Štev. 5.	V Ljubljani 1. maja 1880. . Leto X.
Kazen, pokora in odpuščenje.
1. Slovó.
le pojdi, sin, na boj besneč, A ne prikaži se mi več, Tvoj oče nečem biti! Kaj stvoril meni si, On vé! — Budi spomin, budi solzé Očetova naj kri ti!
Skrbèl, trpèl jaz za-te sem, Up zadnji stavil vä■»te sem, — A up me je prekanil: Ti živel vedno strastno si, V grob pahnil mater listno si, Očeta z nožem r&nil. —
Le pojdi! več te ne poznàm, In blàgoslova ti ne dam ; Saj nisem več tvoj oče! Za križ se pojdi vojskovat, In greh strašan s krvjó opràt ; Le pojdi, boben vže ropoče! —
2. Na poti v domovje.
Sprimi Bog te, vas domača, Moj slovenski, rojstni kràj ! Sin iz boja se ti vrača, Pokoj mu po borbi dàj!
O domača zemlja sveta, Baj miru, raj cvetnih rož; Krutih Turkov si otéta, Pila več krvi ne boš!
Vroč bil boj je, — zmaga naša; Vsaj zaman ni tekla kri: Padel v plen nam turški paša, Moja roka tam trohni. -
Naj trohni tam ròka kléta. Ki oskrunena s krvjó Lastnega mi je očeta; Vsaj me pekla več ne bo!
O potrpi, srce moje, Mòrda oče še živi! Kaznovalo me nebó je, Naj mi tudi odpusti!
Sprimi zemlja me domača, Moj slovenski, cvétni raj Sin poboljšan se ti vrača Pokoj zadnji, — up mu daj!
3. Očetovo odpuščenje.
„Oče moj, sedàj me sodi!	Solz obilo sem iztočil,
Sin tvoj prosi te kleče ;	Vrnil se domov trpeč ;
A sodnik usmiljen bódi, #	Glej roké, ki v kri pomočil
In otéri mi solze!	Tebi sem jo, — nemam več!"
Kar sem tebi. oče stvoril.	„„Sem, o sin na srce moje!
Prosim, da mi odpustiš; —	Odpustim ti iz srca;
V boji sem se izpokóril,	Kaznovalo te nebó je,
Točil kri za dom in križ !	Naj ti tudi pokoj da !
Srečen in vesel sem tèbe, Ljubim spet te iz srca. — Védi sin, hudobnež sebe Le v nesreči izpoznä!""
Josip Prosén.
Najdena listnica.
Gledališka igra v treh dejanjih. (Na slovenski jezik preložil Iv. Tomšič.)
Osobe:
Zlalärovii, lastnik katunove tovarne v Ameriki.
Jovana, njegova soproga.
Magda, delavčeva žena.
Ljubica, 9 let stara \
Dragutinka, 6 let stara / 11Jeni hJen"
Kmečko deklh iz vasi.
Krčmarica.
Občinski sluga.
Jakob, voznik.
Prvo dejanje.
(Igrališče ob cesti blizu vasi. — Zlatarovič stopi z Jovano od desne strani na cesto.)
Zlatarovič. To je strahovito slab pot ; tu je človek vsak čas v nevarnosti za svoje življenje.
Jovana. Dà, dà, ljubi moj, želela bi, da bi bila v Ameriki ostala. Zdaj se uže malo ne mesec dni vozàriva po teh slabih potih in v tej slabej kočiji na vse strani po deželi na okrog in čimd ? — ali sva kaj dosegla ? Tega, česar iščeva, našla nisva, in zdaj še ta nezgoda, ki je nama bila na življenje in smrt. Yes čas svojega življenja ne pozabim tega !
Zlatarovič. Žal mi je tebe! Resnica je, da nisva našla, česar iščeva, in upanje, da bi kdaj našel svojo preljubo sestro, splavalo mi je po vodi. Ali pomisli: to je bila moja dolžnost, in tudi ti si me silila k temu, da bi se izpolnila želja mojega umirajočega očeta. Nezgoda, ki se je nama pripetila je pač sreča v nesreči. Ako bi ne bil konj padel, ter takó voz obstal, gotovo bi se bil voz z nama vred prevrnil po strmem klancu in — najinega življenja bi bilo konec. Bodi Bogu hvala, da sva se le nekoliko ustrašila ter takó pri življenju ostala.
Jovana. In kakšen strah je bil to ! Še zdaj se tresem po vsem životu. Povem ti, da danes ne morem dalje potovati. Prenočiva tukaj v bližnjej väsi in jutri potujeva dalje. Ali ti je všeč takó ?
Zlatdrovič. Kaj bi mi ne bilo ! Saj znaš, da tvoja volja, bila je vedno tudi moja volja. In najin voznik bo tudi vesel tega, kajti konja mu sta zelò trudna, in treba-je, da se nekoliko odpočijeta. Samo to me skrbi, da v tej väsi ne dobiva dobre gostilnice. — Glej, ondu pride kmečko deklè, to nama pové, kako in kaj.
(Kmečko deklè s polnim košem trave na hrbtu pride od leve strani na cesto; postoji, ter gleda radovedno tuja človeka. — Zlatarovič stopi k njej in jo vpraša:)
Ljuba moja, ali bi mi znala povedati, kje je tukaj najboljša gostilnica?
Dekle. Gostilnice za gospódo v našej väsi sicer nimamo, ali dobro in pošteno krčmo vama lehko pokažem. Takój óua tam je, ki stoji hruška pred hišo.
Zlatdrovič. Na tem ni toliko, bodi si gostilnica ali krčma, da bi bilo nama le dobro postreženo.
Dekle. To pa to ; vozniki in popotniki ondu vedno ostajajo, ter so s postrežbo popolnem zadovoljni.
Zlatdrovič. Lepa ti hvala za tvojo prijaznost ! (Potegne mošnjo iz žepa ter vzame srebrn denar "iz nje.) Nä, vzemi, ker si bila takó prijazna in si mi razložila, kar sem te vprašal.
Dekle. Kaj ? srebrn novec mi dajete v darilo ? Čimu li ? — Mar mislite, da sem beračica? (Ohrne se nejevoljno ter otide dalje.)
Jovana. Poglej nü prevzetnega dekleta ! Pri nas v Ameriki bi se kaj tacega gotovo ne zgodilo. — Idiva tedaj in poskusiva svojo srečo v krčmi, ki jo je nama pokazalo kmečko deklè.
Zlatdrovič. Izbirati nama ni ! Počakaj samo toliko, da povem najinemu vozniku. (Obrne se proti ónej strani, od katere sta bila prišla, ter zavpije:) Hè, Jakob!
Jakob (od zunaj). Evo me gospod ! — S čim naj vam postrežem ?
Zlatdrovič. Konj se vendar ni preveč poškodoval?
Jakob. Ni vredno da bi govorila o tem ! — Na desnem stegnu se je pač malo ranil. Tam doli v väsi mu rano izmijem in mislim, da bode vse dobro. A toliko je, da v vasi moramo nekoliko ur ostati, da se konj malo odpočije.
