potupev vse, kar na sveto živi.‘ Noe je zacev ta arka cimprat, tem ledem pridegvat inu oznanvate ta ojstra pravicna štrafenga Božja. Ale te grešneke, prave Svete pismo: ‚Edentes et bibentes,‘ sa bli dobre vole v teh greheh, sa lebale, ‚pijancvale inu žerle‘, naspodobnu inu nacisto živele. Ta arka je bla fertig. V ta arka je zacela jet ta naumna inu dovja zverina s teh gojzdov inu borštov, grešneke sa le ostale grešneke. Buh je zaukazav temo Noeto v ta arka stopet, on inu negova žena, tri sinove inu tri neveste tega Noeta. Inu pole, na na­glo prave Sveto pismo: ‚Rupti sunt omnes fontes abissii, magne et cataractć cćli apertć sunt et facta est pluvia super terram 40 diebus et 40 noctibus.‘ ‚Prederli sa se vse studence te velike globocine inu te nebeška okna sa se odperle inu je lilo inu dežilo 40 dni inu 40 noci na zembla,‘ de sa 15 komulcav te vode visokeše zdrasle, koker te narviši hribje. Inu v temo strašnemo poúdno vse grešneke inu grešnece sa bli v temo potupo potonile, na celemo olnemo sveto6 zunej sameh 8 person, tega pravicnega Noeta inu negova deržina, te druge vse sa bli pogublene. O strašna inu zavzetna štrafenga Božja, de od tulkajn milijon inu milijon tavžant duš od celega sveta, same 8, same 8 ven vzete, te druge vse glahku sa potonile inu konc vzele. O, kedu je kriv tega naizracenga pogublejna? Veste kedu? Poslušejte sv. Hieronima: ‚Impenitentia, impenitentia causa et ruina fuit peccatorem quam nullus fuit, qui poenitentiam agisset de delictis suis.‘ ‚Ta terdavratnost, ta terda­vratnost, ta napokura je bla ta potup inu pouden teh grešnekav, dokler nobeden ni biv, ketire be biv ta pokura delav,‘ k Bogu se s celga serca obernev, ta greh za­pustev. O kristiane, kristiane, kedu je kriv, de tulkajn tavžant inu tavžant kristia­nav se potopi v to poúdno vecniga pogublejna inu ferdamejna, ja v ta vecne ogen, ker ne le 15 komulcav, temec tulkajn tavžant komulcav bode cez te ferdamane ta ogen švigav? Kedu je kriv ene toku velike inu naizrecene nasrece? Ah, zagvišno, zagvišno nobeden druge koker ‚impoenitenia, impoenitentia‘, ‚ta terdavratnost, ta terdavratnost‘, ta napokura teh grešnekov, ketire žive v vseh sort velizeh inu ostudneh hudobij inu grehov. De še lih ta Noe najne veka, to je te pridegarje inu spovdnike, vender jem nec k serce na grede, žive po soje samovole inu terdavra­tnoste, še opravlea te pridegarje inu spovdnike, de sa pregrobi, skrupelante, de ote [hote] vse špase ledem okratet inu tem mladem to vesele prepovedat, tem starem ta frajost [svobodo] odvzete. Žive toku napre, kar jem ta hudic, to mesu inu ta svet notre da, bode se zuper Boga ale bližnega; nekole prav z enem pravem, zgrevanem srcam, z enem stonavitnem živem inu moškem naprevzetjam se na spovedo. Dons se spovedo, jutre se pa spet ta, ke je popred biv. Toku v greheh ferciraja ves le-ta lepe, perjetne inu zlate cas tega zvelicejna, na ena prava pokura nekole na zmisleja. ‚Ducunt‘, prave ta brumne Job 21, ‚ducunt in bonis dies suos Na celemo olnemo sveto – na vsem voljnem svetu, t.j. na vsem svetu, kar ga je na voljo. et in puncto ad inferna descendunt.‘ ‚Žive vse neh dni na sveto v prepovedaneh špaseh,‘ veselo v trošteh, v lubezneh, v nacisteh greheh, vohernijah, v kervicah, vasvajno. ‚Et in puncto,‘ ker narmejn menea, padeja v ta poúden inu se potope v ta vecne ogen, v to vecno ferdamejne, ravno koker ob temo caso tega Noeta. ‚Edentes et bibentes.‘ Pijancvajo, do grla se nalivaja nuc inu dan v oštarijah, pride-gvej jem žena koker oce, toku dovgo pije, de se potopi v ta vecne brezen. Ke be bli leti ob temo caso tega Noeta ta pokura delale, koker sa delale te Ninivitorje, be na bli nekole zgubele duša inu telu, ale dokler sa terdavratne ostale v greheh brez vse pokore. Pokura delaja sedej tam dole v temo peklenskemo ogno inu boda delale ta pokura toku dovgo, de Buh bode Buh. Buh pa bode do vekuma, toku tude do vekuma boda na vse vecne case pokura delale, ale brez vsega dobicka inu nuca. Se slišav grešnek, o grešneca, žive le po toje samovole inu v greheh, ale ‚nisi poenitentiam egeritis, omnes simul peribitis.‘ ‚Ale, ale, ce vi pokure na strte, ce vi vaše grehe na opuste, eno pravo keršansko živlejne na zacnete, ‚omnes simul pe­ribitis,‘ ‚vse bodeste toku pogublene,‘ vse v ta vecne ognene poúden potoplene na vse vecne case inu ferdamane. Keder ti narmejn bodeš menev, se bodeš znešev v temo potupu peklenskega ogna inu ferdamejna – škoda toja. Pater, je res, porece eden ale druge grešenk inu grešenca: je res, jest spoznam inu tude obstojim [priznam, izpricam], jest sem poreden, jest sem poredna, jest sem en velik grešnek, ena velika grešenca, tulkajn tavžant inu tavžant krat sem Boga režalev, Boga režalila, velike grehe dopernesev. Jest hodem po teh žleht poteh tega pregrešnega živlejna, ta prave pot prute temo nebeškemo svetemo mesto Jerusalem sem faliv inu sem zašev prute te gošave inu skalujo vecniga pogublejna. Jest sem se že tulkajnkrat naprevzev. Mene v serce grede, mene od znotrej vselej nekej opomina inu notre daja, de be se jest še enkrat prav cisto z enem pravem zgrevanem sercam mojih grehov spovedov. Mene nekej vselej v serce daja, de be še enkrat jest le-te grehe inu pregrešnu živlejne zapustev, zlaste le-ta inu une greh, v ketiremo že tulkajn casa živim, mene v serce grede, de be jest bejžav od te pregrešne perložnoste. De be jest zapustev le-ta inu una hiša, de be jest zapustev le-ta moja pregrešna navada. Je res, pater, jest obstojim, de z le-tem mojim porednem živlejnam toku na ta viža nekole na bodem v nebe­sa peršev. V le-temo mojmo pregrešnemo stano, koker sedej živim, nekole na bodem Božjiga oblicja videv. Jest nisem nekole v serco potroštan. Vselej me v serce zbode, keder kole na Boga, na moja duša ale na tu vecnu ferdamejne ale zvelicejne zmislem, na ta smert ale na tega ojstro pravicnega rihtarja, na sodne dan. Vender le-tu je še dobru per mene, de jest na želim v takemo pregrešnemo stano obstate. Na želim vselej toku pregrešnu živete, temec se bodem enkrat prav vzignev ena prava cista generalna spovd sturite od celega mojga živlejna, od detetcneh dni notre do taiste ure, vse tisto ocem povedat, nec zamovcat. Inu po­kler [po tem], po te ciste spovde bodem jest vse to pregrešnu zapustev, zlaste pa le-ta moja ferdamana pregrešna navada, od ketire se na morem nekole odvadet. Inu se bodem prav k Bugu obernev, lepu živev inu pokura delav cez moje grehe. ‚Ale kedaj bode le-tu?‘ ‚Quando hćc erunt?‘ Kedaj se bodeš ti toku k Bugu ober­nev? Ke enkrat. Ale kedaj bode le-tu ke enkrat? Ke enkrat ob eneh veliceh sveteh prazenkeh, ke enkrat ob eneh veliceh odpustekeh, ke enkrat, ke pridem na božja pot, na svete Všarje, k svetemo Francisko. Tam se bodem enemo naznanmo ma-šenko ale spovdniko spovedav, ke me na bode poznav, tam se bodem prav cisto spovedav inu ta greh zapustev … To je cras, cras [latinsko: jutri]. Oh nasrecni cras, ti se ena orlova štima, ketira je še neketerga v to vecno pogublejne perpelala, tega farona inu cela egiptovska armada na dno tega kervavga morja vergla. ‚Cras, cras, cras,‘ ‚jutre, jutre, jutre.‘ Le-te prazenke, le-te odpusteke, le-to Božijo pot, kulkukrat se ti že le-tu mislev? Ale meniv je ta nasrecne cras, menile sa te prazenke, menile le-ti odpusteke, meniv je le-ta shod inu ti vender se nise spovedav cisto, nise pokure sturev, osta­neš v tojih teh stareh greheh, ostaneš v tojih pregrešneh navadah, v teh bližneh pregrešneh perložnosteh. Kedaj že enkrat taiste cras, jutre, bode dons ratalo? Pove ti mene, o grešnek, o grešenca, ke be te sam Buh sojime Božjeme rokame eno pismo pisav z nebes inu be ga tebe skuz enga angela Božja poslav, v ketirmo pismo po tulkajn veliceh greheh be te lubeznivo inu perjetno vabev k te pokure, k soje lubezne, k ene prave ciste spovde, k enemo pravmo pobulšejno, ale be ti na tu pismo, ke be tega sam Buh pisav, še biv terdavraten? Ale be ti še djav ‚cras, cras, cras,‘ ‚jutre, jutre, jutre‘? Ale be ti še toku pregrešnu koker popred napre živev? Ale be ti še ostav na te žleht falene pote tega greha? Kaj praveš k temo? Dej antvert, dej odguvor! Ale pater, ale be mogev en tak hujše bite koker sam ta peklenske hudic, de be se zdajco taista minuta k Bugu na obernev, ker sama ta vecna dobruta, ketira sem jest tulkajn režalev, vender toku milostno, toku do-brutlevo me k pokure caka, klice, vabe inu piše? O grešeng, o grešenca, kulku taceh ponižneh inu lubezniveh pisembc te je že sam ta velike naobsežene vecne Buh pisav inu poslav? Kulkajnkrat te je že milostno inu dobrutlevo vabev? Zakaj, kaj je druzega to Sveto pismo koker eno pisembce samega vecnega Boga, koker govori sv. Augustinus, ker prave: ‚De illa civitate quo peregrinamur litterć nobis advenerunt, ipsć sunt scripturć nos hortantes ut bene vivamus.‘ ‚Od tega mesta nebeškega, kamer rajžama koker ene vandravce, rumarje ale popotneke, pisma sa nam peršle, namrec ketire sa to Sveto pismo, ketiro nas lapu uce, koku be mogla lepu živete,‘ greha se bate, s tem Svetem pismam nas vabe sam Buh k soje lubezne, k tugentam inu cednostem, ja vse grešneke k te pokure inu pobulšejno neh pregrešnega živlejna. Le-tu poterde sam ta velike papež svete Gregor, ker prave: ‚Quid est scriptura sacra quam qućdam epistola omni potentis Dei, missa ad creaturam suam.‘ ‚Kaj je to Sveto pismo druzga, koker eno pismece vsegamo­gocnega gespoda Boga, ketiro je on poslav na ta svet sojim stvoram?‘ Ale kaj piše temo grešneko ta dobrutleve inu milostne Buh? Poslušejte. Pisav je inu to pi-smece poslav skuz tega preroka Ezekiela: ‚Convertimini et agite poenitentiam ab omnibus iniquitatibus vestris et omnium iniquitatum vestrarum non recordabor.‘ ‚Delejte pokura grešneke inu grešnece cez vse vaše grehe inu jest necem nekole vec spovnet na vaše hudobije inu pregrehe.‘ Pisav je sam Buh tebe, o grešnek, o grešneca, eno lubeznive pismece inu tega je poslav skuz tega preroka Joëlna C. 2: ‚Convertimini ad dominum Deum vestrum quia benignus et misericors est, et patienset multć misericordić et prćstobilis super malitia.‘ ‚Obernite se s celega vašega serca k vašemo gespod Bogu, dokler je dobrutlev inu milostev, poterpe­žlev inu ene velike miloste, de vam vaše grehe odpesti.‘ Je pisav sam ta velike Buh tebe, o grešnek, o grešenca, en pismece, ketiro te je skuz svetega Pavla poslav, v temo pimo te piše: ‚hora est jam nos de somno surgere. Nunc enim propior est nostra salus, quam cum credidimus.‘ ‚Ura je že to inu cas, de vi vstanete gore s tega spajna teh grehov, sedej je še bližej vaše zvelicejne ale pa ferdamejne koker ste vi menile‘. Le-te pismece, ke jeh je prebrav le-ta popred terdavratne inu pre­grešne Augustinus, od velike sladkuste te dobrute Božje inu od velike grevnge cez soje grehe se mo je to terdo serce omecalo, zacev dva studenca teh sovz sojih oci tocet, križem roke je djav inu sam sebe ojstru ogourev, rekoc: ‚Augustine, quam diu cras et cras quare non hoc hora, quare non modo finis turpitudinis tuć.‘ ‚Augustine, koku davgo bode še terpelo to cras, cras, jutre, jutre se bodem spokurev?‘ A zakaj ne dons, zakaj ne ta ura, zakaj ne sedej ta minuta na sturiš en konc toje ostudnoste inu pregrehe? Natu je padev dole k nogam ene bridke mar-tre k temo križanmo Stvarneko, soje grehe z gorkeme solzame objokav, vse grehe zapustev, k Bogu se obernev, per ketirmo je take gnade inu milost nešev, de Buh ga je kmalo v soja sveta gnada gore vzev, z enga velicega grešneka je ratav en velik svetnik, ja calo te svete Katoliške cirkve en velik ucenik. O srecen, ja, tavžantkrat srecen se biv ti Augustinus, de se ti to Božje vablejne inu te pisme gore vzev. Be ti biv odlašav od dneva do dneva, vselej na cras, cras, cras, jutre, jutre, jutre na le-te odpusteke, na le-te prazenke, na le-ta bužje pot, be se ti na vse vecne case pogubev inu ferdamav. Ale dokler se ti kmalo za pokura segev, te grehe zavergev, k Bugu obernev, en velik svetnik se ti tedej v nebeseh. Srecne sa tude, ja tavžant­krat srecne vse taiste grešneke inu grešnece, ketire toku sa bugale temo Božimo notre dajajno [navdih] inu pismeco Božjimo, skuz ketiro sa dosegle to odpušejne teh grehov inu to vecno zvelicejne. Nasrecne pa, ja na vse vecne case nasrecne sa taiste, ketire vselej odbivaja, vselej odlašaja na cras, cras, na jutre, jutre, na te inu une odpusteke. Le-to Božje pismo toku grobu na stran veržea, le-tu Božje klicejne inu vablejne k te pokure odlašaja. […] Toku se živi v veliceh skrivneh inu ocitneh greheh, k spovde se hode brez nobenga pravga naprevzetja etc. Te svete sacramente se po na nucno [po nemar­nem] prejemleja, se živi koker ena naumna ževina inu zvirina brez vsega strahu Božjiga, toku pride pokler ta cas, ker ni vec casa. Ah, nunc tempus acceptabile, nunc dies salutis. Ocem tedej le-ta svete post, koker en dehovne jager le-ta dovja zverina lovite k te pokure toku dovgo, de ta lubeznive cas imama k te pokure, za cajta, de nam na bodeja k našemo vecnemo pogublejno, temec k temo vecnemo zvelicejno le-ti 40 dnove tega posta na vse vecne case. Amen. dr. Verena Koršic-Zorn ŠKOFJA LOKA IN KATINARA DVE PASIJONSKI DRAMI, DVA POGLEDA NA KRISTUSOVO TRPLJENJE Z VSO BOGATO SIMBOLIKO Povzetek Tone Kralj (Zagorica pri Dobrepolju 1900–Ljubljana 1975), eden najpo­membnejših slovenskih ekspresionistov, slikar, kipar, grafik, ilustrator, oblikova­lec notranje opreme in arhitekturnih nacrtov, prenovitelj cerkvenega slikarstva na Slovenskem, je v casu fašisticnega genocidnega pritiska nad primorskimi Slo­venci, ki so po prvi svetovni vojni postali del Kraljevine Italije, kot eden redkih umetnikov deloval na tem ozemlju. Z namenom, da bi s sliko pomagal zatirane-mu slovenskemu prebivalstvu, je s tihim sodelovanjem s tajnimi protifašistic­nimi organizacijami poslikal skoraj petdeset cerkva in s tem ustvaril edinstveni umetniški opus, s katerim je zacrtal jezikovno mejo na robu slovenske zemlje od Sv. Višarij preko Gorice do Trsta. To orjaško delo, polno simbolike in ciste umetnosti, bi moral Unesco uvrstiti na svoj seznam svetovne kulturne dedišcine. Cerkev na Katinari, nekoc vasici v predmestju Trsta, je Tone Kralj poslikal z mo-gocnim, monumentalnim križevim potom, ki zajema celotne stene prezbiterija in ladje, morda tudi kot odmev na štiri nedolžne mlade domoljube, žrtve fašiz-ma, obsojene na smrt na 1. tržaškem procesu in ustreljene na bazovski gmajni. Poleg edinstvene ikonografske zamisli, umetniško dovršenega in izrazno pretre­sljivega dela, je Kralj s prikrito simboliko izrazil kritiko crnega terorja in podporo tamkajšnjim Slovencem, ki so jim bile nasilno zatrte vse kulturne, gospodarske, izobraževalne in socialne ustanove in celo v cerkvi prepovedan materni jezik. Abstract Tone Kralj (Zagorica pri Dobrepolju 1900–Ljubljana 1975), one of the most important Slovene expressionists, painter, sculptor, graphic artist, illustrator, in­terior designer and architectural designer, reformer of church painting in Slove­nia, was one of the few artists working in this territory during the fascist geno­cidal pressure on coastal Slovenes, which became part of the Kingdom of Italy after the First World War. In order to help the oppressed Slovene population with his painting, he silently collaborated with secret anti-fascist organizations and painted almost fifty churches, thus creating a unique artistic opus with which he delineated the linguistic border on the edge of Slovene land from Sv. Višarij via Gorica to Trieste. This gigantic work, full of symbolism and pure art, should be included by Unesco on its World Heritage List. The church in Katinara, once a village in the suburbs of Trieste, was painted by Tone Kralj with a mighty, mon­umental cross, covering the entire walls of the presbytery and nave, perhaps as an echo of four innocent young patriots, victims of fascism, sentenced to death at the 1st Trieste trial and shot at the area of “bazovska gmajna”. In addition to a unique iconographic idea, and artistically perfected and expressively shocking work, Kralj used disguised symbolism to criticize black terror and to support Slovenes there, subjected to the forcible suppression of all cultural, economic, educational and social institutions and even the mother tongue forbidden in the church. Kaj imata skupnega Škofja Loka in Katinara? Oba kraja se lahko upraviceno ponašata z edinstveno Kristusovo pasijonsko zgodbo; prvi v besedi, drugi v po­dobi. Na robu tržaškega mesta stoji v senci velike, leta 1884 zgrajene katinarske bolnišnice cerkev Sv. Trojice, nekoc srce vasice Katinara, pomembne postojanke na poti iz notranjosti Krasa v Trst. Danes se cerkev stiska med visokimi zidovi zraven stojecih zgradb, a v sebi nosi enkratno umetnino, morda edinstveno na svetu: križev pot, ki zajema celotne cerkvene stene. Leta 2021 je Škofjeloški pa-sijon praznoval 300-letnico zapisa, pred nekaj leti je bil sprejet na Reprezenta­tivni seznam nesnovne kulturne dedišcine Unesco. Slikovita dramska upesnitev je imela namen približati ljudstvu svetopisemsko dogajanje in mu s Kristusovim trpljenjem pokazati pot v odrešenjski cilj v casu, ko so ljudi pestile razne nadlo­ge, od vojnih preizkušenj do lakote in nalezljivih bolezni. V prebicanem Kristusu so lahko videli trpljenje nedolžnega cloveka, a po smrti vstalega Odrešenika, in tako z vecjim upanjem ter zaupanjem prenašali življenjske težave. Škofjeloška pripoved o Kristusovem trpljenju z živo, socno besedo realisticno in barocno razkošno prikazuje zgodbo o zapravljenem raju in Kristusovo zadnjo pot pred smrtjo na križu. Križev pot v katinarski cerkvi se v slikanih podobah osredini na zadržano, tiho trpljenje, ki iz Kristusove strahotne preizkušnje prerašca v vseob­segajoce trpljenje takratnih primorskih Slovencev, ko so se z zvezanim jezikom kot nepismeni v srednjem veku lahko soocali le na slikah s Kristusovim oziroma simbolicno s svojim lastnim trpljenjem. Sveti Trojici posvecena cerkev je preprosta enoladijska zgradba z ravno za­kljucenim prezbiterijem. Zvonik kvadratnega tlorisa, zgrajen v letih 1883–1884, je prislonjen na procelje in v spodnjem pasu odprt na tri strani. Nad srednjo odprtino je vzidana kamnita spominska plošca z napisom: IOSEPHO II AVGUSTO PIIS POMPEI BRIGIDO CURIS HIC IN VNITATE TRINO LITATUR Napis sporoca, da je bila cerkev v casu vladanja cesarja Jožefa II. po pobožni skrbi Pompeja Brigida posvecena Troedinemu Bogu. Pompej Brigido, brat lju­bljanskega škofa Mihaela Brigida, je bil v tistem casu guverner Trsta. Leta 1892 je tržaški škof Ivan Nepomuk Glavina, domacin iz Boršta pri Trstu, katinarsko kuracijo, ki jo je takrat vodil Franc Kosec, povzdignil v župnijo. Za katinarsko cerkev je posebno pomembno leto 1925, ko je na Katinaro prišel za župnika Hubert Leiler, doma iz Ribnice na Dolenjskem. Bil je blagega znacaja, ljudem se je takoj priljubil in zapustil za seboj neizbrisno sled, ceprav se je moral leta 1932 umakniti zaradi fašisticnega pritiska. Na žalost ga je leta 1942 v Ljubljani doletela smrt; padel je pod streli kot žrtev komunisticnega nasilja. Na Leiler­jevo povabilo je na Katinaro prišel umetnik Tone Kralj,7 rojak iz Zagorice pri Dobrepolju na Dolenjskem. Povezovali sta ju vzajemna zaupnost in globoko razumevanje takratnega položaja Slovencev v Italiji, ki so že dobro desetletje trpeli pod fašisticno peto. Sveže rane primorskih Slovencev, ki jim jih je vsekala kruta smrt na 1. tržaškem procesu obsojenih in na vojaškem strelišcu v Bazovici ustreljenih domoljubov Ferda Bidovca, Franja Marušica, Zvonimira Miloša in Alojza Valencica, so se globoko dotaknile umetnika Toneta Kralja, da je, verje­tno tudi pod vtisom nedolžnih žrtev, izbral križev pot za poslikavo katinarske cerkve. Že takoj po 1. svetovni vojni, ko je bil dobršen del slovenskega ozemlja prikljucen Kraljevini Italiji, se je za tamkajšnje Slovence zacel pravi genocid. Po-žig Narodnega doma v Trstu (1920) je dal duška crnemu terorju, ki se je z leti stopnjeval, od ukinjanja slovenskih kulturnih in gospodarskih ustanov, casopis- Tone Kralj (Zagorica pri Dobrepolju 1900–Ljubljana 1975), slikar, kipar, grafik, ilustrator, eden najvidnejših predstavnikov ekspresionizma na Slovenskem, se je zapisal v zakladnico slovenske umetnosti tudi kot prenovitelj cerkvenega slikarstva. Njegov opus poleg velikega števila tabelnih slik, grafik v razlicnih tehnikah, ilustracij, kiparskih stvaritev, izdelkov umetne obrti, notranje opreme in arhitekturnih osnutkov obsega skoraj petdeset poslikav cerkva, posejanih na zaho­dnem robu slovenskega ozemlja, ki je bilo po 1. svetovni vojni prikljuceno Italiji. S temi posli­kavami je v svetopisemsko in svetniško ikonografijo (ki ji je zelo pogosto dodajal slovanske sve­tnike in tudi A. Martina Slomška ter Friderika Baraga) vpletal kriticna razmišljanja o tedanjem kulturnem, politicnem, narodnostnem, družbenem in verskem položaju tamkajšnjih Slovencev v primežu fašisticne genocidne diktature in ustvaril v svetovnem merilu edinstven opus, ki bi ga Unesco moral uvrstiti na seznam svetovne kulturne dedišcine. ja, založb, šol do prepovedi slovenske besede celo v cerkvi. Danes, ko lahko vsak izraža svoje mnenje in gre s svojimi zahtevami po demokraciji celo tako dalec, da ogroža in omejuje svobodo in pravice drugega, si težko predstavljamo, kaj so morali pretrpeti primorski Slovenci. Pred prihodom na Katinaro se je Kralj že spoznaval z razmerami na zahodnem robu slovenske zemlje, saj je že leta 1921 poslikal cerkev sv. Helene na Premu, nato cerkev v Volcah pri Tolminu, Avberu na Krasu, od takrat dalje pa še celo vrsto cerkvenih poslikav na Primorskem. S copicem v roki je zacrtal slovensko jezikovno in ozemeljsko mejo, od Sv. Višarij preko Goriške tja do Trsta in s tem ustvaril edinstveno poglavje umetnostne in zgodovinske resnicnosti, ne samo v našem, ampak tudi v svetovnem prostoru. V tihem sporazumevanju s tajno organizacijo,8 katere clani so bili duhovniki in vidni kulturniki, je Kralju uspelo poslikati na desetine slovenskih cerkva, dobe­sedno pred ocmi zatiralcev. S tem drznim in tveganim delovanjem je umetnik skušal tudi od sebe odganjati strah in vlivati ljudem pogum, vztrajnost ter upanje v boljšo prihodnost; ko je morala utihniti slovenska beseda, so spregovorile slike. Po 2. svetovni vojni je bil skrajni rob slovenskega ozemlja dodeljen Italiji, tako so cerkvene poslikave na Sv. Višarjah, v Pevmi in Štandrežu na Goriškem, na Katinari, v Trebcah, na Pesku in v kapeli Šolskih sester pri Sv. Ivanu na Tržaškem ostale v Sloveniji dolga leta skoraj popolnoma neznane. Kraljeva odlocitev, da slovensko cerkveno slikarstvo, ki se je utapljalo v epigonstvu, povzdigne na višjo raven, in to predvsem na Primorskem, ki je doživljalo morda najhujše trenutke v svoji zgodovini, se jasno izraža v izjavi: »Zaradi te zaposlenosti v trdi ‚tlaki‘ za naš narod onstran meje, ki je terjala dosti požrtvovanja, samozatajevanja, opre­znosti in poguma, nisem mogel držati koraka z dogajanji v domovini. Tako so šla žal mimo mene mnoga javna dela pred in po vojni.«9 S tem si je tudi zožil pot v obetavno umetniško kariero v tujini, kjer je njegova umetnost že zgodaj dobila izredno pohvalne kritike.10 8 Tone Kralj, 1900–1975: retrospektiva: Moderna Galerija Ljubljana, 22. januar–22. marec 1998 (urednik besedila, seznam del Igor Kranjc) (od tu dalje Kranjc), str. 12: »… V casu najvecjega zatiranja našega življa v fašisticni Italiji so me primorske protifašisticne tajne organizacije pokli­cale na delo. Prepovedano slovensko besedo naj bi nadomestila slika, ki bi bila po stilu in vsebini naša – slovenska …« (citat iz Kraljevega avtobiografskega zapisa, 8. 8. 1970). O teh tajnih orga­nizacijah je po na novo odkritih zasebnih dokumentih dr. Engelberta Besednjaka, obširno pisal dr. Egon Pelikan v svojem delu Tone Kralj in prostor meje, 1. izd.- Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016. 9 Kranjc, str. 14. 10 Tone Kralj se je trikrat udeležil Beneškega bienala (1926, 1928, 1930). To mu je omogocalo so-delovanje na tej pomembni prireditvi brez predhodnega komisijskega izbora. Kasnejši politicni obrati so to možnost iznicili, ker je bilo tujcem onemogoceno sodelovanje. Uspešno je razstavljal npr. v ZDA, Firencah, na Dunaju, v Pragi, Barceloni, Antwerpnu, Londonu, Leipzigu, Amster­damu itd. List Slovenec (23. 1. 1932) je objavil zapis, da je po komisijskem izboru Tone Kralj kot edini umetnik iz Jugoslavije leta 1932 na mednarodni razstavi, ki jo je priredila Umetniška šola A vrnimo se na Katinaro, ki je leta 2021 praznovala 90-letnico poslikave svoje župnijske cerkve. Leta 1986 je tamkajšnjo župnijo prevzel Anton Žužek. Zavzel se je za restavriranje Kraljevih poslikav, saj sta zob casa in gradnja katinarske bol­nišnice unicujoce vplivala na njihovo stanje. S prostovoljnimi prispevki in delno podporo Furlanije - Julijske krajine mu je uspelo rešiti to dragoceno kulturno in za Slovence v Italiji tudi zgodovinsko, duhovno in moralno pomembno dedišcino. Glavni oltar katinarske cerkve Tone Kralj je nacrte za poslikavo katinarske cerkve predložil tržaški škofiji, ki jo je takrat vodil škof Alojzij Fogar, a osnutek ni bil sprejet.11 Zakaj se je Kralj nato odlocil (ali dobil namig?) za križev pot,12 bo morda ostala za vedno skriv­nost, saj dokumentov o tem do sedaj nimamo, kakršnokoli dopisovanje bi bilo namrec lahko usodno obremenjujoce, tako za župnika kot umetnika. Že v zacet­ku je bilo omenjeno, da ga je k tej tematiki verjetno nagnilo takratno neznosno zatiranje in trpljenje primorskih Slovencev. Križev pot je torej v cerkvi zamenjal Beato Angelico v Milanu, razstavljal poleg originalnih del tudi fotografije katinarskega križevega pota; to je ena redkih socasnih omemb tega monumentalnega dela. 11 Jožko/Pino Gerdol, Župnija Katinara – La parrocchia di Cattinara, Trst: Mladika; Katinara: Žu-pnijski urad, 2005, str. 57. 12 Cašcenje Kristusovega trpljenja sega že dalec v zgodovino kršcanstva, pravi razcvet pa je do-življalo v barocnem obdobju, ko se je tudi izoblikovalo dokoncno število 14 postaj. Literarni navdih za likovno upodabljanje Kristusovega trpljenja so evangeliji in apokrifni spisi, prizori pa so v stoletjih doživljali vecje ali manjše spremembe, v sozvocju z duhovnim ozracjem casa. Kralj se je zelo pogosto posvecal upodabljanju Kristusovega trpljenja in na splošno svetopisemske tematike, tako v slikarstvu kot kiparstvu. vlogo obicajnega liturgicnega pripomocka in postal glavni ikonografski motiv, v katerem se je svetopisemska tematika povsem ujemala in spojila s trenutnimi življenjskimi stiskami ljudi. Zavzel je celotno površino cerkvenih sten. Poslikavo je umetnik zacel 15. junija in jo koncal 10. oktobra leta 1931. To letnico je ob svo­jem imenu zapisal pod prvo postajo Pilat obsodi Jezusa na smrt. V oznanilni knji­gi13 katinarske cerkve je ob koncanju del župnik Leiler zapisal: »XXI. nedelja po Binkoštih, 18. 10. 1931. Popoldne ob 3h blagoslovljenje novega Križevega pota, litanije Matere božje – ofer za cerkev – Te Deum in blagoslov. XXII. nedelja po Binkoštih, 25. 10. 1931. O slikah in napisih in sploh o vsem prenavljanju cerkve bom govoril eno nedeljo posebej.