RAST - L. HI, ŠT. 1-2 (9-10) MAREC 1992 REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA LITERATURA tnocR Tudi po klancih v tretji letnik Rasti 3 4 4 5 5 6 Leningrajske bele noči (ciklus) 9 Pravljice (ciklus) 10 Tiha pesem 11 Brezzvezdje Sapa svetlobe 11 Apriznaš? Jagodje (ciklus) 12 Morije nekega mesta 13 Balada o treh domovinah 14 Nekaj povojnih zgodb 20 Od ondod 23 Naša Ana 26 Odsevi iz starinarnice spominov 29 Ob izidu Očenaša 31 KULTURA Humor in satira od Altamire do dadaizma 34 Vedno sem se vračal k svoji prvi ljubezni - k pokrajini (Pogovor Toneta Gošnika s slikarjem Izidorjem Moletom) 43 Samouki 32 Zlato Rudolf, slikar in kipar 34 Friderik Baraga (Očrt življenja in dela) 36 Primarij dr. Peter Defranceschi (1863-1937) (Zdravnik, kirurg, pionir moderne medicine na Dolenjskem) 63 Janez Trdina o jeziku od 1848 in v petdesetih letih 70 NAŠ POGOVOR Človek ozelenjene vizije Slovenije (Pogovor Toneta Jakšeta z dr. Dušanom Plutom) 77 DRUŽBENA VPRAŠANJA Ustava kot metafora 83 Parlamentarna demokracija in političnepartijeprinas 87 Brezposelnost in njeno reševanje 99 ]ože ŠKUFCA Ivan GREGORČIČ Milan MARKELJ Franci ŠAH Janez GABRIJELČIČ Lucijan REŠČIČ Rudi ROBIČ Magdalena SVETINA TERČON Blaž SIMIČ Andrej R1FEL FELON Romana NOVAK Marjan KUKOVEC-QUK1 Joža SLADIČ Jože PRIMC BaricaSMOLE JožeSEVLJAK Rezka POVŠE Pavle ZIDAR Stane JAGODIČ Tone GOŠN1K Izidor MOLE Ivan GODEC Severin ŠALI Drago MUŠIČ Špela DULAR-BRECAČ Tone JAKŠE Bonn PAHOR Alfonz ŠTERBENC Frane SMERDU Igor VIZJAK RASTOČA KNJIGA Obvladovanje sprememb Skica socialno-geogralskih sprememb na novomeškem območju Podgorja« ODMEVI IN ODZIVI Kultura, kako te ljubimo in se ti dajemo!? Svoboda tako in drugače Utrinki Kultura? Zakaj kultura? Izginevanje Gutenbergove galaksije Iz arhiva... Samo Dražumerič: Ulica Novosti Dolenjske založbe Sodelavci te številke SLIKOVNO GRADIVO Friderik BARAGA Dr. Peter DEERANCESCH! Vladimir LAMUT Izidor MOLČ Dr. Drago MUŠIČ Dr. Dušan PLUT Ekologija, narava Stari novomeški bolnišnici Zgodovinski arhiv Novo mesto Reprodukcije likovnih del Stane JAGODIČ 105 111 119 120 121 122 123 124 125 126 128 Izidor MOLČ Zlato RUDOLF Marjan RAVBAR Franci ŠALI Natalija MIKEC France REŽUN Janez KOLENC Milan MARKELJ Milan MARKELJ Franci ŠALI 56-62 63,69,70 29,30 45,52 63 76, 83 77, 78,80,81,83 65 119 7,8,22,33-42,44, 75,84,98,103, 104,118,127 46,47,49,51,53 54, 55 NASLOVNICA: Stane JAGODIČ: Jekleno obzorje, 1-V, 1983, (detajl) TUDI PO KLANCIH V TRETJI LETNIK RASTI Jože Škufca, glavni urednik: Pred sabo imamo prvo (in drugo) številko od petih načrtovanih narodkov tretjega tetnika Rasti. Obsežen je ta poganjek, vreden branja in pozornosti. Tako o njem sodimo tisti, ki smo mu pomagati, da je v takem obsegu in s tako podobo priše! med vas, spoštovani bratci in brat-ke. Prvenstveno zastugo zanj pa imajo števitni tokrat sodetujoči avtorji. Sodetavcev ima Rast vse več in to je za revijo, ki hoče živeti, dobro, bta-godejno znamenje. Še več naj jih bo, je naše iskreno povabito k sodeto-vanju tudi drugim. Optimistično pa je tudi spoznanje, da se je na pretomu v tretji tctnik te mato bratcev odpovedato rednemu naročništvu. Še več: za revijo se ogrevajo novi naročniki, četo med Stovenci na avstrijskem Koroškem. Odveč postaja tudi vprašanje, ati je Rast pokrajinska ati stovenska revija. Oboje je, saj bi ji bita kakršnakoti drugačna usmeritvena oznaka tuja, nesprejemtjiva. Mora pa v tem matičnem prostoru, tudi s hotenimi pogtedi v pretektost, postoriti marsikaj zaradi zamudništva, torej zavo-tjo reviatne anonimnosti, saj je prav ta det Stovenije prcdotgo ostat brez revije in zato brez širše potrjene tovrstne tradicije. Uredniški odbor se je kakšen dan pred novim tetom dogovorit, da bo ostat dctovno zvest svojemu rcviatnemu postanstvu tudi v tctu 1992. Taka prijazna odtočitev te zagnane in tvorne druščine zavezanosti reviji ima neprecentjivo vrednost, saj je v času, ko revija še vedno išče nove možnosti in sveže moči za vsesptošno potrjevanje, enotnost in zavzetost uredniškega odbora zagotovito, da obstoj in rast revije gtede vsebinske in idejne zasnove ne moreta biti ogrožena. Neprijetne občutke pa vzbujajo načrtovanja o gmotni eksistenci revije. Revija je tržno btago in vendar še zdateč ne samo to. Čim botj kvalitetni so posamezni njeni izdetki, tem večja je njihova ekonomska cena. Pri tem pa je groteskno spoznanje, da avtorji in obtikovatci revije svojega deta ne morejo uravnotežiti s praviti ekonomske neizprosnosti po načetih: daj — dam. Kdor zadnji pride, kosti dobi. In honorarji pri reviji so postednji izdatek, če zanje seveda še kaj ostane. To so nekutturne resnice za ljudi, ki se ukvarjajo s kutturo, recimo s pisanjem in drugimi opraviti za revijo. Pa niso prav nič nove te resnice, so pa trdožive stat-nice, močnejše od nevšečnega pteveta. V bistvu gre za obstoj revije in njeno kvatitetno rast. Zato z upanjem zaupamo vsem, ki ji lahko naktonijo še večjo gmotno pozornost. Mistimo na sofinancerje in sponzorje, že znane in druge. Pri tem pa niti mato ne podcenjujemo tržne vrednosti revije. V taka vznemirtjiva sečišča vstopa Rast s svojim odzivnim kutturnim postanstvom v tretji tetnik. Za to števitko so nameniti pogtobtjena razmištjanja vsi njeni resorni uredniki. V teh zapisih ni ukatuptjenih dorečenosti. Ob že znanih mistih in pogtedih pa je v njih nemato novih predtogov, statišč, pobud in spodbud. REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA H ^ VAB!LO uredniškega odbora in sveta revije RAST V tetu 199(1 je začela v Novem mestu izhajati Rast, revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja. Ob njenem spočetju je bil dosežen dogovor, naj bi revija svoje kulturno poslanstvo potrjevala na Dolenjskem, v Beti krajini in Posavju ter v kočevskem, ribniškem, grosupeljskem in litijskem okolju, torej v predelu Slovenije, ki do Rasti še ni imel svoje revije. Ideja zanjo je pognala iz vrst krcatorjcv Samorastniške besede v Trebnjem. Letno bodo bralci prejeli štiri številke in morda še kakšen specializirani poganjek, če bo na voljo dovolj gradiva. Reviji so tuji apriorizmi vseh vrst. Odprta je za vsa ustvarjalna in strokovna področja in vsebinsko naj jo bogatijo prvenstveno sodelavci z opredeljenega območja. Njeno hotenje je iskanje in potrjevanje resnice iz preteklosti in sedanjosti ter iz videnj prihodnosti. Zaželeno je, da bi Rast prinašala tudi zapise s kritičnimi pogledi, saj je pot do popolnejše resnice najčešče povezana z močjo argumentov v polemičnih odnosih. Dobrodošli pa bi ji bili tudi humo-ristični-satirični prispevki. Skrb za kvaliteto naj bo temeljno načelo za njeno potrjevanje in uveljavitev v času in prostoru. Finančno je oprta na sofinanciranje iz občinskih skladov za kulturo, naročnino in sponzorsko naklonjenost nekaterih delovnih organizacij, tudi novomeške Tiskarne, ki je reviji zagotovila zatočišče pod svojo streho. Revija je prvi letnik komajda zaključila s pozitivno ničlo. Spoštovani! Tudi Vas prosimo, da se reviji pridružite. Kot naročnik, sodelavec, kot kreator njene nadaljnje uspešne rasti! Želimo, da doživi Rast še kvalitetnejši vzpon in da potrdi svojo vlogo v vseh predetih širšega dolenjskega kulturnega prostora. Tudi v vašem okolju. Lepo pozdravljeni in na svidenje! Ivan Gregorčič, literarni urednik: V dveh tetnikih se je na straneh osmih številk revije zvrstilo 52 avtorjev od najmlajše do najstarejše generacije s teksti vseh treh hterarnih zvrsti (lirike, epike, dramatike), napolnjenimi z raznovrstnimi vsebinami, prežetimi z raznovrstnimi pogledi in oblikovanimi v stilno različnih pisavah. Kljub zastopanosti vseh treh zvrsti pa prevladujejo avtorji lirike, pripovednikov je že bistveno manj (pa še ti so pogosto bolj lirični kot epski), dramska besedila pa so že prava redkost. Objave so glede razmerja zvrsti verna podoba poslanega. Vsebina kar precejšnjega števila tekstov se je lotevala — posredno ah neposredno — aktualnega »tukaj in zdaj«, sicer ne skozi aktivističen, ampak bolj skozi kritičen in satirično-ironičcn pogled. Proza večine poslanih avtorjev se loteva kmečko-vaške problematike z nadihom arhaične preteklosti (ali pa izraža tožbo po njej), skorajda pa ni obravnav sodobnega mestnega življenja. Čeprav literarna ustvarjalnost raste iz avtorjeve enkratne subjektivnosti (in je zato nimamo namena z izbiro usmerjati z ničemer drugim kot z estetskimi kriteriji kvalitete, ki jo teksti dosegajo s svojo izpovedno ali pripovedno prepričljivostjo, izvirnostjo osebnega pogleda ter izvirnostjo in prepričljivostjo literarne oblikovanosti), pa vendarle izražamo sugestijo oz. »žejo« po: — prozi epičnih zajetij sodobnega življenja (podeželskega in mestnega) - brez poučnih moraliziranj; — esejistično-kritiških in polemičnih premišljevanjih; — ali kratkih glosatorskih odzivih na čas, probleme in pojave, ki jim živimo. Milan Markelj, urednik »Kulture «: Revija Rast ima zares pomenov bogato ime, za naš širši dolenjski prostor pa še posebej, saj je — kdo bi natanko vedel, zakaj — ta del slovenske zemlje nekako zaostal v kulturni in duhovni rasti in je zdrave in krepke rasti (Rasti) še kako potreben. Prihajali so iz dolenjskih domov številni ustvarjalci in pomembne osebnosti ter se uveljavljali v vrhovih slovenske kulture, znanosti in politike, bi jih pa bilo najbrž še precej več, če bi se lahko oblikovali že prej v svojem okolju. To pa je možno le v okolju, ki je kulturno živo. Dolenjska se žal kot specifičen kulturni in duhovni slovenski prostor v povojnih letih v tem pogledu ni dovolj močno uveljavljala, svoje duhovne in kulturne identitete ni izpričevala tako uspešno, kot so jo druga slovenska širša območja. To je še posebej razvidno, če pogledamo revialni tisk. Dolenjska ni zmogla krepke in stalne revije, ki bi odstirala njeno duhovno podobo, izpisovala njeno preteklost, sedanjost in prihodnost ter tako delovala kot plodna prst za ustvarjalce in misleče posameznike. Svetovljanstvo gor ali dol, domačijstvo levo ali desno, za vsakršno rast so potrebna tla, da se koreninje sploh lahko začne širiti in da se požene kvišku zelenje. Revija Rast je poskus take