ObzorZdrN1998;32: 145-8
145
ODNOS ZDRAVSTVENIH DELAVCEV DO TERMINALNI! BOLNIKOV IN NJIHOVE OSKRBE
ATTITUDE OF MEDICAL PERSONNEL TOWARDS TERMINAL PATlENTS AND
THEIR CARE
Ingrid Russi-Zagožen
UDKlUDC 616-08-039.75.083
DESKRIPTORJI: terminalna bolezen; terminalna oskrba; sestra-bolnik odnosi
Izvleček - Članek predstavlja rezultate raziskave, ki v prvem delu preučuje odnos zdravstvenega osebja do vprašanj, ki se nanašajo na terminalne bolnike in njihovo oskrbo. Drugi del raziskave ugotavlja doživljanje stiske, prizadetosti in panike zdravstvenega osebja, ko je soočeno s terminalnim bolnikom ali njegovo smrtjo.
Anketiranih je bilo 360 zdravstvenhh delavcev, udeležencev enega izmed seminarjev Slovenskega društva hospic. V stikih s terminalnimi bolniki jih 77,0 % vsaj občasno občuti potrebo po umiku, smrt bolnika različno pogosto prizadene 99,8 % vprašanih, paniko pa občuti 29,1 %. Glede oskrbe terminalnega bolnika ni enotnega mnenja in pristopo,, vendar 79,0 % vprašanih ocenjuje svoje znanje kot nezadostno, večina pa izraža tudi potrebo po podpoii stroke in bolnikovih svojcev.
Uvod
V današnii kulturi je bolj kakor kadarkoii prej v ospredju zanikovanje smrti (1, 2). Smrt je nezaželen dogodek, o katerem se redko govor;; umiranee je umaknjeno spred oči javnosti in se pogosto odvija v odsotnosti svojcev in prijateljev. Posameznikov odnos do lastne smrti in smrti drugih ljudi, pri zdravstvenem osebju pa odnos do terminalnega bolnika, je odvisen od osebnosti, življenjskih izkušenj s smrtjo in umiranjem, konkretne situacije ipd., pogojen pa je tudi s kulturo, v kateri človek živi (3). Studij medicine, kije usmerjen v zdravljenee bolnika, se le malo posveča terminalnemu bolniku, pri katerem je poleg lajšanja bolečine v ospredju pomen ustreznega vedenja medicinskega osebja do takega bolnika in njegovih svojcev, kar pa zahteva celostni pristop k bo1niku ter poznavanee telesnih, duševnih in duhovnih potreb umirajočega (4). To je še toliko bolj pomembno, ker se z razvojem medicinske tehno1ogije možnott za podaljšanje bolnikovega življenja in umiranja povečuje, s tem pa se podaljšuje tudi interakcija med zdravstvenim osebjem in terminalnim bo1nikom (5).
DESCRIPTOR:: terminally ill; terminal care; nurse-paiient relations
Abstract - The article presenss the results oj a research, the first part oJwhich investigated the attitude oJmedical personnel toward terminal patients and their care. The second part oj the research explored the medical personnel's reactions oj distress, discomJort and panic when conJronted with a terminal patient or his/her death.
A questionnaire was administrated to 360 medical workers who participated in one oj the Slovene Hospice Society seminars. ln contacts with terminal patients, 77.0 % oj medical personnel experienced the need to withdraw, 99.8 % were deeply touched and Jrustrated at the moment oj patienť's death, and 29.1 % were in panic. There is no uniform opinion and praciices towards the care oJthe terminal patien,, but 79.0 % consider their education insujficien,, and most oJthem express the need Jor proJessional and patient's relatives suppor..
Namen in cilj raziskave
Z raziskavo smo želeli ugotoviti osebne in strokovne potrebe zdravstvenih delavcev, ki prihajajo v stik s terminalnimi bolnik.. Zanimaoo nas je, kako se soočajo z bolnikoiim umiraneem in smrtjo ter kakšno je njihovo mnenje o nekateiih strokovnhh dilemah, ki se lahko ob delu s takim bolnikom pojavijo.
Rezultati raziskave bodo uporabljeni pri načrtovnju in izvedbi nadaljnjega strokovnega izobraževanja, ki ga bo Slovensko društvo hospic organiziralo za zdravstvene delavce, ki delajo s terminalnimi bolnik..
