LJUBLJANSKI ČASNIK.
S t. 37.
F petih 18. Jflaiiga serpana.
M 851.
,,Ljubljanski časnik leta 1 3 gold
ffZK lzhaJ» vsak,te<ie" (lvakrat' 111 Slcer vtorik Petik. Predplačuje se za celo leto pri založniku Jožefu Blatniku 6 gold., za pol leta 3 gold , za četert gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold.. za pol leta ■ 30 kraje., za četert leta 1 gold. 4a kraje. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, kteri more po novi postavi frankiran biti.
Vradni tlel«
Oznanilo.
Iz časopisnice gospoda Ignaca od Klein-mayer-a in gospoda FedoraBamberga sim zopet prejel milodare za pogorele prebivavce Ižke vasi in sicer:
1.	Od gospoda dr. Pfeffrera . 2 gold.
2.	„ neimenovanega ... 3 „
3.	„ gosp. baron Kodellia . 20 „
4.	„ gospe grofnje Stuben-
bergove......10 „
5» ^ U« • •••••« 2 ^
6.
nekterih Mavničanov
7. „ neke neimenovane gospe 2 „
8.
gospoda Valentina Češka 10
9. „ gospoda Fidelis-a Ter-
pinca ......10
Skupej . . 61 gold.
Potem
10.	Od gospoda Jožefa Kajba iz Loke 16 vatlov manšestra.
11.	Od gospoda kupca Ivana Miihleisna za razdelitev med revne pogorelce Ižke vasi 10 mernikov fižola na nakaz, ki se je neposredno okrajnemu poglavarstvu poslal.
Ti milodari so se 13. t. m. med pogorelce Ižke vasi razdelili, kterih serčna zahvala se s tem očitno dobrotnikom izreče in prosi, da bi ljudoljubi tudi zanaprej vbogih pogorelih ne pozabili, temuč jih z milodari podperali, kteri se bodo po želji dobrotnikov med vboge razdelili.
V	Ljubljani 15. julija 1851.
C. k. okrajni poglavar Tomaž Glančnigg, s. r.
Danes bo XXXIV. del, III. tečaja 1851 deželniga zakonika in vladniga lista za krajnsko kronovino izdal in razposlan.
Zapopade pod Št. 193. Cesarski ukaz 15. Maja 1851, s kterim se za vse kronovine razun vojaške po-krajne izda predpis zastran vkvartirovanja (nastanovanjaj vojakov.
V	Ljubljani 18. julija 1851.
Od c. k. vredništva deželnega zakonika za krajnsko kronovino.
levradni <leL
Avstrije prihodnjost.
(Dalje.)
XIII.
Vsako stoletje skoro ima svojo imenitno vo-divno misel, katera sočasne ljudi giblje in maja, da se pozabivši vse drugo z vso močjo poganjajo to dopolniti kar ravno duh leh časov veleva. Vemo da so v enajstim in dvanajsti stoletju milijopi vernih evropejskih kristjanov vsih jezikov v Palestino popotvali, na-dušeni od gorečiga poželjenja svete kraje, ker je božji sin živel in terpel, od hude sužnosti
Saracenov oteti. — V petnajstim, šestnajstim in sedemnajstim stoletju je otihnelo vso poli-tiško gibanje mem vprašanja: katera je prava vera, v razsodbo teh prepirov so tekli potoki nar žlahtnejši kristjanske kervi. Komaj je bila končana tridesetoletna vojska po spravi leta 1648, pride na dan tako imenovani zistem evropejske enako važnosti, pazno se je culo in dolge leta so se vojske bile da bi katera vladnjih rodovin ne poslala preveč mogočna mem drugih. Absolutizm je bil samo znana vladna podoba, in ponosno so Francozi imenovali samoderžno svojovoljno obnašanje Lu-dovika XIV. svoj zlati čas. Tim clo nasproti je bil človeški rod o koncu osemnajstiga stoletja ves nadušeni politiške svobode, in kakor poprej v imenu vere je zdaj v imenu prosti-sti kri v potokih tekla. Več ko šestdeset let že šumi prepir zavolj prednosti vstavne mem samoderžne vlade, v naših dneh pa se nazna nuje povsod ponosno gibanje pri vsih ljudstvih za slavo in povzdigo lastne narodnosti, katere občutnost se je clo redko naznanila v preteklih stoletjih. Taki vodivni idei kakiga stoletja se silno v bran staviti je enako težavno kakor derečimu potoku nasproti plavati; skušeni mož takih misel ne bo zateral temuč se jih bo ročno poprijel in jih bo vladal. Dereči vodi daj terdni jez in brez nevarnosti tvojiga posestva ti ponuja obilni korist, ako jo pa popolnama vstaviš se mora čez brege vliti in planjave daleč okolj potopi ti. Ga ni zistema ali reda politiških naprav popolno overžljiviga, mu gre le mož, znajo ki z bistrim umam in močno roko deržavno veslo sukati, in še tako modro iskovani zistem bo clo malo pomagal če manjka praviga moža ki bi bil v stan mertvo čer ko z plemenitnim duham oživeti. Motijo se tedaj tisti ki samo le v kaki odločeni vladni podobi zveličavni stan kake deržave išejo, motijo se pa ravno tako tudi tisti, ki bi kakšno vladno podobo že sploh brez razločka kraja in časa overgli. Mi cenimo bolj znotrajno mem zvunajniga, zerno mem lupine, deržavo mem podobe vlade, katera naj bi drugim primerjeno še toliko predkov ponujala vunder le podoba ostane, da se le po krivim, nar manj pa so silni prekuciji ne spremeni. Mi smo že v po-prejnim sostavku omenili, da nam edinost deržave da nam edinost avstrijanskiga cesarstva mem vsiga drugiga tedaj tudi mem vladne podobe velja. Ker je tedaj edinost naša vodiv na misel, naši temeljni princip, bomo lahko čez ceno te ali vune naprave v avstrijanskih zadevah sodili. Kar edinost in spravo zedi-njenih narodov povikša in podpera je dobro in koristno vesoljnosli, če bi sc tudi posames-nim udani nekaj težavno zdelo; kar jo žali in zaderžuje ne more veljati če bi se sebičnimu vošenju še tako mikavno kazalo.
r *	i •
Ce imamo tedaj pravo in resnično mero za ceno vsake politiške naprave, bodimo mirni in pazljivi in se ni treba bati, de bi krivo sodili.
