revija za tehnično in
znanstveno dejavnost mladine

p. štnina plačana v gotovini, cena: 2,60 din

HOKUS —POKUS —HOKUS —POKUS—HOK

VOZEL

Skupaj zvežite dve raznobarvni svileni ruti in ju pokažite gledalcem. Zdaj jih zmečkajte in izročite
komu iz dvorane. Dotaknite se s »čarobno palico« roke gledalca. Glejte — čudež! Ruti sta ra
vezani! Vrzite ju v zrak. Drugi čudež — ruti sta zvezani!

V tem triku sta dve skrivnosti.

Rumeno in rdečo ruto zvežete na dva vozla. Mali konec rute, ki je v levi roki, prestavite v desni
mali konec rute, ki je v desni roki, pa v levo. Krepko držite mali konec rute v desni roki in ve
liki konec v levi roki ter se pretvarjajte, da zategujete vozel. Mali konec rute v levi roki držit
na rahlo. V trenutku, ko ruti mečkate, s palcem in kazalcem snemite vozel. Gledalec bo dob
razvezani ruti.

Iz tanke gume zvežite obroček, da ga boste z lahkoto nataknili na kazalec. Ko bo gledalec kaza
razvezani ruti, neopazno nataknite obroček še na palec. Primite vogale rut s kazalcem in palčen
ter nataknite nanje obroček. Tako sta ruti »zvezani«.

NEKDO IZMED
NASI-►

Peter Burkeljc

Že od rojstva živim precej blizu ljubljanske¬
ga starega letališča in so me letala od nek¬
daj privlačevala, saj sem stekel na letališče,
če sem le zaslišal letalo v zraku. Občudoval
sem vojna letala Jak, ki so bila nekaj časa
na letališču in ko sem nekoč imel to srečo,
da sem lahko za trenutek sedel na pilotov
sedež, skoraj nisem znal domov.

Tako sem seveda vsak kos lesa spremenil
v letalo in po rokah imam še danes polno
sledov noža, ki je v preveliki vnemi pomo¬
toma zašel v prst.

Seveda pa sem občudoval nekoliko starejše
od mene, ki so izdelovali modele letal. Ta¬
ko sem se pričel še sam preizkušati v mo¬
delarstvu, vendar brez vodstva in strokovne
pomoči. Šele Jože Perhavc mi je dal prve
napotke v modelarstvu in sem tako leta
1956 prvič tekmoval z jadralnim modelom.
To je bil prvi model moje konstrukcije in
čeprav nisem veliko dosegel, sem bil nanj
zelo ponosen. Vedno sem namreč želel, da
bi bil model moja zamisel od načrta do iz¬
delave.

Novo obdobje v mojem modelarstvu se je
začelo, ko sem leta 1958 dobil dva elektro¬
motorja iz poizkusne serije tovarne Meha-

notehnika in sem izdelal prvi model čolna.
Isto leto sem izdelal tudi prvi hidrogliser
in tako sem postal z dušo in telesom tudi
brodarski modelar.

V kategoriji modelov z elektromotorji sem
kmalu izdelal svojevrstno, po lastni zamisli
narejeno obliko čolna in jo tako izpopolnje¬
val, da sem izdelal že deseto izpopolnjeno
konstrukcijo. Mislim, da je moč doseči naj¬
večje uspehe le tako, da modelar izpopol¬
njuje določen tip modela. Tudi v tem delu
pripelje vztrajnost do uspeha. Modelar mo¬
ra biti na svoji poti pripravljen na nič koliko
neuspehov in razočaranj. Lahko se začetnik
kar dobro uvrsti na prvem tekmovanju, ven¬
dar bodo vedno prišli tudi porazi. Kdor tega
ne razume, bo kmalu zapustil vrste mode¬
larjev. Druga odlika je natančnost, ki redči
vrste modelarjev. Vsaka površnost se na
tekmovanju maščuje. Kolikokrat sem zaradi
navidezno majhne nepazljivosti ostal brez
modela ali točk.

Poleg tekmovalnih modelov čolnov pa še
vedno nisem pozabil na letala. Zbiram pla¬
stične sestavljenke letal, vendar samo leta¬
la z elisami, ker menim, da je bil pilot
vladar in junak neba le še v drugi svetovni
vojni, za današnja letala pa je značilno, da
jih vodi in upravlja elektronika.

TIM — REVIJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE

Izdaja Tehniška založba Slovenije — Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan
Kralj, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Prvinšek, Marjan Tomšič, Tončka Zupančič, odgovorna
urednica Anka Vesel, oblikovanje in tehnično urejevanje Vasja Kovačič. TIM izhaja 10 krat letno.
Letna naročnina 26 din, posamezna štev. 2,60 din. Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi
pot 6, pp 541-X. Tekoči račun 501-3-156/3 — Revijo tiska tiskarna Kočevski tisk, Kočevje.

TIM 97

PRVI KORAKI

V GOZDU

Tončka Zupančič

Vsak dan smo otroci hodili po mleko k so¬
sedu skozi majhen gozdič. Visoka debla in
goste krošnje, na tleh mehak mah in pra¬
prot, kako smo vse to imeli radi! Spomladi
smo ob robu našli prve cvetice, poleti ja¬
gode in borovnice, jeseni smo med suhim
šuštečim listjem iskali gobe. Pozimi je bil
mehak sneg križem prepleten s sledmi
gozdnih živali. Ko so ob prvem mraku po¬
stajala debla grozljivo velika in so se ko¬
renine razpredale kot velike lovke, ga ni bi¬
lo med nami, ki bi si upal vstopiti.

Jesenske megle so se nizko spustile na po¬
krajino in vsa narava se je že pripravila na
zimski počitek, ko je v našem gozdiču za¬
pela žaga. Stekla sem tja. Pod najlepšo buk¬
vijo sta sklonjena moža vlekla sem in tja
veliko gozdarsko žago. Resk, resk,... so
zobje trgali lesna vlakna, da so leteli drobci
na vse strani, bukev pa je ob vsakem pote¬
gu vztrepetala. Saj sem že prej vedela, da
so drevesa živa, da se vsa leta v njihovi
notranjosti pretaka sok, ki ga korenine čr¬
pajo iz zemlje in pošiljajo do vsakega lista,
da je vsako leto več vej in je deblo višje

in debelejše, a občutila sem vse to šele ta¬
krat, ko je bukev poslednjič vztrepetala, se
upognila in se s truščem podrla. Možje so
vzeli sekire in pričeli klestiti veje. Prišlo
je še nekaj otrok. Stali smo tam, spremljali
vsak gib spretnih rok delavcev in ugibali:
koliko let je neki drevo raslo, zakaj so dre¬
vo sploh podrli, zakaj klestijo veje, bodo
hlod razžagali? Bili smo silno radovedni. Ste
radovedni tudi vi? Prav, stopite z mano v
gozd.

Zdrava, zrela drevesa, namenjena za sečnjo,
so označena. Gozdni delavci jih podirajo z
motorno žago, ki jo držijo v rokah. V zemlji
ostanejo korenine in iz zemlje gleda nizek
štor. Sklonite se ter preštejte kolobarje, ki
se širijo od sredine prav do oboda pod lub¬
je. Ste jih našteli petdeset in več? Seveda.
Prebrali ste, koliko let je drevo raslo. Ko¬
lobarje imenujemo letnice. Deblom odstra¬
nijo veje in odžagajo vrh. Debelejše veje in
vrhove razžagajo na metrska polena. Prodali
jih bodo za kurivo. Nekatera debelejša po¬
lena morajo vzdolžno razcepiti, saj bi jih
sicer kasneje s krožno žago težko razžagali.
Ker so polena meter dolga, potrebujejo pri
cepljenju poleg sekire še poseben klin.
Vstavijo ga v razpoko namesto sekire. Z
lesenim batom ga zabijejo globlje, tako da
vlakna popustijo in poleno se razkolje. Po¬
lena zložijo v skladovnice, kjer čakajo, da
jih bodo s kamionom odpeljali.

TIM 98

Prečno les sekamo ali žagamo. Cepiti ga ne
moremo.

~i r

Vse žage imajo zobe. Vsak zob je majhno rezilo.

Tudi hlodi čakajo. Njihova usoda bo drugač¬
na. Odpeljali jih bodo na žago, kjer jih bodo
razžagali v deske. Iz desk bodo izdelali po¬
hištvo, vrata, parket, dele orodja in še kaj.
Tako. Sedaj pa poberimo še mi, kar je osta¬
lo na tleh. Tudi iz drobnih vejic lahko na¬
pravimo kaj koristnega. Nesimo jih domov
ter z nožičem, rezljačo in durgljem izrez¬
ljajmo voz, vlak, letalo, helikopter, traktor,
žerjav. Kaj pravite, da ni mogoče? Dobro
si oglejte naslednje slike in si zapomnite
nekaj najvažnejših navodil:

1. Žepni nožič naj bo ostro nabrušen.

2. Dobro pazi, da ne poškoduješ sebe ali
drugih. Levi palec lahko že kar prej pre¬
lepiš z obližem. *

TIM 99

3. Vse drobne dele izdelaj, ko se še dr- 6. Dva kosa vežeš lahko na več načinov,

žijo palice. Laže je držati dolgo palico Izberi si najbolj primernega,
kot majhen košček.

4. Dokončno izdelan delec od palice odre¬
žeš ali odžagaš.

5. Luknje izvrtaš z durgljem ali z vijačnim
svedrom.

Vse izdelke lahko napravimo tudi iz lipovih
ali leskovih vej.

TIM 100

MLADI»-> z

t  MODELARJI

NAVIGA 71

Jernej Bohm

Proti Belgiji smo odrinili v nedeljo.
Potovali smo skozi Munchen, prek Luksem¬
burga in v Belgiji smo se znašli kar neopaz¬
no, tako malo so se za nas zanimali na meji.
Torej sem le prišel v Belgijo. Spomnim se
na Šobec, na trenutek, ko sem s 58,6 se¬
kundami dobil karto za to rahlo valovito
deželo, posejano z vodovodnimi stolpi. Ne¬
verjetno veliko smrekovih gozdov je tu.

Smo že v Bruxellesu. Mesto je razkopano,
gotovo gradijo podzemsko železnico, ugiba¬
mo. Nikjer nobenih smerokazov, ulice ozke
kot v Stari Ljubljani. Ko smo se srečno pre¬
bili skozi mesto, se po 26 urah vožnje znaj¬
demo v znanem belgijskem letovišču
Oostende. Tu bo od 16. do 22. avgusta
evropsko prvenstvo brodarskih modelarjev.
Čas je, da vam predstavim še našo ekipo.
Trije smo: Peter Burkeljc, inž. Jan Lokovšek
in seveda moja malenkost.

Kje bo potekalo tekmovanje?

Poznate bajer v Kosezah (v Ljubljani seve¬
da)? Prva skupna ugotovitev: tudi mi lahko
organiziramo evropsko prvenstvoma tem ba¬
jerju, svetovno pa na Šobcu pri Lescah.
Rjavkasto zelena voda tu namreč omogoča
pogled le kakih deset centimetrov pod po¬
vršino. Okolica je sicer primerno urejena, a
daleč od tiste, ki nam je znana s šobca. A
in B razred imata postavljeno progo na
drugem jezeru. Tako slabih tekmovalnih po¬
gojev, kot jih bodo imeli tekmovalci tu, še
nisem videl. Na površini jezera plava vse
polno zelenja, vej in vejic.

V enem samem prostoru v popolni gneči
preverjajo prijave, pišejo račune pa pobirajo
takse ter še merijo modele. Niti ne poizku¬
šamo ugotoviti, kje je začetek vsega tega.
Radi bi le čimprej vse uredili. Končno nam

to uspe. Toda neprijetno nas preseneti 110
voltna napetost v vtičnicah. Z brivnikom ni
težav, ni pa mi jasno, kako bo z našimi pol¬
nilniki akumulatorjev, ki nimajo pretikala za
nižjo napetost. Spomnim se, da nisem hotel
verjeti bratu, ko me je doma strašil s 110
voltno napetostjo v Belgiji. Za silo si bomo
že lahko pomagali, toda moj polnilnik Ven-
nerjevih celic zaradi posebnega elektron¬
skega vezja deluje le pri 220 voltih. Orga¬
nizator je v razpisu prvenstva izrecno pou¬
daril možnost uporabe 220 voltne napetosti
na samem tekmovalnem prostoru, zato no¬
čem razmišljati še o tem problemu.

V avto zložimo le modele in se odpeljemo
nazaj na sprejemno mesto, da uredimo še
ostalo. Tokrat ni več gneče, zato kar hitro
dobimo startne številke in uredimo formal¬
nosti.

Peter med sodniki

Začetek naj bi bil ob 10. uri. Toda bližala
se je že enajsta, ko je prvenstvo le steklo.
Mnogi tekmovalci smo se spraševali, ali
smo res na evropskem prvenstvu. Nismo
imeli pojma, kako prvenstvo poteka, kdaj bo
kdo na vrsti in kje. Postavljeni sta bili dve
progi: ena za F1 razrede in druga za F3.
Startali smo v razredih F1-V2.5 in F3-V isto¬
časno. Podobno naj bi bilo popoldne, ko je
bil napovedan start v razredih F1-E30 in
F3-E. Nisem vedel, kaj storiti, če pokličeta
nekoga hkrati obe startni žiriji. To vprašanje
je bilo zanimivo tudi za Jana. Počasi sva
izvedela (seveda ne od organizatorjev), da

TIM 101

ima razred F3-V oz. F3-E prednost. To mi se¬
veda ni bilo všeč, saj imam le en komplet
akumulatorjev, zato moram vedno startati
najprej v razredu F1-E30. Na spretnost
(F3-E) nikoli ne dam dosti, zato tu vozim z
že delno praznimi celicami. Premišljeval
sem, kako bi obe žiriji prepričal, da bi upo¬
števali mojo željo. Poizkusil sem in uspel.
Vendar mi ne bi bilo ničesar potrebno ukre¬
niti, ker je celotno prvenstvo teklo zelo
preprosto, »po domače«.

Prvi vtisi o organizaciji prvenstva so bili
torej kaj slabi. Vsi tisti, ki smo imeli čast
tekmovati v Ruseju, smo ugotavljali, da je
tu organizacija mnogo slabša (Peter še tiste
ni pohvalil).

Peter je izmed nas treh prvi nastopil. Nje¬
gov 2,5 ccm Cosmic ni hotel delovati tako,
kot bi bilo potrebno in 4 minute so se prej
iztekle. Medtem je Jan ugotavljal, da bi se
lahko z uspelo vožnjo povzpel med najbolj¬
še, pa kaj, ko mu je sreča obrnila hrbet.
V startna vrata se je tako nesrečno zadel,
da se je model prevrnil. Peter je ugotovil,
da model pač ni pravi. Jan ni rekel ničesar,
ker je vedel, da ima na voljo še dve vožnji
v četrtek, ko bo drugi start v razredu F3-V.
Zato je odšel, to pa bi bilo lahko skoraj
usodno zanj.

