* VSEBINA: Odločite vil Že pivo leto smo prejemali od naročnikov številne želje, da bi „Rodna gruda" izhajala mesečno. Te želje so se iz meseca v mesec množile. V prihodnjem letu smo vam pripravljeni v tem ustreči. Vendar moramo obvestiti vse naše naročnike in prijatelje, da bomo v tem primeru primorani nekoliko zvišati naročnino, ker se bodo tudi liskarniški stroški povečali. Tomo Brejc: Naš praznik Uprava sporoča Joža VodIc: Pesem bratom France Kurinčič: Ob 50-letnici smrti pesnika-preroka Simona Gregorčiča Prosvetno delo beneških Slovencev Jurij Artič, Lievin: Otti. Charlie in Ile v Crikve-nici Boris Goriup: »Domotožje«, film o slovenskih izseljenskih krajih Veliki uspehi arhitekta Sulčiča v Argentini Cvetko A. Kristan: Še nekaj o 40-letnici cliica-škega dnevnika »Prosvete« Anton Ingolič: Trije obiski Lojze Zdravje: Poslednje slovo od rojaka Gustava Kabaja Joža Vovk: Jesen (pesem) Po domači deželi Prosimo vse sotrudnike in prijatelje „Rodne grude", da nam o tem čimprej sporočijo svoje mnenje. Vašega odgovora pričakuje uprava „RODNE GRUDE“ pri Slovenski izseljenski matici LJUBLJANA Cankarjeva št. 5 1 Domovina na tujih tleh Pero izseljencev Za mladi rod: Zmaj v Postojnski jami (Ljudska pripovedka) Ivan Tavčar: Cvetje v jeseni (nadaljevanje) Naslovna slika: Breze v pozni jeseni (foto: prof. Lah, Kamnik) Rodna gruda, glasilo Slovenske izseljenske matice v Ljubljani. — Ureja uredniški odbor. — Odgovorni urednik Tomo Brejc. — Izhaja desetkrat na leto. — Poštnina plačana v gotovini. — Naročnina: ZDA letno 2 dolarja, polletno 1 dolar. — Francija: letno 500 frankov. — Belgija: letno 70 frankov. — Holandija: letno 5 guld. — Zahodna Nemčija: letno 6 DM. — Avstrija letno 55 šilingov. — Italija letno 800 Lit. — Anglija letno 15 šilingov. — Avstralija letno 0.80 Lstg. — Argentina: lelno 2 dolarja. — Jugoslavija: letno 500 din, polletno 250 din. — Uredništvo in uprava: Slovenska izseljenska matica, Ljubljana, Cankarjeva c. 5/1. G. A. KOS: POTONKE 1954 ST. 9 OKTOBER - NOVEMBER 1956 LETO IH. Tomo Brejc NAŠ PRAZNIK Kakor vsako leto, tako tudi letos narodi Jugoslavije nadvse svečano (praznujejo 29. november — svoj veliki praznik — dain ustanovitve Federativne ljudske republike Jugoslavije. To je veliki, zgodovinski datum, ob katerem se delovni ljudje naše dežele vselej sami od sebe iresno zamislijo: primerjajo svoj položaj, svoje pravice in svoboščine s položajem, ki 'so ga imeli v stari Jugoslaviji; pred njihovimi duhovnimi očmi se pojavijo bajoneti žan-darjev šestojanuarske diktature, fci je oropala delovne ljudi Jugoslavije vseh demokratičnih pravic in juh prepustila surovim izkoriščevalcem, od katerih je večina leta 194ll izdala narode Jugoslavije nemškim in itallijamskim fašistom. In ob spominu na to nedavno, težko .in trpljenja polno >preteklost, predvsem pa na silne žrtve, ki so padle v boju za nacionalno in socialno osvobojenje narodov Jugoslavije, se državljan nove Jugoslavije predvsem z globoko hvaležnostjo spominja vseh, (ki so dali življenje za njegovo svobodo lin obenem olajšano pomisli: »Sreča, da je vse to 'trpljenje in suženjstvo samo še — spomin na preteklost!« Da, da — to je le še preteklost. Kajti tiste sile, ki bi mogla delovnim ljudem naše dežele vzeti ali tudi samo omejevati njihove svoboščine, ni več. Sami so gospodarji svoje usode. Preko delavskega in družbenega upravljanja sami odločajo o vseli važnejših problemih svoje dežele, od 'tovarne, občine, okraja, republike — vse do Zvezne ljudske skupščine — parlamenta. Vendar ni samo delavsko in družbeno upravljanje tisti faktor, ki v našem delovnem človeku vzbuja srečno zavest enakopravnega in povsem svobodnega 'državljana. 'Ne! To zavest cementira tudi dejstvo, da v novi Jugoslaviji problema brezposelnosti, ki je nekoč tako strahotno pritiskal na naše ljudi — ni več! Ni več tistih razcapanih, okostenelih postav, ki so v večjih ali manjših skupinah romale po naših cestah in ulicah in prosile ostanke obedov in skorjo kruha. Uradi za delo so sicer tudii letos 'registrirali gotovo število ljudi brez zaposlitve, ali ito je predvsem tako zva-na »nepokretna delovna sila«, iki se noče oddaljiti od svoje občine niti okraja in raje životari doma, kakor bi se zaposlila v nekem oddaljenejšem kraju naše republike — da ostalih republik sploh ne omenjam. Ob istem času so naša gradbena podjetja vse leto iskala delovno silo in je 'tudi isedaj v pozni jeseni še nimajo dovolj. Kdor le hoče, ima pri nas delo takoj. In še ena od mnogih socialnih pridobitev narodnoosvobodilne ibonbe je, ki našim delavcem omogoča, da brez skrbi gledajo' v bodočnost. To je naše socialno iza varovan je, na primer izalkon o pokojninah. Pred vojno smo imeli okrog 28.000 upokojencev, danes 86.000! Nekoč smo delavci z grozo v srcu mislili na starost im pogosto smo se menili med seboj: »Če me zmagajo v maši deželi napredne sile, —• ko bomo stari, nam nič drugega ne bo1 preostalo', kot beraška palica in prosjačenje za košček kruha — od hiše do hiše!« Zdaj imajo ipri nas ■vsi 'delavci, ki so se vse svoje življenje preživljali s poštenim delom, starostno .pokojnino. Ta še ni visoka. Mi še nismo bogati — zaenkrat smo dosegli, da nikomur ni treba stradati kruha, vsak ima svojo, čeprav še skromno eksistenco, —• ko bomo pa več pridelali in prigospodarili, bomo tudi upokojencem zvišali .pokojnine, da bodo lažje in brezskrbne je živeli! Omenil sem le tiste socialne pridobitve nove Jugoslavije, na katerih so delovni ljudje povsod po svetu najbolj zainteresirani. Ali je treba še posebej poudarjati, da vsa Jugoslavija še vedno izgloda, kot eno samo veliko gradbišče. Mala Slovenija s poldrugim milijonom prebivalcev hkrati gradi tudi moderne magistrale — ceste mednarodnega pomena: Ljubljana— Maribor, Ljubljana—Zagreb, Ljubljana—Koper, katerih graditev nas stane težke milijarde. Dograjuje se nemajhno število stanovanjskih zgradb, šol, ambulant, zdravstvenih zavodov, preurejajo se naše tovarne; iz nizkih in mrač- mili, odbijajočih tovarniških prostorov nastajajo svetle, prostorne 'dvorane, dostojne svobodnega, delovnega človeka, izpopolnjuje se organizacija dela, nabavljajo novi moderni stroji, da bd se z njihovo pomočjo povečala produkcija, tudi v 'kmetijstvo smo letos vložili težke milijarde — in tako dalje ... Postoj. prijatelj — bo morda ¡rekel kateri od ,rojakov' — jaz sem Ml letos doma na obisku in sem videl, da ste v teh letih po vojmi res veliko izgradili — vsa čast vam — vendar vaš standard je še nizek v primeri z našim, življenje delavcev še ni lahko, mnogi kmetje pa zabavljajo čez oblast, da se kar kadi. Prav. Ljudje zabavljajo ¡povsod, kjer živijo v svobodi, tudi v drugih deželah. Če ne bi živeli v svobodi, ne bi mogli. Včasih zabavljajo upravičeno, vedno pa tudi ne. Pripovedoval mi je rojak, ki je bil letos na obisku v svoji rojstni vasi, da njegovi vaščani pred vojno sploh niso imeli radio aparatov — zdaj je pa v vasi samo še šest družin, kii ga ¡nimajo. Včasih še za soli na vasi ni bilo denarja, namesto sladkorja so kupovali zaharin. Pred vojno je Slovenija porabila okrog 15.000 vagonov sladkorja, danes 50.000. Kako bi ljudje na vasi mogli nakupovati radio aparate, sladkor in druge stvari, če je slabo, če ne bi imeli denarja? Zabavljajo pa vseeno. Kmet je upravičeno tožil skozi stoletja, ker ga je tlačila din izžemala zemljiška gospoda. Navadil se je tožiti in bi danes tožil. U prava Predvsem prav iskren pozdrav vsem naročnikom in prijateljem »Rodne grude« od vseh krajev in koncev sveta. Zdaj nas je pa zares kar veliko že in prav je tako. Saj: čim večja je druščina, tem bolj je prijetno, ali ne. Dopisov prejemamo kar na kupe. Seveda smo jih iz srca veseli. Le s prostorom je križ. Vedno ga je premalo. Zato prosimo brez zamere, če kateri od teh pisem (objavljamo jih seveda v izvlečku, ker celotnih ne moremo) pride malo kasneje na vrsto. Dopisov smo zelo veseli. Posebno pa smo veseli tistih fantov in deklet, ki nam obenem nakažejo tudi naročnino. Saj je menda v vseh deželah na svetu tako, da je vsako reč treba plačati, nekatero več, nekatero manj — plačati pa je le treba. Tako tudi k nam kar naprej nosijo račune — za fotografije, za tiskarno, za klišarno in tako naprej. »Zastonj« je umrl. Pokopali so ga in amen. To smo povedali predvsem zaradi tistih — veliko jih res ni —, ki so morda malo bolj pozabljive sorte, kar se naročnine tiče. Pa bi jih radi s tem malo spomnili na to reč vsaj v teh zadnjih mesecih, ki nas še ločijo do konca leta. Za prihodnje leto imamo seveda kup lepih načrtov — na drugem mestu že tudi objavljamo vprašanje naročnikom, ali naj bi list izhajal mesečno. Stroški hi se seveda zvišali in zato bi se morala nekoliko tudi naročnina. Tej številki prilagamo lepo barvno prilogo, delo znanega slovenskega akademskega slikarja Gojmira Antona Kosa. Kar vnaprej vemo, da smo uganili vaš okus in da boste slike veseli. če tudi nobenih davkov ne bi plačevali. Tako je s to zadevo. Res je tudi, da življenje naših delavcev še ni ilahiko. Mi ismo bili gospodarsko zaostati — ne po krivdi naših delovnih ljudi, temveč po krivdi tiste gospode, ki je tudi vas primorala, dragi rojaki, da ste morali v tujino — 'S trebuhom za kruhom, kot temu pravimo. Zdaj pa te zaostalosti me moremo odpraviti čez ■noč. ne moremo — kot pravijo — skočiti s tal v peto (nadstropje. Delamo pa vse, kar je mogoče, da bi ljudje na tej prelepi slovenski zemlji isrečneje živeli; mnogo smo že dosegli, kar pa še nismo, pa bomo! 