Je pa ni na svetu reči, je tedaj tudi ni politiške naprave, katera bi bila od vsih strani enako popolnama izdelana in prosto kakorkolj-šne zmote ali nevarnosti. Francozki pregovor
pravi: cliaque medaille a son revers, vsaka svetinja ima svoje narobje, kjer je luč se najde tudi senca. Po enakim ima tudi vstavna vladna podoba neodrekljivo svoje predke, ji pa nekterikrat ne manjka nevarnih težav. Bomo v sledečih versticah te in vune en malo pretresli. Ni prazno dolgoletno hrepenjenje v tako raznih deržavah po vpeljavi konstitucio-nalizma, če takoršna vlada pravo primerjeno podlago najde bo v stanu vesoljnosti deržavljanov clo k dobrimu vstreči.
Ako ljudstvo samo po glasu svojih poslancev potrebne postave oznani in jim z krono vred nepremakljivo veljavo da, se šuntarjeni in možem prekucivne stranke popolnama vsaka priložnost odvzame od svojovoljniga ravnanja vlade in zateranja ljudstva govoriti. Če se nektere postave kakor se marsikterikrat prigodi, v teoriji prav lepe v djanju pa napčne skažejo, vladi ni treba odgovora, zavidnost nji nasproti mora vtihniti, tjer kako bi se deržavljani pritožili da je breme težavno; katero so si oni sami naložili. Posebno velja resnica tukaj rečeniga zastran davkov in drugih deržavnih stroškov. Očitno je tudi da bo vlada po ljudskih poslancih potrebe oseb, srejn in celili kronovin bolj resničnejši zvedla, kakor po oznanilu svojih uradnikov, ki bi morebiti kakikrat vtegnili vladi kako napčnost zamol-čati, in če tudi ne, ona tudi v tej zadevi odgovornost odvali, ako zdravnik ne ve, kje bolnika rana skeli, ne bo v stanu jo zaceliti.— Vradniki in deržavni oskerbniki bodo skerbno pazili na svoje ravnanje in obnašanje, tjer sodba ni mila in skrita, temuč javna in ojstra, ker če tudi vladarju gre pravica povsmiljenja in prizanašanja kazni, posebni pravili veljajo zastran ministrov.
Še na nekaj se posebno vperajo prijatli kon-stitucionalizma. Vladar, če tudi od božje previdnosti na visoko stopnjo postavljen, se vunder tudi človeških slabosti in nepopolnosti ne znebi, vsiga on ne vidi in ne ve,mu je tedaj v mnogih rečeh treba svetovavcov, kateri so zavezani mu resnični stan javnih deržavnih zadev razodeti, in po svoji pameti in vesti nar bolj primerjene naprave nasvetovati. Možje tako važnjiga poklica se imenujejo ministri, oni vežejo sveto osebo vladarja z ljudstvam po njih on zve potrebe in vošenja ljudstva, morajo tedaj že za svoje nasvetovanje odgovorni biti. Znano je tudi de še tako izverstnimu vladarju je čas svojiga življenja določen, da z njim vmerjejo imenitne lastnosti, da pa pametno iskovana in zvesto ohranjena vstava ne zgine, temuč na tanjko pot kaže po kateri bi deržavna barka veselo in srečno svoje jadra napela. Taki so prav po kratkim glasi prijat-ov vstavne vlade podobe. Obstojimo radi, de imajo te in enake besede v teoriji clo veliko vabivniga v sebi,skušna pa mati vednosti vse vunder nikakor ne poterdi. Več ko šestdeset let, hrepeni Evropa vživati dobroto vstavnih vlad v letu 1848 je bilo to vošenje sploh do-jolnjeno. Kaj pa skušnja uči? Ozrimo se po vropi in bomo vidili, de je ta vladna podoba te leta sem neomadežana v svoje čistosti
in neomajena v svoje stanovitnosti le v britanski in belgiški samovladiji ostala. Britansko kraljestvo ohrani svojo vstavo že kake sto let in ponosno poje Britanec narodno pesem: Bule Brittania, inBelgiško je obvarvalo lastno kra-ljevno vstavno vlado v strašni navihti leta 1848, ko se je v polovici Evrope skoro vse od tla do verha prekucnilo. Ravno ta dva izgleda skažeta,da je ta vladna podoba v stanu nar nevarnejši okoljšne premagati, de pa to v djanju ni tako lahko, kakor bi si marsikateri politikar v svoji teoriji mislil. Praša se, zakaj ravno tam prostost ni samo le cvetela, temuč tudi rasla in dozdaj ne neha sladkiga sadu donašati? Odgovorimo zato, ker tamkej vsaki vstavili deržavljan do globočine serca prepričan resnico spozna, de bolj ko je opro-sten bolj je zavezan osebo vladarja in deržavne postave spoštovati. In sicer ne zavolj strahu kazni ali žugajoče sile, temuč ker 11111 lastna vest veleva, de bi neumno in krivo bilo to ovreči kar je ljudstvo po svojih poslancih z krono vkupaj kakor veljavno sklenilo. V tistih deželah velja ko temeljna vodivna misel tale: postave se morajo častiti ne samo ker timu ali vunimu dopadejo ki je pomagal jih kovati, temuč že samo zato, ker so postave; ni