Viktor Smolej
PESEM NAŠEGA OSVOBODILNEGA BOJA
Tu priobčeni govor na proslavi Slavističnega društva v Ljubljani 20. aprila ob dvajseti obletnici ljudske revolucije so dopolnjevale naslednje recitacije: Kajuh, VII. ljubezenska pesem, Nenapisano pismo iz ječe in Po tisoč letih; Matej Bor, Iz novembrskih noči, V novo zimo. Ranjenec in Srečanje; Vida Brest, Očetu v spomin in Pismo; Peter Leveč, Vas v mesečini, Naša ljubezen in Večerna idila.
Težko je govoriti o rečeh, ki so še vise žive, razpravljati o partizanski pesmi, ki še poje okoli nas in katere odmevi še''izzvenevajo v naši notranjosti.
Dvajset let je tega, kar je slovenski poet, pod imenom dr. Anton Pesnik, zaistavil našemu ustvarjalcu vprašanje:
Veš, poet, svoj dolg?
Nim.aš več besed?
Kaj zagrinjaš se v molk?
To so bili stihi Otona Župančiča, ki jih je meseca septembra 1941 priobčil Slovenski poročevalec, osrednje glasilo našega osvobodilnega igibanja. Tedanji naslov pesmi Pojte za menoj! je bil poziv in geslo.
Slovenska beseda, »beseda praznika«, je bila obsojena na smrt, njeni izpo-vedovalci na fizično iztrebljenje. Včasih obsojeni samo na molk v posvetu narodov, smo bili zdaj obsojeni na telesno smrt, na popolno uničenje. Sodbo . so izrekli nad nami tuji oisivajači germanske in rimske »nadriase«, smrt nam je napovedovalo izpraznjevanje celih slovenskih pokrajia, smrt so nam napovedovala vedno bolj polna koncentracijska taborišča in zapori, smrt so nam napovedovali plameni gorečih slovensikih vasi. V tistih dneh se je zdelo, da nas čaka samo še grob. Človeku, ki mu po besedah izpred tisoč let »v veky jemu be žiti«, temu slovenskemu človeku je bil zapisan pogin.
Kakor sta tedaj, pred dvajsetimi leti, KP in OF vzdignila ljudstvo v vse-narodni upor in boj za življenje, za prostost, za človečnost in za mir svobodnih ljudi, tako je, sledeč istemu klicu, zbrala pod orožje vse svoje moči tudi slovenska kultura. In Oton Župančič, ki je kot predstavnik siovenskega Pamasa prvi imel dolžnost, da povzdigne glas, je v stihih že navedene pesmi izpovedal program naših besednih ustvarj.alcev, postavil magistrale naši vezani besedi za naslednja, pač najtežja leta islovensike zgodovine:
Vrzi pesem v svet, pesem za današnjo raho, vsi jo homo povzeli za tabo!
Toda slovenska beseda ni postala orožje samo našim slovstvenim ustvarjalcem! Postala je orožje tisočem slovenskih ljudi. V duhu načela, kakor ga je nekdaj izpovedal Ivan Cankar: Narod si bo pisal sodbo sam!, je postala naša beseda najvišji paladij, obrambni in napadalni ščit, simbol življenja slehernemu slovenskemu človeku. Pomenila mu je znamenje, v katerem bo previharil
209
vse viharje, poroštvo vnovičnega prostega življenja pod svobodnim soncem, simbol žive prihodnosti, v nasprotju s smrtno obsodbo, ki so jo izrekli krvavi jezdeci modernega veka. In kakor je slovenski kulturni ustvarjalec povezoval slovenske besede v nove stihe, tako je iz globin slovensikega delovnega ljudstva kot izraz novih čustvovanj in še bolj nove volje vstala nova pesem slovenskega ^ človeka.
Slovenska pesem, kakor je v teh letih naroidnoosvobodilnega boja nastajala, se preoblikovala in živela, izpričuje najbolj pisano poidobo, ki si jo je mogoče predstavljati. Na krilih melodij je slovensko zemljo objela pesem, ki je zrasla v domačih gajih in v tujih logih, objela pesem, ki je nastala pred sto in več leti, in objela pesem, ki se je rodila neposredno tisti dan, ko sta jo poet in skladatelj zaslišala v butanju topov, dojela v tresketanju strojnic ali jo ujela v sapah zasneženih gozdov isredi bogve katerega slovensikega partizanskega oizemlja.