'Letos smo dosegli ustalitev cen, z boljšim sistemom nagrajevanja se bodo že prihodnje leto povečale plače delavcev in tako bo šlo dalje —• od leta do leta nam bo bolje. 'Pozabiti tudi ne smemo, da nova Jugoslavija uživa v svetu velilk ugled, iker se tako pogumno dn dosledno bori za mir iin prijateljstvo med narodi. Bodočnost je naša! To je čvrsta, vesela zavest državljanov FLRJ. In v tem sproščenem, svobodnem vzdušju praznujemo tudi letošnji 29. november — dan ustanovitve nove Jugoslavije in vemo: Na ta naiš skupni, veliki praznik bomo še posebej z veliko 'ljubeznijo mislili na vas — in vi, draigi bratje dn sestre, na nas v rojstni domovini. Naj živi veliki praznik rojstva nove Jugoslavije — 29. november. sporoča Kakšna bo vsebina lista v prihodnjem letu, vam bo uredništvo podrobneje povedalo v prihodnji številki. Zdaj predvsem čakamo vaše odločitve glede izhajanja »Rodne grude« v prihodnjem letu. Ob koncu še topla zahvala vsem tistim naročnikom, ki so prispevali za tiskovni sklad lista. Dne 15. oktobra nas je za vedno zapustil naš zvesti tovariš VINKO PINTAR rojen 2. februarja 1895 v Črnem Lugu na Hrvatskem. Kot zaveden Jugoslovan je bil redni član društva »Udruženja Jugoslovanov v 'severni Franciji« in .naročnik »Rodne grude« ter Slovenskega izseljenskega koledarja. Zapušča ženo, sina in hčerko, ki sta oba že poročena. Naj bo pokojniku lahka gruda na tujih tleh, njegovi družini pa naše ¡iskreno sožalje. Za »Udružonje Jugoslovanov v severni Franciji« JURIJ ARTIČ Svojcem izreka toplo sožalje tudi Slovenska izseljenska matica. Hčerka ob grobu očeta partizana Bratje, naj zdaj zapojem vam mogočno hvalnico? Naj dahnem čez grobove pesem tožno? Naj pojem himno o živi j e n j u novem? Naj šepetam molitev tiho in pobožno? Ne, le duše svoje na st e ž a j odprimo, da plane j o nam misli iz srca v srce, da v polnosti resnični zaživimo, izrečemo besede jasne in svetle! Na težke dni ostal je le spomin, težak kot v strmi gori trd korak, a lep in svetel kakor mesečina, sladak kot mat er in a bolečina. Joža Vovk PESEM BRATOM Spokojno sije dan in noč je tiha, spočita zemlja presladko dehti, zorana njiva skoraj slišno diha, in melodijo čutiš, kadar gozd šumi. Orač za plugom pogovarja se z z e ml j 6, še zdaj s krvjo, s solzami prepojeno, za njo je tujec stegnil bil roko. A danes govorita tu le eno: o sladkem, sladkem, dobrem kruhu. Glej dimnik, cesto, plavž, ljudi, milijone rok, ki gr abi j o v prihodnje dni! Življenje novo vsepovsod nastaja, v zagonu dela z e ml j a se pr era j a. O, bratje, sladak je kruh, ki žuljava ga roka mesi, prelepo sonce je svobodnih dni in blag je mir za vihrami, potresi, cvet čudovit — živi j en j e iz krvi! Simon Gregorčič. To fotografijo so 15. oktobra 1944 ob stoletnici pesnikovega rojstva izdali slovenski izseljenci v Buenos Airesu v Argentini Goriški pesnik Simon Gregorčič je osem Slovencem, ne le doma, temveč tudi v tujih deželah nadvse drag. Saj so bile njegove pesmi tako občečloveške, v njih sta bili zajeti srce in duša našega preprostega človeka — kmeta in delavca, h kateremu se je pesnik vedno uvrščal — z njim živel in pel o trpljenju, ljubezni, svobodi in mu preroško napovedal boljše čase ... Njegove pesmi so v narodnoosvobodilni borbi užigale srca naših primorskih borcev. Po njem se je imenoval prvi primorski bataljon, ki je bil ustanovljen v Vitovljah in se je večkrat hra- bro izkazal v hudih borbah s sovražnikom. Zlasti v bitkah na krnskih planinah, kjer je padlo nad 100 borcev Gregorčičeve in Gradnikove brigade. V spomin na te bitke so letos ob 12. obletnici vzidali spominsko ploščo v krnske skale. K odkritju pa so se zbrali preživeli borci in nekdanji komandant Jaka Avšič. Vpliv pesnika preroka je segel tudi daleč preko naših meja, vsepovsod, kjer živijo naši izseljenci, celo čez široki Ocean, kakor je segel tudi glas o težki krvavi borbi jugoslovanskega ljudstva za svobodo. Naš skladatelj Ciril Kren v Buenos Airesu v Argentini je ob stoletnici pesnikovega rojstva, ki smo ga v Argentini slovesno praznovali, napisal med drugim: »Za slovenske izseljence o Argentini ni Gregorčič samo najpopularnejši slovenski pesnik, temveč tudi tisti, ki vedno oživlja v nas domovinska čustva, ki vedno obnavlja in varuje tiste dragocene spomine, ki nas družijo osrednjemu telesu — naši domovini... « Ob stoletnici pesnikovega rojstva so slovenski izseljenci o Argentini izdali tudi poezije Simona Gregorčiča, ki jih je uredil Jan Kacin, ilustrirala pa Vanda Čehovinova. Letos 24. novembra mineva 50. leto pesnikove smrti. Na pobudo predsednika občinskega ljudskega odbora Ivana Kurinčiča bodo Simonu Gregorčiču v Kobaridu postavili bronast spomenik. V njegovem rojstnem kraju — Vršnem, pa so zgradili novo šolo, ki bo nosila pesnikovo ime. Šola ima tudi lepo dvorano za kulturne prireditve. Spomenik nameravajo odkriti v prihodnjem letu. Zanj zbirajo sredstva tudi slovenski izseljenci. Slovenci v Argentini so zato že izvolili poseben »Odbor za počastitev Goriškega slavčka«, ki bo zbiral sredstva za Gregorčičev spomenik v Kobaridu. V tem odboru, ki mu je častni predsednik Angel Hrovatin, predsednik pa Franc Go-mišček, so osi vidnejši Slovenci v Argentini. France Kurunčič Pcasi/etna dzto fonešUiU Stai/encei/ Lansko jesen ®o beneški Slovenci ustanovili v Čedadu svoje prvo iprosvetn-o društvo. To je bil velik dogodek, pri katerem je sodelovalo mnogo starejših Benečanov ¡in tudi precej mladine. Starejši Benečani so dolga leta hrepeneli po takem društvu, ki bi omogočilo boljšo in popolnejšo vzgojo bodočega .rodu in bi obenem dajalo možnost za udejstvovanje številnim dijakom, ¡zlasti srednješolcem, ki se šolajo na slovenskih srednjih šolah v Gorici itn v Trstu. Društvo so imenovali po .znanem beneško-slo-venskem pesniku in narodnem buditelju Ivanu Trtniku, ki ise je s svojim širokim znanjem in svojimi književnimi ustvaritvami povzpel na častno mesto v Beneški .Sloveniji ter v slovenski književnosti in kulturi sploh. Društvo je imelo ¡ob ustanovitvi 36 «lanov, zdaj pa ima že 120 članov. Največ članov društva »Ivan Triniko« je 'iz Tajpane, Modica in Rezije. Društvo si je uredilo sedež v Vidmu. Tam se sestajajo njegovi odborniki ter člani in razpravljajo o načrtih za nadaljnje delo. Uredili so si lepo in za kratek čas poslovanja tudi bogato knjižnico, kri šteje že več kakor 2000 'leposlovnih, poučnih in drugih -slovenskih knjig. Poleg slo- venskega čtiva pa je v knjižnici tudi precej italijanskih knjig, zlasti strokovnih. Zanimivo je, da ima ta .knjižnica beneškega prosvetnega društva »Ivan Trinko« celotno zbirko vseh letnikov »Ljubljanskega zvona« in »Doma in sveta*. Po knjigah najbolj segajo dijaki, kar je ¡razumljivo in obenem tudi razveseljivo, saj bosta prav od teh dijakov v precejšnji meri odvisna nadaljnji razvoj in delovanje prvega kulturnega društva .beneških Slovencev. V društvu delujeta doslej dva pevska zbora, ki od časa do časa obiskujeta bližnje .vasi, v katerih nastopata in tako širita lepo slovensko pesem, ki je v Beneški Sloveniji še posebno lepa in svojstvena. Beneške Slovence bodo obiskali tudi razni zbori iz Slovenije in predvsem zbor »Vinko Vodopivec«, Iki ima na sporedu tudi .nekaj furlanskih pesmi. Poleg vsega tega ima prosvetno društvo »Ivan T.ri.nko« kot cilj zbliževanje in medsebojno kulturno spoznavanje med slovenskim in furlanskim ljudstvom, ki živita skupno na iistem ozemlju in isti državi kot sosedna in skupno živeča. Jurij Artič, Lievin, Fruncija OTTI, CHARLIE IN ILE r Crikvenici Tudi letos sem prebil lepe nepozabne ■počitnice v svoji rojstni ■domovini. Lz srca se zahvaljujem vsem, ki so pripomogli, da sem šel na 21-dmevno zdravljenje v Rogaško Slatino, predvsem Okrajnemu zavodu za isocialno zavarovanje, kakor tudi vsemu osebju Zdraviliškega idoma, ki je (hilo z menoj skrajno uslužno. Prehitro so minili trije tedni mojega