322
Šolske stvari
Kako more šola v otrocih buditi in gojiti čustvo domoljubja in nagnenje do vladarja?
Različna so čutila, ki jih rodi človeško srca.
Globoko sežejo v naše življenje; kajti njih upljiv na duševno življenje gotovo ni majhen. Da je pa duševno življenje buditelj in podlaga vsega človeškega dejanja, je pač uže znana stvar.
Občutki so nam prirojeni. Vendar jih je treba v otroških srcih še le buditi in potem okrepčevati; zakaj, kakor vsaka duševna moč v začetku v naših prsih le spi in še le, ko je, naj si bode po tem ali onem spod-budku, izbujena, in s časom vtrjena, še le sad prinaša, tako tudi občutki v otroških srcih spe. Treba je tedaj nekoga, ki jih budi, goji in okrepčava. Istina pa je, da je učitelju dano veliko priložnosti v tem ainislu delovati, Seve, da on mora vedeti, kateri čut naj budi in goji in katerega naj nasproti zopet uduši. Saj vemo, da vsako človeško bitje nosi v sebi tudi čute, kateri, ako so uzbujeni, kmalu zaplamte v strast, ki potem zaduše vse blago in dobro. Tedaj le dobra čutila .je treba vzbujati in gojiti.
Eden najimenitnejših čutov je gotovo čut ljubezni do svojega vladarja; njemu enak pa je oni „ljubezni do domovine". Ako pomislimo, da je naš predobrotljivi vladar v teku štiridesetih let vladanja svojega uže nad 23 milijonov goldinarjev za mnogovrstne potrebe, kakor: za šole, pogorelce, cerkve itd. iz svojega zasebnega zaklada podaril, je to res prevelika in neprecenljiva očetovska dobrota! Omenim naj še, da je naša majhina župnija, katera ima komaj 1800 duš, v teku mojega 81etnega službovanja v Preserji prejela od presvitlega cesarja za pogorelce, cerkev in šolo že 1600 gld. A kje je hvaležnost   za tako visoki dar?   O tem raje   molčim.
Samo to še omenim, da bi cerkev in županstvo lahko veliko storila, da bi odraščeni farani večje storila, da bi odraščeni farani večje spoštovanje do svojega vladarja in do c. kr. uradnikov imeli, ia to bi nam učiteljem pri vzbujanji ljubezni do našega vladarja veliko pomagalo.
Veliko je pa tudi naših domačinov, kateri se še ne zmenijo za našo domovino, ne za ožjo Kranjsko, ne za širjo Avstrijo. Pa ne zadosti, da se ne zmenijo za njo, ne! še sramujejo se domačega jezika, domačih šeg in vsega, kar se tiče Kranjske dežele. Ne vselej, vendar pa mnogo zamore učitelj temu zlu v okom priti, in sicer tako, da uže v mladih otroških srcih vzbuja in goji ljubezen do milega vladarja in do  domovine.   Stavi
se pa vprašanje: „Kako to?* Kratke besede naj to razjasnijo.
Kakor vsak lahko razvidi, sta omenjena čuta v tesnej zvezi med saboj. Eden brez druzega ne more obstati, kajti eden podpira in nadaljuje druzega. Tedaj so tudi pripomočki, katerih se učitelj poslužuje pri vzbujanji čutil, zelo jednaki.
Kedaj naj učitelj začne se svojem delovanjem? Mislim, da ustop v šolo je tudi začetek njegovega delovanja v tem smislu. Kolikor večji so otroci, tem bolj je treba ta blagi čut nadaljevati in utrjevati. Pripomoček, da se otroci vadijo svojega vladarja in dinastijo ljubiti, je ta, da poznajo njegovo ime, njegov rod in posebno blage njegove lastnosti. To spada v zgodovino. Se ve, da se v prvih letih le malo zgodovinskega podučuje in sicer to po berilnih vajah. To zadostuje, ako ve učitelj te yaje otrokom zanimivo in razumljivo razkladati, pomanjkljivo nadaljevati in jim tako najimenitnejše od cesarja in njegove slavne rodovine pripovedovati. Vidimo tedaj, da je branje sicer le posrednji, vendar le izdaten pripomoček za učitelja, ako ga le hoče prav vporabiti.
Drugi pripomoček je zemljepis. Otroci naj znajo, kje naš cesar vlada itd. Tudi to se uče v začetku po berilnih vajah in še le v poznejših letih imajo (v večraz-rednicah) posebne knjižice. Tudi številjenje je posrednji pripomoček za učitelja, kajti tudi ono se rabi, na si bode pri zgodovini ali pa pri zemljepisji.
(Dalje prihodnjič).
~    323