Na napev poljiske maizurke napisana slovanska himna Hej Slovani, ki je pomenila koral in alarm, je že sto let klicala prekletstvo nad narodne izdajalce in budila vero v svobodo narodov. V letih našega osvobodilnega boja je ta vihama pesem znova klicala pod OTožje in pozivala k zaupanju v slovanskega duha, ki živi in bo živel na veke, obenem pa v novih stihih partizanskega pesnika izpovedovala vero v zmagovitost boja po naših gorah in planinah.
Naša je tedaj postala marseljeza, vzletna pesem francoskih branilcev svobode pred nemško intervencijo, ipesem, ki je burila naše vrste:
Orožje vsi v roke! Zberite se v pohod! Naprej, naprej! Naj to zemljo sovrag poji s krvjo!
Tedaij je vseljudska postala pesem, ki jo je zložil francoski kovinar Pottier in ji napev zložil njegov tovariš železostrugar De Geyter, pesem parišikih ko-mimardov, pesem novega razreda v svetovni zgodovini. Tudi naše borce je pozivala na upor proiti nasilju, za novi tdružbeni red, za nove ideale bratovstva, enakosti in svobode:
Vstanite, v suženjstvu zakleti, zatirani človeški rod!
Časi, zoreči pred svetovnim spopadom in v letih narodnoosvobodilnega bcja, pa so dali vanikniti med ljudstvom tudi novi pesmi. Včasih se besedüo in r:.pev še zgledujeta po tuji besedi in melodiji, a največkrat rasteta neposredno iz slovenskih korenin in na novo nastajata v viharju predvojnih in vojnih let.
Že pred velikim spopadom je naš človek izrazu svoje uporne težnje v izvirnih verzih:'
Kosec koso brusi, a žanjica žanje, kmet pravico terja, ali je ne najde.
210
Bogato žetev je (napovedoval v svoji viziji: i
Nabrusimo kose, I
že klas dozoreva i
in žetve bogate I
napočil je čas. i
Kakor ti dve, je med narodnoosvobodilnim bojem postala obča slovenska j last trpka in moško trda pesem predvojnih slovenskih katoržnikov:
Sredi pušk in bajonetov, j
sredi mrkih straž 1
se pomika naša četa .'
v hercegovski kras. "j
fi.
Takim in podobnim našim izvirnim pesmim so se pridružUe revolucio- j name pesmi iz mednarodne zakladnice delavskega gibanja. \
Od tam je ponosna, vedra pesem:
Bratje, le k soncu, svobodi, i
bratje, le kvišku, na plan! 'i
Španski borci so prinesli k nam asturiano, popevko, ki se je priljubila j zaradi svojega mehkega, skoraj sentimentalnega napeva in sorodnega ji be- j sedila: i
Na oknu, glej, obrazek bled, }
na licih grenkih solzic sled .., '\
Dobila pa je nove siklepne verze, kakor jih je mogla peti pri nas dekle z vzdig- ! njenim čelom, fant z nezlomljivo vero v zmagovito vrnitev iz boja: ;
Ponosno vrne se junak, i ovenčan s slavo slavnih zmag,
in vriskoma vrgel bo titovko v zrak, :'.
ko stopil čez tvoj bo prag. ]
Med svoje pesmi smo vključili žalostinko žrtvam. Tu smo v težkem, po- i grebnem ritmu, z globokimi udarci v besedah in v napevu slišali, kako pa-1 dajo grude: I
Kot žrtve ste padli v borbi za nas, j
da srečo, svobodo bo užival trpin... *
Slovenska partizanska pesem je od vsega začetka rasla med ljudmi, ki si \ niso lastili vzdevka pesnikov. Pod verze se niso podpisovali ali so jih zazna-| menovali le s svojim partizanskim imenom. Tako danes za njih veliko večino neij vemo, kdo jih je spočel. V tej novi poeziji iz ljudstva je poziv na boj, obsodba 1 domačih izdajalcev, jok izgnancev sredi gluhe sovražne dežele, uporni klic iz | ječ in taborišč, dekletovo hrepenenje po fantovi mladi ljubezni, ženina tožba = nad razdejano domačijo, stok matere nad ubitim sinom, borcev spomin na po-| žgani dom, skupna misel na obračun z nasilniki, razigrano zaupanje v zmago- i
211
vitost našega boja, (satira na nebogljenost domačih prodancev, slava partizanskemu tovarištvu itd. itd.