Zlatdrovič. V vasi bomo prenočili. Zapeljite voz tjä doli pred óno krčmo, ki stoji hruška zunaj pred hišo, a päzite se mojega popotnega blagä. Jaz in moja gospä greva peš tukaj doli po stezi naprej.
Jakob. To mi je zelò všeč. Jutri se bomo toliko hitreje peljali. Kar se tiče vašega popotnega blagä, ne skrbite gospod, niti najmanjša stvarca se vam ne izgubi iz mojega vozä. Jaz ukrenem z vozom okoli vasi, ker je cesta nekoliko boljša.
Zlatdroviči. In zdaj idi, ljuba moja Jovana, tudi tebi je treba, da se malo okrepiš in odpočiješ. (Oba gresta. — Prestanek za nekoliko časa.)
Ljubica (prišedši z leve strani s košarico v roci). To je vendar pravi križ s tem otrokom; kadar kje obstane, ne spravim je z mesta. (Kliče:) Dragutinka, pojdi nu, da poprej domóv prideve; jagod imave zadosti. Kaj bodo mati rekli, saj znaš, da so vselej v velicih skrbéh, kadar naju ni o pravem času.
Dragutinka (0d zunaj). Počakaj du malo ; nekaj sem našla.
Ljubica. Bodi mi tiho! Huda sein nate, ker mi vedno zaostajaš, a mati se bodo jezili, ker naju tako dolgo ni. Pojdi hitro ter vrzi najdeno stvar v stran, saj ni tako nič vredna ; ako mi hitro ne prideš, grem brez tebe domóv.
Dragutinka (pride, držeč roki pod zästor). To bi bilo pametno, da naj vržem najdeno stvar v stran; kaj tacega svoj živ dan še nisi videla. Ugani, kaj neki je ?
Ljubica. Kaj druzega, kakor kaka polževa lupina.
Dragutinka (smijoč se). O jejmina, vse kaj druzega je !
Ljubica. Nu potem je kak storž od jelke ali smereke.
Dragutinka. In ko bi sto let uganjevala, vendar ne uganeš nikoli. (Potegne roki izpod zästora in pokaže zalo listnico od üanija.) Poglej, kako lepo knjigo sem našla. Kaj tacega gotovo še nisi videla nikoli. Ondu ob cesti trdó na ónem klancu je ležala. Malo ne da se nisem doli zvalila.
Ljubica (gleda listnico). To je pa res čudna knjižica; še celò ključanico ima in je dobro zaprta. Kaj praviš, kaj je v njej ? Gaj, jaz jo hočem spraviti v košarico, in domä jo hočeve natančneje pogledati. Zdaj pa le hitro, da bove poprej domä.
Dragutinka. Nè, jaz ne dam knjižice tebi ; moja je, jaz sem jo našla.
Ljubica. Kaj!? tvoja je? — Ne takó, ljuba Dragutinka; niti moja, niti tvoja je ta knjižica, nego ónega je, ki jo je zgubil. Knjižico morave lastniku nazaj dati, drugače bi bile tatici.
Dragutinka. Nu, pa jo daj nazaj, ako znaš, kdo jo je zgubil.
Ljubica. Tega sicer ne vem, ali mati bodo užš znali, kaj je treba storiti, da se lastnik poizvé. Nu, ta bo gotovo vesel, ko dobi knjižico nazaj, in lepó se bode nama zahvalil. A zdaj pa le hitro k materi domóv ! (Prime Dragu tinko pod pazduho ter jo vleče s seboj.)
(Zagrinjalo pade.)
Drugo «iejanje.
Igrališče v sobi.
Magda (sedeč pri oknu za mizo, drži list papirja v levej roci, a z desno si briše solze iz oči). O ta nesrečni list ! Vso srečo mi je razdrl za zmirom. — Kakó grozovit trenotek je to bil, ko sem ga brala prvič, — in danes je tega už0 dve leti. Sto in stokrat sem ga užč prebrala, in koliko solz sem pri njem pretočila, to vé le Bog v nebesih. — Dve leti, in — še vedno nobenega poročila o njem ! To je hudó, to je bridkó! — Je-li mogoče, da bi me bil moj Stanko varàl. Ali je možno, da bi bil nezvest svojej ženi in nedolžnim otročičem, ki smo ga vendar tako prisrčno ljubili ? Nè, tega si niti misliti ne morem ! Proč, proč od mene take misli, ki mi razjédajo dušo in srcé ! Mogoče ni, nikakor ni mogoče, da bi moj Stanko zapustil mene in svoje otročiče. Saj je bil vedno tako dober, vesten in bogaboječ. Kako bi bilo mogoče, da bi mogel kaj tacega storiti ! Skrb za žen6 in otroke gnala ga je v daljni svet, da pomóre sebi in svojej družini. — O Bog! gotovo ga ni več med živimi na tem svetu, ali pa tiči kje v največjem siromaštvu in pomanj-
kanji, drugače bi mi vendar poročal, kje da je, in kako se mu godi. — O da bi znala, kje da je, hitela bi do njega in mu pomagala, kolikor se pomagati dà in more. — Jaz si sicer misliti ne morem, da bi ga nikoli več ne videla na tem svetu, — ali upanja imam vendar takó malo. — Kakó nesrečna sem jaz, uboga mati ! Sama moram živeti z ubožnimi otroci in prenašati križe in težave ! — O Bog ! kdaj bode konec mojim nadlogam, mojemu trpljenju ? Ti predobri Oče v nebesih ne zapusti nas, ker ti si jedino naše upanje in tolažilo. (Ljubica in Dragutinka stopite v sobo.)
Ljubica. Mati, draga mati, kaj vam je, da se vedno jočete ? O prosim vas, nikar se ne jokajte; kadarkoli vidim, da se jočete, tudi meni stopijo solzé v oči in z vami se moram jokati.
Magda. O preljuba moja otroka! kako bi se ne jokala, kadar pomislim na našo nesrečo. Danes ste uže dve leti minuli, odkar je oče iz dòma !
Dragutinka. Nu, in oče se zopet vrnejo. Vsako jutro in vsak večer prosimo dobrega Bogä, da nam ohrani očeta ter nam ga zopet zdravega in veselega pripelje domóv. Mar mislite, da Bog naše molitve ne bode uslišal? Saj ste nas tolikokrat učili, da molitev predere oblake, ako pride iz pobožnega in dobrega srcä. In to je naša molitev ! — Zatorej ne jokajte se, ljuba mati, oče pridejo gotovo, to mi je povedala Ljubica uže sto in stokrat. — Kaj ne Ljubica, da pridejo oče kmalu ? — A zdaj vam naj povem še nekaj druzega, mati ; vi še tega ne znate, da sem danes nekaj prav lepega našla !
Magda. Kaj praviš, kaj ? našla si nekaj ? Pokaži !