zdravljenja. Ob koncu sem z zastopnico Sveta za zdravstvo, tovarišico Heleno, zastopnico Izseljenske matice, tovarišico Ino in zastopnikom ljubljanskega Radia, tov. Ernestom obiskal tri otroke naših izseljencev, ki so preživljali počitnice na našem lepem Jadranu. Ta obisk mi bil zame le vesel, kajti še prej, ko smo se vozili z avtom skozi fcršno Istro, sem obiskal pokopališče v Jelšaeah, kjer počiva moj edini sin .Mirko — 21-letni junak partizan, ki ga je raztrgala mina v zadnji vojni in to prav ob koncu, 5. maja 1945. Z žalostjo v srcu sem nadaljeval nato poit skozi Reko, ki se ponaša z mnogimi novimi stavbami, proti Crikvenici. Vsa žalost pa me je minila, ko sem zagledal tri naše razposajence, kako srečni so bili v najlepšem tamkajšnjem počitniškem domu — Domu »Vladimirja Nazorja«. Povedali so nam, da so srečni in zadovoljni, da bolj biti ne morejo, kar smo jim morali tudi verjeti, če smo jih videli, te naše junake Otti, Charlie in Ile. Ko smo se odpočili din okrepčali, smo se morali .seveda tudi malto okopati. Tu pa mi jo je navihana Otti pošteno zagodla. Res, do svoje smrti ne bom pozabil tega navihanega škrata. Vsi, s šoferjem vred smo bili — bede vrane •— tako lepo beli smo bili proti drugim zagorelim kopalcem. ¡Ko smo .se skobacali v vodo in malo namočili, pa se je navihana Otti spravila nadme. Oklenila se me je in me prekucnila v vodo, da sem se je pošteno napil, ne samo okopal. Drugi so zakričali, ker so se prestrašili, da bom utonil, toda Otti, ki ji res ne manjka samozavesti, jih je potolažila: »Nič se ne bojte, saj jaz dobro pazim na njega!« Vsi domači kopalci pa so vedeli, da se je komaj sama dobro naučila plavati. Res smo se vsi od srca nasmejali. Pozneje sino si ogledali tudi mladinski počitniški dom »Nikola Car«. Vse so nam razkazali in je :rcis lepo in higiensko preurejen iz ■nekdanjega knežjega dvorca. Tam so nam tudi postregli z večerjo. Nato pa smo z mašim avtom odjadrali — ker je nastal hud naliv •— proti Ljubljani. Bil je 'lep dam, ki ga nikoli ne bom pozabil. Jurij Artič, Lievin, Francija NJIHOV VZGOJITELJ FRANCE GORIČAN PA NAM JE O MLADIH LETOVIŠČARJIH ŠE TOLE POVEDAL Pričakovali smo večjo skupino otrok, ki naj bi preživela trii tedne na morju kot gost Izseljenske matice. To letovanje naj bi imelo razen počitnic predvsem namen, da otroci naših rojakov spoznajo lepote naše domovine in kraje, v katerih so njihovi starši preživljali svojo težko mladost, ki se je bistveno razlikovala od otroških let mladine v naši domovini. Žali, prišli so samo 'trije, Otti, 'Charlie 'in Ile. Hitro so se vživeli v letoviško življenje v Orikvenici in potem ni bilo veselemu vrišču ne konca ne kraja. V nekaj dneh smo že opazili od sonca zagorele obraze iin iskreče se oči, ki so dokazovale, da jim je bivanje pri nas res prijetno. Dnevi 'so minevati med kopanjem, sončenjem, raznimi igrami in seveda obveznim po-jioldaniskim spanjem. Velika rdeča žoga je bi.la v vodi naša največja prijateljica. Otti in Ile sta pridno čofotala po vodi in premagovala začetne težave pri plavanju. Vsakega najmanjšega njihovega uspeha smo se skupno veselili. Charlie je bil .pa že pravi junalk. V vodi je bil prav .tako okreten kakoir na .suhem. Skratka, otroci, ki še. niso nikdar videli našega Jadrana, so bili polmi novih vtisov in njihovo vzhičenje včasih ni poznalo meja. In slovenščina? Vsako slovensko besedo so takoj s ..pridom uporabili in tako je kmalu beseda »vstani« zamenjala francosko debout. Vodstvo kolonije je večkrat priredilo daljše ali krajše izlete v bližnjo okolico. Z jadrnico smo se peljali n. pr. na Krk. Kaj vse so takrat doživljali našu otroci v svojih malih glavicah, tega nihče ne ve. Kmalu potem srno se peljali z motornim čolnom na Malinsko in Omišalj. Verjetno’ ali ne, to je bila prava ekspedicija, kar je zapustilo v mas nepozabne spomine. In zvečer so ob pogledih na morje v žarkih zahajajočega sonca sicer vedno zgovorni otroci kar utihnili in kmalu nato sladko zaspali. Ile je še v spanju nekaj brundal in krilil z rokami. Verjetno je sanjal, da je kapitan na naši ladji »Jugoslavija«; ki je ravno tiste dni prvič peljala mimo Crikvenice in ki je bila poisebno za otroke nekaj čudovitega. Vsak je prinesel s teh izletov vse polno raznih školjk in 'kamenčkov za spomin. Rojak Artič z nagajivo Otti, Charlijem in Ilijem v Crikvenici omotožje 7. 8. 1948 Rahlo naj te zemlja krije... »To je bil hrust,« pretrga moje brauje rojak, ki je pred več kot dvajsetimi 'leti moral zapustiti domovino in .si v tujini poiskati bruha, »bil je prvak rokoborcev. Dober človek. Vsi so ga imeli radi, vsi .so ga spoštovali.« V ovalu je pokojnikova slika: zares, pravi orjak pa ljubezniv in dobrodušen človek. Vprašujoče pogledam rudarja, ki je zamišljeno obstal ob grobu svojega tovariša in, kakor brž presodim, tudi dobrega prijatelja. ».Nesreča,« pove čez čas. »iPo odstrelitvi se je odkrušila igmota premoga in mu zmečkala trebuh. Umrl je v strašnih mukah. Škoda, škoda je zanj ...« Samo nekaj ¡korakov dalje nov slovenski grob. .ZALOKAR HENRI »Tega je pobrala kamnita bolezen.« ■Spet slovenski grob. »Tudi ta je ¡imel kamen na pljučih. Poglejte, koliko let je živel!« Brez opozorila sem izračunal, da samo petintrideset. V ¡kotu spet .slovenski grob, skromen in zapuščen. »Ta ni imel nikogar, ne tu ne doma. Samec. Težko delo, bolezen, nizka penzija. Ostala mu je samo še pijača. Nekega dne so ga našli tam čez v gozdu, obešenega.« »In tale tu?« »¡Ub.it v zadnjem štra.jiku ...« Neprijetno rosi, tam čez ¡na hribu bruha visok tovarniški dimnik gost, črn dim, ki lega na hiše, na ljudi, ,na grobove. Berem napise, poslušam ¡zgodbe mašili ljudi in seštevam leta, ■ki ¡so jih preživeli. Malokateri je presegel petdeseto. Vedno eno in isto: kamen na pljučih, nesreča, kamnita bolezen, nezgoda, i.n spet kamnita bolezen. Med nemškimi, poljskimi in francoskimi napisi slovenski napisi, nekateri z nepopačenimi imeni, drugi z imeni, napisanimi po nemškem ali francoskem načinu. Tudi francoski in še .pogosteje nemški ¡napis najdem' na slovenskem grobu. Ko sva pri izhodu in naju pozdravi rojak iz svojega novega avtomobila, spregovori moj spremljevalec z ¡grenkim nasmehom: .»Ti, ki prihajajo iz ¡domovine k .nam na obisk, ne bi smeli videti samo naših televizijskih aparatov in avtomobilov, stopili naj bi tudi sem na pokopališče in prešteli .prezgodnje .slovenske grobove.« To je bilo v Freymingu. ¡Pozneje sem obiskal še nekaj krajev v severni .Franciji, kjer žive slovenski rudarji. Povsod sem šel tudi na pokopališče. In povsod isto: med grobovi raznih narodnosti ¡številni slovenski grahovi. Videl sem še drugo umiranje: ¡manj in manj slovenskih napisov lin manj in manj čistih, nepopačenih ¡slovenskih imen. Nekje je žena postavila ¡prerano umrlemu možu lep nagrobnik s slovenskim napisom, toda hčerka je na grob •položila v sv.ojem imenu še majhno marmorno ploščo z napisom: A mon père Regretté 2 Pa je le posijalo sonce in ožarilo, rahlo valovito pokrajino. Tedaj, sem bil že pri rudarjih, ki kopljejo železno ¡ruido v Tieuxu, Tucque-gnieux'u .in sosednjih krajih. Tu je manj saj, rudarske kolonije so ¡nekoliko pestrejše, čeprav v primeri .s slovenskimi 'kraji še vedno strahovito enolične ¡in puste. S prijaznim in zgovornim Martinom, upokojenim rudarjem, prideva v dolgo ulico, na vsaki .strani katere se v nedogled vrstijo enake enonadstropne hiše. Pred njimi ni v.rtov, med njiimi n.i presledka, 'kakor .dve dolgi, neskončno dolgi nizki rdeči baraki z enakimi okni in vrati; zidovi so rdeči, okna pa temnorjava. Druge, barve ni videti. Pač! Tam na tretjem ali četrtem olknu ¡so lončki s cvetlicama. ¡Ne samo v pritličju, 'tudi na obeh oknih v prvem nadstropju. »O!« se zavzamem. »Tu stanujejo Slovenci!« mi razloži Martin. Ko se oko navžije cvetja, pohiti dalje. Na .petnajstem ali šestnajstem oknu spet cvetlice. »Tudi tam so Slovenci. Povsod, kjer boste videli rože na oknih, stanujejo Slovenci.« Delavska naselbina v Lensu Sedemdesetletni rudar Martin, ki je pred .petdesetimi leti zapustil prijazne slovensko vasico nekje v Posavju, mi pripoveduje zgodbe slovenskih ljudi, 'ki so 'te rože zasadili in jih goje z ljubečimi rokami. «Po trboveljskem štrajiku je — kakor mnogi ■drugi — tu v .Franciji našel delo. Čez leto dni je za njim prišla še žena. Zdaj delata v jami že sinova.« »Prišel je iz Zagorja. iPrej je .delal v Belgiji, potem nekaj let v premogovnikih v Lensu, zdaj je tu že deseto leto. Prva žena mu je umrla, druga je Poljakinja. Milka, hči iiz .prvega zakona, zna slovenski, tudi rože ima rada, kakor mati.« »Vdova. Slabo živi ob nizki penziji. Vrnila bi se v domovino, a tam nima nikogar, tu pa ima sina, ki dela v 'sosednjem rudniku.