pripušeno nobenimu se zoperstaviti ve-soljnosti, in manjšina se mora ukloniti večini. — Ker je tam tako prepričanje globoko vko-reninjeno, ga ni najti prederzniga gibanja ne za silno premembo vladne podobe, ne za ze-dinjenje kakiga deržavniga naroda z drugim sosednim narodam, ne za konc in razpad sa-movladije. — Razjasnimo po izgledih tukaj rečeno. Le kake mile široko morje loči Britansko od Francozkiga, da hi skoro stopil od ene strani na drugo, in vunder ni bila ne per-va ne druga ne tretja prekucija let 1789, 1830, 1848 v stan, vstavo in stanu britanskiga kraljestva potresti. Zastonj so šumeči valovi francozkiga demokratizma na angleške bregove bili, nič se ni slišalo, da bi bil ka-korkolšni stan drugimu vojsko napovedal, in vunder sta si tamkej siromaštvo in bogastvo bolj bližnja ko kerkoli, ker dostikrat se tiši revna bajta imenitnimu pohištvu milijonarca. Akoravno zgodovina v preteklih stoletjih veliko ve povedati od dolgoletnih kervavih bojev med Irci, Angleži in Šotci, to je.narodi, katere obseže Britansko kraljestvo, akoravno Ircam dosihmal ni bila dovoljena enakopravnost vere in politiških pravic — je vunder Britanja ohranila svojo vstavo neokrušeno, njena vlada je netrudljivo prestala dvajseto-letno vojsko z francozko republiko in z Napoleonovim cesarstvam in je bila mogočna jo srečno in slavno končati. Če se so uklonile vse zastave sedežu Napoleonovimu, je Britanski Leopard ponosno po zraku ferfetal. Menimo da vladna podoba škodljiva ali overžljiva ne biti zamore, katera v takih skušnjah svojo nepremakljivo obstojnost skaže, čeravno radi obstojimo, de je bila to doseči le v stanu pod-perta od zveste in hrabre armade na suhim in na mokrim in sploh od domoljubniga obnaša nja britanskiga ljudstva. — Drugi izgled,kako brambo ponudi deržavi resnična in vkore-ninjena vstavna vlada, nam kaže majhino bel-giško kraljestvo v spomladi leta 1848. Po vstaji svečana se je na sosednim francoskim vstavna samovladija spremenila v republiko. Od začetka je pospodarila prenapeta preku-cijna stranka, in komaj je Lamartine predsednik sočasne republikanske vlade v stanu bi rudečo zastavo ropanja in ubijanja ponižati. Prihruši tedaj v pervih dnevih sušca divja ro parska derhal čes mejo belgiškiga z namenam tudi tam vse prekucniti. Le osemnajst let obstoječa vstavna vlada je bila pa na belgiškim že tako terdno vkoreninjena, da so Belgičani ptuje odveržence z tepenim herbtam domu po
slali. Kralj Leopold je oznanil de prostovoljno odstopi, ako hi to teknilo miru in sreči deržave. \ letu 1793 se je belgiško nana-glama vtopilo v francozki republiki, v letu 1848 je enoglasno „živio" nasproti donelo vstavnimu iralju Leopoldu.
Smo se pri tej reči nekaj bolj mudili, ker se naši znani zastavi namreč vstavi 4. sušca 1849 žali Bog nasprotnikov ne manjka. Kar se vtiče zvunajnih zadev sicer smemo popolnama zadovoljni biti, iz hudih viharjev je Avstrija po zvestobi svojih domoljubnih sinov rešila neotemneno svojo staro slavo, mogočna v versti evropejiskili deržav stegne svojo oblast daleč čes nemške in laške dežele kakor nikoli joprej. Bog daj da bi mogli to popolnama naznaniti zastran notrajnili zadev. — Demo-cratizm sicer je povsod tedaj tudi pri nas svojo veljavo zgubil, ga ni pametniga moža, ki se bo dal od tega politiškiga krivoverstva še kte-rikrat omamiti, tudi prepiri zavolj narodnosti so sploh vtihnuli, kar je bilo kriviga se je jelo poravnati, prenapeto se odlaša, voglasto se odbrusi, mir in sprava med bratovsko ze-dinjenimi avstrijanski narodi dan za dnevani bolj rase. Ministerstvo se nepremagljivo derži žlahtniga namena na podlagi edinosti cesarstva prerojeno mogočno in v resnici svobodno deržavo iszidati ne le v kaki kratek čas, temuč v dolge stoletja. Kdo bi bil mislil, de bo zdaj v pot stopila druga stranka mož, u menijo deržavi in vladi prav vstreči z tim de zdaj od te zdaj od vune strani napadajo vstavo 4. sušca 1849. Tudi njene besede so vabivne, kakor vselej besede politiških strank, ločejo po prenarejeni vstavi vladi več moči podati, in zdaj vstavljene meje izbrisati. Koliko neumniga se je predlanskim kvasilo od vladne reakcije, kako po krivim je bilo ministerstvo natolcvano, da hoče dano svobodo okrajšati. Zdaj pa ko ono v resnici napreduje in se poganja po cesarski besedi poter-jeno vstavo v djanje vpeljati, pridejo možje stariga kopita zaderžke staviti, rekoč, da