Nekateri tekmovalci so se že začeli priprav¬
ljati na start v razredu F1-E30. Tu pa tam
sem s katerim od njih spregovoril besedo
o njegovih problemih in seveda o najboljših

Težko je uspeti med tako elito

Peter med gledalci

časih. Nisem pa se zavedal nevarnosti, ki
mi je vse bolj grozila. (Na tem mestu, naj
vas, dragi bralci, opozorim na to, da bom
rezultate prvenstva analiziral pozneje v po¬
sebnem sestavku. Nerodno mi je napisati,
da le-teh nimam, saj jih še nisem prejel od
odgovornih tovarišev.)

(Se nadaljuje)

KOLUMBOVA SANTA MARIA

Peter Burkeljc

Prav gotovo je Kolumbova ladja Santa Maria
najbolj zanimiva jadrnica vseh časov. Kljub zna¬
menitosti pa o njej ni ostala niti skica, tako
da so izdelali načrt šele po primerjavi z načrti
podobnih ladij in po opisih v zapiskih Kolumba
ter njegovih sodobnikov. Kolumb sam se celo ni
vrnil s Santa Mario nazaj v Stari svet.

Kot ste vsi že brali, je hotel Krištof Kolumb s
tremi ladjami: Santa Maria ter karavelama Pinta
in Nina, z 90 ljudmi posadke, odpluti v Indijo
po poti proti zahodu in ne kot je bilo v navadi
do tedaj, proti vzhodu. V tistem času je pričelo
veljati, da je zemlja okrogla in je tako mogoče
priti v Indijo po novi poti. Po dolgi vožnji mimo
Bahamskih otokov je prišel do Kube in Haitija.

Odkril je novo celino, se vrnil kot heroj, vendar
umrl pozabljen in sam.

Santa Maria je bila za tiste čase zelo dobro
zgrajena ladja. Imela je visoko krmo, izdelano
kot sestavni del korita in ne ločeno, kot je bilo
v navadi do tedaj. Dolžina ladje je bila 30 m,
širina 9 m, težka pa je bila 200 ton.

Izdelava modela

Izdelava bo odvisna od velikosti modela, za
katero se boste odločili. Manjši modeli so lah¬
ko izdelani iz celega kosa lesa, za večje je bolje
izdelati rebra in plankiranje z letvicami. Na ski¬
ci so detajli palube oziroma nadgradnje;'v obeh
primerih jo izdelamo iz tankega furnirja ter le¬
tvic. Jambore izdelamo iz letvic, ki jih obdelamo

TIM 102


in vlepimo v trup. Razvita jadra izdelamo iz pa¬
pirja, ki smo ga prelakirali z nitro-lakom, da je
trši. Za zvita jadra pa uporabimo tanko blago,
ki ga zvijemo in s sukancem pritrdimo k preč¬
kam. Tudi za vse ostale vrvi uporabimo sukanec.
Barve na ladji Santa Maria so: korito do spod¬
nje vzdolžne prečke je belo, med obema preč¬

kama je rdeče, nad prečko pa temnorjavo. Vse
letve so v barvi lesa, enako tudi jambori in
prečke. Okraski na krmi so zlati. Križi na jadrih
so rdeči. Križ na zastavi prednjega jambora je
zelen. Zastava na glavnem jamboru: rumeni gra¬
dovi na rdečem polju, rdeča križa pa na belem
polju.

TIM 103

MODEL
RAKETE
»ORION P-17«

Rasto Snoj

Izdelava modela vam bo vzela precej časa,
predvsem če boste pri delu natančni, kar
je pri tem modelu kar nujno. Material, ki
ga za izdelavo potrebujete, ni drag, nekaj
več boste plačali le za raketne motorčke'
Raketa je 3-stopenjska, zato najbrž ne bo
odveč ponovno opozorilo, da morate vsak
del izdelati zares zelo natančno.

I. stopnja

Najprej iz enega sloja šeleshamra izdelate
4 tulce stranskih motorjev, šeleshamer na¬
močite v vodo, da se omehča in ga nato
navijte na cev, ki ima premer 20 mm, po¬
tem pa zalepite. Ko ste to opravili, morate
narediti glavni tulec, nosilec I. stopnje. Te¬
ga izdelate iz enega sloja šeleshamra po
istem postopku kot prejšnje dele. Stabili¬
zatorje izdelate iz furnirja debeline 1 mm,
ali nekoliko debelejše balse (npr. 1,5 ali
2 mm). Na zunanjih robovih jih obrusite z
brusnim papirjem. Rob, ki je prilepljen na
telo rakete, naj ne bo obrušen, tako bo le¬
pilo bolje prijelo. Potem stabilizatorje prile¬
pite na telo. Pazite, da bo njihov medseboj¬
ni kot 90 stopinj. Glave stranskih tulcev
izdelajte iz balse, ob koncu pa jih še zbrusi¬
te z brusnim papirjem. Glave oblikujte z
britvico, še bolje bo šlo z zelo ostrim no¬
žem. Ob koncu zalepite na I. stopnjo še 4
tulce stranskih motorjev. Trdnost ojačajte z
letvicami iz balse ali kakega lahkega lesa,
ki jih prilepite tako, da se z eno stranico
dotikajo tulcev, z drugo pa telesa I. stopnje.
Na telo zalepite še vodilo; tega naredite
tako, da trak šeleshamra zalepite okoli pa¬
lice premera 5 mm.

II. stopnja

Za izdelavo II. stopnje boste porabili naj¬
manj časa. Telo II. stopnje je tulec, dolg
12 cm in širok 2,4 cm. Ta tulec naj bo iz

enega sloja šeleshamra. Ko ga naredite, na¬
vijte nanj še en sloj šeleshamra in zalepite.
To bo posrednik med II. in tretjo stopnjo.

III. stopnja

Telo tretje stopnje naredite iz enega sloja
šeleshamra. Stabilizatorje naredite podobno
kot pri I. stopnji. Na telo nalepite še 2 vo¬
dili. Vsa vodila morajo ležati na isti osi,
prav tako tudi stabilizatorji. Sledi še izde¬
lava glave, ki naj bo iz balse ali iz lipove¬
ga lesa.

Padala

Prva stopnja ima 4 padala. Najprej izrežete
iz polivinila 4 kvadrate, stranica a je 15 cm.
V oglišča zalepite s selotejpom tenke vrvi¬
ce ali laks dolžine 20 cm. Vrvice potegnite
skozi luknjice majhnega kvadrata (a je
1,5 cm), ki ga naredite iz tankega kartona
in jih zadaj zvežite skupaj. Zraven priveži¬
te še amortizer, ki ublaži sunek pri odpi¬
ranju padala. Na amortizer privežite vrvico,
ki je na eni strani s selotejpom prilepljena
na notranjo steno tulca. Med motor in pa¬
dalo morate dati še majhen bat, ki prepre¬
či, da bi se padalo vnelo. Padalo III. stop¬
nje izdelate prav tako kot padalo I. stop¬
nje, le da ima to padalo obliko pravilnega
osmerokotnika. V glavo privijte majhen ka¬
veljček (od OHO-ja) in nanj privežite vrvi¬
co, ki poveže glavo z amortizerjem.

Končno raketo še prebarvate z lakom živih
barv (npr. rdeča-rumena, črna-rdeča-bela).
Stranski motorji morajo imeti enak potisk
in ne smejo delovati dlje kot glavni motor.
Glavna motorja I. in II. stopnje morata biti
booster, se pravi brez traserja in obratne¬
ga polnjenja. Vaša raketa je s tem priprav¬
ljena za lansiranje.

Deli

1 — stabilizator I. stopnje 4

2 — telo I. stopnje 1

3 — tulec stranskega motorja 4

4 — telo II. stopnje 1

5 — glava tulca stranskega motorja (I.) 4

6 — posrednik 1

7 — stabilizator lil. stopnje 4

8 — vodila 3

9 — telo III. stopnje 1

10 — glava III. stopnje 1

TIM 104

MERILO h'3

TIM 105

BOEING 747 —

Matjaž Colnarič

»J UM BO JET«

Pred vami je letalo Boeing 747 — »Jumbo
Jet«. Letalo je pravi velikan, pa tudi cena je
astronomska — približno 35 milijard starih
din. Izdelala ga je britanska družba BOAC
I. 1970. Sprejme lahko 490 potnikov in 20
ljudi posadke. Poganjajo ga motorji Pratt &
Whitney, vsak od njih pa ima potisno silo
19730 kg. Vsak od motorjev porabi 1 galono
(4,5 I) goriva na sekundo, rezervoarji pa dr¬
žijo 40.000 galon (1,8 milijonov litrov). To
gorivo zadostuje za 5000 milj poleta. Upo¬
rabljajo ga v glavnem za čezatlantske pole¬
te. Seveda je letalo razkošno opremljeno. V
spodnji del lahko naložijo 35 ton prtljage.
Če se pokvarijo motorji ali če zmanjka go¬
riva, lahko leti še 2,5 ure in pristane na
cesti ali na vzletni progi.

Letalo je dolgo 70,5 m, razpon kril ima
52,5 m, visoko je 19,5 m. Kar je belo na skici,
je tudi na letalu, pikčasto je srebrno sivo,
napisi BOAC na sprednjem delu in motorjih
ter znak na navpičnem krmilu pa so zlati.

GLISER »BLISK«

Matjaž Colnarič

Blisk je grajen klasično, z rebri in letvica¬
mi, prekrit pa je s furnirjem. Poganja ga
notranji motor. Odstop od klasične gradnje
je le v krmilu.

Izdelava je preprosta in lahka. Najprej iz¬
režemo rebra iz 3 mm vezane plošče in jih
zgladimo. Nato jih nalepimo na risalno de¬
sko. Potem ukrivimo letvice 2X2 mm v
vroči vodi ali ob štedilnikovi plošči. Ko se
posušijo, jih nalepimo na rebra. Nato zač¬
nemo prekrivati dno, zatem pa boke. Ko se
vse temeljito posuši, z rahlimi udarci kladi¬
va ločimo čoln od risalne deske, kamor
smo nalepili rebra. Montiramo še motor, ki
naj ne bo pretežak. Lahko vgradimo motor
Mehanotehnike, ki ga izdelujejo za HO lo¬
komotive. Gredelj izdelamo tako, da ob me¬
deninasti cevki (12) sestavimo dela (5 in
6). Gredelj potem pritrdimo na motor. Med¬
tem ko se vse suši, izdelamo os za krmilo.
Vzamemo košček varilne žice in ga na eni
strani 4—5 mm zavihamo, da nam cevka ne
bo uhajala. Nato nataknemo nanjo cevko

(9), vzmet (14), ki naj bo primerno močna
in dolga vsaj 15 mm, in še košček cevke
(11). Stisnemo vzmet, da lahko še na drugi
strani zapognemo žico. S koščki tkanine pri¬
trdimo najprej os na gredelj (6) — nato pa
na os prilepimo krmilo (7). Medtem ko se
to suši, začnemo prekrivati palubo. Ko je
paluba prekrita, iz kosa balse ali lipe izde¬
lamo plavuti (13) in jih nalepimo na ustrez¬
no mesto na zrcalu. V zadnji del palube
skrijemo stikalo, na katerega smo prispajka-
li kontakte. Model bodo poganjale baterije,
ki so odvisne od motorja. Za zgoraj opisan
MT motor uporabimo ploščati bateriji, ki ju
vežemo zaporedno (•+ in —). Konstrukcijo
vetrobrana prepuščam vam.

Model prelakirajte zunaj z barvnim, znotraj
pa s prozornim nitrolakom.

Kot vidite, smo mnogo možnosti pri izdelo¬
vanju prepustili vam (pritrditev gredlja, mo¬
torja, namestitev baterij, vetrobran), če pa
bi pri tem imeli le prevelike težave, pišite
na uredništvo TIMa, kjer vam bodo z vese¬
ljem pomagali. Prav tako lahko ta ali oni del
spremenite glede na dosegljiv material
(balsa, aviošper, itd.). Maketa je na srednji
strani.

TIM 106

TIM 107

AKUMULATOR

Jan Lokovšek

V prejšnjem sestavku smo že spregovorili
o miniaturnem svinčenem akumulatorju, ki
je uporaben za napajanje naprav in napaja¬
nje motorjev modelov v tekmovalnih razre¬
dih MČ-1, MČ-2 ter F1-E30 in F3E. V teh
razredih so se dobro obnesli in so pripo¬
mogli modelarjem k najboljšim uspehom.
Seveda pa to niso vrhunski dosežki, kot so
npr. akumulatorji srebro-cink ali solne celi¬
ce. Toda ti so zaradi visoke cene dosegljivi
komajda kateremu modelarju. Zato pa bo¬
do svinčeni akumulatorji v tej izvedbi še
nekaj časa prvenstveni vir energije tudi za
boljše uspehe na tekmovanjih.

Oglejmo si osnovne podatke celice, ki jo
prikazuje slika 1.

Sl. 1

mere 14 x 33 X 43 mm
teža ca. 35 gr
napetost 2 V
kapaciteta 0,5 Ah
material elektrod Pb (svinec)
elektrolit v obliki paste vsebuje H 2 S0 4  (žve¬
pleno kislino).

Ohišje je iz prosojne plastične mase in je
neprodušno zaprto. Celica je prazna, ko na¬
petost pri toku praznjenja 50 mA pade na
1,8 V, in polna, če pri toku polnjenja 20 mA
naraste na 2,15 do 2,2 V oziroma ko se zač¬
ne napihovati. Najvažnejši podatek pa je
dinamična karakteristika akumulatorja, ki
podaja časovno odvisnost akumulatorja ozi¬

roma napetost celice pri danem toku praz¬
njenja. Naredili smo več meritev s števil¬
nimi akumulatorskimi celicami in na podlagi
teh meritev smo sestavili dva diagrama.
Oba sta rezultat poprečja meritev in zato
lahko posamezna celica od tega malo od¬
stopa. Poudarimo naj, da to niso »uradni«
diagrami, ki jih včasih poda kaka tovarna,
temveč le rezultati meritev. Seveda pa za¬
radi tega niso nič manj uporabni. Sliki 2
in 3 imata zato močneje narisane poteke,

0,05 0,1 02 5 0,5 1 2 3 tokUi

Sl. 3

da še enkrat opozorimo na možna manjša
odstopanja.

Oglejmo si, kako tak diagram uporabimo.
Imamo sprejemnik, ki zahteva 6 V in tok
50 mA. Vzamemo tri celice, če si ogleda¬
mo diagram, ugotovimo, da je čas praznje¬
nja deset ur. Toliko časa bo sprejemnik
deloval ob enkratnem polnjenju akumula¬
torjev. Kako bo, če imamo oddajnik, ki zah¬
teva 12 V in tok praznjenja 200 mA? Vza¬
memo 6 zaporedno vezanih celic. Diagram
nam pove, da bo oddajnik deloval približno
dve uri. Seveda pa smo ugotovili še nekaj.
Čez dve uri bo napetost celice le še 1,5 V
oziroma namesto 12 V bomo imeli le 9 V.
Zato moramo vedeti ali je oddajnik za to
občutljiv ali ne, saj nam sicer ostane na
voljo le še ura in pol vožnje. Vendar je to
dovolj tudi za »razvajenega« modelarja.
Kako sestavimo napajanje za motor daljin¬
sko vodenega modela v razredu F1-E30?
Važna je moč (do 30 W) pa tudi teža. Vza¬
memo npr. 8 celic in propeler 30 mm za
elektromotor Monoperm Super Special
(firma Graupner). Napetost celice pade sko¬
raj na polovico! Moč znaša 26,4 W pri toku
3 A in napetosti na motorju 8,8 V. Po eni
minuti vožnje pade napetost že na 8 x
X 0,94 V = 7,52 V in moč na 7,52 X3A =
= 22,56 W. V eni minuti je vožnja končana

TIM 108

(evropski rekord je približno 42 sekund, se¬
veda z drugim pogonom, jugoslovanski pa
približno 54 sekund). Teža akumulatorjev je
280 gr.