Metoda
Vzorčna skupina
V raziskavo je bilo vključenhh 360 zdravstvenih delavcev (42 moških in 318 žensk), ki se pri svojem delu neposredoo srečujejo s terminalnimi bolniki in so se udeležili enega izmed seminarjev v organizaciji Slovenskega društva hospic. 133 anketiranhh ima srednjo izobrazb,, 108 višjo, 110 visoko, 9 magisterij ali
Mag. Ingrid Russi-Zagožen, dipl. psih., Inštitut Antona Trstenjaka, Resljeva 11, P. P. 4443, 0011 Ljubljana
146
ObzorZdrN1998;32
doktorat znanosti. 111 anketirancev dela v bolnišnici, 134 v zdravstvenih domovih, 92 v domovih za stare, ostali pa drugje. Povprečna starost vzorčne skupine je 37,95 let (SO = 8,60).
Tab.I. /zobrazbeaa struktura anketirancvv glede na ustanovo, kjer so zaposlen..
	Bo1niš-	Zdrav.	Dom	Drugo	Skupaj
	nica	dom	za stare		
Srednja	51	12	59	11	133
Višja	42	38	26	2	108
Visoka	15	78	7	10	110
Mag. a1i več     3		6	O	O	9
Skupaj	111	134	92	23	360
Raziskovalni inštrument in izvedba
Sestavili smo vprašalnik z 21 vprašanii zaprtega in odprtega tipa. Vprašalnik zajema generalije: spol, starost, izobrazb,, poklic, ustanov,, iz katere anketiranec prihaja. Prvi sklop vprašanj se nanaša na mnenje o zadovoljenosti bolnikovih potreb, na dileme, ki se pojavljajo pri oskrbi takega bolnika, ter na doživljanje zdravstvenega delavca pred bolnikovo smrtjo in po njej. Orugi sklop vprašanj raziskuee strokovne potrebe zdravstvenih delavcev in njihova stališča do organizrranosti zdravstvene oskrbe za terminalne bolnike.
Osebe so izpolnile vprašalnik na enem izmed seminarjev, ki ga je v letu 1997 organiziralo Slovensko društvo hospic.
Rezultati
Podatki so bili računalniško obdelani s statističnim programom SPSS 5.0 for Window.. Pri njihovi analizi sta bili izobrazbeni skupini »visoka izobrazb«« in »magisterij a1i več« združeni v »visoka izobrazba«.
Mnenee o zadovoljenosti bo1nikovih potreb smo ugotavljali z vprašanjem: »Katere potrebe so po vašem opažanju največkrat zadovoljene pri hudo bolnem (umirajočem) bo1niku?«. Osebe so rangiraee štiri vrste potreb: fizične, psihičn,, socialne in duhovn.. Srednji rangi zadovo1jenosti potreb kažejo, da medicinsko osebje ocenjuje, da so pri terminalnem bo1niku najbolje zadovo1jene fizične potrebe (1,46), sledijo jim socia1ne (2,59), psihične (2,65) ter duhovne (3,31).
O tem, ali naj terminalni bolnik zve resnico o svojem zdravstvenem stanju, 86,7 % anketirancev meni, da jo je treba povedati, če bolnik to želi, 1,7 % če želijo svojci, 5,0 % paje mnenja, da v vsakem primeru, medtem ko 3,1 % vprašanhh misli, da to ni potrebno, 3,1 % nima izob1ikovanega stališča.
Z vprašanjema »AIi se vam ee kdaj zgodilo, da vas je hudo bo1an (umirajo)) bolnik prosi,, naj ne izvajate invazivnhh medicinsko-tehničnih posegov«« in »Ali se vam ee zgodilo, da so svojci hudo bolnega (umira-
jočega) bo1nika od vas zahtevali, da ga oživljate, čeprav bolnik sam tega ni že1el?« smo ugotavljali priprav1jenost osebja, da upošteva bolnikovo željo po opustitvi določenhh medicinskih posegov, ki bi lahko bistveno vp1iva1i na njegovo zdravstveno stanje ali smrt. Skoraj polovica anketrranhh (48,1 %) navaja, da seje bolnik kdaj obrnil nanje s tako prošnjo, pri čemer jih 12,6 % te želje ni nikoli upoštevalo. Anketiranci s srednjo in višjo izobrazb,, ki niso upoštevali bolnikove želje, so mnenja, da to ni v njihov,, ampak v zdravnkovi pristojnosti. Glede zahteve svojcev, naj bolnika oživ1jajo proti njegovi volji, 69,4 % anketirancev navaja, da jih svojci tega niso nikoli prosili, 18,9 % tistih, ki jim je bila taka želja izražen,, pa je niso nikoli upoštevali. Osta1i sojo upoštevali v nekateiih primerih, ee 11,6 % vedno.