duhovne prsti, je polje za stara in nova semena, da naj v nji vzklijejo v vsej svoji raznolikosti in moči ter ozelenijo širšo Dolenjsko. Naloga Rasti na kulturnem področju je torej dvojna: da deluje kot pričevalec in učvrščevalec identitete ter s tem postane generator nove ustvarjalnosti. V grobem bi lahko označili zasnovo pisanja o kulturi v Rasti kot tvorno usmeritev v preteklost in soočanje s sedanjostjo. Ko Kast) gledamo v dosežke preteklosti, mnogokrat prezrte in pozabljene, se vanje oziramo ne z nedejavno nostalgijo, marveč zato, da se zbudi čut za sedanjost in se odpre bodočnost. Prav živega in tvornega soočanja s sedanjikom, mišljenjskega pregnetanja dogodkov, odpiranja novih pogledov na znane stvari, iskanje tistih, pogosto neopaznih premikov, ki vodijo naprej ali pa morda po nepotrebnem zavirajo, vsega tega je v reviji občutno premalo. Prostor za kratke eseje, glose, premisleke, pomisleke ali kakor koli že to imenujemo, je v Rasti odprt in čaka na ustvarjalna peresa. Upamo, da je taka zasnova kulturniškega dela Rasti dovolj široka za sodelovanje piscev najrazličnejših profilov, zanimanj in usmeritev. Več ko se jih bo pojavilo na straneh revije, bogatejši bomo vsi skupaj, tisti, ki Rast soustvarjamo, in tisti, ki ob nji duhovno in kulturno bogatimo kot njeni bralci iti naročniki. Franci Šali, urednik »Družbenih vprašanj «: Slovenska državnost. Slovenija je imela državo Jugoslavijo, zdaj je njena (naša) država Slovenija. Kazalo bi kritično misliti o njej, in sicer na ravni: državljan — država; občan — država; civilna občestva (skupnosti, organizacije, združenja, združbe) — država. Meščanska demokracija. Vnovič sprejemamo ideale, kot so: privatna lastnina (in neenakopravnost vseh oblik lastnine); strankarski sistemi oblasti (in ne državljan, občan kot nosilec oblasti); nacionalna država (in ne skupnost in skupnosti suverenih narodov, ki v imenu višjih in popolnejših oblik svobode oseb in skupin zmorejo prerasti militantne in militaristične vsebine in oblike narodnega državotvorja). Kam gremo?! K vrhu demokracije ali k breznu nedemokracije ali lažne demokracije? Mislim na lastninske, strankarske, nacionalne procese in gibanja ali dogodke in dogajanja pri nas. Družbeni podsistemi. Položaj, vloga ali mesto zdravstva ter zdravje in bolezni; šolstva ter izobraževanja in vzgoje; znanosti ter znanje in uporaba znanja; kulture kot dejavnosti in kulture kot narojeno, ustvarjeno; umetnosti in kulture ter umetnosti kot umetnosti — kot specifične vrste ali zvrsti ustvarjanja. Torej, vrednostni in sistemski vidiki stanja. Regionalne in nacionalne primerjave. Dolenjska in Slovenija: primerjalni pregledi kakovosti življenja na Dolenjskem; Slovenija v svetu: na Balkanu, v Evropi, v Združenih narodih in svet v Sloveniji ter v nas in v naši kulturi. Janez Gabrijelčič, urednik »Rastoče knjige«: Leto 1991 bo gotovo zapisano kot prelomno leto v naši slovenski zgodovini. Doživeli smo svobodno in tisto navadno avtonomijo, o kateri so sanjali rodovi naših dedov in babic. Končno, po mnogih letih in stoletjih hlapčevanja tujcem, smo se dokončno osamosvojili in začeli enakopravno delovati z drugimi narodi sveta. ,, Verjetno se vsi še ne zavedamo, kako daljnosežni in usodni dogodki so za nami! Kako koventno drugačen bo moral biti naš način razmišljanja in delovanja v naprej! V reviji Rast smo poizkušali najti poti in načine, kako naj bi z različ-.5 nimi strokovnimi prispevki omogočili olajšati to težko prehodno raz- Rasti dobje. Dogovoriti smo se, da naj bi temu cit ju stužita o Rastoča knjiga«, v kateri naj bi čim več naših strokovnjakov prikazato svoja razmištjanja, zamisti in napotke za botjšo prihodnost Dotenjske, Bete krajine in širše Stovenije. Leto 1991 je torej za nami in s tem tudi prvo teto naše "posebne knjige«. V njej smo dobiti precej dragocenih idej, kako se pribtižati gospodarskim in kutturnim dosežkom razvitejših narodov. Naše žetjc in hotenja pa so usmerjena seveda naprej, da bi "Rastoča knjiga« rasta in se razvijata tudi v tetu )992. Zato vtjudno prosimo naše spoštovane bratce, da s svojimi prispevki optemenitijo in obogatijo našo pot v novo tisočtetje. Saj smo pravzaprav vsi zavezani čudoviti misti Emmanueta Mouniera: "Čtovek je ustvarjen zato, da bi se preseget.« Naj vetja to tudi za našo Rast, Rastočo knjigo, Dotenjsko, Beto krajino, Posavje in Stovcnijo. Lucijan Reščič, likovni urednik: Uredniki in ne te tikovni urednik in obtikovatcc revije (sodetovanje med vsemi uredniki je bito vedno primerno) si prizadevamo, da bi bita revija Rast obtikovno na spodobni ravni. Ob izidu posamezne števitke je vsetej tekta beseda tudi o njeni zunanji in notranji podobi, vendar je ta pogosteje zastata pri tehničnih (tu so sc najpogosteje pojavtjate napake) in finančnih probtemih. Menim, da je revija ob vseh težavah, na katere je nateteta od dosedanjem izhajanju, na zadovotjivi tikovni ravni in da vzdrži obtikovne primerjave z obstoječim stovenskim revijatnim tiskom, četo več, stikovno v kvantitativnem smistu večino tudi prekaša. Ocenjevanje vsebine nasptoh pa je zagotovo občuttjivejše področje. S cetotno podobo revije (obtikovno in vsebinsko) pa vendar ne bi smeti biti nezadovotjni — posebno še, če upoštevamo, da jo izgrajujejo s svojskim entuziazmom neptačani uredniki in avtorji z mizernimi honorarji in to v kutturno še nedorečenem, nezretem in ncrazumtjcncm okotju, s šibko titerarno iti tikovno tradicijo, pa tudi odrinjenostjo na rob provin-cionatnosti. To dotenjsko okotje se je oh vsem tem med seboj vedno težko sporazumevato in poenotito v svojih hotenjih, še posebej na področjih ustvarjatnega izražanja. Na uredništvo dostej še niso bita nastovtjena pisma s pripombami in mnenji gtede vsebinskega in obtikovnega urejanja revije, česar si je vedno žeteto. Občasno je bito mogoče ujeti te kakšno "kavarniško« pripombo. Konstruktivnih prispevkov, ki bi usmerjati revijo k višji kvatite-ti, in jo še botj pribtižati žetjam bratcev, preprosto ni bito, pa tudi ne prispevkov, ki bi spodbujati k ustvarjatnemu diatogu. Prvo tako pismo s pripombami iti mnenji gtede vsebinskega, predvsem pa obtikovnega (tehničnega) urejanja revije je na uredništvo naslovit gospod Tone Cošnik. Večino pisčcvih pripomb je uredništvo pretehtato in tudi sprejeto (zoženjc vrstice, prestedke v odstavkih, spremembe v rubriki -Pogovori«) ter se tako detno vrnito k začetni obtikovni zasnovi revije. Izraženo prepričanje, da se mora obtika -podrejati« vsebini, pa je tahko tudi sporna trditev, če miset osvettjujemo s širše fitozofsko-estetske pta-ti. -Podrejati« najbrž ni prava beseda. Obtika je izrazno sredstvo notra-njega zvoka in duha. Tu mora obstajati popotna svoboda, saj ni obtike, ki bi zadovotjevata vse. Za pravo moramo šteti vsako, ki je zunanji izraz notranje vsebine. Na sptoh pa je res, da ni najpomembnejša obtika, marveč vsebina. Obtika tahko učinkuje harmonično ati disharmonično, 6 tepo ati netepo. Vsi ti pojmi so reiativni, kot je obiika sama. Tako jo moramo tudi dojeti in ocenjevati. Obiika pa mora učinkovati na dušo, prek nje pa vsebina, sicer bomo privzdigovati reiativno nad absoiutno... Končno vsaka revija izgrajuje z obiiko svoj iikovni siog, trdnejšo zunanjo podobo, ki pa ne more ostati časovno trajna. Razmišijanja so vezana predvsem na umetniško ustvarjanje, drugače je pri industrijskem in časopisnem ustvarjanju, kjer je obiikovanje vendar omejenejše iz vrste vzrokov, pa tudi predsodkov. Pa vendar se je uredništvo Rasti že ob tvorjenju prve števiike jasno opredeiiio, da mora revija odigrati tudi iikovno posianstvo in z objavijanjem siikovnega gradiva iz raziičnih področij živijenja, deia in ustvarjanja kuitivirati braica. Temu se revija še vedno ne odpoveduje navkijub vrtogiavemu naraščanju tiskarskih stroškov. Dokiej? Mar bo Doienjska končno odprta tudi v ustvarjanje. Stane Jagodič: Bra/.de, 1969, litografija, 49,S x 63,7 cm Stane JAGODIČ: TV konica: Kutturne diagonale, RTV Ljubljana, 1980, video RirJ/RoE/č UHRAHIRA Rast 1-2/1992 9 EEN/NGR^EE /MEESEO MOR /E RELE NOČ/ Vas /c oster, z ra P se rrga. Vsem poš/e so že moč/, j /anrarno Pa/rsPo mor/e PePP se Po/; noč/. EEEROR4VEOVSE/1 ERON/^V^ P/;sP< para/o nePo, A*or Ja sonea več ne Po. V rep/ rrepera oJsev. Zem//a čaPa na posev. Perropa v/o vsi* e rrJ;)/a ve srene sA r;va/o spomme. ZJ/ se, Ja so m Ja// a ve, Ja /e v zraPn zven Pov/ne. /OERH/V// S V/E 717)0 m sa;;/a vo reče /Veva v strop; /sr/ /n o/)/ečen/ v gran/r, v morno voJo rruJna p/eJa Jeva, čaAa, Pa/ pr/nese /nrran/; // sv/r. Dež ros; naj mesrom /.emnprac/,;. TežPa mora /ep/a v srea /e //n J/, Por Ja zoper pr/š/a /e P/oPaJa r/sr/P nepoza/m/P /n groz///v/P J))/. EEN/NOR^O V ro mesto vrPana mo/a /e m/aJosr. Poznam ro Pršo, nPeo /n eesro. Pozna me rePa, vsaP na/man/š; mosr, /n sem /zPra/ Jruž/eo s/, nevesto. ZJa/ ra vam, /ščem /zpnP//ena /era. Posra/ sem mrrev, za sver/oPo s/ep. Dr/Pm/ /e //uPezensP/ šeper, ž/v//en/e mo/e r/Po se /zrePa. BCa/^HMK Por Ja se /ezJee Pronasr/ pren)/Pa, v Ja//avo Javn/P Jn/ srrm/. Na J rePo sonee raP/o se sverPPa, Jo prav/pe več n/Pomur n/. MegHbiM BCa^HHK - Pronasr; /ezJee /spomcn/P Perru Prvemu/ NE VSE/ ERO SEEK E V as/a/r;; NevsPepa /irospePra srop/n/e sPr/va/o sPrP/. Z/ovešče ev/P/o rramva/1, a na oPzor/u zar/e n/. PenmpraJ, ma; /99/ MagJa/ena Svef/nn P/MVL//CE Terčon Aadargrentsamaven se dnga/a/n čttdtte srv.tr; včastAfntee/nčarnvtttAt srnpa/npnprsrtA An me zažu/t/n se ndčara/n v /težečt n A/a A /a z pa Anma/ Attt/rta g/edattt tt; pnrett; tttt reče/n; Z/SAf/l/VA*^ v tta/An// sArtrett; Anrtt večera se ttt; prtAaže vsa A t/att neAa sver/a mčAa m ttt; reče. /MAV /MAV pa nt vtdeft da At srrast/a pnrem prtdeš rt ttt me sArt/eš med r/nAe za mano /c Andda Ae/a žena pnretn st /e premts/t/a An /e vtde/a da sem rttdt /az v Ardtt mert/a razda//e ttsravda se /e m tsAa/a Annčnn /e naš/a vndn m se sArda v tt/e/ /az pa setn se ttščtpttt/a da A; ne ver/e/a v san/e včera/ sem nArad/a Atser At //a /e AnreAt tttter; rtsra AndnAna gnrsAa vda An /e zvede/a /e Anre/a se mene d;t /t Anm pas/a Attščar/e /e reA/a ttAeža/asem/; Aer se /e sedem ArtAnv resnn drža/n Ae/; ptsčanee /e ndše/ pn svem An sva se sreča/a me /e pnzdravt/ prav pn č/nvešAn /az pa sem ga png/eda/a AaAnr žtva/ raAtm ng/eda/n da vtdtnt A;t/ sem [.HRRATURA Rast [-2/1992 )() zrna/ sfn/t pnd mn/tm nAttnnt z enn g/avn Aamen/e meče z drugn g/avn ga /nvt s rrer/n g/avn mene g/eda s šrtrtm; pa ne ve Aa/ A; /az pa vem da mt An /urrt mn/ prtnc /ez/Ae n/egnve prtnese/ sAupa/ Anva večer/a/a zma/ev ngett/ R/až 5/m/č TYH^ PE5EA1 pogreb rib/7) ///// r/horoma r/.