Dragutinka. Dà, našla sem zalo knjižico ; ali čudna knjižica je to. — Mati, take knjižice gotovo še niste videli! S ključanico je zaprta in nihče ne more pogledati vanjo, kaj ima v sebi. Tukaj v Ljubičinej košarici je. Ljubica daj, pokaži knjižico materi. (Ljubica vzame listnico iz košarice in jo podi materi.)
Ljubica. Tu poglejte mati, kako čudna knjižica je to.
Magda (čudeč se). Kaj? to si ti našla, Dragutinka? — A knjižica to ni, to je listnica. Gotovo jo je zgubil kak popotni gospod, ker tukaj v vàsi nima nihče kaj tacega.
Ljubica. In kaj pravite mati, Čimu je taka listnica?
Magda. V listnico se spravljajo listi in tudi denarji.
Dragutinka. Če je temu takó, potlej užč vem, zakaj je tako dobro zaprta.
Ljubica. A denarja vendar ni v njej, ker je tako lehka.
Magda. To se zna, da srebrnih in zlatih denarjev v tej listnici ni; ali tudi papirnate denarje imamo, in tacega denarja je tukaj notri lehko več tisoč goldinarjev.
Dragutinka (čudeč se). Več tisoč goldinarjev je tukaj notri ! Dajte mati, da nesem listnico hitro h ključaničarju, on mi jo odprè.
Magda. Nè, ljuba moja, tega ne smemo storiti! Listnica ni tvoja svojina, in zato je tudi ne smeš odpreti.
Dragutinka. Ali mati, saj ne bodem nič vzela, le pogledala bi rada, kakšni so papirnati denarji.
Magda. To ni lepó, da si takó radovedna. Tudi bi se ti po denarjih lehko poželjivost vnela. Ali si uzé pozabila zgodbo iz sv. pisma, ki nam pripoveduje, kako je Eva v raji zapoved božjo prelomila in takó grešila? Ako
bi ne bila Eva iz radovednosti prepovedanega sadu pogledala, gotovo bi ga ne bila tudi jedla. — Nè, Dragutinka, nè; listnico moramo zaprto, kakor si jo našla, dati lastniku nazaj.
Dragutinka. Kako pa naj damo listnico nazaj, ako ne vemo, čigava je in kdo jo je zgubil ?
Magda. Ne skrbi zato, ljubo moje dete, to prav lehko pozvémo. Listnico bomo dali gosp. župniku, da jo jutri, ker je ravno nedelja, z lece oznanijo ljudém; gotovo se bo potem njen lastnik hitro oglasil.
(Zdajci se sliši od zunaj občinski sluga, ki ljudem nekaj naznanja.)
Občinski sluga. Daje se vam na znanje, da je nek tuj gospod pred jedno uro ob velikej cesti na Smolnikovem klancu izgubil listnico. Kdor jo je našel in mu jo prinese nazaj, dobi 50 goldinarjev plačila.
Ljubica in Dragutinka (ob enem). Evo ! lastnika imamo uzé tukaj.
Magda (k oknu stopivši, zakliče :) Tomaž ! kje je tuji gospod, ki je zgubil listnico ?
Občinski sluga. V krčmi tam doli pri sosedi ; ali ste morda vi našli listnico ?
Magda. Moja Dragutinka jo je našla.
Občinski sluga. To me veseli; zdaj mi ni treba dalje po vàsi letati in razglaševati izgubljeno listnico. Čestitam vam k lepemu darilu ; petdeset goldinarjev vam bode prijeten dar.
Magda. Kolika sreča! Dà, ljubi Bog, ti nas nisi zapustil, v največjem pomanjkanji prišla nam je tvoja pomoč. Veselita se, otroka, in zahvalita se dobremu očetu v nebesih. Petdeset goldinarjev jé obljubljeno ónemu, ki listnico najde. S tem denarjem nam je pomagano v največjej sili.
Dragutinka. Ali vidiš, Ljubica, da sem vendar nekaj dobrega našla. O kako me veseli, da sem bila takó srečna!
Magda. Idi, Dragutinka, ti moje srečno dete, in ti Ljubica, zdaj gremo doli k sosedi, da ponesemo listnico tujemu gospodu; znam, da je v velikih skrbéh. (Otidejo.)
(Zagrinjalo pade.)
Tretje cléjiinje.
(Zlatarovič in Jovana sedita v krčmi za mizo. Na mizi vino in jedila.)
Zlatdrović. To bi bila pač velika nesreča za naju, ako listnice ne dobiva.
Jovana. Več kakor tisoč goldinarjev v jednem dnevu zapràviti, to bi bilo vendar malo preveč.
Zlatdrović. Za denar mi še ni toliko, to izgubo bi lehko pozabil, ali žal bi mi bilo. slike mojega rajncega očeta, bila je jedina, ki sem jo imel od njega. — Vprašati moram, ali so se Ijudjé uže vrnili, ki so šli listnico iskat. Hé, krčmarica !
Krčmarica (pristopi k mizi). S čim naj vam postrežem ? Ali vam naj prinesem vina?
Zlatdrović. Né, vprašal bi vas le rad, ali so se ljudje uzé vrnili, ki so šli listnico iskat? '	.
Krčmarica. Ravno kar so tukaj.
Zlatàrovii. In listnico so našli ?
Krčmarica. Žalibog da niso.
Zlatarovič. Ali so jo pa tudi na pravem kraji iskali ?
Krčmarica. To mislim, da so. Vaš voznik je šel ž njimi in ta najbolje znà, kje mu je konj padel ; ondu ste menda tudi listnico zgubili. Iskali so jo na vse strani okoli, pa tudi po vsem potu, po katerem ste vi šli s svojo gospó, ali nikjer niso listnice dobili. Gotovo ste jo uzé poprej kje zgubili.
Zlatarovič. To ne, kajti ravno v istem trenotku, ko je konj padel, imel sem še listnico v rokah. Ko skočim iz vozà, dejal sem jo v žep svoje površne suknje, ki sem jo imel čez ramo, in iz žepa mi je mogla pasti.
Krčmarica. Potem jo je užč kdo drugi pobral.
Zlatarovič. To je slabo tolažilo za mene.
Jovana. Listuice ne dobiš nikoli več. Kdor jo je pobral, ta je gotovo ne prinese več nazaj.
Krčmarica. To ni lepó, gospi da si kaj tacega mislite o nas. Hvala Bogu, v našej vàsi so zgolj pošteni ljudje, in ako je kdo listnico pobral, gotovo vam jo prinese, nato se smete zanésti. Le potrpite malo. Oče župan je poslal občinskega slugo po vsej vàsi, da razglasi vašo izgubo ; kmalu bomo slišali,, pri čem da smo. Ali želite, da vam s čim postrežem?
Zlatarovič. Hvala vam lepa! za zdaj imava vsega zadosti. — Ali po-čakite nu! Dajte ónim, ki so listnico iskali vsacnmu kozarec vina na moj račun.
Krčmarica. Storim, kakor ste mi ukazali. Ali povem vam, da naši ljudjé za svoj trud plačila ne iščejo. To delo bi vam tudi zastonj storili. (Otide.)