« »Slovenka, poročena s Poljakom, otroci govorijo poljski An francoski, slovenski ne znajo. Oštale so ji samo rože, slovenske nože.« In čez čas s trpkostjo v glasu. »Najslabše je, če si človek v tujini vzame tujko za ženo. Dvakrat je tujec.« .Začuden pogledam starega rudarja. Obrne se ¡stran, najbrž, da ne bi vprašal po njegovi zgodbi. Nekaj časa stopava molče dalje. Sicer .pa so 'vsa okna, mimo katerih greva, pusta, prazna, čeprav za tem in onim vidiva nasmejan ženski alii dekliški obraz. Toda .glej, spet ro-že! Celo nageljni! Spet zgodba. Vse te zgodbe so si v nečem podobne: ker doma ni bilo kruha, so si ga morali poiskati drugod. Tu ga je bilo dovolj,, toda bilo si ga je treba prislužiti .s trdim delom, bilo je treba zanj dati zdravje, cesto žrtvovati življenje, vselej pa prelepo domačnost slovenske domovine. Po osvoboditvi so se mnogi .vrnili, mnogi pa .so ostali. Tu imajo otroke, nanje so bolj navezani kakor na domači kraj, kjer povečini nimajo nikogar več ali pa so se tistim, ki jih morda imajo, že preveč odtujili. Prav tale, ki Akademski slikar Gojmir Kos, avtor umetniške priloge, ki jo prilagamo tej številki, je goriškl rojak. Rojen je bil 24. januarja 1896 kot sin zgodovinarja Franca Kosa. Študiral je na dunajski umetnostni galeriji ter nato veliko potoval po Srednji in Zahodni Evropi in poglabljal svoje študije. Zdaj živi v Ljubljani kot profesor na Akademiji upodabljajočih umetnosti. Slika kompozicije, portrete, krajine in tihožitja. Razstavljal je na več razstavah doma in v tujini mu cvetijo na oknih pravi gorenjski nageljni, se je petnajst let ubijal v jami, da si je v domačem kraju kupil posesitvece s hišo, toda tu so mn medtem zrasli otroci, ki ne poznajo lepote slovenske govorice in slovenske zemlje, ti otroci imajo že otroke, zanje je Francija iprava in edina domovina. Kako naj se oče dedek pa mati ¡babica odtrgata od .svojih otrok in vnukov? Kaj jima hoče posestvece s hišico pod sončno rebri jo, fco pa .bi bila tam sama in najbrž večja tujca, kakor sta tu. In vendar ... Lansko leto sta bila doma. Prinesla sta si seme domačih nageljnov. Zdaj jima cveito na oknih in vsi rdeči lijejo' po zamazanih zidovih teh pustih rudarskih hiš. Na koncu brezkončne ulice, ki jo oživljajo samo cvetlični .lončki na oknih slovenskih rudarjev, nova kolonija. Toda tn so hiše ločene druga od druge, imajo* po dve stanovanji in pred vsakim stanovanjem se širi do ulice dokaj velik vrt. Zavijeva v prvega. ¡Rudarja in njegovo ženo najdeva pod češnjo, ki pravkar dozoreva. »¡Poglejta to solato!« nama postavna in zgovorna Dolenjka razkazuje svoje bogastvo. ,Seme je iz Slovenije! Tudi tele rože so naše. Pa korenje in fižol tudi.« »Stopita rajši v hišo! Tam imamo še kaj drugega iiz Slovenije,« naju povabi v hišo kot gora velik, v ramenih nekoliko upognjen rudar, ko si ogledamo ne samo. vrt, ampak tudi košček sadovnjaka in gajbice z domačimi zajci in racami. Zares, v hiši najdemo steklenico pristnega pelinkovca. Ob njem se pogovarjamo o domačih krajih in domačih ljudeh. Še menii, ki sem zdoma manj (kot tri tedne, prija takšen pogovor, ¡kaj šele tema Dolenjcema, ki s.ta bila lani doma prvič po dvajsetih letih. Za pelinkovcem pride na mizo francosko vino s pravo slovensko potico. Na stenah naokoli vise poleg rodbinskih fotografij slike ¡Ljubljane, Bleda, Novega mesta in dolenjskih vasi, ki mi ¡niso znane. Najprej govorita gostitelja, potem moram govoriti jaz; odgovarjati moram na njuna vprašanja. Vse bi rada vedela, vprašanj ni ne konca ne kraja. Ko se v prvem mraku z Martinom končno posloviva, mi rudar-igora stisne v roko majhen vžigalnik, njegova žena pa odreže nekaj najlepših solatnih glav. »Nate, Tima, -za večerjo! Tudi za tovariša!« Med vrtovi se vračava k Martinu, ki me je povabil za nekaj dni k sebi. Brez posebnega ugibanja vem, kateri vrt obdelujejo slovenske roke. Vem tudi, da rudarji, ki pridejo iz jame, najdejo na ¡tem koščku francoskega sveta rahel dih svoje domovine. Tudi to blaži njihovo domotožje. 3 Neskončna ravnina, njive zoreče pšenice in pokošeni travniki pa spet njive. in travniki, brez drevja, brez .potočkov. Iznad številnih rudarskih ¡kolonij, enoličnih in pustih kot povsod, se dvigajo železni stolpi z 'velikimi kolesi, in nekje dalje stran grmade odpadnega materiala. Ponekod so ti velikanski stožci kamenja, pomešanega s premogovim prahom, že skromno obrasli z zelenjem, večinoma pa so črni. To so edini hribčki, edine gore v pokrajini Pas de Calais. Pri enem izmed železnih stolpov se spustim v jamo. Spet je ob moji strani poleg ipaz-nika-idomaaina, .ki mi je 'dodeljen za vodnika, rojaik. Bliskovito in s peklenskim truščem naravnost pademo v jamo. 1K0 izstopimo iz dvigala, ki služi tudi za transport premoga, sem prijetno presenečen. Pred nami je visok, širok in zračen rov s popolnoma belimi 'stenami in belim stropom. »Se čudite?« se nenavadno zajetni Francoz zadovoljno smehlja. »Skoraj kakor v pariškem metroju, kaj?« Iz razlage obeh spremljevalcev izvem, da ima rudnik ekipe, ki z zmleto- kredo belijo rove. Kreda vsrkava premogov in kamniti prah. Zaradi tega je :zdaj manj obolenj na pljučih, kot jiih je bilo nekoč. Ta prah tudi preprečuje zažiganje vnetljivih plinov. Prav paznik, ki me ¡spremlja, je vodja teh ekip in odgovarja za čistost in zračnost .rovov. Na vsakih sto metrov ise moram ustaviti, da si natančno ogledam stene in strop in se prepričam, kakšen je zrak. Moram priznati, da je v mnogih šolskih učilnicah ¡slabši. Po polurni hoji pridemo do delovnega mesta. Visokega belega rova je nenadoma konec; ustavimo se pred ¡rovom, ki je širok največ do dva metra, visok pa kakih sedemdeset centimetrov. Iz rova prihaja ropotanje im gost črn prah. Že rudarji, Iki delajo oib vhodu, so vsi potni in črni kakor dimnikarji. Začudim še, 'ko paznik, ki ves čas hodi pred menoj, poklekne in se začne plaziti po kolenih v rov. »Tu dela stroj, ki vam ga je pokazal inženir v pisarni,« mi pove rojak. »Pojdiva za paz-niko, da boste videli, ¡kako dela!« Spustim se na kolena in se začnem plaziti še jaz. Kmalu mi na naočnike leže prah, da ne vidim ničesar. Tipaje drsim po gladki kamniti plošči navzdol za paznikom. Sele ko si čez čas s potno roko obrišem stekla, zagledam pred seboj plazečega se paznika, ob straneh pa tanke ¡železne podpornike, a tik nad glavo gladek kamniti strop. Pri naslednjem podporniku opazim rudarja. Ta je še bolj poten iin črn kakor tisti ob vhodu, samo oči se mu svetijo iz črnega in potnega obraza. -Bolijo me že kolena, toda moram dalje. Prah je vse bolj gost, vročina vse hujša, tudi mene že obliva pot. Včasih zadenem ¡s ¡kolenom Ob prečni železni drog. Spet rudar, črn, prepoten, do pasu gol, samo oči in zobje ise mu zasvetijo v svetlobi, ki jo meče nanj moja svetilka, ki j-o ¡imam pritrjeno na rudarskem klobuku. Rad bi -se vzravnal, pa se moram ponekod celo spustiti na kamen in se plaziti dalje po trebuhu. Končno se vendar noge pred menoj ustavijo. Paznik pokaže v desno. Sele tedaj opazim tekočo gumijasto preprogo. »Ta preproga odvaža premog, prav do vozičkov. Takoj boste videli!« Hrumenje se približuje, prah se zgošča. Nagniti se moram nad preprogo, da vidim, kako se približujejo na debeli verigi trije železni kavlji, 'ki grebejo v premogovo žilo. Premog se kruši iin pada na preprogo, ‘ki ga odnaša ¡nekam navzdol. Zares čudovit stroj! Dolg je dve sto metrov, grebe in koplje premog teir ga odvaža, poleg ¡tega pa avtomatično leze v žilo. Vendar rudarji, ki mu strežejo — dvaj- Skupina Slovencev iz Tucquegnieuxa na izletu v For-bachu s pisateljem Antonom Ingoličem set rudarjev — na kolenih in na trebuhu, huje trpe kakor rudarji v ostalih dveh rudnikih, ki sem jih obiskal zadnji čas. Kaj jim hočejo tam na gornjem in spodnjem koncu visoki, ¡beli rovi, ko pa morajo skoraj osem ur pr e tiča ti v tej prašni, zatohli in vroči peklenski spil ji! Ne samo pretiičati, marveč z vso pazljivostjo streči temu vsekakor kompliciran emu stroju! Nisem še pol ure z ¡njimi, pa se -mi -zdi, da imam že vsa pljuča polna premogovega prahu, rudarji pa ga požirajo dan na dan. leta in leta! Poleg tega pa skrajno ineprejeten občutek: tik nad tabo je kamniti strop, tri isto, štiri sto metrov debela plast kamenja. Ali ne bo ta strašna teža zdrobila tankih železnih podpornikov? Zdaj šele razumem fanta s Kozjanskega, ki je sredi šilita z -grozo zaklical: »Kateri bog ali hudič -pa bo obdržal t-o kamenje nad menoj?« in zbežal .iz rova. Paznik mi -razlaga delovanje stroja, pove, -da skupina -pri sir-oju izkoplje v šihtu sedemnajst ton -premoga na delavca, kair je največ v Evropi, toda ouje.m ga samo na pol in tudi samo na pol razumem. Ko mu prisluhnem pazljiveje, pa se tiik ob meni s ¡truščem seis-uje kamniti strop. V grozi se umaknem proti tekočemu traku. »Nič hudega,« se zasmeje r-ojak za menoj, »podpornike -rušijo.