š/na p- povsod cc/()soH(.*t'r//iospt- riba m)š r/bo naž/ra r/bem/sb r/b/ sv/nen/A /))še ri/)o ži/o.sfmAro vrib/bt/nev/b vr/b/b/pideb r/bo pesem /lesn/A ree)7)ra RRRZZVRZ/7/R brezzvezd/e, št' eno brezzvezd/e, Ao t/u.ša duš/ t/u,šo osra/a /c spom/n na po//anab pozabe, b/a prt/tnnn s/uzo/renien;/) s/on/7b Ar/At;v noeo/šn/e reme st- vtz/ouira /u/tbeev friAof prosrora, časa /n nas, At/ se prefaAamo po AasAadab žvrgo/ee/b freni/rAov veenosr/. y4nt/re/ R/7e/-b'e/on bVRTRORR 4 RR/ZN4^? 71)Ao/ sem re vz//i)b/7. Ze/o bnd mož m/ /c reAe/ na cesr/; /Vesem nabasano rorbo pa/Aov v vas. A'o s/ Čez /nže sAačem, r/src da//ne rtoe/ pod Aozo/eem na vas/ da podp/ar/ osrane/o st/b/. poprav//;; pramen ern/b /as Ze/o bt/d mož /e še/ /to eesr/ v vas. s svo/ega ee/a 71)m /e ptAa/ m/at/enAe v be/o Aožo. /n z neAa/ beset/ami v odgovor M/adenAe so m/ reA/e na eesr/; spremta)//a zraA med /tarna. bežuno pret/ noroem s pa/A/. Zaee/a sva pa d//)ar/ sAupa/. 7e dni /e pad/o mnogo t/ež/a. (lev/p so m/ reA//; 7aAo/ sem re vz//t/bi7. At o s/ V /t/že sAačen)o, Aer /man)o st/be /ez/Ae. f//io reA/a; 7*e dm so pa/A/ ze/o /en/. 7*o / e .Sar.t, /šeA/i so m/ na eesr/; na/m orroA. Mi/bo// /ene povozijo Ao/esa. ft/prav/7 sen? pramen ern/b /as /n še; zn/enepaoe/a /n z ne/ta/ /tfsfdamt bo/d no po/d n/ perAe/e rt). l.tTRRATURA spre/e/ novo /tič. /n še ze/o bnd mož; Rast 1-2/1992 be vedtto nam barva //ea. Sper rorbo nabašem, Ao pr/dem na eesro /n sAoe/m čez /nžo v vas. 11 Žaro sem re vz//t/bi7. september, / d//// /bt/ma/!;! M)v;!A* //1GOD/E 1.1TF.RATURA Rast )-2/1992 /z febe /t' ve/ von/ /it/ /agot/;/b. f/7 rdeč/b, sb/t/b/b, sočn/A/nzrt/t/t. Ob/ema/fe/e, se N v/7 meti /asm/, x rz/Aa/m s/ ga sep// po prt)sfr;tnsfvt/. frsf/ so f/ t//šab po/agotbtb. M/ zobe// s/ /me/ še /esbp/got/nebrv/. Vv/7/e bosf/ so b/7e p/ščab, ///ipobpene z zet////o. /gra/e so /agot/ne zvobc. Fouž/f/ sem fe bofe/a. /abraf /e /zg/n/7 pr/v/t/. /b/še/ s/ bof bog. Ogrn/en v rt/eče ogr/7//a/o /z tbšeeega fežbega ža/?/era. Za rebo/ so pobošene /eža/e žrfve, b/ so se bofe/e t/p/f/ s rvo/z/t/ ;agot//)/7// šar/z/o/t/. /'o zrabu s z rt/eč/m /nečem r/sa/ broge. /V/bče /t/ razume/ n//b po/nena. V bebbu ms/ /7nt7 v/na. /z n/eg;/ s/ sfres;// //a pobes//eb/ rb/ /agot/e. Ze/7///a se /e /7t/pr/a. Zazz/a/a /e s sv//////) rt/eč/m žgoč/m gr/om. / //asfa/a /e po /agot/ab pot/ fvo//m/ nogam/, ov/r/m/ z /ag/ztbz/nz/ //sr/. /\'enasbu šelj, kad bu on liotelj.« Vedel je, da nimam tedaj kam iti. Naj ob tem omenim, da je kartuzija takrat laičnim kot drugim opo-nentom, predvsem pa moralni drži enili in drugih, bila otok rešitve v morju preziranega sovraštva. Takrat so bili njeni gostji tudi Rupel, sedanji zunanji minister, in mnogo drugih zelo ztianih osebnosti. O tem tam zagotovo več vedo kakor jaz ta trenutek. Literatura je v bistvu sporočilo bolečine, majhne, a pomembne motnje, ki navadno, ko najde svojo estetsko formo oziroma stil, povzroči v času velike spremembe. Zakaj? Svet se nam vedno prikazuje kot linearen (premočrten sistem), torej - kot sistem. Vsak sistem pa je kot tak že dotrajana stabilnost, brž ko postane sistem. Vzdrži se bodisi s prisilo ali konvencijami - če hočete tudi demokracijo. Glovck je potemtakem, izhajajoč iz te podmene, stabilen kaos, čeprav je navznoter tako neoporečno strukturiran, da vzbuja začudenje. Že samo sestave čutov so nekaj izjemnega in fantastičnega. Pa vendar nastopijo motnje, ki neko navi dežno večnost dotrajajo. (Vid, sluh, spomin...) V literaturi je človek nekakšna rumena pega, čepeča vrh svoje duše, pijoč kot jajce njeno večnost. Zatorej se vsak sistem ne obnaša samo periodično, ampak tudi antiperiodično. Ali, tako približno, kot se obnaša atom, ko je snov in hkrati tudi val svetlobe. Dvopolno. In v tem valovanju domujejo nove ideje. In misliti novo idejo je mogoče samo v antisistemskih energijah, te pa so spravljene v jedrih literature. Knjige, ki literaturo predstavljajo iti ki nas silijo v spremembo načina življenja, sprejemamo več ali manj vedno sovražno. Pa tudi ljudi, ki nas silijo ven iz plitvin časa in prostora v drugačnost. Lahko je variirati stare, ponošene misli. To je dovoljeno v vseh sistemih. Vendar je resnica stara kot svet: pisatelje kot pesnike, ki nas v to silijo, sovražimo in preganjamo. O tem vam ve povedati zelo veliko Nadežda Mandelštam v svojih slovitih Spominih. Iz teh spominov je razvidno vse to, o čemer sem maloprej spregovoril. (Da ne govorim o antičnih pregnanstvih) Pavie Zidar Spomin je že antisistemska energija OH iZtDU OČENAŠA Roman pa je v resnici dosti več kot spomin, je kakor pesem: jezik v jeziku. Čista nekonvencionalnost. [n tu naj omenim Salvadora Dalija, ki je hi) tipičen nelinearncž. Ncprcmočrtncž. Prav nič čudno ni, da je Nicis Bohr, veliki filozof matematike in oče relativizma, deja), da je matematika jezik. Če je matematika jezik, je poezija matematika novih pomenov in smislov. In pesem kot roman, ko razkrajata linearnost, porajata s tem tudi nov način moraliziranja. A pisateljeva naloga ni, da se poigrava s formalnostjo, ampak da v vsakem sodobnem svetu rešuje človeško kvaliteto... Literatura je zato rešitev, odrešitev in je pot do svetlobe prek tišine, tišine, ki je danes tako dosledno preganjana in izgnana iz naših domov in nas samih, ki sc kar naprej in nenehno tetoviramo s slikami, ki jih tv kamere srkajo po shi-mih in krajinah, kjer leže odrezane glave. Sami Stcpanakcrti vsc^osod! Same Gruzije! Navdani smo s tem hrupom kot rešitvijo. Če pisatelj najde s svojo knjigo odziv v enem samem človeku, da le ta spremeni v svojem prostoru sebe, je smoter književnega sporočila dosežen. In poplačan. Seveda ne v tržnem pomenu. Duhovnem. Etičnem. Literatura je veter, ki očiščuje kakor Voduškov vrišč v veter pomladi. Izpira rane, zapira jih in očiščuje iz njih smrt. Literatura je eno od počel, ki to gradi. S prispodobo, ki je sad navdiha v fabuli, je reka očiščenja. Zato samo umetniška besedila posedujejo smisel in dajejo prave odgovore. Vedno. Poenostavljeno rečeno, literatura je mati oziroma prag, prek katerega se vračaš k sebi nazaj živ, ne mrtev. Mati kot knjiga imata v sebi silo rojstva — in dosti več od tega. Vračanje po tej poti pomeni, da nisi nikoli docela in ves naenkrat rojen. Da se moraš praktično ves čas rojevati. Zal nas sistemi, ki nas porajajo kot po tekočem traku, uče predvsem stabilnosti, vendar smrti ne moreš doživeti, če jo zgolj misliš. Vsi sistemi namreč porajajo še nekaj drugega: prek tehnoloških simulacij tudi nepismenost. Potrebo po številkah. Vendar človek potrebuje umetniško besedilo bolj, kot se tega zaveda. Asociacije ni v premočrtnosti, ampak njenem nasprotju. Ko rečeš: bral bom, ko bom ležal ip bom bolan, to sploh ni res, da boš bral tedaj jn takrat. V knjigi je slog časa in slog našega trenutka — naša ura življenja. Ali se izteka, ko beremo knjigo? Ne še. Ste opazili, da, ko beremo, v resnici ozdravljamo. Za konec pa samo še to. Ko je Popit nekoga slavil, slavil in slavil ob njegovem jubileju, je le-ta neskromno pošepetal resnico mojemu znancu, rckpč: že čez deset let o meni marsikdo ne ho nič vedel. Ali pa zelo zelo malo. Ostal pa bo, pomislite, neki dolenjski pesniček, ki zdaj zapit tava po oštarijah, ki so tam tako slikovite. Posrečila se mu je ena parna pesem. To pesem bodo našli. Gotovo. Ker vsaka res dobra pesem sama poskrbi za to, da je najdena in nikoli ni izgubljena. Ah, jaz... Stane [AGODfČ. Konzerviran nasmeh, 1972, fotografija, 69 x 8H cm Stane Jagodič HUMOR IN SATIRA OD ALTAMIRE DO DADAIZMA Stane JAGODIČ (izsek iz fotomonta že GRUPE JUNIJ, 1971,24 x 92 cm KULTURA Rast 1-2/1992 Likovno-cstetski, simbolični, mitološki, psihološki, filozofski, politični,... vidiki Pred odhodom na počitnice na jadranski otok Pag sem si zada) nalo-go, da bom v avtokampu razmišlja) o malo raziskanih temah. V giavi so se mi vrtete same metafizične misli s pojavi, ki nudijo simbolično, filozofsko obarvano poetiko: kamen, voda, pesek, zrcalo, kletka, smrt..., vendar sem se na koncu odločil za razmišljanje o humorju, satiri, smehu. To temo sem si kot satirik že neštetokrat zastavil, vendar jo nisem nikdar temeljitejše, kompleksno razčlenil, definiral. Tudi tokrat sem moral na samem začetku razmišljanja skupaj potegniti najelementarnejše niti, ki zagonetno povezujejo življenje in prostor v zaključeno celoto. Vsako poglobljeno razmišljanje pač sloni na bivanj skih razsežnostih nasprotujočih danosti: rojstvo —smrt, svetlo—temno, žalost—veselje, preteklost—sedanjost ipd. Ponovno sem mora) analizi rati najpomembnejše značilnosti vseh civilizacij na zemeljski krogli od kamene do današnje, kibernetične dobe. Ob analizi zadane tematike mi je veliko pomagalo dolgoletno sistematično zasledovanje sodobne svetovne likovne satire—humorja. Po bežnem preletu barvnih reprodukcij zgodovinske likovne umetnosti so se moje počitnice resno pričele. Ko sn.o s trajektom pod vročim soncem pluli proti našemu cilju, smo nekako zaokrožili severni de) otoka Paga. Na to področje sem prihajal prvič in monumentalnost številnih otokov in polotokov me je presunila. Samo skalovje, kamenje, kamenje; bela vroča pustinja z linearno razgibanimi kamnitimi braniki — vetrobrani. Ob opazovanju te puste bele kulise sem se ponovno vrnil k melanholičnemu metafizičnemu premi-šljanju, kajti prisotna podoba mi je dajala malo spodbud za razmišljanje o humorju. Kamen in goto trnje sta simbola žalosti in trpljenja. Toda takoj, ko smo otok na severni strani zaobkrožili, se je prikazalo prijetno zelenje in vsi znaki bujnega življenja. Kolikšno nasprotje med dvema poloma otoka! Samopostrežba situacijskega humorja Kmalu smo se znašli v kampu in nato