Roparski osvajači so trgali slovensko zemljo in na vse vetrove razpelja-vali naše ljudi. Kakšna groza diha ob tem še danes iz stihov neznanega dekleta iz vzhodne Štajerske:
Domovi praziii oh poteh, le veter joče preko streh in trga jih, za kosom kos, da zde kot revež, gol in hos. V vrtovih gine zadnji cvet, preraslo trnje ho naš svet....
Šestdesetletna žena iz daljne Šlezije izpoveduje svojo zvestobo Domovini:
Slovenska zemlja, hiser naš, ta pusta Slezija ni za nas. Slovenski hiser vsak želi,
po njem nam srce hrepeni. .
Slovejiska zemlja, mili dom, po teh se vedno solzila hom, po domu srce hrepeni, na domači zemlji umreti si želi.
Dečake, ki so šele med vojno doraščaii v vojaška leta, je nacistični soldaški stroj razmetal po evropskih prostranstvih od Krima do Rokavskega preliva. Od tam so odkrivali pota, ki so jih privedla k francoskim makijevcem, med italijanske partizane, v afriške jugoslovanske odrede. V rojstni besedi so skušali izpovedati neutolažno hrepenenje po daljni daljni slovenski domovini, v katero so vodila neskončna pota skozi dežele in narode, čez gore in čez morja:
O, kako je dolga, dolga pot...
Včasih je regiment, ki je po cesti šeO, stopal za kdove kakšnimi cesarskimi zastavami. Zdaj je ob starem napevu zraslo iz novega čustvovanja in nove volje novo besedilo:
Partizani v gozd gredo, hojno pesem si pojo.
Pa moj fantič med njimi prepeva na glas, saj gre v horho za slovensko vas.
Gregorčičev Veseli pastir je dobil partizansko preobleko:
Nahasano puškico v roki, pištolo in homho za pas, partizan v planini visoki na boj se pripravljam vsak čas.

212
Pesem o ciganski siroti se je spremenila v verze o pregnanem slovenskem človeku, ki se bojuje za svojo domovino:
Po hribih jaz okrog blodim, od doma sem pregnan; ker ljubim ves slovenski rod, postal sem partizan.
Marsikatera nova ljudska pesem kaže danes tako spremenjeno podobo, da ji komaj še moremo odkriti njeno umetno ali ljudsko predhodnico. Februarja 1942 je Poročevalec priobčil pesem, ki jo je po besedah uredništva napisala preprosta slovenska žena:
Za vasjo je čredo pasla, vsa vesela dan na dan, s hrepenenjem gor je zrla, kjer je vriskal — partizan.
Kdo bi bn tedaj pomislil, da je osnovo tej partizanski pesmi dal Süvin Sar-denko! Seveda je namesto nekdanje ljubavne popevke, skoraj baročne pastorale iz 1910 nastala pogumna partizanska pesem. V partizanskih pesmaricah je njen napev veljal za angleški, v resnici pa ga je po našem ljudskem priredil slovenski skladatelj že 1921.
Kakor po slovenskih, so nastajale partizanske inačice bojnih pesmi tudi po hrvatskih, srbskih, ukrajinskih, ruskih vojaških in revolucionarnih besedilih. Da, celo nacistične popevke so doživljale spremembe in v zasukanem besedilu izražale zajedljivo dobro voljo in posmeh slovenskega partizana. Taka je bila na primer popevčica po nemškem šlagru o nacistični filmski zvezdi Lili Marlen:
Tam gori na Gorenjskem strojnice pojo, nemškemu soldatu pri srcu je hudo — hotel je imeti križ jeklen, zato dobil je križ lesen na grob — Lili Marlen.
In na isto temo, o soldaški ljubici, ki čaka nacističnega junaka pod ulično svetilko, je na tržaškem krasu nastala podobna zabavljivka, naslonjena na izvirni metrum in z istim odmevom:
Cuj, koraki znani v tiho noč gredo, to so partizani, ki smrt ti prineso. Ne boš več v Rajhu delal dren, na grob dobil boš križ lesen, en križ — Lili Marlen.