življenjska doba akumulatorja je odvisna od
načina uporabe. Preveliki tokovi lahko plo¬
šče poškodujejo. Na splošno velja, da tra¬
jajo akumulatorji v sprejemnikih, oddajni¬
kih in servomehanizmih, kjer so toki praz¬
njenja manjši od 450 mA, več let. Ko pa to¬
ki narastejo do okoli 3 A, zdržijo celice obi¬
čajno le dve sezoni.

Polnilec

Nekateri si bodo za prej opisane akumula¬
torje ali DEAC-e vgradili polnilec že v od¬
dajniku. Kdor pa jih bo uporabil za vožnje,
si bo zgradil takega, ki ima stabilizirano
tokovo napajanje. To bo torej pravi »elek¬
tronski« polnilec. Izkoristili bomo karakte¬
ristiko transistorja v vezavi s skupnim emi-
torjem (glej sliko 4).

Vidimo, da je v področju, označenem z D,
kolektorski tok le kaj malo odvisen od na¬
petosti med emiterjem in kolektorjem Uce
pri pogoju, da je tok baze Ib konstanten.
Vezje polnilca z dvema izhodoma bo takš¬
no (slika 5):

Uporabili bomo običajen transformator za
hišni zvonec, vendar preuredimo (previje-
mo) sekundarno navitje na 10 V. Usmernik
je Iskrin BY 236. Napajanje baz transistor-

TIM 109

jev moramo stabilizirat!. V ta namen upo¬
rabimo Zener diodo BZ 6 (Ei - Niš). Konden¬
zator naj ima kapacitivnost od 100 do
500 in delovno napetost 25 V. Transis-
torji so lahko AC 180, AC 142, AC 117 ali
ekvivalentni. Važno je le, da prenesejo
moč 500 mW in napetost 15 V. Seveda jih
morate hladiti. V ta namen uporabimo obi¬
čajna hladilna rebra.

Poglejmo si še detajl upora R. Tega mora¬
mo izračunati glede na to, kakšen transis-
tor imamo na razpolago. Denimo, da smo
dobili transistor AC 180 s faktorjem ojača¬
nja p = 75 in vemo, da je za germanijev
transistor napetost med bazo in emiterjem
0,25 V v nasičenju, če potrebujemo tok pol¬
njenja 18 mA (2 mA je v rezervi), je tok
baze Ib = 18 mA/p = 0,24 mA. Napetost na
uporu R znaša 6 V = U pe = 5,75 V in vred¬
nost R = U/l = 5,75 V/0,24 mA = 24 Kfi. Ker
ravno takega upora ni moč kupiti, bomo
uporabili upor 22 Kfi ter trimerpotenciome-
ter 5 Kfi in ju vezali zaporedno. Natančen
tok tako nastavimo s trimerpotenciome-
trom. Tak račun si morate napraviti sami za
druge tipe transistorjev, v kolikor jih boste
uporabili. Taka dodatna uglasitev je nujna,
ker so posamezni tipi transistorjev med se¬
boj različni. mA-meter priključite direktno
na sponki + in — ter zavrtite trimerpoten-
ciometer, tako da dobite želeno vrednost
toka.

Ta ali on bi želel svoj polnilec malo mo¬
dernizirati. Radi bi imeli npr. nastavitev več
različnih tokov polnjenja, npr. 5 mA za prvo
polnjenje, 18 mA za običajno polnjenje ter
22,5 mA in 50 mA za Ni-Cd akumulatorje
(DEAC-e). Ugotovili smo, da so transistorji
dovolj močni (0,6 W ali več), zato vgradimo
štiristopenjski preklopnik. Detajl upora R
je zdaj tak, kot ga prikazuje slika 6.

Vrednosti uporov izračunavamo tako, kot je
bilo opisano prej in dobimo za transistor
z p = 75:

Polnilec ima dva izhoda, ki sta neodvisna
med seboj, prav tako ni polnilec odvisen od
običajnih nihanj omrežne napetosti! Na iz¬
hod lahko priključite eno samo celico, t. j.
2 V ali pa (največ 5) pet celic, t. j. 10 V. V
obeh primerih bo tekel predpisani tok
18 mA ne glede na število celic! Imate npr.
DEACa 2 4 V/500 mAh in 6V/500 mAh. Ve¬
žite ju kar zaporedno in nastavite tok 50 mA.
Teh 50 mA bo teklo ne glede na to, ali je
na izhodu akumulator z napetostjo 2,4 V
ali 6 V ali skupno 8,4 V. V tem je prednost
te stabilizacije. Upamo, da-bomo s tem pol¬
nilcem marsikomu ustregli.

DODATEK

Skrbni bralci naše revije so me opozorili,
da so se v člankih o daljinskem vodenju
pojavile napake v označevanju elementov
in točk tiskanega vezja. Nekateri so si to
znali sami popraviti, drugi so se oglasili,
ostalim pa je namenjen naslednji dodatek.
Tiskano vezje oddajnika prikazuje slika 7.

TIM 110

15 cm

Ustrezna tabela elementov

Kondenzatorji so bili pravilno označeni, po¬
praviti moramo še transistorje:

TIM 111

TO IN ONO

NA MARS

Poleti leta 1976 bo na »rdečem planetu« pristala
ameriška avtomatska postaja »Viking«, ki naj bi
jo sestavljala (podobno kot pri projektu Apollo)
dva oddelka: orbitalna postaja in sterilizirana

pristajalna kapsula. Po 50 dnevnem kroženju
se bo kapsula ločila od »Vikinga« in pristala na
mestu, ki bo določen s posnetki z »Marinerja 9«.

KAMNITI OBLAKI

Ameriški astronomi so pred nedavnim odkrili,
da se po orbiti okoli Zemlje gibljeta dva majhna
kamnita oblaka v isto smer, kot se giblje Me¬
sec. V resnici kamnita oblaka sledita Luni in
se podrejata sili njene teže.

Znanstveniki domnevajo, da so se v oblakih
zbrali trdni delci materije z različnih področij
vesolja. Oblaki morda skrivajo v sebi skrivnost
o nastanku Zemlje,

TIM 112

MLADI«~#-RA

DIOvAMATERJI

MONTAŽNA ŠASIJA „TIM”

V. Ivkovič

Kot smo že napovedali v prvi številki TIMa,
bomo vse naše priprave gradili po sistemu
»TN«. Tudi šasija »TIM«, ki jo bomo gradili
in jo uporabljali pri sestavljanju naših pri¬
prav, bo podobna »TN« šasiji, a bo vendar
prilagojena našim potrebam. Ob gradnji na¬
še »TIM« šasije in spoznavanju elektronike
bomo obnavljali svoje znanje iz geografije.
Morda se vam zdi čudno, kako gre to sku¬
paj. No, potrpite in kar pričnite z izdelavo
»TIM« šasije. Skušali bomo olajšati delo tu¬
di tistim mladim amaterjem, ki morda ni¬

majo spajkalnika, a bi želeli delati z nami.
Šasija je plošča velikosti 200 X 300 mm, na
kateri je deset vrst po 12 lukenj. Kolikšne
bodo, je odvisno od tega, ali imate spajkal¬
nik ali ne. Tistim, ki imajo spajkalnik, pripo¬
ročamo naslednje: kupite si kaširano ploščo
iste velikosti. Načrtajte 10 x 12 krogov s
polmerom 5 mm. Kroge prekrijte z ibitolom,
počakajte, da se posuši, potem pa jedkajte
ploščo po postopku, ki smo ga že opisali. Ta¬
ko boste dobili tiskano »TIM« šasijo (sl. 11).

Slika 11

TIM 113

Tistim, ki ne nameravajo uporabljati spaj¬
kalnika, predlagamo šasijo iz pertinaks plo¬
šče primerne debeline z luknjami, ki naj
bodo prilagojene ostalim delom, prikazanim
na sliki 12. Vzmeti bodo služile kot spojne
točke za zveze, ki jih ne bomo spajkali,
ampak samo pritisnili. Plošča je lahko iz
kakršnegakoli izolacijskega materiala, važ¬
no je le, da bodo vzmeti na njej dobro pri¬
čvrščene.

Tisti, ki morda nimate nobenega od pred¬
laganih materialov, kljub temu ne obupaj¬
te. Poiščite kos debelejše gume ali ploščo
stiropora, izrežite odprtine za večje pisar¬
niške sponke za akte. Tudi te vam bodo
zadovoljivo služile. Poglejte sliko 14.

Takšne sponke so zares vsakomur doseglji¬
ve, vendar ne najboljše, ker žice preveč ra¬
de izpadajo iz njih.

Ko smo si oskrbeli ploščo za »TIMovo« ša¬
sijo, preidemo na njene oznake. Tu je po¬
trebna posebna pazljivost. Ploščo označimo
z leve proti desni s številkami od 1 do 12.
To so številke odprtin za spajkanje ali za
pritrditev vzmeti. Leva navpična stran bo
označena z imeni naših glavnih mest. Reci¬
mo od spodaj navzgor takole: Dubrovnik,
Priština, Zagreb, Sarajevo, Titograd, Novi
Sad, Skopje, Niš, Beograd, Ljubljana. Tako
označeno ploščo kaže slika 13.

Seveda so še druge rešitve. Vaša stvar je,
poiskati jih in prilagoditi material svojim
potrebam. Pišite nam o svojih prizadeva¬
njih in uspehih.

V naslednji številki bomo dopolnili našo
»TIMovo« šasijo. Z njo in drugimi potrebni¬
mi elementi bomo izdelali prvi sprejemnik.

Za izdelavo si priskrbite naslednji material:

1. diodo AA 103 (lahko je tudi kaka druga)
1 kos;

2. slušalke 1000 do 4000 ohmov — 1 kos;


TIM 114

VOLTAMPERMETER

V. Ivkovič

Instrument te vrste radioamater večkrat nujno
potrebuje, dostikrat pa pride prav tudi modelar¬
ju, na primer za kontrolo pravilnosti delovanja
baterij in elektromotorjev, ki služijo za pogon
raznih modelov, koristen je tudi pri fizikalnih
vajah in še marsikje. Seveda lahko kupite tak¬
šen tako imenovani univerzalni merilni instru¬
ment v trgovini, ampak 500 novih din niso mač¬
je solze, in nazadnje — amater bi ne bil ama¬
ter, ko ne bi znal rešiti tega problema; rešitev
pa je samogradnja instrumenta.

Najvažnejši del voltampermetra je miliamper-
meter, ki ga lahko kupite v prodajalni (Iskra)
za 50 do 100 din. To je instrument za merjenje
jakosti istosmernega toka. Največkrat je okrog¬
le oblike (novejši so oglati) in ima skalo 0 —
1 mA, 0—0,5 mA, itd. Morda pa boste našli pri
kakem radijskem mehaniku že rabljen miliamper-
meter, ki bo znatno cenejši. Morda bo tudi trgo¬
vina Mladi tehnik imela kaj primernega za vas.
Kako deluje miliampermeter, gotovo že veste.
Marsikdo je že pri tehničnem pouku gradil takšen
preprost instrument, pa tudi v TIMu smo že
pisali o gradnji enostavnega miliampermetra.
Morda se še spomnite, da je to skoro vedno
priprava z vrtljivo tuljavo, ki je nameščena med
poloma stalnega magneta. Da bi mogli takšen
miliampermeter vgraditi v kako pripravo, mora¬
mo poznati njegove karakteristike. Te karakte¬
ristike pa so:

1. maksimalna (največja) jakost toka, ki sme
teči skozi instrument. To je razvidno iz skale,
na kateri je zapisana skrajna vrednost, največ¬
krat 1 mA (miliamper je tisočinka ampera). To
največjo dovoljeno jakost toka bomo v nadalj¬
njem besedilu označevali z I;

2. notranji upor instrumenta, ki je označen z
Rn v ohmih (Q). Giblje se v razponu od 100
do 1000 ohmov, pa tudi več. Čim večji je upor,
toliko boljši, oziroma občutljivejši je instrument.
Na to morate paziti pri kupovanju;

3. polariteta instrumenta. Instrument ima dva
odcepa, s katerima ga priključimo na tok. Kon¬
ca odcepov sta označena s + in —. Na to je
treba paziti pri spajanju.

Če smo dobili miliampermeter brez znanih ka¬
rakteristik, moramo izmeriti — določiti karakte¬
ristike z univerzalnim instrumentom. Če imamo
na primer na voljo miliampermeter od starega
fotoelektričnega svetlomera, smo z merjenjem
ugotovili karakteristike In = 1 mA, Rn = 100 Q.
Če smo rešili vprašanje miliampermetra, lahko
začnemo z gradnjo instrumenta. Vezalno she¬
mo vidite na sliki 1. Izbrali smo tri merilne ob¬
sege za merjenje napetosti in tri za merjenje
jakosti toka, ki pridejo v praksi največkrat v
poštev.

Merilni razpon za jakost toka za napetost
0 — 1 mA 0— 10 V

0 — 10 mA 0 — 100 V

0 — 100 mA 0 — 150 V

Slika 1

Za povečanje obsega pri merjenju napetosti
je treba pred miliampermetrom serijsko priklju¬
čiti različne upore, ki bodo povzročili padec na¬
petosti. Velikosti teh uporov najdemo s pre¬
prostim računom.

Rs = --Rn

In

U pomeni največjo napetost tistega obsega
v voltih (10V, 100V itd.). Velikosti In in Rn
smo že omenili. S pomočjo navedene formule
torej lahko izračunamo predupore, ki so po¬
trebni za instrument, s katerim razpolagamo. Za
primer navajamo izračun za instrument, s ka¬
terim razpolaga pisec:

Za obseg 0 — 10 V: Rs 10

— 1000 = 9000 £2 = 9 KQ

Za obseg 0 — 100 V: Rs =
=  100  KQ

0,001

• 1000  :

99000

100

0,01

250

0,001

Za obseg 0 — 250 V: Rs =

— 1000 = 249000 Q ^ 250 KQ

Približno take velikosti lahko dobimo v trgo¬
vini. Njihova moč naj bo okoli 0,5 do 1 W.

Pri merjenju jakosti toka je treba ampermetru
pripojiti vzporedne upore, da bi mogli meriti
tudi tokove, ki so močnejši od 1 mA, za kolikor
je instrument predviden. Vzporedne upore iz¬
računamo takole:

Rp =

In Rn

kjer, je največji tok dotičnega obse-

I —In
ga 10 mA in 100 mA.