Jovana. Krčmarica je pač poštena duša ! A to se mi vendar malo preveč zdi, da si misli, da so tudi vsi drugi ljudjé v tem kraji takó pošteni kakor je ona Dà, ako bi bili vsi taki, kakor je ono kmečko dekle, ki je z nama govorilo na cesti, potlej jej rada verjamem, da je tu v tem kraji 'poštenje domà.
Zlatarovič. Slovanom je poštenje značaj; zatorej tudi rad verjamem ženi, kar je govorila.
(Krčmarica stopi naglo v sobo, za ujo Magda in njeni dve hčeri.)
Krčmarica. Ali nisem prav rekla, da imamo pri nas zgolj poštene ljudi ? Evo, listnica je uže tukaj ? (K Magdi.) Tukaj je gospod, Segar listnico ste našli. (Odstopi.)
Magda. Listnico vam prinesem. Moja Dragutinka jo je našla.
Zlatarovič. Kaj, to dekletce tukaj je našlo mojo listnico ? — In kje si jo našla, ljuba moja?
Dragutinka. Tam gori ob cesti na Smolnikovem klancu je ležala na tléh. Iskala sem jagod pa so bile vse poteptane.
Jovana. Kako ljubeznjivo dekletce je to!
Zlatarovič. Vi ste poštena žena, in zelò sem vam hvaležen za najdeno listnico, kajti povem vam, da imam v njej petnajst sto goldinarjev v papirji. Z veseljem vam izplačam darilo, katero sem obljubil.
Jovana. A to ljubeznjivo dekletce tukaj mora še posebej dobiti darilo od mene. (Vzame zlat križec z vratü, ter ga obesi Dragutiuki okoli vratu.) Na, tukaj imaš zlat, križec, da ga nosiš v spomin na mene. Spominjaj se vedno na
Bogä in njegovo pričujočnost, kadar koli boš v kakej skušnjavi, in Bog te bode varoval, da ne storiš ničesar, kar bi bilo zoper njegovo zapoved.
Dragutinka (poljubivši gospéj roko). Glej, Ljubica, kako lep križec imam !
Zlatdrovič. Žena, vi ste svoje otroke dobro vzredili; to bode vam in vašim otrokom obilo božjega blagoslova doneslo. — A povejte mi zdaj odkritosrčno, — bi li mi bili listnico tudi potem nazaj prinesli, ako bi bili znali, da ima toliko denarja v sebi ?
Magda. Gospod, kaj si mislite o meni ? — To se zna, da se mi je takój zdelo, da mora listnica veliko vrednost v sebi imeti, ker ste najdeniku toliko plačilo obljubili. Ali povém vam, naj bi bila tudi znala, da ima listnica Bog zna koliko vrednost v sebi, ravno tako hitro bi vam jo bila nazaj prinesla, če bi tudi ne bili najdeniku nobenega plačila obljubili. To je sicer res, da smo zelò ubožni, ter se imamo z največo silo boriti za vsakdanji kruh, ali pošteni smo in pošteni hočemo ostati, naj bi se nam še tako trda godila.
Zlatdrovič. Vse to vam rad verujem; zatorej oprostite, ako vas sem znabiti s svojim nepremišljenim vprašanjem razžalil. Tega nisem mislil storiti ! — Kakor mi ste ravno povedali, ste zelò ubožni; brž ko ne ste vdova?
Magda. O Gospod, ko bi bila vdova, bi svoje križe in težave zuabiti laže prenašala. Ali vdova nisem, moj mož me je pred dvemi leti zapustil in še dandanes ne vem, kje je, in kako se mu godi.
Jovana. To je grozovit, nesramen človek !
Magda. Ne sodite prehudo o mojem možu, dobra gospà, on nas ni zapustil iz hudobije. Bil je vedno dober in pošten; ali skrb za vsakdanji kruh gnala ga je od nas. Po njegovem odhodu sem našla domä na mizi list, katerega sem uže sto in stokrat prebrala. Ni čudo, da ga užč od besede do besede na pamet znam. List se glasi : „Preljuba žena ! Našega siromaštva ne morem dalje gledati. Smiliš se mi ti, smilita se mi otrtfka. Bog v nebesih znä, da bi vam rad pomagal,, ako bi le mogel. Prosjäciti me je sram, ker sem še čvrst in mlad ter za vsako delo sposoben. Ne kaže mi druzega, nego da vas zapustim ter si poiščem zaslužka v kacem drugem kraji. Svet je velik in širok, ter upam, da bo imel tudi za nas kruha. Kakor hitro najdem kako primerno službo, takój bodem pisal, da pridete za menoj. Do istega časa potrpite ter zaupajte na Bogä. On je dober oče in nas ne zapusti, le skušati nas hoče, ali mu tudi v trpljenji in težavah ostanemo zvesti in pokorni. S trdnim upanjem, da se skoraj vidimo i. t. d." — Iz tega vidite, da moj mož ni hudoben. Ljudjé so govorili, da je šel v Ameriko. A jaz nisem potem nikoli več slišala o njem.
Zlatarovič. Kako to, da ni mogel v domačem kraji dobiti potrebnega zaslužka ?
Magda. Poskušal je vse, a zamän. Moj mož je tiskar za katun (bom-baževino) in je imel službo v nekej tovarni dve uri od tukaj. Gospodar ka-tunove tovarne je prišel na nič in moj mož ob službo, ker tudi v drugih tovarnah zaradi slabih časov ni bilo dobiti dela.
Zlatarovič. Kako je ime vašemu mózu?
Magda. Stanko Novak se piše.
Jovana (čudeč se). Stanko Novak ? — (Zase.) Kako mi je pri srci ; ali ni to imé našega tovarniškega paznika (nadzornika) ?
Zlatdrovič (zasé) Ti se pač ne motiš ! (K Magdi.) Prosim, povejte mi še več o svojem mózu, opišite mi ga natanko, kakošen je in kakó izgleda. Jaz potujem mnogo po Ameriki, znabiti, da ga kje najdem.
Magda. Dvomim, da bi ga našli, ker ga gotovo ni več na tem svetu; ako bi bil živ, gotovo bi mi bil už0 pisal. — Moj mož Stanko je srednje velikosti, krepke postave, ima črne lasé in rujave oči. In čimu bi vam ga opisovala? Tukaj poglejte njegovo hčerko Dragutinko in njenega očeta imate živega pred seboj.
Jovana. On je J Dekletce je živa podoba svojega očeta.
Zlatdrovič (k Magdi). Veseli me, da sem tako srečen ter vam o vašem mózu morem kaj več povedati. Vaš mož živi in je v dobrih okolnostih. Jaz ga poznam kakor samega sebe. Dober in pošten človek je to.
. Magda. Kaj ? ! Vi poznate mojega možd ? O Bog ! bodi usmiljen meni ubogej siroti. — Takó je vendar resnica, da je moj mož pozabil mene in svojih ubogih otročičev !