« Sele ko se prali nekoliko uleže, zagledam na levi -mladega rudarja, ki se plazi p-o kolenih mimo mene, se ustavi pri naslednjem podporniku in ga začne izpodbijati z 'lesenim drogom. »Treba je sproti zasipavati rov,« mi paznik razlaga skoraj kriče. »Stroj leze v ‘to smer, v žilo, tu stavijo rudarji nove podpornike, na oni pa jih podirajo in ...« Zamolklo hrumenje preglasi paznikov glas. »To je bilo nekje v gornjih plasteh,« me pomiri rojak. »Zdaj ismo varni.« Kmalu potem pade podpornik tik za menoj. Spet oglušujoč trušč, nekaj kamenja se privali celo do mojih nog. »Kajpada, to ni šala,« pravi rojak, »je zares nevarno. Zato pa tale rudar tudi največ zasluži.« Pove, koliko, toda številke me ne zanimajo. Kdo more plačati takšno delo, takšno tveganje? »Lahko igremo?« me vpraša paznik. Nimam besed. Samo pokimam. Vidim, da je tudi pazniku prav. Le rojaku-rudarju ui nič. »Tu je moje glavno delovno mesto. (Prej sem delal kot rudar, zdaj že nekaj let kot mehanik. Med vsakim šibtoon se dvakrat prepla-zim skazi rov. Vedno je treba kaj popraviti ali vsaj pregledati. Stroj mora teči brezhibno in brez prestanka, ne sme počivati. Tudi rudarji ne.« V mislih skorajda pritrdim rudarju, ki mi je (pred dnevi dejal, da je bilo v prejšnjih časih, ki ni bilo teh modernih strojev, v nekem pogledu bolje kakor zdaj: človek si je lahko vsaj malo oddahnil, stroju pa maraš nenehno streči. Izračunano je, koliko lahko nakaplje, normo je treba obdržati. »Kdaj je vaš šiht?« vprašam rojaka, ko se spet ustavimo. »in dneva ne pove POSLEDNJE SLOVO OD ROJAKA GUSTAVA KABAJA Nepričakovano nas je presenetila žalostna vest, da je umrl Gustav Kabaj, povratnik-upo-kojenec iz Clevelanda. Vsi, ki smo ga poznali, skoraj nismo mogli verjeti, da Gustava Kabaja ni več med nami. Čeprav je sprva živel v Ljubljani, pozneje pa v Mariboru, so bile njegove misli večkrat v Clevelandu, rad nam je pripovedoval o slovenskem narodnem domu v Col.limvoodu, o listu »Enakopravnost«, o znancih in prijateljih, o društvenih sejah in pevskih vajah, v katerih je bil požrtvovalni član vsa leta, dokler mu je dopuščalo zdravje. Rojakinja Josič Tratnikova iz Clevelanda je vrgla prvo cvetlico na krsto pokojnega rojaka Kabaja »Ponoči.« »Ponoči?« »Že več kot deset let delam ponoči. Spanja je seveda bolj malo, ker v koloniji ni miru, a isem se privadil, človek se vsemu privadi.« Ko se plazimo 'dalje, me zgrabi za ramena na prvi pogled neznan rudar. »Me ne poznate?« Vidim samo oči din zobe. Zobje me spomnijo na obisk prejšnjega dne: sedeli smo v baraki, na mizi pred nami je stala steklenica rdečega alžirskega vina, sonce pa je lilo na izrazit moški obraz, ki ga je pripoved o življenjskih in delavskih bojih plemenito razvnela. »Španski borec,« rečem, ker se ne morem spomniti imena. »Zdaj vidite, kakšno je naše delo! Devetnajst let čepenja in ležanja v teh rudnikih je že nekaj, kaj?« Pokimam in se odplazim dalje. Zdaj šele razumem, zakaj je po pokopališčih severne Francije toliko prezgodnjih slovenskih grobov, razumem tudi, zakaj na oknih slovenskih stanovanj cveto rože, v vrtovih pa raste slovenska solata in mnogokje zore slovenske češnje. Ko se spet vzravnam, ne vidim visokega belega rova, po katerem se vračamo k jašku, tudi ne slišim paznika, ki mi razlaga prednosti stroja, iki smo si ga pravkar ogledali, želim si samo, da bi prišel čimprej na zrak, na sonce, pod sinje nebo. noftena prat&a...« Po prihodu v Ljubljano so ga redno obiskovali bivši Clevelandčani, Ludvik Medvešek, Jože in Margareta Poznič, Jože Majcen in drugi izseljenci iz ZDA. Po preselitvi v Maribor, ko se je njegovo zdravje že občutno zboljšalo, mu je vsak obisk ameriških rojakov, znancev in prijateljev prilival novo kri, novo mladost in veselje v rojstni domovini. Tudi ameriški rojaki, ki so prišli na obisk rojstne domovine, so ga pnidno obiskovati, med njimi sta ibilla tudi mr. mirs. Durn iz Clevelanda. Zdaj smo za vselej izgubili Gustava Kabaja, tovariša in društvenika, ki je bil .zvest svojim organizacijam in svoji domovini. Težko ga bomo pogrešali. Pogreb dragega pokojnika je bil 21. septembra 1956 na pokopališču v Pobrežju pri Mariboru. Pogreb je bil po civilnih obredih, kakor je bila njegova zadnja želja. Ostal nam bo v spominu kot prijatelj, somišljenik, kakor je bil od časa, odkar smo ga spoznali in imeli za svojega tovariša. Pogreba so se udeležili tudi zastopniki Slovenske izseljenske matice, ki so položili na grob pokojnika prekrasen venec. Ob odprtem grobu je v imenu izseljencev im povratnikov govoril poslovilne besede Lojze Zdravje. Joseph ine Tratnik, predsednica rolifnega odbora Progresivnih Slovenk Amerike iz Clevelanda, ki je prišla iz Ljubljane, je tolažila sorodnike in vrgla prvo cvetlico na krsto pokojnega. Lojze Zdravje Joža Vovk JESEN Nocoj je v trudno vas jesen prišla, neslišno, tiho je pobrala cvetje, v mrakove tožne gozd odet je in mrtvo listje vsipa se na tla. Drevesa žalostno stoje vsa onemela, in siva pajčevina, glej, zdaj že visi, kjer prej vse dneve nam je ptica pela, le prazno gnezdo je o st al o še po nji. Z e mrzle sape nosijo vetrovi in zadnji cvet mr j e sred pustih trat, za smrt nekomu že pojo zvonovi, a v zemlji zrn e klije — za pomlad. PO DOMAČI DEŽELI Letošnji zagrebški velesejem, enainpetdeseti po številu, je bil odprt septembra. Urejen je bil na novem prostoru —' velikem zemljišču onkraj Save, ki je obsegal 370.000 (kvadratnih metrov. Po pravici so ga imenovali največjo jugoslovansko povojno gospodarsko manifestacijo mednarodnega značaja. Na «njem je vihralo kar 27 zastav tujih držav s štirih kontinentov. Poleg drugih inozemskih razstavljavcev je prvič razstavljalo svoje izdelke okrog 850 kitajskih in >2 izraelskih razstavljavcev. Jugoslavija je (razstavila inajveč svoje strojne industrije, ki je pokazala res velik napredek. Otvoritev letošnjega velesejma je .prinašala radiotelevizijska postaja Zagreb. To je bila prva javna emisija jugoslovanske televizije. Jugoslovanska himna na Elbrusu. Nedavno se je vrnila iz Sovjetske zveze delegacija Planinske zveze Jugoslavije. Med bivanjem v Sovjetski zvezi se je enajst članov delegacije -povzpelo tudi na naj višji vrh ¡Kavkaza, ki je visok 5633 metrov. Vzpon je trajal štiri -dni in je bil zelo težaven. Alpinisti so prispeli na vrh 5. avgusta popoldne. Zgoraj so ob spomenik Lenina in Kirova postavili jugoslovansko zastavo, potem pa zapeli jugoslovansko himno. Še letos bodo dograjeni novi stanovanjski bloki v Savski 'koloniji v Ljubljani. Pirve stanovanjske bloke te kolonije, iki je med največ- -jimi po vojni zgrajenimi v (Ljubljani, tso začeli graditi že prva .leta po vojnii. Do konca leta bo dograjenih 6 blokov, talko bo kolonija imela skupno 16 stanovanjskih blokov. V novih blokih bo okrog 600 moderno urejenih dvosobnih stanovanj. Savska kolonija bo dobila tudi 'svojo trgovsko hišo, ‘ki bo imela mlekarno, mesarijo, pekarno, trgovino s povrtn imami ter trgovino z manufakturnim in galanterijskim 'blagom. Novo tekstilno tovarno so zgradili v Podbrdu na Primorskem. Tovarna bo izdelovala predvsem volnene 'in ikamgarn izdelke. Cenijo, da bo letno izdelala za okrog 500 milijonov din blaga. V tej tovarni bodo zaposlili .domača dekleta, ki so prej morala hoditi služit v Trst, Gor.ioo in druga mesta, ker zanje doma ni bilo dovolj dela. Sedem žrtev zemeljskega plina. Konec avgusta je zadela Petišovce v .Prekmurju strahotna nesreča, ki je terjala sedem človeških življenj družine Janeza 'Bencika iz Petišovcev, nekdanjega izseljenca, ki je služil pred vojno •kruh v Franciji in Nemčiji. Po vojni se je zaposlil pri .podjetju Nafta. Ril je priden delavec in končno se mu je letos uresničila največja želja, da s,i je zgradil lastno hišico — o kaiteiri ni slutil, da bo. postala grobnica njegovi družini. 