Potrebni upori:

Za obseg 0 do 1 mA ni treba dodajati uporov,
ker je ta obseg že v miliampermetru;
za obseg 0 do 100 mA:

RP

0,001  . 1000

0,01  — 0,001

- = 100fi

TIM 115

V!*) AVf-J

za  obseg 0 do 10 mA:

0 , 001.1000
P  “ 0,1  — 0,001

= 10 U

Upor 100 KQ lahko kupimo v trgovini, upor
10 KQ pa moramo sami narediti. Sestavljen je iz
dveh ploščic pertinaksa (slika 3). Na tako izde¬
lano tuljavico navijemo cekas žico, ki jo lahko
potegnemo iz stare električne peči (ali kako
podobno žico debeline 0,5 mm). Za upor 10 Q
je treba 1,96 m žice. Dolžino žice izračunamo
po formuli, ki jo poznamo iz fizike. Dele mon¬
tiramo po sliki 2. Za šasijo vzamemo ploščico

pertinaksa velikosti 100 x 72 x 2 mm, lahko pa
je tudi drugačne velikosti glede na to, s kakšnim
instrumentom razpolagamo. Najprej montiramo
na ploščo priključnice B, C, D ter 1 — 6, nato
pa instrument. Priključnice spojimo z instru¬
mentom in z upori z bakreno žico, debelo naj¬
manj 1 mm. Zveze naj bodo čim krajše.

Paziti je treba na pravilno priključitev polov. Po¬
li so na priključnicah miliampermetra označeni
s + in —.

Primerno škatlico lahko izdelamo iz vezane plo¬
šče ali iz umetne mase, tako da bo instrument
zaprt (gl. sliko 6). Leseno škatlico je treba la¬
kirati, da bo trajnejša. Na ploščici ob priključ¬
nicah napišite oznake, kot kaže slika 4. Pri
umerjanju instrumenta vam bo najbolje pomagal
izkušen amater ali učitelj tehničnega pouka, ki
ima univerzalni merilni instrument. Z vključitvi¬
jo obeh instrumentov v tokokrog lahko postopno
vrisujemo razdelitev skale za razne napetosti

Slika 4

in tokove. V ta namen izdelajmo novo skalo
iz belega risalnega papirja (slika 5) in jo nale¬
pimo čez skalo na instrumentu, ki ga umerjamo.

Zadostuje, če skalo umerimo samo za en ob¬
seg za napetost in en obseg za tok, in sicer
0 — 10 mA in 0 — 10 V. Pri merjenju na dru¬
gih obsegih je treba vrednost, ki jo kaže ka¬
zalec, pomnožiti z 10 ali 25 pri merjenju nape¬
tosti, Oziroma z 0,1 ali 100 pri merjenju toka.

Sedaj pa še to, kako merimo s tem instrumen¬
tom. Instrument vključujemo v tokokrog z vtiči
B, C, D. Pripravimo si dve bakreni žici debeli¬
ne približno 0,5 mm s polivinilsko izolacijo. Dol¬

gi naj bosta 40 cm (gl. sliko 6). Ena od žic
naj bo rdeče barve (+ vodnik), druga pa črna
(— vodnik). Na konca rdeče žice pritrdimo dva
bananska vtiča, črna žica pa naj ima na enem
koncu vtič, na drugem pa krokodilsko ščipalko.

Merilni postopek je takle: kot primer vzemimo
merjenje napetosti ploščate baterije (slika 6).
S črno žico spojimo priključnico D in negativni
pol baterije. Na to vtaknemo preklopnik obsega,
tj. bananski vtič 7, v vtičnico 4, ker je poleg
nje označen obseg 0 — 10 V. En vtič rdeče žice

TIM 116

vtaknemo v priključnico C, z drugim koncem pa
se držeč za banano dotaknemo pozitivnega pola
baterije. Kazalec na instrumentu bo takoj po¬
kazal vrednost napetosti baterije, na primer
3,8 V. Instrument priključimo na tok le za nekaj
sekund. Bolje je meriti večkrat v kratkih pre¬
sledkih kot enkrat dolgo. Ni namreč dobro, če
tok dlje časa teče skozi instrument. To velja
zlasti za merjenje jakosti toka. Močnejši tok
(do 100 mA) greje instrument in upore in to
ga utegne poškodovati.

Pri merjenju jakosti toka vežemo instrument
serijsko v tokokrog. Postopek je podoben, le

da sedaj spajamo priključnice B in D s točko
merjenja, preklopnik 7 pa prestavimo v enega
izmed obsegov 1, 2 ali 3.

Pri merjenju neznanih napetosti in tokov posta¬
vimo preklopnik vedno v najvišji obseg (za na¬
petost 250 V in za tok 100 mA). Ko vidimo, ko¬
likšna je približno napetost in tok, preidemo na
nižji obseg in natančno odčitamo vrednost. Z
malo vaje bo merjenje s tem preprostim instru¬
mentom hitro in brez težav.

Gradnja instrumenta za merjenje napetosti in
toka je primerna kot delo pri tehničnem pouku
v šolah.

OSNOVE ELEKTRONSKE
CEVI

Branko Kebe

Eksperiment, ki dokazuje tok naleta pri elek¬
tronki diodi, lahko napravimo na zelo eno¬
staven način. Lahko ga napravi vsak uče¬
nec, ki se rad ukvarja s fiziko — radioteh-
niko. Seveda mora imeti primerne priprave
in potrebščine. Eksperiment je primeren tu¬
di pri pouku fizike v 8. razredu osnovne
šole. Nekateri učenci ga lahko napravijo tu¬
di pri fizikalnem krožku, pod vodstvom
predmetnega učitelja fizike.

Vaja 1.

Slika 2

Tok naleta.

Potrebščine: Transformator z izhodom 6 ali
12 V izmenične napetosti, mikroamperme-
ter z območjem 100 pA, elektronka-dioda,
vezne žice, krokodil sponke.

Navodilo: Elektronko-diodo si bomo kar sa¬
mi pripravili iz navadne žarnice. V trgovini
z avtomobilskimi žarnicami kupimo 6 ali
12 V žarnico z dvojno nitko, grajeno za moč

5 in 15 W (slika 1). če hočemo iz nje na¬
praviti elektronko-diodo, moramo prežgati
5W nitko. To napravimo z nekoliko višjo
napetostjo, za katero je grajena nitka.
Ostane nam še 15 W nitka v vlogi katode
in prazna debelejša nosilna žica v vlogi ano-
de (slika 2). Nato zvežemo po sliki 3 in in¬
strument nam pokaže tok naleta od 20 do
80 pA. Ta žarnica v vlogi elektronke-diode
pa nima praktičnega pomena. Služi samo za
zgoraj opisani eksperiment.

Elektronke diode sami seveda ne moremo
izdelati. Za naše nadaljnje eksperimente si
bomo izbrali že pravo elektronko-diodo AZ1.
Ta elektronka v bistvu ni dioda, ampak dvoj¬
na dioda, ker ima 2 anodi. Podatke za elek¬
tronke dobimo v katalogu elektronk. Za
elektronko AZ1 najdemo skico 4 za podnož¬
je. Katoda je grajena za napetost 4 V. Za
naš eksperiment bomo uporabili katodo in
samo 1 anodo.

TIM 117

la

Slika 3
Vaja 2.

Tok naleta pri elektronki AZ1.

Potrebščine: Elektronka AZ1, izvor 4 V iz¬
menične napetosti, mikroampermeter z
ustreznim območjem, vezne žice, krokodil
sponke.

Slika 4

Navodilo: Elektronko AZ1 zvežemo po skici
5. Tok naleta je pri 4 V katodni napetosti
približno 310 pA.

Sedaj se pa vprašajmo, kako lahko vpliva¬
mo na tok naleta. S temperaturo nitke se¬
veda. čim večja je katodna napetost —
večji je katodni tok — večja je temperatu¬
ra nitke. Temperaturo nitke, torej lahko spre¬
minjamo z različnimi katodnimi napetostmi.
Pri elektronki AZ1 so dala merjenja nasled¬
nje vrednosti:

tosti (temperatura nitke). (1 V = 1 cm;
10 pA = 1 mm) Slika 6.

Na abscisno os nanašamo katodno napetost
(Uk), na ordinato pa tok naleta (In). Doblje¬
ne točke zvežemo in dobimo krivuljo. Iz kri¬
vulje je razvidno, da tok naleta prične v
točki A, pri katodni napetosti okrog 3/4 V.
Ta krivulja pa nima večje praktične vred¬
nosti. (Nadaljevanje prihodnjič)

TIM 118

ASTRONOMI
IN VESOLJCI

POGLED V ZVEZDNO NEBO

Uroš Mikoš

Če boste v zvezdni noči opazovali Jupitra,
ga boste pri 60-kratni povečavi videli kakor
Luno s prostimi očmi. Ko pa boste tele¬
skop obrnili proti zvezdam, jih boste vi¬
deli le kakor točke, najsi uporabite še ta¬
ko veliko povečavo. Verjetno se boste tudi
vprašali, kaj je vzrok temu. Zvezde so do¬
sti večje od planeta Jupitra. A tu igra od¬
ločilno vlogo različna oddaljenost. Jupiter
je namreč neprimerno bliže kakor zvezde.
Edina zvezda, ki jo lahko vidimo kakor plo¬
ščico je naše Sonce.

Vprašali se boste tudi, kako določimo od¬
daljenost zvezd, ko pa jih vidimo le kakor
točke in ni med njimi nobene razlike. Pri
tem si pomagamo z letnim gibanjem Zem¬

lje (glej sliko 1). Zemlja se vrti okoli Son¬
ca zato opisujejo zvezde ob tem gibanju
majhne elipse. Na fotografijah lahko ta kot
izmerimo in ga izračunamo, na sliki je ozna¬
čen z a.  Čim manjši je ta kot, tem bolj je
oddaljena zvezda. Ta kot je zelo majhen in
zato potrebujemo tudi zelo natančne mer¬
ske priprave. Prvič so ta kot izmerili I. 1873.
Največjo paralakso ima nam najbližja zve¬
zda Proksima Kentaura, meri pa 0,75".

Toda zvezde niso edini nebesni objekti, ki
jih boste srečali pri svojih opazovanjih ne¬
ba. Spoznali boste velike in zanimive skup¬
ke zvezd, imenovane zvezdne kopice ali

gruče. Ločimo dve vrsti kopic: razsute in
kroglaste.

Pri razsutih zvezdnih kopicah je na majh¬
nem delu neba natresenih precej zvezd, a
brez vsakega reda. Najznamenitejša razsu¬
ta zvezdna kopica so Gostosevci (tudi Ple-

Kroglasta zvezdasta kopica Kentaver

jade) v ozvezdju Bika. S prostimi očmi bo¬
ste opazovali od 5—7 zvezd, z lovskim dalj¬
nogledom že nekaj deset zvezd, z velikimi
teleskopi pa celo nekaj sto.

V kroglastih zvezdnih kopicah so zvezde
nagnetene v obliki krogle, torej upravičeno
nosijo to ime. Proti središču sestava se
zvezde goste. Kakor zvezde razsutih zvezd¬
nih kopic so tudi zvezde kroglastih zvezd¬
nih kopic med seboj povezane z gravitacij¬
skimi silami. Ena najznamenitejših krogla¬
stih zvezdnih kopic je M 13 v ozvezdju Her-
kula. Z malim turističnim daljnogledom je
vidna kakor meglena pega, šele veliki tele¬
skopi jo pokažejo v vsem njenem sijaju.

Za opazovanje so zelo zanimivi tudi temni
oblaki in meglice. Prvi so v bistvu ogrom-

TIM 119

BLISK

13

Daljnogled, s katerim so znanstveniki prvi¬
krat merili oddaljenost najbližjih zvezd

ni oblaki drobnega prahu, ki zastira svetlo¬
bo, prihajajočo od bolj oddaljenih zvezd. Na
tem temnem ozadju se lepo vidijo zvezde,
ki so bliže kakor temni oblak. Zelo znan je
temni oblak, imenovan Konjska glava (leži
v Orionu). Meglice pa so oblaki zelo raz¬
redčene materije, ki odbijajo svetlobo bliž¬
njih zvezd (refleksne meglice), ali pa pod
vplivom bližnjih zvezd fluorescirajo (flu¬
orescentne meglice). Najlepše in najlaže
opazujemo strukturo meglic na fotografijah.
Za opazovanje meglic si izberite lepe in
brezmesečne noči, Lunina svetloba bi vas
namreč motila. Ljubiteljem brez teleskopa
priporočamo, da si ogledajo fluorescentno
meglico M 42 v Orionu.

Tisti srečneži, ki imajo teleskop, pa bodo
lahko opazovali tudi druge zvezdne sesta¬
ve, ne samo našo Rimsko cesto. S prosti-

Velika megla plinov in prahu v ozvezdju
Orion, iz nje še vedno nastajajo zvezde

TIM 122

mi očmi boste lahko ob ugodnih vremen¬
skih razmerah opazovali le znamenito spi¬
ralno galaksijo v ozvezdju Andromeda. Go¬
tovo ste že vsi slišali za njeno ime: M 31.
Ko boste prebrali vse to, si boste mislili,
kako zelo polno je vesolje. Pa ni res, ve¬
solje je v bistvu skoraj prazen prostor. Na¬
pravite si grob model našega sončnega si¬
stema in takoj boste spoznali, da je ta trdi¬
tev resnična. Seveda ni nujno, da ga izde¬
late v istem merilu, lahko ga povečate ali
pa tudi pomanjšate.

Podatki v tabeli so brez enot, izberite si
jih sami, pač glede na želje in potrebe. Ta-

OP FIZIKE««. :(
DO GEOLOGIJE

SUBLIMACIJA

Janez Perkavac

Kadar pravimo, da je kaj izginilo kot kafra,
smo s tem nehote nakazali proces, ki ga v
kemiji s pridom uporabljajo za čiščenje raz¬
ličnih substanc, imenujemo pa ga sublima¬
cija. Sublimacija je prehajanje trdne sno¬
vi naravnost v paro brez vmesne faze, da bi
se snov morala staliti. Če damo na prime¬
ren kraj nekaj kristalov naftaiena (po doma¬
če mu pravimo naftalin), poleg pa nekaj
koščkov ledu, bomo videli, da bo naftalen
izginil čez kakšen teden, seveda tudi o le¬
du ne bo sledu, vendar se bo ta prej spre¬
menil v vodo in šele ta bo izhlapela. Za
naftalen pravimo, da je odsublimiral.
Sublimacija je lahko prav koristna, če se
nam posreči snov, ki je tako prešla iz trd¬
ne faze v plinasto, zopet ujeti. Sublimat,
kot temu pravimo, bo zelo čista substanca,
saj nečistoče, ki so bile primešane, ne bo¬
do subiimirale. Prepričajmo se o tem! Za
poskus potrebujemo naftalen, benzojevo
kislino ali kafro. To so snovi, ki rade sub-
limirajo. Vzemimo dva grama substance

(npr. naftaiena) in ji primešajmo malo miv¬
ke. Zmes položimo v porcelansko izparilni-
co, če pa nismo »po kemijsko« opremljeni,
pa bo dobra tudi ploščata konzervna škatla.
Na to skodelo položimo karton, ki ima pol¬
no drobnih odprtinic. Na karton pa položi¬
mo steklen lij, ki smo mu v izliv vtaknili
košček vate (slika 1).

TIM 123

Če sedaj previdno ogrejemo skodelo z
majhnim plamenom gorilnika, ali pa kar na

PO SLEDOVIH
SLEDOV

Branko Vesel

V prejšnji številki naše revije smo se se¬
znanili s sledovi divjega zajca, lisice, vol¬
ka in psa. Za začetek, smo dejali, je bilo kar
dovolj. Prepričan sem, dragi mladi bralci,
da so nekateri med vami na svojih spreho¬
dih nekoliko bolj odprli oči in že ugledali
kaj takega, kar naj bi bili sledovi gozdnih
prebivalcev. Danes imamo torej drugo lek¬
cijo. Morda bodo v njej že odgovori na va¬
ša vprašanja. Začnemo pa z novo neznan¬
ko. Katera žival pušča za seboj tele sledo¬
ve?

