List 26.
Gospodarske stvari.
Postava za pospeh kmetijstva
po uravnavi voda.
Spisal prof. Povše.
Minister kmetijstva je zbornici poslancev predložil načrt postave, po kateri se ima kmetijstvu pridobiti, kar mu zdaj napačne struge rek, nepravilni vodotoki, povodnje, močvirja itd. jemljejo. Pomnoženje in zboljšanje zemljišč je cilj te postave, po kateri se imajo dežele, vodne zadruge itd. z državnim denarjem podpirati tako, da se v prihodnjih 10 letih (od leta 1882. do vštetega 1891. leta) vsako leto pol milijona gold. v to podporo obrne.
Da je ta vladni predlog, ki ga je dobil državni zbor v obravnavo, jako imeniten, je gotovo, kajti s tem bo dokaj pomagano v prvi vrsti živinorejcem, ki bodo po takih uredbah in prenaredbah ob vodah ležečih, večinoma le za travnike sposobnih zemljišč pridobili lepo množino več sena, katero bo tudi finejše in s katerim bo mogoče, število živine pomnožiti; vsaj v živinoreji imamo iskati svojo bodočnost, rekel bi skoro, rešilo kmetijstva. Ako bomo pomnožili živinorejo, bo neposredno tudi polje (njivstvo) pospešeno, saj od živine dobivamo gnoj in ta je ona os, krog katere se vrti celo poljedelstvo. Uže večkrat sem v „Novicah" pisal o veliki važnosti in potrebi živinoreje, o tem pa me vodi prepričanje, da le v pomnoženi, umni živinoreji ima veliko število, skoro ogromna množina slovenskih kmetovalcev iskati si rešila, ne le za to, ker dandanes živina največ dobička donaša, temveč tudi zato, ker od pomnožene živinoreje bomo dobivali večo množino gnoja, katerega toliko potrebuje naša uže zelo opešana zemlja.
Komaj da zapusti kaka rastlina njivo, uže isti dan v njo vsejemo drugo, in ker nimamo dovolj gnoja — umetnih gnojev naši gospodarji še ne poznajo ali saj jih nočejo poznati — revna je žetev, boren je pridelek. Pa tudi drugače ne more biti. Brez strahu lahko rečem, tudi kranjska zemlja je opešala, in kdor res v srci čuti kot kmetovalec ljubav za to zemljo, naj ne prezira te ostre besede, ter naj na to dela, da naši zemlji z obilnim gnojenjem pomoremo če ne k nekdanji, vsaj dostojni moči. Ozrimo se le na Ban a t in druge pokrajine ,   katere   so   nekdaj   slovele   zaradi   neusahljive
svoje rodovitnosti; sedaj je pa uže ona „črna prst" opešala in slišati ni več o oni izredni rodovitnosti.
Zato jaz radosten pozdravljam novo ero kmetijskega napredka z vladnimi naredbami, katere imajo namen, kakor lanska postava, ki prepoveduje vvaže-vanje goved iz Ruskega in Turškega, in sedanja, ki želi urediti vodne razmere in s tem zboljšavati zemljišča, posebno za krmo namenjena. Rad priznavam, da revščina med kmetovalci je velika in da sila kola lomi, pa ne morem si kaj , da onih gospodarjev, kateri svoje seno prodajajo, namesto da bi ga po domači živinoreji izkoristili, pri tem pa dobili tudi dokaj gnoja, ki bi branil opešanja zemljo, ne bi imenoval leh ko mislečih, maloskrbnih. Pa prav to podaja mi nadaljno vprašanje: kaj pomaga pridigovati, kaj pomagajo celo vladine naredbe za zboljšavo travnišnih zemljišč, če kmetovalec nima od kod vzeti živine, katere izpodrediti ne more, kakor — zajce domače?
To ugovarjevanje obupajočega kmetovalca je žali-bog le preresnično in skoro sploh veljavno. Gospodar je ves zadolžen, pod bremenom dolgov in vsestranskih davščin zdihuje in komaj čaka, da mu je krava storila telce, katero takoj proda, da z izkupljeno svoto potolaži najhujšega stiskovalca. Ko pa pride slaba letina, mora tudi kravo in voliča prodati; spenja se po zadnji bilki, da bi še na dragi mu očetnjavi obvisel, kakor vtapljajoči se človek v dereči vodi.
Koliko so žalostne letine vplivale na število živine, to leži odprto pred celim svetom.
Zadnje številjenje živine kaže , da na priliko, po Goriškem, posebno v nekaterih krajih, je silno padlo število živine v 10 letih. Ko dobim celo novo statistiko, hočem sestaviti številke tudi za Kranjsko in podati čast. čitateljem pregled, gotovo zanimiv, kateri nam bode jasno kazal, kakošno je naše blagostanje.
Kaj tedaj storiti? Pomoči je treba dati našim živinorejcem, vse pa se mora vjemati, da se doseže blagi namen. Lepa je postava, ki prepoveduje vpeljavo ptujih goved, ker ona nam zagotovlja, da bomo mogli po pošteni ceni prodajati svojo živino, —lep je sedanji načrt postave, ki hoče za zboljšavo zemljišč ob vodah skrbeti; — lep je poduk in nasvet, da naj kmetic pomnoži število goved in da naj ne prodaja sena v mesta, a vse to bode brez vspeha, če vsem tem pogojem ne pristopi še pogoj v pomoč, to je, da gospodarjem, žele-čim pomnožiti število živine, priskrbimo denarnih p o-močkov po nizkih obrestih. Posojilnic, in sicer ne le hipotekarnih, ampak osebnih (personalnih) je treba
206
našim kmetovalcem, ako resno hočemo rešiti jih od propada. Zato, domoljubni veljaki, ne zabite na ustanove takih posojilnic. Merodajni krogi ne prezirajte tega pogoja, ako hočete, da bodo nove naredbe koristile ne le mogotcem, velikašem, ampak tudi veliki veČini naših ubožanih slovenskih oratarjev.