'Da hi bilo ceneje, je isam nestrokovnjaško. in brez prijave napeljal v hišo zemeljski plin, ki .ga je ta,m v izobilju. In tako je plin, v glavnem metan, uha- Nova termoelektrarna v Šoštanju Novi stanovanjski bloki v Savski koloniji v Ljubljani Grosupeljčani so ponosni na svoj novi lepi zdravstveni dom P (jadijiii; ja.l v sobo, kjer je spala družina. V sredo, 22. avgusta iz večer so legli spat dn okna, kakor je na deželi še vedno ponekod grda navada, zaprli. Mati je nato prišla v sobo s petrolejko, napolnjeno z gazolinom, ki ga je »na črno« prinašal domov mož Janez. Takoj je prišlo do močne eksplozije in nesrečna družina, prebujena iz prvega ispamja, se je znašla vsa v plamenih. Čeprav so sosedje takoj poklicali gasilce iz Lendave in zdravnika, je sedem članov družine podleglo strahotnim opeklinam. Tragedija je tem večja, ker je bila Benciikova žena noseča in je pred smrtjo rodila v mariborski bolnišnici nedonošenčka. Tragedijo ista preživeli le najmlajši hčerki sirotki triinpolletna Estera in dveletna Hermina. Mladinski teden v Kamniku je bil od 29. septembra do 7. oktobra. ¡Predvsem je mladina v tem tednu tekmovala v raznih športnih panogah. En večer je bil posvečen materam padlih borcev Ramniško-izasavskega odreda. Zmagovalci v športnih tekmah so prejeli lepa darila. Žalostna usoda izseljenega beneškega Slovenca. Anton Zabrieščak Iz Špjetra v Beneški Sloveniji je odšel leta 1910 s trebuhom za kruhom v Ameriko, star '21 let. Ko ise je tam ustalil, je poklical dekle, beneško Slovenko, in z njo je srečno živel do njene smrti v lanskem letu. čeprav ista se na stara leta želela oba vrniti v domače kraje, je moral Anton domov sam. Uredil si je pokojnino in se napotil čez Ocean v domovino. Ko je z avionom prispel v Genuo, mu je tam neznani tat ukradel denarnico, v kateri je imel 1,830.000 lir, skoraj ves prihranek celoživljenjslkega dela. Prav malo mu je še ostalo. Policija tatu ®.i odkrila. Žalosten se je Anton podal v Miilan k svoji sestri, tam pa mu je postalo slabo ,in še preden so ga mogli odpeljati v bolnišnico, je umrl od srčne kapi. Prav gotovo je bila temu vzrok žalost. Tako nesrečna je bila zgodba našega rojaka, ki je 46 let hrepenel po domačih 'krajih, a je umrl star 67 let, ne da bii še enkrat videl domače hribe 'in doline. Prav gotovo pa tudi tat ne bo imel sreče z ukradenim denarjem. Cekine so našli v Ljubljani ipri kopanju temeljev v Igriški ulici. Cekinov je bilo sedem in znanstveniki so ugotovili, da so stari 1600 let. Na njih je podoba rimskega cesarja Maksen-cija. Ohranjeni so bili /tako dobro, kakor da bi prišli nedavno iiz kovnice. Nad 20.000 gledalcev je gledalo filme s podarjenim kinoprojektorjem, .ki ga je prinesla leta 1954 znana ameriška kulturna delavka Tončka ' Simčičeva. Za ta /kinoprojektor so zbrali sredstva na njeno pobudo predvsem primorski rojaki. Kinoprojektor uporabljajo predvsem za potujoči kino, ki potuje po primorskih vasicah. Predstave je gledalo doslej nad 20.000 gledalcev v postojnskem okraju. Jesen, v planinah Bohinjski planšarji se vračajo v dolino Rojaki iz Dolenjske, še pomnite, kako prijetno je jeseni na Trški gori? Dolenjske Toplice Genica Kodernič iz Oseka pošilja tople pozdrave in poljubčke v Egipt svoji stari mami Rozi Žerovec TEŽKA NESREČA AMERIŠKIH ROJAKOV Rojak Gabriel Benedict, star 72 let, njegova žena Albina, stara 70 let iz Hammonda, Ind. ter njuna nečakinja Karla Cer-nofa iz Gradca v Avstriji, ki je prišla 10 dni prej k njima na obisk, so se peljali k doktor Andrewu Furlanu v Waukegan, 111. Ko je Benedict pripeljal do proge nadulične železnice, ki vozi tam tudi nekaj časa po cesti, so bile zapornice zaprte in pred njimi je čakala vrsta avtomobilov. Benedict pa je vozil mimo vseh, prebil ograjo in se znašel na progi, kjer je v avtomobil zadel električni vlak. Vrglo ga je iz avta in bil je takoj mrtev. Avto som pa je vagon pritisnil k električnemu stiku na tračnicah tek je bil avto takoj v ognju. Obe ženski v njem sta zgoreli, da ju sploh ni bilo več spoznati. Menijo, da so rojaku Benedictu odpovedale zavore. NOV SLOVENSKI ODVETNIK Državni izpit za izvrševanje odvetniške prakse je napravil v Columbusu, glavnem mestu države Ohio, slovenski rojak Bruno Urbančič, sin Marijana in Mare Urbančič. Bruno je najprej v treh letih dokončal z odliko petletno šolo za zunanjo službo pri univerzi Georgetown, zatem pa je študiral na univerzah Columbia v New Yorku in univerze Western Reserve v Clevelandu pravo ter je letos dokončal študij. Bruno je tudi predsednik delniške družbe za splošno zavarovanje, ki je znana pod imenom Urbančič Corporation. ZLATA POROKA Na znani izletniški farmi clevelandske federacije SNPJ so proslavljali letos v avgustu 50-letnico poroke zakoncev Medica iz Clevelanda. Kot izredna gostja na tej proslavi je bila 80-letna sestra slavljenke Ivana Pleško, ki je malo pred tem prišla kljub svoji starosti z Verda pri Vrhniki na obisk v Ameriko. Na proslavi sta bila tudi brat in sestra slavljenke iz Chicaga oziroma Waukega-na ter so se sestre in brat spet prvič sešli po več kakor 50 letih. Slavljenca sta imela 30 let trgovino v Clevelandu. Imata tri že odrasle otroke. PETDESETLETNICI DRUŠTEV Letos 29. septembra je praznovalo društvo št. 61 Ameriške bratske zveze v Readingu, Ohio 50-letnico svoje ustanovitve. — 13. oktobra pa je praznovalo svojo 50-letnico društvo št. 48 »Triglav« SNPJ v Barbertonu, Ohio. Od ustanoviteljev živita samo še dva. S sedanjim društvom »Triglav« se je pred leti združilo tudi društvo »Ljubljana« SNPJ. Banket je bil v dvorani društva »Domovina« v Barbertonu. ZBIRKA ZA PROSVETNI DOM V BOROVNICI Rojak Matt Kirn iz N. Chicaga je organiziral akcijo za podporo pri gradnji Provetnega doma v Borovnici. Zbral je 303 dolarje (približno 180.000 din), ki jih je že poslal Janezu Čerinu, predsedniku Občinskega ljudskega odbora v Borovnici. ZELO DOMISELNO DARILO ZA ROJSTNI DAN V Parmi, O. je proslavljala 28. avgusta svojo 70-lctnico rojakinja Mary Oblak. Ko so na slavnostni dan bili zbrani slavljenka in njeni sorodniki, se je popoldne oglasil telefon in pri telefonu je bila slavljenkina sestra Ivana Fajfar, ki je naravnost iz Škofje Loke čestitala sestri. Tudi slavljenka se je osebno in neposredno zahvalila sestri in domačim za če- stitke. Zvezo s staro domovino je preskrbela hčerka slavljenke Mimi in je tako svojo mater zelo razveselila. Res domiseln, čeprav ne cenen način čestitanja. KALIFORNIJSKI DAN SNPJ Letos 1. in 2. septembra so proslavljali v San Franciscu, Calif, kalifornijski dan SNPJ, praznik tamošnjih društev Slovenske narodne podporne jed-note. Na proslavi, ki je bila v Slovenskem domu v San Franciscu, je sodeloval tudi mešani pevski zbor iz Fontane, Calif. 2. septembra pa je bila tudi seja Kalifornijske federacije društev SNPJ. Bilo je še več drugih nastopov. Pela je tudi slovenska sopranistka Ana Jud-nič. V domu, kjer je bila proslava, je dvorana za 250 do 300 sedežev. V domu poslujeta tudi knjižnica in čitalnica. 20-LETNICA pevskega zbora »SLAVULJ« Pevski zbor »Slavulj« v Col-linwoodu pri Clevelandu, pri katerem pojejo i slovenski i hrvatski pevci in pevke, je obhajal 2. septembra 20-Ietnico, ki jo je proslavljal s koncertom v Slovenskem narodnem domu na St. Clarr Ave v Clevelandu. Na proslavi so bili navzoči kot gostje pevski zbori iz drugih mest kakor »Stross-mayer« iz Youngstowna, Pa., »Javor« iz Pittsburgha, Pa., »Rodoljub« iz Johnstowna, »Zora« iz Chicaga, »Slavulj« iz Detroita, Mich., »Jadran« iz Aliquippa, Pa., »Preradovic« iz Garyja, Ind., »Sloga« iz East Chicaga in »Abraševič« iz Clevelanda. Ustanovitelj in zborovodja zbora »Slavulj« je rojak Josip Gregu'rincicfi, ki vodi tudi Mladinski pevski zbor pri Slovenskem delavskem domu na Waterloo Rd. v Clevelandu. SLOVENSKI RADIJSKI PROGRAM Na slovenskem radijskem programu gostuje WDOK v Clevelandu. 2. septembra je govoril ob ameriškem Delavskem prazniku sindikalni funkcionar Emil Trunk o ameriškem unijskein (sindikalnem) gibanju. GENERALNI KONZULAT FLRJ V PITTSBURGHU, PA. Uradni list FLRJ objavlja odlok Zveznega izvršnega sveta FLRJ, da se odpre v Pittsburghu. Pa. generalni konzulat Federativne ljudske republike Jugoslavije. S tem odlokom je ugodeno davni želji jugoslovanskih izseljencev, ki jih je v Pennsylvaniji izredno mnogo. Poleg močnih slovenskih naselbin v Penni je v Pittsburghu, Pa. tudi sedež največje jugoslovanske izseljenske organizacije »Hrvatskega bratskega sa-veza« in pa »Srbskega narodnega saveza«, organizacije srbskih izseljencev v ZDA. Rojake na to ustanovitev upozarjamo. NOV SLOVENSKI DOM V A CMETONI JI V Acmetoniji, Pa. so odprli nov Slovenski dom (klub), ki je zunaj in znotraj lepo urejen in bo v ponos Slovencem v tej okolici. Otvoritvena slovesnost bo pozneje. Ker gradijo v bližini doma novo tovarno, upajo, da bo imel dom tudi dober finančni uspeh. 