------    346   ------
Politične stvari.
Adresna debata v deželnem zboru kranjskem
30. avgusta 1870. leta.
„Novice" so ob sklepu letošnjega deželnega zbora obljubile, da prineso svojim bralcem važnejše obravnave kolikor mogoče obširno. Storile so to do seje 7, Zakasnjeni tisek stenografičnih zapisnikov je zadržaval obljubo, da o 7. seji niso mogle popred objaviti vseh govorov narodnih naših poslancev.
Naj tedaj častiti bralci drage volje danes sprejmejo, kar jim pred niso mogle prinesti. Nadjamo se pa, da prevažna adresna debata ni zanimivosti zgubila, ako tudi jo še le danes obširnejše bero, kakor so jo brali v kratkem posnetku pred dvema mesecema. Vsaj iste državopravne in narodne zadeve avstrijske še danes tako stojč na dnevnem redu in časniki pišejo še dandanes obširne članke o njih.
Adrese same, ki je bilo kolo, okoli kterega so se vrtele razprave kranjskega deželnega zbora 30. avgusta 1. 1. ne natisnemo več, ker je cela bila natisnjena v 35. listu „Novicu, zato častite bralce prosimo, naj blagovolijo citati oni list.
Znano je bralcem našim, da protinarodna in usta-voverna manjšina deželnega zbora si je izbrala viteza Kalteneggerja za edinega govornika; on je bil njen organ, zato je pa res tudi dolgo govoril po zapisniku, v kterega so njegovi družniki vse djali, kar so vgo-varjati hoteli narodni večini, ki je adreso naredila.
Ge tudi so narodni poslanci pretresali vse točke, s kterimi si je g. Kaltenegger prizadeval spodkopati adreso, da bi tedaj skor potrebno ne bilo, njegov govor posebno natisniti, vendar ga v glavnih stavkih poslovenjenega tudi natisnemo, da bralci naši dobijo prav avtentično sporočilo.    Tako-le so se glasili:
Potrt in bolestno začuden sem bil, ko sem iz adrese razvidel, da ima jedro, za ktero gre, tak odgovor v sebi, da bi bolje bilo, ako bi ne bili odgovorili. Glavni ton adrese je tak, da mora zaboleti pravo-čutje naše. Adresa ni zato osnovana, da bi opomogla pritožbam in željam na ustavni poti; sredstva in poti, ktere ona nasvetuje, in njena načela nimajo nič manjšega v sebi, nego popolno preziranje naše ustave; ona gre naravnost na njeno razrušenje. — In še več! Ne le taka adresa se ima odobriti, temuč tudi volitve se imajo izvršiti s pridržkom in ogrado, ki odstranuje spolnovanje naše dolžnosti, in lastni volji prepušča to, za kar v naši ustavi ne najdem nobene podlage, in ki nam prisojuje to, kar nam ni mogoče. Mi bi zoper svojo dolžnost hudo grešili, ako bi nasproti taki adresi molčali.
Občutek prvega vtiska pri zaslišanji adrese je bil ta, da mi je srce pretresel nad prelomom prava, — bilo mi je, kakor da bi bil odbor s slepoto udarjen za pravno zgodovino naše ustavne države; vsaj drugače bi ne bil mogel v stiko jemati zdavno minulih časov, nekdaj bivših razmer, stanja, iz kterega se ne da priti, nego po poti oktrojenja, posilstva, vničenja naših pravnih razmčr.
Moja naloga ni,   da  bi  se iz tega stališča spuščal
v razpravo tega, ali je mar res, kar adresa izreka, da ustava ne more dati poroštva za celoto in za moč državi, za samoupravnost dežel in narodov. — Ako ustava do zdaj ni obrodila v taki meri sadu, kakor smo pričakovali, — ako se je marsikje na drevesu ustavnem pokazal prazen cvet, ni ustava tega kriva, marveč krivi so tisti, ki so obdelovanje in rabo ustavnih tal opuščali. Pričujoča adresa spričuje rano, na kteri naša ustava boleha; ona kaže tiste misli in djanja, ki opravljajo službo pogrebcev našega državnega življenja. Adresni odbor taji pravni obstoj naše ustave; on nam hoče mnenje verjetno storiti, da naša ustava od večine narodov ali ni pripoznana ali da jim je silovito vrinjena. — Adresinemu odboru veljajo kot pravila našega ustavnega življenja samo pragmatična sankcija, oktoberska diploma od leta 1860. in septem-berski patent ustavljenje ustave od 1. 1865. Ustavni patent od 26. februarija leta 1861. in državna temeljna postava od 21. decembra leta 1867. nista njemu za druzega nič, nego za to, da ju prezira. Nazaj segati v oktobersko diplomo in septemberski manifest, ob enem pa prezirati februarski patent in decembersko ustavo, to pa je pravno nemogoče.
