Vrtnarju na grob.
(V spomin f kanoniku Kržiču.)
Zajokaj urf, zaplakajte coetoui — vrtnarja ni . . .
Skopali so mu dom med tihimi grobovi: tam uečno spanje spi.
Kakd je rad zahajal med gredice sadit, kropH;
kot nihče drug je coetkam bral raz lice nedolžnosti odsoif.
Motilo ni nikdar ga solnce smelo ne zimski mraz;
posuečal je cueticam trud in delo in skrb in čas.
V mladinskem urtu je ortnar osioel, izrabil moč,
odložil je orodje, a še vedno žiuel iz dalje u coetje zroč.
Odšel je mož, a ni šel brez spomina u nadzuezdni svet, na te je mislil, Ijubljena mladina — na soojih ortov cvet.
Vse svoje dni je oporoko pisat za blagor tuoj,
Ijubezen uso je tisočkrat zarisal, položil u ,,Vrlec" suoj.
Prebira/ ga! Na listih teh počioa njegovega srcd zlato . . . Prebiraj ga! On sam je priča žioa: nihče te Ijubil m takč.
M. Elizabeta.