Vsekakor bo pozoren opazovalec takoj ugo¬
tovil, da uvrščamo to žival med sodoprste
kopitarje. Odtis parkljev je zelo jasen in še
to lahko z zanesljivostjo ugotovimo, da ži¬
val ni majhna. Odgovor na vprašanje je na
dlani. To je sled jelena, imenitnega prebi¬
valca naših gorskih in nižinskih predelov,
živali, ki doseže tudi več kakor 300 kg teže
in meri v dolžino skoraj tri metre.

Slika a kaže odtise jelena samca. Slika b
pa je sled od samice, ki ji pravimo košuta.

kuhalniku ali štedilniku (ne preveč vroč!),
bo naftalen sublimiral in se nabiral na hlad¬
nih stenah lija. Sublimat bo zopet čist na¬
ftalen, nečistoče — mivka — pa bodo osta¬
le v skodeli. Isti poskus lahko izvedemo še
na drug način. V široko epruveto vsujemo
prejšnjo zmes naftalena in mivke in zama¬
šimo epruveto z zamaškom, ki ima zarezo
ob strani, skozi sredino pa vtaknemo drugo
epruveto, kot kaže slika 2.

V ožjo notranjo epruveto nalijemo mrzlo
vodo in tako je aparatura za sublimacijo
pripravljena za delo. Spodnji del, kjer se
nahaja naftalen, rahlo ogrejemo s plame¬
nom ali pa kar z vrelo vodo. Naftalen bo
sublimiral in se nabiral na notranji epruve¬
ti, ki je hlajena z vodo.

Taka sublimacija, kot smo jo izvedli, je po¬
tekala pri normalnem zračnem pritisku. Po¬
gosto pa kemiki izvedejo sublimacijo pri
znižanem zračnem pritisku. Na ta način do¬
sežejo, da sublimirajo tudi snovi, ki pri
normalnem zračnem pritisku ne sublimirajo.

Slika 1

TIM 124

Slika 2 (a, b, c)

Njeni parklji so ne samo manjši, temveč tu¬
di bolj podolgovati, pod c pa so sledovi mla¬
dička, ki ga sicer imenujemo tele. Jelenjad,
ki ji sledimo, je hodila v lepem počasnem
koraku. Z zadnjo nogo stopa jelen prav na
tisto mesto, kjer je stala prednja noga, se¬
veda iste strani telesa, ki je zato bolj vidna
in nam tudi služi za razpoznavanje. No, vča¬
sih se pa tudi zgodi, da se stopinje ne pri¬
krivajo, čeprav je jelen hodil lepo počasi.
Na sliki 2a vidimo, da je stopinja zadnje no¬
ge pred prednjo, ne za njo, kot bi bilo sicer
praviloma, ali pa je odtis zadnje noge pred
prednjo. Lovci temu rečejo predkorak in
zakorak. Pa še ena možnost je, ki jo ime¬
nujemo dokorak. V tem primeru pa stopa
jelen tako, da je stopinja zadnje noge v is¬
ti ravnini kot prednja in je samo nekoliko
vstran (slika 2 c).

Sedaj nas pa zanima, kakšni bodo sledovi
jelena, ki se je spustil v mogočen dir. Sa¬
mo predstavljajmo si to mogočno žival, ki
s hitrostjo vlaka drvi skozi gozd. Slika 3
nam kaže, da se kar precej spremeni od
prejšnje podobe. Parklji so se razkrečili, in
kar je še posebej pomembno, ter nas —
mimogrede rečeno — spomni na sled zajca,
odtisi zadnjih nog so seveda pred odtisi
prednjih.

Dejali smo torej, da dober opazovalec, ki
ima seveda za seboj že nekoliko prakse,
lahko loči sledove jelena od košute in te¬
leta ter tudi ugotovi smer hoje, kakor tudi
hitrost. Vprašali pa se bomo, kako je to pri
njihovem manjšem sorodniku, ki ga pa vsi
prav dobro poznate, to je pri srnjaku. Mor¬
da boste poslušali pripoved lovca, ki bo
trdil, da natanko ve, ali je sled, ki jo opazu¬
je, od srne ali srnjaka, podobno kot razli¬
kuje med sledjo jelena in košute. Resnica
je nekoliko drugačna: očitno se je mož mal¬
ce preveč razgovoril. Med sledjo srnjaka in

srne ni razlike. Pač pa je nekaj drugega
zelo zanimivo. Srnjad ima zadnji del telesa
malo višji kakor prednji in zato v teku mno¬
go bolj poskakuje kakor jelenjad. Skoki so
sorazmerno višji in so sledovi prednjih nog
bližje ena drugi kakor zadnjih nog. To prav
lepo vidimo na sliki 4.

Če vas bi vprašal, ali poznate še kakšno ži¬
val, ki jo srečate v gozdovih ali planinah in
jo uvrščamo med parkljevce, bi mi prav
zanesljivo odgovorili pravilno. Saj ni niko¬
gar, ki ne bi poznal naše edine antilope —
gamsa, in pa manj imenitnega gozdovnika,
ki pa ima vendar velik ugled, kadar je že
v loncu ali pa v dimniku, in sicer divjega
prašiča. Naloga pa postaja sedaj nekoliko
težja. Kako bomo namreč razlikovali sled
gamsa od sledi srne, in sled divjega prašiča

TIM 125

od sledi jelenjadi. Malce se moramo po¬
drobneje seznaniti z zgradbo parkljev, to¬
rej nekaj več je treba vedeti o anatomiji
teh živali, zelo pozorno je treba sled pre¬
gledati, skratka, malce znanja in ostro oko,
pa nam ne bo spodrsnilo. Nart in stopalni-
ce oz. zapestje in štiri proste dlančnice so
dvignjene visoko od tal, tako da stopa žival
samo po prvih členih prstov, ki so obuti v
rožene parklje. Poleg močnih notranjih
dveh prstov sta tudi zunanja prsta, ki sta
lahko še dobro razvita in ju bomo zapazili
v odtisih stopinj na mehkem terenu.
Poglejmo sliko 5 a, ki nam kaže sled gam¬
sa v teku, in sliko b, ki nam ponazarja sled
divje svinje, ki je prav tako v teku.

Slika 5 a in b

NAREDI SAM

Dragi urednik!

Pošiljam vam drugo inačico aparata za sporazu¬
mevanje. Naredil sem ga praktično in teoretično,

Sled gamsa je vsekakor zelo značilna. Naj¬
prej bomo opazili, da so parklji močno raz¬
maknjeni in so celo od spodaj vdolbljeni,
tako da na nekoliko trši podlagi vidimo
sled, ki jo sestavljajo samo robovi park¬
ljev.

Sled divje svinje pa je resnično nekoliko
podobna sledi jelena, čeprav se pri nekoli¬
ko podrobnejšem opazovanju ne moremo
zmotiti. Divja svinja je edina parkljava div¬
jad, pri kateri so v odtisu stopala vedno
vidni tudi odtisi zunanjih prstov, ker ti le¬
žijo namreč zelo nizko. Tudi pri odtisu jele¬
na so vidni zunanji prsti, vendar so pri div¬
ji svinji ti daljši in obrnjeni navzven ter so
v večjem medsebojnem razmaku. Prav to,
da so odtisi zunanjih prstov pri divji svinji
postrani in izven ravnine parkljev, je naj¬
bolj zanesljiv znak, na podlagi katerega za¬
nesljivo ločimo sledove divjih svinj od sle¬
dov jelenjadi. Seveda so še druge razlike.
Jelen ima daljše noge in temu ustrezno
daljši korak. V snegu pa divja svinja zara¬
di kratkih nog kar pometa s trebuhom po
snegu. Mimogrede rečeno pa ji to prav
nič ne škodi in je visokonogemu jelenu po¬
polnoma" kos na potovanjih po snegu in za¬
metih.

Naj bo dovolj. V prihodnji številki se bomo
seznanili s sledovi ptičev in še z nekaterimi
drugimi sledovi, ki jih srečujemo v naravi.
In še to moram ponoviti. Opazujte sami in
preverjajte, ali je tudi v resnici tako, kakor
je tu zapisano. Sporočite nam vaše izkuš¬
nje.

deluje pa takole: Ko hoče B poslati svoje znake
A, mora pritisniti na svoje stikalo. Tako bo go¬
rela lučka pri obeh in se bosta ilahko kontro¬
lirala. Žarnici naj bosta 2,2 ali 2,5 V. Dobijo se
v vsaki trgovini z električnim materialom. Na¬
pajata naj jih dve bateriji 4,5 V, ki sta vezani
vzporedno. Namesto žarnic lahko priklopite tudi
zvonce z vzporedno vezanimi baterijami 4,5 V.

Vipotnik Andrej
Jenkova 9, Maribor

TIM 126

STARE LADJE g

AVTOMOBILI TnB

OTROŠKA LETA AVTOMOBILIZMA

Prevedel in priredil Boris Verbič

Angleške kočije na parni pogon, ki so vozile
okoli leta 1830, in druga podobna vozila, s
katerimi so izumitelji eksperimentirali v na¬
slednjih desetletjih ne samo na Angleškem,
ampak tudi v Franciji in Nemčiji in Italiji,
pa tudi v Ameriki, so bila gotovo že prava
motorna vozila: vendar je avtomobil v se¬
danji obliki nastal šele po združitvi plin¬
skega motorja s trokolesom oziroma ko¬
čijo. Obenem pa se je razvijalo tudi dvo¬
kolo. Prvotno je bil to tako imenovani ve-
lociped (okoli leta 1860) s težkimi lesenimi
okviri in z lesenimi kolesi; sledilo pa mu
je okoli leta 1880 tako imenovano visoko
kolo in končno okoli leta 1890 »varnostno
kolo«, ki je imelo že obe kolesi enako ve-

Ije. Tako je v nekem smislu dvokolo utrlo
pot avtomobilu.

Zamisel stroja z notranjim zgorevanjem je
skoraj prav tako stara kot parni stroj, ven¬
dar je šele okoli leta 1860 Etienne Lenoir
ponudil trgu plinski motor, ki je deloval
gospodarno. Veliko povpraševanje po teh
motorjih je spodbudilo tudi druge konstruk¬
torje, ki so sčasoma razvili boljše plinske
motorje. Najboljšega je zasnoval Nicolaus
August Otto — to je bil prvi zanesljivo de¬
lujoči štiritaktni motor. Langen in Otto sta
leta 1864 ustanovila kasnejšo tovarno plin¬
skih motorjev Deutz, v kateri je od leta 1872
delal tudi Gottlieb Daimler kot tehnični di¬
rektor.

Lenoirjev plinski motor, 1860

liki in opremljeni z zračnicami, šele tedaj
so lahko ljudje s skromnimi dohodki začeli
potovati po lastni volji, ne oziraje se na ob¬
stoječe poštne zveze in vozne rede.
Marsikateri tedanji kolesar je bržkone sa¬
njal o tem, kako bi bilo lepo, če bi ga mo¬
torček, ki bi brnel pod sedlom njegovega
kolesa, rešil mišičnega napora, hkrati pa bi
mu omogočil vožnjo na znatno večje razda-

Že Lenoir je razvil površinski vplinjač, da
je bilo mogoče namesto plina uporabljati
tudi tekoča goriva. Leta 1862 je Lenoir kon¬
struiral celo nekakšen primitiven »avto«.
Ker pa je s tem svojim vozilom potrebo¬
val kar šest ur, da je prevozil šest milj —
od Pariza do predmestja JoinviIle — je izu¬
mitelj svoje nadaljnje poskuse v tej smeri
opustil.

TIM 127

Voz na plinski pogon firme Locomobile, 1899

Vendar je Lenoirja pri zasnovi motorja z
notranjim zgorevanjem prehitel neki Anglež,
stotnik Brown iz Bromptona, ki je že leta
1824 demonstriral vozilo, opremljeno s stro¬
jem na »plinski vakuum«. Petdeset let ka¬
sneje pa je neki Dunajčan, Siegfried Mar-
cus, zgradil nekakšno samokolnico, oprem¬
ljeno s štiritaktnim petrolejskim motorjem.
Nadaljnji poskusi so prinesli nove izbolj¬
šave — vendar pa nobenemu izmed teh
bistrih mož ni mogoče pripisati zasluge, da
je izumil avtomobil. Še najbolj bi to čast
zaslužil Karl Benz iz Manheima — hkrati z
njim pa Gottlieb Daimler, saj je skupaj z
VVilhelmom Maybachom zasnoval hitro de¬
lujoči štiritaktni motor, ki je že neposredni
prednik sedanjega avtomobilskega motorja.
Benz je dal patentirati dvotaktni motor s
plinsko črpalko in električnim vžigom. Te
motorje je izdeloval sam in jih je dobro
prodajal. Leta 1884 pa se je lotil vozila, s
katerim bi lahko svoj izum izkoriščal. Ker
se mu je zdel dvotaktni motor preokoren,
je zgradil štiritaktnega in ga leta 1885 uspe¬
šno namestil v okvir vozila na tri kolesa.
Uporabo štiritaktnega motorja mu je omo¬
gočila okoliščina, da sta malo pred tem
Otto in Langen s sodno odločbo izgubila
pravice do svojega patenta štiritaktnega mo¬
torja — zato Benz ni potreboval licence.
Štiritaktni motor Benzovega »patentiranega
motornega vozila« (29. januar 1886) je
imel cilinder z 91,4 mm vrtino in s 150 mm
giba (gibna prostornina je znašala 984 ccm).
Delal je s kompresijo le 2,68 : 1 in je raz¬
vijal pri 400 obratih na minuto 0,88 KM.
Vstop goriva je reguliral mehanični zasun-

ski ventil — podobno kot pri parnih stro¬
jih — izpuh pa je uravnaval gobi podoben
ventil, ki je deloval že tako kot naši seda¬
nji ventili. Motor je bil vodno hlajen, ven¬
dar še ni imel posebnega hladilnika — če
se je voda preveč segrela, je pač privrela
iz tanka na prosto. Ruhmkorffov iskrni kon-
duktor je dobavljal za električni vžig potreb¬
no visoko napetost. Prav tako kot pri osta¬
lih stacionarnih strojih, so bili tudi tu ro-
čična gred, ojnica in ventilni mehanizem
nameščeni zunaj. Vse te naprave so skrpali
iz posod za olje in mast. Preprost površin¬
ski vplinjač, ki je bil hkrati tank za gorivo,
pa je poskrbel za mešanico, varno pred
ognjem. Motor je bil vgrajen v zadnji del
vozila, in sicer vodoravno, tako da je ro-
čična gred stala pokončno, vztrajnik pa se

Daimlerjev motor, 1885

TIM 128

je vrtel plosko nad okvirom vozila v vsej
njegovi širini. Benz je baje hotel s tem do¬
seči giroskopski učinek, s katerim bi olaj¬
šal vodenje avtomobila, torej večjo stabili¬
zacijo. Še verjetnejša pa je domneva, da
je hotel Benz izkoristiti čim večji obseg
vztrajnika in mu je v ta namen najbolj ustre¬
zala vodoravna lega. Z zgornjega konca ro-
čične gredi sta dve stožčasti kolesi usmer¬
jali prek ročične gredi in valovnega prevoja
delovanje ventilov. Tam je bilo nameščeno
tudi veliko kolo, s katerega je preprost us¬
njen jermen prenašal moč na predložno gred
pod dnom vozila; prenos sam pa so oprav¬
ljale stranske verige na zadnjih kolesih, ki
so se vrtele na črvsti osi. Os sama pa je
bila prek elipsastih listnih vzmeti povezana
z okvirom.