Govornik dela strah deželnemu zboru in kaže na deželni zbor leta 1867., ki je bil razpuščen zarad tega, da je (kakor sedanji) sklenil volitev poslancev v državni zbor s pravnim pridržkom in ogrado. On pravi, da se je morala vsled septemberskega manifesta nesrečnega spomina ttt ustava prenarediti, — daje bila decemberska ustava leta 1867. s sodelavnostjo tudi državnih poslancev iz Kranjskega in ce!6 z njihovim pritrjenjem posvetovana in sklenjena. On pravi, da je kranjski deželni zbor decembersko ustavo, nje pravni obstoj s pošiljanjem in udeleževanjem svojih državnih poslancev djansko pripoznaval, daje tudi dovoljenje za železnico, odškodovanje za inkamerirano deželno premoženje in več takih koristi brez strahu iz rok državnega zbora sprejel. Ali tudi takrat državni zbor ni imel pravoveljavne podlage? Ali more deželni zbor reči, da sedanja adresa je z vsem tem v soglasji? — Ako imajo kranjski državni poslanci samo k volitvi v delegacijo in k posvetovanju o denarnih naredbah odposlani biti, kako neki bi se mogli za obveljavo sklepa potegniti, kterega je letošnji deželni zbor zarad prena-redbe državne postave zastran najdenišnice storil?
Govornik dalje trdi, da britkih skušenj v državnem zboru glede Kranjskega ni državni zbor sam po sebi kriv, ampak da so jih krivi tisti poslanci, ki so za dobro in postavno spoznali, iz državnega zbora izstopiti. Izstop iz državnega zbora je bil prenagljen. Govornik skuša pravni obstoj državnega zbora dokazati. On opominja večino deželnega zbora storjene obljube, namreč o zvestobi in pokorščini do cesarja, k spolnovanju postav in svojih dolžnosti. S potrjenjem te adrese in s tako volitvijo, ktera je zoper ustavo, bi tej obljubi nezvesti postali. — Govornik dalje pravi, da se nikakor ne predrzne, da bi se komu za varha vesti postavljal; al glasu svoje lastne vesti on ne more zadušiti in zatoraj se obrača na vse častite gospode kolege brez izjeme s prošnjo, naj resnih premislekov na prid javne zavesti za pravo ne zavržejo.
In kaj hoče adresa na mesto ustavnega razvijanja našega ustavnega življenja postaviti? — Prostovoljno porazumljenje dežel s krono (z vladarjem), to pa je osodepolni oglas na tisto „prosto pot*' nesrečnega spomina leta 1865! Kje je postavna naslomba za tisto „prosto pot"? — V rokah krone ne, ki ni več samo-oblastna, toraj v naši ustavi, — ustava se pa tej adresi studi! — Govornik ima pravna tla za edino merodajna,  in zato se ne spušča v pretresovanje tistih
------    347    ------
praktičnih zmešnjav, ktere bi ideja adresnega odbora za nasledek imela; njemu se državni zbor za porazum-Ijenje tako potreben zdi, da bi ga morali osnovati, ako bi ga ne imeli.                                            (Dal. prih.)
_—    352    -----
Politične stvari.
Adresna debata v deželnem zboru kranjskem
30. avgusta 1870. leta.
(Dalje.)
V adresino idejo o zedinjenji slovenskega naroda veno državno skupino se dr. Kaltenegger noče spuščati; on sploh obžaluje kot bistveno krivdo naših državnih homatij, da se je ta države stvarjajoči a tudi države razdevajoči živelj (narodnost) od nekterih Avstriji gotovo neprijaznih strani razdražil. Kar je fran-cosk vladar razvil princip narodnosti, prišlo je tudi pri nas to vprašanje na vrb. O preklicu avstrijskega konkordata pravi govornik, da bi bilo veliko primerneje, v adresi zahvalo izreči za preklic konkordata, ki je katoliški svet hudo tlačil, kakor pa o raz-žaljenji katoliškega čustva govoriti. — Pritožbe o prikraj-sevanji narodnih pravic — nadaljuje govornik — merijo tudi na to (našo) stran deželnega zbora, al to po krivici, — manjšino navdaja poštena volja, da se zadostuje vsem narodnim zahtevam, ako ne merijo na orne-jenje samosvojnega življenja v državi. — Al ravno postave o šolskem jeziku in prenaredba deželnega volilnega reda, ki jih je zahtevala večina zborova, spodkopujejo naiš obstoj v deželi. Se posebno pa prenaredba deželnega volilnega reda na to meri, da bi nas celo ob sedanjo manjšino pripravila in nam nobenega poslanca ne pustila, k večemu Kočevskega. — Govornik pravi, da pritožbe zoper sedanji volilni red so neopravičene, kajti pri poslednjih volitvah v gornji Avstriji, v Vor-arlberku in na Ceskem so se po tem volilnem redu, ki ga večina zborova tako napada, manjšine zdatno ojačile in celo v večine spremenile. — Po obravnavi pravnega stališča se govornik obrne poslednjič na domoljubje deželnega zbora ter pravi, da samo trdno stanje na ustavi krepča Avstrija; kdor drugače ravna, dela — morebiti nevedoma —na razpad Avstrije; njegova stran je prepričana nepostavnosti adresnih razlogov in nasvetov; pravi ustavni odgovor deželnega zbora na cesarjevo pismo bil  bi  edino le ustavna,  to je ne-
pogojna volitev v državni zbor. Dr. Kaltenegger sklepa svoj govor s predlogom, naj deželni zbor popusti pričujočo adreso in 6 poslancev, ki jih ima deželni zbor kranjski po §. 16. deželnega reda v državni zbor poslati,   voli v smislu ustave brez vse   ograde.