« Te .besede. verjetno verniki niso nikoli sliša­li; Leiler se je namrec moral umakniti pred fašisti že februarja naslednjega leta. V pogovoru mi je pred leti župnik Jožko Gerdol omenil, da so pri odkritju poslikav iz bojazni pred vdorom škvadristov v cerkev prvi prizor zagrnili z zaveso, saj je bilo v podobi Poncija Pilata mogoce videti Mussolinijeve poteze. I. II. 13 Tone Kralj v Furlaniji - Julijski krajini/Nel Friuli - Venezia Giulia, Razstava, Gorica, Deželni av-ditorij, od 26. oktobra do 7. novembra 1985; Trst – Peterlinova dvorana, od 11. do 18. novembra 1985 (zbrala, uredila in tekst napisala Verena Koršic-Zorn). III. IV. V. VI. VIII. X. XII. XIII. XIV. Kraljev križev pot v katinarski cerkvi. Ob vstopu v katinarsko cerkev se tudi mi znajdemo v središcu dramaticnega dogajanja: obcutek imamo, da smo del udeležencev pri Kristusovem trpecem pomikanju na Kalvarijo, da se z njim vzpenjamo in použivamo zadnje trenutke življenja pred koncnim izdihom na Golgoti. Prav v tem obcutju in nekakšni ne­resnicni resnicnosti vidim vzporednico s Škofjeloškim pasijonom, ki na podoben nacin gledalca potegne v vrtinec dogajanja in ga prisili v custveno sodelovanje pri obnavljanju ter podoživljanju pred 2000 leti odvijajoce se drame. Posamezne postaje križevega pota so oljne poslikave na steno, merijo pribli­žno 4 m x 5 m.14 Dogodki se zacnejo odvijati v prezbiteriju na desni strani oltarja, nadaljujejo se na slavolocni in ladijskih stenah ter koncajo s Kristusovim pola­ganjem v grob v prezbiteriju na levi strani oltarja. Vsako postajo ob spodnjem robu spremljata svetopisemski citat in dekorativna trnjeva veja, v kateri se poleg izvirno izoblikovanih crk odslikava spomin na secesijsko dekorativnost. Kralj premišljeno uporabi prostorsko danost in jo spretno vgrajuje v arhitekturna ozadja posameznih prizorov. Dramaticnost dogajanja poudarja stilizirano strmo prizorišce, ki figure potiska na spodnji rob in jih postavlja v negotovo ravnotežje. Spomin na dunajsko secesijsko ploskovitost, dekorativnost in izrazito poduho­vljenost Kraljevih del iz zacetka dvajsetih let prejšnjega stoletja se je umaknil ek­ 14 Kranjc, str. 110. spresionisticno deformiranim in bolj otipljivim oblikam, ki se vedno bolj pribli­žujejo socasni umetnostni struji nove stvarnosti. Figure se elegantno vijejo v še secesijsko tekocih linijah, a pridobivajo na konkretnosti in s pod oblacili zaznav-no telesnostjo plasticno poudarjajo resnicnost. Tudi barvna lestvica je postala bolj zemeljska, iz rahlih pastelnih tonov se je spremenila v sobivanje hladnih in toplih odtenkov, ki znacajsko opredeljujejo posamezne figure in razvijajo izvirno Kraljevo barvno simboliko. Omejeno število oseb na posameznih postajah pou­darja monumentalnost kompozicije, za katero je imel Tone Kralj posebno velik smisel. Ne menec se za fašisticno vohljanje in zasledovanje je umetnik negativ­nim osebam do karikature spacil obraze ter jim pogosto vtisnil poteze fašisticnih veljakov, z Mussolinijem na celu, jim dodajal fašisticne atribute in simbole ter jih navadno oznacil tudi z barvami italijanske zastave, vedno pa je skrbno pazil, da so bili prizori ali posebnosti dvoumni in lahko razlicno interpretirani. Tako je tudi na prvi postaji križevega pota v katinarski cerkvi Pilat obsodi Jezusa na smrt dal rimskemu cesarskemu namestniku Mussolinijeve poteze, vojake v ozadju opremil z liktorskimi snopi, ki jih tu razumemo kot fašisticne simbole, v vpijoco drhal pa vrinil v fašisticni pozdrav iztegnjeno roko. Kristusova dostojanstveno vdana drža in tišina v nasprotju z oglušujocim vzklikanjem ljudstva v ozadju dajeta prizoru poseben pomen. V tistih usodnih trenutkih naše zgodovine je bila vsakomur jasna prikrita simbolika: obsojeni Kristus je slovenski narod, ki mu nasproti grozece preti fašisticna diktatorska srenja, od voditeljev do njihovih somišljenikov. Sledijo si postaje Jezus vzame križ na svoje rame, Jezus pade prvic pod križem, Jezus sreca svojo mater, Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ, Veronika poda Jezusu potni prt, Jezus pade drugic pod križem, Jezus nagovori jeruzalemske žene, Jezus pade tretjic pod križem, Jezusa slecejo in mu ponudijo vina z žolcem pomešanega, Jezusa pribijejo na Križ, Jezus umrje na križu, Jezusa snamejo s križa in ga položijo Mariji v narocje, Jezusa položijo v grob. Kompozicijsko je Kralj zelo premišljeno gradil posamezne prizore: prostor je širil in poglabljal s stopnišci, potmi izza vogalov, vzpetinami, odprtinami v ozadju naslikanih arhitekturnih detajlov ali diagonalami, ki jih ustvarja križ ali skupine pomikajocih se spremljevalcev žalostnega sprevoda. V poslikavah sta kljucnega pomena poduhovljenost in globoko ponotranjeno obcutje trpljenja, brez kakršnekoli pateticnosti, teatralnosti ali gostobesednosti; tako se kaže tudi umetnikova iskrena religioznost in brezpogojno eticno zadržanje. Kralj se je odmaknil od obicajne ikonografije križevih potov, ohranil je le bistvo, figure stiliziral in jih številcno omejil. Z jasno risbo jih je umestil v prostor, valovito razgibal in plasticno osencil. A v teh elegantnih linijah teles je toliko prikrite bolecine in neznosnega trpljenja, da v njih lahko vidimo asketsko molitev v dno duše prizadetega cloveka – umetnika. Na drugi postaji Jezus v rdecem oblacilu, simbolu krvave žrtve, prevzema nase težo križa in pri tem vso hudobijo sve­ta. Pri prvem padcu pod križem se z izrazom popolne nemoci in neizmerne duševne bolecine zazre v gledalca, medtem ko ga rablja neusmiljeno vleceta naprej. Na naslednji postaji kljub trpljenju tolažilno nagovarja svojo mater, ki nemocno steguje roke proti njemu. Popolno nasprotje je rabelj, ki s škodoželj­nim nasmeškom maha z žeblji pred prestrašeno Marijo Magdaleno. V peto postajo vstopi Simon iz Cirene; nekoliko nejevoljno in v zadregi pomaga nositi križ ob zasmehovanju otrocajev, ki so se zbrali ob voglu hiše, skozi okna kate-re se privošcljivo nasmihajo stanovalci. Pri srecanju z Veroniko je pozornost namenjena intimnemu trenutku, ko presunjeno, globoko cutece dekle ponudi prt, s katerim si Jezus obriše okrvavljeni obraz. Izpovedno najmocnejša je po­staja Jezus pade drugic pod križem. Do skrajnosti izmuceni Jezus omahne pod težo in ostane sam s svojim križem: obcutek utesnjenosti in brezizhodnosti povecuje s stenami omejeno prizorišce, Kristusov nemi krik je izbruh bolecine do skrajnosti ponižanega cloveka, ki mu je bilo oskrunjeno dostojanstvo – krik slovenskega cloveka, ki mu je bil nasilno prepovedan materni jezik. To je po našem mnenju ena najbolj pretresljivih upodobitev Jezusovega drugega padca pod križem v evropskem slikarstvu. V nadaljevanju jeruzalemske žene z otroki obupano stegujejo roke za Jezusom, ki jih skuša tolažiti, medtem ko ga nevidna rabljeva roka kot živino vlece proti Kalvariji. Jezus pade tretjic pod križem, popolnoma onemoglega jezni biric vlece z vrvjo, medtem ko drugi pridržuje križ; v ozadju levo se skupina farizejev privošcljivo smeje in kaže na padlega. Po prihodu na Golgoto Jezusa slecejo, za njim levo stojita dva razbojnika, ki bosta križana z njim, desno pa je zbrana skupina radovednežev in farizejev, ki željno pricakujejo zadnji dogodek obsodbe. V naslednjih treh postajah, v naj­bolj dramaticnih trenutkih, se tudi barvna lestvica spremeni. Božji Sin leži na diagonalno, v razširjen prostor položenem križu, na katerega ga rablji pribijajo z nepopisno naslado. Na nebu se že zbirajo preteci oblaki, ki v naslednji postaji potemnijo, sonce ugasne, iz grobov se dvigajo sence pravicnih, Jezus izdihne. Njegova desna roka, iztegnjena proti desnemu razbojniku, se zdi še polna ži­vljenjske moci, saj z razprtimi prsti oblikuje crko V, simbol zmage, leva pa je povešena proti peklenskim silam: jasen je namig na zmago dobrega in pravic­nosti nad zlom. Predzadnja postaja je pogreznjena v tiho žalost in objokovanje mrtvega Kristusa v Marijinem narocju. Število oseb je skrceno na Božjo Mater in Sina ter Janeza Evangelista in Marijo Magdaleno, križ je skoraj neviden, od orodij muceništva so ostali le žeblji in trnjeva krona. Križev pot sklene Jezuso­vo polaganje v grob. Po strmem stopnišcu, ki se vije iz notranjosti nakazane ar­hitekture in daje prostor skupini žalujocih žena, zvestih spremljevalk žalostne poti, se z Jezusovim truplom previdno spušcata proti grobu Nikodem in Jožef iz Arimateje, tudi sam Kristusov ucenec, ki si je od Pilata izprosil mrtvega Sina Božjega, da bi ga dostojno pokopal. Poslikavo katinarske cerkve dopolnjujejo še slika Svete Trojice v glavnem ol­tarju in podobe štirih evangelistov na stropu ladje. Evangelist Matej v michelan­gelovsko zanosnem zasuku kaže na odprto stran svojega evangelija z navedkom v latinšcini: Ljubi svojega bližnjega kot sam sebe. S tem je želel Kralj med zati­ranje in krivice zasejati kulturo miru, pravicnosti, spoštovanja ter ljubezni med narodi. V niši na glavnem oltarju je Kralj upodobil Sveto Trojico. Štirje evangelisti na stropu cerkve. S poslikavo katinarske cerkve, in seveda vseh ostalih, se je Tone Kralj globoko ukoreninil v dušo primorskih Slovencev kot neutruden in neustrašen spodbu­jevalec narodne zavesti ter ponosa in clovekovega dostojanstva v enem najbolj tragicnih obdobij zgodovine slovenskega naroda. Foto Patricija Belak. dr. Edvard Kovac ŠKOFJELOŠKI PASIJON KOT CUDOVITA KAPUCINSKA PRIDIGA Škofjeloški pasijon izpod peresa patra Romualda, s krstnim imenom Lovren-ca Marušica, ki je prišel v Škofjo loko z Goriškega, je izjemen in nenavaden pri­mer barocne kapucinske pridige. Kot so pokazali v svojih raziskavah in kriticnih izdajah dobri poznavalci slovenske literature tistega casa, kot npr. prof. Jože Fa-ganel v znameniti zbirki Kondor (Mladinska knjiga 1987) in dr. Matija Ogrin s sodelavci v zborniku Mohorjeve družbe (2009), je šlo za zelo tesno povezavo med kapucinskim govornim pridigarskim jezikom z vsebinsko zasnovo njihovih pridig na eni strani ter samim znamenitim literarnim tekstom na drugi. Takrat je bila pretežno skoraj vsa literatura naravnana na presežno in se je širila z živim jezikom. Kapucinske pridige, o katerih je pisal prof. p. Metod Benedikt v šte­vilnih razpravah, so bile ohranjene sicer le v rokopisih, vendar so bile pogosto izvedene. Seveda nastane vprašanje, kako je lahko goriški pater Romuald, tako odlicno zajel krajevne znacilnosti jezika Škofjelocanov, ki je poln arhaizmov? Takoj se ponuja hipoteza, da so mu pri pisanju prvega ohranjenega slovenskega dram-skega besedila pomagali domacini, ali pa da se je tudi posluževal že predhodnih zapisov svojih sobratov. Ne da bi hoteli zanikati te razlage, pa prav tako ne sme-mo prezreti, da gre za tipicnega predstavnika kapucinskih bratov, ki so znali biti pozorni do vseh ljudi, se vživljati v njihov svet veselja in žalosti, jim prisluhniti in tudi ponotranjiti njihov besednjak ter melodiko njihovega jezika. Tako tudi jezik patra Romualda izraža obcutljivost do trpecega cloveka in pozornost do njegove širše kulture. Njegov goriški samostan je bil ustanovljen kmalu po zacetni kapu­cinski reformi franciškanskega reda, se pravi še v 16. stoletju, zato je razumljivo, da je podprl mlado škofjeloško skupnost, ki so jo ustanovili kakšno stoletje ka­sneje (l. 1707) in prinesli svežino mladega reda, na katerega je stavila tudi širša Katoliška cerkev pri svoji prenovi. V tem duhu kapucinskega cutecega patra, ki se vživlja v malega cloveka, tudi Škofjeloški pasijon odseva custva tamkajšnjih ljudi, njihovih misli, trpljenja in želja. Naj bomo v našem kratkem zapisu pozorni do te franciškansko-kapucinske duhovnosti in teologije, ki izhaja iz svetega Franciška Asiškega, ustanovitelja Reda manjših bratov in kapucinske veje tega Reda, ki je nastala z reformo v za-cetku 16. stoletja in ki je prenovila celotno franciškansko gibanje. Tako se nam kažeta kapucinski red in njegova duhovnost v sobesedilu kato­liškega baroka, zato ga lahko razumemo le znotraj katoliške obnove po Triden­tinskem koncilu.  Prav ta cerkveni zbor je namrec na novo ovrednotil katoliško zakramentalno življenje. Ne da bi sedaj zašli v teološki traktat, moramo poudariti, da zakramen-ti zahtevajo poleg duhovnosti in osebne vere tudi neko materialnost in so pove­zani s clovekovo telesnostjo. Zaradi tega je lahko zaživel tudi barok kot cerkvena umetnost, saj je hotel izraziti »nebesa na zemlji«. To pomeni, da so kršcanske duhovne in eticne vrednote zaživele znotraj telesnega in še širše, znotraj vsega snovnega sveta. V tej tradiciji zemeljskost ni ovira za duhovnost in za odrešenje. Prav obratno, znotraj zemeljske realnosti ta duhovnost pridobiva na resnicnosti in pristnosti. V tem duhu so bili tudi kapucinski pridigarji zelo blizu cutnemu zaznavanju sveta, znotraj katerega so prepoznavali božjo dobroto, hkrati pa tudi nevarnost, da se clovek od Boga z grehom oddalji. Z drugimi besedami, znotraj cloveškega doživljanja trpljenja in veselja sta tako pekel kot nebesa, clovek pa lahko izbira in se preda navdihu Božje milosti ter se odloca za dobro, ali pa tudi ne. Prav ljudska vernost, ki se preko spokornosti spaja z zakramentalnim življenjem, mu lahko omogoci, da bo vstopil v odrešenje, ki je predokus vecnega veselja. Znak te odrešenosti od zla in prispodoba vecnega veselja pa je tudi zemeljska igrivost in zelo cutno doživljanje ter ponazarjanje duhovnega sveta, svetnikov, Marije in Jezusa. Pojavijo se celo freske Boga Oceta, ki ga do renesanse ni bil dovoljeno upodabljati, kar je v vzhodnem slikanju ikon v veljavi še danes. Zato se smemo cuditi, da so l. 1721 Pasijon organizirali prav clani Bratovšcine svetega rešnjega telesa, se pravi tisti, ki so želeli poglabljati svoje zakramentalno življenje. Na tem obzorju duha bomo razumeli, zakaj kapucinska pridiga tako slikovito in nazorno prikazuje cloveško hrepenenje po cednostih, njegovo željo po cistosti srca in tudi njegove težave na poti nenehnega ocišcevanja. Priredba Škofjeloškega pasijona za Prešernovo gledališce v Kranju zelo dobra odseva globino in tudi cloveško bližino kapucinske pridige. Kot so nakazali že Brižinski spomeniki, je bil eksistencialni problem zla v sre­dnjem veku vedno osvetljen z izvirnim grehom Adama v raju. Vendar je tudi v tem zacetnem tragicnem dogodku za vse cloveštvo zmagoval kršcanski optimi­zem. Seveda nastopa padli angel ali hudic, ki se škodoželjno roga cloveški tragiki in se veseli cloveške ujetosti v zlo. Toda njemu nasproti nastopajo trije angeli kot Božji poslanci in Adamu prinašajo troje sporocil: svarilo za v prihodnje, tolažbo zaradi cloveškega trpljenja in tudi spodbudo, ki je upanje jutrišnjega dni. Tokratna izvedba pasijona je izbrala osem izmed trinajstih izvirnih Podob ali Slik. Toda že v prvi izmed osmih se prepletata Stara in Nova zaveza Svetega pisma. Tako se pred nami razgrnejo globoki simboli trpljenja Marije in Jezusa, ki nagovarjajo cloveka, naj se vendar spreobrne in tako kot Adam pokesa za svoja slaba dejanja. Trije angeli so tisti, ki nosijo in kažejo simbole trpljenja kot npr. Kristusove žeblje, suknjo, gobo, trnjevo krono in tudi petelina, ki je simbol Petro­ve zatajitve ucenika. Pomenljivo je, da so ti simboli pospremljeni s spremstvom bratovšcin kovacev, loncarjev, zidarjev, pekov in drugih, kar razkriva misel, da se trpljenje, zlo in Božja tolažba prepletajo v vseh poklicih našega življenja. Vse to pa je uvod v drugo Podobo, ki je posvecena smrti. Prav ta Slika pa je najbolj srhljiva z mrtvaško konjenico, saj smrt s koso zmagovito vihti zastavo. Tragicnost podobe se še stopnjuje z recitativom duše, ki izreka bolecino trpece­ga Joba: Le zakaj sem se sploh rodil! A znova se mora smrt umakniti otroškim glasovom, ki pojo hosana Kristusu, ki zmagoslavno na Cvetno nedeljo jezdi v Jeruzalem. In tukaj je najglobje sporocilo Pasijona, ki se bo potem odvil v nasle­dnjih Podobah: naj bodo Lucifer in hudici še tako glasni, vedno bo zmagovala otroška duša in pa ljubezen Kristusa, ki bo ob koncu zmagovit. Kristus pa se je sposoben soociti z vsako cloveško tegobo in celo z izdajstvom svojih ucencev, kar napove med zadnjo vecerjo v tretji Podobi. Nato se v naslednjih Podobah odvije pasijon, ki ga poznamo iz pripovedova­nja štirih evangelistov in ki ga beremo med bogoslužjem na cvetno nedeljo in na veliki petek: krvavi pot, bicanje, kronanje in sam križev pot. V te Podobe vstopa še cetrti angel, ki socustvuje in tolaži trpecega Gospoda. To je simbolni znak Božje prisotnosti v duši vsakega trpecega cloveka, naj bo še tako zanicevan in ponižan, bolec in trpec, vedno mu Bog pošilja tolažnika, da zmore živeti vse do trenutka, ko izpolni svoje poslanstvo na zemlji. Ob koncu sedme Podobe nastopijo v imenu vsega cloveštva trije Jezusovi ro­jaki, ki ne zmorejo socutja. Njim v odgovor so procesije spokornikov, ki skesano nosijo križ in želijo biti soudeleženi pri Jezusovem trpljenju, da bi s tem bili tudi deležni njegovega slavnega vstajenja. V kranjski verziji ob koncu v osmi Podobi nastopi sveti Hieronim. Ne gre samo za enega izmed štirih velikih zahodnih cerkvenih ocetov, ampak tudi za prevajalca celotnega Svetega pisma v latinšcino, v ljudski jezik (vulgato) njego­vega 4. stoletja. Hieronim v Pasijonu predstavlja obljubo kršcanske kulture in sveta, ki se odreka zlu. Udeleženci procesije naj bi prav tako obljubili zvestobo in ljubezen trpecemu Gospodu. Na kratko smo želeli nakazati teološko obzorje kapucinske pridige, ki je zdru­ževala zgodbe Svetega pisma, Stare in Nove zaveze in porodila tudi Škofjeloški pasijon. Toda onkraj teoloških pojmov in obcutij, ki so jih Franciškovi bratje že­leli s slikovitimi podobami približati preprostim ljudem, njihova beseda in njiho­ve upodobitve segajo v globino eksistencialne stiske vsakega cloveka in prinašajo tolažbo ter upanje. Prav vecno vprašanje: zakaj trpljenje in kako izstopiti iz njega v odrešitev, se sedaj predstavlja tudi v sodobnih uprizoritvah. Od izjemno uspešne postavitve v 60. letih na oder Stalnega slovenskega gledališca v Trstu v obcuteni režiji prof. Mirka Mahnica, preko priredbe Pasijona Mete Hocevar v ljubljanski Drami, pa do oživitve Pasijona s pomocjo p. Marjana Kokalja v izvirni obliki v sami Škofji Loki l. 1999, ki jo sedaj ponavljajo vsakih 7 let in je botrovala l. 2016 vpisu v Une­scov spisek nesnovne kulturne dedišcine. V letu 2021 smo obhajali 300. obletnico celotne uprizoritve te spokorne pro-cesije v Škofji loki. Srcno upamo, da bodo zdravstvene razmere kmalu takšne, da bomo Pasijon znova uzrli v zgodovinskem mestu Škofji Loki, po katerem nosi svoje znamenito ime. mag. Anja Jerin15 POMEN NOSILCEV ZA OHRANJANJE DEDIŠCINE ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA Povzetek Unescova Konvencija o varovanju nesnovne kulturne dedišcine (2003) je me-hanizem, ki v nacionalnem in mednarodnem prostoru odpira možnosti varova­nju nesnovne kulturne dedišcine vsake države pristopnice. Republika Slovenija je to kulturno konvencijo ratificirala konec leta 2007 in jo v svoj pravni red vpeljala z Zakonom o varstvu kulturne dedišcine v letu 2008. Vse od takrat v Sloveniji poteka sistematicno delovanje na podrocju nesnovne kulturne dedišcine. Edi-ni ukrep, ki ga Unesco zahteva od države pristopnice je, da na svojem ozemlju vzpostavi enega ali vec seznamov nesnovne kulturne dedišcine. V Sloveniji je to Register nesnovne kulturne dedišcine, v katerega je bil kot prva enota vpisan Škofjeloški pasijon. Konvencija v svojem bistvu poudarja nosilce in njihovo vlogo pri ohranjanju ter prenašanju nesnovne kulturne dedišcine. K temu smo se zavezali tudi v Slo­veniji in v ospredje naših zanimanj stalno postavljamo nosilce in njihove interese. Kot predstavnica Slovenskega etnografskega muzeja, ki od leta 2011 dalje opra­vlja naloge nacionalnega koordinatorja varstva nesnovne kulturne dedišcine in je zadolžen za implementacijo konvencije v slovenskem prostoru, v clanku skušam orisati pomen nosilcev dedišcine Škofjeloškega pasijona za njegovo ohranjanje in prenos prihodnjim generacijam ter prikazati njegovo mesto v lokalnem okolju. Abstract The Unesco Convention for Safeguarding the Intangible Cultural Heritage (2003) is a mechanism that opens up the possibility of protecting, both nationally and internationally, the intangible cultural heritage of each acceding country. The Republic of Slovenia ratified this cultural convention at the end of 2007 and in­troduced it into its legal order with the Cultural Heritage Protection Act in 2008. Since then, systematic work in the field of intangible cultural heritage has been carried out in Slovenia. The only measure required by Unesco from the acceding country is to establish one or more intangible cultural heritage lists on its terri­ 15 Mag. Anja Jerin je zaposlena v Slovenskem etnografskem muzeju v Oddelku koordinatorja var-stva nesnovne kulturne dedišcine. tory. In Slovenia, this is the Register of Intangible Cultural Heritage, in which the Škofja Loka Passion was entered as the first unit of intangible cultural heritage. The Convention essentially emphasizes the holders and their role in the pres­ervation and transmission of the intangible cultural heritage. We have also com­mitted ourselves to this in Slovenia and we are constantly putting the bearers and their interests at the forefront of our interests. As the representative of the Slovene Ethnographic Museum, which has been the National Coordinator for Protection of the Intangible Cultural Heritage since 2011 and is in charge of implementing the Convention in Slovenia, I try to outline the importance of the local environment. Pretekli dve leti sta bili za nosilce nesnovne kulturne dedišcine kar v izziv,16 tako v slovenskem kot mednarodnem prostoru. Nepredvidljiva epidemiološka slika je mnoge odvrnila od utecenih poti aktivnosti, s katerimi ohranjajo in pre­našajo nesnovno kulturno dedišcino. Nekateri pa so v tem videli izziv, soocili so se z novo situacijo in se odzvali na prilagojen nacin. V letu 2021, ko smo obe­leževali 300-letnico Škofjeloškega pasijona, bi si morali v velikonocnem casu v Škofji Loki ogledati prvo uprizoritev po vpisu Škofjeloškega pasijona na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dedišcine cloveštva (v nadaljevanju: Unescov Reprezentativni seznam). Epidemija je organizatorje prisilila, da so do-godek prestavili, odlocili so se, da uprizoritve ne bo vsaj do leta 2025. V clanku želim predstaviti vlogo številnih deležnikov, ki so vpleteni v organi­zacijo in izvedbo pasijona, pri ohranjanju in prenašanju njegove dedišcine. Gre za široko paleto nosilcev (od lokalnih skupnosti do posameznikov), ki se razli­kujejo po organiziranosti in generacijski pripadnosti, vse pa druži zavest, da je Škofjeloški pasijon pomemben graditelj identifikacije v lokalni skupnosti. NOSILCI DEDIŠCINE ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA Škofjeloški pasijon je spokorniška pasijonska procesija, ki kot gledališka pred­stava na prostem v postno-velikonocnem casu poteka na štirih lokacijah (Mestni trg, Pod gradom, Spodnji trg, Kašca) starega mestnega jedra Škofje Loke. Osre­dnja nit gledališke predstave sloni na kršcanski ideji o izvirnem grehu in odrešenju sveta; v 20 prizorih iz Svetega pisma Stare in Nove zaveze obcinstvu prikaže Kri­stusovo trpljenje. Gledališko igro odigrajo amaterski igralci, pod vodstvom profe­sionalnega režiserja. Škofjeloški pasijon temelji na besedilu iz leta 1721, ki naj bi ga napisal kapucin Romuald Marušic, najverjetneje pa ga je ustvarilo vec avtorjev Vec o izkušnjah nosilcev nesnovne kulturne dedišcine v povezavi s pandemijo covid-19 v Internetni vir 1. (Thaler 2009: 70, 80–81). V preteklosti so za njegovo organizacijo skrbeli kapucini (Kneževic 2011: 12–13), danes je glavni organizator dogodka Obcina Škofja Loka. V nacionalni Register nesnovne kulturne dedišcine (v nadaljevanju: Regi­ster), ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, Slovenski etnografski muzej pa je v vlogi nacionalnega koordinatorja varstva nesnovne kulturne dedišcine od leta 2011 odgovoren za pripravo predlogov za vpis v Register, je bil Škofjeloški pasijon vpisan 15. 12. 2008, in sicer kot prva enota.17 Kot prva enota18 nesnovne kulturne dedišcine iz Slovenije pa je bil Škofjeloški pasijon 1. 12. 2016 v drugem poizkusu uvršcen tudi na Unescov Reprezentativni seznam.19 Ker bi bilo v Registru zaradi številcnosti vseh sodelujocih pri uprizoritvah Škofjeloškega pasijona evidentiranih prevec nosilcev, sta ob enoti evidentirana le dva. Prvi je Obcina Škofja Loka, ki skrbi za financno in formalnopravno izvajanje pasijona ter promocijo tudi v letih, ko uprizoritev ni. Obcina, ki je v Registru evidentirana od leta 2008, predstavlja in združuje vse, ki pri pasijonu kakorko- Faksimile rokopisnega kodeksa Škofjeloškega pasijona, ki ga hranijo v Kapucinskem samostanu Škofja Loka. Foto Miha Špicek, 2018. 17 Register trenutno (13. 1. 2022) šteje 100 enot in 271 evidentiranih nosilcev nesnovne kulturne dedišcine. 18 Republika Slovenija ima do sedaj (13. 1. 2022) na Unescov Reprezentativni seznam, poleg Škofjelo­škega pasijona, vpisane še tri enote: Obhodi kurentov, Klekljanje cipk v Sloveniji, Vešcina suhozidne gradnje, znanje in tehnike. 19 O prvem poskusu vpisa na Unescov Reprezentativni seznam vec v Židov 2018: 53, Nabergoj, Štukl 2018: 165–166. li sodelujejo. Drugi nosilec je Kapucinski samostan Škofja Loka, ki je bil enoti nesnovne kulturne dedišcine dodan deset let kasneje, leta 2018. Loški kapucini so tisti, ki ves cas skrbijo za ohranjanje duhovnega izrocila pasijona, v njihovi knjižnici hranijo tudi rokopisni kodeks tega besedila. Javnosti je na ogled tudi predstavitev o pasijonu, ki jo je pripravilo Muzejsko društvo Škofja Loka. Z upoštevanjem vec vidikov Škofjeloškega pasijona nanj lahko gledamo kot na projekt, ki obsega številne aktivnosti in dogodke; ti se zvrstijo v obdobju pred uprizoritvami in med njimi. V letu, ko so na sporedu uprizoritve, je za vse obi-skovalce, poleg same uprizoritve, poskrbljeno tudi z dodatno ponudbo, vezano na pasijon. V spremljevalne aktivnosti so tako vkljuceni nekateri loški gostinci, ki v tem casu svojim gostom ponujajo loške postne jedi. Lastniki lokalov v me-stnem jedru svoje izložbe okrasijo v duhu pasijona. Pomemben segment sodelu­jocih pri zagotavljanju dodatne ponudbe so tudi loški rokodelci, ki so v preteklo­sti s svojimi izdelki sodelovali pri oblikovanju ponudbe pasijonskih spominkov, ki so bili v casu uprizoritev z zašcitnim znakom Škofjeloškega pasijona na voljo na stojnicah v mestnem jedru. Zakoreninjenost zavedanja o pomenu pasijona za Škofjo Loko kot mesto, ki ves cas neguje dedišcino pasijona, je prisotna tako med prebivalci Škofje Loke ter njene okolice. Med njimi se intenzivnost doživljanja pasijona, kot pomemb­nega izrocila iz bogate mestne zgodovine, poveca predvsem v letu, ko so na sporedu uprizoritve (glej npr. Kneževic 2011: 5). V sodobnem casu v primer-javi s preteklimi uprizoritvami, zaradi zahtevnosti uprizoritev, Škofjeloški pa-sijon izvajajo vsakih šest let v velikonocno-postnem casu.20 Ob tem navdušuje predvsem število sodelujocih prostovoljcev, ki jih je vsako leto vec. Ob zadnjih uprizoritvah je njihovo število preseglo 1 000.21 Gre za posameznike razlicnih starosti, statusov in poklicev, med njimi so mnoge družine, predstavniki lokalnih skupnosti, skupine, društva, ki delujejo v mestu in okoliških vaseh in se organi­zatorjem pridružijo na povabilo. Številni pa željo po sodelovanju izrazijo sam (Mohoric Peternelj 2015: 9). Celotna mreža sodelujocih na vec nivojih deluje pod vodstvom režiserja in vodjem projekta. Poudariti moramo njihov neprofesi­onalni status, ki je pomemben predvsem za razumevanje njihove angažiranosti 20 V Škofji Loki naj bi pasijonsko procesijo prvic uprizorili v letu 1715, iz leta 1721 je ohranjeno celotno besedilo procesije, ki naj bi takrat potekala (Benedik 1999: 215). Uprizoritve so si sledile vsako leto do 70. let 18. stoletja, ko je Marija Terezija prepovedala uprizarjanje pasijonov. Leta 1936 je bil uprizorjen v okviru obrtno-industrijske razstave na dvorišcu šole v Škofji Loki, leta 1999 in 2000 pa so uprizoritve na pobudo Obcine Škofja Loka ponovno potekale na mestnih ulicah (Kneževic 2011: 5; Kalan 1967: 220). Naslednja izvedba pasijona je bila predvidena v letu 2021, vendar so jo odpovedali, po tem letu pa naj bi predstave potekale predvidoma na vsakih sedem let (Odlok o gledaliških uprizoritvah 2007: 7. clen). 