Neprimerno številnejša, naravnost nepregledna pa je partizanska pesem, ki je nastala na novo, na naših tleh, iz src naših ljudi. Leta narodnoosvobodilnega boja bi imenoval dobo razvezanih jezikov. Še nikoli v slovenski zgodo-
213
vini ni toliko ljudi ustvarjalo stihov, da bi izrazili svojo voljo, svoje čustvovanje in svoje mišljenje, toliko ljudi kakor v letih 1941—45' Vsakdo je hotel povedati nekaj lepega, nekaj čistega, nekaj resničnega. Doživetja, ki so pre-šinjala slehernega Slovenca, so bila tako nenavadna, so tako do zadnjih globin človeškega in narodnega bistva burila njegovo notranjost, da so nujno terjala tudi nevsaikdanjo, nenavadno zunanjo obliko, to je verz. Veličastnost zmago-vanja in umiranja, edinstvenost prvikrat v zgodovini doseženega nacionalnega zedinjenja in prepričanost o soudeleženosti v pravičnem boju vsega sveta za zmago človečanskih idej: iz teh in takih korenin se je hotela vsaka misel vzpeti nad vsakdanjo govorico na vzletnih krilih vezane besede. Tako je nastalo na stotine in stotine pesmi —¦ priznajmo jim naziv, saj žehti iz njih srčna prizadetost ter čustvena in umska vznemirjenost. Besedo ob besedo je zlagala dekle, ki je mislila na svojega fanta v gozdovih, rim j^ iskal borec, da izpove syoje sovraštvo do osvajača, materi se je v verz spletala žalostinka nad mrtvim sinom, propagandistu je pršela v travestijo dobra volja in posmeh nad klavrno karikaturo itujih hlapčičev itd. In vsi ti pesniki in pesnikovači so posredovali svoje pesmi drugim, ko so jih recitirali na mitingih v vojski in v zaledju, jih priobčevajli v mnogoštevilnih vojaških lističih in glaisilih in tiskali celo v samostojnih zbirkah ali vsaj .antologijah. Večkrat res niso znali svojih stihov rimati bolje kakor na besede partizan, tiran, svobode dan, izvojevan in po-doibno, toda v resnici nemalokrat zazveni iz teh stihov kakor udarec na zvon in nas pretrese in ogreje beseda, kaikor da je na njej prisušena .sraga srčne krvi. Vojaške enote so nosile imena po najvišjih naših ustvarjalcih: take so bile Prešernova, Cankarjeva, Levstikova, Kosovelova, Gregorčičeva brigada. In v listih teh in drugih vojaških enot so se pod priobčene pesmi ipodpisovali partizani s slavnimi imeni iz naše lepe knjige: Črtomir, Iztok, Svarun, Oistrovrhar, Krjavelj iM. Beseda, ki je bila obsojena na smrt, je postala pesem!
Nova pesem je bila predvsem pesem poguma in samozavesti, neustraše-nosti in zvestobe.
Nekdaj je naša vojaška pesem pela:
Kako bom soldat
k sem fantič premlad,
ne morem še puške držat.
In na drugem mestu:
V kosamo sem prišel korajžen, vesel — k sem puško zagledal, sem jokat začel...
Le iz novega slovenskega človeka pa je mogla nastati in le novemu slovenskemu svetu je mogla ustrezati najponosnejša slovenska pesem, ki je sicer Borova, pa ni več njegova:
Dokler tu so brigade — kdo nam zemljo ukrade! Na Slovenskem smo mi gospodar!
Znabiti se bodo zdele vse moje doisedanje besede nekam preveč krilate, nekako napetolične, uradno vznesene, kakor je neki morala biti tudi partizanska pesem. Res, v partizanski pesmi je zelo veliko uradnega optimizma,
214
da, a ne pozabimo, da je tudi ta uradni optimizem vedno šel ßkcKi.srce, isrce pa je v takih primerih zadnji sodnik.
Vendar naj pokažem z nekaj primeri, kako tudi partizanske pesmi niso bue vedno polne samo poleta, jasnih razgledov in neomajnega upanja. Koliko je v njih tudi bolečine in koliko tihega trpljenja!
Tako pravi neka pesem:
Joj, v tej pomladi se kri bo razcvéla mesto žita po poljih, nič več preoranih, in kri bo jeseni ko sad dozorela, kri naših mladih, v gozdove pregnanih...
Poalušajmo narek, ki ga je padlemu sinu zapela belokranjsika mati:
Belokranjska mati prosi sonce, naj pozdravi, naj pozdravi njejinega sina, sina partizana:
Sonce moje,
pozdravi mi sina,
sina partizana
in ga opitaj,
kern če putom priti.
Kad bom znala,
kern če putom priti,
bom mu vuz put
rožic nasadila
in po poti rožic nasijala.