Zlatdrovič. Prosim, poslušajte me ! — Vaš mož je šel res v Ameriko. Iz začetka mu je šlo zelò slabo, kakor vsacemu, kdor se presoli iz svojega rödnega kraja v tuj, neznani mu svet. Siromak se mi je smilil in vzel sem ga v svojo tovarno, kjer uzé leto in dan prav natančno svojo službo opravlja. Verjemite mi žena, da smete ponosna biti na svojega mozà. Takó pridnega, razumnega in zanesljivega človeka še nisem imel v svojej službi, kakor je vaš mož, Stanko Novak. Zató sem ga pa tudi pred svojim odhodom postavil za druzega paznika svoje tovärne. Tudi mi verjemite, žena, da vaš mož ni pozabil niti vas niti vaših otročičev. Kolikor ga poznam, skrbi zelò za vas. Živi jako varčno, da bi, kakor mi je sam pripovedoval, prihranil si toliko, da vam more potrebne denarje poslati, da bi se preselili k njemu v Ameriko. Bodite torej potolaženi, ker gotovo hote dobili kmalu pismo in denarje od njega. Da pa ne bote tačas pomanjkanja trpeli, podvojiti hočem darilo, ki sem ga obljubil najdeniku svoje listnice.
Magda. O plemeniti gospod ! Vas je ljubi Bog poslal meni in mojim otročičem v tolažbo. Kakó naj se vam zahvalim ! To poročilo je večja sreča za mene, nego da bi mi kdo dal tisoč goldinarjev. — Otroka veselita se, vajin oče živi, in kmalu bomo pri njem!
Ljubica (k Dragutinki). Ali ti nisem rekla, Dragutinka ?
Dragutinka. Dà, dà, in kako si ti vse to znala?
Zlatdrovič (k Jovani). Glej Jovana, najino potovanje vendar ni bilo za-män. To je, da nisva našla moje sestre, ali Bog je obrnil to stvar takó, da je ta uboga žena po naji našla svojega možd.
Jovana. Res je takó ; previdnost božja je čudna, in upanje me navdaja, da tudi tvojo sestro najdeva. — Kaj misliš, ali bi ne bilo dobro, ako bi tukaj tej ženi razodel, čimu midva potujeva po Evropi? Znabiti da nam Bog po njej pokaže pot do tvoje preljube sestre.
Zlatdrovič. Prav rad storim to, ako je to tvoja želja. (K Magdi). Poslušajte me, ljuba moja, naj vam zdaj tudi jaz povem, zakaj sem prišel iz Amerike tu sem v vaše kraje. Pred dvajsètimi leti šel sem kot mlad ključaničar iz Evrope v daljno Ameriko. Prva leta se mi je zelò slabo godilo, a zaupal sem na Bogà in takó sem se privadil kmalu težavnemu življenju. Naposled
dobim službo mehanikarja v nekej velikej tovarni, in hitro sem napredoval. Bog je blagoslovil mojo pridnost in moje delo in uže v desetih letih sem si toliko prihranil, da sem delo lehko na svojo roko začel. Kupčija mi je šla dobro izpod rok. Ko vidim, da sem na trdnem stališči, pisal sem očetu in bratu, da bi prišla k meni v Ameriko, kar sta tudi storila. Bratu sem dal v tovarni službo prvega paznika. Kdo je bil sréénejSi, nego li jaz ! Jedino, kar me je bolélo, bilo je to, da svoje sestre nisem mogel nikakor pregovoriti, da bi bila zapustila domovino in šla k meni v Ameriko. Mnogo listov smo jej pisali, ali nobenega odgovora ni bilo od nje. Naposled se je nas polastila misel, da je ali umrla, ali se je pa preselila iz svojega rödnega kraja v kak drugi kraj. Dalje nismo več vprašali po njej. Pred šestimi m&seci so mi umrli moj dobri oče in umirajoč so mi še naročili, naj storim, kolikor morem, da poizvém, kje je moja sestra, in ako je še pri življenji, naj jo vzamem k sebi, kajti zelò jih skrbi, da sirota živi v pomanjkanji in bédi. Da bi očetovo poslednjo voljo izpolnil, podal sem se na pot iz Amerike v Evropo in kakor vidite, na tem potovanji me spremlja tudi moja soproga Jovana. Ali žalibog, namen najinega potovanja je bil do zdaj še brez vsega vspeha. V mojem ròdnem kraji sva le toliko zvedela, da je moja sestra takój po očetovem odhodu šla v mesto služit, a kasneje seje omožila z nekim delavcem, s katerim je zapustila mesto in šla nekam drugam. Vsa moja nadaljna pozvedo-vanja bila so zamän. In tako mi je upanje, da bi izpolnil zadnjo željo svojega rajncega očeta, splavalo popolnem po vodi. Samo to me veseli, da sem zgubljeno listnico zopet našel, kajti v njej hranim sliko svojega rajncega očeta, in ta slika je jedina, ki jo imam; — njena zguba bi mi bila v mojo največjo žalost.
Magda (ki je z največjo pozornostjo vse to poslušala). O Bog ! o Bog ! kako mi bije srcé. Ali je mogoče? — Prosim vas, pokažite mi podobo svojega rajncega očeta, pokažite, pokažite mi jo !
Zlatdrovič (vzemši sliko iz listnice). Od srca rad ; tukaj jo imate !
Magd a (prime naglo za sliko in jo na svoji ustni pritisne). O Bog, moj Oče, moj preljubi oče!
Zlatdrovič. Kaj ? — Vaš oče ? Kako se je imenoval vaš oče ?
Magda. Franjo Zlatdrovič se je pisal in je bil ključaničar v Zabrézji.
Zlatdrovič. On je ! — Magda, moja preljuba sestra ! (Objame jo.) Moje potovanje tedaj ni bilo zainàn. O koliko veselje ! — Ali zelò si se tepreme-nila v teh dvajsetih letih ! Jaz bi te ne bil nikoli spoznal !
Magda. Tudi jaz bi te ne bila spoznala; ali nekako' posebno čutje se je vzbudilo v mojem srci, ko sem te zagledala.
Jovana. Prisrčno vas pozdravljam, moja preljuba svakinja, kakor tudi vaju, preljuba moja otroka !
Zlatdrovič. Kako hvaležen sem ti, Jovana, za tvoj nasvet ! Ako bi mi ne bila ti potovanja v Evropo nasvetovala, nikoli bi ne bil našel svoje preljube sestre.
Jovana. Bogu se moramo najpred zahvaliti. On nas je po prečudnih okolnostih pripeljal do tega, česar sva'željela. Da je konj padel, to je bila božja previdnost, ki je naju v tej väsi ostati prisilila in tudi izgubo tvoje listnice prorzroči'la. Po previdnosti Jjožjej je inorai ravno otrok troje sestre
listnico najti in njegova mati ti jo je morala nazaj prinesti. Ako bi se nama ne bila nesreča s konjem prigodila, popotovala bi bila memo tvoje sestre, brez da bi jo,bila dobila.