21 Pri uprizoritvah v letu 2015 je bilo okoli 1 200 prostovoljcev, med katerimi jih je 900 sodelovalo pri dramski uprizoritvi, ostali pa pri organizaciji in promociji (Mohoric Peternelj 2015: 9). pri organizaciji pasijona. Ti svoj prosti cas22 namenjajo prostovoljnemu delu in druženju ob snovanju nacrtov prihodnjih uprizoritev, njihov trud je ob izvedbah pasijona poplacan le z moralnim zadovoljstvom. Utrinek z uprizoritve Škofjeloškega pasijona. Foto Anja Jerin, 2015. V vmesnem petletnem obdobju, ko pasijona ne uprizarjajo, potekajo številne aktivnosti, ki jih organizirajo lokalna društva, muzej, župnije, glasbena šola in drugi. Za ohranjanje t. i. pasijonske kondicije skrbijo z razstavami, izdajanjem razlicnih publikacij na temo pasijona, organiziranjem koncertov, predavanj, pre­cej dogodkov tudi v sklopu Dnevov Škofjeloškega pasijona. Pomembno vlogo ima tudi t. i. Pasijonska pisarna, kot osrednja informacijska tocka Škofjeloškega pasijona in izhodišcna tocka na Romualdovi interaktivni poti po mestu. Financ­na sredstva za izvedbo uprizoritev, placilo hrambe pripomockov, oblek in drugih predmetov, ki so potrebni za izvedbo gledališke predstave ter ohranjanje konti­nuitete v vmesnem obdobju, zagotavlja Obcina Škofja Loka, delno tudi sponzor­ji in donatorji, nekaj sredstev si organizator lahko zagotovi na javnih razpisih, 22 Za cas uprizoritev v letu 2009 naj bi bilo v projekt (brez vaj) vloženih najmanj 45.000 ur prosto­voljnega dela vseh sodelujocih (Bohinc 2009: 268). razpisih Ministrstva za kulturo23 ter s trženjem dogodka (Odlok o gledaliških uprizoritvah 2007: 4. clen). Tudi prispevek Loškega muzeja Škofja Loka k predstavitvi Škofjeloškega pa-sijona ni zanemarljiv. Muzej, ki je s svojim delovanjem trdno zasidran v lokalni skupnosti, je konec leta 2017 v svojih prostorih poskrbel za sodobno predstavi­tev Škofjeloškega pasijona z odprtjem 1. dela razstavnega projekta,24 ki mu bo sledilo nadaljevanje. S tem je potrdil pomembnost te nesnovne dedišcine v lokal­ni skupnosti, ki se z njo identificira, in vpis na mednarodni seznam predstavil kot dosežek, ki so ga želeli cim hitreje postaviti na ogled obiskovalcem (Nabergoj, Štukl 2018: 168). Glede na zvrsti nesnovne kulturne dedišcine je enota Škofjeloški pasijon v Registru uvršcena v zvrst uprizoritve in predstavitve in ima dvoje podzvrsti – gledališke uprizoritve in vokalna glasba. Vendar na pasijon tako nosilci kot raz­iskovalci te dedišcine ne gledajo le kot na kulturno-turisticno prireditev, ki si jo ogleda veliko število ljudi in je osrednja tocka turisticnega razvoja mesta, okoli katere se zvrstijo številne aktivnosti. V njem vidijo predvsem fenomen širšega pomena, ki s svojo prisotnostjo v lokalnem okolju vsakih šest let sproža neke vr­ste mobilizacijo prebivalstva (glej npr. Kneževic 2011: 27). Svoje bistvo in doseg Škofjeloški pasijon kot projekt, ki ga nekateri poimenujejo kar gibanje, dosega z delovanjem na principu ljudskega gledališca (Bohinc 2009: 105), ki pod svojim okriljem v casu uprizoritev združuje množico raznolikih nosilcev te nesnovne kulturne dedišcine. NAMESTO ZAKLJUCKA ŽELJE ZA NAPREJ V Škofji Loki, ki v casu uprizoritev Škofjeloškega pasijona obiskovalce navdu­šuje z drugacno mestno scenografijo, se cuti poseben utrip, ki ga prinaša pasijon kot kljucni povezovalni element v lokalnem okolju. Vkljucenost širokega kroga prebivalstva v mrežo sodelujocih vpliva na njihovo socialno povezanost in pred­stavlja pomemben prispevek k razvoju lokalne zgodovine, krepitvi regionalne identitete ter kulturnega in družabnega življenja v prostoru. V ospredju ostaja dejstvo, da celoten projekt, katerega cilj je delovanje v dobro družbe in ohranja­nje kulturno zgodovinske dedišcine v najvecji možni meri, poteka na prostovolj­stvu kot njegovi temeljni vrednoti. »Zanj velja eno – njegovi bistveni sestavini sta /…/ podarjeni cas in zaupanje.« (Bohinc 2009: 105, 2009a: 273). Škofjeloški pasijon kot enota nesnovne kulturne dedišcine v vec pogledih orje ledino na podrocju nesnovne kulturne dedišcine v Sloveniji. Kot prva enota je 23 V letu 2021 je Ministrstvo za kulturo razpisalo prvi razpis za dodelitev financnih sredstev za nosilce nesnovne kulturne dedišcine, ki so evidentirani v Registru. 24 Vec o razstavi v Nabergoj, Štukl 2018. zapisan na slovenskem seznamu nesnovne kulturne dedišcine in kot prva enota nesnovne kulturne dedišcine iz Slovenije po pomenu prepoznan tudi v medna­rodnem okolju. Naj bo še naprej v ospredju vseh nosilcev nesnovne kulturne dedišcine, ki pri njegovi organizaciji sodelujejo in negujejo pasijonsko dedišcino, želja po njegovem ohranjanju ter prenašanju, njihova srcnost in zanos pa naj bosta spodbuda tudi za prihodnje generacije, ki na to pot šele stopajo. Viri in literatura Benedik, Metod. Znamenje casa – vabilo, ki ne zastara. Loški razgledi 46 (1), 1999, 215–216. Bohinc, Romana. Pasijonska hiša, projekt Škofjeloški pasijon 2009. Škofjeloški pasijon 2009,Zbornik prispevkov ob uprizoritvi Škofjeloške pasijonske procesije v letu 2009. Škofja Loka, Muzejsko društvo Škofja Loka, 2009, 105–109. Bohinc, Romana. Projekt Škofjeloški pasijon 2009 – management žive dedišcine. Loški raz­gledi 56 (1), 2009a, 267–273. Internetni vir 1: Platform on living heritage experiences and the COVID-19 pandemic [https://ich.unesco.org/en/platform-on-living-heritage-experiences-and-covid-19-01123] <13. 1. 2022>.Kalan, Filip. Gledališki znacaj Škofjeloškega pasijona. Dokumenti slovenskega gledališkega muzeja 3 (10), 1967, 208–231.Kneževic, Zoran. Oživitev uprizarjanja Škofjeloškega pasijona ob koncu 20. stoletja: diplom­sko delo. Ljubljana, [Z. Kneževic]. Mohoric Peternelj, Matej [idr.]. Zakljucno porocilo za projekt: Škofjeloški pasijon 2015. [13. 1. 2022].Nabergoj, Saša in Štukl, Jože. Škofjeloški pasijon: Umestitev enote nesnovne kulturne dedi- šcine v format muzejske razstave. Etnolog, 28, 2018, 163–170.Odlok o gledaliških uprizoritvah Škofjeloškega pasijona – Processio Locopolitana v Škofji loki v letih 2009, 2015 in 2021. Uradni list RS, št. 109/07, 30. 11. 2007. Thaler, Darja. Škofjeloški pasijon in njegov pomen za identiteto Škofjelocanov. Škofjeloški pasijon 2009: Zbornik prispevkov ob uprizoritvi Škofjeloške pasijonske procesije v letu 2009. Škofja Loka, Muzejsko društvo Škofja Loka, 2009, 69–93. Židov, Nena. Težave Slovenije pri varovanju nesnovne kulturne dedišcine v luci Unescove konvencije (2003). Etnolog 28, 2018, 41–62. Angeli Toneta Kralja iz katinarske cerkve. p. dr. Andraž Arko, Prvi pasijonski filmi (1897–1914) p. dr. Andraž Arko PRVI PASIJONSKI FILMI (1897–1914) Povzetek Evangeliji so v svoji dvatisocletni zgodovini dosegli, pretresli in preželi raz­licne kulture, kar se odraža tudi v umetnosti: poeziji, prozi, dramatiki, glasbeni ter likovni umetnosti. Od rojstva filma, to je 28. 12. 1895, sem prištevamo tudi ekranizacije in upodobitve Jezusa v sedmi umetnosti, ki jih je do zdaj že vec kot sto petdeset. Ker ti filmi ponujajo zgolj delno interpretacijo evangelijev in samega Jezusa, se pojavlja problem, ko nanje gledamo kot na neposredne pre-nose evangelijev na filmski trak. Dejansko so sad vseskozi trajajocega dialoga cloveštva z Jezusovo življenjsko zgodbo, v katerem je vsak film o Jezusu le eden izmed mnogih poskusov, kako na vsebino evangelijev odgovoriti s sodobnimi pripovednimi sredstvi. Prvi filmi so dejansko posnetki pasijonskih (odrskih) iger. Prispevek prina­ša pregled prvega obdobja, od rojstva filma do zacetka 1. svetovne vojne, za-cenši z najstarejšim (sicer izgubljenim) filmom Kristusovo trpljenje (La Passion du Christ) iz leta 1897, prvega v celoti ohranjenega Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa (La vie et la passion de Jésus-Christ) iz leta 1898 ter vse do najbolj po­znane lepljenke Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa (La vie et la passion de Jésus-Christ), ki je v vec verzijah nastajala od 1899 do 1914. Vkljucena sta tudi film prve režiserke Alice Guy Kristusovo rojstvo, življenje in smrt (La naissance, la vie et la mort du Christ) iz 1906 in prvi dolgometražni film o Jezusu Od jasli do križa (From Manger to Cross) iz leta 1912. Abstract In their two-thousand-year history, the Gospels have reached, shaken and permeated various cultures, which is also reflected in art: poetry, prose, drama, music or fine arts. Since the birth of film on December 28, 1895, film adaptations and depictions of Jesus have also been included, in a seventh art, of which there are already more than one hundred and fifty. Since films about Jesus offer only a partial interpretation of the Gospels and Jesus himself, a problem arises when they are viewed as direct translations of the Gospels on film tape. In fact, they are the fruit of humanity’s ongoing dialogue with Jesus’ life story, in which every film about Jesus is just one of many attempts to respond to the content of the Gospels with modern narrative means. The first films are actually shots of passion (stage) plays. The article provides an overview of the first period from the birth of film to the beginning of the First World War, starting with the oldest (although lost) film The Passion of Christ (La Passion du Christ) from 1897, the first fully preserved Life and Suffering of Jesus Christ (La vie et la passion de Jésus-Christ) from 1898, all the way to the most famous “sticker” Life and Suffering of Jesus Christ (La vie et la passion de Jésus-Christ), which was created in several versions from 1899 to 1914. Also included is a film by the first director, Alice Guy, The Nativity, Life and Death of Christ (La naissance, la vie et la mort du Christ) from 1906 and the first feature film about Jesus (From Manger to Cross) 1912. ROJSTVO FILMA Za rojstni dan filma velja prva projekcija kratkih posnetkov, ki sta jih brata Auguste in Louis Lumičre posnela in prvic javno predvajala 28. decembra leta 1895 v Salon Indien – kletnem prostoru Grand Caféja v Parizu. Prvi javno pred­vajan film je bil Odhod iz tovarne (La Sortie des ouvriers de l’usine Lumičre); prikazuje skupino delavcev in delavk, ki zapušcajo tovarno na obrobju Lyona v Franciji. Od tedaj se film razvija kot umetnost in kot posel. V zacetnem ob-dobju ni veljal za umetnost, ampak bolj kot zabavljaštvo za ljudske množice. Ce odmislimo filmske posnetke realnega življenja, je moral igrani film prehoditi doloceno pot, da se je pocasi od snemanja igranih gledaliških prizorov razvil v umetniško zvrst z lastnimi prvinami in zakonitostmi. Auguste in Louis Lumičre v Grand Café Odhod iz tovarne Pri nas za pionirja filma velja ljutomerski odvetnik dr. Karol Grossmann (1864–1929), ki se je zasebno sprva ukvarjal s fotografijo, nato pa si je kupil amatersko 17,5-milimetrsko filmsko kamero, s katero je leta 1905 in 1906 po­ p. dr. Andraž Arko, Prvi pasijonski filmi (1897–1914) snel prve slovenske filme: Odhod od maše v Ljutomeru (1905), Sejem v Ljuto­meru (1906) in Na domacem vrtu (1906). Tako smo Slovenci že deset let po iznajdbi novega medija po njegovi zaslugi stopili v korak z ostalimi velikimi narodi. FILM IN PASIJON Evangeliji ter tudi sámo Kristusovo trpljenje, smrt in vstajenje so brez dvo-ma v svoji dvatisocletni zgodovini z bogatim izrocilom simbolov in metafor dosegli, pretresli ter preželi razlicne kulture. Ker so v lasti vseh, nima nad nji-mi nihce avtorskih ali založniških pravic. Jezusova življenjska zgodba je bila prenesena v vse umetnostne zvrsti, pri cemer Cerkev kot varuhinja, skrbnica in posrednica veselega oznanila ni zmogla nikoli v polnosti nadzorovati tega procesa. Velik del te inkulturacije najdemo na podrocju umetnosti, naj bo to poezija, proza, dramatika, glasba ali likovna umetnost, od rojstva filma dalje pa k vsem tem prištevamo tudi ekranizacije in upodobitve Jezusa v sedmi ume­tnosti. Filmi o Jezusu skušajo interpretirati evangelije v luci posnemanja kulture z osebnim prispevkom posameznih filmskih ustvarjalcev. Pri tem predstavljata zelo zahtevno nalogo dve stvari: upodobitev prevladujoce podobe o Jezusu in težavnost prenosa pripovednih struktur starodavnih besedil v moderno kine-matografsko pripoved. Napor, da bi zapisano evangeljsko besedilo s pripovedjo o Jezusovem življenju, smrti in vstajenju prenesli v privlacen film, je poln iz­zivov; predvsem zaradi razlicnosti dveh medijev – zapisane besede in filma. Ustvarijo se namrec zelo visoka pricakovanja obcinstva, predvsem glede obli­ke in sloga pripovedi ter pestrost razumevanja Jezusa, kar naredi projekt zelo zahteven. Toda tudi najboljši filmi o Jezusu ponujajo zgolj delno interpretacijo evangelijev in Jezusovega življenja in dela. Bistvo problema pri sprejemanju filmov z upodobitvami Jezusa in njegovega življenja je v tem, da nanje gledamo kot na neposredne prenose evangelijev na filmski trak. Toda prava podoba se nam odkrije šele, ce nanje gledamo kot na del vseskozi trajajocega dialoga cloveštva z Jezusovo življenjsko zgodbo, v kate-rem je vsak film o njem le eden od mnogih poskusov, kako na vsebino evangeli­jev odgovoriti s sodobnimi pripovednimi sredstvi. Kinematografija se je že od svojih zacetkov posvecala Jezusovemu življenju, smrti in vstajenju. Ne smemo pa pozabiti, da je navzocnost verske kinemato­grafije v celotni zgodovini kinematografije zaznamovala nekaj prelomnic, še posebej obdobje zacetkov filma, kasneje obdobje velikih spektaklov in nazadnje film, ki ga je posnel Mel Gibson Kristusov pasijon. Prednjaci Hollywood, ki je s filmskimi spektakli neprestano posegal po liku Kristusa in pri tem racunal na zagotovljen uspeh. Filmska industrija ni nikoli prenehala z upodabljanjem pri­povedi o Jezusovem življenju in se jih loteva vse do danes, vcasih s katehetskim pristopom, drugic z nekonvencionalnimi metodami. Ce je sedma umetnost res ogledalo casa, potem lahko recemo, da vsak film prikaže Jezusa na svoj nacin, pri cemer je uprizoritev odvisna od pogleda in cuta vsakega posameznega režiserja ali igralcev. Predvsem pa je ogledalo casa, v katerem je nastajal; toda ne samo tedanjega, ampak tudi preteklih umetno­stnozgodovinskih obdobij in umetniških upodobitev, ki so jih mnogi ustvarjalci spretno vkljucili v filmske mojstrovine. O tem nam govorijo že zacetki filma, saj so prvi filmi o Jezusovem življenju in trpljenju prav posnetki pasijonskih (odrskih) iger. Filmski ustvarjalci so se naslanjali (in se še vedno) na podobe iz likovne umetnosti, ki so navzoce v zavesti ljudi – od zadnje vecerje, pasijona do križanja. V zgodovini filma obstaja vec kot 150 filmov, ki razlicno uprizarjajo evange­lije. V tem clanku smo si zastavili pregled prvega obdobja, od rojstva filma pa do zacetka 1. svetovne vojne. PRVI PASIJONSKI FILM: KRISTUSOVO TRPLJENJE (LA PASSION DU CHRIST) – 1897 Film je predstavljal tudi posel, zato lažje razumemo, da se avtor prvega filma o Jezusu ni lotil snemanja iz pobožnih vzgibov, ampak predvsem poslovnih. Režiser Albert Kirchner, z umetniškim imenom Léar, je leta 1897 posnel prvi svetopisemski film Kristusovo trpljenje (La Passion du Christ). Naj zveni še tako škandalozno, ta režiser je tudi avtor prvega pornografskega filma Nevesta gre v posteljo (Coucher de la mariée). Ocitno to za francosko katoliško založbo La Bonne Presse ni predstavljalo tako velike težave, saj je Kirchner prav zanje po­snel Kristusovo trpljenje. To je bil posnetek pasijona s »figurami«, t. i. tableaux p. dr. Andraž Arko, Prvi pasijonski filmi (1897–1914) vivants. To so podobe z živimi ljudmi, v katerih skušajo negibni igralci na odru posnemati kipe ali slike. Odigrala jih je gledališka skupina Société Léar, film je bil posnet v Parizu. Imel je dvanajst prizorov, trajal je le pet minut. Žal je izgu­bljen. Vse, kar je zapisano o vsebini filma, je podatek, da je bil Jezus oblecen v zmeckano belo bombažno tuniko. Ceprav so bili nekateri ogorceni nad prika­zom Jezusa, je kljub temu požel velik uspeh v Franciji in tudi ZDA, zaradi cesar so se pri založbi La Bonne Presse bolj osredinili na produkcijo filmov, hkrati pa je to spodbudilo tudi druge sodobne ustvarjalce k produkciji kristoloških fil­mov. Georges-Michel Coissac, kasnejši zgodovinar francoskega filma, ki je kot predstavnik La Bonne Presse skrbel za distribucijo filma, ga je leta 1925 ocenil kot zelo slabega, naravnost smešnega. Kristusovo trpljenje - casopisna fotografija PASIJON V HORICAH (THE HÖRITZ PASSION PLAY) – 1897 V okviru ameriške podružnice francoske filmske družbe Lumičres sta Marc Klaw in Abraham Erlanger v ceškem mestu Horice na Šumave (nemško Höritz) posnela Pasijon v Horicah (The Höritz Passion Play), ki so ga igrali v tamkajšnjem pasijonskem gledališcu. Premiero je doživel v ameriški Filadelfiji, 22. novembra 1897. Kmalu je postal prvi obsežnejši film mednarodne produkcije in prvi ame­riški blockbuster. Film je sestavljalo petinšestdeset prizorov, razdeljenih na šest tematskih enot. Štiri zacetne so bili dokumentarni posnetki kraja in življenja domacinov, ki so nato nastopili v pasijonu. Zadnji dve enoti sta bili posnetek igre, ki je v pr-vem delu vsebovala starozavezne prizore, od stvarjenja sveta do preroka Elija, v drugem pa Jezusovo življenje, od angelovega oznanjenja Mariji do vstajenja od mrtvih. Gre za prvi filmski posnetek na Ceškem. Veljal je za izgubljenega, a so leta 2018 v zbirkah Ministrstva za izobraževanje, kulturo in šport Kraljevine Španije odkrili vsaj štiri prizore25 iz prvih štirih enot filma. 25 Na YouTube so objavljeni štirje posnetki z naslovi: Danse bohémienne (Ceški ples), Bruleuses d’herbes (Požigalke trave), Laveuses en Bohęme (Perice na Ceškem) in Sortie d’église en Bohęme (Prihod iz ceške cerkve) – pri cemer je zadnji napacno naslovljen, saj prikazuje parado igralcev pred pasijonskim gledališcem v Horicah. p. dr. Andraž Arko, Prvi pasijonski filmi (1897–1914) Parada igralcev pred Pasijonskim gledališcem PASIJONSKA IGRA (THE PASSION PLAY) – 1898 Zaradi odmevnosti in uspešnosti, ki sta jih imela v ZDA predhodna filma, se je režiser Siegmund Lubin odlocil, da bo skušal rekonstruirati pasijon iz Obe­rammergaua in narediti svojo verzijo: Pasijonska igra (The Passion Play), ki jo poznano tudi pod alternativnim naslovom Serija pasijonskih iger (The Passion Play Series). Približno šestdesetminutni film je sestavljalo 31 prizorov, od an-gelovega oznanjenja Mariji do Jezusovega vnebohoda. Vsebinsko se je osredinil predvsem na prizore iz Jezusovega življenja, ki jih predhodna filma nista prika­zala. Režiser je film posnel na domacem vrtu skupaj s sorodniki, prijatelji in sosedi. Sam je nastopil v razlicnih vlogah, tudi kot Poncij Pilat. Med snemanjem je pihal veter in premikal kulise, na katerih so bili narisani prizori pokrajine iz Palestine. Vsakic, ko se je kulisa premaknila, so se videli navzoci sorodniki in sosedje, ki so opazovali snemanje. Gledalci v filmskih dvoranah so bili takrat tako prevzeti nad dejstvom, da gledajo film o Jezusu, da jih ti spodrsljaji sploh niso motili. Kljub hitri produkciji in mestoma nekakovostnim posnetkom je bil film uspešnica. Da bi ga cimbolj promoviral, ga je Lubin, skupaj z opremo za predvajanje, zastonj pošiljal v razne samostane, misijone in zapore. Film je žal izgubljen. PASIJON IZ OBERAMMERGAUA (THE PASSION PLAY OF OBERAMMERGAU) – 1898 Kar nekaj filmskih pionirjev je želelo posneti slavni pasijon v bavarski vasi Oberammergau, a problem je bil, da so pasijon igrali le vsakih deset let. Ker bi tako morali cakati do leta 1900, so ubrali druge poti. Ce je Siegmund Lubin skušal rekonstruirati pasijon iz Oberammergaua, ga je režiser Henry C. Vincent skušal ponarediti oziroma natancneje: njegov producent Richard Holloman, ki se je skupaj z glavnim igralcem Frankom Russelom udeležil premiere filma Pa-sijon v Horicah (The Höritz Passion Play), je na podlagi tega osnoval scenarij za lasten film z uradnim naslovom Pasijon iz Oberammergaua (The Passion Play of Oberammergau). Film so s profesionalnimi igralci posneli na strehi hotela Grand Central Palace na Manhattnu. Na streho so s tovornim dvigalom dvignili celo kamele! Premiera filma je bila 31. decembra 1898. Naslednji dan je casopis New York Herald razkril, da film ni originalen posnetek pasijona iz Oberammergaua, kar pa mu ni vzelo publicitete, ampak mu je celo prineslo veliko dobicka. K uspe­hu je prispeval tudi protestantski pastor, ki je kupil izvod filma in ga prikazoval na srecanjih. Pasijon iz Oberammergaua - plakat Pasijon iz Oberammergaua - casopisna fotografija Zalomilo pa se je, ko je Thomas Edison tožil Hollomana, da je pri snemanju uporabil njegovo opremo, zato mu je ta moral izrociti vse negative. Tako je Edi­son prevzel distribucijo filma, ki so mu kasneje zaradi vecje avtenticnosti dodali p. dr. Andraž Arko, Prvi pasijonski filmi (1897–1914) še krajinske posnetke Oberammergaua. Film je trajal 19 minut, imel je triindvaj-set prizorov iz Jezusovega življenja, od bega v Egipt do njegovega vnebohoda. Niso ga prodajali v celoti, ampak po prizorih. Veljal je že za izgubljenega, a naj bi v filmskem arhivu George Eastman House hranili nekaj fragmentov, ki pa niso javno dostopni. Ker film ni imel naslovov posameznih prizorov (enako kot Pasi­jon v Horicah), je pri vsakem predvajanju moral sodelovati tudi napovedovalec, ki je sproti komentiral prizore, projekcijo je spremljala živa glasba. ŽIVLJENJE IN TRPLJENJE JEZUSA KRISTUSA (LA VIE ET LA PASSION DE JÉSUS-CHRIST) – 1898 Najstarejši v celoti ohranjen film o Jezusu je Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa (La vie et la passion de Jésus-Christ)26 iz leta 1898. Posnela sta ga Louis Lumičre in Georges Hatot v casu, ko so bili filmi, bolje receno kratki filmski po­snetki, vecinoma posnetki vsakdanjega življenja. Zdi se, kot da gre za posnetek amaterske gledališke igre, vendar nikjer ne vidimo obcinstva, ceprav se pri dolo-cenih prizorih zdi, kot da se je kamera morala zaradi njega umakniti. V filmu je, brez vmesnih napisov (oziroma naslovov), trinajst prizorov, od Jezusovega rojstva do njegove smrti in vstajenja. Ceprav naslov napoveduje film-sko pripoved o Jezusovem življenju, se dejansko zelo malo posveti njegovemu javnemu delovanju. Zacne se z obiskom modrih z Vzhoda, sledi beg v Egipt, Jožef k vznožju sfinge27 pospremi k pocitku Marijo z Detetom, kjer ga legionarji 26 Na zacetku filma je naslov Pasijon (La passion), a strokovna literatura vedno navaja film kot Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa (La vie et la passion de Jésus-Christ). 27 Prizor, ki ga bodo vkljucevali tudi drugi (vec o tem pri filmu Betlehemska zvezda – 1912), Sidney Olcott pa ga bo leta 1912 v filmu Od jasli do križa posnel na originalni lokaciji v Egiptu. pocastijo. Sledi obuditev mladenica v Nainu,28 takoj zatem se Juda dogovori s Pi-latom (in ne z vélikimi duhovniki – prim. Mt 26,14!), da bo Jezusa izdal. Nato je zadnja vecerja, ki z Jezusovo pojavitvijo med presenecenimi ucenci deluje skoraj kot povstajenjsko prikazanje, obenem pa je Judežev poljub že vkljucen v ta prizor in ga zato ni pri aretaciji v Getsemaniju, ki jo vodita Judež in Pilat, navzoci pa so le Marija, Marija Magdalena in Peter ali Janez(?). Sledi Pilatova obsodba, od ka­tere ga želijo odvrniti Peter (Janez) ter Marija in Marija Magdalena. Obsodbi sle­di bicanje, nato pa Jezusa kronajo s trnjem in mu naložijo križ, Pilat je še vedno navzoc. Prav tako tudi na Kalvariji, kjer Jezusa pribijejo na križ, zraven pa so tudi Peter (Janez), Marija in Marija Magdalena. V prizoru križanja Jezus odpusti raz­bojniku, vojak mu da piti, Pilat zasmehuje Jezusa, nato ta umre, pod križem pa stojijo Marija, Peter (Janez) in Magdalena. Legionarji Jezusa pokopljejo, navzoc je tudi Pilat. Ko zaprejo pokrov groba, pridejo Jezusa objokovati žene. Pilat pride nadzirat stražo pri grobu, ko odide, se vojaki poležejo in zaspijo, Jezus pa odpre pokrov groba in pride iz njega. Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa Zanimivi so poudarki cašcenja Jezusa kot Boga, kar vidimo pri modrih z Vzhoda, legionarjih v Egiptu, obujenem mladenicu in navzocih, ki pokleknejo pred Jezusom, prav tako kot vojaki ob Jezusovi smrti. Tudi v prizoru (ki v tej ver­ziji filma manjka) Jezusovega slovesnega vstopa v Jeruzalem lahko po fotografiji vidimo, da vsi klecijo pred njim. 28 Po drugi interpretaciji naj bi šlo za obuditev Lazarja. Problem je, da mrtvec ni v grobu, ob njem je navzoca le ena ženska, ne sestri Marta in Marija. Res pa je, da obujeni ni ravno mladenic, kar je še posebej ocitno, saj izgleda, da igralec nosi lasuljo. p. dr. Andraž Arko, Prvi pasijonski filmi (1897–1914) Slovesni vhod v Jeruzalem - fotografija Pilat obsodi Jezusa na smrt Vsekakor pa je zelo problematicna interpretacija Pilatove vloge v pasijonu. On je tisti, ki Judu Iškarijotu placa za Jezusovo izdajstvo, ob njem je tudi v Get-semaniju pri aretaciji. Normalno je, da je navzoc pri obsodbi, morebiti še pri bicanju. Da pa je navzoc pri kronanju in ko Jezusu naložijo križ ter tudi na Kal­variji kot vodja vojakov in tisti, ki ga zasmehuje, je res nenavadno. Prav tako to, da nadzira Jezusov pokop in nadzira stražo. Zdi se, da se brez njega nic ne sme zgoditi, povsod mora biti zraven! Filmski Pilat združuje svetopisemskega Pila­ta, Kajfo in velike duhovnike, v filmu nastopa kot negativec. Seveda pa zaradi takšnih poenostavitev pride do precej zmalicene podobe oziroma nekaterih re-snejših odklonov od Svetega pisma. Ne glede na to, in tudi na samo robustnost igre in postavitve, je Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa najstarejši v celoti ohra­njen film o Jezusu in vsekakor vreden ogleda.29 ŽIVLJENJE IN TRPLJENJE JEZUSA KRISTUSA (LA VIE ET LA PASSION DE JÉSUS-CHRIST) – 1899–1914 Režiserja Lucien Nonguet in Ferdinand Zecca sta za francosko filmsko druž­bo Pathé posnela serijo prizorov iz Jezusovega življenja z naslovom Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa (La vie et la passion de Jésus-Christ). Ti prizori so kot nekakšne oživljene ikone ali podobe iz pasijonskih iger s posebnimi filmskimi triki. Prizori so temeljili na jedkanicah Gustava Doréja. Doslej uveljavljeno prepricanje je bilo, da je film nastajal v letih 1902–1905, a je stvar bolj kompleksna. Tako naj bi prvi posnetki nastali že leta 1899, proces celotnega nastajanja filma pa je dejansko trajal celih petnajst let. Prvi posnetki so iz leta 1899, druga serija je iz obdobja 1902–1905, tretja iz leta 1907, zadnja, cetrta pa iz leta 1914. 