v kopališkem živžavu. Zadovoljno sem si dejal: "Saj to je vendar samopostrežba situacijskega humorja«! S sinovoma sem se previdno spustil v prijetno hladno vodo in ta je bila prvi pomembnejši spodbujevalec smeha, humorja. Vsi trije smo se nehote znašli v vlogi smešnih pingvinov, ki previdno prečkajo kamenje na kopnem in nato nerodno držijo ravnotežje na spolzkih skalah pod vodo. Stopnjevanje humornega vzdušja je dodajala hladna voda, ki nas je s svojimi valovi igrivo obdelovala. Od tu naprej sem bil neprestano na preži in plaža mi je dajala obilo smešnih prizorov. Najbolj smo se zabavali, ko je obilnejši možakar prvič "osvajal« surf. Morski valovi so se z njim resnično nesramno poigravali. V hipu, ko je priplezal na spolzko desko in ujel ravnotežje, je prav nerodno štrbunknil nazaj v morje. Te komične akrobacije so se ponavljale in mi, gledalci, zakopani trdno v pesku, smo se veselo zabavali. Ker imamo pač vsi Stanc JAUODIČ: Brc/ besed brc/ lajanja, 1971, fotomontaža, 21 x 29,5 cm KULTURA Rast 1-2/1992 IS večje ati manjše skrbi z zemetjsko privtačnostjo, nas podobne tuje težave z ravnotežjem totiko botj razvesetijo. Ko je "upehani« športnik omagat, je bito poskrbtjeno že za novo zabavo. Pod tušem tik nad obato so nuditi humor htadni eurki iz -stadkega« vodovoda. Kadar se je tuširat posameznik, je bit njegov izraz obraza popotnoma resen, da ne rečem smrtno preptašen in njegovo teto neverjetno živahno, poskočno. Naše veseto uživanje se je stopnjevato, ko sta pod tušem -nastopata« dva znanca. Drug drugega sta spodbujata in z bučnim smehom obvtadata tedene curke. Naše podoživtjanje muk, naše sočustvovanje je bito obarvano z veselim smehom. Med ptavanjem pa sem doživet tudi smešno situacijo, kajti pred mano sta se na gtadini vode naenkrat pojaviti dve glavi. Ena beta kot sneg in druga črna kot pasta za čevtje. Ko sta se buči pribtižati, sem šete doumet, da z gospodarjem plava ogromen črn pes. Pasje oči so gte-date premočrtno in so se zaradi vodnih refteksov iskrivo svettikate. Za vsak primer sem naredit manjši ovinek, kajti nič ne veš, kaj tahko piči mrcino v stani vodi. Otavi sta biti smešni tudi od zadaj, vendar do viška humorja je prišto takrat, ko sc je orjaški, izrazito kosmat štirinožec skobacat iz vode. Bil je dosti bolj stabilen od dvonožcev. Monumcntatno se je ozrt okrog sebe in mokre črne dtake so mu višete do tat. Začutil je vroče sonce in se po pasje sunkovito strese). Ko je ugotovi), da je njegova dtaka še vedno pretežka, je stres ponovit in htadne kaptjice so bti-skovito padale dateč naokrog. Ohlajeni pes sc ni /menil za negodovanje golih vročih tepotic, niti za buren smeh okrog sebe. Počasi in samozavestno jo je mahnil z gospodarjem v btižnji borov gozdiček. Stancjagodič HUMOR )N SATMtA ODAl.TAMtRLDO ))AI)AI/.MA Stane JAGODIČ: Brigaj se zase! 1967, tuš, 21x15 cm KULTURA Rast 1-2/1992 Profit gospodarja in psa Oh tem prizoru sem ponovno ugotovi), da mnogo humorja nudi odnos med čtovekom in živatjo. Zato se čtovek večkrat tiumorno transformira v živa) in živa) v čtoveka, zaradi tega pogosto detamo tetesne, karakterne in izrazne primerjave med gospodarjem iti zvestim prijate-tjem psom. Natančnejši opazovaiei iaftko odkrijejo neverjetne podobno-sti v fizionomiji, profitu gtave, hoji, pogtedu, eelo giasu. Tudi negativnosti dotočenih živatskih hitij pogosto šatjivo in zajedtjivo pripišemo okornim ah ncotikanim, pokvarjenim, domišljavim... tjudem. V mojem ožjem geografskem prostoru so najpogosteje izrečene nastednje hesede: opica, pav, petetin, krava, ose), svinja, s)on, žirafa, po)ž, žaba, uš, muha itd. V humornih, šatjivih, satiričnih trenutkih pride do izraza tudi sim-botika predmetov, rasttin ati četo pojmov iz makro in mikrokozmosa. Torej tudi v pretektosti in sodobni likovni satiri je zelo prisotna šokantna, simbotična metamorfoza v odnosu čtoveka z vsemogočimi podobami bivanjskega prostora. V raztičniti mitotogijah so imete raztične živati vsemogoče pozitivne ati negativne tastnosti, pomen. V samem kampu, med šotori, avtomohitskimi prikoticami, v samopostrežni trgovini, umivatnici, na ptesu, oh ogtedalu, negovanju avtomobi-ta, ob ražnju, pri nespretnem oponašanju tujega jezika se je humorističen «fitm« nadaljevat, kar precej Chaptinov, Tatijev, Stantyjev in Otijev, Švejkov, Don Kihotov, Hartekinov, Eutenspiegtov, Nehetspatterjev,... Zeto pogosto je bilo čutiti hudomušen posmeh gotim figuram, ki so sc ponašate z odvečnimi kitogrami in močno etastično kožo. Tudi izrazito beta koža je detovata humorno predvsem tistim, ki so nastavtjati soncu svoje že močno zagorete trebuščke. Humorna dinamika nekaterih zna-čitnih figur pr: hoji je tahko žeto zapetjiva, kakor tudi današnja pestra modna obtačita. Če so bili nekoč žeto pisano živobarvno in ohtapno obtečeni dvorski ktovni, se v podobnih obtačilih zelo pogosto znajde sodoben urbanizirani čtovek. Vsem tistim, ki še dajo nekaj na harmonijo, estetiko, eteganco in ločevanje moškega in ženskega spota, pomenijo te modne skrajnosti včasih posmeh in cirkuško zabavo. Motiv za angažirano stiko Humorno, smešno razpotoženje pa se tahko tudi v hipu prekine. Zeto živo mi je v spominu prizor s ptaže, ki me je resnično presunit. Ko sem dobro razpotožen dvignit gtavo iz toptega peska, sem v btižini zagtedal nenavadno tanko, beto roko. Za hip sem pomistit, da gre za optično prevaro, vendar ne, pred sabo sem imet krut motiv s hromo, negibno čtoveško figuro. Dektica v starosti okrog petnajst tet je v skrajno deformirani obtiki težata na napetem ptatnu. Njena hrbtenica je bila spirata-sto zavita, tako da se je tahko z gtavo nastanjata na tasten hrbet. Teto je bito skoraj brez mišic. Sama kost in koža in na dotgih nohtih prstov četo srebrno tičito. Vsa okotica je bita v nctagodnem psihičnem potožaju, te njeni starši, bratje in sestre so sc obnašati normatno ter morje ctoživt)al: humorno in nasmejano. Ko je dektičina mati prinesta kruto zgneteno teto do vode, se je natančneje odkrit dektiški obraz, ves bted in shujšan, vendar razumen in tepih potez. Zazdeto sc mi je, da me njene vetike oči roteče gtedajo. V materinem naročju je bita skoraj negibna, te živahni vatovi so sc poigravati z njenimi tenkimi okončinami. Sprva je iz njenih ust prihajat preptašen gtas, ki pa se je počasi spremenit v normaten smeti Stane JAGODIČ: Quo vadiš homo?, 1972, tuš KULTURA Rast [-2/1992 ugodja. Ta smeh je v meni poruši) občutek tesnobe in začet sem se sočutno, olajšano nasmihati. V tem trenutku sem se spomni! mis)i francoskega družbenega kritika Chamforta: "Sitim sc, da bi se vsemu smejat, ker se bojim, da bi se mi bito treba jokati.« Zatem sem se spomnit na dramatično shkarstvo angteškega umetnika h. Bacona, potniški sem na groteskno fotomontažo, karikaturo, na krutost narave, ki se neusmi-tjcno poigrava z tjudmi. . Smeh — čustveno-duhovna razbremenitev V šotoru, pod mediteranskimi krošnjami sem se kot totikokrat dostej ponovno vprašat: "Zakaj humor, satira? Zakaj smeh?« Vzroki smeha so različni, so znamenje vesetja, ugodja, sreče, tjubezni, vtjudnosti... Pogosto gre za čustveno—duhovno razbremenitev, odvečna energija, ki se naseti v našem organizmu pod vptivom čustev — duha se mora nekje sprostiti. Enega od žeto pomembnih "ventilov« pa predstav-tja tudi smeh. Lahko uporabimo znanstvene termine iz psihotogije za označitev najraztičnejših primerjav smeha: koteričen, sangviničen, metanhotičen, ftegmatičen smeh. To pa še ne pomeni, da koterik izraža samo koteričen in sangvinik samo sangviničen nasmeh. Ker se v posamezniku ta čustvena stanja raztično mešajo, se meša tudi način smeha in humorja. Tudi koterik, ki se pretežno obnaša koterično, zadrto, je sposoben v ugodnem trenutku vesetega, prijaznega smeha. Poznamo vetiko nians smeha, ki pa jih tahko strnemo v dva nasprotujoča si pota: pozitiven, dobronameren smeh kot postcdica sreče, ugodja, spodbude, in negativni smeh kot smeh prezira, cinizma, maščevatnosti, vzvišenosti, Stane JAGODIČ: Varuh svobode, 1985, fotomontaža, 29,5 x 42 cm KULTURA Rast )-2/1992 oholosti. Ta drugi po) lahko lepo označimo z mislijo angleškega dramatika R. B. Sheridana: "Duhovitost, ki je mešana s hudobijo, ni nič vredna.« Obstaja smeh iz srca, smejoče oči, smejoč obraz, intenziven smeh spremija mimika obraza, glasovi, smejimo se do so)z, četo do močenja spodnjih hiačk. Nasprotje iskrenemu smehu je hinavski smeh, boij ptod razuma, taktike, preračuntjivosti. Pravilo pustolovca Casanove se glasi: "Če hočete ljudi spraviti v smeh, morate ohraniti resen obraz.« In vsi klovni sveta so resnično resni iti žalostnega izraza, tudi satirični obrazi karikature so večinoma resni. Zanimivo je tudi to, da resne situacije in tako imenovani »prepovedani« prostori, javne dvorane, učilnice, cerkve, naravnost izvabljajo smeh. Nepozabno imam v spominu nenavadne trenutke iz študentskih časov. S kolegico slikarko sva iz boemskih nagibov obiskala mrliške vežice na mestnem pokopališču. Radovedno, vendar zadržano sva vstopila tudi v kapelico, v kateri je ležal osamljen pokojnik, njegovi sorodniki so ostali pred vrati, izven prostora. Ko sva dokaj napeto zrla v mrtev obraz mlajšega človeka, mi je kolegica v trenutku prišepnila na uho: "Saj ta je vendar živ.« Osupljive besede so dolgo zadrževano napetost tišine porušile in nama izzvale neustavljiv glasen smeh. Nikakršna razumska koncentracija ni pomagala in z robci sva si zatiskala usta, ko sva prodirala skozi skupino črnih neznanih pogrebcev. Na planem in v samoti sva se glasno izsmejala. Od tu sva jo s kolesom mahnila v center mesta v najživahnejšo kavarno. Tam sva se srečala z absurdom, kajti vsi živahni gostje so se nama zdeli mrtvi, kar naju je prignalo do ponovnega neustavljivega smeha. Natakar s črnim metuljčkom sc je čudil nenavadnemu obnašanju dveh gostov, hitro pa se je prostovoljno pridružil najinemu smehu. Najbrž sc ne bi veselo smejal, če bi vedel, da je bi) v vlogi mrtvega natakarja. Smeh in jok sta si zelo blizu, solze smeha iti joka se pomešajo v tragikomediji. Zelo sladko se je smejati v dvoje, v troje, zelo zabaven je kolektivni smeh. Ustvarjalec in odjemalec smeha je lahko vsakdo, vendar duhovitost pozna več kvalitativnih vrednosti. Med nami so tudi poklicni humoristi, satiriki, gledališki — kabaretni zabavljači, cirkuški klovni, pantomimiki itd. Njim moramo plačati, da nas nasmejijo. Vendar med ljudmi je veliko humorja in ta je zastonj, treba je samo gledati, prisluhniti, doživeti. Vloga satire, angažirane umetnosti, svoboda ustvarjanja Pri satiričnem izpovedovanju gre za duhovito angažirano ozavešča-nje, opozarjanje v smeri humanizma. Satirična ideja vsebuje posmeh iti prezir do negativnih strasti človeškega bitja. Ob duhoviti satiri se redko smejimo, kvečjemu nasmihamo. Plitkost razuma in duše ne more dajati, niti sprejemati globokoumnost satiričnih idej. D. Yzar Preissinet se je zvito izrazil: "Od duhovitosti imamo le to, da nam je zelo dolgčas s tistimi, ki je nimajo.