Prvi od narodne strani za dr. Kalteneggerjem poprime besedo dr. Zarnik in govori tako-le:
Gospoda moja! Da je adresna debata povsod jako važna, pokazuje nam to zgodovina parlamentarna, ker ravno pri adresni debati je treba vladarju ali do-tični vladi vse rane in težnje naroda popolnoma odkriti in povedati, ktero sredstvo, kteri lek bi mogel rane zaceliti in ozdraviti. Znano je, koliko vrednost je polagal francoski parlament na to, da mu je bila adresa in ž njo adresna debata dovoljena. Tudi mi hočemo, da se v Kranjskem zboru obširno govori o vsem tem, ker imamo prvič v obče priliko, povedati svoje mnenje, drugič pa posebno zarad tega, ker smo edini poslanci slovenskega naroda, kteri smejo po svojej vesti brez okolišanja govoriti. (Živa pohvala na levi in med poslušalci  — predsednik zvoni.)
V Gradcu so tudi slovenski poslanci (Dežman: štajerski poslanci!) hoteli svoje mnenje v adresi povedati, al večina nemška jih je kontumacirala in adrese ne bode.
Ravno tako je povedati hotela svoje mnenje o zda-njem položaju goriška manjšina; al en glas jo je kontumaciral in vsled tega ne bo mogoče tega storiti. Danes obširno govoriti, je naša sveta dolžnost, ker ne govorimo samo kot poslanci kranjski, ampak, kakor sem rekel, tudi kot poslanci celega slovenskega naroda. (Dobro! dobro! na levi in med poslušalci.)
Hočemo tu navesti vse razloge od stavka do stavka, kteri so veČino odseka priveli na to, da to adreso slavnemu zboru predlagamo; hočemo popolnoma opravičiti svoje stališče, stališče to, da hočemo imeti uravnano, mogočno Avstrijo mi, ki smo pravi avstrijski rodoljubi. (Pohvala med poslušalci.)
Najprej izreka adresa zahvalo Njegovemu Veličanstvu, da se je ravno zdanji čas obrniti blagovolilo do naj-zvestejše udanega deželnega zbora ter se zahvaljuje nadalje, da se je držalo najnatanČneje neutraiitete. Al naša zahvala za vzdržanje neutralnosti izvira iz drugih motivov nego odobrenje neutralnosti po protivni stranki. Vidi se že to iz nemških manifestov, kajti v tistih se zmerom povdarja, da se ne sme Francozom pomagati, ker so: „die Erbfeinde der deutschen Nation!" Ali naše stališče je drugo, ker nas vodijo pri presojevanji una-njih okolnosti najpoprej koristi našega naroda in potem cele carevine. Iz tega obzira ni bilo mogoče, stopiti na stran Prusije in pomagati Francoski narod gaziti, ker očividno bi bila s takim ravnanjem Avstrija vasa-lica Prusije postala, kakor Bavarska, Wurtemberg itd., tega dozdaj niti Pruska ni zahtevala. Ce bi bila pa Avstrija v začetku stopila na Francosko stran in da bi bila Francoska zmagonosna, osnoval bi se bil gotovo kak god „Suddeutscher Bund" z Avstrijo na čelu, kjer bi ona zopet svoje stare težnje razvijala v slavo edine Germanije. Al slabo hvalo bi jej Nemci za to peli, — to vprašanje bodo že drugi rešili. Se slabejše bi se pa slovanski narodi Avstrije počutil^, ako bi bili spet v kak „Bund" nazaj eskamotirani. Se dandanes smo Pru-siJi hvaležni, da nas je 1866. leta te neugodne more, nemškega „Bunda" namreč, tako lepo rešila! (Pohvala med poslušalci in veselost.)
To so vzroki, da je ves slovanski svet ali vsaj večina dozdaj zadovoljna bila z neutraliteto. Al mogoče je — kar bodem pozneje razvijal — da večina narodov izreče, ker se je stvar tako zasuknila, da tudi Avstrija stopi z mečem v borbo.
-----    353    -
Ako idemo dalje v analizi adrese, omenja taista nezadovoljstvo v deželi in se nevtrjenih ustavnih naprav. Gospoda moja! ako adresa to omenja, kaj je storila s tem? Ona samo to ponavlja, kar je manjšina ministerstva lanskega leta v svojem memorandumu izrekla. In kdo so bili člani te ministerske manjšine? Vi veste, da so pisatelji memoranduma gospodje ministri grof Potočki, grof Taaffe in dr. Berger. Potočki in Taaffe sta pa glava in roki sedanje vlade.
Naša adresa dalje govori, da ustava nima pravo-veljavne podlage. Ravno protivna stranka je najbolj prouzročila, da smo zdaj na krivem potu. Gosp6da moja, kar se decemberske ustave tiče, poglejmo malo nazaj. Decemberska ustava je proizvod februarske ustave, februarski patent Vam je vsem dobro znan; v njem se govori o ^Gesammtreichsrath u" in o „engerem Reichs-rath-u". ,,Gesammtreichsrath" edini je imel po februarskem patentu pravico, ustavo za vse avstrijske narode spremeniti, nikdar pa ne „redni" oži državni zbor. Toraj, da bi iz te soteske — Nemec bi rekel „Sack-gasse" — prišli, ni druzega grofu Belkrediju preostalo, nego izredni „Reichsrath" „ad hoc" sklicati, da bi čvor avstrijskega ustavnega življenja zvozlal. Nikdar pa po črki februarske ustave take pravice ni imel tako imenovani redni oži državni zbor, ki je potem zares de-cembersko ustavo skoval. Za to mnenje sta se odločila tudi profesorja Arndts in Maasen, ki sta sicer znana ultramontanca, zraven pa se prištevata prvim juristom ne le v Avstriji, temveč v Evropi. Mislim, da je mnenje teh dveh mož, akoravno sta ultramontanca, vendar le tehtno in vsega uvaženja vredno.