29 Na YouTube je film dostopen (sicer z napacno navedbo avtorjev) z naslovom: La Passion/The Passion (Auguste & Louis Lumičre, 1898). Lucien Nonguet Ferdinand Zecca Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa - plakat V vsakem obdobju je bil material iz prejšnjih verzij ponovno posnet, pogo-sto izboljšan z bolj impresivnimi in bogatejšimi kulisami, vec igralci, boljšimi kamerami ter spremembo lokacije. Pri tem so skušali cim bolj zvesto posne­mati prvotno verzijo. Filmska hiša Pathé je distributerjem in predvajalcem dala možnost, da so lahko odkupili le posamezne filmske prizore. Tako je distributer lahko izbral le prizore Jezusovega rojstva ali pa zelo skrceno verzijo celotnega filma in samo to predvajal gledalcem. Seveda je ta nacin popolnoma neskladen z današnjo logiko, medtem ko je bilo v prvih letih filma to nekaj povsem nor-malnega. Prav zaradi tolikega števila raznih kopij posameznih delov filma se je ohranila pestra zapušcina. 1899 O prvi verziji filma iz leta 1899 je malo znanega. Film je verjetno režiral Ferdi­nand Zecca, imel je šestnajst prizorov. V naslednjih letih, vse do 1913, je veckrat predelal njegovo snov, pri cemer je nekajkrat zamenjal tudi igralce. 1902–1905 Nato je v letih od 1902 do 1905 nastajala druga, najbolj razvita verzija fil-ma v režiji Ferdinanda Zecce in njegovega asistenta Luciena Nongueta, saj so šestnajst prizorov iz prve verzije vnovic posneli in jim dodali še novih šestnajst; torej dvaintrideset prizorov.30 Kritiki pravijo, da je film razmeroma slab zaradi dokaj nedomiselne scenografije in smešne igre ter nekaterih okornih poskusov posebnih ucinkov. 30 Po nekaterih virih le 27. p. dr. Andraž Arko, Prvi pasijonski filmi (1897–1914) Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa 1902-05- plakat Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa 1902-05 1907 Prizore v filmu so obarvali po postopku pathécolor, pri cemer so vsako slicico filma pobarvali z najvec štirimi barvami. Ob tem so, verjetno zaradi komercialne uspešnosti, širili informacijo, da naj bi film obarvale redovnice. Koncna verzija naj bi imela petintrideset prizorov.31 Predvsem odraža Zeccov odgovor na prija­teljico in tekmico režiserko Alice Guy, saj je on, ceprav je Pathé slovel po izdelani studijski kuliseriji (v marsikaterem prizoru vidimo Pathéjev logo s petelinckom), dolocene prizore vendarle posnel na prostem in ne v studiu. Restavrirana verzija tega filma je izšla leta 2003 na DVD, skupaj z Olcottovim Od jasli do križa.32 Življenje in trpljenje Jezusa Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa 1907 Ovitek DVDja obeh filmov Kristusa 1907 - plakat 31 Nekateri navajajo, da jih je celo 37 ali 39, pri cemer lahko sklepamo, da je bil dolocen prizor razdeljen na dva dela. 32 Na YouTube je film dostopen (sicer naveden z napacno letnico) z naslovom: Ferdinand Zecca & Lucien Nonguet: La Vie et la passion de Jésus-Christ (1903). 1913–1914 Cetrto in zadnjo predelavo filma Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa filmske družbe Pathé Freres je v letih 1913–1914 posnel režiser Maurice-André Maître. Ta verzija je v vsem vecja in mogocnejša. Film traja uro in 40 minut, prejšnjih 32 prizorov so razširili na 43, po nekaterih navedbah pa naj bi imel kar 75 prizorov. Med novostmi je nekaj množicnih in zunanjih prizorov, ceprav se zdi, da jih je vecina posnetih v studiu. Leta 2016 je bil izdan na DVD, pod alternativnim naslovom Sin clovekov (Son of Man), skupaj z Olcottovim filmom Od jasli do križa (From Manger to Cross). Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa 1913-14 - plakat Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa 1913-14 KRISTUSOVO ROJSTVO, ŽIVLJENJE IN SMRT (LA NAISSANCE, LA VIE ET LA MORT DU CHRIST) – 1906 Prva ženska režiserka in producentka Alice Guy,33 ki je sodelovala pri okoli tisoc filmih, je leta 1906 posnela Kristusovo rojstvo, življenje in smrt (La naissan­ce, la vie et la mort du Christ). S tehnicnega vidika je posnet na podoben nacin kot Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa, ki ga je posnel njen prijatelj in tekmec Ferdinand Zecca. Ceprav je njegov film na prvi pogled bolj privlacen, tudi zaradi obarvanosti, Guyjeva pripoveduje z vecjo subtilnostjo in odtenki, a ji manjka ve­licina. Režiserka daje velik poudarek naravni in realisticni igri, glede na tedanjo precejšnjo nerazmejenost med gledališcem in filmom. Njen film je morda tudi zaradi tega bolj preprost, a zato globlji in dejansko film, ne pa posnetek odrskega prizora. Precej neznacilno za njeno obdobje je, da odkriva novo izraznost filma s poudarki, ki jih gledalec v teatru ne bi opazil, na filmu pa so mu približani (ob obisku modrih skoraj ves cas vidimo Dete; poudarki pri Petrovi zatajitvi), hkrati pa se prizorom približa z drugacnih perspektiv, npr. pri zadnji vecerji, ko bolj 33 Po poroki s Herbertom Blachéjem je postala znana kot Alice Blaché, ko sta se locila, je dodala še dekliški priimek Alice Guy Blaché. Leta 1906 še ni bila porocena, zato je navedena kot Alice Guy. p. dr. Andraž Arko, Prvi pasijonski filmi (1897–1914) izpostavi Judov odhod. Guyjeva za svoj cas izjemno kombinira notranje in zuna­nje prizore, tudi s premikom kamere. Z navzocnostjo mnogih statistov ustvarja filmsko realnost, ki jasno kaže odmik od odrsko-gledaliških postavitev, ki so še vedno mocno znacilne za tedanje sodobne filmske ustvarjalce.34 Alice Guy Kristusovo rojstvo, življenje in smrt - plakat Za to obdobje je nov prizor Jezusa pred Kajfom, prav tako pa tudi Veronika s potnim prtom, pri kateri Guyeva prvic v zgodovini filma ustvari posnetek z gledišca (point-of-view). Ker Veronikin prt obcudujejo pretežno ženske, lahko vidimo, da je režiserka mislila tudi na žensko publiko. Jezus pred Kajfom Veronika s potnim prtom Zagotovo je to film, ki je zelo osredinjen na ženske, morda najbolj v zgodovini biblicnega filma. Prizori rojstva, še posebej, ko angeli varujejo Dete, Marija pa pociva; vsi trije prizori Jezusovega javnega delovanja, ki edini vkljucujejo ženske: Samarijanko, Jairovo hcer in ženo, ki Jezusu mazili noge. Tudi pri Petrovi zataji­tvi so izpostavljene ženske okoli njega, na križevem potu pri padcu pritece šest 34 Na YouTube je film dostopen z naslovom Alice Guy – La naissance, la vie et la mort du Christ. žensk. Mocan poudarek ženskih pric je ob zakljucnem prizoru vstajenja; a tudi detajli, kot so služabnica, ki Pilatu umije roke, kar nekaj žensk je med pricami pred Kajfom in sinedrijem … Kljub vsej emancipaciji še nobenemu ustvarjal-cu do zdaj ni uspelo tako mocno izpostaviti pomembnosti žensk pri Jezusovem delovanju, kot je to uspelo tej režiserki. Nekateri sodobnejši ustvarjalci so sicer umešcali ženske tudi v prizor zadnje vecerje, kar pa še zdalec ni tisto, kar je pri­kazala Guyjeva – da se je Jezus pri svojem delovanju zelo posvecal ženskam, kar je delec od udarniškega feminizma, ampak povsem biblicno. Zaradi vseh upo­dobitev žensk v filmu so ga nekateri želeli opredeliti kot feministicnega. Nekateri kritiki so Guyjevo nepravicno zavrnili kot nefeministicno, ocitno zato, ker se njen prakticni, neposredni feminizem kategoricno ne ujema s predpisanimi mo-deli feministicnega diskurza iz poznega 20. stoletja. Dejansko pa je njen film žen­stven v najboljšem pomenu. V nasprotju z idealiziranim prikazovanjem žensk in otrok v filmih tega obdobja jih ona prikaže v naravni cloveškosti. Ta film je eden redkih, kjer je Jezusovo življenje prežeto z življenjem žensk in otrok, ki so nav­zoci kot gledalci, udeleženci ter akterji (kot angeli ali kot vsakdanje ženske). Te filmske podobe so polne svetlobe in gibanja, ko se množice statistov gibljejo sko­zi prizore na razlicnih hkratnih ravneh dogajanja. Veliko število žensk in otrok v filmu pri obcinstvu mocno deluje v smeri poistovetenja, kar v produkcijskem smislu film odpira širšemu obcinstvu. Režiserka se tudi ne usmeri izkljucno na Kristusa, ampak da prostor tudi ostalim likom, s cimer pa Kristusa ne razvre­dnoti, ampak celoten dogodek odrešenja umesti v cloveško vsakdanjost. Jezus in Samarijanka Žene pri praznem grobu Kljub ženstvenosti pa se lahko v realizmu (glede na tedanje tehnicne zmo­žnosti) postavi ob rob Melu Gibsonu, vsaj v prizoru bicanja. Alice Guy so za inspiracijo služile takrat zelo popularne svetopisemske podobe slikarja Jacquesa Josepha Tissota. Tako slikar kot režiserka stremita k prikazovanju Kristusovega življenja v kombiniranju v realisticnega, duhovnega in dobesednega prikaza, ki p. dr. Andraž Arko, Prvi pasijonski filmi (1897–1914) se v primerjavi s tedanjimi sodobnimi filmi lahko zdi nazoren v surovosti in nasi­lju. Kot je Tissot odšel v Sveto deželo, da bi naslikal resnicne kraje, tako Guyjeva uporabi Tissotovo Sveto pismo, da bi z njim upodobila resnicno in avtenticno Jezusovo življenje. Jacques Joseph Tissot - Bicanje Bicanje Bicanje – Razglednica z obarvano fotografijo iz filma ROJSTVO (LA NATIVITÉ) – 1910 Ceprav so bili prvi filmi o Jezusu osredinjeni na pasijon, so že od zacetkov zaceli uvršcati vanje tudi druge epizode iz Jezusovega življenja, vkljucno z zgod­bo o rojstvu. Situacijo otežuje dejstvo, da so bili ti najzgodnejši filmi o pasijonih pogosto naprodaj v posameznih delih, zato je težko ugotoviti, kateri Pathéjevi filmi so bili izdani kot samostojni. Rojstvo - plakat Louis Feuillade Rojstvo - poklon pastirjev Ceprav je tema tega prispevka osredinjena na pasijon, ne moremo mimo bo­žicnega filma Rojstvo (La Nativité), še posebej, ker je danes edini ohranjeni del trilogije. Filmska družba Gaumont je leta 1910 posnela trilogijo Rojstvo (La Na-tivité), Kristus na križu (Le Christ en Croix) in Žalostna Mati (Mater Dolorosa), ki jih je v okviru serije filmov z naslovom Estetski film (Le Film esthétique) režiral Louis Feuillade. Serija je gledalcem obljubljala filme, ki niso posnetki gledaliških odlomkov, ampak prizori z mocno dramsko in vizualno vsebino. Zato je imel režiser veliko svobode pri oblikovanju scenografije in ustvarjanju vizualnega do-živetja. Rojstvo je delno verski spektakel in delno biblicni triler, posnet na razko­šnih prizorišcih, ki so Feuilladu omogocila, da je prizore prikazal z globoko per-spektivo. Pastirji, ki sledijo betlehemski zvezdi, pridejo iz ozadja in se približajo kameri, da bi zasedli svoje mesto na prizorišcu okoli jaslic. Mocen ucinek daje filmu tudi nastop živih živali (ovce, kamele, vol in osel). Življenje in trpljenje Življenje in trpljenje Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa – 1898 Jezusa Kristusa – 1902-1905 Jezusa Kristusa – 1907 Film Rojstvo je samostojna enota, zato ga lahko štejemo za enega najstarej­ših filmov o Jezusovem rojstvu. Prizori oznanjenja in rojstva so sicer že bili v predhodnih filmih, nikoli pa kot samostojen film (gledano celostno tudi Rojstvoni). Sama zgodba precej sledi svetopisemskim porocilom o Jezusovem rojstvu v Matejevem in Lukovem evangeliju, ima pa tudi nekaj lastnih poudarkov, npr. ko kralj Herod pošlje v Betlehem tudi svoje izvidnike. Resna zgodovinska netocnost p. dr. Andraž Arko, Prvi pasijonski filmi (1897–1914) pa je, da kralju Herodu Velikemu pripiše ženo Herodiado, ki je bila dejansko žena njegovega sina Filipa oziroma kasneje njegovega polbrata Heroda Antipa (prim. Mt 14,3). Zgodba se zacne s prizorom angelovega veselega oznanila pastirjem na be-tlehemskih poljanah. Osrednji del filma predstavlja prihod modrih z Vzhoda in Herodovo vznemirjenje. Zakljuci se s prihodom v Egipt, kjer Jožef in Marija z Detetom pocivajo pri Sfingi – motiv, ki sta ga Louis Lumičre in Georges Hatot leta 1898 vkljucila v svoj film Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa, prav tako pa tudi Lucien Nonguet in Ferdinand Zecca v obe verziji svojih filmov (1902–1905 in 1907), leta 1912 pa ga je Sidney Olcott v filmu Od jasli do križa (From Manger to Cross) posnel na izvirni lokaciji! Ker je ta prizor izjemno podoben sliki Pocitek med begom v Egipt (Le repos pendant la fuite en Egypte) iz leta 1880, je slikar Luc Olivier Merson tožil produkcijsko hišo Gaumont zaradi plagiatorstva, a je tožbo izgubil. Film je bil v Združenih državah Amerike prvotno predvajan z naslovom Herod in novorojeni kralj (Herod and the Newborn King).35 STAR OF BETHLEHEM (BETLEHEMSKA ZVEZDA) – 1912 Nekaj predhodnih filmov je vkljucevalo tudi prizore Jezusovega rojstva, toda vsi so bili del vecje celote – filma ali serije. Zato za prvi božicni film velja Betle­hemska zvezda (The Star of Bethlehem) iz leta 1912, ki pa žal ni v celoti ohranjen. Tri tedne po premieri je studio Thanhouser zajel požar, v katerem je bil original filma unicen. Nato so kopije, ki so jih prikazovali, zmontirali na en sam kolut, od katerega se je danes ohranila le tretjina. Film je bil posnet na treh kolutih, trajal naj bi približno 45 minut. Ceprav je ohranjena zgolj tretjina filma, lahko iz nje jasno vidimo, da so vanj vkljuceni osnovni elementi svetopisemskega epa, saj so v studiu Thanhouser poskrbeli za razkošne kostume, množico igralcev in boga-to uprizoritev. Herodova razkošna palaca je polna lepih dvorjanov v eksoticnih oblekah, njegova obleka razkriva mišicaste ude. Poleg tega film vkljucuje impre­sivno arhitekturo. Snemali so ga vec kot mesec dni, sodelovalo je vec kot 200 35 Na YouTube je film dostopen z naslovom La nativité (1910). igralcev, od zvezdnikov do statistov. Pri snemanju nekaterih prizorov so socasno uporabljali dve ali tri kamere, da bi tako dobili posnetke iz razlicnih kotov. Po-sebni ucinki, za katere je bilo potrebno teden dni dela, med drugim vkljucujejo svetlo zvezdo, ki se prikaže pastirjem in modrim z Vzhoda, v hlevu se pojavi zbor angelov, ki slavijo Odrešenikovo rojstvo. Film je stal takratnih 8.000 dolarjev,36 premiera je bila 24. decembra 1912. Revija Motography je mesec dni pred premiero objavila clanek o filmu, pred­stavljena je bila celotna zgodba. Opiše tudi nekatere prizore, ki se niso ohranili, a lahko ob njihovi pomoci rekonstruiramo celoten film. Tako, kot je Roberto Rossellini leta 1975 uvedel svoj film Mesija s prikazovanjem in navajanjem staro­zaveznih napovedi o Odrešeniku, tako je že leta 1912 režiser Lawrence Marston pripoved Betlehemske zvezde zacel z navajanjem preroka Miheja, ki je prvi Izra­elu dal upanje na Odrešenika (prim. Mih 5,1-3), ko je napovedal, da se bo rodil v Betlehemu. Pred Kristusovim rojstvom so bila številna znamenja in napovedi, ki so vplivala na Izraelce in njihove vladarje, ljudstvo pa je preveval nemir. Na tem mestu verjetno manjka opis prizorov, ki naj bi prikazovali zaroko Jožefa in Marije, kot je to razvidno iz ohranjene casopisne fotografije. To dogajanje je He-roda tako vznemirilo, da je sklical modrece na dvoru, da bi mu povedali, kje in kdaj se bo Mesija rodil. Film nato prikazuje potovanje Jožefa in nosece Marije v Betlehem. Ko utrujena popotnika prispeta na cilj, ugotovita, da nimata prostora za pocitek, saj so vsa gostišca polna. Zaradi Jožefovega porekla (iz Davidovega rodu) jima gostilnicar ponudi edini prostor, ki ga ima – hlev (kar potrjuje v ca-sopisu objavljena fotografija iz filma). Jožef in Marija hvaležno sprejmeta to na­stanitev, saj so drugi njuni rojaki prisiljeni spati na hribih in v vinogradih mesta. Betlehemska zvezda - plakat Lawrence Marston Zaroka Marije in Jožefa - casopisna fotografija Drugi del se zacne s potovanjem treh modrih z Vzhoda, ki prebivajo v treh med seboj zelo oddaljenih deželah, a po Božji previdnosti pridejo do kraja sku­ 36 Današnja vrednost bi bila okoli 230.000 dolarjev. p. dr. Andraž Arko, Prvi pasijonski filmi (1897–1914) pnega srecanja; vse namrec vodi cudovita zvezda na nebu. Skupaj se odpravijo v Jeruzalem in tam poizvedujejo o novem judovskem kralju. Po srecanju s Hero-dom (kot to prikazujejo ohranjeni posnetki) pridejo s pastirji socasno v Betle-hem, kjer se zvezda ustavi nad gostišcem, v katerem ni bilo prostora za Marijo in Jožefa. Gostilnicar jih pelje v hlev, kjer so še vedno Dete, Marija in Jožef. Glede na nadaljnji opis filma je iz clanka razvidno, da je del filma, ki je danes ohranjen, de­jansko koncni del, saj naj bi se zakljucil s prizorom, ko pastirji in modri z Vzhoda skupaj pokleknejo v hvaležni molitvi za privilegij, da smejo gledati Odrešenika. Glede na obe evangelijski porocili ni mogoce jasno dolociti, ali so pastirji in modri z Vzhoda socasno pocastili novorojenega Odrešenika, filmski prikaz tega pa prinaša mocno sporocilo: mešana skupina pastirjev in modrih, ne glede na ocitno razliko v bogastvu, brez težav skupaj casti Jezusa. S tem je poudar­jeno sporocilo, da smo pred Bogom vsi enaki. Vrhunec posnetka (in tudi tega fragmenta filma) je, ko pastirji in modri castijo Jezusa, nad njimi pa se pojavi skupina angelov, kar kaže na Božje delovanje. Iz filma – kolikor ga je ohranjenega – lahko vidimo, zakaj ima naslov Betle­hemska zvezda. Njena cudežna pojavitev in vodenje vznemirjata ter navdajata z obcudovanjem najprej modre z Vzhoda, nato še pastirje. Da bi režiser prikazal zvezdo kot Božji prst, ki vodi poklicane v betlehemski hlevcek, celo adaptira Lukovo evangeljsko porocilo, saj se betlehemskim pastirjem ne prikaže angel z veselim oznanilom (kot je to v Lukovem evangeliju), ampak zvezda, ki jo po-leg pastirjev ponovno opazijo tudi modri z Vzhoda, zato se vsi skupaj odpravijo v Betlehem. Njihovo navdušenje in cašcenje zvezde lahko mestoma deluje kot malikovanje. Iz fragmenta filma vidimo, da je cudežna betlehemska zvezda pro­tagonist prakticno do konca filma, saj se šele pred hlevckom umakne s prizori-šca pred dejanski protagonistom – novorojenim Jezusom, h kateremu je vodila modre in pastirje.37 37 Na Vimeo je film dostopen z naslovom The Star of Bethlehem (1912). OD JASLI DO KRIŽA (FROM MANGER TO CROSS) – 1912 Sidney Olcott je leta 1912 posnel Od jasli do križa (From Manger to Cross). Film temelji na evangelijih in pripoveduje Jezusovo zgodbo, od rojstva do smrti. Za svoj cas je bil izjemen zaradi visokega proracuna in dolžine, saj je bil kar na petih filmskih kolutih, v tistem casu sta bila namrec obicajna najvec dva koluta. Velja za enega prvih dolgometražnih filmov. Nekateri sicer navajajo, da naj bi bil prvi dol­gometražni film Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa (1907), a ga je težko šteti med dolgometražne filme, saj je dejansko lepljenka prizorov, Olcottov film pa je ustvar­jen kot celota. Ce pod pojmom dolgometražni film razumemo vsaj uro trajajoc film, potem lahko recemo, da je Od jasli do križa prvi dolgometražni film o Jezusu. Film je prvi primer pravega kinematografskega evangelija, s trdno pripove­dno zgradbo. Ni vec v slogu tableaux vivants, kot je bilo prvih petnajst let filmi o Jezusu. Za filme o Jezusovem življenju, ki so bili posneti pred 1912, težko trdimo, da so bili filmi v pravem pomenu te umetniške zvrsti. V tem obdobju so morali ustvarjalci preiti skozi proces, v katerem se je filmanje z vidika zabave obcin­stva ter reproduciranja odrsko-gledaliških postavitev zacelo oblikovati v smeri samostojne umetniške zvrsti. Ceprav je Olcott film posnel še vedno v široki per-spektivi in s precej distance, nas preseneti tudi z nekaj izjemami, predvsem pa zanimivimi kompozicijami in estetsko zadovoljujocimi posnetki. Kompozicija je mnogo bolj privlacna kot pri kateremkoli predhodnem filmu o Jezusu. Jezus še vedno ostaja v središcu posnetka. Filmarji, ki so odšli v Sveto deželo, tam niso nameravali posneti filma o Kri­stusu, ampak druge filme. Ker so jih kraji navdihnili, je igralka in scenaristka Gene Gauntier,38 napisala scenarij in prepricala Sidneyja Olcotta (ki je že 1907 posnel Ben Hura), da ga je režiral. Ce smo danes navajeni fotografij in posnetkov 38 Gene Gauntier (rojena Genevieve Gauntier Liggett) je bila ameriška igralka, in scenaristka, ena od pionirk ameriške filmske industrije. p. dr. Andraž Arko, Prvi pasijonski filmi (1897–1914) s celega sveta, je bilo leta 1912 izjemno, da je bil film posnet na kraju, o katerem so bile objavljene le risbe ali redke fotografije. Zato je bil film o Jezusu, ki prika­zuje tudi cudo sveta, piramide in sfingo, za tedanji cas res nekaj izjemnega, saj so gledalci lahko prvic videli ta del sveta. Snemali so ga tudi v Nazaretu, Betlehemu, Jeruzalemu in drugih krajih Palestine. Gene Gauntier Marijin studenec - Nazaret Piramide - Kairo Film Od jasli do križa je bil tudi zelo kontroverzen in je izzval precej naspro­tovanj. Posnet je bil v casu, ko so doloceni – tudi cerkveni – krogi zaceli gledati na film kot medij, ki je moralno pokvarjen in ni neprimeren za kakršnokoli upo­dabljanje Kristusa. Dolocena nasprotovanja so izvirala iz tega, da film ni bil zvest cerkveni tradiciji, ko Kristus nosi križ v obliki crke T. Na križevem potu Jezus ne nosi precnika, ampak križ v obliki crke T, cesar se pri križanju ne vidi, saj je nad njim napis o krivdi. Najbolj kontroverzen vidik je morda, da v filmu ni vstajenja. Kljub temu je bil film po premieri pri obcinstvu dobro sprejet. Glavni igralec Robert Henderson - Bland je z upodobitvijo Jezusove cloveškosti in božanskosti prekosil mnoge, tudi igralce, ki so sledili v nadaljnjih filmih. Ceprav je ves film Je­zus socuten in ljubec, je pri ocišcenju templja gorec in kar strašljiv. Film zajame tudi nekaj njegovih trenutkov v molitvi z Ocetom, ki so s pogledom na Jeruzalem z Oljske gore. Za razliko od predhodnih filmov ta ne prikazuje angelov oziroma je angelska navzocnost prikazana z mocno lucjo ali obrazno mimiko igralca (npr. oznanjenje, angel nagovori Jožefa, betlehemski pastirji …). Film se je uspel izogniti obsodbam antisemitizma, ki so malo zatem doletele Griffithovo zgodovinsko dramo Nestrpnost (Intolerance) leta 1916 in DeMillejev film Kralj kraljev (King of Kings) leta 1927. Seveda tudi zato, ker je opustil sojenje pred Kajfom in velikim zborom ter pred Pilata postavil eno najmanjših množic v vseh filmih o Jezusu. Film je zaradi uspeha doživel še nekaj izdaj, nekaterim so tudi dodali prizor vstajenja in ga zato predvajali z alternativnim naslovom Jezus iz Nazareta (Jesus of Nazareth).39 Zasencil ga je šele DeMillejev Kralj kraljev (1927), ki pa ni do­ 39 Z alternativnim naslovom Jezus iz Nazareta je bil film izdan na DVD leta 2016, skupaj s filmom Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa (1913–1914), ki ga je režiral Maurice-André Maître. Tudi segel avtenticnosti in duhovnosti, kakršno je v svoj film zajel Olcott. Leta 1938 so film ponovno predelali, ga opremili z glasom pripovedovalca ter glasbo in mu dodali vrsto bližnjih posnetkov. Kot Alice Guy se je tudi Olcott navdihoval pri Tissotovih upodobitvah, saj so na podlagi teh izdelali kostume. Produkcijska hiša je obtožila režiserja, glavnega igralca in scenografa, da so zapravili prevec denarja, zato so njihova imena na zacetku filma odstranili. Jeruzalem z Oljske gore Jeruzalem - damašcanska vrata Ovitek DVDja obeh filmov Film se posveti Jezusovemu otroštvu bolj kot mnogi drugi, saj poleg rojstva in dvanajstletnega decka v templju doda še beg v Egipt ter nesvetopisemske prizore Jezusa kot dojencka, otroka in decka, ko desetleten pomaga Mariji. Decka Jezusa vidimo, kako po vrnitvi iz Jeruzalema doma v Nazaretu prenaša leseno desko, ko pomaga Jožefu v delavnici, a dejansko je to režiserjeva predpodoba – napoved, da bo na morišce nosil svoj križ. Scenariju se pozna, da ga je napisala ženska, saj so v filmu vse ženske osebe prikazane v pozitivni luci in celo opušca prizore, v katerih bi bile ženske prikaza­ne kot necistnice in zapeljivke (prim. žena, zasacena v prešuštvu, ples Herodiadi­ne hcere). Vkljucuje pa prizore, ki prikazujejo ženske v pozitivni luci, kot sta npr. dve ženski, ki Jezusu mazilita noge, Martina sestra Marija, ki jo Jezus pohvali, da ga posluša. Scenaristka Gene Gauntier je odigrala vlogo Jezusove matere Marije, ki pa je oblecena kot klavzurna nuna. Režiser Olcott je nastopil v vlogi slepca. Režiser je postavitev evharistije zasnoval kot prvo sveto obhajilo, kar je celo napisano na zacetku prizora. Vsi apostoli klecijo, res pa je, da obhajilo prejmejo na roke, ne v usta. Resnicen problem filma je, da ne prikaže vstajenja oziroma praznega groba, ampak se konca s smrtjo na križu in tako izpusti kljucni vidik evangeljskega sporocila.40 ta film je objavljen z alternativnim naslovom Sin clovekov (Son of Man). Od jasli do križa je bil že leta 2003 izdan na DVD z originalnim naslovom, skupaj z Zeccovim obarvanim Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa iz leta 1907. 40 Na YouTube je film dostopen z naslovom From the Manger To the Cross (1912). 76 p. dr. Andraž Arko, Prvi pasijonski filmi (1897–1914) Križanje SKLEP Ohranjeni posnetki filmov o Jezusovem življenju iz obdobja od rojstva filma do zacetka 1. svetovne vojne odražajo obdobje, v katerem so nastali. Za to ob-dobje je predvsem ociten prehod od posnetkov gledališko-odrskih predstav do samostojne umetniške zvrsti. Ne glede na okornost ali pripovednost, ki je danes nismo vajeni, so to biseri iz zakladnice filmske ustvarjalnosti, ki nam jih je ohra­nila zgodovina, zato so vredni spoštovanja, marsikateri tudi obcudovanja. VIRI IN LITERATURA Bakker, Freek L. 2009. The challenge of the silver screen. Leiden/Boston: Brill.BetweenMovies.com. From The Manger To The Cross (1912). Https://betweenmovies.com/movie/from-the-manger-to-the-cross-1912/ (pridobljeno 18.12. 2021).BetweenMovies.com. The Life And Passion Of Jesus Christ (1898). Https://betweenmovies.com/movie/the-life-and-passion-of-jesus-christ-1898/ (pridobljeno 4. 12. 2021).BetweenMovies.com. The Life And Passion of Jesus Christ (1902–1905). Https://betweenmovies.com/movie/the-life-and-passion-of-jesus-christ-1902-1905/ (pridobljeno 5. 12. 2021). BetweenMovies.com. The Life Of Our Saviour; Or, The Passion Play (1913–1914). Https://betweenmovies.com/movie/the-life-of-our-saviour-or-the-passion-play-1913-1914/ (pridobljeno 5. 12. 2021). BetweenMovies.com. The Nativity (1910). Https://betweenmovies.com/movie/the-nativity-1910/ (pridobljeno 18. 12. 2021).BetweenMovies.com. The Passion (1897). Https://betweenmovies.com/movie/the-passion-1897/ (pridobljeno 4. 12. 2021).BetweenMovies.com. The Passion Play (1898). Https://betweenmovies.com/movie/the-passion-play-1898/ (pridobljeno 4. 12. 2021).BetweenMovies.com. The Passion Play Of Oberammergau (1898). Https://betweenmovies.com/movie/the-passion-play-of-oberammergau-1898/ (pridobljeno 4. 12. 2021).BetweenMovies.com. The Star of Bethlehem (1912). Https://betweenmovies.com/movie/the-star­of-bethlehem-1912/ (pridobljeno 18. 