(Konec prihodnjič.)
List 27.
Gospodarske stvari.
Postava za pospeh kmetijstva
po uravnavi voda.
Spisal prof. Povše. (Konec.)
O ustanovi novih posojilnic bo pač marsikdo rekel, da jih ni treba, vsaj se jih uže zdaj ne manjka, ki posojujejo rade denarje na posestva. Da, da! izpo-sojujejo rade denar, al največ le na prvi vpis; koliko pa je pač tako srečnih gospodarjev, da bi ne bil nikdo vknjižen na njih lastnini, če drugi ne, gotovo so dediči itd. Kako je podporno obrtnijsko društvo v Ljubljani pod vrlim vodstvom toliko pomagalo ljubljanskim obrtnikom ? — kako drugače kakor z delitvijo osebnega (personalnega) kredita! In tega potrebuje ravno naš kmetovalec. Saj se lahko za nakup živine izposojeni denar zagotovi s tem, da gospodar v zagotovilo ali asekuriranje zastavi kupljeno živino. Ko mu bo krava donašala mleka, masla in sira, ko bo od nje izredil mlado — imel bo večih dohodkov, mogoče mu bo povrniti izposojeni denar, in zbrisalo se mu bo zagotovilo, postala bo živinica njegova popolna last. Naj bi država, in če noče ta, naj bi deželni zbor kranjski ustanovil zaklad, ki bi se enakomerno razdelil po okrajih, ter iz teh podeljevali osebni krediti v namen nakupovanja živine proti pogoju, da izposojevalec zastavi v zagotovilo dotično živinče, dokler ne povrne izposojene svote. Do take živine ne bo nikdo imel pravice, da bi jo zarubil, kakor ne more nikdo vzeti zemlje, na kateri je uže vknjižena njega pravna terjatev. Kolikor mi je znano , ima Krajina takih zakladov v lasti, katere bi lahko v to svrho izposodila, vsaj bodo izposojevalci plačevali tudi primerne obresti in več od 4 odstotkov itak dandanes oni zakladi ne donašajo. Deželni odbor bi imel vrhovno vodstvo in bi imenoval v vsakem okraji poseben oskrbovalni odbor, ki bi na dotični okraj pripadajočo svoto oskrboval in iz nje delil izposojila takim gospodarjem, ki so vredni osebnega zaupanja in pomoči, ter bi v zagotovilo prijeli protipis, katerega bi deželnemu odboru vpošiljali.
Da bi okrajni odbori bili potrebni, ter da bi deželni odbor ne mogel vsega oskrbovati, vtemeljujem s tem, da v okraju stanujoči pošteni možje poznajo skoro vsacega kmetovalca, toraj lahko razsodijo njegovo zaupljivost.    Premajhnih  občinskih  odborov pa ne bi
svetoval, ker tu marsikrat odločuje osebni ozir ali ozko prijateljstvo ali osebno sovražtvo, kar se ve da pogo-stoma sega cel6 tudi v obširne kroge, kjer bi osebni oziri morali popolnem zginiti. Zgube se bi deželi po taki poti s protipisi ne bilo bati; edino v takem slučaji bi utegnila dežela trpeti zgubo, ko bi kaj živine počepalo, morda ob času kake živinske kuge. Al tudi proti temu se more dežela zavarovati, vsaj bo dolžnik ne le z dotično živino, ampak z vso svojo osebo porok za povračilo sprejetega posojila; da se pa še bolje zavaruje dežela, lahko bi stavila pogoj, da živina, stavljena v zagotovilo, mora pri kaki asekuranci biti zavarovana.
Tu zopet nastane vprašanje, k j e pa zavarovati živino, vsaj ni takih zavarovalnic v Avstriji, izvzemši ono na Vorarlberškem. Domoljubi! to pa je poslednji ud ketine, kakoršno jaz mislim, daje potrebna, da bo trdno verige, ako hočemo pomoči našim kmetovalcem do boljšega. Priredimo njim mogočost obilniše živinoreje in priskrbimo jim naposled še zagotovilo stalne sreče v bodočnosti. Naj nam je zgled vrla mala deželica „Vor-arlberška", kjer uže 15. leto obstoji deželna zavarovalnica za živino, kjer živinorejci z malo svoto zavarujejo svojo živino in se jim ni bati, da bi nesrečna živinska kužna bolezen, ali druga nevarnost, na priliko, na paši ali pri delu, porodu, ognju itd. mogla ga takoj spraviti na beraško palico. Morda sem prevročih misli in želja za kmetovalca, vendar smem upati, da v teh mojih besedah leži zrno, iz katerega lahko vzraste krepko drevč. Zato kličem svojim rojakom, naj bero te moje nasvete, in posebno kmetijski družbi in neutrudljivo delajočim deželnim poslancem naše domovine priporočam, naj blagovolijo prevdariti jih! Z dobro voljo, neumorno vstraj-nostjo more se marsikaj doseči, pomagati, da! slovenskega oratarja rešiti propada! To je pač prelep cilj, vreden dela in truda najboljših sinov domovine, vsaj blagostanje naroda je temelj slehernemu napredku, torej tudi narodnemu. Ko si tako bo opomogla domovina, mogla bo sčasom misliti na še veči razvoj — na kmetijsko obrtnijo. Pred vsem pa je treba temelja, na kojem bo mogoče dospeti do popolnosti.