Magda. Yes čas svojega življenja bom Bogu zató hvaležna. Denašnji dan, ki je bil pred dvema letoma najbridkejši v mojem življenji, prinesel mi je danes največjo srečo. Takrat sem zgubila svojega moži, in danes, najdem mozà in brata.
Zlatarovič. A. zdaj nam je treba misliti na prihodnost. To se takó uméje, da boš ti, preljuba sestra, s svojima otročičema šla z nama v Ameriko. Će bi tudi ne gledala nato, da se bo s tem želja najinega rajncega očeta izpolnila, vendar moraš iti z nama, ker to ti naklada dolžnost do tvojega možd in ljubezen do tvojih otročičev.
Magda. O preljubi brat! z največjim veseljem idem z vama. Cimu bi tudi ostajala tukaj, kjer nimam niti soródnikov niti znancev ?
Zlatarovič. Tedaj je vse dobro. Jaz grem s svojo soprogo Jovano še v bližnje toplice in čez štiri tedne odrinemo v Ameriko. Tačas pripravi vse potrebno za odhód. Dal ti bom še poprej denaijev, kolikor jih potrebuješ, da vse svoje stvari v red spraviš.
Jovana. Komaj čakam, da bi bili uzé na svojem dómu.
Zlatarovič. In ondu v našej. novej domovini hočemo godovati veseli dan našega snidenja, ko bomo vsi skupaj prav srečni in zadovoljni.
(Zagrinjalo pade.)
Poguba rodu Abenceragov.
Za časa Boabdila, poslednjega kralja mavrskega na Španjskem, sta živela v Granadi dva plemenita rodova v zagrizenem neprijateljstvu, namreč rod Abenceragov in Zegrov. Drug na dinge so ščuvali kralja, dokler se naposled ne posreči Zegrom osumičiti Abencerage pri Boabdilu, češ, da so mu tajni sovražniki. Vsled tega izdajskega opomina je bil Boabdil na videz še nadalje vljuden in milostiv Abenceragom pozvavši vse može tega rodu k slavnosti v Alhambro. Sešlo se jih je vseh 84. Drug za drugim je vstopil skozi male duri v prekrasno dvorano, katerej še dan danes pravijo sobana Abenceragov; a tu je už0 čakalo nanj izdajstvo in poguba. Jedva je kdo vnišel, takój so ga vlekli k mramorovemu vodnjaku ter ga ondu obglävili. Noter do danes še stoji ta vodnjak in na belem mramorovem podu so videti zarudele škorne, pravijo neki, da so to krvave sledi onih 84 obglävljencev in se, kakor trdi ljudstvo, nikakor ne dadó izmiti. Ljudjé tudi pripovedujejo, da se tu njihovi duhovi še vedno prikazujejo o pólunoci in nobeden Španjolec ne hodi semkaj ne prekrižavši se preje ter pomolivši.
To strašno klanje se je neki zgodilo 1480. leta. Leta 1492 se je morala udati Granada z Alhambro vred kristjanom in Boabdil je pobegnil v Afriko, kder je kmalu na to poginil.	v.
Prvega majnika dan.
„Majnika prvi je dan! — Otroci, le vènkaj na prosto,
Zòra vas vabi blesteč ! hitro, praznujmo sedàj Sladkega ljubca prihod, po kterem smo vsi hrepenéli,
Ko nam ledena je noč trla ubogo telò". Vspómladi skòro objem sprejema obitelj prijazno,
Trosi povsodi na pot lepo vonjivi jej cvet. Sape igrajo dehtšč se, v mislih cvetočih nasmiha
Mlade se zemlje obraz ; gleda jo sinje nebo, Biserov svetlih morje daruje jej danes premilo : Majniku mora na čast tkati obleko si ž njim. Potniki naši molče čez hribec šeto se v dolino, Divne prirode je čar vstavljal pogovoru glas. Dete v naročji samó zavriska smijoč se veselo,
Ono še zà-se ne vé, kakor v zavésti si nij Ptiček, ki tämkaje v vzduh pojoč se vzdiguje radostno:
A neismerna sladkost bitja prošinja oba, Ko se privadil pogled nadzémeljsko-lepih prizorov.
Ko je kipelo srcé vžitkov in blažili čutil: Sili beseda na dan, in drugemu drugi po svojem Vtis popisuje globok, ki ga je najbolj razvnél. Večjemu dečku potem na misli je zopet rastlinstvo,
S trudoljubivo rokó seže po delu deklè. Mlajši kaže jej brat gradove in cerkve in sèla, Hribe in vrhe planin, ki obiskal lai jih rad. Njiju sestrica gredóS po vsacem obrača se cvetji, Nikdar pazljivi čuvaj, psiček od nje lie beži.
Ali tam doli kder log se senčen in lep razprostira,
Kder mej drevesi vabèé čisti izvór klokotà, Tam vtaborili so se, pripekalo silno vže solnce,
Dobro utrujencem dèi šator je gost in hladan, Mati prinesli soboj skrbèc okrepčal so okusnih: Maslo surovo in krah, to se prileglo je vsem! Glej, tudi gnjati vsakter založaj prejel je v poboljšek,
Oj, in pogače na vrh lep in izdaten še kos! Vrelca tekoče srebró napòj jim je bilo izboren,
Pili zdravijco so ž njim: „maj, naj cvetoči živi!" Radosti, sreče sladke nij bilo ni konca ni kraja,
S šalo vrstil se je smeh, z igro na travnici ples. Détece nagne sedaj glavičico ljubo k počitku, Mati zaziblje ga v sen z glasom premilim pojoč :
Cvétne je dobe
Priljubljeni dan, Pisani vrti. Zelena ravan.
Plétite vence, Vijóle rastó, Pojte, saj tudi Vsi ptiči pojó.
Plešite v krogi,
Prelepi je kràj, Glejte, na zemlji Vže našli ste ràj;
V njem vaše srce
Najlepši je cvet — Da ga viharni Osül ne bi svet!
Litjiza Pesjakma.
VII.
Otročje igre
v pésencah.
Zamaši mu hrkalo,
Pédenj-llovek in làket-bràda, kako sta se metdla. Pédenj - človek, laket - brada Izkusila bi se ràda, Kdó močnčjši je v rokàh, Kdó trdnšjši je v nogàh. Sprimeta se pretesno, Glédata se pregrdó. Clóvek brado skiibe, vije, Da mu v pésti cvili, vpije, Cvili, vpije, malo živa,
V	kót pobegne in počiva. Kadar tamkaj se oddahne, Na človeka zópet mahne, In pred njim se razkorači,
V	usta njemu sebe tlači,
V	oči zbada ga košata, Vsa košata in kosmata:
Oslepi mu zrkalo; Izpodnèse mu nožico, Položi ga na žemljico. Potlej skoči, smùk! na peč. Kamor hódi m£čka leč ; Gospodarja se boji, Ki za mizo trdno spi.
vin.
Kolina. Mi smo dävi müho klali In koline vam poslàli, Z mésom tudi klobasic: Nékaj lépih krvavic, Tri mesene, Tri prténe. Vina sami si kupite, Ž njim kolino poplaknite!