Grof Belkredi je s svojim ravnanjem edini bil pravo pot nastopil za rešitev avstrijskih ustavnih zmešnjav. Ko se je pa po njegovem odstopu oži „Reichsrath" kakor skupni državni zbor geriral in se za kompetentnega proglasil, februarsko ustavo spremeniti, zdi se mi, kakor da bi mi kdo kakošno hišo pokazal in rekel: dragi prijatelj ! to ni hiša, ampak je most, preko kterega moraš iti v eldorado avstrijskega ustavnega življenja. Ako pa tega ne verjameš, boš pa v težko ječo obsojen. Se ve, da bi moral pri takem žuganji v nevarnih časih molčati, ali dokler bom imel zdravo pamet in zdrav razum, bom pri prvi priliki spet rekel, da to ni most, nego je hiša! Drugič je treba pomisliti, da nobena ustava nima nikdar pravne veljavnosti, dokler se je narod ali narodi prostovoljni sami ne poprimejo. Ustava je ravno državna institucija, ustvarjena za pospeševanje svobodnega razvitka narodnega življenja. Ustava je samo oblika, svobodno narodno življenje je pa bitstvo. Kje pa ostane svobodni razvitek, ako se narod v obliko ktere-koli ustave sili, ako se noga po kopitu, ne kopito po nogi meri!? Decemberska ustava ni nič druzega, nego podlaga supremacij dveh narodov — Nemcev in Ma-gjarov. Vsi drugi narodi pa bi se imeli v ta nemško-magjarski model sliti; posebno je ta lepa naloga nam Slovanom odmerjena. Toraj bi tudi vsak Slovan, na-ročito pa vsak Slovenec, kteri bi se dal prostovoljno v ta model sliti, to se pravi, da bi prostovoljno decem-bersko ustavo pripoznal, s tem smrt svojega naroda podpisal.
Očitalo se nam je, da so naši poslanci v državnem zboru tačas, ko se je ta ustava delala, sedeli in da so nekteri pojedinci cel6 za to decembersko ustavo glasovali, akoravno je večina slovenskih poslancev proti njej glasovala. Gospoda moja! to je gotovo nedoslednost, al v politiki se ne sme računiti z doslednostjo tako, kakor v privatnih odnošajih, v privatnem pravu. V politiki se mora zmirom nepremakljivo in neomahljivo zastava glavnega namena vsega delovanja in teženja visoko držati ; sredstva v dosego tega namena, ktera pa ne smejo
nikdar nepoštena biti, smejo se po okolnostih vsaka trenotje spreminjati. To ravno je oportuniteta. Oportu-niteta je naše poslance vodila, da so 1867. leta v državni zbor šli, ker so mislili, da bi bila vlada v stanu, deželni zbor 3 do 4krat zaporedoma razpustiti, da bi se naše ljudstvo volitev naveličalo, in po tem manevru bi se vendar znala kakošna slovenskemu narodu sovražna večina v tej visoki hiši šopiriti in vladinim predlogom vedno prikimovati; ker taki uradniki in penzijo-nisti so povsod najti — če bi bilo tudi treba o polnoči (smeh) vladinega kimovca za poslanca voliti! Bile bi pri nas volitve take, kakor so Rauchovih mamelukov na Hrvaškem, kjer je bil na priliko neki Šimič v reški županiji z enim samim glasom za poslanca voljen in še dandanes z velikim ponosom hrvaški narod, hočem reči: Rauchovo pašalikstvo, v Zagrebu zastopa! (Veselost.) Gorje" pa našemu narodu, ako bi sedela v tej hiši enaka večina, kakor v Zagrebu, obstoječa iz Rauchovih pod-repin! Ta prevdarek je vodil večino naših poslancev, ker je bilo to po njihovem mnenji za korist in za eksi-stencijo slovenskega naroda takrat potrebno. Da se pa niti po politiki doslednosti v sredstvih, niti po politiki občutkov in čuvstva narodu ne koristi, lahko bi vsak pastirič dokazal.                                           (Dal. prih.)
-.—    360   ------
Politične stvari.