« Satirikova ideja na ironičen način poziva posameznika in širšo družbo, se angažirano bori proti primitivizmu, enoumju, birokraciji, utilitarizmu, totalitarizmu, diktatorstvu, ekološkemu in urbanističnemu barbarstvu, alicnaciji itd. Družbenopolitična satira se lahko svobodno, legalno razvija v demokratičnih, svobodnih družbah. V nesvobodnih sistemih deluje še intenzivneje, vendar podtalno. Totalni M StaneJAGODlČ:VaruhTVekranov, I98.S, fotompntaža, 29,S x 42 cm Stane JAGODIČ: Šovinizem, 1972, tuš, 20,4 x4l,7cm KULTURA Rast 1-2/1992 režimi s cenzuro zavirajo napredno satirično idejnost in jim je bližnji plitek situacijski humor. Jerzy Lee to stanje odlično označi: "Kjer je smeh prepovedan, se navadno ne sme niti jokati.« Zanimivo pa je, da se je v Vzhodni Evropi, kjer so vladali socialistični totalitarni režimi, podtalno razvijala domiselna, duhovita likovna satira (karikatura). Za primer vzemimo satirično-humorno obarvati poljski plakat, v katerem se satira pojavlja legalno, nadalje kvalitetne karikaturiste v Češkoslovaški, Bolgariji, Romuni)i, Sovjetski zvezi, Vzhodni Nemčiji, Madžarski. Karikatura v teh deželah mnogokrat prekaša idejnost zahodnih dežel. Seveda pri tem ne smemo sklepati po kvaliteti uradnega humorja. Moskovski uradni humoristični časopis Krokodil in nekateri drugi iz prej omenjenih dežel niso oziroma niso bili pravi pokazatelji resničnega stanja likovne satire, ker so obdelovali zgolj banalen, obrabljen, situacijski humor. Najboljše ideje so pronicale na mednarodne razstave in včasih, pravzaprav redko tudi v zahodne humoristične revije, časopise. Kot je bilo že omenjeno, imajo evropske vzhodne dežele bogato kulturno tradicijo in ogromne duhovne potenciale, katere pa so zadnja desetletja dušili. Gorbačovova perestrojka pomeni duhovni preporod in možnost za razcvet svobodnega ustvarjanja v tem delu sveta. Ko že omenjamo Vzhodno Evropo, je potrebno omeniti, da se tudi nekatere dežele Bližnjega in Daljnega vzhoda ponašajo z moderno rafinirano satirični) risbo in z zelo duhovito humorno kombinatoriko v grafičnem designu. Najbolj izstopajo Turčija, Južna Koreja, Japonska, tudi Avstralija. Pomembne premike k svobodnejšemu izražanju je zaznati tudi v južnoameriških deželah. Čutiti je, da se Vzhod in Jug prebujata, kajti doslej sta bila pretežno v podrejeni vlogi v odnosu z razvitim Severom in Zahodom. Ni daleč čas, ko bo prišlo do ravnotežja, do enakopravnega partnerstva. Npr.: gospodarsko najbolj razvite dežele Bližnjega in Daljnega vzhoda: Japonska, Južna Koreja, Avstralija, Izrael, Turčija nič več ne zaostajajo za sodobno kulturno civilizacijo Zahoda in Severa. Na določenih področjih jo celo prehitevajo. Strah pred satirično, angažirano umetnostjo V nekdanjem socialističnem bloku je imela Jugoslavija od leta I94S poseben političen status, kar sc je tudi odražalo na področju umetniškega ustvarjanja. Največja svoboda je obstajala na področju likovnega izražanja in s tem je imelo tudi satirično-humoristično delovanje več izpovednih možnosti. Ker sem petnajst let vodil mednarodno skupino Junij (1970 — 1985), imam vsaj iz tega obdobja lastne izkušnje glede svobode izražanja na domačih tleh in izven naših meja. Iz nekaterih vzhodnih, socialističnih dežel sem od sodelujočih umetnikov pogosto sprejemal sporočila, v katerih so mi izražali željo, da bi zelo radi osebno obiskali naše razstave, vendar jim je bila svoboda gibanja omejena. Zavidali so nam našo svobodo umetniškega izražanja in svobodno kroženje umetniških del. Celo abstraktna dela in fotografije z estetskimi (ne pornografskimi) golimi figurami so večkrat prihajala v Jugoslavijo po ilegalni poti mimo "omejemh« cenzorjev, uradnikov izza "železne zavese«. Seveda tudi pri nas v Sloveniji ni šlo vedno čisto gladko, v petindvajsetih letih satiričnega delovanja sem tudi doživel tu in tam kakšno ignoriranje satiričnih razstav, celo odstranitev politično obarvane fotomon- Stane JAGODIČ. Prekipevanje, 1973, fotomontaža, 21 x 29,5 em taže iz javnega razstavišča, ki se je zgodita v moji odsotnosti s strani poticije. Vendar na sptošno je bita v jugostovanskem prostoru svoboda izražanja neprimerno večja kot drugje na vzhodu. Pravzaprav kakšnih dramatičnih težav nisem imet, ker sem najpogosteje sodetovat z naprednimi, svobodomisetnimi uredniki in se izogibat tistih, ki so videti v vsakem nedotžnem simbotu sovražnika sistema in obtasti. Napredni sto-venski uredniki, novinarji so biti dovzetni tudi za formatne, tehnične novosti. Večkrat so objavili ideje, ki bi tudi v zahodnih demokracijah težko prište skozi uredniško sito. Spomnim se zanimivega dogodka z mednarodne razstave skupine Junii v t.jubtjani pred mnogimi teti. tz neke zahodne dežete, ki niti ni bita vezana na "umetniški incident«, sem prejel pot strani dotg čtanek, v katerem se je pisec "ukvarjat« z našo razstavo in predvsem s fotomontažo, ki je v gateriji in v katatogu v kon-ccptuahstičncm duhu obravnavata nekega zahodnega politika. Čtanek je izražat ogorčenje in četo namigovanje na zaostritev odnosov med dvema vetepostaništvoma, jugostovanskim in tistim, kateremu je pripadat avtor sporne fotomontaže. Stane JAGODIČ: Dva ženska viskija!, 1985, fotomontaža, 21 x 29,5 cm Stane JAGODIČ: Solidarnost, 21 x 29,5 cm 1985, fotomontaža, Stane JAGODIČ: Predsednikove sanje, 1985, fotomonta ža,29,5x41 cm Dobro znamenje konca 20. stotetja je tudi to, da imajo državni pogta-varji in sodobni, napredni potitiki na sptošno smiset za humor in satiro. Ko sem jim tansko teto postat svojo monografijo, v kateri ne manjka KU1TURA konkretne potitične satire, ni bito negativnih reakcij, za knjigo so se Rast 1-2/1992 zahvahti in nekateri četo izraziti navdušenje. Zahvate so postati: George Musch, Mihait S. Gorbačov, Fran^ois Mitterrand. Hetmut Koht, Fetipe Gonzates Marques, osebna sekretarka Margaret Thatcher, papež Janez 40 Pavet tt., princ Chartes in princesa Diane. Stanc JAGODIČ: Izobrazba, 1975, tuš, 41,7 x29,4cm KULTURA Rast 1-2/1992 Pojem karikatura, karikaturist Pojem karikatura, karikaturist je širok m lahko zajema različne medije, ki izražajo humoristične, karikirane ideje, izpovedi. Če sem hote) precizno označiti svoje muitimedialno satirično ustvarjanje, sem uporabi) termin -likovna satira — humor«, ki tahko zajema vse tehnične iikovne medije od risbe preko fotomontaže do asembtaža. V ta skiop štejem tudi humorno-satiričen animirani fitm, )utkc, video in računatniško grafiko. Časopisna karikaturna itustracija, ki je označena z nazivom karikatura, je najpogosteje izvedena v tehniki tuša, redkeje v obliki fotomontaže ali druge tehnike. Ta ima uporabno funkcijo, ker je vezana na dnevno aktualno problematiko in se pretežno izraža skozi situacijski humor. V zadnjem obdobju pa prihaja tudi pri tej zvrsti do zahtevnejših nadrealističnih in simbolističnih idej. Najsvobodnejša je tista likovna satira — humor, ki ni vezana na naročilo, dnevno politiko in tehnično omejene možnosti. Ta lahko koristi vse mogoče raziskovalne tehnike in popolnoma svobodna filozofsko-poetična razmišljanja. Ko se uporabljata termina -karikatura, karikaturist«, se standardno pomisli predvsem na risani, časopisni gage humor. Vendar karikirano upodabljanje človeške, živalske figure in ostalega vidnega sveta obstoja tudi v monumentalnih, -posvečenih« umetniških rešitvah slikarstva, kiparstva, grafike, risbe od kamene dobe do današnjih dni. Umetnost-no-zgodovinska zakladnica likovne kulture na vseh koncih sveta vsebuje mnogo satirično-humorističnih prvin. Mnoga obdobja v daljni ali bližnji preteklosti ter sedanjosti kažejo v svoji figuralnosti — figurativ-nosti močna znamenja karikaturnc stilizacije (deformacije), ki je plod premišljene transpozicije ali rezultat naivnega prvinskega izražanja. Da se je človek od nekdaj smejal in imel smisel za igrivost, šaljivost, grotesknost, nam kažejo mnogi primeri v historičnem umetnostnem loku zemeljske civilizacije. ? Stane JAGODIČ: Mini Lisa, 1968, fotomontaža KULTURA Rast 1-2/1992 Od statične Wittendorfske Venere do hatštatske «simhotne animacije« Kot vse kutture po svetu je bita tudi evropska pogojena in zaznamovana z raztičnimi mitotogijami, retigijami in vtadavinami. Retigije, močno povezane z obiastjo, so v tikovni umetnosti botj ati manj dozirate svobodo ustvarjanja in s tem tudi igrivost, humor, satiro, angažirano sporočitnost. Na samem začetku evropske civitizacije nastajajo tikovna deta, ki vsebujejo prvinsko, etementarno, naivno formo in sporočito. Prisotne so močno poudarjene deformirane obtike tetesa in groteskni izrazi, kar z današnjega gtedišča detuje humorno, karikaturno. Ker so bite te kiparske ati stikarske upodobitve narejene iz mitotoške potrebe in v duhovne namene, v svojem času verjetno niso vzbujate humorja, vendar pa obstajajo tudi kipi takratnega čtoveka, ki izražajo nasmejan obraz, šaljive kretnje ati humorne medsebojne odnose, kar pomeni, da se je čtovek od pamtiveka vesetit, zabavat in smejat. Podobe vse historične, vizualne kutture nam v raztičnih obtikah in čustvenih izrazih pokažejo pestre razpone od gtoboke žatosti, jeze, besa, preko igrivosti, vesetja, dobrega razpoloženja do intenzivnega smeha. Nekakšno prvinsko igrivost kažejo prazgodovinske stenske stikarije jamskega čtoveka, na katerih doživtjamo vedre situacije med lovcem iti živatjo. Wittendorfska Venera (25.000 pr. n. š.), posvečena kuttu rodo vitnosti, današnjemu gtedalcu vzbuja zaradi močno poudarjenih erotičnih detajtov in nenavadno stitizirane gtave smešno, humorno odzivanje. Posebno pozornost zastuži tudi ženski idot «v obtiki viotine« iz kiktad-ske kutture (2600 — 2000 pr. n. š.) na egejskem področju. V svoji monu-mentatni, odsekani stilizaciji je pravi predhodnik sodobnega kiparstva in tikovne satire. tz predeta Atp izhajajo bronaste situte za vino in žarne obrede. Vrhunski primerek je situta iz Vač, Stovenija (7.