Simo Mraovič
Strah dobiva odlike spektakla
Strah dobiva odlike spektakla
neprijetno mi je, toda ne pojavljam se na otokih tam, gotovo
ponoči kamenje zeha in stoka, kot da se kotali, morda je napolnjeno z vsemi ljudmi, ki nemirno spijo in z oklepi školjk ko jih ni videti ponoči na otoku
kjer nisem bil, kot tudi ne v prstih
novorojenčka, ki jih
zrak lovi in spleta
v dišeče tanke lističe
objema, toplota iz
razneženih vek noči.
v zrak
začenjam spuščati zveri, zaprte v predalu glej, pojedle bodo zvezde glej, razparale bodo noč popile bodo mesec in začepile me bodo v grlo.
Na tvoja okna
Padal je droben sneg, kot jesen, na tristo korakov neopazno, na tvoja okna. Sneg je
bil tako droben, da so se mi oči spremenile v samoto. Oči v snegu. V nekoč veliki stavbi, pred Praško ulico, je stanoval moj prijatelj in njegova bivša žena Rijek. Zaustavil sem se na tem mestu, malo sem pogledal navzgor, proti njunemu stanovanju, hiše tukaj nikoli niso imele rdečih streh, potem sem se spomnil njegove žene, ko je nekega večera oblekla drugo obleko, ko smo mešali alkoholne pijače in izmenoma bruhali. Mislim, da smo pekli tudi toast, ali pa sem pomešal že dva ali tri dogodke. Imela je energijo, ki se delno spreminja v čarovnijo, delno pa se razblinja, kadar se znajde sama. Ničesar več se ne spominjam.
Prstan spomina
Kakor trave, kakor morje
jemljem v usta nebo.
Kakor školjka, kakor kamen
se odpiram in trd sem
na dnu kosti.
Nekajkrat sem zaspal,
medtem ko so me v tišini pokopališča
pokopavali v mladost.
Kje sem! se z gnusom pogledam.
Ustavil se je avtomobil,
ujet je in zadušen.
Vsi smo prijatelji.
In vsi svetniki in ostali, ki so
služili vojsko.
Dvonožno ali štirinožno.
Največji med nami sedi kakor
nezaščiteno toplo sonce.
Visoko je in vsakemu bo
daroval korak svetlobe.
Sistematično razvnemanje poželenja
Že nekaj let je, odkar si umrl. Za darilo sem dobil šah, ki si ga kupil
svojemu sinu, ko je končal življenje. Tudi eno tvojo fotografijo, ki jo čuvam kot Kristusovo kri, imam. Vampirji jedo fotografije, a jaz jih uničujem z zračno puško, vstavim prave metke in flajs, flajs, ni jih več, vendar spet pridejo. Stopil bom v stik z njimi. Če so močnejši, bom stradal kakor rože, ki sem jih negoval v akvariju zvoka. Če ne bo šlo drugače, bom tvojo sliko pojedel, to je edini način, da te ohranim.
Glasovi, obljubi mi
iz treh medsebojno prepletenih verig sem naredil stroj za hitro in bolečo smrt. Lahko se nakašljaš. Povsod po svetu brstijo molekularne ure. Hočem slišati, kako se trga drobovina zida. Pa ne slišim nič. Zvoki so lepljivi, pozno ležejo. Skoraj vsi bolniki so umrli, vitamin C jih ni zaščitil pred smrtjo. Smrt velja tako za ljudi kot za ostala živa in neživa bitja. Grizljal sem dušikovo bazo, pomešano z neko napačno formulo. Ti si edina oseba, ki je v tem pismu omenjena. Zato skušaj dobiti fotografijo srca. Stegni se, spadaš v vrsto kulturnih pojavov.
Nočem se vrniti
ta oblika, ki vlada v tebi, ta oblika, podobna neizrekljivemu in vsemu, kot med drugim nekaj različnega od asimitrije, kot nekaj drugega, nekaj kot
potenca, ta oblika, oblika protiuteži, ki teži,
da bi izravnala vse z vsem, nebo z zemljo in dušo s telesom,
ta oblika nečesa, kar se bori s travami, z idejami zaustavljenih slik, z nakopičeno bolečino, ta neslišni veter jeseni
v vsakem mestu vnema vsa srca.
O Fransis, Fransis
o draga Fransis,
popolnoma nesrečna si,
ljubiš sončni zahod
in okrasne motive.
Vsak lik, ki se ga dotakneš,
je oblečen, nor in polrazumljiv.
Niti eden ni kriv. Vzdolž pejsaža,
digresije, vzdolž sijaja topov,
čim manj obtožnic, toliko bolje.
Pravzaprav zelo neprijeten položaj,
- odgovori Fransis.
Napaka, Madona, nasproti
Profesor Baltazar v ozki črni ulici posiljuje Baltazargrad, trajba bele prodnike narisanih lutk, toda prijatelj ni isto kot gneča v foyerju ali krik v
Madison Square Gardnu, to je luminiscenca, pravi Nostradamus ali Stanislav Leszczynski
Grožnja mestom
pred šestimi leti si odkrila gore Gvineje Bissao. ali je to običajna količina spomenikov, vse dokler ti po krvi teče patetika morja, vse dokler si svet neobičajnih fusnot, skupaj z vrati odškrnjenimi
k vsemu, kar lahko postane mogoče, vse dokler skrivaš inventar duše, izkazuješ spoštovanje NOMADOM LEPOTE in skušaš zrušiti mit.
In ti ne boš nikdar umrl
In šele ko sem ob zori navil uro,
da bi me zbudila čez sto let, sem začutil, kako strašno je vse to. Visoko, na vrhovih dreves nad mojim oknom, plapola noč,
v kateri nisem mogel spati, tedaj nenadoma, uživajoč v tej svoji premetenosti in dušeč se od bolečin, sem se naslonil na ograjo norega gnusa.
Šele napol odpočitega od sveta me je prebudil krik. S polno maj hnihf namočenih spominov so jokale one. Stresal sem se, nisem bil več pripravljen.
Prevedel Jure Potokar