Adresna debata v deželnem zboru kranjskem
30. avgusta 1870. leta. (Dalje.) G-ovoril je dr. Z ar ni k na dalje tako-le: Poglejmo,   kako  v  tacih  odnošajih  drugi  tlačeni narodi postopajo:   šlezviški Danci,   kteri  so  dandanes pod prusko vlado,  prišli  so  v berolinski  in v severo-nemški parlament.   Ali mislite,  da oni  s tem za se in za svoj narod pripoznavajo „den norddeutschen Bund"? — Ne, oportuniteta jih tam drži, da povedo svoje misli in težnje in protestirajo zoper vse, kar bi utegnilo njihovemu narodu na  kvar  biti.    Tako imajo poznanjski Poljaki zmirom svoje   zastopnike v berolinskem parla-
361    —
mentu, in zdaj tudi v severo-nemškem zboru, da tam opozicijo delajo proti vsem sklepom, storjenim na škodo poljskega naroda. Ali mislite, gospoda! da oni za svoj narod pruski ali severo-nemški zbor za pravnoveljav-nega in merodavnega s tem pripoznavajo? Niti eno minuto! kajti vem, da si vsak poslanec vsako trenotje misli: Ješče Poljska ni zginiola! Oportuniteta vodi Dance in Poljake v Berolin, kakor je oportuniteta naše poslance 1867. 1. na Dunaj vjekla. Vzemimo Ogre. Ma-gjari so najbolj trdno pod Smerlingom v opoziciji stali, in so rekli, da niti dlake svojih zahtev ne odstopijo. Ali ko je presvitli cesar pod Bachovo vlado 1857. leta Ogersko in Pešto obiskal/ prišla je deputacija magna-tov s kardinalom Scitovskim na čelu k njemu in je oddala peticijo z zadržajem, da so zadovoljni samo z ustavnim življenjem v obče, in ni bilo čisto nobenega spominka o ogerski ustavi 1848. leta. Vzemimo brošuro barona Eotvosa „Macht- und Existenzbedingungen Oesterreichs" leta 1858. Tačas je trdil sedanji magjar-ski minister, da bi Ogri bili popolnoma zadovoljni, ako vlada le ustavno življenje s centralnim parlamentom za avstrijske narode vpelje. Ako bi vlada takrat bila tako storila, bi danes reči v naši državi vse drugače stale, — al pri nas v Avstriji se ravnamo zmirom po talijanskem pregovoru: ,,sempre troppo tardi"! Kedar je pa ma-gjarski narod svojo moč ojačil in ugodno priliko spoznal, ravnal se ni več po oportuniteti, temveč je zahteval vse svoje pravice od prve do zadnje po zakonih 1848. leta. Tudi nam je prilika zdaj dana, da zoper magjarsko-nemško supremacijo protestiramo in da začnemo razdirati okvire, v kterih se ta supremacija nahaja, in tem okvirom se pravi: decemberska ustava. (Živa pohvala.)
Da je naša adresa v federalističnem smislu sestavljena, vidi se na prvi hip, ker iz vsakega njenega stavka ta duh veje. Reklo in oporekalo se nam je to-likrat, da, ako se Avstrija osnuje na temelju federalizma, ni mogoče dalje vladati, da mora Avstrija precej razpasti! Al jaz rečem, da ravno federalizem je tista oblika, ktera bode Avstrijo ojačila, ktera bode potem narode zadovolila. Vsaka zdrava država pa more in sme biti dobro in prav osnovana, kedar se opira na zadovoljstvo narodov.
Letos 4. julija se je slavila pri vseh poslanstvih severne Amerike stoletnica obstanka veličastne trans-atlantiške republike. Tudi g. Jay, severo amerikanski poslanec na Dunaji, je dal v to slavo sijajni obed, kterega so se med ostalimi tudi ministri Beust, Potočki, Taaffe in Festetič vdeležili. 4. julija 1770. namreč se je sprejela osnova ustave, ktero so izdelali po nalogu: Franklin, Jefferson, John Adams, Sherman in Living-stone, kakor temeljni državni zakon najširjo federativno organizacijo 13 suverennih držav, česar še dozdaj svet videl ni. Na te se oziraje je g. Jay izustil obširno in krasno napitnico, namerjeno na nazoče avstrijske ministre, posebno na Beusta, rekel je: „Pred sprejemom ustavnega načrta peterice se je blagi Jurij Washington ves zdvojen z dvema rokama za glavo prijel in usklik-nil: jaz mislim, da skoraj ne bo mogoče le nekoliko let republiko s tako skrajno-federativno organizacij o na nogah vzdržati; to mora vse razpasti! Pa poskusimo! sprejmimo ta načrt, ker prva zapovd nam je: volja ame-rikanskega ljudstva; njegova zadovoljnost nam je podlaga vsega daljnega delovanja, Amerikanci niso zarad ustave, nego ustava je zarad Amerikancev! GospSda! je nadaljeval Jay, 13 skoraj suverennih držav, malo obljudenih, na zemlji od 100.000 ? milj, brez železnic, brez telegrafa, skoraj brez cest v tistih časih! Poglejte, gospoda! dan-
danes to federativno organizacijo! kako je mogočna, kako je imenitna, v svetu merodavna velevlast! Pod Linkolnom in Johnson-om je strašno vojsko 4 leta peljala in sijajno končala, m iz nje izišla kakor novi fe-niks. Dandanes šteje čez 35 držav na zemljišču od 144.000 ? milj in se razcveta v najlepši pomladanski krasoti, al vse to samo zarad tega, ker je zidana na federaciji, na zadovoljnosti vsega ljudstva!"
Tako je Jay navdušeno o federaciji govoril, ministri so molče v tla gledali, samo Beust je nekaj nespretnega odgovoril, da bi morali Čehi v reichsrat priti, kakor tam poslanci pojedinih držav v kongres v Washington hodijo. — Skupne zadeve v severni Ameriki so: Vojska, trgovina, mornarstvo in vnanji poslovi. Vprašam visoko hišo: ali ni severo-amerikanska država čvrsta, krepka in impozantna?
Tudi mi imamo iste skupne zadeve, v oktoberski diplomi na tanko naznačene. Slavna gospoda od levice! Ako pravite, da Avstrija ne bi bila potem osigurana, tudi drugače gotovo ne bode nikdar, ker bi jej manjkalo zadovoljtva narodov, po Washington-ovih besedah podlaga vsakega državnega sestava.