Ta prvi Benzov avtomobil še ni imel me¬
njalnika. Motor je bilo treba vklapljati in
izklapljati s premikanjem pogonskega jer¬
mena s prostega teka na gonilnico.

Vozilo je zmoglo na ravni cesti približno
16 km na uro. Ker pa mu je bilo na voljo
samo 3/4 konjske moči in je bilo brez me¬
njalnika, je motor pri speljavanju često ugas¬
nil. Tudi količkaj hujšim vzponom vozilo ni
bilo kos. V splošnem pa je bilo to prvo vo¬
zilo tako uporabno, da je Karl Benz v na¬
slednjih dveh letih po istem vzorcu, vendar
s številnimi izboljšavami, izdelal še več
podobnih. Najvažnejše izmed teh izboljšav
so bile: močnejši motor, dvostopenjski ve¬
rižni pogon na predložni gredi, boljše zavo¬
re, večje posode za hladilno tekočino in go¬
rivo, lesena kolesa namesto prvotnih ko-

Daimlerjev motor, 1897

les z žičnatimi špicami — pa tudi večje
udobje za voznika in sopotnika. Ta izbolj¬
šana vozila so dosegla že okoli 24 km na
uro; speljava z mesta je bila v nizki pre¬
stavi dokaj zanesljiva in je vozilo, če je
imel voznik vsaj malo sreče — zmoglo ce¬
lo 10% vzpone.

NOVOSTI \\IK
m  V TEHNIKI

Model letala s pogonom na gumo je za iz¬
delavo nekoliko težji kot model jadralnega
letala v prvi številki Tima. Vendar ne bo te¬
žav za tistega, ki je izdelal jadralno letalo.
Za izdelavo potrebujemo: letvico 5 X 5 mm,
stiropor debeline 8 mm, košček furnirja
1 mm debeline, košček tanke jeklene žice,

LETALO
S POGONOM
NA GUMO

Peter Burkeljc

TIM 130

košček pločevine, gumico za pogon, suka¬
nec, celonsko in belo lepilo ter bucike. Za
obdelavo pa potrebujemo risalni pribor, os¬
ter nož ali žiletko, raskavec, vrtalni stroj s
priborom, klešče ter sponke za perilo.
Najprej izdelamo vse dele posebej: trup
(1) iz letvice debeline 5 x 5 mm po merah
v načrtu; obe polovici krila (2) izdelamo iz
stiropora in ju profiliramo po preseku krila
v načrtu; za vodoravni in višinski rep (3)
in (4) moramo stiropor najprej stanjšati na
4 mm, nato izrežemo oba dela. Eliso (5) iz¬
režemo iz furnirja, jo navlažimo in nad vro¬
čim štedilnikom zvijemo tako, kot kaže
načrt. Nosilec osi (6) izdelamo iz pločevine
skupaj z dvema podložkama in prevrtamo
luknje za os (7), ki jo izdelamo iz tanke je¬
klene žice po načrtu. Seveda pa izdelamo
polovico osi, jo vstavimo v nosilec in izde¬
lamo do konca, sicer ne moremo sestaviti;
os prilepimo na eliso. Nosilec osi prilepimo
s celonskim lepilom k trupu in vse povije¬

mo s sukancem, da je močnejše, končno iz¬
delamo še kljukico (8) in jo prilepimo v
trup.

Obe polovici krila zlepimo tako, da dobi
krilo »V« lom. Lepimo z belim lepilom, ker
celonsko lepilo topi stiropor. Na trup pri¬
lepimo oba repa ter krilo. Paziti moramo,
da so vsi deli prilepljeni pravokotno na si-
metralo trupa, sicer model ne bo lepo letel.
Na kljukico (8) in os (7) nataknemo gumico,
ki poganja model in jo nekoliko navijemo,
tako da eliso s prstom vrtimo v smeri ur¬
nega kazalca. Ko se elisa odvija, določimo
težišče, ki mora biti na mestu, ki je v na¬
črtu označeno s puščico. Uravnoteženo le¬
talo je pripravljeno za poiet. Navijemo
gumo in ga pod blagim kotom spustimo
navzgor. Model kroži v blagih levih zavojih.
Če so zavoji preostri, moramo polovico kri¬
la, kamor kroži, nekoliko upogniti, da je
prednji rob dvignjen. Ostalo regliranje mo¬
dela je isto kot pri jadralnem letalu.

MLADI

Zimi*

FOTOGRAFI

OSNOVE KINOTEHNIKE III

Oskar Dolenc

SPROŽILEC se običajno nahaja na prednji
strani kamere. Z njim sprožimo kamero ozi¬
roma njen mehanizem za pomikanje filma
in istočasno odpiranje sektorja v pravilnih
sekundnih razmakih. Prožilec deluje toliko
časa, dokler držimo prst na njem. Tako lah¬
ko snemamo različno dolge kadre. S po¬
sebnim vzvodom ali dodatno pripravo pa
lahko uravnamo sprožilec za posamezne po¬
snetke, tako da se eksponira samo ena sli¬
ka. To uporabljamo pri stop-trik tehniki
snemanja. Mehanizem kamere se lahko re¬
gulira tudi tako, da snema sama vse dotlej,
dokler motor lahko vleče filmski trak oziro¬

ma dokler je kaj filma v kameri. Na ne¬
katera sprožila se lahko pritrdi žični proži¬
lec za proženje iz daljave ali pa se pri¬
ključi posebno električno napravo za pro¬
ženje iz daljave. Lahko se spoji tudi s pi-
štolskim ročajem za boljše snemanje z
roke.

MERILEC FILMA služi za stalno ugotavljanje
trenutne dolžine filma v kameri. Za klasične
kamere sistem 2X8 imajo filmi dolžino
10 m, od te dolžine se uporablja na začet¬
ku in na koncu 1,25 m kot zaščitni del za
glavni del filma dolžine 7,5 m. Pri sistemu
»super 8« je film vložen v posebno kaseto,

TIM 131

ki poenostavlja vlaganje in istočasno pri¬
hrani film za snemanje brez »odpadka«.
Dolžina filma na običajni nosilni plasti je
15 m, na nosilni plasti iz poliestra pa 22 m.
V obeh primerih prodajajo film že vložen v
kaseto. Porabljeno dolžino filma ugotavlja¬
mo na nekaterih kamerah na posebnem di¬
sku, v drugih pa v posebnem okencu. Spe¬
cialne kamere kažejo na števcu celotno šte¬
vilo sličic.

Hitrosti snemanja

Navadne filmske kamere so predvidene samo
za snemalno hitrost 16 slik na sekundo. Ven¬
dar se z nekaterimi lahko snema tudi z drugi¬
mi hitrostmi — 8, 12, 16, 24, 32, 48 in celo
z večjim številom slik na sekundo. Take ka¬
mere morajo imeti poseben mehanizem za
regulacijo oziroma za nastavljanje določe¬
ne hitrosti snemanja.

Od števila slik na sekundo je odvisna tu¬
di dolžina ekspozicije posamezne slike. Če
je na primer ekspozicija pri osnovni hitro¬
sti 16 slik na sekundo 1/30 sekunde, je pri
hitrosti 8 slik 1/15, pri hitrosti 32 slik pa
1/60 sekunde, itd. Ker je normalna hitrost,
kot smo že omenili, 16 slik na sekundo, so
tako prirejeni tudi kinoprojektorji. Glede na
to dobimo z menjanjem hitrosti pri snema¬
nju kasneje pri projekciji filma tudi raz¬
lične efekte. Nekaj možnosti uporabe raz¬
nih hitrosti snemanja nam prikazuje tabela
desno.

VLAGANJE filma v snemalno kamero se
nekoliko razlikuje od vlaganja filma v foto¬
grafsko kamero. Kot smo že omenili, ima¬
mo pri 2 X 8 filmu del filma porabljenega
za zaščito ostalega filma in za uvajanje v
filmski kanal. Kako poteka to uvajanje, je
običajno razvidno že v sami kameri, ko jo
odpremo. Tu nam zavite puščice kažejo
smer vlaganja. Paziti moramo, da je enuri-
zija filma obrnjena proti objektivu. Emulzi¬
jo spoznamo po tem, da je svetlejša in brez
sijaja, medtem ko je njena nosilna plast,
temnejša in gladka. V sami kameri sta vid¬
ni dve osi, od katerih je zgornja običajno
za nov film, spodnja pa za prazen kolut, na
katerega se bo navijal posneti film. Pred
vlaganjem filma ne smemo pozabiti odstra¬
niti zaščitni trak iz papirja. Film vlagamo
pri čim slabši svetlobi, v senci ali vsaj v
senci lastnega telesa. Dobro je, če se uči-

odprtino

hitrost objektiva

sl/sek uporaba-efekt za16sl/sek

+ ali —

8 Če je slaba svetloba —
za snemanje pri običajni
hitrosti. Posneto gibanje
bo pri projekciji dvakrat
hitrejše — dobimo komi¬
čen efekt. — 1

12 Uporaba podobna kot v
gornjem primeru. Posne¬
to gibanje pri projekciji
ne bo teklo prehitro. —1/2

18 Se vse bolj uporablja kot
osnovna hitrost — po¬
sebno pri »super 8« si¬
stemu. ni

potrebna

korekcija

24 Za snemanje objektov, ki

se gibljejo zelo hitro
(vozila), kadar se kame¬
ra giblje zaradi panora-
miranja in kadar se sne¬
ma s teleobjektivom.

Normalna hitrost za film,
ki ga bomo opremili z
magnetnim tonom. + 1/2

32 Za snemanje športnih

dogodkov in objektov, ki
se gibljejo zelo hitro.

Dobimo efekt počasnega
gibanja pri normalni pro¬
jekciji, kar je zelo pri¬
merno za prikazovanje
takih gibanj (npr. let pti¬
ce, skok konja čez ovi¬
re). + 1

48 V istih primerih kot pri

hitrosti 32 sl/sek, le da
je efekt počasnega gi¬
banja še večji. + 1 1/2

64 Uporablja se za nazorno

prikazovanje zelo hitrih
gibanj, ki so pri projek¬
ciji močno zmanjšana
(zavrta). Snemanje s to
hitrostjo je potrebno
omejiti na kratke scene,
ker se bodo le-te v pro¬
jekciji 16 sl/sek štirikrat
podaljšale. 4- 2

TIM 132

mo vlagati z že rabljeno nerazrezano dvojno
osmico.

Preden zapremo pokrov kamere, na kratko
aktiviramo prožilec, da se tako prepričamo,
če se film lepo navija na spodnji kolut
in pravilno pomika skozi filmski kanal.
FILMSKI KANAL je sestavljen iz gibljivega
in negibljivega dela. Negibljivi del je bliže
objektivu in izžlebljen, tako da širina žleba
točno ustreza filmu 16 mm, kolikor je širina
dvojne osmice. Gibljivi del pa pritiska film,
da je poravnan prek odprtine slike v negib¬
ljivem delu. V kanalu perforacije se nahaja
prijemalka, ki pomika film v določenih pre¬
sledkih, kar je odvisno od hitrosti snema¬
nja oziroma od števila slik na sekundo.
Prijemalka je povezana s sektorjem, ki se
nahaja med objektivom, in s filmskim oken¬
cem, ki se (glede na konstrukcijo kamere)
giblje v krogu ali pa ritmično dviga in spu¬
šča, tako da spušča iz objektiva svetlobo na
emulzijo filma tolikokrat na sekundo, koli¬
kor slik je potrebno v tem razmaku posneti.
Sektor in prijemalka delujeta sinhronizira¬
no v naslednjih fazah:

1. Sektor se premakne in spusti svetlobni
žarek na emulzijo. Prijemalka miruje.

2. Sektor potuje po svoji poti, ne da Toi za¬
piral pot svetlobnemu žarku, ki osvetlju¬
je emulzijo toliko časa, kolikor je izbra¬
na dolžina ekspozicije.

Prijemalka se giblje zunaj prijema per¬
foracije ter se pripravlja za vprijem v
naslednjo.

3. Sektor je prekinil svetlobni žarek in za¬
kril občutljivo emulzijo. Prijemalka je za¬
grabila filmsko perforacijo, pomaknila
film za višino enega posnetka, zaustavi¬
la je film in se izvlekla iz perforacije.
Med tem časom je gibljivi del kanala vse¬
skozi prožno pritiskal film v'filmski kanal,
tako da nastane prek celotne slike enako¬
merna ostrina.

Pri vlaganju filma se ta gibljivi del toliko
oddvoji od samega kanala, da lahko meh¬
ko vložimo film v kanal.

Gibanje prijemalke in sektorja omogoča
MOTOR kamere. Tega poganja vzmet, ki jo
je potrebno večkrat naviti, ali z elektromo-
torčkom, ki ga poganja baterija.

Zamudno in včasih delikatno vodenje fil¬
ma pri vlaganju v kamero so rešili s poseb¬
nimi kasetami. Le-te so pri »Super 8« in
»Singel 8« že kar obvezne in jih kupimo
skupno s filmom (slika 1, 2).

Samo še naravnati moramo merilec filma
na začetno točko, nakar spustimo film, da
teče toliko časa, da se merilec pomakne
na oznako 7,5 m. Šele sedaj lahko začnemo
s pravim snemanjem. Pri kamerah sistema
»Super 8« in »Singel 8« pa to ni potrebno,
ker imamo zaščitno kaseto. Tu ni potrebno
nastavljanje merilca dolžine, ker se običaj¬
no avtomatsko nastavi sam, ko zapremo ka¬
mero. Ko je film posnet, kaseto vzamemo iz
kamere in pošljemo film na razvijanje.

To pa ne velja za sistem 2x8:  ko se tu
izteče do konca, je posneta šele prva po¬

slika 1, 2

TIM 133

lovica filma. Sedaj kamero odpremo in spod¬
nji kolut, ki je poln, zamenjamo z zgornjim.
Tako pride prvotni kolut na spodnjo os.
Vlaganje je sedaj enako kot prvič. Šele ko
je posneta druga polovica in ves film pre-
motan na originalni kolut filma, je film do¬
končno posnet. Če originalni kolut v kameri
(prazni) nima posebnih oznak, si ga lahko

označimo sami. Filmski koluti imajo vedno
svojo oznako, npr. Agfa, KODAK, itd.

Tako ne bomo nikoli v zadregi, ali smo film
že obrnili ali še ne. Naš kolut iz kamer,
ki smo ga še označili, mora biti vedno zgo¬
raj, da je film dokončno posnet.

O samem snemanju se bomo pogovorili pa
prihodnjič.