30 LET SLOVENSKEGA DOMA V SHARONU, PA. Letos 3. septembra je bila proslava 30-Ietnice Slovenskega delavskega doma v Sharonu, Pa. V Sharonu je bila svoj čas močna slovenska naselbina in je tam živelo okrog 200 slovenskih družin, medtem ko jih je zdaj še kakih 80. Eni so se odselili, drugi vrnili domov, tretji pa so izumrli, Zgodovina tega doma je dejansko zgodovina slovenske naselbine v Sharonu v zadnjih desetletjih. Stari slovenski pionirji skrbno pazijo na svoj dom. Skrben je tudi gospodinjski odsek pri domu, ki je zbral že 2500 dolarjev za dobrodelni sklad. PET LET SLOVENSKEGA DOMA V JOLIETU, ILL. Letos 2. septembra so proslavljali v Jolietu, 111. peto obletnico, kar stoji tam Slovenski dom. V Jolietu je precej velika slovenska naselbina in je Slovenski dom dobro obiskan ob raznih prireditvah in tudi sicer. SPET SLOVENSKI ZDRAVNIK IN ODVETNIK Letos 8. junija je diplomiral kot zdravnik na Loyola Stritch School of Medicine Adolph Žnidaršič iz Clevelanda. Njegov oče je doma z Vrhnike pri Ložu, a je že davno umrl. — Na pravni šoli Kent College of Law je pa diplomiral Lawrence J. Štukel iz Clevelanda. Zdaj je advokat neke zavarovalnice. Štukel se je udeležil druge svetovne vojne in vojne na Koreji. POMOČ »SVOBODI« V HRPELJAH Odbor clevelandskih rojakov, ki je zbiral pomoč za Delavsko prosvetno' društvo »Svoboda« v Hrpeljah-Kozini, je dobil zahvalo tega društva za zbrane prispevke. V Hrpeljah ureja iamošnja »Svoboda« prosvetno dvorano, vendar jim še marsičesa manjka. Z denarjem, ki so ga zbrali ameriški rojaki, bodo kupili klavir, ki bo stal 300.000 din. Nanj bodo pritrdili ploščico: »Dar naših rojakov iz Amerike«. NAPREDEK DVEH ¡SLOVENSKIH DENARNIH ZAVODOV V OLEVELANDU Slovensko hranilno in posojilno društvo St. Clair Savings and Loan Co. v Clevelandu obhaja letos že 40-letnico svojega bančnega poslovanja. Skupna aktiva so znašala 30. junija t. 1. 23,223.831 dolarjev. Hranilne Rojaki Oswerkova in Bergoč iz Wal-senburga, Dolgan in Sain iz Puebla, Colorado, na obisku v domovini leta 1955, in Mila od Izseljenske matice - vloge pa so narasle na 18,167.686 dolarjev, kar je za približno 3 milijone dolarjev več kakor v začetku leta. Ta slovenski zavod ima v Clevelandu centralo in eno podružnico ter obrestuje hranilne vloge po 3 °/o. — Drugi clevelandski denarni zavod je North American Bank Col Ta banka je imela 30. junija 1.1. aktivno stanje v višini 19,623.286 dolarjev in v njem je lastno bančno poslopje evidentirano z 1 dolarjem. Glavnice ima 300.000 dolarjev, hranilnih vlog 17,777.290 dolarjev, prebitka 375.000 dolarjev itd. Banko vodi povsem slovenski odbor. SLOVENSKI IZSELJENSKI KOLEDAR ZA LETO 1957 je dotiskan. Tudi ta letnik je .poln zanimivega beriva iz življenja v starem kraju in lepih ¡slik iz raznih krajev v Sloveniji in Jugoslaviji. Ker je vsakokratni Izseljenski koledar bogat zbornik o življenju naših Izseljencev, se je v tem letniku — s številnimi članki naših rojakov samih —■ izdatno pomnožilo zgodovinsko gradivo slovenskega izseljenstva. Naročite si takoj to lepo knjigo pri svojem zastopniku ali pa pišite na naslov: SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA LJUBLJANA, Cankarjeva 5 CLARENDON HILLS. ILLINOIS ... »Rodna gruda« mi zelo ugaja in vsaka številka me nekoliko bolj potegne v moj rojstni kraj, katerega sem zapustila pred 43 leti. Upam, da mi bo usoda naklonjena in da bo tudi meni mogoče še enkrat videti kraje, koder sem hodila v mojih otroških letih. Doma sem blizu Polhovega Gradca in v vasi Setnik št. 24 živi še edina moja sestra. Vsi drugi sorodniki so mi že pomrli. Če bi bili starši še živi, bi prav gotovo že prišla na obisk v domovino. (Prilagam Vam poštno nakaznico za pet dolarjev. Naj bo za dveletno naročnino »Rodne grude«, ostalo pa naj bo za podporo listu. Frances Vider SHEBOYGAN, WISC. Do sedaj sem prejel pet številk »Rodne grude« ter se Vam prav lepo zahvaljujem, da ste jo poslali. Prosim, če bi sporočili, seim namreč poslal ček za pet dolarjev. Za »Rodno grudo« dva dolarja, za koledar pa dva in pol dolarja, ostanek pa naj bo za tiskovni sklad. Prosim, sporočite, ali ste že prejeli. — Vas lepo pozdravlja rojak Anton Žmavc MEURTHE LE BAS, FRANCIJA Oprostite mi, ker sem nekoliko zakasnil in nisem takoj poslal naročnine, ko je ona že potekla. Pošiljam Vam 1000 frankov za list »Rodna gruda«. Z veseljem prebiram ta list. Prilagam še 500 frankov za koledar letnika 1057 in prosim, da mi ga pošljete. Lepo pozdravljeni ! Anton Junkar ROCHESTER, MICH. Pošiljam Vam naročilnico za »Rodno grudo« ter prosim, da mi jo začnete takoj pošiljati. Naročnino bom poravnal meseca avgusta, ko pridem na obisk v domovino. Rudolf Potochnik CARROLLTON, OHIO Dolgujem Vam za slovenski izseljenski koledar in »Rodno grudo«. Oboje se mi zelo do-pade. Rada bi Vam poslala naročnino, pa Vas prosim, pišite, kako naj jo pošljem. Oba ilista sta mi zelo draga. Tu je malo Slovencev in še ti smo zelo daleč eden od drugega. Tople pozdrave vsem v uradu, prav tako tudi vsem čitateljem »Rodne grude«. Mary Ceh CLEVELAND, OHIO Cenjeno uredništvo! Zahvaljujem se Vam za obvestilo o ceni koledarja in »Rodne grude«, katero redno prejemam in sem zelo zadovoljen z njo. Pošiljam Vam štiri in pol dolarja za naročnino koledarja 1957 in »Rodne grude«. Upam, da boste v redu prejeli. • Joseph Adamich SYDNEY, AUSTRALIA . .. Prejel sem že tri številke "Vaše revije, katerih sem bil izredno vesel in katere sem dal tudi svojim znancem na ogled. Mojo naročnino bom poslal še ta teden na Vaš čekovni račun in tako dodal Vašemu spisku še enega novega naročnika... Dr. Miran Lindtner ASPEN, COLORADO Dragi mi! Dam Vam vedeti, da sem prejela že tri številke »Rodne grude«, katera se mi zelo dopade. Pošiljam Vam dva dolarja kot naročnino. Frances Zupančič CHICAGO, ILLINOIS Cenjeni! Priloženo Vam pošiljam dva dolarja za naročnino »Rodne grude« za leto 1956. Rodna gruda« je prav zanimiv list, posebno za nas,, ki živimo na tujem, daleč od domovine. Moja želja je, da list kot je »Rodna gruda« dobi čim več naročnikov v tujini. Joseph Oblak PUEBLO, COLO. Veseli me, da ste mi poslali »Rodno grudo« in Vam pošiljam dva dolarja kot naročnino. Ob novem 'letu Vam hočem poslati novo naročnino. Mrs. Theresa Mohar MILWAUKEE, WISC. Mogoče sem že pozna z naročnino za leto 1957. Prosim, oprostite mi. Pošiljam Vam v bančnem čeku 5 dolarje za »Rodno grudo«. Brez tega lista bi jaz težko bila tukaj, ker vse tako lepo opiše in razjasni, kako je v domovini in po svetu. Ko ita list čitam, v duhu hodim z Vami po domovini. Anna Podlesnik BRUAY, FRANCIJA Prejmite od društva »Ujedi-njenja Jugoslovanov« v Bruavu najlepše pozdrave. Pozdravljamo tudi vse osebje Radia Ljubljana. Apeliramo na njih, ker se njihove oddaje izadnj.i čas slabo slišijo: Kje je vzrok? Zahvaljujemo ise 'tudi pevskemu oktetu, kateri nas je to leto obiskal, in tov. Trampušu za pismo z željo, da še pridejo -med nas. Pozdrav od odbora in vseh izseljencev. Za udruženje Jugoslovanov. Tajnik Gabrovec FONTANA, CALIFORiNTJA Tu Vam pošiljam dve novi naročnini za »Rodno grudo«. Nam naročnina sicer še ni potekla, vendar, ker že pošiljam, pošljem še za mene. »Rodna gruda« se nam zelo dopade, ker je mnogo novic in slik iz naše rojstne domovine. Upam, da boni še pridobil kakega novega naročnika, kair bo prav gotovo. Ko dam list komu, ki ga še nima, 'brati, jo bo prav gotovo naročil. Ko nam je ¡prijatelj Frank Alesh dal »Rodno Bela teta Nihče pač si ne želi te grdobe videti; vzame nas iz tega sveta, ta hudobna, Bela teta. Posebno rudarje rada lovi, kakor drugod — tudi v Nemčiji. Bodi previden ti rudar, tam v rudokopu — mlad ali star. Kadar nevarnost kje grozi, v bližini ona že preži. Se mene mislila je vzeti, pa sem se znal ji še upreti. Pod nosom se je obrisala, iz knjige me izbrisala. Franc Sikošek, upokojen rudar Gladbeck, Nemčija grudo« brati, ji je takoj pridobil novega naročnika. Pošiljam pozdrave vsem čit atol jem in želim »Rodni grudi« mnogo naročnikov. Valentin Fortuna SCOTTDALE, PENNA. Dragi rojaki in uredništvo pri Slovenski izšel jenski matici! Mnogo dni isern se že pripravljal, da bi Vam napisal nekaj vrstic: Danes ko je zunaj kot bi se bližal sodni dan, sem se le odločil napisati Vam to pismo. Zunaj lije, grmi .in treska. Sicer kot beremo v časopisih, tuldi Vi niste dosti na boljšem. iS.koro bi pozabil napisati, da Vam pošiljam 5 dolarjev za »Rodno grudo« in ostalo. Če je kaj premalo, pa mi sporočite na eni kartica, pa Vam drage volje pošljem več, da bo mirna Bosna. Sedaj se bodo kmalu vrnili nazaj zadnji izletniki — obiskovalci domovine. Jaz pa nimam nobenega isvojega človeka v Mirni pri Trebnjem. Kar jih je bilo moje starosti, so že vsi pomrli, mlajši rod me pa ne pozna; druga istvar pa je, da sem že malo prestar za pot pri 76 letih. Andrei) Godec CADOGAN, PENINA. Dragi v uredništvu! Namenil sem se, da Vam pošljem za naročnino 5 dolarjev iza »Rodno grudo« in Slovenski izseljenski koledar za leto 1957. Ker sem oboje že naročil, moram tudi poravnati, da ne ostanem dolžan, ker sem prav zadovoljen z vsem tem. Lepe in srčne pozdrave Vam im vsem čitateljem »'Rodne grude«. Anton Velikonja TUCQUEGNIEUX, FRANCIJA Pošiljam Vam ko:t naročnino za »Rodno grudo« in Slovenski izšel jenski .koledar ,za leto 1957. »Rodno grudo pošiljajte ina naslov Krofi Anton, pošta Lisično. Ostanek pa naj bo za tiskovni sklad. Drugo leto na svidenje! Franc Krofi MALINSiKA, JUGOSLAVIJA Cenjeni! Po štirih tednih bivanja v lepi domovini se Vam zopet oglašam. Najprisrčneje se Vam moram zahvaliti za Vaš trud, ko ste uredili s Svetom za zdravstvo, potom katerega je bilo omogočeno moji hčerki bivanje v otroški koloniji »Odmarak« na Malim,ski. Zelo sem bila presenečena, ko sem v začetku julija prišla z družino na Malin sko. Ko sem obiskala tovariša upravnika kolonije, s katerim se poznava že od lanskega leta, me ta vpraša: »Kje pa .sita oba otroka za kolonijo?