bi se imela vlada na njih kakor prave stebre deržave vperati. Nam tako sebično obnašanje nikakor ne dopade. Bomo v sledečih sostav-kih priložnost imeli od te stranke več govoriti, kadar bomo pretresli sploh nasprolnike vstave 4. sušca 1849 zdaj le izrečemo v kratkim naše mnenje tako le. Kdor hoče v resnici biti zvesti deržavljan in vstreči Avstriji in svitlimu cesarju, naj časti cesarsko voljo in po cesarski besedi dano vstavo. Ona je naša zastava, kakor zvesti vojšaki smo zavezani se je nepremakljivo deržati. V nar hujši razper-tiji leta 1849 jo je vlada podala zvestim Av-strijancam, da bi se serčno okolj nje zbrali, de bo nasprotnike najdla ni bilo dvomiti,naša dolžnost je se jako za nje potegniti. Ako se neodrekljivo skaže, de se kake prenaredbe zares potrebne nam pove 123, kako se one zamorejo po pravi poti nasvetovati. Stojijo vpeljavi morebiti še kaki zaderžki v bran, skusimo jih poravnati. Nikakor pa bi se ne primerilo zvestimu Avstrijancu te zaderžke še pomnožiti, veljavo vstave napadati, in tako potrebno zaupanje ljudstva do vlade podkopavati. Če se takimu gibanju pridružijo sicer pošteni možje, naj bi prevdarli de tako oni brez namena prekucivni stranki v roke pomagajo , tjer tudi ona akoravno iz drugiga nagiba nasprotuje zdaj veljavni vstavi. Spomnimo se cesarskih besedi: Kakor velike so nevarnosti, ki Avstrii, ki Evropi žugajo. Mi ne dvomimo zastran velike, blagonosne prihodnjosti domovine. Avstrijanski narodi, Zbirajte se okolj svojiga cesarja, obdajte ga z svojo udanostjo in djansko pomočjo in der žavna vstava ne ostane mertva čerka. Bra niše bo postala vaše svobode, poroštvo mogočnosti svitlobe, edinosti cesarstva. Veliko
je delo, ali po sreči se bo izšlo viribus uni ti s.	(Melcer.)
(Dalje sledi.)
Austrijansko cesarstvo. Avstrijanska.
Porotna obravnava.
(Konec.)
Zatoženi potem pripoveduje, da mu je nekdo telovnik stergal, nato meni Jožef Presler moža že poznati, on ga bo poiskal, kar je tudi storil, ko pride mož k fantom, ga Jožef Presler od zadej sune, tako, da se skoz vrata prekucne; Sebastjan Presler k njemu skoči in ga udari, tudi on (priča) ga dvakrat po rami udari in se na to domu poda.
Jožef Presler pride za njimi in praša, če je Sebastjan Presler nož imel.
On pravi, da ne; na to meni Jožef Presler, tedaj je dobro, je kri le iz nosa tekla, ker mož leži spodej ves v kervi.
Po spraševanju zagovornika opomne še priča, da vse Sebastjana Preslera uboja dolži; da pa tudi Jožefa Preslera dolže in pravijo: „Ako hi ga ne bil speljal, bi se nesreča ne bila prigodila.
Potem so se še druge priče zaslišale, kterih govori niso tako važni.
Važno je pa, kar je Jožef Pesler govoril: On pravi, daje bratrancu zatoženega, on se posluži pravice se izpraševanju odreči, vendar se v prisego ne vzame. Šel je ob 4 ali o popoldne v kerčmo v Ragendorf, ker je bil Regendorfer z mnogimi druzimi fanti; Bauer je še le pozneje prišel. Na vprašanje, če so se prepirali, omeni priča, da je Presler ne-cega moža za uho udaril, če pa tistega, kteri je bil potem vsmerten, priča na ve.
Predsednik. Kako obleko je imel mož, kteremu je Sebastjan Presler klofuto dal?
Priča. Tega ne morem natanjko povedati.
Predsednik. Ste se sami s Pavlom Baurom prepirali?
Priča. Nisim se. Tesar iz Matzna bi bil imel še za bokal vina dati in zavolj tega sim zabavljal in rekel, da je vmazan,ker je proč šel. Bauer nam jc smodk dal. Mož odide, pa kmalo spet pride in reče, če sim njegovo pipo vidil. Jaz pravim, da ne in grem potem spodej v kerčmo. Ko gremo iz izbe, ostane njegova pipa na mizi, kjer smo sedeli. Ko pridem na ulice, stojita Sebastjan Presler in Kopf na ulicah, kje da je bil pa Bauer, tega ne vem. Potem grem spet nazaj. Kmalo potem vidim moža in ga prašani: „Stric, imate že pipo? in on odgovori: „Nimam je še." „Te-daj pojte gor ponjo," pravim, kjer na mizi leži. Jaz grem ž njim, in ko pridem pred vrata, stoji zunaj Sebastjan Presler in tobak pije. Nato pravi mož: „Ti imajo mojo pipo." Tako pravim, in grem spet nazaj, ga pa nisim vun sunil, ker bi ne bil vedel zakaj? Jaz moža še v svojem življenju nisim vidil.
Predsednik. Vi pravite, da ste ob enem z unim možem pred vrata kerčme prišli?
Priča. Tega ne vem tako natanjko, če sim ž njim vun šel, on je bil pijan, je znal toraj sam pasti. Ko Martin Kopf na vratih sloni, se Bauer nanj zapodi. Jaz mu pa nisim nič storil, jaz se obernem in nazaj grem.