Vzemite Bavarsko, WtLrtembergin celo Nemčijo; te nimajo nič druzega skupnega, kakor kralja pruskega, kakor vojskovodjo in zapovednika vse nemške armade. Kdo se bo predrznil trditi, da ni danes Nemčija edina impozantna, prva v celi Evropi?! Ali to stori samo in izključivo ena in edina volja nemškega naroda, zadovoljstvo vseh nemških plemen!
Ravno tako bi bilo v Avstriji, ravno tako bi bila spet mogočna, ako bi enkrat do tega prišlo, da bi bili vsi narodi zadovoljni z ustavo, ktera se vsakemu prilega, ktera je vsakemu po volji! (Pohvala.)
(Dalje prihodnjič.)
368
Politične stvari.
Adresna debata v deželnem zboru kranjskem
30. avgusta 1870. leta. Dr. Zarnikov govor dalje.
Protivna stranka, posebno pa organi protivne stranke dan za dnevom federalizem hvalisajo, kako je na korist drugod (veselost), kako bi bil in je dober za Francoze, za Ameriko, Švico in Nemčijo, samo za nas ne grč, kjer bi bil najbolj potreben, kajti v prvem hipu bi Nemci in Magjari svojo supremacijo zgubili. (Veselost, živa polivala.)
Sam Bismark je rekel, ko so ga narodno-liberalci v severo-nemškem parlamentu priganjali, da bi tudi na to delal, da bi z južno Nemčijo v ožjo zvezo stopili, da se da to le z občnim in svobodnim sporazumljenjem vseh interesentov na temelju federalizma organizirati. Kar Bismark trdi, da je za Nemčijo dobro, naši cen-tralisti z navdušenostjo hvalijo, ali pri nas naravnost pravijo, da to ne gr6, ker bi Nemci z uvedenjem federalizma prevago zgubili, to je edina razlika. (Dobro!)
Omenil sem že, da sadržuje severo-amerikanska republika 35 držav, ki merijo 140.000 ? milj, da ima Švica 22 kantonov, ki so tako rekoč popolnoma suvereni, ker ima na priliko vsak za-se popolno pravo po-stavodajstvo tudi v vseh zadevah civilnega prava. — Ni mi treba spominjati brošure Fischhofa, ktera je vse to na tanko razložila.
Po izgledu severne Amerike in Švice nam je treba po analogiji „bunda" in kongresa, organa, v kterem bomo že navedene skupne zadeve obravnavali. Imamo pa že ta organ, kterega je treba samo vtrditi, to so: delegacije. Avstrija se le more vzdržati, ako mi delegacije ojačimo. Ako se Magjari protivijo, dobro! kajti naše mnenje je, da je le takrat treba delegacije preustrojiti in ojačiti, ako magjarski parlament v to dovoli, samo po sodelovanji ogerskega državnega zbora bi se to zgodilo. Ako bi pa hoteli vničiti delegacije in samo osebno zvezo narediti, potem bi se moral za Cislajtanijo centralni parlament napraviti, v kterem bi bile vse neogerske dežele zastopane.
Na kakošni način bi mogoče bilo poravnati se in vsem homatijam do konca priti, kaže nam I. člen ok-toberske diplome, kteri se glasi:
„Das Recht, Gesetze zu geben, abzuandern und aufzuheben, wird von Uns und Unseren Nachfolgern nur unter Mitwirkung der gesetzlich versammelten Land-tage, beziehungsweise des Reichsrathes, ausgeiibt wer-den, zu welchem die Landtage die von Uns festgesetzte Zahl Mitglieder zu entsenden haben". To je beseda, dana od presvetlega cesarja, da je sporazumljenje in konečno poravnanje mogoče po deželnih zborih ali od-nosno le z „rajhsratomu. Toraj so pravilo: deželni zbori — a izjemka: rajhsrat. (Dobro!) Vsled tega trdim na dalje, da, ako bi se bilo delalo po septem-berskem manifestu, kteri je ta I. članek oktoberske diplome za svoje načelo vzel, bilo bi mogoče, da bi že bili popolnoma vsi narodi sporazumljeni in da bi bila Avstrija dandanes trdna, mogočna in jaka. (Polivala.)