12. 2021).Bottomore, Stephen. Who‘s Who of Victorian Cinema: Léar (Albert Kirchner). Https://www.victorian-cinema.net/lear (pridobljeno 28. 12. 2021). Bowers, David Q. Thanhouser Films: An Encyclopedia and History. The Star of Bethlehem. Https://www.thanhouser.org/tcocd/Filmography_files/72op4a.htm (pridobljeno 18. 12. 2021).Britannica. Lumičre brothers. Https://www.britannica.com/biography/Lumiere-brothers (pridobljeno 28. 12. 2021). Early Irish Cinema. 18. 4. 2014. A Happy and Appropriate Synchronism: Passion Films at Easter 1914. Https://earlyirishcinema.com/category/film-directors/maurice-andre-maitre/ (pridobljeno 5. 12. 2021). Festival fantasticnega filma in vina. Dr. Karol Grossmann. Http://www.grossmann.si/sl/in-memoriam/dr-karol-grossmann/ (pridobljeno 28. 12. 2021). Foster, Gwendolyn Audrey. 12. 8. 2018. Alice Guy’s La Vie du Christ: A Feminist Vision of the Christ Tale. Http://la-vie-du-christ-1906.blogspot.com/ (pridobljeno 4. 12. 2021). IMDb. La nativité. Https://www.imdb.com/title/tt0208320/ (pridobljeno 18. 12. 2021).IMDb. La sortie de l‘usine Lumičre ŕ Lyon. Https://www.imdb.com/title/tt0000010/?ref_=fn_al_tt_2 (pridobljeno 28. 12. 2021).Just, Felix. Gospel Illustrations by James Tissot.Https://catholic-resources.org/Art/Tissot.htm (pridobljeno 6. 12. 2021). Nebor, David. 10. 10. 2020. První velkofilm natáceli Americané na Šumave. V zámorí se stal senzací. Https://www.idnes.cz/ceske-budejovice/zpravy/horice-na-sumave-horicke-pasijove-hry-film­historie-nabozenstvi-kino-filmografie.A201008_575271_budejovice-zpravy_neb (pridobljeno 3. 3. 2021). Neudörfl, Martin. 18. 4. 2018. The Horitz Passion Play – identifikace cásti Horického pašijového filmu (1897). Http://www.krumlovskagarda.cz/film-horice/ (pridobljeno 3. 3. 2021). Page, Matt. Bible Films Blog. 11. 8. 2006. First Feature Length Film. Https://biblefilms.blogspot.com/search/label/From%20the%20Manger%20to%20the%20Cross (pridobljeno 4. 12. 2021). Page, Matt. Bible Films Blog. 12. 1. 2019. Silent Bible Film Mystery - #04 Untangling the Pathé Passion Plays. Https://biblefilms.blogspot.com/search?q=Silent+Bible+Film+Mystery++%2304+Untangling+the+Path%C3%A9+Passion+Plays (pridobljeno 6. 12. 2021). Page, Matt. Bible Films Blog. 13. 6. 2017. Nativity Films Revisited. Https://biblefilms.blogspot.com/search?q=star+of+bethlehem (pridobljeno 18. 12. 2021). Page, Matt. Bible Films Blog. 18. 6. 2016. La naissance, la vie et la mort du Christ (1906) - Scene Guide. Https://biblefilms.blogspot.com/2016/06/la-naissance-la-vie-et-la-mort-du.html (pridobljeno 6. 12. 2021). Page, Matt. Bible Films Blog. 27. 3. 2017. La naissance, la vie et la mort du Christ (1906). Https://biblefilms.blogspot.com/search?q=guy (pridobljeno 6. 12. 2021). Page, Matt. Bible Films Blog. 30. 9. 2018. La vie et la passion de Jésus-Christ (1898). Https://biblefilms.blogspot.com/search?q=La+vie+et+la+passion+de+J%C3%A9sus­Christ+%E2%80%93+1898 (pridobljeno 4. 12. 2021). Viganň, Dario Edoardo. 2005. Jezus in filmska kamera. Ljubljana: Župnijski zavod Dravlje. Wikipedija. Odhod iz tovarne. Https://sl.wikipedia.org/wiki/Odhod_iz_tovarne (pridobljeno 28. 12. 2021).Https://biblefilms.blogspot.com/search/label/Life%20and%20Passion%20of%20Jesus%20Christ (pridobljeno 4. 12. 2021). Alojzij Pavel Florjancic in dr. Jaša Drnovšek … DOPOLNITI VECNOST Z DELEŽEM TRENUTNOSTI POGOVOR Z DR. JAŠO DRNOVŠKOM Z vami se v naših Pasijonskih doneskih srecujemo že tretjic, zbližal nas je prav Škofjeloški pasijon. V prejšnji številki je vas in vašo knjigo …in den vnbeweglichen vnd vnuerruckten Fußstapffen (… v negibnih in neprema­knjenih stopinjah), ki je izšla v zacetku lanskega, jubilejnega leta Škofjelo­škega pasijona, že na kratko predstavil pasijonec mag. Aleksander Iglicar.Naše sodelovanje se zacelo ob zadnji uprizoritvi Škofjeloškega pasijona leta 2015, ko je imela Tinkara Zupan za STA z vami zanimiv intervju: Škofjeloški pasijon kot pop art katoliške cerkve. Naslednje leto ste v naši reviji objavili prispevek, ki nosi slovenski zacetek naslova vaše sedanje knjige, V negibnih stopinjah. Nedvomno veste mnogo o našem pasijonu, pasijonih nasploh, o množicni kulturi (kulturnem mreženju) in seveda gledališcu, saj ste njegov velik poznavalec, plodovit, upoštevan gledališki esejist in kritik ter prevaja­lec dramskih tekstov, predvsem iz nemšcine. Dr. Jaša Drnovšek je avtor dela …in den vnvnbeweglichen vnd vnuerruckten Fußstapffen. Foto Aljaž Uršej/N1. Kako in kdaj ste se prvic srecali s Škofjeloškim pasijonom; v teoriji, av­tenticno v Škofji Loki, morda tudi v Ljubljani (SNG Drama, 2000) v Kranju oziroma na Ptuju (2020) in morda še kje? Prvi vpogled v dramsko besedilo p. Romualda sem dobil med študijem pri­merjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani ob koncu devetdesetih let. Takrat, leta 1999, smo si skupaj s kolegicami in kolegi na Mestnem trgu v Škofji Loki ogledali tudi Škofjeloški pasijon, ki ga je režiral kolega s slovenistike in etnologije Marjan Kokalj. Slabo leto zatem sem na velikem odru v SNG Dra­ma Ljubljana videl Škofjeloški pasijon v režiji Mete Hocevar. Podrobneje sem se z besedilom p. Romualda spoznal šele po letu 2013, ko sem zacel znotraj evrop­skega raziskovalnega projekta DramaNet, ki ga je podprl Evropski raziskovalni svet (ERC) in je potekal na Freie Universität Berlin, raziskovati predvsem sre­dnjeevropske zgodnjenovoveške procesije velikega petka. Ob Unescovi zašciti uprizarjanja Škofjeloškega pasijona ste poleg prizna­nja za najvecjo gledališko predstavo na prostem pri nas videli tudi »poklon danes razmeroma malo znanemu politicnemu žanru, ki ga je pod okriljem Cerkve do konca 18. stoletja poznala vsa katoliška Evropa«. Zatem koncate: »Koliko politicnega naboja premore – ce sploh – bi bilo treba šele raziska-ti«? Ste si od tedaj prišli kaj bolj na jasno s tem? Sam namrec vsaj od druge vojne dalje vidim okoli Škofjeloškega pasijona dosti politicnega ukvarjanja, saj vemo, kako težko ga je bilo obnoviti. Še po osamosvojitvi leta 1991 je trajalo kar osem let, da se je spokorna pasijonska procesija oceta Romualda leta 1999 s pomocjo Marjana Kokalja zopet vila po ulicah starega škofjelo­škega mesta. Leta 2006 pa se je prav zaradi politike uprizoritev zamaknila v leto 2009. Ce je nekoc Cerkev odlocala o pasijonu, bi lahko rekli, da od konca 18. stoletja naprej, vkljucno do danes, odloca o njem politika. Kako in koliko pa kulturno mreženje? Ko govorimo o politicnem gledališcu, pojem politicnega ni vedno enoznacen. V najširšem smislu je politicna seveda vsaka gledališka predstava, saj gre za javen dogodek, na katerem se srecata dve skupini ljudi – igralci in gledalci – ki nato med predstavo izpogajata svoj medsebojni odnos. V ožjem smislu je politicno ti-sto gledališce, ki predpostavlja temeljno spremenljivost cloveka in sveta ter sku­ša ravno zato vplivati na odnose med ljudmi oziroma med clovekom in svetom. Ali pa gledališce, ki tematizira splošne družbene pojave, zgodovinske dogodke ali vsakokrat aktualne politicne konflikte. Politicnost zgodnjenovoveških proce­sij velikega petka – in s tem tudi politicnost Škofjeloškega pasijona do konca 18. stoletja, ko so ga prepovedale tako cerkvene kot posvetne oblasti – vidim zlasti v tem, da je bil njihov razcvet v 17. stoletju nelocljivo povezan s procesom pro­tireformacije in katoliške prenove. Procesije velikega petka oziroma pasijonske procesije res poznamo že od prej, najmanj od poznega 4. stoletja dalje, ko je eno takšnih v svojem porocilu o poti po Sveti deželi popisala romarka Egerija. Toda njihova zlata doba nastopi šele po tridentinskem koncilu, zlasti s pomocjo Reda manjših bratov kapucinov in Družbe Jezusove oziroma jezuitov. Ta takrat nova, s staro Cerkvijo neobremenjena cerkvena redova sta bila – v nasprotju z vecino drugih, starejših redov – izjemno mobilna, zaradi cesar sta lahko v razmeroma kratkem casu po vsem katoliškem delu Evrope vzpostavila tako imenovana kul­turna omrežja in znotraj njih pomembno prispevala h kulturnemu transferju. Kar zadeva politicnost današnjih uprizoritev Škofjeloškega pasijona: tudi tu­kaj gre za vprašanje, o kakšni vrsti politicnosti govorimo. Na prvi pogled se zdi, da bi uprizoritvam le težko pripisali politicnost v ožjem pomenu besede. Že pri Kokaljevi uprizoritvi iz leta 1999 je bil, kot je nekje zapisal režiser, uporabljen folklorno-znanstveno-rekonstrukcijski pristop. Tej uprizoritvi so v skladu z od­lokom škofjeloškega obcinskega sveta, sprejetim leta 2007, doslej sledile tudi vse, ki so sledile. Vaša knjiga, ki podrobno predstavi Škofjeloški pasijon kot kompleksen kulturološki fenomen z ohranjenim izvirnim celotnim tekstom, ki je posre-cen kalejdoskop srednjeveških misterijev, miraklov, velicastnih renesanc­nih sprevodov z barocno kostumografijo in moraliteto ter didaskalijami, seznami nastopajocih, je napisana v nemškem jeziku in je s tem dostopna širokemu, svetovnemu pasijonskemu svetu. To je seveda zelo pomembno. Ne vem pa, zakaj nima vsaj povzetka v slovenskem jeziku: navsezadnje jo je založil in izdal ZRC Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani? Ali pa je bila prvotno namenjena le evropskemu projektu DramaNet? Prvi del raziskave, ki je med drugim zajel pregled zgodnje zgodovine kapuci­nov in jezuitov ter zbiranje gradiva o zgodnjenovoveških pasijonskih procesijah v celotnem nemškem govornem prostoru, je potekal v okviru projekta Drama-Net. Njen drugi del, povezan zlasti s Škofjeloškim pasijonom, sem izvedel pod okriljem ZRC SAZU. V spletnem katalogu Založbe ZRC, pri kateri so izsledki raziskave izšli v obliki knjige, je njen povzetek objavljen v slovenskem, angle-škem in nemškem jeziku. Ali naslov knjige velja tudi za današnjo sporocilnost Škofjeloškega pasi­jona? Morda, ce citat beremo loceno od njegovega sobesedila; to odlocitev prepu-šcam bralcu. Glede na kontekst naslova pa nikakor. Celotna poved, iz katere je vzet, se namrec glasi: »Ostajamo v negibnih in nepremaknjenih stopinjah svete in nedotaknjene vere naših ljubih prednikov […], […] svetih procesijah pa se bomo udeleževali tako pogosto, kot je le mogoce […], in zdaj še toliko bolj, ker se tako vidi in sliši [naš] javni izkaz zoper vse krivoverce naše religije […].« Poved izhaja iz Knjige procesij Jakoba Gretserja, ob koncu 16. in na zacetku 17. stoletja enega najpomembnejših nemških jezuitov. Omenjeno delo je pisano v duhu po­lemicne teologije in mišljeno torej tudi kot obracun s protestanti. Imate še kakšne nacrte s Škofjeloškim pasijonom? Vas kot gledališcnika gotovo vznemirja misel Alaina Badiouja: »Gledališka umetnost je edina, ki more dopolniti vecnost z deležem trenutnosti, ki tej vecnosti manjka.« To Škofjeloški pasijon s svojo sporocilnostjo, vitalnostjo in odzivnostjo vseka­kor potrjuje in vas torej vabi. Zgodnjenovoveške pasijonske procesije – in z njimi Škofjeloški pasijon – nu-dijo tako rekoc neizmerne možnosti raziskovanja. V zacetku aprila bova s ko­legom Tonijem Bernhartom, ki dela na univerzi v Stuttgartu, v Škofji Loki pri­pravila vecdnevno mednarodno delovno srecanje na temo pasijonov in ljudske igre. Gostje prihajajo z univerz v Münchnu, Mainzu in švicarskem Fribourgu; naj samo omenim, da sta med njimi dva strokovnjaka za Oberammergauski pasi­jon. Poleg tega od zacetka leta sodelujem v novi raziskovalni programski skupini »Podoba – beseda – znanje. Življenje idej v prostoru med vzhodnimi Alpami in severnim Jadranom 1400–1800.«, v kateri smo se zbrali kolegice in kolegi z ZRC SAZU, Univerze v Mariboru in Univerze v Ljubljani. Tudi tu vidim prostor za poglobitev dosedanjih raziskav o procesijah. Hvala, gospod Jaša Drnovšek, da se odzivate znamenjem casa in cestitke za še en vaš knjižni prevod, Leov zapis, zadnji del trilogije o usodi skupine osirotelih judovskih beguncev, ki so med 2. svetovno vojno nekaj casa bivali tudi pri nas, na Lesnem Brdu. Hvala tudi vam za cestitke in povabilo. Magdalena Hrastnik in Srecko Macek LAŠKI PASIJON SKOZI CAS (1645–2015) Povzetek Pasijon (lat. trpljenje) oziroma pasijonske procesije imajo bogato izrocilo po vsej srednji Evropi. Razvile so se iz liturgicne drame, ene izmed zvrsti duhovne drame v 10. stol., ki se je naprej izvajala v cerkvi in se nato konec 14. stol. prese­lila na prosto. Prva uprizoritev na Slovenskem je v virih izpricana leta 1617 v Ljubljani. Pasi­jonske procesije so nato v 17. in 18. stol. uprizarjali v mnogih krajih, med drugi-mi tudi v Laškem. A najbolj znane so uprizoritve Škofjeloškega pasijona (1721), predvsem po zaslugi ohranjenega besedila, ki ga je napisal kapucin Romuald (Lovrenc Marušic). Laško, Georg Matthäus Vischer, 1681, vir www.kamra.si Prve izpricane pasijonske procesije so se odvijale leta 1645, in sicer ob sedmih postajah križevega pota k Šmihelu, tedaj imenovanem Oljka ali Oljska gora, ki je bil postavljen med leti 1642 in 1648. Pasijonske procesije so se z igralci križevega pota pomikale s tedanjega trga na Kostelj in od tod od postaje do postaje na vrh Oljke, kjer je bilo križanje. Bile so v slovenskem jeziku. Igralci so imeli posebna oblacila in ustrezna mucilna orodja, med igro so peli. V 18. stoletju so pasijonske procesije preselili v dolino, na relacijo Laško–Marija Gradec (do 1870). Pasijon-ska tradicija je bila kasneje ponovno obujena; najprej v tridesetih letih 20. stol, z uprizarjanjem t. i. Gregorinovega pasijona, nato leta 1985, v izvedbi tedanje župnijske mladinske veroucne skupine. Slednja obuditev je tudi temelj vsem na­daljnjim petim uprizoritvam v letih 1989, 1996, 2000, 2014 in 2015. Abstract Passions (Passion - lat. suffering), or passion processions, have a rich tradition throughout Central Europe. They developed from liturgical drama, one of the types of spiritual drama in the 10th century, which continued to be performed in the church and then, at the end of the 14th century, moved to the open. The first performance in Slovene is attested in 1617 in Ljubljana. Passion pro­cessions were then staged in many places in Slovenia in the 17th and 18th cen­turies, including Laško. The most famous, however, are the performances of the Škofja Loka Passion (1721), mainly thanks to the preserved text written by the capuchin Romuald (Lovrenc Marušic). The first attested passion processions took place in 1645 at seven stations of the Stations of the Cross to Šmihel, then called Oljka or Oljska gora, which was erected between 1642 and 1648. The passion processions moved with the players to the Stations of the Cross from the then market square and from there from station to station to the top of Oljka, where the Crucifixion was enacted. The passion plays were in Slovene. The actors wore special clothing and carried appropriate torture tools. During the play, they sang suitably serious songs. In the 18th century, passion processions moved to the valley on the route Laško - Marija Gradec (until 1870). The Passion tradition was revived first in the 1930s with the staging of ‘Gregorin’s Passion’ and then in 1985 performed by the then parish youth religious group. The latter “revival” is also the basis for all five sub­sequent performances in 1989, 1996, 2000, 2014 and 2015. ŠMIHELSKA NEDELJA Ko se peljemo iz Celja proti Laškemu, kaj kmalu zagledamo na hribu, desno nad Zdravilišcem Laško, cerkev z dvema zvonikoma. Cudovit pogled, ponos La­šcanov, ki nas navdaja z optimizmom, vedno znova in znova, ko se utrujeni na vecer vracamo v svoje domove. Sv. Mihael nas znova pozdravlja in tehta naša dobra dela. Tako ga slišim govoriti: „Nic hudega, ce se je tehtnica danes prevesila v slabo. Le pogum. Jutri bo bolje.“ In znova se zvesti v Gospodu odpravimo spat z živo podobo cerkvice na gori, ki mnogokrat, ovita v megleni pajcolan, dviga duha in krepi srce za novi dan. Že preko 400 let kraljuje nad mestom nadangel Mihael. In kljubuje vojnam, eksplo­zijam v bližnjem kamnolomu, strelam in potresnim sunkom. Leta 2020 je potres mocno poškodoval oba zvonika. Ljudstvo pod njim se znova zbere in popravi po­škodovano ostrešje in zidove. Z neko sveto pobožnostjo zremo na šmihelsko cerkev. Slovesno prihajamo do nje mimo dveh angelov na stebrih pred cerkvijo. Vedno znova vsi ljudje dobre vo­lje, verni in neverni, obcudujemo velik kip nadangela Mihaela na glavnem oltarju in zastane nam dih v pobožni tišini glavne ladje. Ce so prižgane še svece, je tako, kot bi prišli v nebesa. Cerkev je zelo prostorna, kar nam zastavlja vprašanje, ali je bila kdaj polna vernikov. Kdo so bili ljudje, ki so se toliko stoletij zatekali sem po blagoslov, po pomoc v težkih casih? Pa smo tam ... Dalec v preteklosti, ko je po naših krajih sejala smrt – kuga, o cemer pricajo tudi mnoga kužna znamenja.  Cerkev je bila zgrajena v zahvalo za rešitev iz te strahote in groze, ki je ni in ni bilo konca.  Kapelice ob poti do šmihelske cerkve (ohranjene so zadnje tri) nas ponesejo v tisti cas in naenkrat vidimo gruce ljudi, ki se pomikajo od kapelice do kapeli­ce proti cerkvi. Spokorno in ponižno hodijo, se ustavijo in nato s solznimi ocmi, ganjeni, ker so videli podobe Kristusovega trpljenja, stopajo dalje, do vrha, do sv. Mihaela, ki bo izmeril njihova srca na tehtnici, ki nikoli ne laže. Vsako postajo so izkusili v življenju, Jezusov križ je tudi njihov. Globoke rane je zarezala kuga v njihova življenja. Vsakdo je izgubil katero od svojih najdražjih oseb. Zdaj ve sleherni izmed njih, kako težak je Jezusov križ. Ampak, ce je On, ki ni v življenju popolnoma nic zagrešil, moral toliko trpeti, trpeti za nas, za naše grehe, so zmogli tudi ljudje na šmihelski kalvariji. Nadangel na gori je videl stisko ljudi, sprejel njihova cista srca in odvrnil bole-zen iz dežele. V to romarsko cerkev so se zgrinjale množice od blizu in dalec. Noc pred šmihelsko nedeljo so preživeli v molitvi in prepevanju. Hvaležna srca so bila to. Na nedeljo sv. Mihaela je bila slovesna maša polna radostnega petja. To so bili najbrž prvi zacetki pasijonskih procesij, ki so tako zelo zaznamovale tisti cas, da še danes lahko obcudujemo cerkve in kapelice pa tudi kužna znamenja. Po maši so odšli vsak po svoje – na obisk k znancem, sorodnikom in prijateljem. Povsod je dišalo po pecenki in orehovi potici. To je bil praznik nad prazniki, skoraj kot druga velika noc. Po dobrih 300 letih, ko sem na svet prišla jaz, je bilo veselje na šmihelsko ne­deljo enako živo kot v preteklosti. Skozi veliko rodov se je hvaležnost prenesla na naš rod, na danes, za jutri. Kot otrok sem se te nedelje mnogo bolj veselila kakor velike noci. Na ta dan smo namrec imeli res veliko obiskov, ki so nama z bratom prinesli raznovrstne dobrote. Prišli so sorodniki po ocetovi in materini strani. Vsi so bili zelo prijazni. Sprehajali so se po vrtu in okoli kmeckih poslopij, obcudovali okensko cvetje, okušali domace vino in potico, domac kruh in prekajene dobrote. Skratka, vsega je bilo dovolj. To cisto veselje šmihelske nedelje je bogatil še god mo-jega strica Mihaela in sestricne Mihaele. Tudi še danes poimenujejo mladi starši otroke po tem svetniku. Kako cudovito! In s kolikšnim ponosom. Šmihel nad Laškim, 2021. Foto Damjan Kolšek. Marija Gradec pri Laškem, 2021. Foto Damjan Kolšek. K MARIJI NA SKALI Reka Savinja na poti iz Laškega proti Rimskim Toplicam naredi velik ovinek v desno. In prav nasproti tega ovinka, levo na skali, stoji cerkvica z obzidjem še iz casov obrambe pred Turki, posvecena Karmelski Materi Božji. S svojo slikovito podobo me spominja na Bled. Prav pod cerkvijo so preteklo leto (2021) zgradili most cez Savinjo, ki zdaj še posebno vabi k Mariji na skali. Tudi naju z možem Martinom je vabila leta 1985, saj sva se v njej porocila. To je bila takrat velika redkost, saj so se zakramenti podeljevali izkljucno v nadžu­pnijski cerkvi sv. Martina v Laškem. Midva pa sva imela lepe spomine iz otroških let, ko sva s starši rada zahajala v to cerkvico k sv. Mašam in procesijam, on mi-nistrirat, jaz pa „rožce trosit“. Marija Gradec je cerkvica procesij. Tam so bile procesije že v casu, ko režim v preteklosti tega ni dovolil. Do nje je nekoc vodila pot mimo kapelic, vse od žu­pnijske cerkve po zgornji glavni cesti, mimo pivovarne, pod železnico, do podnožja skale, na kateri stoji cerkev. Moji stari starši so se še spominjali, kje so bila vsa ta znamenja, da je bila to pot pasijonske procesije s križanjem na obzidju (mora-lo je biti velicastno), kasneje pa zaradi množice gledalcev zadaj na Bartolovem travniku. Obsodba je bila verjetno na Glavnem trgu, bicanje na Orožnovem trgu (kip Ecce homo so žal odstranili), nato so sledile postaje. Kapelice so bile vzidane v zidove hiš (Železnina, Konfekcija – danes papirnica), kjer so danes izložbena okna. Ohranjena je le Hrasteljeva kapelica. Kjer je bila nekoc znamenita Ana kapela, stoji sedaj nekaj pivovarniških palet. Zob casa je kmalu zasul kapelo pri Zidanskem, ko so zgradili železnico. Na travniku pod Marijino cerkvijo je stal ka­mnit kip Marije, kot bi hoteli reci, da je Jezus zadnje postaje križevega pota lažje zdržal, saj je šla za njim njegova mati Marija. Na samem pobocju so tri kapelice že obnovljene, ena pa še caka na obnovo. To neverjetno bogato pot pasijonske procesije bi bilo nujno obnoviti. Ko smo se leta 1985 odlocali o prizorišcu pasijona, je bila naša režiserka Ljudmila Turnšek, por. Treven zelo navdušena nad idejo obnove poti. Zaradi varnosti in ljubega miru smo se potem odlocili za uprizoritev v atriju župnišca. Ljudje tedanjega casa tega gotovo ne bi razumeli. Enim bi bilo v spotiko, drugim pa v posmeh. Slovenski clovek se je vedno rad zatekal v Marijino varstvo. V težkih casih jih je prav Marija obvarovala pred Turki, ki so pustošili po naših krajih. Ljudje so se znali zahvaliti za rešitev in v znak hvaležnosti še danes zelo radi poromamo na Marija Gradec. Zame je to Medžugorje v malem ali Brezje, ki ga imamo skoraj na hišnem pragu. Tudi danes so težki casi. Mogoce težji, kot se zavedamo. Vse gre nekako mimo nas, brez pravega zavedanja. Ce kdo huje zboli za covidom-19 ali celo umre, mi-slimo, da je trpljenje nekje dalec, na drugem planetu. Kot bi imeli zakrknjeno srce, ki je pozabilo, da v njem prebiva naša duša, katere hrana je molitev in je živa samo takrat, ko se razdaja drugim. Zdramimo naša srca, da bodo naše duše zaživele in živele za vecnost! Magdalena Hrastnik – scenaristka in režiserka (1996, 2000, 2014 in 2015) 1934–1936 V 30. letih prejšnjega stoletja so Lašcani ponovno obudili pasijonsko tradicijo z uprizoritvijo besedila Edvarda Gregorina (1897–1960) V casu obiskanja na trgu pred cerkvijo sv. Martina. Casnik Slovenski gospodar (8. 7. 1936) je porocal: »Dan za dnem se vršijo vaje, saj nastopi pri tej veliki igri na prostem pred farno cerkvijo okoli 200 oseb. Za to prireditev so že sedaj postavili ogromen oder, za katerega so porabili nad 200 kubicnih metrov lesa. Les so darovali naši zavedni župljani, vse ostalo težko delo pa so izvršili naši vrli okoliški kmecki fantje. To veliko prireditev, kakršne Laško sploh še ni videlo, vodi priznani strokovnjak dramatik g. Vavpotic. Vse ostalo podrobno delo pa leži vecinoma na ramah našega agilnega prijatelja mladine g. kaplana Al. Bratuše. Obcinstvo že težko pricakuje uprizoritve te lepo igre, ki se bo vršila sredi meseca julija.« Gregorinov pasijon v Laškem leta 1936, vir www.kamra.si IZ KORENIN … Zgodovina je uciteljica življenja. Da takšna definicija drži, lahko potrdiš, ko sam prehodiš kar nekaj svoje življenjske poti. Danes lahko mirno trdim, da je to res. Živimo iz korenin svojih pradedkov in prababic, dedkov in babic, starih tet in stricev ter drugih sorodnikov. Vedno me je zanimalo, od kod prihajam, kdo so moji predniki. To je podobno, kot bi iskal kompas za življenjske odlocitve. Kar nam pripove­dujejo v otroških letih, ko imamo široko odprte radovedne oci, v mladosti pono­tranjimo in prav to nam daje vir moci in smisel življenja. Moja stara teta (Terezija Kolšek, rojena leta 1900) je imela v predalu shranje-no fotografijo Pasijona iz leta 1936, na kateri Jezus v beli haljici nese križ. Zani­malo me je, kaj je to. Ceprav se s teto Trezo nisva dobro razumeli, je bila tema Pasijona zanjo tako sveta, da jo je vedno znova delila z menoj. Treza je hodila po­spravljat po gosposkih hišah v Laškem in pomagala pri raznovrstnih opravilih v župnišcu. Sodelovala je v Marijini družbi, zato je bila tudi povabljena k pasijon-skim igram. Zelo se je veselila, saj je bila sprva izbrana v skupino jeruzalemskih žena, ki jocejo pri 8. postaji križevega pota. Po nekaj vajah jo je režiser prestavil v množico, ki hujska pri Pilatu. Najbrž je režiser opazil, da je pogumna, saj so bili igralci razdeljeni med gledalci in so kar od tam kricali proti Jezusu. Tega pa ni zmogla in ni šla vec na vaje. »Da bi proti Jezusu nastopala. Kakšen clovek pa si, da lahko to pocneš?« je velikokrat dejala. Pasijon je tako rajši gledala od dalec. Njena zgodba se me je dotaknila do te mere, da sem jo vedno znova obna­vljala v svojem srcu in tudi upala, da bi bila nekoc tudi moja zgodba, moja izkušnja. Leta so tekla in v zacetku srednje šole sem se pridružila veroucni skupini v La-škem. Bili smo mocna skupina, ki smo se družili ob petju mladinskih pesmi in po­magali pri obnavljanju cerkvenih ostrešij. Tega nam najbrž danes ne bi dovolili. Hodili smo tudi peš na romanja na Svetino in na podružnice. Lepo smo se imeli. V skupini smo se našli tudi pari, ki še danes vztrajamo skupaj na zakonski poti. Velikokrat je beseda nanesla na Pasijon, a ni bilo pravega voditelja, da bi si upal to realizirati. Prijateljica iz skupine, Ljudmila Turnšek, por. Treven, je v casu študija slovenšcine naletela na Škofjeloški pasijon. Bil je še v starem jeziku, zato je bila zanj potrebna transkripcija. Gabrijela Škorja, por. Pirš je z velikim ve­seljem priredila prvi dve sliki iz tega pasijona, ki smo jih uprizarjali vse do zadnje izvedbe, tako sta nam bili všec. Za uprizoritveni prostor smo izbrali atrij župnišca, kjer so potekale skoraj vse »predstave«. Leta 1985, ko smo pripravili prvo uprizoritev, je moja stara teta še živela. Bila je že v letih in bolehna. Pasijona si ni mogla vec ogledati. Ko smo ji pokazali fotografije, je rekla: »Zdaj je vse drugace. Ni tako, kot je bilo takrat. Kje so konji? In Pilatov prestol?« Še vedno je v srcu nosila podobe iz leta 1935, ki so bile zanjo najodlicnejša verska izpoved. Pa vendar je svojo ocaranost in zazrtost v svetost podob iz Pasijona, vznemir­ljivo dramaticno izkušnjo prenesla name, da sem z živim ognjem pomagala ogreti mnoge in jih povabiti k sodelovanju. Tega ne bi zmogla Ljudmila sama, pa tudi jaz sama ne. Skupaj pa sva prebili led, saj sva si upali skupaj zaceti. In odlicna mladinska veroucna skupina je pogumno pristopila k Pasijonu s prvo režiserko Ljudmilo Turnšek Treven. Magdalena Hrastnik – scenaristka in režiserka (1996, 2000, 2014 in 2015) 1985 Po petdesetih letih je mladinska veroucna skupina pod vodstvom režiserke Ljudmile Turnšek Treven nadaljevala tradicijo pasijonskih iger v Laškem. Oži­vitev pasijonskega dogajanja v Laškem še v casu, ki ni bil naklonjen javnemu predstavljanju verskih vsebinam, predstavlja nekakšen most med zgodovinsko tradicijo z zacetki v 17. stol. v cas 20 . in 21. stoletja. V pocastitev nove maše Jožeta Hrastnika je bilo v atriju župnišca Laško v juniju in septembru enajst uprizoritev. Avtobusi so prihajali iz oddaljenih krajev Slovenije in avstrijske Koroške. Vhod v Jeruzalem. V vlogi Jezusa je nastopil Martin Hrastnik. Župnijski atrij, 1985. Umivanje nog. V vlogi Jezusa Martin Hrastnik, na desni novomašnik Jože Hrastnik v vlogi apostola Tomaža. Župnijski atrij, 1985. 