Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J a r o s 1 a v.
26.
Meklenoborška vas.
Malo je krajev na Nemškem, ki so ohranili toliko posebnosti, kakor Meklenoborška. Ta krajina je bila do nedavnej tako rekoč zaprta svetu, tu ni bilo ne velikih cest ne železnice. Kmet se je trdovratno držal starih običajev, le nerad, z nekako počasnostjo in težavo se e udajal novim navadam in iznajdbam.
Stopimo v staro meklenborško vas in oglejmo si jo. Potje so umazani in blatni. Vsa poslopja z dvorišči vred so ograjena z gosto in visoko živo mejo, ali pa z navadno leseno ograjo, prav tako so ograjeni tudi vrtovi za hišami, Dvoriščina vrata so jako široka, iz surovih desk zbita. Na vrata so nabite navadno sove ali druge ropne tiče. Vražni kmet ti zatrjuje, da to blagodejno vpliva na živino, kedar se ven in notri goni in odvračuje čarovnice. Od teh vrat drži slab, razkopan tlak dd vežinih vrat, ki so tako visoka in široka, da gre s snopjem naložen voz notri. Prestopimo prag, pa smo v veži, ki je prostorna in visoka ali brez okna; svetloba prihaja zgolj skozi vrata. Tla so stolčena iz dobre ilovice in se tudi mlati na njih. Kedar e treba, zategnejo naložene vozove v vežo. Kuhinja je konec veže, vratom nasproti, odločena z debelo ilovnato steno. Ognjišče je iz kamenja zloženo, na enem koncu visi velik železen kotel; po policah so poveznjeni čisto pomiti piskri in sklede, v kotu stoje vodni škafi in pinja. Kuhinja je temna, ker potrebno svitlobo dobiva iz veže. Podstrešje je okajeno od dima, ker ne more odhajati skozi dimnik, ki ga ni. Ob obeh straneh veže so hleva za govejo živino in za konje; goveje živine je pri navadnih hišah po 18—20 repov, in konj po 5—8. Ker je stena nizka, zato žival lahko pogleduje v vežo, in ker so jasli ob tej steni, tedaj lahko krmijo kar z veže. Konec vsakega hleva je kamrica z enim oknom na zunaj in z dverimi na znotraj, to je, v vežo. V kamrici pri konjih so skrinje in postelje konjskih hlapcev, v kamrici pri kravah pa za dekle. Oboji posli spe tedaj vsak pri svoji živini.
Strop vežin in obeh hlevov, katera pa nista tako visoka kot veža, vložen je iz jelovih neobtesanih hlodov, ki leže po toliko narazen, da seno in slama ven gledata. Samo nad konjskim hlevom je poseben dobro zadelan prostor, ker tu stoji slamoreznica in postelja konjskega in govejega pastirja, ki pa mora po lestvici lezti na-njo. Kjer se kuhinja začenja, ondi ni več krme, ondi je prazno, tje obešajo v dim klobase, gnjati in plečeta, s katerimi se ponaša vsaka gospodinja, in po katerih poželjivo poprašujejo popotni rokodelci. Ob kuhinji drže vratica na vrt. Za kuhinjo je hiša, to je sta-novališče, tedaj se mora skozi kuhinjo hoditi. V hiši stoji velika rujavo pobarvana omara z modrimi robovi in s plamenečim srcem na sredi. Na gorenje predale postavljajo mleko, ki ga devajo topit, po dolenjih predalih leži kruh, sir in druge jestvine. Poleg omare ropota ura v zelenem oboju. Ves ostali prostor ob tej steni zavzema velika peč, ki je navadno iz opeke, k večemu je še prostora za širok, iz vrbovih šibic spleten naslonjač. Tu je sedež hišnega očeta in gospodarja. Durim nasproti v dolgi steni je par večih oken z malim, v svinec vdelanim steklom. Ob oknih stoji dolga pritrjena klop, in pred njo velika jelova, rujavo pobarvana miza z miznicami. En čevelj pod stropom je pritrjena dolga polica, na katero pokladajo najrazličneje reči. Tudi par  manjih klopi in po dva para pletenih ali le-
senih stolov stoji še v hiši. Pod klopjo je pehar za kokljo. Po stenah vise razne podobe, svete in nesvete, na durih je nabit „Bauernkalender", to je „pratikau naša. Nad mizo visi žličnik z žlicami. Vsak ima svojo žlico, zaznamovana z zarezo, da se ne motijo. Poleg hiše je kamra, notri stoje zeleni posteljnjaki in skrinje za obleko in platno. Imajo tudi še drugih shramb za volno, maslo, jajca, sadje in drugo temu tako.
(Konec prihodnjič.)
100