Preidem na drugi del naše adrese, kteri je gotovo sila važen in se tiče notranjih zadev našega naroda. Na čelu teh notranjih zadev stoji: zedinjenje Slovencev. Ta točka je bila že toliko pretehtovana in toliko se je o njej že govorilo in pisalo, da je gotovo vsakemu izmed nas dobro znana. Hočem toraj tu za brambo te najvažnejše stvari nekaj iz pravnega stališča povedati. Nam se ugovarja, posebno je to poudarjal dr. Supan v adresinem odseku, da podiramo na eni strani historične pravice, med tem, ko jih za svoje koristi, to je, za zedinjenje vseh Slovencev podpirati hočemo! Vprašam pa jaz, kaj je historično pravo? Historično pravo je le takrat pravica, in potem zares pravo, ako odgovarja čutstvu prava; ako odgovarja v obče pojmovom pravice, ako je v skladu in soglasji z naravnim pravom; ako pa tako imenovana historična pravica eksistencijo naroda zanikuje in uničuje, tolmačimo mi to tako, da takrat ni to nobena historična pravica, ampak historična krivica, ktero je, treba, da se razžaljenemu pravnemu čuvstvu zadosti, prej ko je mogoče, izbrisati. (Živa pohvala.) In mi Slovenci imamo ravno nalogo, popraviti tako historično tisočletno krivico, kajti, kakor je v štajerskem programu jasno rečeno, nikdar ni pravna oseba zemlja, na kteri narod stanuje in ktera bi imela nespremenljive pravice do njega, temuč le narod sam je pravna oseba,, ktere lastnosti že po naravi vsled nikakoršnega nasilja izgubiti ne more; zemlja ne veže naroda, nego narod zemljo. Zarad tega ni ta ugovor, da nas slučajno ne reka, Sava po imenu, v Kranjce in Štajerce loči, in da ni toraj nikdar mogoče, štajerskega »historičnega" teritorija cepiti,  nobenega resnega pobijanja vreden.   Da svoje
369
mnenje o zgodovinski pravici vtrdim, hočem se malo po izgledih ogledati, kar me ne bo težko stalo, ker mi kar pri roki lezi. Na Erdeljskem so starozgodovinski prebivalci Rumuni, potomci starorimskih legionarcev v Daciji. Še le v 7. stoletji so se vselili v deželo potomci Hunov, Sikulci pod vodstvom svojega vojvode Tuhutum-a, v 9. stoletji so se za njimi tudi s silo naselili Magjari, in v 12. stoletji so prišli kakor mirni kulturonosci Saksonci. Ti trije narodi so se začetka 13. veka v Erdelji konstituirali in se kakor narodi proglasili z izrecnim dodatkom, da Rumuni niso „narod"! Ta zgodovinska pravica, lucus a non lucendo, je trpela do 1848. leta, toraj skoraj 800 let. Rumuni, gosp6da moja! kterih je v Erdelji 1,200.000, vseh druzih prebivalcev pa komaj 800.000, niso bili po postavi narod, niso bili nič, bili so le živina v očeh 3 druzih narodov. Gospoda! vprašam, ali je ta 8001etna zgodovinska pravica res pravica za Rumunje?! Ali ni to najgrša, v nebo kričeča historična krivica za rumunski narod?! Ali ne bo vsak človek na tem svetu pritrdil, da je imel rumunski narod sveto dolžnost, to zgodovinsko 8001etno „pravico" prvi dan, ko mu je bila prilika dana, z nogami poteptati in vničiti? (Polivala.) Isto tako je v Bosniji, ko bi se reklo, da imajo Turki historično pravo, posedovati.
Tudi nam Slovencem se kakor „narodu" dosti bolje ne godi, ker so nam v državi uradno še le od 1848. 1. sem komaj ime pripoznali. Do zdaj nimamo Slovenci, kjerkoli že smo, nobene historične pravice, ker taista le takrat nastane in obstaja, ako odgovarja pravnemu čuvstvu in koristi naroda, za kterega je. Historična pravica se mora skladati z duhom časa, narod mora čutiti, da je res to pravo zanj , da je v popolni slogi z naravnim narodnim pravom. Historično pravico bomo torej mi Slovenci imeli, in se bo takrat še le za nas začela, kedar bode slovenski narod zedinjen.
Protivniki nam zmirom nasproti kriče, da bi bilo to kaj neČuvenega, ako bi se začele historične kro-novine razcepavati! Ali se že ni to večkrat v Avstriji zgodilo? Leta 1848. sta se, postavimo, Bačka in Banat od Ogerske odtrgala, Srejm pa od trojedne kraljevine in zedinilovse je vse troje pod imenom „Srbske Vojvodine". Še zdaj ko se je Srbom Vojvodina zarad ma-gjarske države vzela, želi si srbski narod nazaj svojo Vojvodino.
Oglejmo se izvan Avstrije! Kako je bila Francoska razdeljena v provincije, celo tako kakor Avstrija pred 1848. letom. Nihče ni hotel Francoz biti, vsakdo je bil Auvergnat, Bretonec, Pikard itd., ker to je bilo po tisočletni zgodovini vtemeljeno. Zarad tega je leta 1792. ab6 Sičves v konventu predlog stavil, da se vsa ta razdelitev Francoske vniči in da se „departements" naredijo. Kdo bi se upal zanikati, da nima departe-mentalna uprava že historične pravice za francoski narod? Pa gotovo ne zavoljo svoje 781etne starosti, ampak zavoljo tega, ker odgovarja želji, toraj koristi francoskega naroda. Ravnalo se je 1792. leta po želji francoskega naroda, 1848. po želji srbskega naroda, in ako bi se nam dala zedinjena Slovenija, vstreglo bi se samo najtoplejšim željam slovenskega naroda.
Da si v resnici narod slovenski to želi in kako si to želi, pokazal je že na 15 taborih. Naši protivniki sicer pravijo, da je vse to le „Taborschwindel"! naj vendar oni enkrat poskusijo en tabor napraviti zoper zedinjeno Slovenijo, bodemo videli, koliko jih bode zbranih Slovencev za to glasovalo. (Živahna pohvala in smeh). Samo enkrat so to poskusili na slovenski zemlji, in takrat se je pokazalo. (Gromovita pohvala in smeh na galeriji.)                                                         (Dal. prih.)
376
Politične stvari.
Adresna debata v deželnem zboru kranjskem
30. avgusta 1870. leta. Dr. Zarnikov govor dalje.