-4. stot. pr. n. š.). S prefinjeno stitiziranim retiefom mitskih pripovedi, ki se v treh pasovih ovijajo okrog monumentahio obtikovatie posode. Stitizacija figur ima precej stičiščnih točk s sodobno karikaturno risbo in če starodavno posodo vrtimo v rokah, imamo občutek, da gtedamo animirani, risani fitm z igrivo, simbotično zgodbo davninskega hatštatskega obdobja. Od arhaičnega nasmeha do humornih vragotij satira Pana Reatistično grško ktasično kiparstvo je ustvarjeno v duhu ideatnih proporcev, ideatne anatomije, ideatne tetesne površine, draperije in ideatnega izraza; >Jaz jemtjem to zadevo žeto preprosto, tzkazato se je, da detovanje v okviru društva prinaša števitne prednosti in da ima močan vptiv na obti-kovanje javnega mnenja, konkretne spremembe pa so bite še vedno v ozadju, predvsem ker društva nimajo potitične moči. Zato sem začet razmištjati tudi o potitičncm organiziranju. S prijatetji, ki smo tvoriti radikatni det Sveta za varstvo okotja pri takratni SZDL, nismo biti zadovotjni s sptošnimi odtočitvami na tem področju. Čutiti smo, da bomo s svojimi idejami in dognanji vedno ostati na obrobju, če ne bomo dati ekotoškim prizadevanjem tudi potitične vidike. Zase moram reči, da sem bit dotgo v ditemi. Kake pot teta je trajato to razmištjanje. t oda potreba po potitični artikutaciji naših statišč je prevtadata in na tej osnovi je prišto do ustanovitve Zetenih Stovenije, kjer smo na začetku predvsem poudarjati dimenzijo družbenega gibanja. Kasneje, ko se je žeto izkristatizirato strankarstvo v Stoveniji, pa se nam je zdeto popot-noma togično in upravičeno, da se organiziramo tudi kot potitična stranka.« — 7o je vebk preskok, z/asf) ker sre ze/em prršb ne samo v pobfrko, ampak preko fe fudt naravnost v v/adajočo koabctjo. ztk ne poraja to no vib ddem? "Moram vendarte poudariti, da smo ohraniti še vedno žeto močne prvine ekotoškcga gibanja, od, recimo, demonstracij, če je potrebno, do odprtosti in širine pri našem čtanstvu, do neideotoškosti, kar se tiče sodetovanja z drugimi. Ta prisotnost ekotoških gibanj je posebej močna pri nekaterih naših občinskih odborih, in mistim, da je to pozitivna sestavina, ki jo bomo še naprej zavestno negovati. To bo prišto še botj do izraza v prihodnje, če ne bomo prišti v vtadno koaticijo, ker nam bo ravno to po mojem mnenju omogočito preživetje. Riti opozicijska stranka v Stoveniji v tem trenutku namreč ni niti pribtižno ugodno, saj kot taka žeto težko pride v sredstva javnega obveščanja, ta pa trenutno žeto močno vptivajo ne samo na javno mnenje, ampak tudi na votitne rezuttate.« NAŠ POGOVOR Rast t-2/1992 — .S/ovenskf ze/em so g/ede svoje zasropanosd v par/amenfu ena od najmočnejštb evropsk/b ze/emb sfrank. Smo S/ovenci res fako ze/o "ze- 79 /em«? Reka Lahinja (foto:dr. L. Pintar) NAS POGOVOR Rast 1-2/1992 SO "Za tak votitni uspeti je več vzrokov. Prvič morda ta, da strankarska zavest na prvih votitvah še ni bita razvita in so se tisti, ki se niso hoteli radikatno potitično opredetiti, tažjc opredetiti za Zetene Stovcnije. Meniti so pač, da je varstvo okotja te več kot stranka. Drugič pa je res, da je stopnja ekotoške zavesti pri Stoveneih razmeroma visoka in se izraža tudi skozi hierarhijo vrednot, ki jih tjudje postavtjajo najvišje. Tu sta se skrb za zdravo živtjenje in za varstvo okotja posrečeno združita. Tretjič, pa naj morda zveni nekotiko neskromno, so ljudje spoznati, da gre v okviru Zetcnih Stovenije za skupino ljudi, ki je tudi na strokovni ravni zbujata vetiko stopnjo zaupanja, skratka, da nam gre res za spremembe na tem področju.« - A/; viJife seda/, ko vse več drugih strank vk/jučuje v svoje programe skrb za varstvo oko/ja, nevarnost za svojo stranko, ah pa je to pravzaprav njen uspeh? "Morda bo zveneto mato patetično, če izjavim, da ne bi bita nobena katastrofa, če Zetenih Stovenije ne bi bito in če druge stranke postanejo "ozetenjene«. Bistvo je predvsem v praksi uresničiti načeto, ki omogoča preživetje prihodnjim generacijam, vendar sodim in tudi raziskave javnega mnenja kažejo, da razmeroma dobro detamo in se nam ni treba bati rezuttatov nastednjih votitev. Se pravi, da so tjudje začutiti tudi druge vidike, ki izhajajo iz našega detovanja. V zadnjem času smo pričeti žeto poudarjati povezanost med ekotogijo in sociato. Sodimo, da je sociata tista, kjer se bo bitka našega preživetja žeto izkristatizirata. Mi se žeto bojimo pojava tako imenovanega pravega kapitahzma ati enostranskega pojmovanja tržnosti. Žetimo, da se spremembe gibtjejo ob upoštevanju tržnih in sociatnih omejitev, in tukaj vidimo našo vtogo. V ospredje bomo postavtjati tudi vprašanje pravic manjšin vseh vrst, prisetjen-cev ter tuarginatnih skupin.« — Nekateri so Jo seJaj v/Jeh v eko/ogiji fuJi cok/o, ki poveča/e stroške proizvoJn/e m oinc/u/c hitre/ši ekonomski razvo/. Kako nsk/ajiijefe potemtakem omepfve m soeia/o? "Sodimo, da ekotogija sicer pomeni neke vrste omejitev, ki jo je treba upoštevati, po drugi strani pa prinaša predvsem na sociatnem področju možnost zmanjševanja brezposetnosti. Prinaša vetiko ročnega deta, na primer pri obrti, v kmetijstvu in biokmetijstvu, pri gradnji čistihiih naprav in seveda z izgradnjo novih tehnotogij. Skratka, žeteti bi povedati, da smo za gtobatno ekotogijo, ki pa vktjučuje tudi ekonomsko komponento in da nismo za družbo, kjer bi živeti v kotibah in pri svečah. To ni nobena perspektiva, vsaj kakor jo mi vidimo ne. Gre preprosto za zdravo okotje. Treba je pač upoštevati pet ptanetarnih omejitev, ki nam dotočajo timitc, znotraj katerih sc moramo gibati in brez upoštevanja katerih enostavno ne moremo preživeti.« - Znano je, Ja je S/ovenija že ze/o močno onesnažena. Kakšne so možnosri za njeno sanacijo? "Tujci, ki pridejo k nam, so sprva vedno začudeni, ko jim pripovedujemo, kako je Stovcnija onesnažena. Čudi jih, saj tega ni videti na prvi pogted, vsaj povsod ne. Več kot potovico naših površin namreč pokriva gozd in ta zetenost ktjub propadanju gozda daje tažen vtis, za katerim se skriva marsikaj. Probteme, kakor jih jaz vidim, bi tahko strnit na tri, Lipa pri taborniškem domu v Marindolu pri Adlešičih, stanje pred posegom (foto: M. Ivanovič) NAŠ ['OGOVOR Rast 1-2/1992 od katerih hi na prvem mestu omeni) onesnaženost zraka, kjer se uvrščamo v sam vrh. Po kotičini žveptovega dioksida na prebivalca se uvrščamo na tretje ati četrto mesto med evropskimi državami, saj pride-tamo več kot sto kitogramov na prcbivatca tetno, to pa je groztjivo vetika kotičina. Z onesnaženjem zraka je povezano propadanje gozda. Drugo je onesnaženost voda, kjer smo dosegti že tako stopnjo, da se Sto-venija, ki je ob Norveški in Švici najbotj bogata evropska država gtede kotičine voda na prebivatca, že srečuje s pomanjkanjem kakovostne pitne vode. Tretji probtem so ti nesrečni odpadki vseh vrst, kjer nimamo urejenega odtaganja, pa naj gre za komunatne odpadke ati pa za radioaktivne in posebne odpadke. To so tri najbotj žgoče natoge, ki bodo terjate ogromno naporov. Ker pa gre tudi za sanacijo, bodo potrebna tudi vetika finančna sredstva. Za kako vetike denarje gre, dobimo predstavo, če povemo, da bi samo za sanacijo termoenergetskih objektov potrebovati vsaj od 300 do 500 mitijonov dotarjev.« — Težko h/ seveda pričakovali, da bo slovensko gospodarstvo v stanju, kakršno /e, samo sposobno zagofovtd sredstva za tako velike Investicije? Je pozicija zelenlb seda/ taka, da /abko vpliva na usmerjanje kapda/a, torb tistega, ki bi v te namene morda priteka/ Iz tujine? "Mistim, da se tukaj mato tahko pohvatimo, kajti krediti, ki jih sedaj dobivamo, in vtaganja iz tujine so vezana prav na področje sanacije eko-toških probtemov ati na gradnje, povezane s tem. Zeto reatne možnosti so, da pridemo do kreditov za sanacijo termoenergetskih objektov, zta-sti zaradi tega, ker je tudi sosednja Avstrija ogrožena od termoetek-trarne Šoštanj. Obetajo sc tudi vtaganja Avstrijcev v savsko verigo hidroetektrarn, na kar pa jaz gtedam z dotočeno rezervo, kajti Stovenija ne bi smeta iti v drugo skrajnost, se pravi, da bi zgraditi verigo savskih etektrarn, potem pa večino etektričnega toka prodajati Avstrijcem. Mistim, da bi bito za nas botje, da prodajamo izdelke, že optemenitene z energijo iz savskih etektrarn. Pomoč pa pričakujemo tudi od ttatije in to pri reševanju notranjske Reke in Škocjanskih jam ter pri cetovitem reševanju Jadranskega morja. Na prihodnje sodetovanje gtedam precej optimistično, pri čemer pa je bistveno, da postavimo omejitve. Dotočit! Čl.OVHK OZHl RNJRNi: V1Z1JR SLOVEN1JH NA$i'(X;()VOH Rast 1-2/1992 moramo pogoje, pod katerimi smo pripravtjeni sprejeti tuj kapital, saj v njem lahko tičijo tudi določene pasti. (Čc ni jasnih citjev, je vsaka pot enako dobra in enako štaba — vedno te nekam pripetje.« Postavtjanjc citjev je upravtjanje. To je vedno in povsod povezano z tastništvom. Postovodenje pa je strokovno in profesionatno opravito, veščina, s katero tisti, ki jo obvtada, citje doseže, kdor pa tega ne zna, do citjev nikoli ne pride. Uspešnost poslovodenja ni odvisna od tastni-štva, odvisna je od tega, kako tisti, ki postovodi, izkoristi svobodo v okviru svojega mandata. Vetja, da je danes kapita) botj odvisen od postovodenja in da ima to vedno večji vptiv tudi na postavtjanje citjev. Kljub temu pa ostajata tastniška in postovodna funkcija v uspešnih sistemih še naprej točeni. Z njunim ztitjem oz. preptetanjem bi se izgubita učinkovitost nadzora nad poslovodenjem, čemur smo že biti priča in ne vetja ponovno poizkusiti. Obvtadovanje sprememb je odvisno prav od razvitosti in učinkovitosti vodenja in upravtjanja.