1989 V pocastitev nove maše dr. Ivana Platovnjaka so bile v atriju župnišca štiri predstave. Maziljenje v Betaniji. V vlogi Jezusa Martin Hrastnik, v vlogi Marije Magdalene pa Betka Bovha. Župnijski atrij, 1989. VELIKA STVAR ZA NEPRIJAZNI CAS41 V osemdesetih letih smo imeli zelo mocno veroucno skupino. Zaigrali smo ka­kšno igrico za božic. Velik problem je bilo dobiti primerno besedilo. In ker ga ni bilo, sem ga pac napisala. Veliko smo bili skupaj z Deželakovimi. Na avstrijskem Koroškem so imeli »strica Tincka«. To je bil duhovnik Martin Belej, ki je prišel velikokrat na Troj-no; necaki Ciril, Tilka in Nasta pa so ga obiskovali v Avstriji. Ker sta imeli Tilka in Nasta avto, sta me veckrat povabili zraven. S stricem Tinckom smo se veliko pogovarjali in prišli na temo pasijona, ki so igrali v Laškem v 30. letih prejšnjega stoletja. O njem nam je pripovedovala tudi Deželakova mama na Trojnem. Stric Tincek pa nas je na enem »avstrijskem obisku« peljal na Gradišcansko, kjer so ga takrat uprizarjali. Na prostem. S konji. Bilo mi je sicer všec, le da sem ga dojema-la bolj kot predstavo za oci in ne za dušo. In že takrat sem si rekla, da mora biti pasijon nekaj osebnega, globljega. Ne vem, kdo je prišel na idejo, da bi naša skupina igrala pasijon in tako na­daljevala laško tradicijo. Malo sem pogledala za besedili, a nisem nicesar našla. 41 Laški pasijon 2015, str. 8–9. Razen besedila, ki je bil napisan še v bohoricici. Takrat sem bila študentka na Filozofski fakulteti in sem (teoreticno) poznala tudi Drabosnjakove igre, pa me ni nic prepricalo. Zato sem enostavno vzela vse evangelije in zacela pisati. Kake formalne teološke in dramaturške izobrazbe nisem imela. Vse je bilo le »po ob­cutku«. Ker sta mi bila všec slikovitost in jezik Škofjeloškega pasijona, sem en del tega vkljucila v besedilo. Maziljenje v Betaniji pa sem dodala, ker se mi je zdelo dramsko zelo razgibano, polno simbolike in skozi hrepenenje ženske, ki se sreca z Jezusom, sem hotela izraziti tudi malo svojega hrepenenja po Božjem. Kar se tice glasbene spremljave, je bila pokojna Cilka Hrastnik dobra poznavalka klasike. Skupina fantov, z Martinom Hrastnikom na celu, je prevzela fizicna dela (oder, garderobe). Igralcev je bilo premalo, zato se je Martin domislil Recice in pritegnil nekaj dobrih igralcev s tega dela Laškega. Po premieri nisem imela nobenih obcutkov, ne dobrih ne slabih, cutila sem le veliko utrujenost in negotovost. Šele pozneje se je izkazalo, da smo pravzaprav naredili kar veliko stvar za tisti neprijazni komunisticni cas. Celo v Delu je bila ena majhna novicka. Podpiral nas je takratni župnik Jože Horvat, pohvalil pa nas je tudi dr. Jože Ramovš, ki je bil duhovna avtoriteta »izven župnije«. In seveda prijatelji, starši … Nekateri so se zavedali, da se lahko takšna duhovna drama hitro sprevrže v svoje nasprotje ali pa se lahko zlorabi. Hvala Bogu se to ni zgodilo. Šele pozneje sem se prav zavedela teže takih upri­zoritev. Kdo smo mi, da smemo prikazovati najhujšo dramo cloveštva?! Spomi­njam se, kako težki so bili še nekaj let po predstavi moji petki. Tisti, ki vstopajo v pasijon s pravim duhom, jim vsekakor ni lahko. Ljudmila Turnšek Treven – scenaristka in režiserka (1985, 1989) 1996 Z mnogimi spremembami in dopolnitvami v scenariju, ki jih je pripravila re-žiserka Magdalena Hrastnik (roj. Kolšek), je bil pasijon ponovno uprizorjen v pocastitev prvega obiska papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Tri uprizoritve so bile v Kulturnem centru Laško in ena na dvorišcu pri kapu­cinih v Celju. Posebnosti tega pasijona so bile: prvic uprizorjen angel na Oljski gori, križ, ki si ga je iztesal igralec Jezusa sam, ter v živo upodobljen mrtvaški ples, in sicer po freski iz cerkve sv. Trojice v Hrastovljah. Na Oljski Gori. Jezusa upodablja Martin Hrastnik, Petra Kovac (por. Horvat) pa igra angela. Kulturni center Laško, 1996. Jezus sreca svojo mater. V vlogi Jezusa Martin Hrastnik, Renata Štor (por. Kolšek) v vlogi Marije. Kulturni center Laško, 1996. 2000 Na prelomu tisocletja, ob sinodi na Slovenskem in v svetem letu 2000, je bil pasijon ponovno uprizorjen štirikrat v atriju laškega župnišca. Takrat je dobil naziv Laški pasijon. Režiserka Magdalena Hrastnik se je ponovno lotila pisanja scenarija in je dosledno sledila evangelijskim pisateljem. Na novo sta bili napisani sliki Zadnja vecerja in Oljska gora. Marijina podoba je dobila ob Jezusu svojo pravo razsežnost, prvic je nastopil pevski zbor, s zboro­vodkinjo Matejo Škorja, pridružilo se je vecje število otrok, pasijon se je zakljucil z binkoštno podobo. Pod križem. V vlogi Jezusa je nastopil Martin Hrastnik, Vesna Vodišek je upodobila Marijo, Tilen Žibret pa apostola Janeza. Župnijski atrij, 2000. Zakljucni prizor z binkoštnimi ognji v rokah. Župnijski atrij, 2000. 2014 V pocastitev nove maše Ivana Hrastnika so bile v atriju župnišca Laško v reži­ji Magdalene Hrastnik štiri uprizoritve. Dodani sta bili še sliki Snemanje s križa – pieta in Jezusov pogreb. Vstajenje je prvic spremljal zbor z orkestrom in zapel Händlovo Alelujo, pod vodstvom zborovodkinje Teje Ulaga. Sodelovalo je vec kot 100 igralcev, pevcev in instrumentalistov. Snemanje s križa. V vlogi Jezusa je nastopil Klemen Jager. Župnijski atrij, 2014. Pasijonski orkester. Župnijski atrij, 2014. 2015 Zadnja uprizoritev zaokrožuje laško pasijonsko tradicijo v letu okroglih oble­tnic: 370. obletnica prvih uprizoritev pasijonskih procesij mimo sedmih postaj križevega pota na Šmihel (1645) in kasneje na Marija Gradec (do 1870); 80. oble­tnica uprizoritve Gregorinovega pasijona V casu obiskanja v 30. letih 20. stoletja pred laško cerkvijo (1934–1936); 30. letnica prve povojne uprizoritve v župnij­skem atriju (1985). Sodelovalo je 120 igralcev, pevcev in instrumentalistov, med njimi 30 otrok. V šestih uprizoritvah si ga je ogledalo vec kot 1 000 gledalcev. Laški pasijon, molitev na odru, je slikovna upodobitev Jezusovega trpljenja po evangelijskih odlomkih, od vhoda v Jeruzalem, maziljenja v Betaniji, Marijine podobe, zadnje vecerje, Oljske gore, sodbe pred Pilatom do križevega pota in vstajenja. Vhod v Jeruzalem. V vlogi Jezusa je nastopil Klemen Jager, tedanji kaplan v Laškem. Župnijski atrij, 2015. Zadnja vecerja. V vlogi Jezusa je nastopil Klemen Jager. Župnijski atrij, 2015. Jezus (Klemen Jager) na Oljski gori. Zadnja vecerja. Župnijski atrij, 2015. Jezus (Klemen Jager) pred Pilatom (Jožef Knez). Župnijski atrij, 2015. Jezus (Klemen Jager) sreca svojo mater (Lucija Ojsteršek). Župnijski atrij, 2015.. Pieta. Mrtvi Jezus (Klemen Jager) in jokajoce žene, od leve: Marija, Lazarjeva sestra (Elizabeta Leskovšek), Marija Kleopova (Betka Burger), Marija Magdalena (Petra Horvat) in Marija, Jezusova mati (Lucija Ojsteršek). Župnijski atrij, 2015 Zakljucni prizor s slovesno zapeto Händlovo Alelujo. Župnijski atrij, 2015. TUDI DANES SO PRELOMNI CASI … Cas, v katerem živimo, ko nas pestijo razne kuge sodobne družbe, zacenši z virusi in odvisnostmi vseh vrst, kar klice po poglobljeni molitvi in spokornosti, kot so bile nekoc pasijonske procesije. V hitrem vsakdanjem življenjskem tempu cloveštvo vendarle nic ne napreduje in le stopica na mestu. Karantene so nas za hip ustavile, da smo se zbali za gola življenja, a ko je nevarnost minila, smo hitro pozabili nanjo. Manjka nam hvaležnosti za premnoge darove, ki jih vsak dan prejemamo in nikakor niso samoumevni. Ko se je rodil Jezus, so modri z vzhoda opazovali nebo. Videli so nebesna zna­menja, planete in zvezde, ki so se v casu Jezusovega rojstva prav posebno postavili na nebu. Za modrece je bil to znak, da se dogaja nekaj posebnega, prelomnega, novega, enkratnega, nekaj, cesar nikakor niso hoteli zamuditi, ampak so želeli biti poleg med prvimi. Vse so pustili in šli na dolgo pot za zvezdo. Tudi danes so prelomni casi, ko se bo treba ustaviti in zadihati drugace. Raz­brati prave vrednote in živeti zanje. Najvecji dar so naša življenja. Clovek pa ni samo skupek celic, ampak tudi duhovno bitje, ki potrebuje poleg telesne tudi duhovno hrano. Te ni nikoli prevec. Vsak clovek je planet zase, ima »svoj prav« … Uskladiti neskoncno paleto resnic in odnosov je mnogo težje, kakor gledati v nebo in se tolažiti, da bo že kako. Zgraditi in ujeti pravi trenutek, da se rodi pasijon ali kakšen drug kulturni dogodek je umetnost in veliko veselje. Tega veselja si želim in upam in verujem ter ljubim že danes. Magdalena Hrastnik – scenaristka in režiserka v letih 1996, 2000, 2014 in 2015. Uporabljeni viri in literatura: Arhiv Kulturnega društva Koral.Jelovšek, Edo. Zgodovina Laškega, Knjižnica Laško, 2002. Laški pasijon 2015, KD Koral, Župnija sv. Martina, Laško, 2015.Laški zbornik 2007, Knjižnic Laško, 2007. Macek, Jože. Laško skozi stoletja, Celjska Mohorjeva družba, 2013. Foto arhiv Laški pasijon, izbor fotografij Damjan Kolšek. PASIJONSKI RAZGLEDI Boris Kobe, Škofjeloški pasijon, 1967, olje na lesu, 181 x 208 cm, Ikonoteka SLOGI-Gledališki muzej v Ljubljani. Agata Pavlovec LETO 2021 POSVECENO TREM STOLETJEM ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA Leta 2020 je Obcina Škofja Loka za izvedbo rednega koordinacijskega dela in uprizoritve Škofjeloškega pasijona pooblastila Javni zavod 973. Leto 2021 je bilo za Škofjeloški pasijon zelo pomembno, nacrtovali smo upri­zoritve in obeležitev 300. obletnice Škofjeloškega pasijona. S pandemijo pa so za organizatorje prireditev napocili negotovi casi. Ker v jeseni 2020 ni kazalo na izboljšanje razmer, so se odgovorni odlocili, da Škofjeloški pasijon, ki je ena najvecjih prireditev na prostem v Sloveniji, prestavijo v leto 2022. Leto 2021 je bilo v znamenju 300. obletnice nastanka Škofjeloškega pasijona. Rokopis patra Romualda Štandreškega je namrec datiran z letnico 1721. Datacija sicer ne potrjuje dejstva, da je pater Romuald Processio Locopolitana zapisal prav tega leta, prica pa o obdobju, ko je rokopis nastajal in prica o tem, da se je duh pasijona v našem mestu ohranil skozi tri stoletja. Danes Škofjeloški pasijon velja za najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku ter je edina v celoti ohranjena režijska pasijonska knjiga v Evropi iz zacetka 18. stoletja. V letu 2021 je minilo pet let od vpisa Škofjeloškega pasijona na Unescov Re-prezentativni seznam nesnovne kulturne dedišcine cloveštva. Kot nosilci dedi-šcine so navedeni posamezniki, lokalne skupnosti, skupine in društva. Škofjelo­ški pasijon je prva slovenska enota nesnovne kulturne dedišcine, ki je bila vpisa­na na ta Reprezentativni seznam. Naj spomnim, da je bil leta 2008 prav tako prva enota, ki je bila vpisana v nacionalni Register nesnovne kulturne dedišcine, saj se je Register tega leta šele oblikoval. V Registru je bila takrat kot nosilka dedišcine Škofjeloškega pasijona vpisana Obcina Škofja Loka. Nato se je leta 2012 zgodila še razglasitev Škofjeloškega pasijona za mojstrovino državnega pomena. Škofjeloški pasijon je ena najvecjih dragocenosti Škofje Loke, je pomemben del slovenske in tudi svetovne kulturne dedišcine. A ker je Škofjeloški pasijon pravzaprav nesnovna kulturna dedišcina, torej dedišcina katere nosilci so ljudje (skupnosti, skupine in posamezniki), ki svoje prakse, predstavitve, izraze, znanja in vešcine prenašajo iz roda v rod in ker se uprizarja le na vsakih šest let, se nam vcasih zdi, da se nam bo izmuznil. Po drugi strani pa je Škofjeloški pasijon živa dedišcina, njegov duh se je ohranjal iz generacije v generacijo skozi tri stoletja in to ne glede na družbene razmere, ki mu marsikdaj niso bile naklonjene. V Kapu­cinskem samostanu pa se je ohranil tudi rokopis patra Romualda. Zato je še kako prav, da so bili leta 2018 v Register nesnovne kulturne dedišcine Slovenije poleg Obcine Škofja Loka kot varuhi duhovnega sporocila Škofjeloškega pasijona vpi­sani tudi škofjeloški kapucini. Priprave na leto 2021 so potekale že v leto prej, predvsem so bili to nekateri obširnejši in bolj zahtevni projekti. V zacetku leta 2020 smo rokopis Škofjelo­škega pasijona zaupali konzervatorsko-restavratorski svetnici Blanki Avguštin Florjanovic in v sodelovanju s Karata filmom posneli dokumentarni film, ki pri­kazuje postopke restavriranja in je kot tak pomemben prikaz ohranjanja knjižne dedišcine. Prvi, kasneje dodani list, torej naslovni list Kodeksa Škofeloškega pasijona iz 1721. Romuald-Ogrin, Škofjeloški pasijon, 2009. V tem casu je župan Obcine Škofja Loka Tine Radinja pozval clane župa­novega posvetovalnega telesa/odbora za Škofjeloški pasijon (v nadaljevanju Odbor), da predlagajo ideje za postavitev obeležja Škofjeloškemu pasijonu. Iz razlicnih idej se je izlušcila varianta talnega obeležja. Nekaj pobud za postavitev obeležja je bilo že pred županovim pozivom, pred letom 2020, saj je potrebno, da se obiskovalce mesta in tudi domacine opozori na dejstvo, da je Škofja Loka pasijonsko in Unescovo mesto. Intenzivne priprave za postavitev talnega obe­ležja so potekale od poletja naprej. Samo idejo je bilo potrebno razviti in nare­diti osnutek (velikost, možne lokacije, zapisi …). Pri umešcanju v prostor smo sodelovali z Odborom za prenovo in Oddelkom za okolje in prostor na Obcini Škofja Loka ter za mnenje zaprosili tudi Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije. Nato smo prešli na vsebinski del. K razmišljanju o glavnem sporocilu obeležja smo sprva povabili tiste, ki najbolj poznajo vsebino in sporocilo Ško­fjeloškega pasijona – tri režiserje uprizoritev in škofjeloške kapucine. Na pobu-do župana pa smo kasneje k sodelovanju povabili še clane Odbora in nekatere druge posameznike. Izbran je bil predlog patra Metoda Benedika, nekdanjega predstojnika Kapucinskega samostana v Škofji Loki in clana strokovnega odbo­ra Škofjeloškega pasijona 2022. Predlagal je vrstico Škofjeloškega pasijona, ki je del Pete slike - Krvavega pota, besede, ki jih govori prvi angel: »Ah, clovek, prov tojga Odrešenika pomisli«. Z Ministrstvom za kulturo smo se posvetovali glede uporabe skrajšanega zapisa o Unescovi nesnovni dedišcini. V Studiu Miklavc so pripravili vsebinsko in oblikovalsko zasnovo za obeležje. Izhodišca temeljijo na duhovnem, dramskem, verskem ter izobraževalnem pomenu Škofjeloškega pasijona. Poudarek pa je na kulturni dedišcini in tradiciji pasijona, pa tudi na ne­snovni dedišcini s katero je mocno povezano prostovoljstvo. Oblikovalsko imajo vsi vgrajeni vsebinski in likovni elementi mocan simbolni pomen. Osrednji del obeležja sestavljata znak Škofjeloškega pasijona in zapis o 300-letnici najstarej­šega ohranjenega dramskega besedila v slovenskem jeziku, ki s tem oznacujeta namen njegove postavitve. Druga dva podolgovata elementa ponazarjata smer ter znacilnost pasijonske procesije. Vsebujeta povecan faksimile besedila iz Ško­fjeloškega pasijona ter omembo Unescove kulturne dedišcine. Oba elementa hkrati predstavljata poklon igralcem: graficna tekstura je sestavljena iz 800 crk iz Škofjeloškega pasijona, vsaka posamezna crka je simbol za posameznega igralca. Dodani so tudi odtisi stopal in kopit kot vidni dokaz na samem mestu uprizarja­nja Pasijona. Vsi glavni elementi so med seboj sestavljeni v nakazanem elementu križa, ki hkrati oznacuje tudi tocko glavnega prizorišca. Slavnostno odkritje obeležja je bilo 24. maja 2021. Prireditev si je zamislil, zanjo naredil scenarij in režijo Borut Gartner. Ker besedilo Ah, clovek, prov tojga odrešenika pomisli, izrece angel je prireditev poimenoval Angelski dih. Ob tem je med drugim zapisal: Škofjeloški pasijon ni samo spokornost, groza, bolecina in trpljenje ampak je tudi milina s katero nas božajo angeli. Je pravi »angelski dih«. Dih, ki opozarja, svetuje, usmerja, tolaži… Prvi del prireditve se je odvil v starem župnišcu, drugi del – odkritje obeležja pa na Mestnem trgu. V naš nacrt za leto 2021 smo umestili tudi dve knjigi, ki naj bi izšli ob 300-le­tnici Škofjeloškega pasijona. Fotomonografijo, ki bi bila primerna tudi za pro-tokolarna darila ter manjšo knjižico ali brošuro, ki bi bila cenovno dostopnejša, bolj poljudna in s tem namenjena širšemu krogu ljudi. V letu 2020 smo prejeli dva predloga za fotomonografijo. Na prehodu v leto 2021 pa je Odbor izbral predlog Alojzija Pavla Florjancic. Vsebina knjige in obsežno slikovno gradivo opredeli pasijon z zgodovinskega vidika, predstavi razlicne nacine uprizarjanj Škofjeloškega pasijona v 20 stoletju in Škofjeloški pasijon, ki se od leta 1999 po­novno uprizarja v našem mestu. V letu 2021 smo se povezali z založbo, Flor­jancic je nadaljeval s svojim delom in pripravil maketo knjige. Vsebina knjige je bila pregledana s strani dr. Matije Ogrina in patra Metoda Benedika. Delo na projektu se je žal malce zavleklo in se nadaljuje v letu 2022. Upamo, da bo fotomonografija zagledala luc sveta v letošnji jeseni. Žal se to ni zgodilo z na-crtovano manjšo knjižico, v kateri je na kratko predstavljen Škofjeloški pasijon. Poudarek je na besedilu Škofjeloškega pasijona, dodane so fotografije prizorov iz uprizoritev. Leta 2020 smo pripravili tudi vec razstav na temo Škofjeloškega pasijona z namenom promocije. Z njimi bi gostovali po Sloveniji in izven naših meja. Pripravili smo tudi dva panoja za Pasijonsko sobo na Mestnem trgu 42. Panoja oziroma plakata sta mimoidoce seznanjala z osnovnimi informacijami o Škofje­loškem pasijonu in interaktivni Romualdovi poti. Njun namen je bil tudi, da bi obiskovalce vabila v Pasijonsko sobo. Žal pasijon v teh prostorih ni nikoli zaživel. Konec leta 2021 se je pasijonska soba skupaj s Turisticno informacijsko tocko preselila na Cankarjev trg, kjer je pasijon predstavljen kot del turisticne ponudbe širšega Škofjeloškega obmocja. Konec leta 2020 smo zasnovali program Dnevov Škofjeloškega pasijona in prireditev ob 300. obletnici, ki bi se zvrstile skozi vse leto 2021. Zacetek leta ni bil nic kaj obetaven, cakali smo na potrditev programa, spremljali pandemicno situacijo, razmišljali o tem, kaj narediti v primeru, ce prireditev ne bo možno izvajati v živo… Oprijeli smo se tega, kar je bilo mogoce izvesti na prostem in v razstavnih prostorih. Tik pred izidom sta bili tudi dve publikaciji, Pasijonski doneski in Pasijonski almanah. Potrjena je bila še izdelava bronastega talnega obeležja ter njegova montaža. Konec februarja smo stopili skupaj z razlicnimi društvi, župnijami in brati kapucini ter se odlocili, da Dneve Škofjeloškega pasi­jona izvedemo tako kot prejšnja leta. Ce ne bo šlo v živo, bomo dogodke posneli in jih predvajali po spletu. Lahko bi rekli, da nas je vodil pasijonski duh, saj smo v zelo kratkem casu dorekli vse kar je bilo potrebno in javnosti sporocili, da se 12. marca zacenjajo Dnevi Škofjeloškega pasijona 2021. Najprej smo postavili razstave - na Mestnem trgu promocijsko razstavo, v Sokolskem domu Škofja Loka pa razstavi 300 let živa dedišcina Škofjeloškega pa-sijona in Prizori Škofjeloškega pasijona. Na ogled je bilo postavljenih tudi nekaj kostumov iz uprizoritev ter dokumentarni film Arheologija pasijonske knjige. V Oknu Loške hiše smo v sodelovanju z Mops video produkcijo predvajali predsta­vitveni video iz razlicnih uprizoritev Škofjeloškega pasijona. Poleg razstav so bile v Crngrobu in v Nunski cerkvi v mestu na ogled še postne ali pasijonske jaslice. Vecino drugih dogodkov in vsebin pa smo predvajali preko spleta. V sodelovanju s Karata filmom smo posneli predstavitvi obeh publikacij, Kri­žev pot ter okroglo mizo o jeziku in govoru Škofjeloškega pasijona. Zamisel za Križev pot po mestu Škofja Loka je dal župnik župnije Škofja Loka Matej Nastran, pri organizaciji pa so sodelovali tudi bratje kapucini. Križev pot po mestu. Foto Jože Šenk. Romualdov dan smo posvetili rokopisu patra Romualda. Na pobudo režiserja Boruta Gartnerja smo pripravili okroglo mizo z naslovom Govorne podobe Ško­fjeloškega pasijona, na kateri so poleg njega sodelovali še lektor in vodja skupine za oblikovanje govora Škofjeloškega pasijona 2022 prof. Jože Faganel, lektorici Bernarda Lenaršic in Kristina Strnad ter dramski igralec Pavle Ravnohrib. Okro­gla miza je bila tudi predstavitev dotedanjega dela režiserja na podrocju govora. Naj omenim, da je bila narejena dramska predloga govora Škofjeloškega pasijona 2022 ter zvocni posnetek govora. Ker je pri zvocnem posnetku govora sodeloval dramski igralec Pavle Ravnohrib, smo z njim posneli še kratek video, v katerem kot kapucin bere odlomek iz Škofjeloškega pasijona. Video naj bi vkljucili v mo-zaik pasijonskih vsebin, ki bi se predvajale v Pasijonski sobi oziroma v sedanjem TIC-u. Tako kot Romualdov dan pa bratje kapucini organizirajo tudi predstavitve posameznih slik oziroma prizorov Škofjeloškega pasijona in njihovega duhovne­ga sporocila. Pri tem sodelujejo z Marjanom Kokaljem, ki je spregovoril o sliki Pekel. Za snemanje in predvajanje videa na spletu pa je poskrbel Pasijonski veter. Pasijonski veter je v sodelovanju z župnijo Selca in Kulturnim društvom Janez Evangelist Krek Selca pripravil še Pasijonski vecer v Selcih z naslovom Pasijon z (druži)nami 2021. Pasijonski vecer v Stari Loki z naslovom Pasijon Mengore, sonetni venec so pripravili mladi iz župnije Stara Loka. Dogodek se že vrsto let izvaja v posebnem ambientu stare dekanije v Stari Loki, organizirajo pa ga župnija Stara Loka, Žu-pnijski zavod sv. Jurija Stara Loka, Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka in Pasijonski veter. Starolocani so v sodelovanju z Društvom ljubiteljev ja­slic iz Litije pripravili še razstavo pasijonski jaslic v Crngrobu v galeriji Cngrobsk turn. Na cvetno soboto pa smo koncno stopili na Mestni trg, kjer je Prosvetno društvo Sotocje Škofja Loka pripravilo razdeljevanje zelenja za izdelavo buta­ric. Istega dne so loški skavti pred župnijsko cerkvijo sv. Jakoba izdelali butaro velikanko. Dnevom Škofjeloškega pasijona se je pridružila tudi Knjižnica Ivana Tavcarja Škofja Loka z intervjujem in branji Škofjeloškega pasijona. Škofjeloški pasijon je odmeval preko lokalnih meja. Veliko je bilo prispevkov v tiskanih medijih in na radijskih postajah, vec oddaj in prispevkov na nacional­nem radiu in televiziji. Še posebno velik izziv je bilo snemanje oddaje Na lepše, ki jo je v Škofjo Loko zvabila Razvojna agencija Sora Škofja Loka. V oddaji smo med drugim predstavili Kapucinsko knjižnico in stalno razstavo o Škofjeloškem pasijonu v Loškem muzeju Škofja Loka. Borut Gartner pa je poskrbel, da so cez mestni trg v pasijonskih kostumih prijahali konjeniki. Izven lokalnih meja je bila v Ljubljani v Slovenskem Etnografskem muzeju na ogled razstava z naslovom 300 let Škofjeloškega pasijona. Pri pripravi razstave smo sodelovali z Etnografskim muzejem, jim omogocili izposojo kostumov iz fundusa, loške rokodelke Petra Plestenjak Podlogar, Lili Pajntar in Anja Musek pa so za razstavo pripravile pasijonske spominke. Z razstavama, ki sta bili na ogled v Sokolskem domu, smo gostovali v Muzeju kršcanstva na slovenskem v Sticni. Banka Slovenije je ob 300. obletnici Škofjeloškega pasijona izdala serijo zbira­teljskih kovancev, in sicer 500 zlatnikov, 1.000 srebrnikov, 40.000 dvokovinskih kovancev navadnega kovanja in 750 dvokovinskih kovancev v tehniki visokega sijaja. Spominski kovanci Banke Slovenije ob 300. obletnici Škofjeloškega pasijona. Tudi na mednarodnem podrocju se je marsikaj dogajalo. V francoski reviji Codex, ki obravnava kršcanstvo z vidika zgodovine, arheologije, kulture in dedi-šcine, je bil objavljen clanek o Škofjeloškem pasijonu. Mednarodna konferenca Europassion, ki bi jo v letu 2021 gostila Škofja Loka, je bila zaradi pandemije odpovedana. Je pa Škofja Loka kljub temu gostila statuo Europassiona, ta namrec simbolicno potuje po Evropskih pasijonskih krajih, kjer poteka konferenca. Pri tem je bil zelo dejaven Aleksander Iglicar, ki je od leta 2019 tudi clan ožjega predsedstva Europassiona. Konec marca smo organizirali interni dogodek v Sokolskem domu Škofja Loka, na katerem sta predstavnika Pasijonskega vetra in ožjega predsedstva Europassiona Aleksander Iglicar in An-dreja Megušar statuo predala županu Tinetu Radinji in gvardijanu škofjeloških kapucinov br. Jožku Smukavcu. Statua je bila nato postavljena na ogled v Oknu Loške hiše. Poleti so clani predsedstva Mednarodnega združenja Europassion obiskali Slovenijo. Srecanje je organiziral Pasijonski veter v sodelovanju z Obcino Že-lezniki in Turisticnim društvom Železniki. Predstavniki so obiskali tudi Škofjo Loko in se na neformalnem srecanju sestali z županom Tinetom Radinjo. V jeseni je Filatelisticno društvo Lovro Košir Škofja Loka v Sokolskem domu pripravilo razstavo S Kristusom po poti Škofjeloškega pasijona (1721-2021) in ob tem izdali priložnostni žig. V tem casu je bil iz bivše vojašnice v Nunsko kašco preseljen fundus s kostumi Škofjeloškega pasijona. Eno leto prej smo iz bivše vojašnice v Nunski samostan prepeljali že celotno scenografijo Škofjeloškega pa-sijona. Jesen je prinesla tudi odpoved uprizoritev Škofjeloškega pasijona. Odlocitev so sprejeli odgovorni za Škofjeloški pasijon 2022 - Strokovni odbor, režiser Bo-rut Gartner in vodja projekta Jakob Vrhovec ter župan Obcine Škofja Loka Tine Radinja. Javnosti so med drugim sporocili, da je odlocitev o odpovedi posledica negotove pandemske situacije, ki se ne izboljšuje tako, kot bi želeli. Povedali so še, da odpoved obžalujejo, vendar v takšnih okolišcinah ni možno varno izpeljati tako velikega projekta, ki vkljucuje ogromno število sodelujocih. Aktivnosti za naslednjo uprizoritev se bodo zacele takoj, ko bo to mogoce. V obcinskem Odloku o uprizoritvah Škofjeloškega pasijona – Processio Lo-copolitana, ki je bi sprejet leta 2020, je med drugim zapisano, da se Škofjeloški pasijon po letu 2021 uprizarja periodicno na vsakih 6 let v postnem in velikonoc­nem casu. V primeru višje sile (nezmožnost izvedbe uprizoritev v predvidenem letu) se lahko, s sklepom obcinskega sveta, uprizoritve prestavijo za do 2 leti. Odlok opredeljuje predvsem uprizoritve Škofjeloškega pasijona. Z letom 2022 pa smo vstopili v cas, ki je prav tako pomemben - cas med uprizoritvami. Pomemben je zaradi promocije naše nesnovne dedišcine in zaradi ljudi – pro-stovoljcev, ki sodelujejo pri uprizoritvah. Pomemben je tudi zaradi društev in drugih skupin, ki letno pripravljajo razlicne pasijonske vsebine, s katerimi pripo­morejo, da duh Škofjeloškega pasijona ne zamre. dr. Urška Florjancic PASIJONSKI VECER 2021 V STARI LOKI PASIJON MENGORE: SONETNI VENEC LEONA OBLAKA Presveta pot, ki pelje v odrešenje,A vecno sonce le cez križ posije,Spoznanje v Božjo voljo se prelije,Iz smrti se rodilo bo