« Povedal mi je, da je stvar popolnoma urejena. Seveda je bilo veselje od hčerke zelo veliko. Naučila se je zelo lepo slovensko ter se je z vsemi v koloniji pogovarjala v isloveinščini. Prilagam tudi naročnino za »Rodno grudo« in Slovenski izseljenski koledar za leto 1957, ostanek pa prosim izročite skladu za vojne sirote. Anna Miiller-Kotloošek, Hannover, Deutschland BROOK«LYN 27, N. Y. Po pošti sem Vam poslala 5 dolarjev, in sicer t dolarje za dveletno nuročnino »Rodne grude«, en dolar pa za pomoč tisku. »Rodna gruda« se mi zelo dopaide, najbolj rada gledam slike dn tudi barvne priloge imam rada. Moj rojstni kraj so Groblje pri Domžalah. Od doma sem že od leta 1910. Mogoče boste kdaj natisnili tudi kakšno sliko iz te okolice, za .kar se Vam že vnaprej zahvalju- jem’ Helen Pellich CARROLTON, OHIO Cenjeno uredništvo »Rodne grude«! Priloženo Vam pošiljam 5 dolarjev za »Rodno grudo« in koledar. Z veseljem sprejemam i.n prebiram oba omenjena in se priporočam še vnaprej. Oprostite, ke:r sem pozna z naročnino, ali pregovor pravi: bolje pozno kot nikoli. Ko prebiram »Rodno grudo«, sem v duhu v moji rojstni domovini blizu Sv. Petra pri Postojni. V do,linči prijetni je ljubi moj dom, inikoli ina njega pozabila ne bom. Mary Cek PARIS, FRANCIJA Najlepša Vam hvala za šesto številko »Rodne grude«, katero sem z veseljem prejela in še z večjim veseljem prebrala. Pošiljam Vam enoletno naročnino. Zelo me veseli, da po tolikem času, odkar .sem v Franciji, lahko berem novice iz moje sladke domovine in mojega .nepozabnega rojstnega kraja. Prejmite lepe pozdrave in še enkrat hvala! Marija Adamič KIMBERLEY B. C., CANADA Vašo kartico za naročilo »Rodne grude« sem prejela. Vračam Vam dve kartici za na- ročiiLo (koledarja za mene in za rojaka Pirc Petra. Dobila sem Vam tudi novega naročnika za »Rodno grudo«. To je Joseph Novak iz Kimberley B. C., Canada, njemu ipošlji/te list takoj, ko prejmete to ¡pismo. Koledar pa dobi iz .New Yorka. Tuikaj je še nekaj Slovencev, ki bi mogoče radi' čitali »Rodno grudo«. Takoj, ko pridem kaj z njimi skupaj, jih bom vprašala in Vam -poslala naslove. Prepričana sem, da bodo zadovoljni, če jim boste poslali po en izvod na vpogled. Mary Wrhoosek WEST NEWTON, PA. Zares -se Vam lepo zahvaljujem za »Rodno grudo«, katero mi tabo točno pošiljate. Enako se Vam zahvaljujem za kole-daT, katerega -sem za -to leto prejela -ter ga želim prejeti tudi vnaprej. V ¡resnici mi »Rodna -gruda« in ¡koledar prineseta veliko veselja. Tu Vam pošiljam 5 dolarjev, kar naj bo za »Rodno grudo« in koledar letnika 1957. Lanslko leto sem Vam poslala >po pošti, pa naj-brže -mine veliko časa, preden prejmete naročnino, jaz pa nisem rada v zaostanku. Vais vse prav lepo pozdravljam in želim mnogo uspeha! Anna Blažek ST. THOMAS OuN.T., CANADA ¡Prejel ¡sem Vašo naročilnico za »Rodno grudo« in slovenski izseljenski koledar. Iskrena hvala. Ker živi v ¡tem mestu še 16 slovenskih družin, sem »Rodno grudo« priporočal tudi drugim, ¡da se nanjo naroče. Obljub iseni dobil precej, kakšen pa bo uspeh, tega še ne vem. Prepričan sem, da bi jih pridobil laže, če 'bi .jim »Rodno grudo« ali pa koledar pokazal ali dal na vpogled._ Naročam »Rodno grudo« in Slovenski izseljenski koledar za leto 1957. loan Kopše PALISA.DE, COLORADO Najprej Vas vse skupaj ¡lepo pozdravljam in Vam želim zdravja vsem v domovini. Ne zamerite, ko Vam nisem odpisala na Vaša dva pisma. Nisem bila ravno pri zdravju. Koledar za 1.1956, ki ste mi ga poslali, sem ¡prečitala in zdaj naročam še koledar za leto 1957. Pošiljam Vam naročnino za oba koledarja in »Rodno grudo«. Oboje z veseljem prečitam. Tudi jaz bi se rada podala na obisk svoje rojstne domovine, pa mi ni ¡sreča mila. Rada bi obiskala svojega brata Franca Cukjati in ¡njegovo ženo Marijo Cukjati. Moj rojstni dom je v Tnzinu pri -Šentgothandu na Trojanah. V moji novi domovini sem od 1.1908. Enajst mesecev sem bila pri svojem bratu Johanu in ¡Mariji Cukjati v Flemingu, Kansas, potem pa sem se podala na pot za mojim fantom, ki je bolan na pljučih kmalu -umrl. Frank Valentinčič ure je izročil Jaki Troyer ju, da naj me kar vzame in res sva se po štirih mesecih fiorači-la v ¡Palisade, Colorado, mêla sva štiri hčerke in enega sina. Vsi so poročeni. Moj mož je umrl 1945, leta. Moj sin je bil pri vojakih na Japonskem ter se je vrnil leta 1946 ua Novega leta dan. Bij je malo ranjen in sedaj je s svojo fa-inilijo na moji farmi v Palisade, Colorado. Jennie Troyer ZA MLADI ROD v Postojnski jami Ljudska pripovedka Pred davnimi leti je živel v Postojnski jami strahovit ziuaj. Kadar je bil lačen, je začel grozno tuliti, da se je razlegalo daleč naokrog. Ljudje so morali prinašati ovce, koze in teleta, da se je pošast nasitila. Tedaj so staknili pod Nanosom pastirja, Jakoba po imenu, ki so o njem vsi pravili, da je prebrisane glave, kakor malokdo daleč naokrog. Pa so ga prosili: »Pomagaj nam, če si res tako prebrisan, kot pravijo ljudje.« Pastir ukaže zaklati tele in mu sleči kožo. Nato natlači kožo z živim apnom in jo lepo zašije. Ko drugega dne prirjove zmaj iz jame, prineso možje nagačeno tele k luknji. Zmaj pograbi vabo, jo pogoltne in skoči v vodo, da bi se napil. Kmalu pa začne od bolečin divjati in rjoveti. Iz žrela mu uhaja dim. Apno je pričelo svoje delo. Zmaj se vzpne in se vrže na hrbet, tedaj se mu razpoči trebuh. Malo še pobrca in prasne s silnimi kremplji ob skalo, da je še danes videti sledove — pa je bilo po njem. Ljudje so bili rešeni nadloge. Izvlekli so pošast na dan, jo odrli na meh in obesili kožo na vaški zvonik. Pastirju Jaki pa so v zahvalo napravili iz najlepšega kosa pastirsko torbo. Takrat se je Postojnčanov baje prijelo ime »Torbarji«. »Ali bo mati vesela,« se je bahala Meta, »ko bo videla moje lešnike! To bo potresve o božiču!« -Ko sva se vrnila na pot, je že iskala dva pripravna kamna, s katerima je trla svoje lešnike. Dospevši do Kala, ji ni bilo skoraj nič ostalo, tako da je potrla in pozobala še zadnji ostanek, rekoč: »Ej, saj bo letos dosti orehov!« Na Kaln sva poiskala najprej po vsej Selški in Poljanski dolini sloviti studenec, ki z imenitno svojo vodo hladi ;in krepi potnike na Blegaš. Napolnila sva steklenico, in povedati moram, da je bila potem voda na vrhu skoraj še ravno tako mrzla kakor na Kalu pri vrelcu. S sedla sva krenila ne na strmo pot, temveč na lahno. Ta vodi daleč naokrog za Blegašem, dokler ne privodi na Mali Blegaš. Prijetna je bila ta hoja: povsod zeleno bukovje, jelke in smreke. Vmes pri tleh so poganjale v velikih šopih hudičele (rododendron), a ne spominjam se, ,so li nosile še kak pozabljen cvet ali ne; pač pa se dobro spominjam, da so po bukvah napravljali velik nemir sivkastomodri brglezi, ki so čokati po deblih gor in dol. Če sta se srečala z graihastim plezavčkom, ki pleza samo gor, dol pa me more, iga je sdvomodri hudobnež takoj pognal, da se je culo obilo takega čivkanja. Tisti dan sem hotel Meti govoriti o svoji ljubezni .ter ji na dolgo in široko razložiti, da mora postati moja žena in da jo bom dal v mesto, kjer ise nauči kuhanja in nemške govorice. Kakor vadite, drage dame, sem si bil skoval popoln načrt, ki pa je bil — česar se takrat še nisem zavedal — ponesrečen in neporabljiv. Planinsko to rožo presaditi v gosposko zemljo, je moralo ostati brezuspešno delo, kar ve najbolje veste. Ali listi dan na poti okrog Blegaša mi je tičal neusmiljeni ta .načrt v glavi in le na priložnost isem čakal, da bi ga stresel pred deklico. Pa govori o ljubezni, če je Meta kar meni nič tebi nič počepnila na zemljo, stolkla sredi pota prav zadnja dva lešnika ter ju s slastjo shrustala s svojimi belimi zobčki: »Joj, kako so dobri!« Časih sva se srečala s pogledi; nekaj se je zasvetilo iz njenega očesa, ali kljub temu je dejala: »Nikar me tako čudno ne glej!« Kako naj bi bil torej govoril o svoji ljubezni! Danes je bila zgolj otrok, ki se je veselil, da je smel biti v moji družbi! Dospela