M-l.
Tolmäö.
VII.	Pédenj- čl5vek ali pedànj- čl6vek, možiček, vèlik samó eno „ped" ali en „pedänj." — Laket- brada ali: lakät- brada, to je brada, dolga en „laket" ali en „lakat" (en vàtal). Té dvé imeni: „pédenj- človek" in „laket- brada" čitamo rés v Valjavčevih pripovédkah na 180. in 184. stràni. — Hrkalo je salivo rečeno, namesto dušnik ali grlo, ker ž njim „hrkamo". — Zrkalo ali okó.
VIII.	Jéterne klobase Gorénjec imenuje prténe klobase.
Iz ruske zgodovine.
Od 1065. do 1067. léta.
(Po Nestoru.)
V	1065. léto ide Svetoslav na Rastislava k Tmutorokänju, a Rastislav odstopi ven iz grada (mèsta), ne, ker se ga je bài, nego prótivo strijcu svojemu ne hotèé jemati orožja. A Svetoslav, prišedši v Tmutorokànj, posadi tam sina svojega Gleba ter se povrne. Rastislav pride zopet in požene Glèba. Otide Gléb k otcu svojemu, a Rastislav sède v Tmutorokànji.
V	to léto je tudi Yséslav zaeél rät (vojno). Ob teb časih je bilo znä-menje na zapadi, zvézda prevelika, žarke imejöö, kakor krvave, in izhäjala je z večera po zahodi solnčnem, ter prebivala za sedem dnlj. To se ljudém nij zdélo na dobro, in rós je potem bilo vosobic (domačih razporov) mnogo, ter nastali so tudi prihodi pogänskih narodov na zemljo rusko, kajti bila je ta zvézda, kakor krvava, oznanjajoč krvolitje. Uže nekóliko popréj se je bilo solnce tudi preménilo (mrknilo), da nij bilo svetlo, nego kakor mésec je bilo, a nevédniki so dejäli, da je snédeno. (Takó so v teh časih preprosti ljudje tolmačili vsako nenavadno znàmenje, a niti sam Nestor, ne še dovolj učen, nij bil do konca svoboden tacih mislij).
V	to léto je Rastislav bil v Tmutorokànji, jernljoč dänj (davek) od Ka-sogov in po drugih stranàh te zemlje. Zaradi tega so se zbali Grci in k njemu lokävo (zvijäöno) posläli Kotopana. Kadar je tà prišel k Rastislavu, verjél mu je knez ter častil ga zelò. Jeđn6č je pil Rastislav z družino, in rekel mu je Kotopan: „knez, hočem nà-te piti." Knez je dejàl: „pij!" On izpije polovino, a polovino dà knezu piti, dotisnivši se s palcem v čašo, kajti pod nohtem je imel smrten otrov, in dàl je knezu, uréksi mu smrt do osmih dnij. Potlej Kotopan pride v Korsün ter pové tamkaj, da v ta dan umerje knez Rastislav, kakor je tudi bilo. À tega Kotopana so pobili s kamenjem korsiinski ljudjé. Bil je Rastislav mož dober na ràt (vojno), lepe rasti in krasen v lice ter milostiv ubogim. Umrl je méseca sécna (februvarja) v tretji dan, in tam je bil položen v cérkvi svéte Bogorodice.
V	1066. léto prične rät (vojno) Yséslav, sin Brenčislavelj, in zàjine Novi Grad. A Jaroslàviéi trije: Izjéslav, Svetoslav in Vsévlad zberó vojsko ter otidó na Vséslava, in bila je zima velika. Prišli so k Ménsku; a Menjäni so se zaprli v grädi. Ti bratje so vzéli Ménsk ter izsékali mozé, a žene in otroke vdali na ščite in odšli k Nemizi. Vséslav jim je hitel na pròti. Zbrali so se oboji na Nemizi, méseca sušca v trétji dan; a bil je sneg velik ter šli so prótivo sebi. Začela se je séca zla ter mnogi so padli. Odoléli (zmogli) so Izjéslav, Svetoslav in Vsévlad, a Vséslav je zb0žal. Potem, julija méseca v deséti dan, Izjéslav, Svetoslav in Vsévlad, celovävsi (poljnbivši) križ častni k Vséslavu, rekó njemu: „pridi k nam! Ne stvorimo ti zla." On je upal celovänju križnemu ter v lädiji prišel črez Dnéper. Takó so ujéli \séslava na Rši pri Smolensku, prestopivši križ. A Izjéslav je potem Vséslava pri-vedel v Kijev ter ga vsàdil v jéco z dvéma sinoma.
V	1067. léto pride tuje pleme na rusko zemljo, Plavci mnogi. Izjéslav, Svetoslav in Vsévlad so hitéli prótivo njim na Alto réko. Po noči podidó prótivo sebi. A zaradi gréhov naših je pustil Bog nä-nas pogane, ter po-
bégnili so knezi ruski a zmogli nas Plavci. Bog po svojem gnévu tujce vodi na zémljo, da se ljudje skrušeni v srcih zópet vräcajo k njemu; kajti nehče on zléga človeku, nego želi mu blažega; a zlódej se raduje ubójstvu in krvo-litju. Kadar greši zemlja, katera kóli, kazni jo Bog, poSiljàje smrt ali glàd ali pogànske sovrdžnike ali sušo ali gosénico ali druge käzni. Govori Gospod vsedržitelj : „klicali me bodete, a ne bodem vas poslušal ; iskali me bodete, a ne najdete me, ker nehčete hoditi po mojih pótih ; zató se vam ali zapira nebo ali se vam na zlo odpira, tóeo v dežja mèsto izsipäje, z mrazom plodi vam zatiräje in zemljo znojem požigžje zaradi zlòb vaših!" — A mi, ne ži-vemo h poganski, če vérujemo, da srečati kako stvar more nam na dobro biti ali na hiido ? Kadar sreča kdo na póti črnorizca (meniha), takój se vra-čuje, kakor bi srečal vépra.*) Nij li to poganski? Nekateri se držš te prazne vére, a drugi zopet kake drugačne, menééi, da je kihanje glävi na zdravje. Zlódej nas màmi od Boga s tèmi in drugimi lokävstvi (zvijäöami): s tróm-bami (trobentami) in skömrahi, **) z góslimi in raznoličnim praznovérjem. Vidimo igrišča natMčeua, ljudij v njih mnogo mnoštvo, da pehàjo drug druzega; a cérkve stojé, in kadar biva čas molitvi, malo jih nahaja se v cérkvi. Da, zaradi tega kàzni prijémljemo od Boga razne !
A mi se povrnimo zópet na poprejšnje pripovedovànje.