Potrebo po umiku pred hudo bolnim in umirajočim bolnikom so anketiranii ocenjevali na petstopenjski lestvici z ekstremoma »niko1i« in »vedno«. Občuiijo 77,0 % vprašanih, in sicer: 30,0 % redko, 43,1 % včasih in 3,9 % pogosto. Ta potreba ni odvisna od starosti, izobrazbe aIi od mnenja o ustreznosti zdrav1jenja fizične bolečine, odvisna pa je od percepcije lastnega znanja o spremljanuu terminalnih bo1nikov. Tisti, ki ocenjujejo svoje znanje kot zadostno, izražajo manjšo potrebo po umiku kot tisti, ki menijo, da nimajo dovo1j znanja (t = 3,12, P = 0,004..
Pri ugotavljanju doživ1janja panike tik pred smrtjo umirajočega smo uporabili dihotomna odgovoaa (da, ne), pri pogostosti prizadetosti ob smrti bolnika pa petstopenjsko lestvico. Paniko občuii 29,1 % anketirancev, smrt bolnika pa prizadene kar 99,8 % anketirancev, pri čemer 3,9 % redko, 28,8 % včasih, 35,5 % pogosto in 31,6 % vedno. Ooživ1janje panike ni odvisna od starosti anketiranca, mnenja o učinkovitosti pro-tibolečinske terapije in znanja, ki ga ima oseba o spremljanju termina1nega bolnika. Nekoliko več panike doživ1jajo osebe s srednjo izobrazbo kot pa tiste z višjo aIi visoko 0c2= 3,852, p = 0,050; %2= 5,986, P = 0,014). Hkrati tisti, ki doživljaoo paniko, pogosteje čutijo potrebo po umiku pred terminalnimi bolniki (t = 3,11, P = 0,002) in njihova smrt jih tudi pogosteje prizadene (t = 2,621, P = 0,010..
Za ugotav1janee načina premagovanja stiske ob doživetju umiranaa so osebe izbira1e med štirimi ponujenimi možnostmi, 1ahko pa so navedle tudi druge načine. Stisko, ki jo čutijo ob doživejju umiranaa anketiranci premagujejo največkrat s pogovooom (53,8 %), sledi razumska predelava (47,1 %) in več de1a (10,6 %), 10 oseb je navedlo, da ne občuii nobene stiske. Po1eg tega so navajaii še meditacijo, molitev, sprehode v naravo in druge sproščujoče aktivnosti. Na grafu 1 je prikazana pogostost načinov premagovanja stiske glede na izobrazb..
39,8 % anketirancev meni, da je zdrav1jenje fizične bolečine v Sloveniji ustrezno, 33,1 %, daje neustrezno, 27,2 % pa se jih ni moglo odločiti. Kar 79,0 % anketrranim se zdi, da v svojem dosedanjem študi-
Russi-Zagožen I. Odnos zdravstvenih delavcev do terminalnih bolnikov in njihove oskrbe
147
Srednja
Izobrazba
DNe občutim stiske &eč delam CZjS pogovorom @S3zrazumsko predelavc
Graf I. Pogostost načinov premagovanja stiske glede na izobrazbo
ju niso dobili dovolj znanja O spremljanuu terminanega bolnika, 21,0 % pa ocenjuee svoje znanje kot zadostno.
Analiza podatkov glede potrebe po podpori, ki jo pri svojem delu s terminalnimi bolniki izraža medicinsko osebje, je prikazana v tabeli 2. Poleg oblik podpore, navedenhh v vprašanjih izbirnega tipa, so anketiranci navajaii še potrebo po sodelovanju in podpoii svojcev ter osveščanee javnosti o smrti in dogajanjih, ki jo spremljajo.
Tab. 2. Potreba po podpori pri delu s terminalnimi bolniki glede na izobrazbo
	Srednja	Višja	Visoka ali več
	(%)	(%)	(%)
Supervizija	3,8	27,8	10,9
Timska obravnava	85,7	71,2	61,3
Komunikacija med			
ustanovami	11,3	24,1	40,3
Konzultacija s specialisii	6,8	22,2	65,6
Anketiranci, ki čutijo potrebo po dodatnem znanju o spremljanuu terminalnega bolnika, si želijo predvsem predavanj in seminarjev iz psihologije z naslednjih področij: psihična podpora umirajočemu in svojcem, odnos do svojcev pred bolnikovo smrtjo in po njej, komunikacija in duhovna podpora umirajočega in svojcev. Poleg tega želijo več izobraževanja v zvezi s pro-tibolečinsko terapijo.