Predsednik. Niste z nobenim pri tej priložnosti govorili ?
Priča. Ne besedice.
Predsednik. Je bil Kiipf na ulicah?
Priča. Jaz sim se obernul in nisim pogledal.
Predsednik. Kaj pa ste storili, ko ste se obernuli?
Priča. Nek mož pride in pravi: Kako je kaj itd. potem grem za mizo in se spet vse-dem.
Predsednik. Kdo vas je vidil, ko ste moža do vrat spremili in se potem spet obernuli.
Priča. To mora Martin Kopf povedati; to je pred Bogom in svetom resnica, da sim se koj obernul, da se nisim ozerl in da nisim ničesar rekel.
Predsednik. Vi se tedaj z Bauerom niste pečali ?
Prič a. On je bil pijan , da je sam padel, jaz se ga nisim dotaknul, jaz mu nisim ničesar storil, tudi ne vem zakaj bi bil mu kaj storil, on me je le prašal; če nič o njegovej pipi ne vem. To mora Moshamer povedati; vsak človek mora vediti, da se nisim skoz vrata prestopil.
Preds. Čez koliko časa potem je Moshamer noter prišel in rekel, da Bauer v kervi leži?
Priča. Tega ne vem, na kaj tacega nisim mislil.
Preds. Ste potem vun šli?
Priča. Da, in vsi, ki so v kerčmi bili. Pozneje pride Mauser k nam in reče: „Ti si nore; ko bi ne bil rekel, da naj po pipo gre, bi ne bil vun koritil." Jaz zavernem na to: „Zato ne morem; gotovo so ga Schvveinbar-čani bili."
Preds. Niste prašali, če muninikdo z nožem kaj storil? _
Priča. Da prašal sim, Kopf pa je rekel, da ne.
Preds. So vam, ko so vas zaperli, nož vzeli ?
Priča. So ga.
Preds. Sta se pozneje, ko ste zaperta bila, z Martinom Kopf pogovorila?
Priča. Nisva se, kaj tacega ne more nobeden terditi.
Deržavni pravdnik. Se nista s Pavlom Baurom zavolj neke dogodbe, ki se je lansko leto, ko sta sneg kidala , prigodila, prepirala?
Priča. Jaz o tem nič ne vem.
Ker tedaj govor zatoženega z pričo ni v soglasju, se eden z drugim primeri.
Točarski pomočnik in Martin Kopf poterdita, kar sta popred rekla.
Priča Jožef Presler ponovi, da je zamogel sam pasti; ako Kopf priseže, da sim ga jaz vun sunil, po krivem priseže, zna tudi biti, da ga je kdo drug vun sunil. Jaz druzega ne vem, kakor da mu jez nisim nič storil, in on meni nič; znabili, da je zmota. Jaz sim nož imel, ker sim meso jedel. Gabriel Be-gendorfer in Bittler ne moreta reči, da sim možu žugal ali se z njim prepiral.
Zdravniki potem naznanijo, da je na truplu ubitega pet ran, in sicer: ena zadej na glavi, druga na levi strani pers med četertim in petim rebrom, tretja na levi strani pers med šestim in sednim rebrom naravnost v serce, če-terta koj spodej med osmim in devetim rebrom in peta nad levo kvokno kostjo.
Vse te rane je ena in ravno tista oseba z enim in ravno tistim nožem zabodla. Perva in peta rana ste majhini, druga in četerta nevarni, tretja pa naravnost smertna.
Na vprašanje, če zamorejo rane biti storjene po nožu Jožefa Preslera, odgovori dr. Knolz: Primerili smo noža Sebastjana in Jožefa Preslera, pa le nož Sebastjana je natanj-ko rani primerin bil.
Deržavni pravdnik tedaj zatožbo tako le prenaredi: Zatoži namreč Sebastjana Preslera, daje Pavla Baura, ko gaje več oseb bilo, tudi on z nožem suval in se hudodelstva te-škega ranjenja vkrivičil. Ker sta se pa tega hudodelstva gotovo tudi Martin Kopf, ki je sam obstal, da je Baura tolkel in Jožef Presler vdeležila, ki se je z Baurom v kerčmi prepiral, ga vun spravil in ga na cesto porinul, ker njegovo terjenje, da je bil med tem v I kerčmi, so priče overglein ker je znabiti tudi sam na cesto šel in se uboja vdeležil, pred-
loži deržavni namestnik, če bo Sebastjan Presler od porotnikov za krivega spoznan, da se Jožef Presler preiskovavnemu sodniku izroči in zapre. Ako se pa Sebastjan Presler za nedolžnega spozna, predloži, da naj se Jožef Presler preiskovavnemu sodniku zavolj golj-tije izroči. On je gotovo krivo pričal.
Sodništvo porotnikom sledeča vprašanja da:
1.	Je zatoženi, Sebastjan Presler kriv, da je 28. oktobra 1850 zvečer pred občinsko kerčmo v Bagcndorfu, ko je vstal med Pavlom Baurom in druzimi osebami pretep, in ko ga je nekdo, ki ni znan, v smert zabodel, tudi pri tej priložnosti Pavla Baura pretepal?
Ako se na to vprašanje „ne kriv" odgovori:
2.	Je zatoženi Sebastjan Presler kriv, da je 28. oktobra 1850 pred občinsko kerčmo v Bagendorfu Pavla Baura tako ranil, da je bilo to nevarno ali škodjivo zanj?
Porotniki odgovore na to takole po svojem predsedniku: „Porotniki so po dolžnosti in vesti pred Bogom takole odgovorili: 1 vprašanje: „Kriv", vendar ne o priložnosti pretepa med Pavlom Baurom in več druzih oseb, ampak pri pretepanju; enoglasno." Drugo vprašanje je tako odpadlo.