IZUMITELJSKI«

t  KOTIČEK

POLJEDELSKI STROJI

Marjan Tomšič

Prva orodja, s katerimi je človek v davnini
začel obdelovati zemljo, so bili iz kamna
in iz lesenih palic. Kasneje so jih nadome¬
stila učinkovitejša: motika, lopata, kosa,
grablje, srp in sekira. Vsa ta orodja so roč¬
na in zahtevajo mnogo človekove mišične
energije. Da bi zmanjšal napor in zvečal
produktivnost, je za poljedelska opravila za¬
čel uporabljati konje in goveda. V zvezi s
tem so se pojavila nova obdelovalna orod¬
ja: plug, brana, sejalni, kosilni in žetveni
stroji. Že obdelovanje zemlje s plugom je
bilo desetkrat učinkovitejše kot z motiko.
V 19. stoletju je začela živalsko silo nado¬
meščati energija, ki so jo proizvajali mo¬
torji. Okoli leta 1850 so začeli v Angliji in

Otroci, opozorite svoje
mamice in očke, da so
Lego kocke to, kar
najbolj želite.

Generalni zastopnik firme
LEGO za Jugoslavijo

(entromerkur

Ljubljana

Franciji uporabljati v kmetijstvu traktorje
na parni pogon. Začelo se je obdobje me¬
hanizacije v kmetijstvu, ki je v naslednjih
120 letih skoraj povsem zamenjalo človeš¬
ko in živalsko silo. Veliki plugi orjejo na¬
enkrat tudi po 10 brazd. Za njimi različne
brane branajo zemljišče in široki sejalni
stroji v enakomernih razmakih polagajo se¬
mena ali sadike. Vsi obdelovalni stroji so
lahko priključeni na traktor, ki ga upravlja
en sam človek. Za spravilo pridelkov je bi¬
la izdelana množica različnih strojev, ki so
postoterili proizvodnjo. Na primer: za spra¬
vilo žita na enem hektarju, ki bi ga poželi
s srpi in omlatili s cepci, bi trije delavci
porabili 6 do 8 delovnih dni. Kombajn, ki
žito požanje, omlati, očisti zrnje in ga spra¬
vi v vreče, jih celo sam zaveže ter slamo
spreša v bale in poveže, potrebuje za to
opravilo samo 30 minut.

Stroj je povečal proizvodnjo 300-krat.

Nekdaj je človek z ročnim delom pridelal
le toliko, da je lahko preživel 2 človeka. Še
nedavno je bilo v Jugoslaviji . zaposleno
60 % vseh delavcev v kmetijstvu, danes
jih je okoli 40 %. Ko bomo vse kmetijstvo
mehanizirali, bo samo 15% vseh delavcev
zaposlenih v kmetijstvu in bo pridelalo do¬
volj hrane za 20 milijonov Jugoslovanov.

TIM 134

Sl. 1

Prvi uspešen žetveni stroj je bil napravljen
leta 1826 v Angliji. Stroj sta poganjala ko¬
nja, ki sta šla za strojem, žito je požela ko-
silna naprava, ki je delala kot škarje. Vrte¬
če se bobnasto prestrezalo je prislanjalo
žito na platneno ponjavo, odkoder je drselo
na tla. (Sl. 1)

Mlatilnica iz leta 1832 je imela iste glavne
dele, kot jih ima današnja. Letvast boben
in košara žito omlatita. Zrnje in slama po¬
tujeta na pretresalko, kjer se slama oddvo¬
ji, zrnje pa pade skupaj s plevami na ni¬
halno mrežo in odtod skozi zračni tok, ki
ga daje puhalnik pod mrežo. Tok odpihne
lažje pleve, težje zrnje pa pade na dno po¬
sode. (Sl. 2)

Avtomatični sadilnik opravlja vsa dela sam.
Brezkončni trak zajema iz nasipnice gomo¬
lje in jih na drugi strani odlaga v brazdico.
(Sl. 3)

Moderni kombajn ima v sebi žetveno in mla-
tilno napravo. Stroj žito požanje, omlati,
očisti zrnje in ga sortira, spravi v vreče,
spreša slamo v bale, jo poveže in vse sku¬
paj naloži na kamion. (Sl. 4)

Sl. 4

Sl. 3

TIM 135

TIMOVA NALOGA

MODEL KROŽNE BRANE

Marjan Tomšič

Krožna brana je stroj za dopolnilno obdela¬
vo zemlje, največkrat za drobljenje grud po
oranju. Sestavljena je iz štirih kril, na ka¬
terih so krožniki, ki so delovna orodja, in
nosilnega droga, kjer so gibljivo pritrjena
krila. Krožna brana dela dobro le, če so kri¬
la postavljena v obliki črke V ali X. Krožni¬
ki so spredaj obrnjeni v nasprotni smeri
kot na zadnjem krilu.

Krožnike izdelamo iz aluminijaste ali mede¬
ninaste pločevine, debeline do 0,5 mm. Ve¬
likost in vbočenost mora biti pri vseh ena¬
ka. Osi kril lahko napravimo iz žice s pre¬
merom 3 mm.

Distančniki so iz cevi, lesene ali plastične,
ki jih nataknemo na os med posamezne
krožnike, da ostane medsebojna razdalja
enaka. Distančniki so krajši v tistem delu,
kjer je os krila pripeta na nosilec.

Za odstranjevanje zemlje, ki se nabira na
krožnikih, služi grebljica. Na modelu je to
kar letvica z žebljički, ki jo pritrdimo na no¬
silec krila.

Za spreminjanje poševnosti kril ima brana
poseben krmilni mehanizem z zaskočnikom,

SESTAVNI DELI

ki v našem primeru lahko zavzame tri raz¬
lične lege. Vsa štiri krila so med seboj ta¬
ko povezana, da jih lahko upravljamo samo
z enim vzvodom. Delovanje je razvidno iz
tehnične risbe.

Obdelovalna sposobnost brane je odvisna
od poševnosti kril in od obteženosti. Za
spreminjanje teže, glede na kakovost tal,
sta zgoraj pritrjena dva zabojčka. Vanje po¬
ložimo kamenja, in brana prodre globlje
pod površino.

In naša naloga:

1. Poiščite in preizkusite preprost posto¬
pek za serijsko izdelovanje krožnikov za
krožno brano.

2. iz opisa in risb ni razvidno, kako so osi
kril pritrjene na nosilni drog. Konstru¬
irajte posebej ta del (detajl) in ga nari¬
šite v zvečanem merilu 2:1.

3. Izdelajte in preizkusite model krožne
brane.

Opišite, narišite in slikajte, kar boste na¬
pravili. Veseli bomo vsake nove zamisli.
Pošljite, da jih bomo objavili na straneh na¬
šega kotička.

TIM 136

TIM 137

PREIZKUSI SVOJE ZNANJE

Na sliki je zapisano sporočilo v šifrirani
pisavi.

a) Kako imenujemo kod, v katerem je spo¬
ročilo napisano?

b) Preberi sporočilo!

Stroji so zelo olajšali kmetijska opravila.
Na sliki je delovni stroj, ki ga uporabljamo
pri spravilu pridelka.

a) Kako se imenuje stroj?

b) Kateri pridelek pospravljamo z njim?

ODGOVORI NA VPRAŠANJA V 2. ŠTEVILKI
TIMa.

3. a Bikonveksna ali dvojno vzbočena leča
in konveksno ali vbočeno zrcalo.

3. b Gorišče

4. a Diaprojektor
4. b V gorišču

MALE 1\\\\\\\\\\»K

m  ŽELEZNICE

CESTE, DREVESA IN GRMIČEVJE,
MOSTOVI IN VIADUKTI

Slavko Paraker

Ceste, poti in steze za makete lahko kupi¬
mo že narejene v trgovini, lahko pa jih iz¬
delamo tudi sami. Razne tovarne, ki proiz¬
vajajo razne dodatne elemente za makete,
izdelujejo ceste iz plastične mase ali iz
tanke penaste gume. Najpestrejšo izbiro
takih cest, križišč, parkirnih prostorov itd.
ima na zalogi tovarna HAUG. Nekaj njenih
izdelkov lahko tudi dobimo v trgovini Me-
hanotehnike (slika 1). Večina modelarjev
pa sama izdela ceste na svoji maketi. Delo

je enostavno, cenejše je in končno lahko
cesto postavimo tako, kot sami želimo.

Sl. 1

TIM 138

Steze boste lahko izdelali. Treba je le s
čopičem, širokim okoli 5 mm, ki ga pomoči¬
te v lepilo, potegniti po maketi v smeri, ki
je predvidena za stezo. Preden se lepilo po¬
suši, posipljemo po lepilu pesek rumenka¬
ste barve. Pesek mora biti seveda zelo dro¬
ban — kot prah. Ko se lepilo posuši in ko
odstranimo odvečni pesek, ki se ni nalepil,
je steza že gotova.

Za izdelavo navadne ceste potrebujemo
mavčno kašo. Na zarisani del makete, kjer
bo potekala cesta, nanesemo tanko plast
mavčne kaše, ki ji že prej primešamo
ustrezno barvo. Preden se masa posuši in
strdi, vozimo po njej miniaturne avtomo¬
bilčke, da dobimo na cesti sledove koles.
Tako bo cesta zares podobna pravi. Poljske
ceste navadno nimajo ob straneh vodnih
kanalov in ležijo v isti višini s sosednjimi
njivami. Če želimo nakazati tudi vodne ka¬
nale, moramo cesto nekoliko dvigniti. Zelo
preprosto si pomagamo tako, da izrežemo
iz tanke vezane plošče (1 do 3 mm) obliko
ceste, jo prilepimo na osnovno ploščo in
prek nje nanesemo tanko plast mavčne ka¬
še (slika 2). Cesta bo še bolj podobna pra¬

vi, če ob njej zasadimo drevesa, postavimo
cestne kamne, itd.

Betonske ali asfaltne ceste gradimo enako
kot navadne, le da moramo paziti, da so po
vsej dolžini enako široke. Lahko si pomaga¬
mo s šablono, ki jo izrežemo iz tršega kar¬
tona ali iz vezane plošče. Mavčni kaši do¬
damo nekaj črne barve, da dobimo sivkasto
barvo ceste. Ko se cesta strdi, potegnemo
s tankim čopičem, namočenim v belo barvo,
središčne črte.

Drevesa in grmičevje. Tovarne FALLER,
VOLMER, HAUG, BUSCH itd. izdelujejo dre¬

vesa in grmičevje vseh vrst in vseh oblik.
Zelo lepa so in jim ni kaj reči — samo
draga so. Zato se veliko maketarjev odloči
za samostojno izdelavo dreves. Poznamo
več načinov za izdelavo dreves, opisali pa
bomo le enega med njimi, najcenejšega se¬
veda. Za izdelavo dreves potrebujemo:
vrečko islandskega mahu (dobite ga v tr¬
govini Mehanotehnike), kos električne žice
(pletena vrvica iz 8 do 10 tankih žic) in
tubo lepila. Najprej žico razrežemo na 5 do
8 cm dolge koščke. Na vsakem kosu sna¬
memo izolacijo nekako do polovice. Tanke
žice, ki so zunaj izolacije, na vse strani tako
zakrivimo, da dobimo obliko krone drevesa.
Predolge končke žice porežemo s ščipalni-
mi kleščami. Nato vzamemo kos islandske¬
ga mahu in ga raztrgamo na manjše koščke
(slika 3). Te koščke nabodemo na žičke,

tako da dobimo krono drevesa, kakršnega
smo izbrali. Zadnji košček mahu, ki ga na¬
bodemo na žico, malo namočimo v lepilo,
da je vse skupaj pričvrščeno. Z malo de¬
narja in malo dobre volje lahko torej izde¬
late cel gozd. Grmičevja ni treba posebej
izdelati, zadostuje le, da košček islandske¬
ga mahu prilepite na mesto, predvideno za
grm.

Mostovi in viadukti. Mostovi in viadukti so
tiste zgradbe na maketi, ki najbolj privla¬
čujejo poglede opazovalcev. Zato je tudi
prav, da je na maketi vsaj eden od takih
objektov. Zapomniti pa si morate, da je le¬
pota vašega mostu ali viadukta zares učin¬
kovita le, če je smotrno vgrajena v pokra¬
jino na maketi. Mostov in viaduktov sko¬
rajda ne delamo sami, saj tovarne FALLER,
VOLMER, POLA, HAUG, itd. izdelujejo vse
vrste in oblike mostov (slika 4). Kljub te¬
mu nekateri modelarji izdelujejo mostove
sami. Tehnika izdelave mostu je zahtevna
in zajema vse od izdelave načrta, pomanj-
šanja v merilu do izdelave. O samostojni
izdelavi mostu pa kdaj drugič.

TIM 139

MALI

OGLASI

Kupim kataloge miniaturnih železnic in vla¬
kov, hiš, predvsem kataloge sistema HO in
N.

Prodam pa načrte za izdelavo modelov in
maket: pristaniški žerjav, carterpillar, tram¬
vaj, viličar, dirkalni avtomobil, motorni čoln,
jadrnico in džip.

Adam Miran
Poropatova 17
62000 Maribor

Prodam načrte za razne modele:
mala vremenska postaja — 1000 S din, Pla¬
netno vozilo »Sirijus« — 700 S din, Model
bojnega čolna — 600 S din, Mode! helikop¬
terja — 400 S din, Nenavadno vozilo — 500
S din, Gorska žičnica — 700 S din, model
kajaka — 500 S din, Modela jadralnega le¬
tala »A-1« — 300 S din.

Vse skupaj prodam pa za 4000 S din.

Lukman Branko
Herojeva 13
68000 Novo mesto

Kupim vse številke TIMa letnik 1970/71. če
so zraven, bi prosil tudi za priloge. Ponud¬

Pismo, ki smo si ga izmislili v zabavo tistim,
ki ljubijo lepo slovenščino

Dragi Tone!

Povedati ti moram, kakšno preklemano smolo
sem imel včeraj. Vzel sem iz drvarnice svoj
bicikel, saj veš, da imam novega ponija, da bi
se odpeljal malo na špancir. Nekaj časa je šlo
v redu, potem pa sem se z vso brzino (nekaj
pod sto km) zaletel v obcestni kanton. V kra¬
snem loku sem zletel čez balanco in pristal v
visoki koruzi. Ko sem se pobral, sem ugotovil,
da so moje kosti sicer cele, da pa je poni v
strašnem stanju. Geštel je bil ves ukrivljen,
balanca zvita, lampa je šla k vragu, pumpa je
zletela v graben, zic je štrlel kvišku kot kaka
antena, ketna se je snela s šajbe, precej špic

be s ceno pošljite na naslov: Jurček Apš-
ner, Gaberke 67.

Prodam knjižici Puška in podvodni ribolov
in Elektromotorček. Prvo za 3,5 N din, dru¬
go za 4,00 N din.

Jurček Apšner
Gaberke 67
63352 Šoštanj

Prodam: model za zračni boj, nov, s Tajfun
Bison motorjem, 3,5 ccm, ter z eliso 20 x
X 20 za 380 din; novo rezbarsko žago pri¬
rejeno na motorni pogon, ima tudi spre¬
menljiv nagib mizice, za 140 din.

Martinčič Ludvik
Murova 14, 64270 Jesenice

Prodam sestavljanko MEHANOTEHNIKA št.
6 v dobrem stanju, cena 100 din.

