740              J.Hribar: Slovenski pesniki v tujih prevodih.
E la vecchia Mazzurana
E gia compra guardiana:
Ma se chete deli' ostel, Padre mio, vuoi tu le porte,
Fa' che presto alla sua corte
Mi conduca il mio fedel!"
Razen tega krasnega prevoda iz Preširna podaje nam Chiudina pod naslovom ,,Canti sloveni" še štiri narodne pesni z naslovi „La li-berta", „La povera Greca" (podobna „Majerci" v Korvtku I. str. 103), „L'amore" in ,,Maria e gli Zingari". Iz katere zbirke, ali morda, od katere osobe je Chiudina dobil te pesni, nesem mogel zaslediti.
Chiudina je prevel tudi Jenkov slavni „Naprej" na str. 162. prvega zvezka svoje zbirke pod naslovom:
Avanti I
Canzone marziale slovena.
Avanti il vessilo di gloria si sventi Sui campi di sangue guerriero cruenti! Pel ben della patria diletta tuonar II nostro si senta moschetto fedel!
Coll' armi, dai prodi guerrieri brandite, 11 fulmin degli empi scagliam sulle vite,
I  nostri diritti vogli am suggellar
Coi vili, che il nostro calpestano ostel.
Invano pregava la madre mia povera, Invano sul collo cingeami la mano, La sposa mia čara piangevami invano: Fra noi ti rimani, mio dolce tesor!
Addio, čara madre, mia sposa adorabile, Per madre diletta la patria mi sia, La gloria per sposa carissima mia,
II  nostro sul campo appellami onor!
2.
Preširen in Levstik v Rusih.
Spisal Ivan Hribar.
Leta 1871. izdal je Nikolaj Vasiljevič Gerbelj v Petrogradu obširno slovansko hrestomatijo, v katerej so zastopani znamenitejsi pesniški proizvodi vseh slovanskih narodov v deloma izvrstnih ruskih prevodih. S to knjigo imel je izdajatelj, kakor sam pravi v predgovoru, namen opozoriti ruske literarne kroge na slovanske literature,
J. Hribar:
Slovenski pesniki v tujih prevodih.
katere so jim bile skoro popolnoma neznane, da-si imajo posamezni slovanski narodi pesnike — tu imenuje tudi našega Pre širna — kateri se smelo morejo vzpored postavljati slavljenim in občudovanim pesnikom francoskim, nemškim in italijanskim.
Da bi bil izdajatelj bolje zadostil odbranemu si namenu, ter s hrestomatijo predočil ruskemu občinstvu smer, po katerej se ravna literatura vsakega posameznega slovanskega naroda, obrnil se je do literatov po slovanskem svetu ter jih vprašal sveta, katerih pesnikov naj omenja in katere pesniške proizvode njihove naj da preložiti.
Po tej poti je res popolnoma dosegel svoj namen pri literaturi poljskej, českej in srbsko-hrvatskej; žal, da tega tudi o našej slo-venskej ne morem trditi. Ne vem, kdo je bil tisti slovenski literat, do katerega se je N. V. Gerbelj obrnil za svet, a to je gotovo, da mož ni premislil, kako važen in imeniten je njegov odgovor o podjetji, katero je imelo podati popolno sliko našega pesništva in smer naše literature. Saj bi sicer vender ne bili prišli v hrestomatijo pesniški proizvodi mož, katerih pri nas nikdo resno pesnikom ne prišteva in pa najslabši proizvodi pesnikov, ki so sicer v resnici zaslužni za našo literaturo, in katerih ostali, v tej hrestomatiji ne omenjeni duševni proizvodi dišejo pravega pesniškega duha, a najboljših naših pesnikov — n. pr. S. Jenka hrestomatija niti s kratko besedico ne omenja.
Hvaležni moramo pa izdajatelju biti vsakako uže zato, ker je rusko občinstvo seznanil z našim pesniškim prvakom Preširnom, katerega „Turjaško Rozamundo" in „Slovo od mladosti" je v prevodih M. Petrovskega priobčil. Kar se prevodov samih tiče, moram priznavati, da mi oni „Turjaške Rožamunde" nikakor ni po godu; <-prelagatelj se je premalo zvesto ravnal po izvirniku, tako, da je vsa pesen komaj dobra senca Preširnove. Na nekaterih mestih zdi se mi prevod preokoren, na drugih celo preprost. Elegija „ Slovo od mladosti" preložena je mnogo bolje; videti je, da je prelagatelj pri njej bolje pazil na izvirnik, kajti misli izražene v posameznih vrsticah prevoda so tako rekoč skladne z onimi istih vrstic v izvirniku. A vender se sem ter tja nahaja v njej kak prevulgaren izraz, katerega bi bilo prelagatelju lahko nadomestiti z drugim, ki bi se bil slovesnemu tonu vse pesni mnogo bolje prilegal.
Vse drugače pa je preložil N. Berg prekrasno Levstikovo pesnico   »Dekle in ptica".    Čitajoč ta  prevod,  obžaloval sem,   da tudi
742
Jos. Vesel:
Vazil Vereščagin.
Preširna ni prestavljal on. To je tisti lahki, neprisiljeni, igrajoči ton, po katerem se odlikujejo vse Levstikove pesni, a izmej vseh najbolje ravno imenovana. In kako lepo se to v ruskem jeziku čita! Človeku se zdi, da ima pred seboj žuborečega Zaporožca, kateri mu prip o-veduje jedno tistih sladkodonečih, lahnih, prirodnih pesnic, katerih je polna ukrajinska narodna poezija.
Želeti bi bilo, da bi prelagatelj razveselil nas še s kakim prevodom iz naše literature; hvaležnega posla našel bi posebno iz poslednjih dvajsetih let; mnogo in hvaležnega ruskega čitateljstva, mislim, da bi tudi ne pogrešal.
^#^   Razstanek.
bračati na dva oči,
To zdravo ni, to modro ni,
Iz tega se gorje rodi.
Da tudi on, ki je izbran, Ne bode tebe klel solzan, Umičem jaz korake v stran.
Prišel sem zadnjič k vam zato — Dekle, ne gledi me v oko! Bog ve, če zopet ne mokro ?
Mokro si bodi, ali ne,
V srce naj tebe to ne žge;
Molče podaj roko, dekle!
Molče ti jo podajem jaz,
Topim se zadnjič v tvoj obraz —
In zdrava bodi večni čas !
Razpotnik.
Vazil Vereščagin.
dunajskem umetniškem domu je do sedaj zapadnej Evropi malo znani ruski slikar Vereščagin iz Pariza razstavil veliko množino svojih slik, katere nam največ predstavljajo grozne epizode iz zadnje rusko-turške vojne ter nam zvesto slikajo mnoge čudovite dogodbe, katere je Vereščagin prebil o svojem bivanji