Podobno začenja v nevezani besedi in nato prehaja v verze mati s Primorske, ki takole pokopuje svojega sina:
Jaz, žalostna mati mojega Francita, vas lepo pozdravljam in se vam zahvaljujem, ker ste mojega sina spremljali domov in ga lepo položili v grob.
Okoli njega sedaj rožice cvetijo
in moje grenke solze ga kropijo.
Svoboda je res zlata,
toda tudi moj sin je zlat,
ker je za svobodo življenje dal.
Res si je v teh časih »rože bolne vrag zataknil za trak«. Vendar v partizanski poeziji zadrhti tudi osebna bolečina telesa in duše, le da ismo za trenutek, zakaj osebna bolečina se zlije s skupno in utihne. Naj navedem pesem, ki je nenavadna zaradi krika osamljenosti:
Okoli mene noč je temna
in jaz sem sam,
med tisoči sem sam
in ni koraka v temi,
ki hi prijazno prišel k meni
in mi postal tovariš,
da ne hi bil več sam ;
izgubljen v temi.
215
Zanimivo je, kako razmeroma malo odmeva je v p-artizanski pesmi izzvala narava. Pričakovali bi nasprotno, da v njej diha pokrajina, posebno gozd in gora. Da, res, gozd in gora sta bila borcu dom, pred sovražnikom s tal in iz zraka pa kritje. Toda partizanu je pomenila tudi zamete in mraz, blato in nalive, sovražne zanke in obroče. Pesnik meščan se je nekdaj lahko zasanjal v cvetoče livade, v šiunljajoče gozdove, v meglene dalje, v ponižen dežek in podobno. Človek iz ljudstva, ki je nosil breme osvobodilnega boja, pa je čutil tudi, kako mu je narava neprijazna, celo sovražna. Voljo in čiistva je imel uperjena v boj in samoobrambo. Narava zanj ni bila nekaj izven njega, bila je del njegovega boja, vključena v krog njegovega neposrednega doživljanja. Tu pa je bilo praznično sonce redko in je bila idiličnost host ponarejena.
Partizanskemu pesniku, vemo, se skoz »droben dež smehlja pomlad«, a naj citiram verze, ki bodo dopolnili našo podobo partizanske poezije s potezo mrke sivine:
Pohod... Kolona dolga. Dež rosi... Po hribih vlačijo se sive megle ... Po jarkih žubori
skaljena voda... ,
K tlom sklonjeni,
ovratniki navzgor;
globoko v žepe ^
stisnjene so roke...
cevi vseh pušk
obrnjene so k tlom.
Mrak pada ...
Kolona tiho
skozi dež se plazi;
le zdaj pa zdaj
se v šumu dežja
razloči drsanje korakov ...
Ob to mračno pesem, ki ji je pesnik našel tudi nadvse ustrezno obliko z razvezanim ritmom brez lim, naj postavim nekaj verzov, ki dihajo žar ^pol-nega poletja nad Sočo in Đrdi in ki zvene v samih svetMh vofcalih in redkih trdih soglasnikih:
Nebes modrina sega do obzorja, poletno sonce sije sredi Brd, v dolini Soča vije se do morja, veselo poje čriček izmed trt. Zelene senožeti, Benečija, • in tam za hribi skalni, mrki Kras ...
V sproščenih, neiskanih podobah in besedah poje kmečki samouk — partizan s Cerkljanskega o sinički sredi primonske pokrajine:
Trije borovci stoje med skalami, stari, skrivenčeni.
216
Vsenaokoli hrhti izlizanih skal,
od hurje razhičani...
Duša zavfiaknjena v trdo lepoto drhti,
misel povraća v pretekle se dni.
Kar oglasi se mi prav nad glavo:
»Ci ci pé, ci ci pel«
Glej jo siničko! Kot da pomlad je,
iz kljunčka ji pesmica vre ...
KakcKT smo govorili o udarnih, veselih in mrkih pesmih, tako bi mogli govoriti posebej tudi o razposajenih in ujedljivih. A naj samo omenim, da zabav-Ijivke včasih govorijo samostojno, včasih pa si besedüo izposojajo, na primer iz Prešerna ali Župančiča. Marsikateri domislici se je seveda s časom ost zbru-sila, marsikatere satirične pesmice pa še danes izvabljajo nasmeh in pritrjevanje.