Sodništvo izreče, da porotniki nimajo pravice pristavkov delati, ampak le kriv ali ne-kriv izreči; nato izrečejo zatoženega zli zoper 2 glasa za krivega.
Sodništvo tedaj obsodi zatoženega na eno leto v teško ječo in k povračilu odškodnine za otroke ubitega, ki se bo na pravni poti odločila.
Jožef Presler pa se je zaperl in preiskovavnemu sodniku v roke dal.
* XLV. del deržavnega zakonika prinese cesarski ukaz 6. julija 1851, veljaven začelo cesarstvo, s kteiim se začasno zaukaže več odločb glede periodičnih tiskopisov iz notrajnili dežel, in zastran tiskopisov iz tujih dežel.
Ker bo še dalj časa treba, preden se v red dene postavodajstvo zastran tiska, ki se vrav-nuje s pregledovanjem občnega kazenskega zakonika vred, in ker so pa nasproti v več delih cesarstva skušnje skazale, da so dose-dajne postave v rečeh tiska nezadostne in torej saj v nekterih zadevah silna dopolnjenja potrebujejo, sim spoznal za dobro, po nasvetu Mojega ministerskega zbora in po zaslišanju Mojega deržavnega svetovavstva sledeče odločbe zastran domačodeželnih periodičnih in tujodeželnih tiskopisov (natisnjenih reči) po-terditi in dokler se nova postava za tisk v celem cesarstvu ne izda, namreč od tistega dneva naprej v moč djati, kterega se bode ti ukaz v deželnem zakoniku razglasil:
§. 1.
Od ustavljanja periodičnih tiskopisov.
Ako kak periodični tiskopis stanovitno proti prestolu, edinosti in celosti cesarstva, proti veri, nravnosti (lepemu zaderžanju) ali sploh proti podstavam deržavne družbe sovražno meri ali se take poti derži, ki se z ohranje-njem javnega pokoja in reda zediniti ne da, zamore po zastonj poskušanem dvakratnem pismenem svarjenju poglavar kronovine, v kterem se tak periodični tiskopis na svitlo daje, taistega začasno do treh meseov ustaviti, da izhajati ne sme. Samo ministerski zbor zamore izreči, da se kak tiskopis za dalj časa ali za vselej ustavi. Pritožba zoper zavkaze kronovinskega poglavarja nima nobene odla-šavne moči.
§. 2.
Od prepovdi tujodeželnih tiskopisov.
Tujodeželne tiskopise zamore minister notranjih zadev za celo cesarstvo prepovedovati. Prepoved tujodeželnega tiskopisa, ki jo je prav razglasiti, zapopade v sebi tudi prepo-
ved, vsaktero v domači ali tuji deželi napravljeno prestavo ali kakoršno si bodi izdajo tistega spisa izdati ali razširjati, naj ima ona celi zapopad ali le nekaj taistega v sebi.
§. 3.
C. kr. pošta nima na prepovedane tujodeželne ali njim enakočislane tiskopise nobenega predplačila, in taistih tudi kako drugače za odpravo ne jemati, in vsakteremu je prepovedano, taiste vvaževati, ž njimi kupčevati, jih oznanovati in razširjati. Dolžnost za ohranje-nje javnega reda in varnosti postavljenih obla-stnij je, prepovedane tujodeželne ali njim enako čislane tiskopise odjemati (zaderževati).
§. 4.
Za razširjavca se ima tisti čislati in kaznovati, kdor prepovedane tujodeželne ali njim enakočislane tiskopise v cesarstvo pošilja, ali kdor je k njih poslatvi v cesarstvo s tim priložnost dal, da jih je naročil, kdor takošne tiskopise s prestopom za vvožnjo blaga danih predpisov v avstrijansko deržavo prinesti da, kdor ž njimi kupčuje, kdor takošne tiskopise v domači deželi razdeli, na javnih mestih, v bravnicah, najemnih knjižnicah i. t. d. razpo-loži, ali naprej bere, ali sicer drugim prepusti, da se naprej podajo.
§. 5.
Vsak poskus, začasno ustavljen časnik sa-molastno izdati; ali pa razširiti, se ima kaznovati z dnarno kazenjo (globo) od petdeset do petsto goldinarjev konvencijnega dnarja in pri obteživnih okolnostih z zaporom (arestom) od enega do treh meseov.
Enaka kazen se ima prisojevati za vvožnjo, kupčijo, oznanjenje in razširjanja prepovedanega tujodeželnega ali njemu enako čislanega tiskopisa.
O razširjanju prijeti prepovedani tujodeželni ali njim enakočislani tiskopisi so podverženi zaderžbi (oduzetju).
Ako se je pa tiskopis razširjal, preden se je prepoved dala, se ima taisti iz dežele spraviti , če se ne prične zavoljo njegovega zapo-padka sodna ravnava.
§. 6.
Kazenska ravnava v zmislu 5 pristoji v deželah, v kterih je vpeljan kazenske pravde red 17. januarja 1850, okrajno-zbornim sod-nijam, v vsih ostalih delih cesarstva imajo čez le-to cesarske zborne kazenske sodnije razsojevati.
Ministroma notranjih reči in pravosodja je naročeno, ti ukaz izpeljati in dana oblast, do-tične odločbe za izpeljavo izdati.
Valaške.
Iz Valaškega se žalostne novice o žetvi ču-jejo. Že čez 4 mesca ni bilo dežja, toraj je taka suša, da se je vse posušilo in na več mestih clo turšica ni obzelenela.
