„Koledniki  so tu!"
Knez Ljudevit.
(Zložil A. Hribar.) (Dalje.)
i*-*f"
Knez Varna in ded Moran.
L ri Prestrani,  globoki  skalni jami,
Kjer so  Morana deda temni hrami,
In  zmaj  Perunov ljuti je v  podmoli,
Pri tem   prepadu skale  so  okoli,
Visoke  skale,   ostre  in  čereče,
Visoko  od  zemlje v  nebo  kipeče;
In  skala jedna,  kakor stolp  visoka,
In  vrhu,   kakor gumno  je široka.
Oltar je,  kjer  Perunova je jama,
Postavila si  tu priroda sama.
In  v pridni roki  naostreno jeklo
Stopnice v  skalo je  do  vrha  vseklo.
In  skale te ne sme se dotakniti
Nikdo,  le  ded Moran  sme nanjo iti.
A tudi ded ne ide v vsakem  časi,
Le  onda,  kadar vojni  rog se glasi,
Le  onda dojde  ded Moran  iz jame
In s sabo  svetega si ognja vzame.
In  na visoki in  široki skali
Perunu s  svetim  ognjem  kres  zapali;
In kolje ovne lanščke in tretnjake,
In  pali jih za v  boj   odšle junake.
Perunu pali žrtev  najbolj  drago
Za srečno  vojsko  in sijajno  zmago.
In zdaj  —•?  Že osmi dan Moran  na  skali
Perunu  ogenj,   v  ognju ovne pali,
Najlepše  kose, gnjati in plečeta
Dobiva plamen  v čast vojska očeta
Peruna,  ki  naklanja srečo  v  zmagi
Le  onim,  ki so  mu junaki  dragi.
Odkar  odšel je Svitozor s   Krčani
In  Ljudevit s Hrvati, Timočani
Nad  Kadolaha, vraga,  volkodlaka,
Ki  vedno  rad  slovensko  kri  pretaka,
Od tačas zmir Moran  dan daruje,
In  pali 4tres in  srečo prorokuje.
In iz  doline k  Prestrani globoki
Možje prihajajo  po  stezi  slo ki,
Da vidijo,  če  kažejo kaj  sreče
Na skali  kres in  pa dan goreče.
In  danes,  glej,  z  možmi  ob  zori  tudi
Po  stezi  k Prestrani se  Varna trudi.
Sam  hoče čuti  danes  ded-Morana,
Premagala li vojska  bo  Furlana?
Kakova  znamenja Perun  ojavlja,
In dobro  videnje se li ponavlja:1
In  dojde  Varna knez  pred  sveto  skalo,
In  truden  vsede  se  na  drugo  malo.
Oddahne se in  vpraša ded-Morana:
„Povej   mi,   kaka znamenja so  dana?
Ima kaj  upov Svitozor do  zmage?
In  Ljudevit pobratim,  čete drage?
Kaj  dim,  žerjavica, kaj  plamen  pravi,
Povrnejo li  vsi se  k  meni  zdravi?"
Z   železnim  drogom  ded  ogorke  dviga,
In  kjer umira  plamen,  tam  podžiga:
In  kot kresnice  v letne  noči  mraku,
Žarijo  iskre v  dima se oblaku.
Nič ded ne  de,  le  dalje  v  ogenj   dreza,
Potem počasi s skale gre pred  kneza:
„Pozdravljen  knez,  ki v potu  in  naporu
Prišel si  k skali,  k svetemu prostoru.
Ti vprašaš  me,  kaj  menijo  bogovi
Se  sinom tvojim,  z  drugimi sinovi?
Znam,  knez,  da ti  resnica zmir je ljuba,
A žrtve zde nadaljne se  mi zguba.
„Dom  in svet"   1896,  št. 3.