Robert Stanič,

Engelsova št. 7, 66330 — Piran

Po zelo ugodni ceni 80 din prodam varnost¬
ne vezi »Cober-Junior«. Primerne so za
otroke do desetega leta starosti.

Prodam tudi 25 Zvitorepčevih romanov iz
serije »VVestern« za 30 din. Pismene ponud¬
be pošljite na naslov Matjaž Kumelj, Zdrav¬
stvena postaja 61317 — Sodražica.

je bilo potrganih, feitne ukrivljene v obliko os-
mice, na sprednjem kolesu je montl tako široko
zazijal, da je šlauh molel izpod njega kot kaka
debela hrenovka, grif od bremze se je snel,
taška za orodje je ležala na sredi ceste pa še
nekaj šraufov sem izgubil.

Zavlekel sem ubogega ponija k mehaniku, ki
ga je pregledal in rekel da ni nič zlomljenega
in da bo vse tako poglihal, da se ne bo nič poz¬
nalo. Ampak precej me bo koštalo vse skupaj.

Tvoj Janez

Strašno, ali ne? Tudi to se da popraviti. Posku¬
site spraviti to pismo v red. Tisti, ki bo najbolje
nadomestil vse te strašne besede z dobrimi
domačimi izrazi, dobi od uredništva najboljšo
oceno iz slovenščine — morda tudi nagrado?

MALO ZA ŠALO, MALO ZA RES

TIM 140

POMORSKE DOGODIVŠČINE CICKA IN CACKA

Piše: JOSIP JESIH Riše: DANE TUDJINA

Dečki so se spogledali. »Pravite, kapitan, da
nas boste odpeljali na otok,« je začel Cacek.
»Lepo in prav, vendar pa nam še povejte, če
je ta otok že raziskan in če ne živijo na njem
divje zveri in kanibali!« Kapitan se tokrat ni
nasmehnil, kakor je sicer storil običajno, pač
pa je dokaj zadržano odvrnil: »Priznati moram,
da na ta otoček še ni stopila človeška noga.
Vendar pa mislim, da ni nič kaj tako nevarne¬
ga, da bi se takile junaki bali preživeti nekaj
dni na njem!« Kapitan je nato zapustil salon
in nekaj hipov kasneje se je podmornica že za¬
čela počasi dvigati. Slednjič je zaplula na gladi¬
no. Zasidrala se je nedaleč vstran od otoka.

»Prijatelji,« je povzel Cicek, ko ni bilo za pod¬
mornico nobenega sledu več, »sedaj smo sami
na tem zapuščenem otoku. Če ne bomo takoj
stopili skupaj in imenovali vodje, potem se prav
lahko zgodi, da bo vsak želel odločati po svoje.
To pa nas bo nedvomno lahko pripeljalo v velike
težave!« »Res je!« so pritegnili ostali. »Kar ti
bodi vodja!« je prepričljivo dejal Cacek. Novi
prebivalci otočka so prikimali, Cicek pa je velel
kar takoj naložiti šotore ter drugi tovor. »To
robo bomo odnesli do prve jase, Cacek in ti,« po¬
kazal je na črnolasega dečka, »pa pojdita na¬
prej in poiščita primerno jaso. Pa previdna bo¬
dita!«

Novopečeni morski junaki so drug za drugim
prišli na podmorniško palubo, od tod pa so se
disciplinirano spustili v motorni čoln. »Tu sta
še dva šotora,« je dejal kapitan in vrgel v čoln
dve vreči, »v tej vreči pa boste dobili živil za
nekaj dni!« Cicek še ni bil povsem zadovoljen.
»Kaj pa voda? Prav lahko se namreč zgodi, da
na otoku ni niti kapljice kakršnekoli tekočine!«
Kapitan se je nasmehnil. »Voda je v plastični
cisterni v sprednjem delu čolna. Sedaj pa sreč¬
no in kmalu na svidenje:« Dva mornarja sta se
vkrcala v čoln ter odpeljala dečke do otoka.
Tam sta jim pomagala razložiti tovor, nato pa
sta se vrnila na podmornico.

Izvidnika sta slednjič le našla primerno jaso.
»Misliš, da bo dovolj prostorna?« je bil rado¬
veden Cacek. »Zagotovo!« je prepričevalno po¬
kimal črnolasi spremljevalec. »Le škoda, da ni
v bližini nobenega studenca!« Razložila sta, da
sta v bližini odkrila edinstveno jaso. »Sta morda
videla tudi kakšnega otočana?« je pomenljivo
vprašal Cicek. »Ne. Samo nekaj kričavih ptic
naju je preletelo!« je pojasnil Cacek. »Saj je
kapitan dejal, da na ta otok še ni stopila člo¬
veška noga!« je dodal črnolasi izvidnik. »Že, že,
vendar tudi kapitan ni povsem prepričan v to!«
se je nasmehnil Cicek. Nato so dečki postavili
šotora, na robu jase pa položili cisterno.

TIM 141

»Prijatelji, menda smo si vsi edini, da je lako¬
ta najbolj preklicana stvar na tem lepem svetu!
se je oglasil Cacek in se pogladil po trebuhu.
»Tako je,« so pritegnili drugi, »dobrega kuharč-
ka potrebujemo!« Tedaj se je oglasil majhen, a
lepo zalit deček. »Znanci me kličejo Apetitek,
ker rad dobro jem. Vendar pa se lahko pohva¬
lim, da mi tudi kuha ni španska vas!« »Izvrst¬
no, vzamemo te za našega Ivačiča!« je odločil
Cicek. »Najbolje je, da se kar takoj lotiš tega
hvalevrednega posla, saj nas boš sicer imel na
vesti!« Črnolasi izvidnik je še pripomnil, da ga
tako pesti glad, da bi pojedel celo surovega
morskega psička. Mali junaki so nato odšli po
dračje in zakurili med obema šotoroma majhen
ogenj.

Obema se je zdelo na moč zanimivo predvsem
to, da ni nihče v taboru niti črhnil. »Poglej, ko¬
liko splavov imajo v zalivčku!« je spet šepnil
Cacek. »Videti je, da so precej odvisni od rib!«
Plesalci so nenadoma obstali, iz največje ko¬
libe pa se je pojavil čudno našemljen možak
ter počasi prikolovratil po lesenih lestvah na
tla. Goli vojščaki so se globoko priklonili. »To
je gotovo njihov poglavar!« je menil Cicek.
Dva vojščaka sta stopila pred poglavarja in za¬
čela kriliti z rokami ter kazati v smer, kjer so
naši junaki postavili svoj tabor. »Misliš, da ve¬
do, da smo na otoku?« je prestrašeno vprašal
Cacek. »Skoraj gotovo. Sicer bomo pa tako ali
tako kmalu videli.« Debelušasti poglavar je
sedel na nosilnico ter dal znak za odhod.

Ne da bi se posebej dogovorili, je bilo vsem
jasno, da bi jih velik kres kaj lahko spravil v
veliko nevarnost. Še vedno namreč niso na¬
tančno vedeli, če so edini prebivalci otočka.
Cicek in Cacek sta po izdatni malici, ki jo je
Apetitek zares okusno pripravil, odšla na po¬
droben ogled otoka. Prehodila sta ga že pre¬
cejšen del, ko se je Cicek nenadoma vrgel po
tleh. Enako je storil tudi Cacek, čeprav še ni
čisto dobro vedel, za kaj gre. »Poglej,« je šep¬
nil Cicek in pokazal proti majhnemu zalivčku,
»na desetine kolib na koleh!« »Vidim, vidim,«
je tiho odvrnil Cacek, »pa tudi domačini so
tam!« Dečka sta prav natančno videla precejš¬
nje število povsem golih domorodcev, ki so s
kopji v rokah plesali nekakšen čuden ples.

Tedaj je k poglavarjevi nosilnici prisopihal neki
deček. »Verjetno je poglavarjev sin in moledu¬
je, če gre lahko z njimi!« je bistroumno menil
Cacek. »Zanimivo, da ga poglavar noče s se¬
boj!« je dodal Cicek in lopnil prijatelja po ra¬
mi. »Teci sedaj v tabor in obvesti fante o ne¬
varnosti. Vendar glej, da se ne boste upirali.
Ostalo pa bom uredil sam!« »Si prepričan?« je
podvomil Cacek. »Saj veš, če se ti načrt po¬
nesreči, potem je z nami vsemi eleganten ko¬
nec!« Cicek se je nasmehnil in zamahnil z ro¬
ko. »Bodi pomirjen, imam dober načrt!« Komaj
je Cacek odhitel in se je četa vojščakov s po¬
glavarjem na nosilih zgubila za drevesi, se je
Cicek previdno splazil v naselje na koleh.

TIM 142

TRDIGREHIZA

BISTRE GLAVE'

Pavle Gregorc

ZLOGOVNA KRIŽANKA

V posamezno polje vpiši po en zlog besede.

Vodoravno: 1. mesto z več milijoni prebivalcev,
4. živalska noga, 5. skupek strojnih delov za
prenos gibanja, gnalo, 6. cesta v mestu, 7. pla¬
zilec, 8. privajenost.

Navpično: 1. premikanje zračnih plasti zaradi
različnih temperatur, 2. zmes dveh ali več raz¬
ličnih snovi, 3. spodnji del noge, 5. kamnit svet
brez rastlinstva, 6. prevara, goljufija, 8. veda.

ŠTEVILA

V vsako prazno polje lika vpiši eno črko tako,
da dobiš skupaj z že vpisanimi števili v posa¬
meznih vrstah besede naslednjega pomena:

1. zapuščenost, dolgočasnost, 2. preprosto, od¬
prto stranišče, 3. jed iz sesekljanega mesa,

4. priročna kovinska posoda vojakov za hrano,

5. ženkica, 6. ljubkovalna oblika ženskega ime¬
na Katarina.

Po vrsti brane črke na poljih s krogci dajo na¬
ziv za število, ki ga sestavljata dve števili, lo¬
čeni med seboj s črtico.

IZPOLNJEVANKA

dar  — DRA — JA — LE — REN — SKA —
SNA — TE — VI —- Zl

S pomočjo gornjih zlogov sestavi naslednje be¬
sede in jih vpiši v lik.

1. področje, območje, 2. grm ali nizko drevo,
čigar plodovi so lešniki, 3. žival iz družine kun,
ki živi ob stoječih in tekočih vodah, njena dlaka
je zelo cenjeno krzno, 4. gradbeni delavec, 5.
naša oblika tujega ženskega imena Klara.

Po vrstah brani prvi dve črki vsake besede —-
znotraj debelejšega okvira — dajo naziv za elek¬
trični prenos slik na daljavo, črke na poljih s
krogci pa tisti del sprejemnega aparata, na ka¬
terem gledamo sliko.

TIM 143

DIAGONALI

1 23456789

Najprej pod vsako številko preberi matematični
znak, ki je narisan v prvem polju stolpca, nato
pa v posamezno polje stolpca vpiši po eno črko
tako, da dobiš skupaj z imenom znaka besede,
ki jih zahtevajo spodnji opisi. Primer: STO —
PALO.

1. postaven, junaški mož, 2. ime angleške pevke
zabavne glasbe Clark, 3. trak iz usnja, 4. pre¬
bivalci velike države v Aziji z glavnim mestom
New Delhi, 5. slovenski poljubno-znanstveni
pisatelj (Fran, »Mravlja«), 6. zvijačnost, prefri¬
ganost, 7. poudarno znamenje, 8. nasilnik, tiran,
9. kratka nit.

Črke na poljih s krogci dajo ime in priimek slo¬
venskega matematika in strokovnjaka za topni¬
štvo, zaslovel je po sestavi velikega desetme¬
stnega logaritmovnika »Thesaurus logarithmorum
completus«.

PRVE IN ZADNJE ČRKE

— EROPLA —

— ASTATUR —

— AZTEZE —

— ORRICELL  —

— A T A L I Z —

Na vsako črtico vpiši po eno črko tako, da do¬
biš znane besede iz znanosti in tehnike. Naj¬
prej poskusi na pamet, če pa le ne bo šlo, si
pomagaj s spodnjimi opisi, ki pa so dani v
pomešanem vrstnem redu.

Znameniti italijanski matematik in fizik, Galile¬
jev učenec, izmeril je zračni tlak z napravo, ki
je postala bistveni del našega barometra (Evan¬
gelista) — vzvodni mehanizem pri pisalnem stro¬
ju, ki prenaša pritisk na tipko — letalo — pov¬
zročitev, pospeševanje ali oviranje kemične re¬
akcije^ snovjo, ki se sama pri tem ne spremeni

— v merskih enotah izražen učinek raztezanja.
Ob pravilni rešitvi dajo zaporedoma brane prve
in zadnje črke besed na črticah ime celine
okrog južnega tečaja Zemlje, katere velika ve¬
čina je pokrita z ledom in razen raziskovalnih
postaj raznih držav na njej ni človeških naselij.

A — D — E—F — K—-L—-L—  L — M —
— N — P — R — S — T — T — T
Iz zgornjih črk in iz črk O, ki so že vpisane v
obeh diagonalah lika, sestavi naslednje besede:
1. metli podoben kuhinjski pripomoček za či¬
ščenje tal, 2. najmanjši delec svetlobe oziroma
svetlobne energije, 3. vitka in visoka stavba ali
njen del, 4. pritok, dotekanje, 5. plug.

Črke na poljih s krogci dajo naziv za stroj, ki
kakršno koli energijo pretvarja v mehansko delo.

REŠITVE IZ 2. ŠT.:

NAGRADNA SKANDINAVSKA KRIŽANKA. Vo¬
doravno: krovec, litina, Pitagora, opera, učenka,
berač, sapnik, Er, ji, Rl, Gina, Kiu, tun, Akra,
JK, aga, Neva, RK, potapljač, mesar, earl, alt,
iks, Peru, Rl, Luna, nor, ikt, enica, Ba, Saracen,
klor, Anam, CA, tat.

KRIŽANKA. Vodoravno: baker, ZK, Galeb, otok,
plaz, kota, šok, bromat, mat, km, ura, prod, ne,
—o, kocka, Enej, —r, valj, askeza, oči, idol,
Anka, opij, Čopič, AA, brana.

REBUS: elipsa — (črka) eL, (dva) I psa.

POSETNICA: Paola Trn = toplarna.

POSETNICA: atek Rovtar Čile = avtoelektričar.

MISELNI PROBLEM »TRIJE NEČAKI«. Rešitev:
Peter je Branetov sin in advokat. Razlaga: An¬
tonov sin je inženir in ni Vinko. Ker Vinko tudi
ni advokat, je lahko samo zdravnik. Ker je
zdravnik, ne more biti Branetov sin, torej je
sin Filipa. Žarko ni Branetov sin, lahko je samo
sin Antona in je inženir. Peter je torej advokat
in Branetov sin.

REBUS: radiator — (dva) radia T, or (je na¬
robe gr. črka ro).

REBUS: petrolej — pet (gr. črk) ro; (od cele
abecede) le J.

PREMIKALNICA: železo, iridij, kobalt.

Z LEVE NA DESNO. Besede na desni: mangan,
kovanje, obrtnik, proton, Einstein, blagajna, pod¬
jetje, vnuček, tuljava, krompir. Misel na levi: Če
hočeš postati modrijan, ne bodi zaspan.

TIM 144

SKANDINAVSKA KRIŽANKA

_ ■' ii im—..

znar

ki

DE-DION-BOUTON, 1901/2