Če vztrajno ponavtjamo, da je tastninjenje družbene tastnine potrebno zaradi (vsaj upam, da vsi vidimo predvsem to prednost) učinkovitosti pri obvtadovanju razvoja, se pravi sprememb, pa prav gotovo zanemarjamo vprašanje usposobljenosti bodočih tastnikov za upravtjanje in tistih, ki naj bi obvtadati vse spremembe. Prvo je potrebno, drugo je pogoj učinkovitosti. Ob tem pa se še obnašamo, kot bi bita tastnina v stužbi potitike in ne obratno. "Podjetje je zaradi trga in dobička, ati pa ga ni.« To kar je drugod motiv, namreč dobiček, konkurenca, trg, je pri nas razumtjeno kot krutost. Trendi v gospodarsko uspešnejših družbah: — stroški deta se znižujejo, stroški znanja pa povečujejo, RASTOČA KNJKiA Rast 1-2/1992 - produktivnost se najprej poveča z odpravo notranjih siabosti, sicer je uspešnost natožb v razvoj vpraštjiva, kapitaiskc naložbe v visoke tehnoiogijc, racionatizacija energetskih in surovinskih virov, hitro zastarevanje tehnologije - kdor ne siedi razvoju, izpade, - decentralizacija poslovanja in centralizacija kapitala oz. upravljanja, - soodločanje po kapitalu, znanju in delu, - znanje se prenaša na vedno širši krog zaposlenih, - kooperacija omogoča serijsko proizvodnjo po naročilu ipd. so nam poznani. Ko jih želimo uveljaviti, pa naletimo na odpor, odpor proti spremembam, ki ga vodi razmišljanje, kako hi bilo lahko bolje tako, da ne bi bilo potrebno ničesar menjati. »Kjer se znanje neha, se navadno pojavi agresivnost s težnjo po ohranjanju.« Znanje ni zgolj zbiranje informacij. Te so sicer pomembne, vendar nezadostne. Znanje je proces, v katerem si v zaporedju sledijo: zaznavanje, spoznavanje, razumevanje, modeliranje, učenje, ustvarjanje in obvladovanje. Znati pomeni obvladati. Naj to ponazorimo na enostavnem primeru: Če se želimo naučiti voziti kolo, je premalo, da kolo imamo, da iščemo informacije, kako se kolesari, da gledamo, kako drugi kolesarijo. Pripravljeni moramo biti poizkusiti in tudi tvegati z odrgninami, da se bomo naučili kolesariti. Zadeli smo ob drugo oviro, ki je v poslovnem življenju nismo najbolj vajeni, ker nas pač tega ni nihče posebej učil — sposobnost sprejeti tveganje in odgovornost za odločitve. Prevečkrat smo bili deležni, da se je začetno navdušenje sprevrglo v zmešnjavo in paniko, streznitvi pa je sledilo iskanje krivcev, kaznovanje nedolžnih in odlikovanje tistih, ki niso imeli nobenih zaslug. Do konca so prišli samo najbolj vztrajni, '»pametni« so raje odnehali že prej. Znanje in hotenje bo potrebno na lestvici družbenih vrednot pripeljati povsem na čelo. Najzahtevnejše ustvarjalno delo je vodenje in upravljanje. Ne zato, ker je »»dobro« plačano, daje status in ugled, temveč zato, ker poteka vodenje in upravljanje ves čas v negotovosti, zahteva odločitve brez testiranja in veliko intuicije. Kaj bd tega je težje, vodenje ah upravljanje, je odvisno od mnogoterih vplivov. Pri nas velja, da je realizacija (vodenje) težje od postavljanja ciljev, res pa je tudi, da pogosto hodimo samo zato, da nekam pridemo. Za znanje in ustvarjalnost je okolje zelo pomembno. Uveljavita se lahko samo tam, kjer je občutena potreba. Tako potrebo morajo tisti, ki vodijo, spodbujati, ne pa hromiti. Zakaj se obnašamo tako različno? Ko zbolimo sami, zaupamo operacijo na glavi samo nevrokirurgu specialistu, v vsakdanjem življenju pa prepuščamo svojo glavo... Znanje prehaja iz konstante v gibanje. Neprestano se je potrebno učiti in usposabljati. To narekujejo spremembe. Rutinsko delo bodo prevzeli roboti. Spodbujanje znanja in hotenja ni v pravilnikih, letu inovatorjev, plaketah in diplomah. Spodbujanje znanja je v navduševanju za spremembe, zaščiti tistih, ki hočejo, opravičevanju neuspehov tistih, ki poizkusijo, ne pa mirujočih. Zaščita znanja naj bo v izdelku in ne na patentnem uradu. RASTOČA KNJiGA Rast 1-2/1992 "Dno je, pa četudi je obrnjeno navzgor.« Dokazano je, da znanje prispeva k produktivnosti kar s 60 odstotki svoje moči oz. vpliva. V fevdalizmu je bito deto pred znanjem, v začetku kapitalizma je ime) največji vpliv kapita). V dobi informatizacije, visokih tehnologij, računalništva pomeni delo le okoli l.S odstotkov vpliva na produktivnost. Znanje je lastnina tistega, ki ga ima. Koristi znanja imamo lahko vsi, če zavist ni prehuda. Znanje je to, po čemer se ljudje med seboj razlikujejo. Samo v startu smo enaki. Kjer znanje cenijo, ga ni potrebno posebej dokazovati s formalnimi izkazi. Če nekdo rezultata še nima, ker je pač začel, takrat se preverja spričevalo kot vstopnica. Hudo je, če znanje ocenjujejo zavistni. Naj ga ocenjujejo tisti, ki znanje imajo, saj ti zavisti navadno ne potrebujejo. Lastništva ni mogoče odvzeti. Tudi znanje ima svojo ceno, torej je kapital, ki ga je potrebno "vložiti<< tja, kjer bo največ dajal. Teorija enakih želodcev vzdrži v biološkem smislu, nikakor pa ne more postati model za vrednotenje znanja in rezultatov dela. Zavist gre tako daleč, da smo prej pripravljeni priznati dobitek pri igri na srečo, kot pa pošteno plačilo za dobro opravljeno delo. S tem seveda nimam namena opravičevati sedanjih plač po individualnih pogodbah o zaposlitvi tistih, ki hkrati vodijo in upravljajo v še vedno družbenih podjetjih. V večini primerov so te plače plače za položaj hrez in izven kontrole. Tudi to bo potrebno urediti hrez kompromisov, če bomo hoteli ustvariti pogoje in dati znanju temperament. Znanje je predpogoj, da podjetje poveča svojo konkurenčnost in spremeni položaj na trgu. "Analiziranje in odkrivanje vodi k zamujanju — vodenje je odločanje.« Uvajanje sprememb pomeni nenehno soočanje z nasprotniki in problemi. Za večino ljudi so spremembe motnje, proti katerim se borijo. Spremembe so za tiste, ki vodijo in upravljajo motiv. Spremembe pomenijo izgubo popotnega nadzora. Zaradi tega jih je potrebno čimhitreje obvladati. Odpor proti spremembam bo manjši, obvladovanje pa lažje, če imajo spremembe čimmanj skritih sporočil. Valovi nezadovoljstva v podjetju se navadno širijo vedno hitreje in z večjo intenzivnostjo, zato nikar: — ne skoparimo s pojasnjevanjem sprememb, — ne prepovedujmo vprašanj, — ne prepričujmo v tisto, v kar sami ne verjamemo, — ne prepustimo spreminjanja naključju, — ne zaupajmo sprememb nezaupljivcem, dvomljivcem, — ne uvajajmo sprememb s kritiko zgodovine, temveč z razlago ciljev, — ne zanemarimo mnenj prizadetih in — ne uvajajmo sprememb, katerih rezultat je preživet. Odločanje je proces, v katerem je potrebno: določiti cilje oz. namene, zbrati potrebne informacije, preveriti dejstva in mnenja, oblikovati in razvijati ideje, vrednotiti za in proti, selekcionirat) predloge, izvesti odločitev in oceniti posledice odločitev. Pri odločanju se ne da izogniti logičnim podlagam, instinkte in emocije je potrebno čimbolj izločiti. Upoštevati moramo, da so lahko odločilne za uspeh tudi povsem obrobne, nepomembne zadeve, kakor tudi tiste, ki sicer v procesu odločanja ne sodelujejo. Predsodkom se izogibajmo, vendar z njimi računajmo. Ko [gor Vizjak je odločitev sprejeta, jo realizirajmo. Če se v procesu odločanja oz. rea-OBVLADOVANJE SPREMEMB lizacije odločitve pojavi nov moment, ki prej ni bil prisoten, ga vgradimo v proces odločanja, procesa pa ne zaustavljajmo. Pomembno je tudi, da poslovne odločitve ne jemljemo osebno. Vodenje je težko zaradi ljudi. Vodja je za podrejene avtoriteta, vzor. To vlogo lahko zaigra samo enkrat. Voditi ljudi pomeni: — postavljati jasne cilje, — doseganje konsenzov za odločitve, — da je vodja vedno zapisan prvi, — posluh za posameznike in skupino, — odprtost za priložnosti in novosti, — sprejemanje pomoči, — delati tisto, kar misliš in govoriš, — prevzgajanje neprilagodljivih in izločanje tistih, na katere se ne da vplivati, — poenotenje s skupino in njenimi cilji, — uglašenost skupine, upoštevajoč različnost interesov njenih članov. "Kriza podjetja je kriza vodenja « Podjetje v krizi navadno vodilno ekipo menja. Ne gre za izgon, obsodbo, linč. Do tega sicer prihaja, ker se ne ukrepa pravočasno. Idealni vodje so redki. Redki so ljudje, ki so dočakali upokojitev in začeli kot vodje. V življenju podjetja so potrebni različni slogi vodenja (šefi, liderji, podjetniki, pionirji, maherji, strategi, trenerji, sanatorji), zato je razumljivo in normalno, da je potrebno razmeram, v katerih je podjetje, prilagoditi tudi način vodenja. Podjetje potrebuje vedno zaupanje in vizijo, zato je normalno, da se menjajo tudi vodilne ekipe. Sestop vodje je potreben zaradi organizacije, ljudi v njej, njenega preživetja in razvoja, zato ga nikakor ne gre enačiti z osebnim porazom. Stagnacije v sodobnih organizacijskih teorijah ni več oz. sc enači z nazadovanjem podjetja. Drugačne razmere narekujejo tudi drugačen profil vodje. Ni več toliko pomembna splošna izobrazba, spričevalo elitne šole, poreklo. V ospredje stopajo strokovno znanje, komunikativnost, kooperativnost, motivacijske veščine, sposobnost nastopanja, osebnosti, znanje svetovnih jezikov, stresna vzdržljivost in socialna ozaveščenost. Dober vodja nikoli ne zapravlja časa, vedno ve, kaj je delal in ima vedno delo programirano. Če hočeš voditi druge, moraš najprej znati voditi sebe. -Kdor odloča, mora biti pripravljen nositi tudi odgovornost.« RASTOČA KNJtGA Rast 1-2/1992 H)H Zahvale in odlikovanja so redka, napake se nikoli ne oprostijo. S tem se mora vsak, ki hoče voditi in obvladovati spremembe, sprijazniti. Vedno je potrebno biti pripravljen na zmage in poraze. Vse oblike odgovornosti je potrebno obravnavati enakopravno, pa naj gre za subjektiven čut odgovornosti, moralno, materialno, kazensko ali splošno odgovornost. Poslovnost, ki pomeni odločanje z vidika uporabnika oz. partnerja, je nepisano pravilo. Poslovnega partnerja lahko izigraš samo enkrat. Ta, v poslovnem svetu zelo cenjena vrlina, je vse prevečkrat odsotna. Izguba poslovnosti ne prizadene samo vodilne, slab glas doseže tudi podjetje, v ]gor Vizjak katerem so takšni ljudje. Clas ncposlovnosti je zelo odmeven. Beseda OBVLADOVANJE SPREMEMB tistega, ki velja za poslovnega človeka, nadomesti poslovno pogodbo. RASTOČA KNJtGA Rast ]-2/1992 -Upravljanje je v potencialnem dobičku, vodenje je v spreminjanju možnosti v dobiček.« Sodobno upravljanje sledi možnemu — potencialnemu dobičku, ne pa logično pričakovanemu rezultatu. Sledi načrtovanju optimalnih portfe-ljev. Nadomešča metodo upravljanja «post—festum«. Potencialni dobiček določajo zlasti: — znanje, priložnosti iti nevarnosti, — notranje prednosti in pomanjkljivosti, — vrednote upravljalcev, — pričakovanja, — uspešnost managementa. Potencialni dobiček je v kombinaciji izdelek — trg. Odvisen je od potrebe po izdelku in od tega, na kakšen način in kako pravočasno so te potrebe zadovoljene. Po potencialnem dobičku se vrednoti tudi podjetje. Stečajna masa je vrednost podjetja samo v podjetju, ki nima nikakršnih možnosti. Podjetje, ki ima perspektivo, je povsod cenjen dolžnik. Naloga upravljalcev podjetja je v opredelitvi strateških ciljev podjetja in ne v vodenju. Do ciljev lahko pridemo po različnih poteh, le da vse niso enako učinkovite iti uspešne. Poslovni cilji se ne spreminjajo vsako leto. Spreminjajo se, ko začne podjetje stagnirati, najkasneje pa, ko se začne v podjetju kriza. Kdaj nastopi v podjetju kriza? Podjetje ima življenje, v katerem večkrat doživi posamezna obdobja: uvajanje, rast, konkurenčnost, zrelost, nasičenost, upadanje moči. Kriza lahko nastopi v vsakem obdobju. Kdor krize ne preživi, umre. Lahko tudi zelo mlad. Samo prilagodljivi in vzdržljivi preživijo. Prestrukturiranje podjetja ni nič drugega kot njegovo prilagajanje trgu. Neuspešni programi se opuščajo, izvajajo se notranji premiki k uspešnim in novim, potencialnim programom. Organizacija je sredstvo za dosego ciljev, zato se praviloma ob vsakem prestrukturiranju menja tudi notranja organizacija. Ta se prilagaja tudi letnim gospodarskim načrtom. Naša neuspešnost je v postavljanju ciljev, še večkrat pa v tem, da sicer dobrim ciljem ne prilagodimo organizacije. Organizacija rešuje razkorak med stabilnostjo in fleksibilnostjo in omogoča notranje in zunanje organizacijsko ravnotežje. Težava je v tem, da so organizacija ljudje. Brez rešitve tega rebusa so dobri poslovni cilji obsojeni na neuspeh ali pa samo delen uspeh. Potencialnega dobička ni ah pa ga je manj, kot bi ga lahko bilo. Upravljanje iti vodenje podjetja ni v sreči, temveč predvsem v obvladovanju veščin vodenja in upravljanja. Upravljanje in vodenje imata svoja pravila, vendar to ni samo naučeno delo. Narekuje najmanj naslednje opredelitve: — usmeritev na trgu, — ciljne skupine odjemalcev oz. kupcev, — dobavitelji, — proizvodi in storitve, — razvoj, — logistika, RASTOČA KNJK.A Rast 1-2/1992 HO — sodelavci, — finance, — kapacitete, — cilji konkurence, — položaj v panogi in na trgu, — portfotio programov, — lastne slabosti, — možne strategije, — koncepti obrambe, — resursi, — stroški in sredstva. Enako pomembna je notranja kuttura podjetja. Ta je v poenotenju različnih in razpršenih interesov posameznikov in posameznih organizacijskih nivojev s cilji podjetja. Neusklajenost upravljanja in vodenja zagotovo zmanjšuje možnosti za uspeh. Vodenje in upravljanje sta medsebojno povezana in ne vsak k sebi. "Organizacija brez ljudi je organigram. Ljudje dajejo organizaciji temperament.« Organizacija je lahko stroj, psihična kletka ali pa sredstvo za dominacijo. Vsaka organizacija vnaša v ravnanje ljudi red, zato vedno pomeni podrejanje, omejevanje. Kolikor bolj se ljudje poenotijo s cilji, toliko bolj sc počutijo svobodne. Tržni pristop zahteva vedno hitrejše prilagajanje in spreminjaje ciljev, zato gre razvoj organizacije v smeri vedno večje svobode in iniciativnosti. Poslovni sistem brez organizacije je kaos. Organizacija ostaja, razmeram pa se prilagaja z naslednjimi značilnostmi: — prilagodljivost, — kooperativnost v verigi partnerjev, — usmerjenost od znotraj navzven, — enostavnost, — učinkovita motivacija, — učinkovit nadzor, — sprememba vsebine delovnih mest, ki postajajo širša. Organizacijo bi lahko nadalje razgrajevali tudi z vidika odnosa med centrom in deli podjetja, načinom vodenja, izvajanja nadzora, vendar to ni toliko pomembno, kot je ugotovitev, da je uspešnost organizacije odvisna od tega, koliko vsrkava in navdušuje. Organizacija, ki prisiljuje, poriva, kaznuje, grozi, podreja, sc ne obnese več. S prepričevanjem ljudi ne bomo prišli daleč. Za spremembe je potrebno pridobiti soglasje. Če generalna direkcija ni spremenila «ve-rc«, potem je tudi osebje ne bo. Tudi v podjetju je potrebno graditi konkurenco, nikar pa v njem ne poizkušajmo pripeljati do vojne. Ljudi, ki so danes tu, preprosto ni mogoče zamenjati z drugimi. To bi bilo predrago, poteg tega pa tudi drugih ni. Ne bojmo se spreminjati miselnosti in vedenjskih obrazcev zaradi očitkov, da so tisti vodilni še pred kratkim govorili drugače. Jutri je potrebno preprosto sprejeti, nikakor pa ne bo dovolj, da danes opravičujemo s kritiko preteklosti. Kdor tega ne doume, mu gre bolj za iskanje krivcev kot za obvladovanje sprememb. Spremembe obnašanja in ravnanja osebja so vedno pomembnejše za konkurenčnost podjetja. Ko sem pred kratkim nekaj vodilnim ljudem pokazat program usposabljanja za obvtadovanje sprememb s pomočjo vodenja in upravtjanja (brain storming), so ga oceniti kot zanimiv in potreben. Dodati pa so, da čas še ni dozoret, da je še prezgodaj, da bi pričeti uporabtjati izkušnje razvitih, uspešnih in učinkovitih in da ga tisti, katerim naj bi bit namenjen, še ne morejo koristno uporabiti, saj za to še ni praviti pogojev. Marjan Ravbar SKICA SOCIALNO-GEOGRAFSKIH SPREMEMB NA NOVOMEŠKEM OBMOČJU postdeagra-rizacijskcm« obdobju dobiva del kmetijske zemlje, ki se nahaja izven zaokroženih kmetijskih kompleksov, nov pomen. Za kmetijsko zemljo sc zanima in v njeno izrabo tudi vključuje vse širši sloj ljudi, ki niso eksistenčno vezani na kmetovanje. To se kaže še posebej pri nastajanju in obnovi (manjših parcel) vinogradov in sadovnjakov. Kmetijska raba tal na depopulacijskem območju Podgorja ni več rezultat le aktivnosti kmečkega prebivalstva, pač pa tudi splet in konkurenca različnih interesov do agrarne pokrajine oziroma do podeželja nasploh. V Podgorju je ohranjena drobna posestna struktura in velika razparceliranost. Zato predvidevamo, da bo v prihodnje nekmečko prebivalstvo, ki ima v posesti majhne kmetijske parcele, v še večji meri vplivalo na spreminjanje kmetijske rabe tal. Kmetijska raba tal izven zaokroženih zemljiških kompleksov se bo spreminjala v tip «vrtne<< pokrajine z majhnimi parcelami vinogradov in sadovnjakov ter poljščin (zelenjave) za domačo rabo. Pašniki in travniki na močno nagnjenih parcetah pa se bodo še naprej zaraščati, dokter se ne zaraste gozd. Za nadaljnji razvoj teti nasetij bo zato pomemben stimutiran razvo; kmetijstva. Kmetijska potitika mora poteg gospodarske in zemljiške probtematike upoštevati tudi sociatne probteme prebivatcev v vseh nase-tjih, probteme varovanja kutturne pokrajine, probtematiko urejene dostopnosti do detovnih mest in ustug (zdravstvenih, upravnih, nakupo-vatniti...). Depresivna območja so grupirana v prometno stabo dostopnih predetih krajevnih skupnosti Birčna vas, Podgrad iti Uršna sela. Drugo, sktenjeno, manj razvito območje je na gričevnatih pomoliti Gorjancev, ki se od tgtenika — Dotža in Gaberja spuščajo proti severu. Tretje v podgorju Gorjancev nad Šentjernejem in četrto ravno tako v krajevni skupnosti Šentjernej, vendar v nižinskem poptavnem detu ob Krki (gt. karto), tzmed desetih krajevnih podgorjanskih skupnosti ima najnižji detež depresivniti nasetij KS Mati Statnik in sicer 12 odstotkov. Nato pa si stede: Stopiče s 23 odstotki, Brusnice s 33 odstotki, Orehovica s 38 odstotki, Podgrad s 33 odstotki, Šentjernej s 37 odstotki, Uršna seta s 66 odstotki in Birčna vas s 73 odstotki. Le v KS Dotž iti Gaberje je gornja vatorizacija uvrstita vsa nasetja kot depoputacijska in demografsko ogrožena. Podrobnosti pa so nastednje: KS BRUSNtCE: Dot. Suhadol, Gor. Suhadot, Gumberk (3), KS B!RČNA VAS: Dot. Lakovnice, Gor. Lakovnice, Gor. Mraševo, Jama, Mati Podtjuben, Petane, Rajnovišče, Vet. Podtjuben, Vrh pri Ljubnu (9), KS DOLŽ: Dotž, tgtenik, Seta pri Zajčjem Vrhu, Vrhe pri Dotžu, Zajčji Vrh (3), KS GABERJE: Gaberje, Jugorje (2), KS MAL! SLATNIK: Vet. Statnik (1), KS OREHOVICA: Gor. Mokro Potje, Gor. Stara vas, Hrastje, Pothovi-ca, Zapuže (3), KS PODGRAD: Jurna vas, Konec, Mati Cerovec, Mihovec, Pristava (3), KS STOPIČE: Gor. Težka Voda, Hrušica, Vet. Orehek (3), KS ŠENTJERNEJ: Apnenik, Breška vas, Čadraže, Čisti Breg, Dot. Stara vas, Dot. Vrhpotje, Drama, Drča, Gor. Gradišče, Gor. Stara vas, Hrvaški Brod, tmenje, Javorovica, Ledcča vas, Mihovica, Mihovo, Mršeča vas, Ostrog, Pristavica, Rakovnik, Roje, Šmarje, Vet. Ban, Vratno, Vrbovce, Zameško, Žvabovo (26), KS URŠNA SELA: Laze, Travni Dot (2). RASTOČA KNJiGA Rast 1-2/1992 Stane JAGODIČ: Magično jedro, sekvenca I, TV konica za oddajo Ne prezrite, RTV Ljubljana, 1980, video KULTURA, KAKO TE LJUBIMO IN SETI DAJEMO!? Morda ma/ee nenavaden zaeereA p/sma A/ /e d//o(a,) nas/ov/gmo/a^ na nnena n; nas/ove ose/moso, A/ //m An/rttm/ vsakdan pon)en/ ž/r/e n) d/r/e v na/razdene/š/d An/mrn/d nsranrtvad, or^an/zae/-/ad, drušrv/d ad pa, ree/mo, vsaAdan/e zren/e v zda/Š7!/a dn/fnrna d; neAit/mma pora n! ravnan/a, d; na Am/mrne nsrvar/a/ee — mnem/Ae, nns/eec, A/ so se speead z innernosr/o, s Aarero od 7)/en/d deera ad sesrra, pa, d/ reAd, da zavo/jo rega, se zd/, ne more/o vee ž/ver/ drez n/ene a// n/tm/d nn/osd ;n so žaro, AaAor da d/ d/// nroeen/, poAorn/ vsa A; n/en/ ad !!pd AaAršn/Aod zadrevt d; vo//7, pa na/ dosra /e-r/ še raAo mndav/ d] paradoAsrn. //) že smo pr/ /edrn. Fore/, v nredn/šrvn s/no že/e//, da naproše/n spo-roe//o RAST"/ neAa/ svopd osedn/d ad sAnprnd /zosrren/d, Ar/r/en/d odeur//, opažan/ /n spoznan/ o rem, AaAo /e s An/mro, An/mrn/m/ de/av-nosrn!< /n snovan/7, poersAdn d) n!<š//en/sA;ni nsrvar/an/em d) An/mrno-sr/o t/anc/anes, seveda opazn/oe /n dož/v//a/oč vse ro, sran/e, pora /n srranpora, razfnere, možnosr/ /n nemožnosr; /z /asonga po/oža/a, v/oge, sretdne d] oAo//a fode