V umetni poeziji je zmeraj več lirike kakor epike; zato je skoraj naravno, da je podobno tudi v partizanski pesmi, čeprav nobeno razdobje naše narodne zgodovine ni bUo tako epsko kakor obdobje narodnoosvoboidilnega boja. Pripovedne pesmi so napisane iz ljudskega dtiha, iz duha ljudske poezije. Župančič je v članku o partizanski poeziji citiral kitico iz pripovedne pesmi o Ranjencu Stanku:
\ Pripelje komaj živega
do praga doma svojega: »Mama, glej ga, Kristusa, za nas izkrvavelega!«
In je ob navedek zapisal: »Pri teh zadnjih štirih presunljivih vrsticah je treba poseči in iskati daleč v dobo, ko je bila narodna pesem še v bujnem razmahu, nekam v srednji vek in v gotiko, ako jim hočeš najti vrstnice po preprostosti, naravnosti in globini občutja.«
Tudi pripovedne pesmi so bile ustvarjene za recitiranje. Treba je samo poslušati njihove kadence, doslutiti njihov zagon, da začutimo neposredno bližino nekdanje ljudske ustvarjalnosti.
Tak je na primer vihar spopada v Ostrovrharjevi pesmi Pri padlih borcih:
Kot en glas iz grl vzplamti:
»Hura — juriš!« in zagrmi
od Porezna do Lahnega,
od Davče tja do Cerknega.
Se vnel je ples zares krvav
tu sredi grmov, skal, dohrav;
med gromi homh rafalov jek ...
Že vidim Lahov nagli heg... In tako naprej.
Nasproitno opisuje pesnik iz ljudstva partizansko mobilizacijo pripovedno široko, skoraj gostobesedno, ker to ustreza mirnemu, rahlo smešnemu doga-
217
janju. Pesem izpod Krvavca pripoveduje, kako partizani vzdignejo iz postelje moža družinskega očeta, da bi šel z njimi v goščo. Tedaj pa:
Jaz :po ]sobi oziram se in vidim, da otrok vse polno je. Začnem jih kar od kraja štet, pa vidim, da jih je devet.
In ob pogledu na kopico otrok komandant prekliče mobilizacijo, češ:
Zelo vas je obdaril Bog, ki vam je dal devet otrok; zato bodite kar doma, če ne, bo huda revščina.
Nikake nismo mi zveri, saj čutimo, če kdo trpi. Otroke dobro vzgajajte, za okupatorja ne delajte!
A škodujte mu, kjer se da, da prej bo prišla svoboda. Ce narod ves bi storil to, hi švahskih psov že tu ne blo.
No, lahko noč, nfioram iti, me čakajo tovariši.
Tako bi mogli še dalje razbirati misli rn čustva, kakor so se izrazila v sto in sto stihih znanih in še več neznanih oblikovalcev. Iz razpravljanja in iz verzov je izstopala predvsem moralna stran partizanske poezije, te oživljene ljudske ttstvarjalnosti, a nakazal sem tudi nekaj oblikovnih značilnosti. Partizanska pesem je včasih hrapava in rezka, njeni verzi so strgani, njen ritem neuravnan, njena misel nalomljena ipd., toda v njej utriplje pretresljiva naravnost in ljudskost. Ta ki ona pesem je 'Zgolj utrinek, ki je ugasnU takoj, ko ga je Tikresal neznan partizan. Včasih je ta in ona spregovorjena beseda zbudila odmev, danes nam je gluha. Med vsem enodnevnim in gluhim verzifici-ranim blagom pa je ostala vrsta sproščeno zapetih pesmi, tak sad ljudske ustvarjalnosti, kakor so pesmi o Kralju Matjažu in Lepi Vidi, zdravice iz vinskih goiric ali ljubezenske popevke od vseh koncev slovenske domovine.
Zavestno in namenoma sem toliko govoril o partizanski pesmi, ki je, neokretna, pa pretresljivo resnična in neponarejena, izšla iz sedenikrat zaklenjenih kamric ponajvečkrat neznanih slovenskih ljudi. Zdaj še nekaj o poetih, ki so prihajali iz izobraženih slojev. Dolga je vrsta imen pesnikov, ki so, bolj ali manj široko in globoko razgledani po svetu poezije, iistvarjali iz novih doživetij in iz svoje slovstvene izobrazbe. Niso se čez noč spremenili, navdihovalo pa jih je novo občutje borečetga se slovenstva in iprešinjalo spoznanje o vse-Ijudskem uporu. Spomnimo se imen kakor: Zupančič, SeUškar, Klopčič, Albreht, Košak, Kocbek, Vodušek, Brejc, Udovič, Minatti, Smit idr., da ne omenim tistih, ki so mogli svojo pesniško žetev iz vojnih let objaviti šele po osvoboditvi.