življenje. Jeruzalem ponuja razsvetljenje,Odsev svetlobe mrak sveta prekrije,Nebo v ljubezen temno noc zavije,Molitev je odgovor na trpljenje. Edino On zna temo presvetliti;Neskoncno dober v svoji velicini,Grenkobo zna v sladkost nam spremeniti. Odmev zdaj z Golgote doni v praznini,Resnice se ne more vec prikriti,En sam je Bog, mogocen, Troedini. Magistrale – Kristusov spust v predpekel, Sonetni venec Leona Oblaka Za pasijonca po srcu in duši je vsaka preizkušnja nova priložnost za premi­šljevanje Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja v luci skrivnosti odrešenja vsakega cloveka in vsega cloveštva. Tak izziv nam ponuja tudi pandemija s covi­dom, ki se kar ne konca in nam zastavlja številna vprašanja o nas samih, našem odnosu do stvarstva, socloveka, presežnega, o moci naše vere ter o temeljnih bivanjskih vprašanjih. Ko smo v prvem covidnem letu prvic v devetih letih ostali brez Pasijonskega vecera v Stari Loki, so se v drugem covidnem letu izziva lotili mladi. V jubilej­nem desetem letu, odkar v postnem casu prirejamo te duhovno bogate kultur­no-umetniške dogodke s pasijonsko tematiko, v katerih se prepletajo moc be-sede, glasbe in podobe, smo si Pasijonski vecer v Stari Loki prvic lahko ogledali na posnetku kar doma. Skupina mladih iz Stare Loke je literarno-glasben recital sonetnega venca Pasijon Mengore izvedla in posnela v razlicnih prostorih stavbe nekdanje dekanije v Stari Loki ob župnijski cerkvi sv. Jurija. Premierno je bil na ogled na spletu v petek, 19. marca 2021, ob 19.30. Pasijon Mengore je v pesniški obliki sonetnega venca napisal Leon Oblak, po navdihu mozaicnih upodobitev postaj križevega pota v kapelicah ob poti na sta­rodavno Božjo pot Mengore pri Tolminu. Mengore ali Sveta Marija pri Tolminu je starodavna Božja pot nad Volcami, z Marijino cerkvico iz 14. stoletja. Cerkev so l. 1928 obnovili iz vojnih razvalin in jo opremili z ekspresionisticnimi posli­kavami Toneta in Mare Kralj. Leta 1932 so ob poti na Mengore pozidali kapelice križevega pota, ki pa so bile leta 1954 iz sovraštva do vere porušene. Ponovno so jih pozidali in jih leta 2008 obogatili z mozaiki p. Marka Ivana Rupnika, ki simbo­lizirajo stoletno bojevanje za staro pravdo, pravico do obstoja in biti ljudi ob Soci. Pasijonska pesnitev Leona Oblaka, slovenskega pesnika, glasbenika, moža in oceta ter profesorja na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, je leta 2010 izšla kot samostojna knjižica pri založbi Salve. Verze dopolnjujejo Rupnikove mozaicne upodobitve križevega pota. Mladi recitatorji so posamezne verze interpretirali v razlicnih prostorih nek­danje dekanije, ob tiskanih oljnatih podobah križevega pota. Ob zidavi sedanje farne cerkve sv. Jurija na mestu prejšnje cerkve, ki je tam stala predvidoma od 10. stoletja dalje, jih je dal v Staro Loko pred 155 leti pripeljati starološki župnik Franc Ksaver Kramer. Podobe, velikosti 64 x 87 cm, je z lesenimi okvirji opremil Janez Gosar iz Dupelj. Ko je kasnejši župnik dr. Janez Veider leta 1958 pripeljal reliefen križev pot s Kocevskega, so Kramerjevega pospravili, dolga leta je ležal pozabljen na podstrešju cerkvene ladje. Pred leti smo ga ponovno odkrili, ga za Pasijonski vecer 2021 v Stari Loki ocistili in postavili v stavbo nekdanje dekanije na Fari, kjer so mladi posneli recital. V montaži posnetka Pasijonskega vecera 2021 v Stari Loki so mladi prepletli posnete recitacije verzov sonetnega venca Pasijon Mengore z glasbenimi toc­kami, ki so jih izvedli in posneli doma. Koncni izdelek je filmski kolaž v sliki, ki obudi spomin na vseh devet pasijonskih vecerov, ki smo jih pripravili v desetih letih. S hvaležnostjo zremo na ustvarjalno plodno desetletje naših prizadevanj za ohranjanje pasijonske kondicije, ko smo prepletali številne poti med nami in gradili živo obcestvo. Velik boglonej množici posameznikov, ki ste v teh letih prisluhnili povabilu in bili del Pasijonskih vecerov v Stari Loki. V pricakovanju naslednje uprizoritve Škofjeloškega pasijona, ko je bila jubilejna v letu 2021 naj­prej prestavljena na leto 2022, kasneje pa v 'eno prihodnjih let', je naloga vseh pasijoncev, da se povežemo v molitvi in da vsak razmisli, kako ga nagovarja spo-rocilo pasijona in kakšno poslanstvo Kristus polaga v vsakega od nas. PROGRAM RECITALA Recitatorji Veronika, Jerca, Neža in Manca Berce, Larisa Demšar, Jakob Florjancic, Jakob Habicht, Andrej Karlin, Jakob Kokelj, Leon in Lucija Oblak, Jakob Andrej Megušar Glasbeniki Jerca Berce (vokal, precna flavta), Manca Berce (vokal, violina), Neža Berce (vokal, kitara), Veronika Berce (vokal), Ambrož Demšar (klavir), Andrej Demšar (violoncelo), Julija Demšar (saksofon), Larisa Demšar (vokal, violoncelo), Jakob Florjancic (vokal, kromaticna harmonika), Jakob Habicht (klavir), Andrej Karlin (klavir) Seznam pesmi Pasijonska pesem (Gregor Voje)Brez njega bi bilo vse zaman (Nejc Podobnik, Jožef Mezeg)Ti si šel na križ (A. Zwitter)Križ (je vsak moj trenutek) (Marija in Silvester Bukovec)Mati žalostna je stala (ljudska)Do dna si me pretresel (Mana)Za nebo pred teboj (francoska, prevod Grazyna Mech, priredba Stane Bešter)Moj Bog (dovoli mi, Križani) (Marija in Silvester Bukovec)Ostani z menoj (Bena Briški)Kupido (Tone Potocnik)Pred križem (Darlene Zschech & Reuben Morgan)Oljska gora (ljudska)Suša (Marija in Silvester Bukovec)Nad vsem (Lenny Le Blanc & Paul Baloche; prev. Nada Žgur)Daj mi Jezus da žalujem (ljudska)Z vsem, kar sem (Hillsong Worship) Delo z recitatorji in režija, uvodna misel Veronika Berce Izbor glasbe Veronika Berce, Jerca Berce, Larisa Demšar Priprava podob križevega pota/tehnicna ekipa Izak in Gabrijel Debeljak, Jakob Kokelj, Jure Zarnik, Andrej Karlin, Pavel in Filip Karlin, Marcel Kokelj, Urška Florjancic Priprava prostora in namestitev podob križevega pota, snemalci recitatorji Fotografi Alojzij Pavel Florjancic, Urška Florjancic, Marcel Kokelj in recitatorji Montaža posnetka Leon Oblak, Veronika Berce Tajništvo in komunikacija, zloženka Urška Florjancic Dogodek v sodelovanju pripravila Župnijski zavod Sv. Jurija Stara Loka, Župnija Stara Loka, Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka Statua Europassiona. Foto Peter Pokorn. Helena Janežic SLOVESEN SPREJEM STATUE ZDRUŽENJA EUROPASSION Škofja Loka naj bi aprila 2021 gostila 37. letni kongres združenja Europassion. Vendar je bila zaradi epidemije covid-19 uprizoritev Škofjeloškega pasijona pre­stavljena na leto 2022, zato je bil posledicno odpovedan tudi kongres. Predsedstvo združenja se je kljub temu odlocilo, da Škofja Loka v letu 2021 na simbolni ravni odigra vlogo evropske pasijonske prestolnice. Naše mesto je tako v lanskem letu gostilo leseno statuo združenja Europassion, ki je Škofjo Loko in loške pasijonce povezala v veliko družino evropskih pasijoncev in evropskih pasijonskih krajev. Slovesna izrocitev statue županu Škofje Loke Tinetu Radinji in gvardijanu loških kapucinov br. Jožku Smukavcu je bila v atriju Sokolskega doma na veliko sredo, 31. marca 2021. Zaradi omejitev druženja, ki so bile posledica ukrepov za zmanjšanje širjenja epidemije, se je prireditve lahko udeležila le manjša skupina loških pasijoncev. V nadaljevanju objavljamo nagovor mag. Aleksandra Iglicarja, clana razširje­nega predsedstva združenja Europassion. Statuo Europassiona so sprejeli (z leve) Jože Štukl, mag., predstavnik Obcine Škofja Loka pri združenju Europassion, župan Tine Radinja in gvardijan br. Jožko Smukavec, mag. Aleksander Iglicar in mag. Andreja Ravnihar Megušar, clana razširjenega predsedstva združenja Europassion. Foto Peter Pokorn. mag. Aleksander Iglicar NAGOVOR OB PREDAJI STATUE EUROPASSIONA Spoštovani župan Tine Radinja, br. Jožko Smukavec, dragi pasijonci. Vemo, da bi naslednji teden, od petka 8. do ponedeljka 11. aprila 2021, Škofja Loka morala gostiti 37. redni letni kongres združenja Europassion, evropskega pa-sijonskega združenja, ki pod geslom »Ista vera, isti ideal.« povezuje okrog 80 pasijonskih krajev iz 16 evropskih držav. Pasijonci, povezani v združenju Euro-passion, z uprizarjanjem pasijonov, srecevanji in izmenjavo izkušenj ohranjajo vecstoletno dedišcino prikazovanja Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja ter s tem negujejo duhovna sporocila in vrednote Božjega usmiljenja in ljubezni, na katerih je zrasla evropska družba. Srecanje Europassiona v Škofji Loki bi moralo biti v letu 2021 ob obletnici treh stoletij tradicije loške spokorniške procesije – Škofjeloškega pasijona, kot ga poimenujemo v sodobnem casu, najvecjega kulturnega in duhovnega bisera našega mesta. Na pobudo Muzejskega društva Škofja Loka se je Obcina Škofja Loka evrop-ski pasijonski družini pridružila leta 2007, leta 2018 se ji je pridružilo še sloven-sko pasijonsko gibanje Pasijonski veter, ki se je zacelo snovati v našem mestu, njegov duhovni voditelj je loški kapucin br. Jaro Kneževic. Leta 2012 je na pobu-do Alojza Pavla Florjancica, neutrudnega loškega pasijonca in nosilca ohranjanja pasijonske kondicije, predsedstvo Europassiona sprejelo odlocitev, da bo Škofja Loka leta 2021 gostitelj letnega kongresa. Takrat seveda še nismo vedeli, da bo Škofjeloški pasijon decembra 2016 vpisan na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dedišcine cloveštva, in sicer kot prvi slovenski vpis na ta prestižni svetovni seznam in kot prvi pasijon v svetovnem merilu, ki je vpisan na ta seznam, na katerem je danes okrog 500 enot. A zunanje okolišcine pandemije covid-19 so naše želje in nacrte spremeni­le, saj smo morali jubilejno uprizoritev Škofjeloškega pasijona prestaviti na leto 2022; posledicno je bil odpovedan tudi kongres. Pred nekaj meseci je predsedstvo združenja Europassion na pobudo pred­sednika Josefa Langa sprejelo odlocitev, da Škofja Loka vseeno sprejme leseno statuo Europassiona, ki jo vsako leto gosti kraj gostitelj. Lesen kip Jezusa Kristu­sa s stiliziranimi rokami v obliki sklenjenega kroga simbolicno obdaja oziroma združuje vse evropske pasijonce. Covid-19 je preprecil tudi izvedbo kongresa Europassion leta 2020 v sever-no bavarskem mestu Tirschenreuth in svecan prevzem statue, ki je zaradi tega k nam varno prispela po redni pošti. Predsedstvo Europassiona ob tem pošilja pomembno sporocilo, da so Obcina Škofja Loka, loški bratje kapucini in loški pasijonski igralci, vsi drugi sodelujoci in na splošno vsi pasijonci clani velike evropske pasijonske družine, ki jih združuje ter povezuje Jezusovo vecno sporo-cilo ljubezni – »Ista vera, isti ideal.« Na spodnjem delu statue so zapisana imena krajev gostiteljev konference združenja Europassion in zanimivo je, da je prvo nemško mesto Wintrich/Mo­sel, ki je bilo gostitelj srecanja leta 2007, ko je bila Obcina Škofja Loka vclanjena v združenje. Ker so mesta gostitelji kongresa Europassion izbrani v letu upri­zarjanja njihovega pasijona in doloceni za nekaj let v naprej, je predvideno, da bo Škofja Loka kongres Europassiona gostila leta 2027, ob naslednji uprizoritvi Škofjeloškega pasijona. Seveda, »ce bo naklonjen Bog in ce bo dopušcalo vreme«, kot je bilo med drugim zapisano na najstarejši ohranjeni listini loške pasijonske procesije iz leta 1713. Statuo bova županu Škofje Loke Tinetu Radinji in gvardijanu loških kapu­cinov br. Jožku Smukavcu v imenu predsednika združenja Europassion Josefa Langa in razširjenega predsedstva izrocila Andreja Ravnihar Megušar in jaz; od leta 2019 sva clana razširjenega predsedstva združenja Europassion. Ob slovesni izrocitvi kipa želiva, da bo vse loške pasijonce na simbolni ravni resnicno globoko povezal in vkljucil v evropski pasijonski prostor. Naj s postavitvijo statue Europassiona na javnem mestu ravno v dnevih velikonocnega praznovanja, ki jih zacenjamo jutri, na veliki cetrtek, na simbolni ravni nagovarja in vabi vse mimoidoce, vse pasijonce in vse Locane ter obiskovalce našega mesta k njihovi du­hovni poglobitvi ob praznovanju treh stoletij Škofjeloškega pasijona, našega bisera. Zbrani loški pasijonci ob sprejemu Statue Europassiona (z leve): Jernej Tavcar, mag. Miha Ješe, Agata Pavlovec, Jože Štukl, mag., župan Tine Radinja, gvardijan br. Jožko Smukavec, mag. Aleksander Iglicar, Jakob Vrhovec, mag. Andreja Ravnihar Megušar in Borut Gartner, režiser Škofjeloškega pasijona. Foto Peter Pokorn. Foto Jože Šenk. Matej Nastran KRIŽEV POT PO ŠKOFJI LOKI Križev pot po mestu Škofja Loka na veliki petek, ob uri Jezusove smrti na križu, smo v letu 2021 izvedli prvic. Ker zaradi ukrepov ob epidemiji ni bilo mo-žnosti, da bi povabili ljudi k udeležbi v živo, smo ga posneli in predvajali ob na­povedani uri. Ideja je sicer zorela že dlje casa, izoblikovala pa se je v pripravah na uprizoritev Škofjeloškega pasijona, ki je bila nacrtovana za leto 2021. Škofjeloški pasijon je namrec aktualizacija Jezusovega pasijona, pri kateri pa gledalci ... osta­nejo gledalci. Izoblikovala se je misel, da bi ob uri Jezusove smrti na križu - na veliki petek ob 15. uri, povabili ljudi, da se ob molitvi križevega pota zavemo, da smo v Jezusovem pasijonu vsi udeleženci. Dejavno vkljucenost želimo spodbudi-ti tudi tako, da vsak udeleženec s seboj prinese svoj križ (ki ga ima postavljenega oziroma obešenega na steni v svojem domu, ali pa ga je sam izdelal – to je lahko preprost križ iz dveh palic). Foto mag. Aleksander Iglicar. Na križev pot se bomo po ulicah Škofje Loke tako podali tudi v letu 2022 (na veliki petek, 15. aprila, ob 15. uri), saj trpljenje ni stvar preteklosti, kakor tudi ne hrepenenje po odrešitvi. Prav je, da znova slišimo in doživimo, da nismo sami, da je Jezus prišel na svet za nas, oznanjal in ucil, trpel, umrl in vstal, da bi vsak clovek, ki trpi (nosi križ skrbi, bolezni, žalosti, razocaranj, nemoci ...), v Jezusu prepoznal, kako nas ima Bog rad - da iz ljubezni do nas sebe daruje, do smrti ... in naprej. Ko smo povezani z Jezusom v uri trpljenja nam to daje moci, da gremo tudi mi naprej po poti življenja v veri ... proti veliki noci, ki pomeni srecanje z živim Bogom - Ljubeznijo v živo. Foto Jože Šenk. mag. Aleksander Iglicar OBELEŽJE TREH STOLETIJ UPRIZARJANJ ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA Na binkoštni ponedeljek, 24. maja 2021, ki zakljucuje velikonocni cas, je bilo na Mestnem trgu v Škofji Loki odkrito obeležje, posveceno trem stoletjem upri­zarjanj Škofjeloškega pasijona. Realizirala sta ga Pasijonska pisarna in Obcina Škofja Loka. Kulturno prireditev z naslovom Angelski dih, ki je zaradi dežja potekala v atriju starega župnišca, je zasnoval Borut Gartner, režiser Škofjeloškega pasijona 2022. Uvodoma so navzoci ob kitarski spremljavi br. Jožka Smukavca, gvardija­na loških kapucinov, zapeli Lepa si, lepa si, roža Marija. Oblikovalec Jure Mi-klavc, glavni snovalec obeležja, je nato razložil njegova oblikovna in simbolna sporocila, v katerem so, poleg izbranega dela besedila iz Škofjeloškega pasijona, odtisnjene sledi nog odraslih, otrok in konjskih kopit, ki odražajo množico sode­lujocih v pasijonski procesiji. Pomembni loški pasijonci pred obeležjem Škofjeloškega pasijona: (z leve) režiser Borut Gartner, kapucin dr. Metod Benedik, župan Tine Radinja, kapucin br. Jožko Smukavec, oblikovalec Jure Miklavc in režiser Marjan Kokalj, DJ. Foto mag. Aleksander Iglicar. Sledil je nagovor dr. Metoda Benedika, predlagatelja besedila obeležja. Du-hovno je osmislil stavek, zapisan na obeležju, vzet iz 5. prizora Škofjeloškega pasijona Molitev na Oljski gori: »Ah clovek prov sojga Odrešenika pomisli …« Izbrano besedilo poudarja spokorniški vidik Škofjeloškega pasijona in ljudi spo­minja na njihovega Odrešenika, ki je Božje ljudstvo odrešil sužnosti izvirnega greha in jim odprl pot v vecno nebeško kraljestvo. Pasijonsko obeležje je v tlaku Mestnega trga pred starim Rotovžem, v glavni osi Marijinega kužnega znamenja, kjer je prvo in osrednje prizorišce Škofjelo­škega pasijona. Na osrednjem, razširjenem delu obeležja je zgoraj logotip pasi­jona, spodaj letnica 2021 in pod njo 300 let. Besedilo je na levem kraku obeležja, ki je postavljeno v glavni osi Mestnega trga, s cimer ponazarja smer gibanja pasi­jonske procesije. Na desnem kraku piše Unescova nesnovna dedišcina, ki ozna-cuje, da je Škofjeloški pasijona od leta 2016 vpisan na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dedišcine cloveštva. Pasijonsko obeležje so slovesno odkrili župan Tine Radinja, kapucin br. Jožko Smukavec ter režiserja Škofjeloškega pasijona Marjan Kokalj, DJ, in Borut Gartner. Po odprtju je obeležje blagoslovil br. Jožko Smukavec. Ob koncu je znani slo­venski basbaritonist Marko Fink, rojen v Argentini, zapel velikonocno Alelu­jo, skupaj s pevci in pevkami zbora Loške gimnazije, pod vodstvom Ane Prevc Megušar. Jubilejno obeležje Škofjeloškega pasijona bo Locane in vse obiskovalce trajno spominjalo na dolgoletno tradicijo uprizarjanj Škofjeloškega pasijona, ki se bo nadaljevala tudi v prihodnje. Obeležje, posveceno trem stoletjem uprizarjanj Škofjeloškega pasijona, je bilo na Mestnem trgu v Škofji Loki odkrito na binkoštni ponedeljek, 24. maja 2021. Foto mag. Aleksander Iglicar. br. dr. Metod Benedik OBELEŽJE PASIJONA V LOKI 24. MAJA 202142 Pater Ferdinand iz Ljubljane, v letih 1721–1726 službeno redni pridigar v ško­fjeloškem samostanu (njegove pridige so ohranjene v samostanskem arhivu), je na veliki petek, 3. aprila 1722 popoldne zbrano množico nagovoril z ognjevito pridigo, uvodom v pasijonsko procesijo, ki jo je potem vodil p. Romuald, že nekaj let magi-ster processionis. Pater Ferdinand je bil pred prihodom v Loko voditelj pasijonske procesije v Ljubljani in zato pri pripravi izvrsten pomocnik patru Romualdu. Takole je klical: »Zavoljo tebe je umrl tvoj najvecji dobrotnik, sam veliki Sin božji; zaradi njegove smrti žalujejo vse stvari. Zavoljo tebe in mene je ves ranjen moral umreti, zavoljo tvojega in mojega zvelicanja je izdihnil dušo. Ko ga vidiš tako izranjenega in mrtvega, jaz ne verjamem, da bi ti imel tako trdo srce, da ne bi vsaj ene solze prelil zaradi nedolžne smrti Kristusove in zaradi svojih grehov, ki so bil vzrok, da je božji Sin moral umreti.« Kulturna prireditev Angelski dih se je odvila v atriju župnišca. Foto mag. Aleksander Iglicar. 42 Govor br. dr. Benedika ob odkritju obeležja. Sledi znacilna poteza barocnega pridigarja: v roke vzame razpelo in zaklice zbrani množici: »Poglej torej ta sveti križ, poglej svojega ranjenega in krvavega Kristusa. Poglej, na tem križu zavoljo tebe in tvojih grehov, zavoljo tvojega zve­licanja mrtvega Jezusa, poglej njegovo sveto glavo vso razbodeno, njegovo sveto oblicje vse krvavo in zapljuvano, njegove svete roke in noge s temi železnimi žeblji pribite, njegovo sveto srce ranjeno in prebodeno.« Ta pridigarjev klic se kot refren v razlicnih oblikah ponavlja skozi celotno pasijonsko procesijo. V Peti podobi (Krvavi pot) angel pravi: »Ah clovek, prov tojga Odrešenika pomisli ter negovi krvavi pot k tojmo srcu pertisni.« V Šesti podobi (Bicanje) množici, ki spremlja Kristusa na njegovi poti, angel govori: »Poglej, kaj tojga Odrešenika košta toja dušica; spovni na njegov gajžlaj­ne, koku se on vica.« Tudi v Sedmi podobi, ko Jezusu na glavo pribijejo iz trnja spleteno krono, angel spodbuja: »Oh grešnik, spremisli tojih grehov ostudnost ter poglej na tojga Odrešenika pohlevnost.« Ob teh klicih angelov lahko hitro zaznamo, da se nenehno soocata dva pou­darka: pred seboj imamo cloveka, ki v svoji slabotnosti tako hitro podlega priti­skom hudobnega duha, ter imamo Kristusa, ki bo s svojim trpljenjem in smrtjo na križu odrešil cloveka. Ob tem pa še nenehni povezovalni element: spodbuda cloveku, naj se ozira na Kristusa, katerega trpljenje je odrešujoce, cloveka dviga iz njegove nebogljenosti in mu daje oporo za poboljšanje. Podobe trpljenja spre­mljajo številni spokorniki, ki pricajo, da jih je Odrešenikova ljubezen nagnila k pokori in poboljšanju, zato s svojim zgledom vabijo k spreobrnjenju. Skozi cel pasijon slišimo torej klice, ki se kot refren v razlicnih oblikah po­navlja v procesiji. Pravzaprav smo že v Prvi podobi (Raj) slišali angela, ki nosi simbolicno Kristusovo suknjo: »O grešnik, pogledaj to ti tudi, jeno se skuzi to k sveti pokuri obudi.« Marsikdo, ki danes posluša besedilo pasijona, morda celo dobrohotno priki-ma: ti klici, ta vabila za cas pred 300 leti niso nic posebnega, v barocnem okolju so popolnoma razumljiva, sprejemljiva. Kaj pa danes, v 21. stoletju? Kako zveni­jo današnjemu cloveku? Pater Romuald je brez slehernega sprenevedanja spregovoril o grehu in nje­govih posledicah na nacin, primeren njegovem casu. Danes, ko marsikdo sebe tolaži s frazo, da greha ni in topoumno pojasnjuje, da je to srednjeveška misel­nost, bi Romuald gotovo s pravo pasijonsko ostrino poudaril, da so na primer pehanje cloveka v revšcino, goljufivo kopicenje bogastva na racun slabo placanih delavcev, brezbrižnost za stiske mladih ljudi, brezcutnost do ostarelega cloveka, nevošcljivost in ubijajoce obrekovanje ter podobno ne le greh, ampak vnebovpi­joci grehi – ki nas v naši samostojni Sloveniji še kako tepejo. Zato v prizorih Kri­stusovega trpljenja neutrudno vabi cloveka – svojega in našega casa – k pokori in poboljšanju, v drugacno, cloveka dostojnejše življenje. Iz tega tudi jasno izhaja, da Škofjeloški pasijon, Processio locopolitana, nika­kor ni zgolj zgodba o trpljenju, še manj njegovega povelicevanja, ampak skuša prepricati cloveka, da sta Jezusovo in clovekovo trpljenje pot v notranjo osvo­bojenost, v odrešenje. Pot torej, nemalokrat kamnita in strma, ki ima jasen cilj. Kako zgovorne so besede, ki jih v Deseti podobi (Kristus na križu) spregovori prispodoba Evrope: »Jest sem skozi martre toje vzel odrešene moje / zato k ene hvale današn dan moje srce tebi volno cez dam. / Prosim skuz tojo martro jeno sveto kri / moje podložne pod tojo brambo skrij / de bodo tebe iz srca lubili / jeno enkrat te nebesa zaslužili.« Tako smo spet pri našem osrednjem vzkliku: »Ah clovek, prov tojga Odrešeni­ka pomisli.«, ki povzema delo Odrešenika in cloveka na poti odrešenja, katerega cilj je vstajenje, Odrešenikovo in clovekovo. Mar te povzemajoce misli ne izraža najprimerneje prav velikonocna hvalnica Aleluja? Andreja Ravnihar Megušar in Aleksander Iglicar, clana razširjenega predsedstva združenja Europassion, s Stauto združenja pred pasijonskim obeležjem. Foto mag. Aleksander Iglicar. Sprejem delegacije pred Državnim zborom Republike Slovenija, 23. junij 2022. Foto Tatjana Splichal. mag. Andreja Ravnihar Megušar43 MEDNARODNA KONFERENCA CLANOV PREDSEDSTVA ZDRUŽENJA EUROPASSION V SLOVENIJI LETA 2021 ZDRUŽENJE EUROPASSION Pobuda o povezovanju krajev s pasijonsko dedišcino je nastala leta 1982 v katalonskem mestu Esparreguera.44 Leta 1989 se je prvic srecalo 15 razlicnih pasijonskih skupin v francoskem Loudeacu in se dogovorilo o povezovanju kra­jev s pasijonsko tradicijo. Leta 1990 se je dvanajst pasijonskih krajev srecalo v francoskem kraju Massevaux. Leta 1992 sta bila pokrovitelja srecanja Jacques Chirac, tedanji župan Pariza, in Jacques Delors, nekdanji predsednik Evropske skupnosti. Leta 1996 je bilo v St. Margarethen v Avstriji ustanovno zborovanje, na katerem so sprejeli ime Europassion in ustrezne pravilnike. Danes Europassi-on združuje že 90 evropskih skupin. Na pobudo clanice predsedstva Europassion so predstavniki slovenskih pasi­joncev in Obcine Železniki konec junija 2021 organizirali mednarodno srecanje predsedstva v Sloveniji. Srecanje je potekalo tudi v letu drugega predsedovanja Slovenije Svetu EU in ni nakljucje, da je bilo uradno strokovno srecanje organi­zirano prav v Ribnici, kjer vsako leto vec kot dvesto mladih pripravlja Ribniški pasijon. PASIJONSKI VETER Ob zadnjih štirih uprizoritvah Škofjeloškega pasijona, torej od leta 1999, je v Škofji Loki in drugih pasijonskih krajih zacela nastajati pasijonska skupnost. Njeno poslanstvo je povezovanje vseh pasijoncev, tako tistih, ki v pasijonu igrajo 43 Andreja Ravnihar Megušar je clanica predsedstva mednarodnega združenja Europassion in koordinatorica pasijonskega združenja Pasijonski veter. 44 Katalonsko pasijonsko mesto Esparreguera je od 3. do 6. marca 2022 gostilo 38. mednarodno srecanje združenja Europassion. Mesto se nahaja 40 km zahodno od Barcelone, zelo blizu najvecjega katalonskega romarskega svetišca Montserrat, kjer je velik benediktinski samostan z znamenito podobo Crne Marije. Konference so se poleg spremljevalne delegacije udeležili Andreja R. Megušar ter Aleksander Iglicar kot clana predsedstva Europassion, Urška Florjancic kot urednica Pasijonskega novicnika, Helena Ilc kot vodja Ribniškega pasijona ter Alojzij Pavel Florjancic kot prvi urednik Pasijonskih doneskov in starosta Škofjeloškega pasijona. razlicne vloge, do tistih, ki na tak ali drugacen nacin sodelujejo pri uprizoritvah. Leta 2017 je pod imenom Pasijonski veter – Ventus passionis nastalo uradno združenje slovenskih pasijoncev v Sloveniji in po svetu, ki neguje duhovno boga­stvo in sporocilnost pasijona. Povezuje pasijonce – prostovoljce iz Škofje Loke, Železnikov, Gorenje vasi - Poljane, Žiri, Preddvora, Ribnice in Štepanje vasi. Du-hovni steber in sedež združenja je Kapucinski samostan Škofja Loka. Ob obisku clanov predsedstva in v letu praznovanja treh stoletij Škofjeloške­ga pasijona je združenje Pasijonski veter prav 22. junija 2021 izdalo vecjezicno samostojno knjigo o slovenskih pasijonih v šestih evropskih jezikih in jo pred­stavilo na srecanju. MEDNARODNA KONFERENCA PREDSEDSTVA Clani predsedstva so v Sloveniji gostovali od 23. do 25. junija 2021, in sicer s financno podporo evropskega projekta Mladi za evropska mesta – mesta za mlade (YOU4EU). Vodilni partner projekta je bila Obcina Železniki. V program gostovanja sta bili vkljuceni dve temi, dve enoti nesnovne kulturne dedišcine: Klekljanje cipk v Sloveniji (vpis leta 2018) in Škofjeloški pasijon (vpis leta 2016). Ker sta dedišcini uvršceni na Unescov seznam, je bila to cudovita priložnost za srecanje v Državnem zboru RS. Sprejem v dvorani Državnega zbora RS, 23. junij 2022. Foto Tatjana Splichal. Prvi dan gostovanja, 23. junija, smo v sklopu projekta organizirali sprejem predsedstva v Državnem zboru Republike Slovenije, kjer je delegacijo spreje-la Alenka Jeraj, poslanka in podpredsednica Slovenske nacionalne komisije za Unesco. Uraden sprejem je bil izjemen, saj je Slovenija 25. junija obeleževala tudi 30. obletnico samostojnosti. Na sprejemu so poleg glavne gostiteljice Alen­ke Jeraj spregovorili tudi predsednik Josef Lang, Andreja R. Megušar, koordina­torica slovenskih pasijoncev, Matej Šubic, podžupan Obcine Železniki, Tomaž Weiffenbach, predsednik Turisticnega društva Železniki, ter Urška Florjancic, urednica prve publikacije o slovenskih pasijonih. Sodelovali so tudi predstavniki slovenskih pasijoncev, tako iz Škofje Loke, Preddvora in Ribnice. Program so obogatili trije mladi kitaristi,45 ki so zakljucili šolanje v Glasbeni šoli Škofja Loka. Sprejem mednarodne delegacije v Državnem zboru RS z glavno gostiteljico poslanko Alenko Jeraj, 23. junij 2022. Foto Tatjana Splichal. Clani predsedstva Europassion so 24. junija gostovali še v Ribnici, kjer so jih pricakali predstavniki Ribniškega pasijona z vodjo Heleno Ilc, predstavnik Obci­ne Ribnice in župnik mag. Anton Bercan. Sprejema pri županu Obcine Železniki mag. Antonu Luznarju in županu Ob­cine Škofja Loka Tinetu Radinji sta bila 25. junija. Delegati so si ogledali Kapu­cinski samostan v Škofji Loki in se udeležili slovesne akademije ob obcinskem prazniku, ki je potekala na Loškem gradu. Obisk je bil izjemen in je slovensko pasijonsko delovanje postavil na zemlje­vid Europassiona. 