Tuje dežele. Turška.
Pisma iz Carigrada naznanijo, da je turška vlada zopet avstrijanski poročila, da bo Košut povedal, kje da je ogerska krona in druge dragocenosti, ako mu dovoli, da se sme svobodno v Ameriko podati. Turška vlada svetje avstrijanski, da bi to dovolila, avstri-janska pa se temu ni udala.
Ljubljanski novicar.
Pomnoženi odbor krajnskih deželnih stanov je 23. rožnika t. 1. vis. čast. gosp. Jurja Za-vašnika, kateheta in učenika katehetike v Ljubljani, za korarja pri Ljubljanskem škofijskem capitelnu izvolil.

Cestopis.
(Dalje.}
„Vsaka ruska občina ima svojo občinsko sod-nijo, v kteroj starosta kot predsednik ima zraven sebe dva po volitvi izebrana sodbena predsednika. Ta sodnija sodi čez varovčijske ') pregreške do 25 palic i 5 rubl banko (2 f. 11«/, kr. sr.), tudi čez moje i tvoje, vender ne čez dedno lastino. Zaglavnoga ali kazno-vavnoga pravosodja nima, temoč le dalje naznani, ukaže zapreti, njoj gre pervo pripetje.
Druga sodnija je volostna uprava a). V tej sodniji so: golova, volost i dva po volitvi izebrana prisednika. Ta sodnija je perva stopnja nad selskej sodnijoj. Zamore kazni-u selskoj sodniji izrečene — samo zlajšati, ne
J) Policijske.
2) Uprava — Polizeiamt.
zostrili. Naideli kazen prelahko, zamore tožbo okrožnemu predstojniku predložili. Je ovaj ravno teiste misli, naznani on dalje predstojniku deržavnih imanj, ki ima odločiti.
Mužike 3)~ ruske vidiš zvekšine v kožuhih 4) zraven toga pak osobito po leti v kaftani. Kaf-tan je pri siromaških iz sive ali rujave doma tkane volnine, pri premožnih iz modrega sukna. Na glavi je černi nizek klobuk, 5) zgorej štirji, s trakom i s prezko 8).
O toplem vremenu nosi mužih lapte. 7) Lapti so čez nogo privezani; kratke košate hlače, robačo čez hlače prepasano. Vse to bilo je
s) Mu/.ik — kmet.
4)	Kožuh po rusko — šuba.
5)	Klobuk, rusko — šljapa; ruska beseda klobuk pa pomeni: Kapuze.
fi) Preska rusk. prjazka — Sehnalle.
7) Lapti so črevljj iz ličja, Bastschube.
popred iz domačega debeloga hodnika, sdaj se od dne dne bolj razšira katun, na veliki cesti ne vidiš skoro druga ko pisane pavolnate robače, glavna boja mora vsikdar biti krasna s); červno i lčpo je pravomu Rusu jednakoznačno, Rusi imajo le jedno besedo krasni-červeno i lepo.
Kmetička žena ima po navadi robec na glavi. Čez spodnjo janko ima še zvekšine zverhnjo halo] iz volnine, siromaške si takšo volnino, doma tkejo, premožne jo imajo iz modriga sukna. Ta zverhna hala je brez rokavov, pro stano izrezana, do kolena ako do nog seže, se imenuje safaran. Verh sarafana nosijo po zimi kratke kožuhe do ledovja.
(Dalje sledi.)
s) Rudeča, červena.
7) Lapti so crevlji iz ličja, Bastschube. Odgovorni vrednik: Dragotin Me/cer. — Založnik in tiskar Jožef Blaznik.
Vladni list št. 43.
St. 2 5 79.
Oznanilo.
(129.) 1
Od c. k. deželne višji sodnije za Koroško in Krajnsko bo na znanje dano, de se bo tretja redna seja porotne sodnije v okraju Ljubljanske deželne sodnije 25. Augusta 185 J ob devetih zjutraj v Ljubljani začela, in da je od predstojnika deželne višje sodnije za predsednika te porotne seje gosp. svetovavec višj. dež. sodnije KorI žlahtni Coppini, in za njegoviga namestnika svetovavec dež. sodn. gosp. Anton Schmalz izvoljen.
V Celjovcu dan 3. Julija 1851.
Št. 5837/797. |laZpjS kolikih. (l28.) C 3
Ker je pri učilnici porodišča v Ljubljani stopnja asistenta spraznjena, s ktero je razun svobodnega stanovanja v napravi, vsakoletne derve peterih sežnjev in 18 liber sveč 300 goldinarjev iz učllišniga zaklada dovoljenih, spraznjena, se razpiše konkurs za novo postavljen je taiste do 10. augusta t. 1. s pristavkam , da je z njo poniočno opravilo v tej bolnišnici in nornici združeno.
Prosivci za to stopnjo, ki se na dve leti razpiše in zamore na dve leti še podaljšati, imajo svoje prošnje z diplomi in drugimi sprič-bami o zdravniških in porodniških vednostih, potem da so neoženjeni, lepiga zaderžanja, da znajo slovenski jezik, ali kako drugo sla-vensko narečje, do imenovane dobe pri podpisanim vodstvu vložiti.
C. k. vodstvo učilnice za babice.
Ljubljana 6. julija 1851.
St. 3109.
Razglas
(.1 25.) 3
Jakob Magajna iz spodnih Urem, cesijo-nar svojiga očeta Tineta Magajna-ta je 23. rožnika 1851 pod št. 3409 Jakoba Jankovič-a iz spodnih Urem in njegove neznane erbe alj pravne naslednike zastran opravdanja pre-notacijona 300 goldinarjev 5% obresta in pravdnih stroškov, pri podpisani sodniji tožil in ta tožba se bo 2. dan Oktobra 1851 ob devetih dopoldne ustmeno obravnavala.
Za neznane tožence je sodija in sicer za njih stroške Jožefa Tominc-a iz spodnih Urem kuratorja izvoljila. Toženci naj tedaj sami k obravnavi pridejo, alj pa naj kuratorju svoje pravne pomočke na znanje dajo, alj izročijo, alj druziga pooblastenca'izvoljijo in te sodniji imenovajo, če ne se bo ta pravda z Jožefain Tomincam obravnovala.
C.k. sodnija v Senožečih 23. rožnika 1851.
C. k. okrajni sodnik Jenko.
Št. 2115.
Oznanilo.
(126.) c 3
Visoko c. k. ministerstvo kupčije, obertnije in javnih stavb je z razpisom od 24. junija 1.1. št. 3401 /C za drugo polovico 1851 poštno ježnino za enega konja in enojno pošto za spodej imenovane kronovine in okrajne, kakor sledi? določilo;
Xa Zgornjem Avstrijanskem z . 1 gold — kr.
„ Solnograškem z .......1	„ — „
„ Češkem z...........1	„	— „
„ Moravskem z.........1	„ — „
V	Krakovem z..........1	„	— „
„ Lvovu z............1	„	— „
„ Cernovicu z..........1	„	— „
Na Silezkem z..........1	„	— „
„ Ogerskem z..........1	„	— „
V	Vojvodini in temeškeni liana tu s Scdniograškeni z . . 1	„	— „
Na civilnem Horvaškem in Slavonskem (razun Primorja) z 1	„	2 „
V	horvaško-slavonskej granici (razun Otočanskega, Likan-
skega in Ogulinskega polka) z 1	„	2 „
Na Spodnjem Avstrijanskem z . 1	„	4 „
„ Koroškem z..........1	„	4 „
„ Štajarskem z.........1	„	4 „
V	Montanskem okrožju (horvaškem primorju) z.....1	„	4 „
„ Ogulinskem polkncm okrožju z..............1	„	4 „
Na Krajnskeni z.........1	„	o „
„ Tirolskem in Vorarlberškim z 1	„	8„
„ Primorskem (v Terstu) z . . 1	„	8 „
V	Otočanskem, Senjskem in Li-
kanskem polknem okraju z . 1	„	10 „
Odrajtvilo za pokriti postajni	voz se na polovico in za nepokritega na četertinko plače, ki je za konja in enojno pošto v zadevajočem okrožju za ježnino odmerjena, določi.
Zapitnina za poštne voznike in kolomaže ostane pri starem.
C. k. poštno vodstvo Ljubljana 7. julija 1851.
St. 2111.
Oznanilo
(127.) C 3
Visoko c. k. ministerstvo za kupčijo, obertnijo in javne stavbe je z razpisom od 23. junija t. 1. št. 3030/C pri naznanenju določb o ravnanju z popisavami poslancev in konsuiov zavkazalo, da c. k. vradnije poslancev in konsuiov v zunajnih deržavah od dopisav od privatnih oseb, ki niso poštnine proste, nimajo poštnine odrajtovati, in da imajo toraj osebujne osebe pisma, ktere na vradnije poslancev ali konzulatov pošlejo, frankirati pri oddaji, in nasproti, ako pridejo nefranki-rane pisma od c. k. poslaništev ali konsulatov na avstrijanske privatne osebe ali vradnije, ki niso poštnine proste, da imajo te poslednje poštnino, inzadopisave iz nemško »avstrijanske poštne zveze tudi pridevk poštnine od-raj tali.
C. k. konsulatom je prosto nefrankirane pisma privatnih oseb ali vradnij naše deržave, ki niso poštnine proste, jemati ali ne.
Kar se s tem sploh naznani.
C. k. poštno vodstvo
Ljubljana 7. julija 1951.
St. 5210.
Oznanilo.
(124.) c 3
Pri tukajšnej poštnej vradnii leži že dalj časa več spodej napeljanih denarnih in vožnjopoštnih poslatev, ki se niso mogle izročiti in so se toraj spet sem poslale. Tisti, ki so te pisma na pošto dali, ali jih prejeti imeli, so tedaj povabljeni o treh mescih po te poslatve priti in recepise pokazati proti tem, da zadevajočo poštnino odrajtajo, ali naj pa pisma reklamirajo, sicer se bo ravnalo z njimi po §. 31. vožnjopoštnega reda od 6. julija 1838. Kdor se pozneje oglasi, zamore le takrat pisma nazaj dobiti, ako natanjko vlastnino skaže.
Zaznamek pisem
a p i s
Jovan Miholič Venceslav Czapp Nikolaj Poterbuješ Jovan Jakšic Jovan Novak Adrej Zabukovec Tomaž Silvester Anton Albrecht
Franc Žagar Helena Vidmar
Jovon Ohači Maria Zlatenčič Franc Blaž Anton Lamer Bogomil Tucco Franc Križnian Wecherheini
C. k. poštno vodstvo Ljubljana 3. julija 1851.
Kraj kamor se ima poslati
Dunaj Semering Berno Jankin Vesprim Reka Požun Florenc Palma Kerško Ptuj Terst Zagor Novomesto Gorica Postojna Munakovo
Zapopa-dek
Bankovci
n »
» »
V) »
» n
Razne reči
n »
n n n
Vrednost
gold. kr.
2 15 2 2 4 2 3 1 2 8 1
30
50
Teža
Funt lot
5
26