218
Nekaj pa je pesnikov, ki so v letih osvobodilnega boja šele prvikrait spre- j govorili ali v teh letih šele našli svojo pravo besedo. j
Naš prvi spomin naj tu velja Kajuhu. Njegova propagandna in upoma ' pesem se druži z intimno ljubezensko. Kakor da raste iz naše ljudske pesmi, ! iz Levstika in Jenka in zlasti miodeme. V snežnih viharjih je na primorski I strani Snežnika nastala oktobra 1943 njegova pesniška zbirka, kmalu zatem j je padel. Kakor da je ljudski pevec lali kakor da je tribun revolucije, je znal I svoje pesmi na pamet in jih je malo zapisoval, bolj so nam jih ohranili njegovi \ prijatelji. i
Pesnica Vida Brest je, še ne dvajsetletno dekle, bila aktivistka in borka i na Dolenjskem. Gorje rodnega doma, boj z izdajstvom, razmahujoče se parti- j zanstvo, ta in podobna presunljiva, pretresljiva in ohrabrujoča doživetja je za- i pisala v pesmih na pohodih in med boji. Štirinajst pesmi ji je jeseni 1943 izdala j v zbirki Cankarjeva brigada, naslednjo pomlad šestnajst pesmi Gubčeva. Po \ vojni je natisnila zbirko Pesmi 1947. i
Pesem Mateja Bora stoji na pragu naših revolucionarnih let. Od prvih me- \ secev 1941 do osvoboditve 1945 opeva naš boj z besedami plamenečega ognja in i raztrganega nemira, s kriki upornega človeka in Slovenca, iz svete jeze nad ; nečloveškim nasiljem osvajačev in nad malodušnostjo nas samih. Od te vihaime 1 besede ga vodi pot k preprostejšemu izrazu, da bi ga razimieli tudi najpre- ; prostejši ljudje, ne morda samo avantgarda proletariata in izobraženstvo. Nje- j govi verzi so osvojUi vse slovensko ozemlje. Širili so se v prepisih, z objavami i v mnogoštevilnih publikacijah in časopisih osvobodilnega gibanja, v antolo- \ gijah, v samiostojnih zbirkah, z recitacijami itd. Nesporno še.danes njegova^ pesem govori najintimneje in najprepričljiveje o osvobodilnem boju in nje- i govih ljudeh. I
Partizan na Dolenjskem in Štajerskem France Kosmač je sodeloval v : mnogih partizanskih vojaških in zalednih časopisih in publikacijah in tu pri- \ občeval tudi pesmi. Eni svojih partizanskih pesniških zbirk je dal simbolični , naslov Pred pomladjo, druga vsebuje vrsto sonetov in nosi naslov PartEanski j soneti. Doživljanje mladega slovenskega človeka v vihrah bojev in sončnih i dneh pi^d rastočo pomladjo svobode je zajeto v stihih, ob katerih moremo j ugotavljati, kako partizanski pesnik prehaja od svobodnih verzov celo v kla- ^ sične oblike in mere soneta.
In tako nas ne spravi v začudenje dejstvo, da se je v slovensko liriko za- j pisal partizanski poet Peter Leveč celo s pesmijo v grških distihih. i
KaJko čudovit je razpon, kako raznoglasna je govorica, kako mnogoglasna • melodija pesmi našega osvobodilnega boja! In vendar je vsa ubrana v en so-zvok, usmerjena v en korak, v korak v svobodo, kakor je naslovil svojo zbirko \ vojnih pesmi naš Leveč. 1
Za Bora in za partizanske pesnike z znanimi in neznanimi imeni veljajo stihi v njegovi pesmi Moj skrivni kurir: I
Rad hi hil dvorni poet I
Veličanstva Revolucije. 1
Mi vsi smo njeni, vojaki. i
Res, .pesniki našega osvo'bodUnega boja so vojaki naše narodne revolucije, ] Ne častniki, le vojaki! Na partizanskih verzih lepi znoj, blato in kri. In kar je i tako zaznamenovano, ohranja ceno skozi pokolenja. j
219