45 Glasbeni program so izvajali Jakob Andrej Megušar, Nace Ravnikar in Timotej Pivk pod vodstvom mentorjev, profesorjev kitare. Foto Patricija Belak. Helena Janežic PASIJONSKI PUBLIKACIJI SLOVENCI IN PASIJON Ventus 1 V letu praznovanja 30. obletnice naše države in obhajanja spomina na tri stoletja Škofjeloškega pasijona je luc sveta ugledala drobna, a vsebinsko izjemno bogata in pomembna knjižica Pasijonski veter/Ventus passionis, Slovenci in pasijon, prva v seriji Ventus. Pasijonski veter veje in povezuje. Prav to je tudi sporocilo publikacije, ki jo je skrbno ure­ dila dr. Urška Florjancic, njeno izdajo pa so omogo- cili Obcina Železniki, Obcina Škofja Loka, Muzej­ sko društvo Škofja Loka in Zveza kulturnih društev Škofja Loka. Prinaša kratek zgodovinski pregled prisotnosti pasijona med Slovenci skozi stoletja, zapise pa nameni najbolj poznanim in uprizar­ janim pasijonom na Slovenskem: Škofjeloškemu pasijonu, pasijonu v Štepanji vasi ter Ribniškemu in Preddvorskemu pasijonu. Bogastvo slovenskih pasijonov je predstavljeno v šestih evropskih je­ zikih, poleg slovenšcine še v nemšcini, italijanšci­ ni, francošcini, poljšcini in anglešcini, publikacijo spremlja še zemljevid z oznacenimi kraji, kjer pasijone uprizarjajo. Mocna duhovna misel o lepoti in smislu življenja, ki jo prinaša knjižica Slo­ venci in pasijon, navdihuje in vabi, da se temeljiteje zavemo bogastva pasijonske dedišcine in njene izjemne sporocilnosti. PASIJONSKI ALMANAH 4/5 2020-2021 Doprinos k 300-letnici Škofjeloškega pasijona je v letu 2021 dodal tudi zbornik Pasijonski almanah. Izšel je v dvojni številki in nanizal vrsto prispevkov domacih in tujih avtorjev, ki so spregovorili o Škofjeloškem ter evropskih pasijonih ter z velikim tednom povezanih dogodkih. Predstavljeni so pasijoni na Poljskem, pasijonska igra iz Oberammergaua, iz sosednje Hrvaške pa tri srednjeve­ške verske drame Rajmunda Kuparea o Jezusu Kristusu ter napevi postnih pesmi in pesmi velikega tedna. Avtor vodilnega prispevka o 300 letih Škofjeloškega pasijona je dr. Me-tod Benedik, nekdanji predstojnik Ka­pucinskega samostana v Škofji Loki in eden najvecjih poznavalcev ško­fjeloške spokorniške procesije. Loško pasijonsko zgodovino, ki se je zacela pisati že kmalu po slovenski osamo­svojitvi ob prvem razpisu za ponovno uprizoritev, poda Vili Eržen, v zborni­ku je še razmišljanje Boruta Gartnerja, režiserja Škofjeloškega pasijona 2021, Jakoba Vrhovca, vodje projekta Škofje­loški pasijon 2021, in br. Jožeta Smukavca, predstojnika škofjeloških kapucinov, duhovnih voditeljev Škofjeloškega pasijona. mag. Aleksander Iglicar PET LET OD VPISA ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA NA UNESCOV SEZNAM 1. decembra 2021 je minilo pet let od vpisa Škofjeloškega pasijona na Unes­cov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dedišcine cloveštva. Vpisali so ga na letni medvladni konferenci Unesca za nesnovno kulturno de­dišcino, ki je bila leta 2016 v Adis Abebi, glavnem mestu Etiopije. Konference so se udeležili Magdalena Tovornik, vodja delegacije iz Slovenije, ter loški pasijonci Aleksander Iglicar, Jože Štukl in Jernej Tavcar. Vpis na Unescov seznam je bil dolgoleten proces in tudi vpis leta 2016 ni bil samoumeven. Kandidatura za vpis je bila prvic obravnavana na medvladni konferenci Unesca leta 2014 v Parizu, a je bila vloga zaradi vsebinskih pomanj­kljivosti takrat umaknjena. Zaskrbljeni obrazi pred vpisom. Foto mag. Aleksander Iglicar. Predlog besedila je nato bil ustrezno strokovno dopolnjen, najvecje delo je opravil Jože Štukl, kustos Loškega muzeja. Ocenjevalna strokovna komisija leta 2016 ni imela vec vsebinskih zadržkov, pojavil pa se je zaplet v zvezi s sloven-skim registrom nesnovne dedišcine. V casu trajanja strokovnega ocenjevanja kandidatur, ki poteka leto in pol, je namrec v Sloveniji prišlo do uvedbe izraza »nesnovna kulturna dedišcina«, ki je nadomestil do tedaj uporabljen izraz »živa kulturna dedišcina«. Zaradi tega slovenski register nesnovne kulturne dedišcine ni bil dostopen na spletnem naslovu, ki je bil naveden v utemeljitvi kandidature. Po pravilih Unesca namrec clani strokovne ocenjevalne komisije svoje mnenje oblikujejo le na osnovi gradiva, ki je vkljuceno k posameznemu predlogu za vpis, in ne smejo vzpostaviti nobenega stika s predlagatelji. Ker je bil Škofjeloški pasi­jon prvi slovenski element, ki je bil predlagan za vpis na Unescov seznam, je bilo vprašanje ustreznega vodenja slovenskega registra nesnovne kulturne dedišcine še toliko bolj pomembno za clane ocenjevalne skupine. Veselje po vpisu smo delili s predstavnico Španije. Od leve proti desni si sledijo: Jernej Tavcar, Jože Štukl, Magdalena Tovornik, predstavnica Španije in Aleksander Iglicar. Po ustreznih diplomatskih kanalih je bil zaplet ob pomoci avstrijskih pred­stavnikov pojasnjen že pred zasedanjem Unesca v Adis Abebi. V casu zasedanja je dolgoletno poznavanje predstavnikov posameznih držav in veliko diplomat-sko spretnost s pridom uporabila Magdalena Tovornik, ki je nastale okolišcine še dodatno pojasnila. Ko je bila naša kandidatura na vrsti, je pred celotnim av­ditorijem, kjer je bilo okrog 200 predstavnikov držav iz vsega sveta, ustno poja­snila zaplet in njegovo rešitev. Predstavniki nekaterih držav so imeli še dodatna vprašanja, ki so nas kar malo prestrašila. A koncno je, ob 18.50 po lokalnem casu (oziroma ob 16.50 po našem casu), predsedujoci zasedanja dal predlog, da se vpis Škofjeloškega pasijona da na gla­sovanje. Odlocitev je bila sprejeta soglasno in naše veselje je bilo neizmerno, še bolj zaradi predhodnih dvomov in strahu. Jernej Tavcar je veselo novico takoj sporocil tedanjemu loškemu županu mag. Mihu Ješetu, ki je na že prej sklicano sejo obcinskega sveta prinesel šampanjec in veselje delil z obcinskimi svetniki. V spomin na pomemben dogodek se vsako leto zberemo udeleženci zaseda­nja Unesca iz Škofje Loke in tedanji župan mag. Miha Ješe. Ob letošnji peti oble­tnici smo povabili še Magdaleno Tovornik in Pr‘ Pepet ob odlicni hrani obujali še vedno sveže spomine. Škofjeloški pasijonci pred pasijonskim gledališcem v Esparregueri. Foto Jakob Florjancic. mag. Aleksander Iglicar KATALONSKA ESPARREGUERA JE GOSTILA 38.SRECANJE EUROPASSIONA Katalonsko pasijonsko mesto Esparreguera je od 3. do 6. marca 2022 gostilo 38. mednarodni kongres združenja Europassion. Mesto se nahaja 40 km zahodno od Barcelone, zelo blizu najvecjega katalonskega romarskega svetišca Montser­rat, kjer je mogocen benediktinski samostan z znamenito podobo Crne Marije. Zacetki pasijona La Passió d‘Esparreguera (www.lapassio.net) segajo v sre­dnji vek, v leto 1611. Z leti se je pasijon spreminjal, od leta 1960 se uprizarja po besedilu v katalonskem jeziku, ki ga je ustvaril pesnik Ramon Torruella Satorra (1913–1968). Pasijon uprizarjajo vsako leto, od leta 1969 v novo zgrajenem pa- Benediktinska samostanska cerkev s podobo crne Marije. Foto Jakob Florjancic. sijonskem gledališcu, ki sprejme 1.800 gledalcev. V uprizoritvi sodeluje okrog 1000 nastopajocih, ki v postno-velikonocnem casu odigrajo deset ponovitev. Po-sebnost pasijona je živa spremljevalna glasba, ki jo izvajata tridesetclanski orke­ster in petdesetclanski zbor, ob spremljavi mogocnih orgel s sedemsto pišcalmi. Srecanje Europassiona v Esparregueri je jubilejno, saj mineva 40 let od njegove ustanovitve. Organizatorji so se spomnili tudi 500-letnice spreobrnjenja ustano­vitelja jezuitov svetega Ignacija Loyolskega, ki je svoje spreobrnjenje po poškodbi v vojaškem spopadu doživel leta 1522 v kraju Manresa blizu Esparreguere. Glavni organizator srecanja je bil Jordi Rosi Mas, ki je tudi clan predsed­stva združenja Europassion. Srecanja so se udeležili predstavniki Obcine Škofja Loka, ki je clanica Europassiona od leta 2007, in predstavniki gibanja Pasijonski veter, ki povezuje vse slovenske pasijonce, ta pa je clan združenja od leta 2018. Katedrala sv. Ignacija Loyolskega, obogatena z mozaiki p. Marka Ivana Rupnika. Foto Jakob Florjancic. dr. Nena Židov 300 LET ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA PRILOŽNOSTNA RAZSTAVA V SLOVENSKEM ETNOGRAFSKEM MUZEJU V Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) smo se s Škofjeloškim pasijonom ukvarjali predvsem v okviru opravljanja nalog Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dedišcine (od leta 2011). Pasijon je bil leta 2008 kot prva enota vpisan v slovenski Register nesnovne kulturne dedišcine. Ko smo leta 2013 v SEM postavili razstavo Velikonocna dedišcina Slovenije, na kateri smo med drugim predsta­vljali tudi enote, vpisane v register, smo Škofjeloški pasijon predstavili s kostumi treh likov, ki sodelujejo pri uprizoritvi. Kustodinji SEM dr. Nena Židov in mag. Anja Jerin sva sodelovali pri pripravi nominacije za vpis Škofjeloškega pasijona na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dedišcine cloveštva. Priprava nominacije sta SEM in Ministr­stvo za kulturo tesneje povezala z vsemi deležniki iz Škofje Loke, ki so povezani s pasijonom (Obcina Škofja Loka, Kapucinski samostan Škofja Loka, Loški muzej Škofja Loka, Muzejsko društvo Škofja Loka …), in s skupnimi mocmi nam je uspelo, da je bil pasijon kot prvi element iz Slovenije leta 2016 vpisan na Unes­cov Reprezentativni seznam. Ko je SEM leta 2018 z Ministrstvom za kulturo in Slovensko nacionalno ko­misijo za Unesco organiziral 12. letno srecanje Unescove mreže strokovnjakov za varovanje nesnovne kulturne dedišcine jugovzhodne Evrope, smo udeleženke in udeležence iz razlicnih držav pripeljali v Škofjo Loko, da bi si ogledali mesto in se prepricali, da to s pasijonom živi tudi v casu in letih, ko ga ne uprizarjajo. Za promocijo Škofjeloškega pasijona doma in v tujini SEM skrbi tudi v okviru razlicnih nacinov promocije nesnovne kulturne dedišcine Slovenije (zloženke, publikacije, predavanja, potujoca razstava …). Leta 2021 smo se veselili, da se bomo lahko po šestih letih zopet udeležili uprizoritve Škofjeloškega pasijona in hkrati obeležili njegovo tristoletnico. Za­radi covida-19 pa so morali organizatorji uprizoritev žal odpovedati. Da pa bi javnost kljub vsemu opozorili na za pasijon pomembno leto, smo v SEM pripra­vili manjšo priložnostno razstavo 300 let Škofjeloškega pasijona (avtorici Nena Židov in Anja Jerin), ki je nastala v tesnem sodelovanju z Obcino Škofja Loka in Loškim muzejem Škofja Loka; nepogrešljiva sta bila predvsem Agata Pavlovec in mag. Jože Štukl, saj bi brez njiju razstavo težko realizirali. Za pomoc in sodelo­vanje se jima prisrcno zahvaljujeva. Razstava 300 let Škofjeloškega pasijona v Slovenskem etnografskem muzeju. Foto Anja Jerin, 2021. Škofjeloški pasijon sva predstavili s pomocjo kratkih panojskih besedil, filma, fotografij in predmetov. Z besedili sva orisali zgodovino pasijona, njegovo upri­zarjanje v novejšem casu in Škofjo Loko kot pasijonsko mesto. Da bi si obiskoval­ci lažje predstavljali, kako poteka uprizoritev pasijona v živo, sva uporabili film, ki je bil leta 2015 obvezna priloga k Unescovi nominaciji (avtor Marjan Cerar). Nekatere starejše in novejše uprizoritve pasijona sva predstavili s pomocjo foto­grafij, prav tako rokopisni kodeks Škofjeloškega pasijona in Kapucinski samostan Škofja Loka. Na vpis Škofjeloškega pasijona na Unescov Reprezentativni seznam sta opozarjala fotografija predstavnikov Slovenije iz leta 2016 na zasedanju Une­scovega Medvladnega odbora za varovanje nesnovne kulturne dedišcine v Adis Abebi in certifikat o vpisu. S fotografijama Pasijonske sobe in Romualdove poti sva želeli opozoriti na tocki v mestu, ki poleg razstav v Loškem muzeju in Kapu­cinskem samostanu obiskovalce vse leto opozarjajta, da je Loka pasijonsko mesto. Organizatorji pasijona so nama za razstavo posodili tri kostume likov, ki na­stopajo pri uprizoritvi (angel, Kristus in kapucin). S publikacijami, kot so revi­ja Pasijonski doneski, mednarodni zbornik Pasijonski almanah in monografija Škofjeloški pasijon 2015, sva želeli obiskovalce opozoriti na številne raziskave in objave, povezane s škofjeloškim in drugimi pasijoni. Da Škofjeloškega pasijona z lokalno skupnostjo ne povezujejo le nastopajoci, organizatorji in domaci obiskovalci, sva želeli opozoriti z razstavljenimi pasijon­skimi spominki, izdelki lokalnih rokodelcev, med njimi tudi tistih, ki sledijo lokal­ni tradiciji izdelovanja malih kruhkov in modelov zanje. Kljub manjšemu obsegu je razstava 300 let Škofjeloškega pasijona, ki je bila v avli razstavne hiše SEM na ogled od 25. marca do 18. aprila 2021, pritegnila zani­manje medijev in tako prispevala k njegovi prepoznavnosti. mag. Aleksander Iglicar ŠKOFJELOŠKI PASIJON 2022 DOKONCNO ODPOVEDAN Zaradi pandemije covid-19 so Tine Radinja, župan Obcine Škofja Loka, br. Jožko Smukavec, gvardijan loških kapucinov, Borut Gartner, režiser Škofjelo­škega pasijona, in Jakob Vrhovec, projektni vodja Škofjeloškega pasijona, ok­tobra 2021 soglasno sprejeli odlocitev, da se uprizoritev Škofjeloškega pasijona 2022 uradno odpove. Nehvaležno, a glede na zdravstvene razmere upraviceno in smiselno odlocitev so z razumevanjem sprejeli tudi clani strokovnega odbora Škofjeloškega pasijona in obcinski svetniki. Odlocitev seveda ni bila lahka, saj bi se v letih 2021 oziroma 2022 spominjali treh stoletij uprizarjanj Škofjeloškega pasijona. Hkrati bi bila to prva uprizoritev po vpisu Škofjeloškega pasijona na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dedišcine cloveštva, kar je zelo povecalo zanimanje za njegov ogled, tako doma kot v tujini. Hkrati je bila sprejeta tudi odlocitev, da se k ponovni uprizoritvi Škofjeloške­ga pasijona pristopi takoj, ko bodo zdravstvene razmere zaradi pandemije omo­gocile obsežne priprave na pasijon in njegovo izvedbo, brez prevelikega tveganja za zdravje vseh nastopajocih in gledalcev. Priprave na uprizoritev pasijona se zacnejo najkasneje dve leti pred uprizo­ritvijo, kar pomeni, da je prva uprizoritev možna v letu 2025. Po sprejemu od­locitve o novi uprizoritvi bodo ponovno izbrane tudi kljucne osebe, torej clani strokovnega odbora, režiser in projektni vodja. PASIJONSKE PODOBE Jože Bartolj, prizor iz Škofjeloškega pasijona. mag. Bernarda Stenovec »AH CLOVEK, PROV TOJGA ODREŠENIKA POMISLI« BARTOLJEVE PODOBE ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA Ob nacrtovanju postavitve Škofjeloškega pasijona ob njegovi 300-letnici je bil Jože Bartolj povabljen, da pripravi likovno razstavo, ki bi bila del širšega dogaja­nja ob postavitvi pasijonske procesije v jubilejnem letu 2021. Žal je bila ta zaradi epidemije odpovedana, posledicno je bilo prekinjeno tudi Bartoljevo slikarsko ustvarjanje široko zasnovanega cikla na temo Škofjeloškega pasijona. Likovno poglabljanje v tematiko, ki slikarja nagovarja že od študentskih let, je v preteklem letu kljub temu dozorelo v cikel dvanajstih pasijonskih podob vecjega formata, ki so v letošnjem postnem casu na ogled na razstavi v Sokolskem domu v okviru Dnevov Škofjeloškega pasijona. Ce na omenjeni cikel pogledamo z vidika do sedaj prehojene slikarske poti Jožeta Bartolja, se nam tako v ikonografskem kot likovnem smislu izriše jasen in intenziven razvoj, ki je slikarja pripeljal do Škofjeloškega pasijona, v katerem pre­poznamo dopolnjevanje, nadgrajevanje in poglabljanje njegovih ustvarjalnih is-kanj. Odlocitev za upodobitev prizorov postne spokorne procesije p. Romualda, kot je bila uprizorjena na škofjeloških ulicah in trgih v preteklih dveh desetletjih (ki jih je Bartolj tudi spremljal in fotografsko zabeležil), mu je omogocila svoje­vrstno sintezo njegovega slikarskega opusa. Odrešenjsko skrivnost Kristusovega trpljenja in smrti je tokrat predstavil s konkretnimi prizori škofjeloške procesije, torej skozi odrsko interpretacijo barocnega dramskega besedila. Izbrane prizore Kristusovega križevega pota in trpljenja (Pilatove obsodbe, zasmehovanja, kro­nanja) tako dopolnjujejo svetopisemski motivi Marije in Janeza, Judeža in hudica ter motivi pasijonske procesije, med drugim angela, smrti, konjenika, bicarjev, križenoscev in spokornikov ter kapucina. Njegov slikarski nagovor gledalcu se tako pridružuje sporocilu kapucinskega pridigarja Marušica in trudu številnih ustvarjalcev pasijonske odrske uprizoritve, da vodilni klic spokorne procesije »Ah clovek, prov tojga Odrešenika pomisli« zazveni v bogati polifoniji, ki gle­dalca vecplastno nagovarja in vabi, ne le k premišljevanju Kristusovega križeve­ga pota, ampak tudi k osebnemu razmisleku o temeljnih bivanjskih razpetostih slehernega med nami, vprašanjih življenja in smrti, greha in milosti, krivde in odrešenja. Avtor nas sooca s temi vprašanji v sicer prepoznavni »bartoljevski« likovni go-vorici (utemeljeni predvsem na moci oz. izraznosti barve ter dialoga med likovno podlago in barvnim nanosom), ki pa je v tem ciklu doživela bogat razpon. Že sama izbira nosilca je zgovorna in dopolnjuje kulturnozgodovinsko dedišcino Škofjelo­škega pasijona: izbral je vec sto let stara vrata orgelske omare iz Preserij pod Kri-mom, ki so jih ob postavitvi novih orgel v cerkvi zavrgli; desk ni grundiral, zato so na nekaterih mestih lepo vidni sledovi casa in cloveških rok. Na te lesene nosilce vecjih dimenzij je suvereno umestil celopostavne figure pasijonskih oseb, ki jih je naslikal v realisticnem pripovednem slogu, a jih postavil na vecinoma precej ab-strahirano in na nekaterih delih celo neposlikano ozadje, tako da snovnost starih lesenih desk v dialogu z zabrisanimi, skicozno nanešenimi širokimi barvnimi po­tezami oz. ploskvami ustvarja specificno teksturo in daje nadih starinske patine. V nasprotju s tem se je pri slikanju oseb osredotocil na jasno pripovedno zgovor­nost, tako v obraznih potezah in mimiki kot kretnjah in postavitvi oz. drži teles ter anekdoticni kompozicijski postavitvi vecfiguralnih prizorov. Intenzivni custveni poudarki so na nekaterih prizorih obrnjeni v notranje življenje oseb, drugje pa razprti v dramaticno zunanje dogajanje, ki ga še stopnjujejo slikovite, dinamicne poteze copica in na nekaterih prizorih celo gibi rok ali zasuki glav, združeni v vec sekvencah. K živosti prizorov prispevajo tudi portretno oblikovani obrazi, v kate­rih se lahko prepoznajo igralci pasijona, poleg tega pa nas na konkretno odrsko uprizoritev spominjajo tudi posamezni predmetni, kostumski in prostorski detajli, med drugim elementi odrske scenografije in škofjeloške mestne vedute. Pomem­ben likovni kljuc za razumevanje, da gre za inscenirane prizore, so presenetljivo mocne, žive barve, ki jih pri tradicionalnih upodobitvah križevega pota obicajno ne najdemo. Ta svojevrsten likovni jezik tako poudarja uprizoritveni kontekst in nam razpira pasijonsko zgodbo v treh pomenskih dimenzijah ter nas vodi, od odr­skega dogajanja spokorne procesije do (molitvenega) premišljevanja Kristusovega križevega pota, na katerem nam je Kristus postal »v vsem enak, razen v grehu«, a je nase vzel vse naše grehe, tako da se lahko na tem potu pridruži življenjski poti slehernika med nami – da bi se tako lahko vsak izmed nas prepoznal v odrešenjski zgodbi in zaživel na velikonocni nacin. Bartoljev cikel tako lahko razumemo kot slikarski poklon Škofjeloškemu pasijonu, njegovemu avtorju ocetu Romualdu, številnim generacijam naših prednikov, ki so v preteklih stoletjih postavljali pasijon, vabili k spreobrnjenju in ohranjali to bogato versko ter kulturno dedišcino in vsem tistim, ki so v našem casu obudili postavitev pasijona in varujejo njegov spomin – v zavedanju, da se: »vsa modrost pretaka iz rodu v rod. Se pravi, da en rod umre, izroci jo drugemu. Da je to stalno & sveto & cisto & trajno izlito v glino teles & cistega minevanja. Da vedno živi samo v današnjih ljudeh. Da nam nic ne pomaga, ce so jo gostili nekoc. Da jo lahko pozabimo & izdamo. Zdrobimo.«46 Razstava Bartoljevih podob Škofjeloškega pasijona tako ni le poklon in spomin, temvec tudi opomin, da imamo ta »zaklad v loncenih posodah«, in hkrati povabilo vsem nam, da spoznavamo, varujemo in ohranjamo to dragoceno zapušcino, ki nam je zaupana in iz katere lahko ustvarjalno živimo. V tem duhu lahko tudi za­želimo avtorju, da bi uspel pasijonski cikel celostno zaokrožiti s podobami, kot je prvotno nacrtoval, Škofji Loki pa, da bi našla mesto za njegovo (stalno) postavitev. Jože Bartolj (1969) se je po Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo vpisal na likovni oddelek Pedagoške fakultete v Ljubljani. Tam je leta 1997 diplomiral iz slikarstva na temo Križev pot kot likovni organizem, pri prof. Zdenku Huzjanu. Že od zacetkov se posveca predvsem sakralni umetnosti, pri cemer so prvine njegovega sloga zrašcene s tradicijo najstarejših vplivov kršcanskega umetniške­ga izrocila. Redno razstavlja, do zdaj je imel že vec kot 40 samostojnih razstav, sodeloval je tudi na številnih skupinskih razstavah in likovnih kolonijah. Podobam Trpecega in Križanega z zacetka likovne poti (diplomska naloga) so se kasneje pridružili apostoli in svetniki, pri cemer je slikarja ob razstavni postavitvi zanimal predvsem dialog med galerijskim in bogoslužnim prostorom; tem svetim likom so nato sledili »sopotniki iz sanj« (kot je sam poimenoval ta cikel), iz njegovih osebnih in likovnih iskanj oz. popotovanj. V nadaljevanju ga je to vodilo k srecevanju s clovekovim neizbežnim potovanjem v dolino smrtne sence, ko je v ciklu Kenotafi upodobil portrete pokojnih prijateljev, sorodnikov, kolegov, katerih sopotništvo je s svojo neposredno bližino ali duhovno poveza­nostjo neizbrisno zaznamovalo in usmerjalo tudi slikarjevo pot. V zadnjih letih se posveca portretom, ki nosijo globlje, duhovno sporocilo. Pri likovnem upoda­bljanju izbrane motivike ga najbolj zanimajo odnosi med barvo, potezo, slikar­sko površino in drugimi likovnimi elementi. Bartolj je med drugim avtor slikarske opreme kapele v Psihiatricni bolnišnici v Ljubljani, kapele na Radiu Ognjišce v Ljubljani, slike v kapeli Lojzeta Grozdeta v baziliki v Sticni, podob blaženih Antona Martina Slomška in Lojzeta Grozde­ta v cerkvi ljubljanske župnije Koseze, Križevega pota v zimski kapeli župnije Štandrež pri Gorici, kapelice ob cesti v Prevojah pri Lukovici ... Stalne postavitve njegovih del so postavljene v Domu Matere Terezije v Ilirski Bistrici, kjer je na ogled dobršen del sakralnega opusa, na Radiu Ognjišce v Ljubljani, Katehetskem uradu ljubljanske nadškofije in v župnijski dvorani v župniji Koseze. 46 G. Kocijancic, Idem II (odlomek), iz pesniške zbirke Primož Trubar zapušca Ljubljano. Iz paradiža, tega veseliga luštniga kraja, poberite se, Adam inu Eva, vam angelc šraja! Zakaj tukaj vas je ta kaca mocnu zapelala inu vas z velikimi nadlogami obdala. Tukaj je samo to prebivališe te nadolžnosti, katero ste vi tukaj skuzi greh zgubili. Poberite se tedaj h ti veliki revnosti, v kateri bote noc inu dan vpili. Jest sem ta grenka smrt j.menvana, od teh visokih nebes na ta svet poslana. Jest imam te papeže, škofe, kurarje inu kardinale, cesarje, firšte, hercoge, grofe inu mogocne krale, tudi vse, kar živi na sveti, imam pod moja oblast vzeti. Ah, vi grešniki, skuste vaše oci odpreti ter premislite, kar živi, more enkrat umreti. Dokler ste vi Božja zapovd prelomili, zatu ste vi pod moja oblast stopili. Smrtno bridkust morete vi nositi inu skuzi to ojstro sulco prebodeni biti. Jest sem slepa, vend.r vse umorim inu z mojo koso veliku škode sturim. Bodi stari ali mladi, kar pred mene pride, bogat, božec, kmet, žlahtnik, obeden ne odide. Kral, cesar, papež ali vojšaki, gmajn, mogocni inu vrli j.naki. Ja, vsa moc celiga sveta, kar živi, to pod mojo ojstro koso stoji. Te ludi jest vse zapišem, zgovorov ali prošne nikdar ne išem. Jest sem brez kože, sama kost, zatorej ne maram za obena visokost. Ah, vi grešniki, skuste vaše oci odpreti ter spomislite, kar živi, more enkrat umreti. Prekleta bodi ura inu ta dan, kadar sem jest bil taku rezv.zdan, de sem jest mojga mojstra tem Judam cez dal j.no skuzi leto sem se z dušo j.no s telesam k hudicu podal. O grešniki, tukaj vi od mene en nauk vzamite j.no od tega grešniga živlejna odstopite! Jest pak z veliko bridkostjo mor.m v pakli goreti, dokler nis.m otu brumnu iz Kristušam živeti. Taiste besede, katere sem pruti vam govoru, pravim jest, boljši bi blo, de bi se on skorej umoru. De na bo en zapelavc našiga folka, ga ocmo dati še drugim sodnikam v roka, kir mu stopjo naprej le-te price j.no pravjo, de se on za Sinu Božiga klice. Zatorej, kir on nam le-to potrduje, taku moremo reci, de samiga Boga preklinuje. Pole, moj brat, našiga krala, koku mu bode le-ta trnavo krona lepo stala! On oce naš kral biti, za tega vola ga ocmo iz trnova krona castiti, de vsaki bode movgu vidit negova cast inu hvala, katera mu bode ta trnova krona dala. Tebe sem, o Jezus, ah, velikokrat pregrešov, men. s. pak, o Jezus, velikokrat zanešov. Iz srca mor.m rec, de b. lih j.mov pogubit., de necem nikdar vec mojga Jezusa ižaliti. Ah Jezus, koko je to, de s. mene zanešov, koko je mogoce blo, de martre s. odnešov? Zdaj pa iz srca pros.m, treš. to nebo v me, ta zemla nej na nos. sonce, nej se zapre! Bolše de jest umrjem, kok.r de b. jest spet bil v grehe pogrožen, ti pa na križ rezpet. Poglejte, ljudje, ali je cloveku podoben le-ta, kateri je od nog do glave povhen špota, kateriga ste vi taku groznu odrli j.no nausmileno negov život odprli. Ja, zdej bi se vam j.mu že enkrat smilit, j.nu nikdar njega tolkaj h te smrti silit, dokler sedaj nima vec podobe za krala biti j.no p.r le-tem z miram bi ga j.meli pustiti. O žalost moja prevelika, za vola Jezusa, mojga lubiga sinka. Kadar vid.m nega sveta glavo taku rajneno inu krvavo, mene sturi od žalosti vpiti j.no od solz moje oci zaliti. Kadar pak gledam njega svetu oblicje, le-to me k jokajnu žalostno k sebi klice. To vse njega reztrgano sveto rešno telo, katero je poprej, kok.r to sonce bilo, le-to da meni uržah vselej jokati j.no se premilo h temo plakati. O grešnik, le-to ti k srcu prov peli j.no drži v tvojih mislih vselej, katero bode sturilu od tojih grehov odstopiti j.no z mano to nebeško kralestvu zadobiti. Odlomki iz Škofjeloškega pasijona, vir: oce Romuald: Škofjeloški pasijon. Znanstvenokriticna izdaja. Celjska Mohorjeva družba, Celje; SAZU, ZRC SAZU, Ljubljana, 2009. Agata Pavlovec Dnevi Škofjeloškega pasijona 2021 Urška Florjancic Pasijonski vecer 2021 v Stari Loki Helena Janežic Slovesen sprejem statue EuropassionPublikacije s pasijonsko tematiko Matej Nastran Križev pot po Škofji Loki Metod Benedik Obeležje pasijona v Loki Andreja Ravnihar Megušar Srecanje Europassiona v Škofji Loki Nena Židov 300 let Škofjeloškega pasijona