Kadar sta bila Izjéslav in Vsévlad pobegnila v Kijev a Svetoslav v Crnigov, prihitéli so kijevski ljudjé tudi v Kijev, ter stvorivši véce (posveto-vänje) na trgovišči, poslali h knézu in rekli mu: „evo, Plavci so se razsuli po zemlji; daj uam, knez, orčžja in kónj, ter bili se bodemo ž njimi še!" A Izjéslav tega nij poslušal. Zdaj so ljudjé zaééli vpiti na vöjevodo na Kos-njäcka, ter odšli na góro in pritekli na dvor Kosnjäökov; a njega ne našedši stali so pri dvoru Brenčislavljem in rekli: „pójdimo, izpustimo Vséslava iz jčče!" Potem se razdelé na dvóje: polovina jih ide k jeöi, a polovina po möbtu na knézij dvor. Izjéslav je tedàj sedei bäs na sénih ***) z družino svojo, kadar so se zacéli z njim prepirati ljudjé, ki so bili prišli po mostu. Stali so zdolaj, a knez je glédal iz okenca in imel pri sebi družino svojo. Tedàj Tük, brat Čudin, reče Izjéslavu: „vidiš, knez, ljudjé so začeli vpiti; pošlji svoje možč, da bodo na straži okolo Vséslava!" Kadar je ta še govoril, uže druga polovina ljudij pride od jéce. Zópet so knezu rekli njega družina : „evo, zlo je! Pošlji svojih ljudij k Vséslavu, da ga z lestjó (zvijäöo) izväbijo k okencu ter ga prederò z mečem !" Knez tega nij poslušal. A ljudjé so kričali in šli k ječi, kder je ujéfc bil Vséslav. Kadar to vidi Izjéslav, pobégne z bratom Vsévladom z dvora ; a ljudjé so izsékali Vséslava iz jéce, v petnajsti dan septembra, in postavili ga sredi dvora knežjega, a dvor knežij so razgrabili : brezčiselno mn6štvo zlata in srebra s kunami vred.
Izjéslav pobégne v Léhe (Poljäke), in Svetoslav je bival v Črnigovu, a Plavci so vojeväli okolo Črnigova. Zatörej Svetoslav zbere nekoliko družine ter izide nänje k Snovsku. Uglédali so Plavci polk, .idóè prótivo sebi, ter se pristrójili v boj. Svetoslav, mnSštvo njih videvši, reče družini svojej : „po-
*) Véper, divji prasec; der Eber.
**) Klateži, kateri soljudem smešne in veseleče stvari kazali ter govorili; glumači; Possenreisser, Gaukler, Marktschreier.
***) Nekaka soba gospodskega dvora, — morebiti „dvorana."
tegnimo ! Uže se nématno kam déti !" Udarijo v kOnje ter odoli (premòre) Svetoslav samó v trék tisočah, a Plavcev je bilo dvanàjst tisöö. Té so po-sékali, druge potópili v Snovi, a knéza njih njéli z rokama, v prvi dan méseca novembra. Vsévlad sede zópet v Kijev ter vzdähne in reče: „o križ čšstni ! kfer sem k tebi véroval, izbävil si me od ròva tega." — A Bog je silo križno pokazal zemlji ruskej, da ne bi prestopali častnega križa, celo-v&vši (poljubivši) ga; kajti Izjéslav je celöval križ a potlej vender ujél Vsé-slava, in zató je Bog poslal pogane, a Vséslava je očito izbàvil križ čžstni. — Vséslav je sedèl v Kijevu mésecev sédem.
-X
Kazne
Uganke.
1)	Pri jednej steni zalaje, pri (lrugcj ugrizne. Kaj je to ?
2)	Kateri konji ne jeàó ne ovsa m sena?
3)	Ni rogato ne rokato, pa vendar cesarja s konja požene. Kaj je to ?
4)	Polovica od lesä, polovica od živali. Kaj je to ?
5)	V góri sék, sék, v vodi pa miič, miič. Kaj je to?
6)	Na ognjišči sedi, kuhar ni ; prède, predica ni. Kdo je to ?
7)	Pri tléh železno, po sredi mesnato a po vrhu leseno?
8)	Belo je, sir ni; repato je, miš ni, sol liže, koza ni ; grize, a pes ni. Kaj je to?
9)	Kdaj so črešnje najboljše ?
10)	Komu zelena kapa do ušes klapa?
(Odgonetke uganek v prihodnjem listu.
Odgonetke uganek v 4. „Vrtčevem" listu.
1. Kokavice; 2. Solnce; 3. Novci (denarji); 4, Mrlič; 5. Oči; 6. Kadar pride med nje; 7. Kadar ne more do njega.
Slovstvene novice.
* Izgledi bogoljubnih otrok iz vsih časov keršanstva. II. del. Spisal in založil Anton Kržič, katehet. "V Ljubljani, 1880. 8° 145 str. — Tako se zove nova knjiga, ki je ravnokar prišla na svitlo iz Blaznikove tiskarne. Knjiga je namenjena slovenskej mladini in to je, kar nas najbolj veseli, ker s tem se pomnožuje literatura za našo domačo mladino. Tudi ta knjiga obseza, kakor nje I. del, ki je prišel lanjskega leta na svitlo, mnogo lepih zgodeb in res-
stva-ri.
ničnih izgledov bogoljubnih otrok iz vseh časov krščanstva. Mi želimo od srcä, da bi se tudi ta knjižica enako prvej, prav hitro razširila po vsem Slovenskem, kakor tudi, da bi nas trudoljubivi gospod Kržič kmalu zopet razveselil s kacim novim delom na tem slovstvenem polji. V to imé Bog po-mózi ! — Cena knjižici je mehko vezänej 30 kr., trdo vezanej v platnenem hrbtu 40 kr., s poštnino po 5 kr. več.
»Molitve iz kristjanskega nauka poglavitne reči, ki jih mora znati, kdor hoče prejeti sv. birmo, sv. pokoro, sv. obhajilo, ali sv. zakon. V Trstu, 1880. Natisnil in založil S. Pastori. 12°. 16 str.
OC Trdo vezani „ Vrtci" od poprejšnjih let se še dobé po naslednjej ceni: Vrtec od 1874. leta za 1 gld. 80 kr.
Vrtec „ 1875.	» n	2 „	»
Vrtec „ 1876.	» n	2 „	»
Vrtec „ 1877.	n n	2 „	20 „
Vrtec „ 1878.	» n	2 „	60 „
Vrtec „ 1879.	» »	2 „	60 „
„Vrtca" od	1871.	1872.	in 187S.
leta nemamo več.
Uredništvo „ Vrtčevo".
Ustnica. Gosp. M. M. v Lj: VaSo zgodovinsko irtlco prin emo prihodnjič. Dane", ni bilo mogoče. — A. K. ▼ Lj.: Vaše peari 5e n'majo óne do-v.'äenosti, da bi je mogli dati v natis. — J. V. v Lj. : Nij za natis. — Nekaterim gg. naročnikom, ki so nam poslali zahvalnice Šolskim dobrotnikom, bodi omenjeno, da ne moremo vseh zahvalnic sprejeti v tej obliki, kakor nam so poslane, kei' bi nam to preveč prostora vzelo. V prihodnjem listn bomo take dobrotnike le omenili. —
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani.