KA.TQLJSK CKRKVEN LIST.
„Danica'4 izhaja vsak petek na celi poli in velj* po posti za celo leto 4 gl. 20 kr.. za pol leta 2 gl. 20 kr.. za četert leta 1 gl. 20 kr. ¥ tiskarnici sprejemana za celo leto 3 gl. 60 kr., za pol leta 1 gl. 80 kr„ za 1 4 leta90 kr., ako zadene na ta dan praznik, izide ..Danica- dan popiej.
Tečaj XLVII.
V Ljubljani, 14. kiniovca 1894.
Ust 37.
Pripogovanje kolen pred najsvetejšim Zakramentom.
In nomine Jesu o m ne genu ftectatur, coelestium. terrestrium et inlernorum.
Phil. 2, 10.
Kdor doseže čast, da ga kralj povabi, mora se ravnati po točno določenem dvornem obredu (eeremonielu). Da take šege spolnujejo podložni, postavljen je visok dostojanstvenik, obredničar. Jezus Kristus v najsvetejšem zakramentu, on rex immortatis et invisibilis (kralj neumerjoei in nevidni), pusti vsak čas vse brez razločka k avdijenei. Čeprav je pri tem neskončno ]>onižen in prijazen, vendar zahteva tudi, da se spolnnje neki obred. Ce kdo stopi pred zemeljskega kralja, priklanja se mu enekrati globoko, in to je dovolj. Nikakor dovolj pa bi ne bilo tudi najglobokeje se priklonti, ko stopiš pred sveto Rešnje Telo: zakaj tu je Kralj kraljev, Hožje veličanstvo, katero smo dolžni moliti: tu je naš najvišji, neomejeni Gospod, ki z vsem našim bitjem lahko dela kakor mu je ljubo; tu je neskončno sveti Hog, ki se poniža bivati med nami grešniki, in nam dovoljuje, da se mu smemo bližati. Kdor se tega prav dobro zaveda, godilo se mu bo pred tabernakeljem, kakor sv. Petru po bogatem ribjem lovu, ki je svest si svoje grešnosti in ničnosti pred Gospoda padel na kolena in za-klical: „Kxi a me, homo peccator sum I>omine!a — Pojdi od mene, Gospod, jaz sem grešen človek! (Luk. 5, 8.)
Mi duhovni smo ne gledč na vse druge ozire do sv. Kvharistije (presv. K. Telesa) tudi obredničarji našega nebeškega Kralja v presv. Zakramentu. Nam je v skerb izročen tu veljavni obred, ki med drugimi ukazuje pripogovanje
kolen. Ni dovolj, da se vselej pred tabernakljera. v katerem je shranjeno presv. Itešnje Telo, sami pripogujemo s koleni, kakor veleva sv. Cerkev: moramo tudi z vso gorečnostjo in stanovitnostjo na to tišati, da vsi nam izročeni verniki brez razločka, ženske in moški, odraščeni in otroci, visoki in nizki, s kolenom se pripognejo do tai. kolikorkrat gredo mimo tabernakeljna. „In nomine Jesu o m ne genu flectatur!" V imenu Jezusovem naj se pripogne vsako koleno!
Pripogovanje in poklekovanje ni izločno kerščanski obred, marveč je tako staro in splošno, kakor človeštvo. Sme se imenovati zakon ! postava) človeštva, pa vsega stvarstva. Kakor se še ni našlo ljudstvo brez vere, tako tudi ne brez poklekovanja (pripogovanja). Kdor ni poklekoval ali ne poklekuje pred pravim Bogom, delal je, ali dela to pred kakim malikom ali celo pred satanom. Tudi kerščanska vera ni mogla za notranje dejanje molitve predpisati krepkejšega znamnja od poklekovanja. „Genutiexio in rubricis prae-scribitur, quia est actus si.4 mus adorationis, humiliationis et submissionis, qui Missae Sacrificio officioque divino maxime convenit, ut homo I>eum adoret, vilitatem suam agnoscendo, seque quodam-modo in nihilum redigendo ante divinam maje-statem non tantum špiritu sed et toto corpore. non dictis tantum sed et facto. (l>e llerdt. I. n. 120.)
Ce se pogan čuti nehoté prinioranega na kolena pasti pred svojim malikom, če brezbožni novi pogan celo pred satanom pripoguje koleno, ali naj bi se kristjan, bodisi kterega koli stanu in spola, smel braniti, svoje koleno pripomniti pred Jezusom v najsvetejšem Zakramentu in dovoljen biti s samim priklonom?
Sv. Cerkev se je gledé Da to izjavila jasno in določno. V neki kolegijatni cerkvi na Spanj-skem so se kanoniki ob svojih procesijah po cerkvi samo priklanjali gredoč mimo al tarja près v. R. T., in so grajala nekega sobrata, ki je zmirom poklekoval, mesto se priklanjal, radi opuščenja (preziravanja) starodavne navade. Ta pa sc je vsled tega obernil na S. Rit. Congr. in je prejel z dne 14. dec. 1602 sledeči odlok: „Non solum non licere canonicis, qui non genu-tiectunt ante Ss. Sacramentum, mulctare eos qui genutlectunt : quin potius ipsi non genuflectentes ab illis qui genutiectunt mulctandi essent, cum omnes tideles ante Ss. Sacramentum transeúntes genuflectere teneantur."
Ta odlok bo sicer kmalu že 300 let star, pa ima danes se isto vrednost in veljavo, kakor takrat. Isto je monsignor-u Gaume-u, ki je projavil nek spis „La genuflexión au XIX sičcleu, sporočil neposrednje v Rim z opazko: „C est à Messieurs les curés et catéchistes de faire connaître la loi aux fidèles." *)
Tu se gre torej za cerkveno postavo (la loi), za vestno dolžnost (teneantur). Ta dolžnost se ne tiče le duhovnikov, marveč enako tudi laikov ineduhovnikov), ženskih enako kakor moških — omnes fideles.
Ko se je tedaj najvišje cerkveno razsodišče tako kratko in nedvomljivo izjavilo, ali je potem še mogoče vprašanje, je li dostojno, da se ženstvo priklanja, ali da se pripoguje?
Sicer pa ko Cerkev predpisuje priklanjanje (genuflexio), zahteva vedno le ono, ki sega do tal. Zakaj cerkev razločuje sicer med priklonom (inclinatio) in priklonom, nikdar pa ne med pri-pogibom (genutlexio; in pripogibom; so sicer razni prikloni, toda le en pripogib. Vsako drugo pripogovanje, pri katerem se koleno le malo pri-pogne, je necerkveno, nelepo, je znamenje pre-malcga, nedostnega spoštovanja, je brezpomen-Ijivo, neznačilno kretanje (gibanje), nevredno božjega veličanstva. Za take nepomenljive priklone ¡ upoge, pocince) se podajo brez pomislika tudi protestantje, če slučajno pridejo v katoliško cerkev in n. pr. gredo s katoliki okrog velikega altarja k darovanju, — pri kaki zadušnici. Ali zdi se mi. kakor da bi se hotelo s takim po-cincem vsaj implicite (vsebinsko; tajiti pričujočnost J. Kr. iu njegovo božanstvo?
Tudi iz novejše dobe se lahko navede polno-močni dokaz, da je dolžnost vseli vernikov obojega spola, se pripogniti pred najsvetejšim Zakramentom. Gaume je predložil pervi izvod svojega prej omenjenega spisa o pripogovanju sv. očetu
«j (laume. la genuflexión. Appendice.
papežu Fiju IX. O tej priliki se je svetemu Očetu tudi predložila prošnja, naj bi v priporočilo pripogovanja med verniki dodelil za isto kak odpustek. Ni se dvomilo, da se usliši prošnja, podperta z visoke strani. Vendar pa je Pij IX, ki je z odpustki obdaril znamenje sv. križa in rabo blagoslovljene vode, odrekel za pripogovanje kak odpustek. Zakaj? Pripogovanje ni kaka stvar, ki se prepušča naši poljubnosti, da bi je torej po svoji volji lahko storili ali opustili, marveč je vestna dolžnost — omnes fideles genuflectere tenentur. Za izpolnovanje dolžnostnega opravila, kakor n. pr. za obslužbo sv. maše ob nedeljah in praznikih, sv. cerkev še ni nikdar podelila kak odpustek. Sv. Oče pa je pristavil svoji oporeki besede: „Povejte vendar, da naj ne prenehajo spovedniki, pridigarji, kateheti in duhovni pastirji opozarjati, naj isti neprenehoma to gledajo, da se verniki brez izjeme „fout le monde" s kolenom pripogujejo."
Kje so pri nas Slovencih, na južnem Nemškem in morebiti še drugod lajiki, kje zlasti ženske, ki se pred tabernakeljem do tal pripo-gibajo, kakor veleva sv. cerkev? Vidijo se — izimši samostane — skoraj le samo prikloni, kakoršni se delajo svojim verstnikom, kadar se jim vošči „dobro jutro'4; vidijo se skoro le upogi, pocinci, četertni ali k večemu polovični pripogljeji, častitke (reverence), ki se sicer podajo za kak malikovalski tempelj, ne pa za tempelj pravega Boga, pred katerim nebeški knezi ležč na svojih obrazih. Zdi se, kakor da bi nikdo ne imel slutnje o cerkveni zapovedi — omnes fideles genuflectere tenentur.	(Konec sledi.)
Otrok Previdnosti
ali
vijolica priserčne hvaležnosti
na grob mojega rednika slavnega spomina, papeža
Pija IX.
vm.
Zopet na Tirolskem. V Španiji.
Iz Cannes-a pisal sem ljubljenemu sobratu dr. Mitterruznerju, da mi priporočajo zdravniki spremembo obnebja. Kam pa se naj vendar podam? „Iz Francoskega sem izgnan; v Italijo ne smem, ker sem se odtegnil vojaški dolžnosti." Odgovor glasil se je tako, kakor sem ga pričakoval: „Pridite k nam; na Tirolskem je čist in zdrav zrak; z odpertimi rokami vas bomo tukaj sprejeli." Moji predstojniki dali so mi v to dovoljenje in sredi malega serpana videl sem že svoje ljubljeno zavetišče, Neustift (pri Msr. dr. Mitterrutznerji). V kratkem času sem vidno okreval, in vzbudila se je v meni želja videti še nekatere druge avguštinarske samostane na Avstrijskem. Dr. Mitterrutzner ponudil se mi je za spremljevalca, ker so se ravno pričele počitnice. Popotvala sva iz
Frančiškove terdnjave (Franzensfeste) skozi Bistriško« dolino, Koroško, Štajersko, nižje- in gornje-Avstrijsko, Solnograško. Inoraost — Frančiškovo terdnjavo in porabila zato skoraj 4- tedne. Več dni ustavila sva se le v Gradcu, na Dunaju, v samostanu „Sv. Flo-rijantf jn v Inoinostu. Gradec bil je nama najbolj všeč. Živel je namreč tu jeden izmed najplemenitiših mož našega časa, gosp. „vodja Salezij Prugger",1) redovni korar samostana Vorau, mnogoletni prijatelj Mitterrutznerjev. Gospod ..Salezij" je o našem prihodu zvedel ter hitro stvar naznanil prevzvišenemu knezo-škofu dr. Janezu Z\verger-ju. Prevzvišeni je nato zahteval, da morata oba popotnika stanovati v njegovi palači, tudi tedaj, ako bi sam zaradi kakega določenega obiskovanja ne bil doma. Njegov kancelar msgr. Missija (od 1. 1884 ljubljanski knezoškof), ki tudi ondi stanuje, ju bode že sprejel. Tako se je tudi zgodilo. V Gradcu bila sva štiri preprijetne dni. Gosp. vodja Prugger naju je večkrat obiskal in midva njega. Pri njem spoznal sem več izverstnih mož: velikega zgodovinarja \Veiss-a,2) kanonika Fuchs-a in \Vorma, brata Karlon-a, Pruggerjevega naslednika, vodja Alojzija Zeyringer-ja, in dr. — Rada bi bila tudi obiskala korarski samostan Vorau. Vendar dolga pot, ki se je morala večinoma na vozu opraviti, in moje od popotvanja oslabelo zdravje tega ni pripuščalo. Odpotovala sva tedaj, ko sva se od vseh in prav posebno od preljubeznjivega g. sobrata Salezija prijazno poslovila, z železnico na Dunaj, kjer so nas očetje redemptoristi pri Marijinih stopnicah prav gostoljubno sprejeli: preč. provincijal. o. Kasse-\valder, bil je Tirolec ter se je v Briksnu učil. V štirih dneh tamošnjega bivanja ogledala sva si naj-važniše dele mesta, obiskala tudi papeževega nuncija msgr. Vannuttelli-ja in nekega dne prelepi korarski samostan Klosterneuburg.
V nadaljnem popotvanju pozdravila sva v Št. Hipolitu izverstnega msgr. Antona Erdinger ja, vodja duhovnega semenišča in življenjepisca velikega zbo-rovega tajnika msgr. Fessler ja. Na neko od tod v Št. Florijan poslan«» listnico poslal nam je preč. g. prelat Ferdinand Moser svoj voz na postajo Anizo Naš sprejem v tem velikanskem in lepo vrejenem samostanu ni mogel biti sijajniši in prijazniši. Mislila sva tri dni tu ostati; vendar so nas prisilili in ostala sva šest dni tu, ki so pa bili sami slovesni dnevi. Z ginjenim in hvaležnim sercem spominjam se, in kar gotovo vem, spominja se tudi moj g. sopotnik na bivanje v samostanu „St. Florijan.u Sedmi dan zjutraj dal naju je preč. g. prelat peljati v svojem vozu v Line. Tam obiskala sva prevzviš. škofa Frančiška Jožefa. Zelo prijazno naju je sprejel, povabil k obedu in ker sva še tisti dan hotela dospeti v Solnograd, dal s svojim vozom peljati na kolodvor. Na solnograškem kolodvoru pričakoval naju je msgr. Zimmermann, vodja „Borromaum-a." Bil je z vodjem Mitterrutznerjem že več let znan; kajti dokler njegova učna naprava še ni imela pravico javnosti, pošiljal je gosp. vodja večkrat učence višjih razredov
Prugger bil je takrat umirovljen vodja naprave za mutce ▼ Gradcu, in bolehen gotovo zavoljo prevelikega dela pri mutcih. llmerl je 18. prosinca 1887. Njemu postavil je sloveči zgodovinar dr. Janez K. \Veiss neminljiv spominek v spisu: «Vodja mutcev Salezij Prugger.» Življenjepis iz Štajerskega. Gradec. Štajersko. 1887.
*) Obiskala sva ga pozneje na njegovem ne daleč od Gradca ležečem gradu.
v briksensko gimnazijo, da so napravili tam maturi-tetno skušnjo. Po kratkem tukajšnem bivanju odrinila sva v Inomost. Tam stanovala sva pri nekdanjem součencu in prijatelja mojega sopotnika, pri Otmaru Purtscher-ju, zelo ljubeznjivem, skušenem in jezikovno zelo izobraženem gospodu. Tri dni ostala sva pri tej zelo blagi družini.
Po svoji vernitvi iz tega popotvanja ostal sem zopet v samostana ter napravljal manjše izlete v bližnje župnije, ktere so oskerbovali kanoniki iz Neustifta. Moje zdravje se je pač zboljšalo. vendar še ne popolnoma. — Sredi novembra dobil sem od svojih višjih povelje, da naj se podam v S. Fernando (v provinciji Cadiz v Andaluziji na Španjskem), kjer je pripravila ljuba Previdnost zavetišče nam begunom iz Francije. Nj. veličanstvo, kardinal Simeoni, titular naše cerkve S. Pietro in Vincolis. prosil je bil prevzviš. Cadiz-škega škofa, msgr. Catalá iz Al bosa, naj sprejme nekaj kanonikov v svojo škofijo. Prošnja bila je uslišana; dva kanonika. Barsotti (kot prijor) in Donzella, bila sta naprej poslana, nekaj druzih in jaz smo jima sledili. Dobili smo v S. Fernando (pri Xerez de la Fontera) mali samostanček. kterega so nam prepustili starikasti Sennoras de Landa pri neki majhni cerkvici — Vel. Šmarna. Tam učil sem se španjskega jezika ter sera tudi kmalu pričel v njem pridigovari. Čez letow dni preselili smo se v Chiclano (tudi na južnem Španjskem) v stari avguštinski samostan t. j. v majhni del njegov in sicer v najet, vstanovili tam šolo ter sprejeli nekaj novincev. Pa tudi prostor ni bil za naselbino pripraven; zatorej mi je prijor Barsotti ukazal, naj prehodim Španijo ter poiščem ugodniši kraj za samostan. Po petmesečnem popotvanju. na kterem sem moral razun bolezni še mnogo drugih sitnosti in težav prestati, posrečilo se mi je na severu Španije. Prevzv. škof Viktorije ponudil nam je deško semenišče v Onnate, v deželi Baskov, v provinciji Guipúzcoa. Preselili smo se tje ter pričeli podučevati. PoduČeval sem pet let modroslovje in druge predmete. Oglasilo se je zopet nekaj novincev; semenišče ni bilo naša lastnina, zato mislili smo na to, da si sozidamo lastno hišo in tudi cerkev; manjkalo pa nam je pripomočkov. Moji predstojniki in sobratje so želeli, da naj v ta namen napravim zbirko v Španiji in sicer najpervo po baskiških pro-vincijah. Pridigati in nabirati bila je tedaj moja naloga celih pet let! Da tudi pobožnim Baskom pridigam v njih materinščini ter slušam njih spovedi, učil sem se njih zelo težavnega jezika. Po mnogih velikih mestih, občinah in vaseh španjskih sem pridigal ter nabiral, da to sv. delo dokončam, ktero smo s 25tirni franki pričeli. Nekoliko nabral sem tudi po Francoskem Velike doneske za „Cerkev Jezusovega Serca" poslal nam je tudi gosp. dr. Mitter-rutzner iz Briksna; sprosil jih je na Gornje Avstrijskem, pri neki kneževski rodovini na Virtemberškem in po Tirolskem. V Španiji nadlegoval sem vse, bogatine in reveže; celo pobožna kraljica Marija Kristina Avstrijska in kraljevska družina darovali so blizo 4000 frankov. Po gostilnah, kopališčih, po ravnini in po hribih sem vse obtekel, da kaj pridobim. Pri tem sem vedno mnogo terpel, včasih sem mogel komaj malo juhe ali mleka zavžiti tako, da sem bil predmet občnega pomilovanja; vendar božje Serce Jezusovo bilo je moja moč in moja tolažba. Vse to bilo je za me prav dobro, da se priučim ponižnosti
in poterpežljivosti; moje geslo bile so vedno Jobove besede: Sit Nomen Domini benedictum! (Gospodovo ime naj bo češčeno!), posebno, kedar so me slabo sprejeli ali me očitno obrekovali po časnikih, kar se je večkrat zgodilo.
Hiša je dozidana in tudi plačana; „Cerkev Jezusovega Serea", ki ima tri ladije je gotova1), tako da se je 5. vinotoka 1891 mogel posvetiti njen veliki oltar. Stroški seveda še niso vsi poravnani, pa ljubitelji Jezusovega Serca bodo tudi še za to našli pomoč.	(I>alle nasl)
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Dobrova je tako rekoč vedno bolj priljubljena božja pot. Ves čas od Vel. Šmarna dalje polno ljudstva hodi v množicah po Mariji Dobrovski od Boga pomoči prosit, kakor tudi obljubljeno hvalo opravljat za prejete milosti. Posebno veliko ljudstva je bilo angeljsko nedeljo ves ljubi dan; po vsih krajih in potih so stali vozovi, ki so romarje dovaževali in odvaževali. O Marija Dobrovska, prosi za slovensko ljudstvo, posebno za mladino našo, priprosto in šolsko, da bi bila obvarovana pred napakami, ktere toliko mladih ljudi nesrečnih stori.
Verlipolje pri Moravčah. (Sprejem novega č. g. dušnega pastirja.) Ko se je raznesel med Verh-poljčani glas. da dobe novega gospoda, namreč zagorskega kaplana č. g. Frančiška Hierša, jelo se je vse gibati in delati na to, da kolikor mogoče, se s častjo sprejme duhovni pastir, po kterem je vse hrepenelo. In res, verlo so se sponesli Verhpoljčani in sprejem imenovati smemo prav častitljiv. Okolo treh popoldne, 4. tega mesca, dospel je novi Verh-poljski gospod v družbi preč. moravškega g. dekana in petero drugih gg. tovarišev v prijazni Tustan, pervo vas svoje duhovnije. Z obeh strani ceste pozdravili so ga topiči, pri kaj ukusno napravljenem slavoloku, katerega je obdajalo več mlajev, olepotičenih z zastavami; prav v sredi te vasi pa je bil nagovorjen po ondašnjem posestniku L. P. V kratkih, a jeder-natih besedah dal je duška občnemu veselju in sklenil z željo, da bi bili vsi, novi gospod in njegove ovčice. deležni kedaj večne radosti gori nad zvezdami. Prijazno je odzdravil gospod in se odpeljal naprej proti Verhpolju. Tu je serčno zaželjenemu naproti blestel visoki zvonik ves v zastavah in troje slavolokov s primernimi napisi. V pričo množice ljudstva, nekaj belo oblečenih deklic bil je pričakan in sprejel je cerkvene ključe. Vidno ginjen šel je potem v cerkev sv. Petra in Pavla, vso ozališano in razsvitljeno, med množico ljudstva in mičnim priter-kavanjem in pokanjem topičev, priporočit se Vsemogočnemu. Bog daj, da bi novi gosp. dušni pastir I »reži vel mnogo srečnih let na mirnem in prijaznem Verhpolju. v svoj in udanega in dobrega ljudstva blagor. Res, blago je to ljudstvo; vsaj je tudi s tem sprejemom pokazalo, da tli, hočem reči, plameni inu v serci ljubezen do sv. vere, ljubezen do nje ozna-novalcev.	Prijatelj „Danice."
Iz Idrije. Nič veselega ni poročati iz Idrije. Koncem mesca aprila zapustila nas je vročinska bolezen, katera je odraščene ljudi neusmiljeno kosila. Početkom junija pojavila pa se je nova nalezljiva
») Zidanu je v goti.sko-mavri5k.em slogu.
bolezen davica. združena s škerlatico. Bralo se je, kako ravno ti bolezni v drugih krajih gospodujete; iz Idrije se sicer ni poročalo, ali bolezni razgrajale ste tukaj morda še hujše nego drugod. — V pondeljek, 27. avgusta, je bila učenka IV. razreda, Alojzija Pišlar še popolno zdrava; v noči na torek jo počne kerč lomiti, na večer bila je mertva; toraj v 24. urah zdrava in mertva. — Zelo pridna, skromna in pobožna bila je 1 «letna Jerica Rupnik. Res, da ni bila orjaškega zdravja, a da bode tako hitro sklenila, se ne bi bil nihče nadjal. — V četertek, 30. avgusta, si je dopoldne še krilo šivala. Na opomin, naj se ne trudi preveč, je odgovorila: Moram ga dogotoviti, ker jutri bodem umerla, in to novo krilo hočem seboj v grob vzeti. Vsakdo je mislil, da se šali; le ona je verovala terdno, da bode res umerla drugi dan; njena slutnja se je vresničila, v petek zjutraj ob treh izdihnila je svojo blago dušo. Mladenči, udje katoliške delavske družbe, so jo prelepo spremili k večnemu počitku v soboto 1, t. m. — Redni šolski pouk bi se imel pričeti že početkom tega mesca, radi bolezni so počitnice podaljšane za 14 dni, kakor se kaže jih bode treba še podaljšati, ker bolezen nikakor še ne pojenjuje.	(„Slov.")
Z Dunaja. (Prostomišljak in sodba Božja.) Nahajajo se. kakor je znano, dogodki, ki zbudč v bralcu ali poslušalcu posebno pozornost, dogodki, ki izzivajo zares naše občudovanje ter nas nehotč napravijo in napotijo k premišljevanju o njih vzrokih. Mnogokrat so zmožni človeka prepresti in spreober-niti, ga navoditi na misli, kterih do sedaj morebiti še nikoli ni imel, da, celo zmožni so, serce in mišljenje človekovo vkleniti v spone ter vpljivati na njegov prihodnji razvoj. Kolikokrat se je na pr. že zgodilo, da je koga, ki celo svoje življenje ni maral za Boga ter se za njega prav nič ni zmenil, ki morebiti več 16t ni molil ali pa ni obiskoval službe božje, presunil in presenetil kak dogodek, kaka žalostna smert ali nesreča tako. da je vsled tega spoznal brezdno, ob kterem je dosedaj hodil, ter pričel čisto drugo življenje v svoj časni in večni blagor. Kolikokrat nagla smert očeta, matere, kakega ljubega sorodnika ali prijatelja prebudi človeka iz duševnega spanja! In kako raznoverstne, kako občudovanja vredne in celo čudežne so večkrat razmere v takih slučajih! „Oh, to je res prav čudno," pravijo večkrat ljudje, „tu vidi se prav očitno skrivnostna previdnost Božja!" In marsikteri, ki to sliši ter ima še kako iskrico vere in strahu Božjega v sebi, se ponižno spreobeme ter tiho reče: „O Gospod, bodi mi, revnemu grešniku, milostljiv in odpusti mi grehe, predno me pokličeš pred sodnji stol!*4 Tako hočemo tudi iz naslednje nesreče koristen nauk posneti ter svoje delovanje po njem vravnati.
Dva prijatelja, ki sta služila dvanajst let v nekem od domačije zelo oddaljenem mestu, sklenila sta, zopet enkrat domov se peljati ter obiskati sta-riše in znance. Robo poslala sta po pošti naprej, sama pa sta kot popotnika hodila peš celo pot. Bila sta le še tri ure od domovja, po kterem sta že močno hrepenela, ter v daljavi z višave že vidila zvonike rojstnega mesta, ko sta dospela na križpot, na kterem je stal daleč okrog vidni križ. Tukaj sta prejšnja leta vozeč se s stariši vsakrat ostala, ter nekoliko molila k terpečemu Zveličarju, mu ponižno priporočila svoje pota in opravila, ter prosila si
varstva in milosti. — Na tem tako važnem kraju, kjer se jima je zbudilo toliko spominov na prejšnje čase, ostala sta nekoliko, gledala naslonjena na skalo, gorovje in hribovje rojstnega kraja, pripovedovala si različne prigodke iz mlajših let ter osnovala ob enem tudi načerte za prijetno raz veselje vanje v času svojega sedanjega odpusta. Slednjič ločila sta se od mičnega kraja, ter se napravljala dalje. Reče pa starejši: Prijatelj, počakaj še en trenutek! Rad bi tukaj, kjer sem prejšnja leta navadno molil s svojimi ljubimi stariši, tudi danes opravil kratko molitev. Morebiti tako tudi ti z menoj? Pridi prijatelj, gotovo nama ne bo škodovalo! Pa kaj se zgodi ? ... Liberalni kozel je roge pokazal, ki so mu na tujem zrasli. — „Kaj, molil boš?" odverne mu mlajši; Jaz pa ne! mi prostomisleči ne molimo; to ni več navadno in ne podaje se v času napredka in svitlobe; če pa si tako neumen, ostani in moli, kolikor ti drago! Jaz grem med tem naprej; potem pa hitro stopaj, da me kmalu doideš!" Tako se je res zgodilo. Eden je pokleknil pred sv. križ ter prav goreče in priserčno molil nekaj očenašev in češčena-simarij zase in za umerle in živeče svojce, kakor v svojih mlajših letih; drugi pa je žvižgaje šel svojo pot v sanjarstvu vešaste svobode. Revež ni pomislil, da križ, ki ga je zaničeval, je znam nje zmage. Kajti, le malo trenutkov, ko je še uni klečal, zasliši strahoten, bridki krič . .. Urno plane kviško, poljubi deblo sv. križa in hiti za tovaršem. A kolik strah, ko vidi tovarša globoko pod cesto boriti se med derečimi valovi! Šel je namreč čisto ob kraju ceste, kar so še stopinje kazale, spodersne mu. in zderčal je kakih petdeset metrov navzdol ter padel v globok gorski potok, ki ga je urno seboj dervil; obderžal se je le nekaj trenutkov verhu vode in najberž ga je tudi strah omamil. Ko je prišel po neki stezi njegov tovarš z dvema poljedelcema, ktera je hitro z bližnjega polja priklical, k ponesrečenemu, našli so hudo razbito truplo med dvema debloma. S trudom so truplo zopet na pol ure oddaljeno cesto spravili in od tam v bližnjo gostilno, od koder je bil čez tri dni pog;reb na pokopališče župnijske vasi. Vsa do-godba je napravila velik šum in dolgo časa se je govorilo le samo o tem očitnem strahovanji božjem. Vse je obžalovalo nesrečnega mladega človeka, ter so klicali: Bog se ga usmili! Ljudje, ko je beseda na to nanesla, so naravnost pripoznali, da je tudi tukaj prevzvišena Božja roka. kakor večkrat, segla očitno v življenje ter zadela zaničevavca Božjega, in je pustila čutiti svojo moč, kteri se mora vse klanjati. Veličastnega znamnja sv. križa nobeden ne-kaznjeno ne zaničuje! Razloček je le, da zadene enega kazen prej, druzega pa pozneje. Zatorej, dragi bralci in bralke, imejmo to žalostno dogodbo pred očmi in nikoli ne pojdimo mimo svetega križa, da ne bi ga — saj v duhu pozdravili z vso spoštljivostjo in največjo ponižnostjo. Mislimo na to, da je bil nekdaj tudi zaradi naših grehov na Golgati postavljen in je bil Bog in Odrešenik zavoljo nas nanj pribit, zaradi nas je svojo presveto, drago kri prelival ter izdihnil dušo v roke svojega nebeškega Očeta. Bodimo vselej zvesti sv. Križu in ne pozabimo, da zlasti dandanes veliko ljudi, ki so kot ne-prijatelji vere in sv. Križa živeli, tudi na zadnje umerjo nenadoma in brez križa.
Iz Jugoslavije. (Resnična in izvirna povest.) Dva Slovenca, mizarski mojster in njegov pomočnik, obadva uboga sinova sv. očeta Frančiška Serafskega po III. redu njegovem, naložila sta rokodelsko orodje na mali voziček z dvema kolesoma in odšla iz Slovenije čez Hervaško in jugoslavjansko Bosno, kmalo po zavzetju Bosne po avstro-ogerski „okupaciji."
Vozek z orodjem in nekoliko hrano vozila in vlekla sta sama, na vozeku imela sta čeden omarič, v njem pa lepo razredjenih mnogo blagoslovljenih reči iz Rima, Lorete, Asiza, Padove itd. V sredini omariča postavljena je bila krasna podoba, kip visoko-svete Device Marije brez madeža izvirnega greha spočete; ta kip blagoslovili so bili veliki ljubivec in častilec deviške Božje Matere Marije, pokojni sv. oče Pij IX blaženega spomina.
Zbog uboštva nista mogla ustavljati se, krepčati in hraniti se po gostilnah in kerčmah, nego kuhala sta si priprosto in skromno hrano ob cesti v kme-tiških hišah, tudi prenočevala po seljaških domovih.
Po vsem dolgem potu dajala sta lepe kerščanske, verno-nravne izglede in med pogovore z ljudmi vpletala kerščanske. rimo-katoliške, vemo-pobožne nauke, opomine, spodbude in oserčevanja; govorila sta pa tudi o potrebnih svetovnih stvareh in se tudi pošteno pošalila, ako je tako naneslo.
Bila je ono leto velika vročina, prahu polne ceste, daljna pot, trudno in težavno vleči voziček in to ob pijači vode s pičlo hrano. Trudna postajala sta na samotnejih krajih, vzela omarič raz vozička, ga postavilo pod drevo ali med gcrmičevje, odperla vratica in opravila pred tem potujočim svetiščem pobožno svete molitve, osobito sv. rožni venec in redovne molitve.
V težavah, trudu in pomanjkanju bila sta nenavadno vesela in dobre volje; bolj priserčno, vzvišeno in zdatno, nego na svetovnih veselicah, zabavah, potovanjih, predstavah in pri gostijah. Ozir proti nebu, pravi večni nebeški domovini, pogled na cerkev v okolici, kjer biva živi Bog-človek Jezus Kristus skrivnostno, toda istinito in bistveno v presv. Zakramentu oltarja, in na omarič v vozičku sta ju navduševala. tolažila, zbujala in spominjala, da sta vse težave, trude in pomanjkanja zadovoljno in z veseljem prenašala. Tu in tam sta ljudem kaj novega naredila ali starega popravila in tako pridobivali si skromnega živeža za nadaljni pot.
Ni pa to mali trud in pot, hoditi peš in vleči vozek z mnogim rokodelskim orodjem in drugo potrebno pertljago iz Slovenije v Zagreb, od tod skozi veliko Gorico, Lekenik v Sisek, od tod pa v Sunjo in skozi Kostajnico v Bjsno, od tam zopet dalje skozi Doberlin, Novi, v Prjedor. od ondot pa na Kozarac, Ivansko, v Banjaluko in to, po hribovju, gričih, ravninah in dolinah, oni čas. ko bile so ceste v Bosni še le pričete, na mnogih krajih morala sta vozek več prenašati, kakor pa peljaje ga vleči.
Ko sta prestopila mejo Bosne, bile so ob potu še veče samotije, še bolj pogosto sta počivala in postavljala omarič pod drevesa in opravljala verne pobožnosti, pevala Marijine sv. pesme, osobito lavre-tanske litanije.
Na tem potu v Bosni takrat ni bilo nijedne rimo-kat cerkve, hiše Božje in tudi ne daleč na okolo; za to sta še večkrat odpirala sv. hramček vozeč ga seboj in iskreno molila Boga, častila in
prosila Marijo Devico za pomilostenje Bosni in narodu v tej nesrečni veliki okrajini, koji so bili čez 400 Ičt pod krutim turško-mahomedskim gospostvom; molila, prosila in zdihovala za milost Božjo, pomoč presv. Device Marije, sv. Jožefa, angeljev varhov in onih Svetih Božjih. • kterih telesni sv. ostanki so v tej okrajini, da bi se kerščanska rimo-kat. vera in Cerkev tu vzvišala, razširila, povečala in vterdila, da bi se cerkve, hiše Božje postavile, kerščanske rimo-kat. raznoverstne dobrodelne naprave vstanovile in kerščanski rimo-katoličanski narod in občine se pomnožile. Na mestih, kjer sta ta dva uboga, pa verna Slovenca malo več postala s kipom visoko-svete deviške Božje matere in drugimi blagoslovljenimi stvarmi, ter več časa opravljala sv. molitve in pobožnosti. se je potem za kerščanstvo rimo-katoliško mnogo začelo in storilo in to prav tam, kjer sta želela in se pogovarjala, da bilo bi potrebno in koristno. V bosanski Kostajnici se je rimo-kat. občina toliko namnožila, da bode treba nove župnije in cerkve, sedaj to občino duhovno oskerbljujejo frančiškani iz hervaške Kostajnice. V mestu Novi nastala je mnogoštevilna rimo-kat. občina, nova župnija z novo cerkvijo. V mestu Prjedoru in njegovi okolici bilo je takrat malo katolikov, samo tri bosanske rimo-kat. družine; nastala je potem kerščansko-rimo-kat. občina iz naseljencev, večina Slovencev in Slavenov iz stare Avstrije; postala je nova župnija z malo cerkvico sv. Jožefa, a sedaj se iskreno pripravlja pozidati večjo in dostojnijo cerkev trojedinemu Bogu, Jezusu, Mariji, sv. Jožefu in ubogemu slovensko-slavenskemu narodu; postavila se je svečeniško redovna hiša, mali samostanček. pridobilo se zemljišče za napravo sv. Jožefa. V tej novi prjedorski župniji pridobilo se je tudi veliko zemljišče, ki je vteleseno opatiji Marija-Zvezdi za dobrodelni vstav kerščanske vzgoje, šolstva in vsposobljenja sirotnih dečkov, kjer se bode sčasoma postavil popolni vstav s cerkvijo presv. Device Marije, rožnovenške Kraljice, kjer se bode noč in dan molil Bog, častila Marija Devica in sv. Jožef, kjer se bodejo opravljala mnoga dobra dela i. t. d.	(Kouee sledi.)
Naši prihodnji Salezijanci.
( Dalje.)
Predno začnem opisovati peto znamenito cerkev, katera je prav za prav zibelka častite družbe Salezi-jancev, okrog katere se bodo naša daljna poročila več ali manj vselej sukala, naj ob kratkem podam častitim bralcem nekak obrazec celega Turinskega mesta.
Spomini na Turin.
Turin je veliko mesto na zahodnje-zgornjem Laškem. Mesto ima jako prijazno lice, ob južni strani ga opasujejo lepo-zeleni, nekaj visoki hribje, proti severu se razprostira široka planjava, čez katero se vidijo švicarki snežniki, ki se še više ponosno v zrak vzdigujejo, kakor naše kamniške planine. Mesto je razdeljeno v mnogo četertmestij, ter bogato ob-sejano z lepimi vertovi in nasadi, kar mestu daje posebno lepoto in pospešuje zdravstveno stanje. Skozi celo mesto pa se vije sreberno belo se leskeča reka Pad, ki izvira v pijemonteških gorah in se izliva v adrijansko morje. Ceste in ulice so jako široke,
po njih teka veliko ljudi sem ter tje, derdra mnogo kočij in voz za prevažanje ljudi, tramvaji imenovani, ki so zelo napolnjeni z ljudmi. Zato je pa tudi tacih voz toliko, da imajo po nekterih ulicah kar po sedem tirov vštric samo za tramvaje. Tudi celo železnica piha po širnem mestu, katero po dnevu precej zelo ogreva solnce. po noči pa, ako ni videti luči na nebu, mile lune, razsvetljuje električna luč. Mnogo je dragocenih in dostojnih spominkov po mestu, nedostojnih spominkov po očitnih krajih ni videti; a žali, da je večina spomikov postavljenih najhujšim rovarjem zoper katoliško Cerkev, kakor so Garibaldi, Kavur i. dr. Ti spominki kažejo, da imajo framasoni največi vpljiv v tem mestu, zato so si pa tudi izvolili to mesto za svojo terdnjavo ter zalegli celih ednajst lož svojih. Ni čuda. da se je njihov tovariš ter najhujši sovražnik Avstrije, umerli Košut, tako srečnega čutil ondi. Umeri je ta rovar v svoji vili blizo Turina, obdan od svojih fra-masonskih tovarišev; pa kakor se sluti, umiral je v veliki razburjenosti ter obupnosti. Tudi judje imajo tu nekaj ognjišča, če tudi se jim ni izteklo vse po volji.
Sredi mesta mislili so si postaviti velikanski spominek. Sozidati so mislili jako visok stolp, ki že v sedanji doveršenosti šterli čez celo mesto, pa judje so ga mislili zidati še više; toda mestni očetje so jim to zabranili ter tisti stolp kupili in ga obernili v mestne namene; imajo pa judje svoj tempelj v druzem četertmestji. Pri vseh teh žalostnih novejših napravah, pa se vendar vidi, kako da je še pred nekaj leti kerščanstvo ondi zelo cvetelo. Mesto, ki šteje nad 300.000 prebivalcev, ima 45 očitnih prelepih cerkva in mnogo krasnih zasebnih kapel. —
Iz prijateljskih naznanil iz Turina imamo vesela sporočila do prijateljev Don-Boskovih naprav ter pod-pirateljev društva za zgradbo zavetišča in vzgojeva-iišča v Ljubljani, katero se ima po doveršitvi izročiti Don-Boskovim salezijancem. Naznanja se namreč, da so naši mali štirje prihodnji Salezijanci vsi zdravi ter se učijo pridno v popolno zadovoljnost predstojnikov. Upati je, da postanejo kdaj prav čversti sinovi Don-Boskota v prid in blagor naše mladine.
(Dalje nasl.)
Razgled po svetu.
Cesarica na zlati maši. Leta 1709 je mlinarica Magdalena Vedi na neko verbo blizo Purkersdorfa na Nižje-Avstrijskem pribila podobo Matere Božje, z Jezusom Detetom božjim v naročju. To podobo so ljudje zelo častili. Leta 1713 je 94 ljudi te vasi umerlo. Imenovana mlinarica je svojo ohranitev pripisovala češčenju te podobe, in je potem iz hvaležnosti vsako soboto s svojo družino molila ondi sv, rožni venec, kterega so se tudi mimogredoči in prebivalci tistega kraja vdeleževali. Darila je posebno pomnožil Jožef Majer, oskerbnik dunajskega špitala in je potem s tem denarjem napravil leseno kapelo za to podobo. Akoravno je Pasavski konzistorij dal zapreti to kapelo in podobo hraniti deželnemu gozdarju, le vendar soseska ni nehala tam moliti, dokler ni bila zopet podoba javnemu češčenju izročena. Zidali so novo kamenito kapelo, ki je bila tudi posvečena, in v kteri so se tudi sv. maše brale. Nek mlinar je
založil 400 gld. glavnice za vzderževanje te kapele. Čedalje več romarjev je tje prihajalo, toraj so podobo dne 5. maja 1727 prenesli v farno cerkev, kjer so jo na veliki oltar postavili. Podoba je pod steklom in obdana z zlatim okvirjem, s srebernimi okraski, ki tehtajo 31 mark, zraven so denarji, ki so bili darovani. V kapeli je pa kopija ah ponatis te podobe, in se ondi 6 maš vsako leto bere. Romarji prihajajo kar v procesijah na to slovečo božjo pot, tudi slavna cesarica Marija Terezija je večkrat tje prišla in Marijo počastila. Dne 12. septembra 1. 1799 je ondotni župnik Franc Tobras Haas obhajal svojo zlato mašo, in tudi je bila ob enem petdesetletnica te čudovite podobe in kapelice v farni cerkvi. Cesarica se je teh dveh lepih slovesnost s hčerama Elizabeto in Marijano (ki ste bili pozneje opatice) in vsim dvornim spremstvom vdeležila. Cerkev je bila kar vsa s tapetami iz cesarskega gradu Schonborna pre-prežena. Oddelek švicarske cesarske garde varoval je vhod v cerkev, da ni bilo preveč drenja. Govornik bil je prošt Parhamer. Cesarica je sama zlatomašniku veliko zlato svetinjo na vrat obesila. Vsi prebivalci v Purkersdorfu so bili sijajno pogostovani. To je bila lepa, zelo redka slovesnost, ktere ondotni ljudje ne bodo pozabili, pri kteri je slavna in modra cesarica pokazala se varhinjo vere in pobožno kristjano. Kdo izmed nas bi ne bil rad pri taki slovesnosti; kajti mi ne beremo v zgodovini, da bi bil sicer kedaj kak kralj ali kraljica pristen pri taki slovesnosti. — Tukaj še dostavim, da je tudi Marija Antonija, hči cesarice Marije Terezije in poznejša nesrečna kraljica Francoska, obiskala na svojem popotovanju v Pariz tega župnika in si izprosda njegovega blagoslova.
A. K.
V Koloniji je katoliški shod sklenil v 3. seji, da hoče nadškofu Klemenu Avgustu postaviti spominek v nadstoljnici in vdeležiti se o stoletnici obhoda z ondotnimi svetišči. V sredo popoldne tedaj je bila v nadstoljnici velika procesija s svetinjami, ki se ondi hranijo, med drugimi so nesli tudi trupla ss. 3 Kraljev. V večerni seji je gr. Stolberg priporočal družbo sv. Bonifacija in pojasnoval, kako hudo se godi katoličanom, ki žive raztreseni med protestanti. Poslanec dr. Schadier je obdeloval šolsko vprašanje in po-vdarjal kako zelo potrebno je, da se vse šolstvo preseli zopet na kerščansko in versko podlago.
Misijonsko. (Pismo msgr. Carlassare-ta, apostol, vikarija v vzhodnji Haupe (Kitajsko.*) Naš apostoljski vikarijat obžaloval je pred kratkim smert izredno pridne in zaslužne osebe, katera zasluži po vsi pravici, da se zapiše njeno ime v letnik sv. Detinstva. Katarina Yen (Jen) in njena mlajša sestra Tekla ste živeli že več 16t jedino le za Boga, in sta delali ne utrudljivo za sv. Detinstvo. Oče teh pobožnih devic nmerl je leta 1839 v ječi kot mučenik za sv. vero. Nikolaj Yen in vsa njegova družina je bila zelo znana z blaženim J. Gabrijelom Perboar-jem (Perboire), ki je leto pred svojo mučeniško smertjo v On-Cangu pri njih stanoval. Razvidno je torej iz tega, zakaj ste bili ti devici, katerih oče in učitelj sta bila mu-
*) To pismo nam je toliko bolj zanimivo, ker škof Vino. Carlassare je 19. rožnika 185)1 tudi v Ljubljani in svojem zapisniku imamo zaznamnjano. da smo mu izročili 100 gld. iz nabirk «Zgodnje Danice», ki imajo namen: «za naj potrebniši misijone.» Namreč: «Škofu misijonarju: Vine. Epif. Carlassare, Vescovo t. di Madaura. Vicario apost. del Haupe Orient nella Cina — 100 gld. zbirk.»	Vr.
čenča, tako vnete za sveto stvar, zlasti pa za sv. Detinstvo. Prav nič preveč ne povem, če pravim, da ste obe kerstile nad 10.000 otrok. Tekla še živi in dela neutrudno; pobožna Katarina je pa morala Še nekaj 16t pred smertjo terpeti silne bolečine na oč6h; pozneje je pa popolnoma oslepela, dokler ni čez 80 let stara, mirno v Gospodu zaspala. Misijonar, ki je bil pričujoč pri njeni sraerti. in jo je tudi spremil k večnemu pokoju, mi je poročal, da ne le on. temveč tudi kristjani in pagani so komaj spoznali Katarino, tako lepe postale so namreč njene poteze na obrazu, kakor da bi imela komaj kakih 43 16t.
In še nekaj je bilo opaziti posebno čudovitega. Med tem, ko je postalo truplo in tudi leva roka terda in merzla, ostala je desna še popolnoma gorka in upogljiva; žilje na nji so ostale rudeče, kakor ko je bila še živa, in take so ostale do pokopa, kar se je zgodilo potem tretji dan.
Katarina počiva poleg očetovega groba v Yen-Kia wanu. Bog ji daj večni mir!
L Bratovske zadeve
molitvenega apostoljstva.
Nameni za mesec kimovec (september.)
a) Glavni namen: Cerkve jutrove dežele.
b) Posebni nameni:
16.	Praznik Matere Božje sedem žal. Terpljenje sv. Cerkve na Francoskem in Laškem. Novi kulturni boj na Ogerskem.
17.	Rane SV. Frančiška. Sprava /.a strašno oskrumbo sv. zakramentov. Prava in serčna pol»ožnosl do presv. Serca.
18.	S. Jožef Knpertlnskl. Po brezbožnih zakonskih postavah ponižani narodi. Skupno bojevanje zoper pijanost. Slepi in na očeh bolni.
li). S. JannvarlJ. Oprostitev Evrope od šibo militarizma. Mnogo mladenčev, ki so v nevarnosti glede vere in nravstvenosti.
20. S. DvstahlJ. Vojaški duhovni in častniki. Izkopanje iz dolgov. Povernitev miru in ljubezni v mnoge družine.
(Konec nasl.)
II. Bratovske zadeve N. 1J. Ctospt presv. Jezusov. Seroa.
V molitev priporočeni:
Na milostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serca sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angel jev varhov in vsih naših patronov. Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad, in brezverstvo. prešest-vanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregrehe. — Ove bolni osebi za zdravje. — Priporočen niladeneč. da bi se pripravil za ss. zakramente. — Neim. gosp. priporoča samega sebe v dober namen. — Za srečo pri domači živiniri po priprošnji Naše ljube Gospe, svetnikov Božjih in vernih družbenikov. — Spreobernjenje neklerih odpadnikov in bogatajcev. — Zedinjenje južnih razkolnikov z materjo sv. Cerkvijo. — Priporočam v molitev k N. lj. Gospej presv. Serca. sv. Antona Padov. in sv. Jožefu starega očeta v neki namen, moža in sebe za dušno in telesno zdra.je. Ako bo prošnja uslišana, hočem v «Danici» zahvalo razglasiti. Zaupanje imam toliko veče. ker sem pomoči prepričana; bila sem se pred več leti priporočila in sem zadohila zdravje, za kar bodi večna hvala Bogu in priprošnjam Naše ljube Gospe, svetnikov in molitvi dobrih vernikov!
Zahvale.
Ker sem bila po priprošnji Matere Božje Pompejske in sv. Antona Padovanskega v neki zadevi uslišana po obljubi, se po «Zg. Danici» zahvaliti; spolnujem s tem svojo obljubo in se naj-serčnejše zahvaljujem Materi Božji Pompejski in sv. Ant. Pado-vanskemu za uslišane prošnje.
Notranjsko, i», sept. 1*94.	N. N.
Listek za raznoterosti.
Prav koristna berila.
I.	Stimmen vom Berge Karmel. Mesečnik za katoličane. Vrednik je daleč znani, učeni P. Serapijon a S. Andrea Ta verli list stane samo 1 gld. 12 kr. na leto in ima prav podučne in mične tvarine. Izšel je ravno 12. zvezek, ki obsega: „Stella matutina (pesem). Teresianische Gebetsschule. Von der Gottheit (dalje). Gottheit Christi (dalje). Zur Prirniz (pesem). Traum und Wahrheit (od prof. Repiča». Kennzeichen katholischer Männer. Heisebetrachtungen." In še več druzega prav zanimivega. Dokončan je tretji letnik in prične se četerti, dobivajo se pa tudi še prejšnji. Nadjamo se. da se nihče ne bo kesal, kteri se naroči na P. Serapijonove „Stimmen vom Berge Karmel."
II.	Dan danes je nekaj tacih ljudi, ki so gerši kakor satan; kajti: „hudobni duh veruje v Boga in se trese pred njim", poživinjeni burovži pa tudi v Boga ne verujejo. Zato naj imenujemo in priporočimo tukaj še nektere izverstne knjige, ki so zlasti zmožne človeka v veri poterditi. Take so n. pr.:
a) „Edgar oder: Vom Atheismus zur vollen Wahrheit." Von L. von Hammerstein. Trier 1892. Mislimo, kdor bo na 1. str. prebral oddelček: „Wissen und Glauben.tt da ne bo več knjige na polico djal.
b» Lebensweisheit in der Tasche. Von Fr. Albert Maria Weiss 0. Pr. Freiburg 18!»3. Veljä, kar smo rekli o prejšnji.
c) Leben unseres Herrn Jesus Kristus. Von E. L«' Camus, aus dem Franz«.s. von E. Keppler. Knjiga za popolni in prepričavni poduk. Z lepim in koristnim zemljevidom ob času Jezusovem. Freiburg 1893.
Kdor je slab v veri, naj take knjige prebira, in se bo ozdravil, če ni obseden, — mogoče tudi še, če je obseden.
Ijubljana. (Duhovne vaje.) Kakor so bile une dni duhovne vaje za duhovne, kterih se je vdeležilo 119 duhovnov, potem duhovne vaje za učiteljice, ki se jih je vdeležilo nekacih petdeset; tako so bile te dni v duhovskem semenišču v Ljubljani duhovne vaje za gg. učitelje, kterih se je vdeležilo 36 gospodov iz tega stanu in sicer od starih, iz srednje starosti, pa do naj mlajšega, ki nima še dvajset lčt. To je lepo; vsi smo katoličani, ki moramo skupaj der-žati in pripravljati se za srečno večnost, ker nobeden ne ve. kdaj ga bo Gospod poklical na odgovor, v starosti ali tudi že v mladosti, in ker vsi smo dolžni vse dni življenja Bogu darovati.
Imenovanja. Prof. Fr. Hubad je imenovan za ravnatelja in A. Funte k za glavnega učitelja na učiteljski pripravnici v Ljubljani.
V nedeljo, Hi. sept., je na Rožniku ob 9. uri sv. maša s pridigo, za delavce in delavke v ljublj. tabačni tovarni, ki so iz Šentvida nad Ljubljano.
Umerla je 8. t. m. previdena s svetimi zakramenti za umirajoče mnogoznana in posebno pobožna in dobrotna gospit Ana Nolli. Imela je v ponedeljek, 10. t m., prelep pogreb. Bog ji daj večni mir!
Umeri je 4. t. m v Mekinah pri Kamniku mnogo-znani in skerbni Anton Rihar, doma iz Polhovega Gradca, skerben oče, ki je vseh svojih 5 sinov dajal v šolo, izmed kterih je eden kot duhoven že umeri, 3 pa so še živi v duhovnem pastirstvu naše škofije; eden je pošten uradnik. Star je bil 74 Ičt,. Kakor je bil sam pobožen, tako so tudi gg. sinovi goreči duhovni pastirji; sploh je vsa Riharjeva družina in sorodovina od nekdaj v lepem slovezu kerščanske bogoljubnosti. Bog daj pokojnemu večni mir!
Duhovniške spremembe v teržaški škofiji. Častiti g. Josip Zupan, župnik v Rodiku, je imenovan za župnika v Brezovici; čast. gosp. Ivan Slavec, duh. pomočnik pri sv. Antonu star. v Terstu, je imenovan za župnika na Repentabru pri Sežani; gosp. Vinko Dubrovič je nameščen kot duh. pomočnik v Buzetu, in g. J. Rastelli je začasno vpokojen v Piranu.
V duhovsko semenišče mariborsko so dosedaj sprejeti nastopni gospodje: Martin Agrež iz Pisec, Anton Ekar iz Preddvora. Božidar Ferme od sv. Štefana pri Žusemu. Jakob Gašparič od St. Antona v Slov. Goricah. Ivan Ivanec iz Rajhenburga, Ant. Je-rovšek iz Slov. Bistrice, Ivan Jurko od Sv. Lovrenca, Anton Kocbek od sv. Ane, Anton Kolarič iz Ptuja, Ivan Končan iz Celja, Franc Krošelj iz Kapele pri Brežicah, Franc Mažir, od sv. Ane. Franc Meško od sv. Tomaža pri Vel. Nedelji, Alojzij Pečar od Maribora, Josip Poplatnik od Vel. Nedelje, Gregor Potokar iz Kamnika, Josip Strašek iz Koprivnice, Franc Trop iz Ormoža in Friderik Vočič iz Maribora.
Velika Pratika
za leto 1895. Na svitlo dala c. kr. kmetijska družba. V založbi J. Blaznikovih naslednikov. Cena 15 soldov. — Razloči se ta gorkega priporočevanja vredna Pratika zlasti s tem, da na čelu vštric koleka ima prav majčkeno, pa razločno podobčico sv. Jožefa, pa med podobščinami lice frančiškanske cerkve v Ljubljani itd.
Dobrotni darovi.
Zo dijaško mizo: Msgr. dekan Mat. Kožuh 5 gld. — Gosp. Oroslav Dolenec 10 gld. Nektere blage roke S krone. — V. č, g. vojaški župnik Karol lluth i krone. — Iz Preserja 4 krone. " Za sr. Detinstvo: C. g. Fr. Ferjančič. kaplan v Ternovem. 32 gld. 50 kr. — (Jspč. M. Ptelrerjeva 5 gld.
Za sr. Očita: Iz Kresniške fare po č. g. Kar. Ceme-tu 3 gld. Zbirke za noro cerkev na Brezjah: Oseba iz Senožeč, ki prosi Marijo za zdravje. 1 gld. — Zbirka od Neimenovanih 2 gld. 50 kr. s prošnjami za razno pomoč.
Za cerkev sv. Jožefa v Prjedoru: Neimenovana 1 krono. — Milostni g. st. prošt in zlatomašnik dr. Leon. Klofutar K) gld. Za Marijanišče: Iz Preserja 2 gld. Za brat. S. Rešnj Telesa: Iz Preserja 1 gld. Za brat. za duše v vicah: Iz Preserja 1 gld. Za cerkev Jezusovega piesv. Serca v Gorici: Prečast. g. kan. in zl. m. Anton Urbas 1 gld.
Popravek. V zad. listu št. 36 naj se v dopisu Iz Železnikov v 25. versti od spodej beri: «še le 22 let»., (nam. 23 let..)