44,0 % jih meni, da bi bilo potrebno imeti v Sloveniji posebne ustanov,, hiše za umirajoče. Analiza podatkov glede na ustanov,, v katerih so anketrranii zaposlen,, kaže, da se s hišami za umirajoee strinjajo predvsem zaposleni v bolnišnicah (53,2 %) in zdravstvenih domovih (47,3 %), manj pa tisti, ki so zaposleni v domovih za stare (32,2 %). Glede tega vprašanja med izobrazbenimi skupinami ni razlik. Tisti, ki se s tako hišo ne strinjajo, so mnenja, da mora ostati umirajoči s svojci oziroma tam, kjer si želi. Menijo, da bi bivanje v taki ustanovi bolnika izoliralo, mu odvzelo upanje in dostojanstvo ter ga določllo (kot se je eden izmed anketirancev izrazi)) za »umirajočega med
mrliči«. Taka ustanova bi hkrati pomenila nenaravno segregacijo umirajočih, saj je smrt del življena,, umirajoči pa se ne razlikuee od drugih bolnikov. Nasprono pa tisti, ki zagovarjajo posebne ustanove za umirajoče, vidijo v njih rešitev za bolnike brez svojcev in za tiste, ki živijo v zanje neprimernem okolju. Prepričani so, da bi take ustanove z več negovalnega osebja, ki bi bilo za svoje delo posebej usposobljeno, bolje skrbele za umirajočega bolnika. Po mnenju nekateiih bi morale biti organizirane kot oddelki bolnišncc in domov za stare, vendar pa ime »hiša za umirajoče« ni ustrezno.
Razprava
Pri vzorcu medicinskega osebja, vključenega v raziskavo, je zanimanee za vprašanja, ki se nanašajo na terminalnega bolnika in njegovo oskrbo, večje kot pri celotni populaci.i. Ob upoštevanju tega dejstva ee mogoče navesii nekateaa spoznanja.
Rezultati kažejo, da bolnikovo umiranje in smrt vplivata tudi na doživljanee prisotnega medicinskega osebja. Čeprav se doživljanee panike in potreba po umiku pred terminalnim bolnikom pojavljata bolj redko, pa so zdravstveii delavci ob bolnikovi smrti pogosto čustvenD prizadeti. V določeni točki obravnave bolnika so soočeni ne le s strokovno nemočjo, ampak tudi z osebno občutljivostjo, zaradi česar se pri reševanuu problematike v zvezi s terminalnimi bolniki ne smemo usmerjaii le k njim in njihovim svojcem, ampak moramo upoštevati tudi potrebe medicinskega osebja. Čeprav to osebje spontano uporablja različne načine premagovanja stiske, ki jo doživlja ob smrti in umiranju bolnikov, pa ee ključna tudi podpora ostalega osebja v ustanov,, svojcev in širšega okolja.
Mnenje o tem, kako naj poteka obravnava terminalnega bolnika, ni enotno, različna so tudi stališča do dodatnih ustanov, ki bi skrbele za takšne bolnike, vedno pa so v korist konkretnega bolnika, njegovih potreb in njegoveaa individualnega umiranj.. Rezultati kažejo, da delo s terminalnimi bolniki pri medicinskem osebju spontano izzove potrebo po dopolnitvi tistih vedenj in znanj, katerim je v okviru tradicionalne medicine in njenega rednega študija posvečeno le malo pozornosti; to sta predvsem duševni in duhovni vidik procesa umiranja.
Pri oblikovanju smernic za dodatno izobraževanje medicinskega osebja, ki prihaja v stik s terminalnimi bolnik,, je zato potrebno zajeti vsaj dve obsežni področji: spoznavanje celostneaa pristopa k terminalnemu bolniku in »delo na sebi«.
Literatura
1.   Beeker E. Porieanje smrti. Zagreb: Naprijed, 1987.
2.  Yalom ID. Existential Psyehotherapy. New York: Basic Books, 1980.
3.  Peek R, Stefanies C. Learning to say Goodbye. Dealing with death & dying. Muncie: Accelerated Development, 1987.
70
7o
Visoka
148
ObzorZdrN1998;32
4. Samarel N. The dying process. In: Wass H, Neimeyer RA eds. Dy-
ing: facing the facts. 3th ed. Washington: Taylor & Francis, 1995: 89-116.
5. Quint Beno1iel J, Degner LF. Instituiionll dying: A convergenee of
cultural values, technology, and social organization. In: Wass H, Neimeyer RA eds. Dying: facing the facts. 3th ed. Washington: Taylor& Francis, 1995: 117-41.