Da imajo tabori gotovo važnost, kaže to, da so protivniki skušali tabor napraviti proti zedinjenju Slovencev v Celji, a kakor so videli, da bode mnogo slovenskega naroda tje prihromeio glasovat za „Slovenijo", zdelo se jim je čisto soparno in vmaknili so se v klo-šterski vrt. (Veselost.) Tamkaj so res protivniki zoper zedinjeno Slovenijo glasovali ali brez nazočega slovenskega naroda. (Dežman: sej so bili Slovenci tam!) Pa ka-košni!! Ako bi le nekteri tabori zoper zedinjeno Slovenijo glasovali, polagala Jbi se na to strašna važnost. O tem en sam prigodek. Štajerski zbor v svoji večini je tudi govoril o „Taborschwindel", kakor vsi ljubez-njivi naši protivniki. Grosp. Lenček je imel od svojih volilcev naročeno, naj se poteza za to, da se bode most čez Savo napravil. Al kakor hitro je deželni odbor izvedel, da se je na Sevniškem taboru zavrgla dotična resolucija, izrekoma, da ni treba mosta delati čez Savo, brž je na kratko odgovoril: Sevniški tabor je sklenil, da ni treba tega mosta, in proti volji naroda se vendar ne more most delati! (Veliki smeh.) Da se je bila takrat ta resolucija sklenila, vzrok je ta, ker je ljudstvo mislilo, da bode moralo vse doneske dati. Tu se je taborski sklep uvaževal; kedar pa kaj pride na korist našega naroda, takrat je pa vse samo „Taborschwindel!" (Veliki smeh.) Da tabori niso „Schwindel", kažejo nam vse v pravem pomenu svobodne ustavne države, posebno pa Angleška. Vsako važno, v bitstveno življenje naroda segajoče pitanje, predno se v parlamentu konečno reši, obravnuje se poprej po celi Britaniji na ogromnih taborih; in še le ko se je javno mnenje za to ali ono rešitev izjavilo, začenjajo se potem debate o dotičnem vprašanji v parlamentu. Spominjam le na velikanske „reformmeetinge" pred popravljenjem volilnega reda in na „meetinge" zastran odprave državne cerkve na Irskem. Vsemu svetu je znano, da vsa slava in vse im6 sedanjega ministra trgovine, Johna Bright-a, izvira le izključi v o iz tega, da je prvi taborski govornik velike Britanije, Mi Slovenci smo se zastran svojega najvažnejšega vprašanja na tanko angleškega usus-a držali, da smo namreč „zedinjeno Slovenijo" temeljito na taborih razpravljali in javno mnenje celega naroda za to idejo pridobili, potem jo pa še le v zboru na dnevni red postavili. — Rečem dalje, da je Avstriji „zedi-njenje Slovenije" tako treba, da, ako bi ne bilo že tacega javnega mnenja pri nas za to, morala bi nalašč Avstrija emiserje pošiljati, da bi naš narod za zedinjeno
377
Slovenijo izbudili, kajti Avstriji bi moralo pred očmi zdaj migljati: „salus reipublicae suprema lex esto!" (Dobro!)
Že v tej zbornici se je čul glas: „deutsch bis zur Adria"; to je glavni klic cele nasprotne stranke, — nemška parola je: „deutsch von der Konigsau bis zur Adria!" Isto tako je v Gorici pred nekimi leti poslanec Rismondo govoril in nam Slovencem pretil z ze-dinjeno Italijo do julskih planin!
Ako Avstrija neče od morja odtrgana biti, morala bi sama „zedinjeno Slovenijo" ustvariti, ki bi bilajačja trdnjava na zapadnem jugu Avstriji, nego bivši štiro-vogelnik v Lombardo-Veneciji. Narod slovenski bi bil potem zadovoljen in vedel bi, da mu je le z Avstrijo srečno živeti, toraj bi bil tudi pripravljen za-njo se žr-tovati in umreti.    (Živa pohvala.)
Zlasti smešno pa bi bilo, da bi se mi Kranjci upirali zedinjeni Sloveniji, ker vemo, da vsak naraščaj kranjske dežele koristi celi zemlji, posebno pa ljubljanskemu mestu. Matematično gotovo je, da bi bila Ljubljana kot glavno mesto poldrugega milijona slovenskega naroda bolj imenitna, veča in drugač bolj cve-teča, kakor zdaj kot glavno mesto 485.000 prebivalcev. Blagostanje bi rastlo, ker bi bil tu centrum vsega narodnega življenja in domačih oblasti. Na Kranjskem govoriti, da bi nam bila „zedinjena Slovenija" škodljiva, ni le nepolitično, nego čisto abotno, brez vsega smisla, je popolnoma brezumje! (Pohvala.) Ako se to na Koroškem ali Stajarskem dogaja, ima stvar morebiti kaj za-se; al tu pri nas ni za tako nasprotovanje kar nobenega razloga.
Nadalje se   zahteva v naši adresi,   da moramo  že vendar enkrat dobiti popolno ravnopravnost v uradih, v šolah, sploh v vsem  domačem življenji.   To se je že tolikrat zahtevalo in to je tudi prvo, „conditio sine qua non" vseh zahtevanj,  ako hočemo, da narod živi. Vlada je tudi  res  že   cirkulare  dajala   in  še   le   pred kratkim  je svojim uradnikom odposlala take cirkulare, namreč na davkarije in jim  celo  ostro   zažugala,   ako bodo zanaprej   slovenščino   tudi  tako  z  nogami gazili, kakor je   bilo  to dozdaj  na dnevnem redu.   Al to žu-ganje se mi tako smešno zdi,   kakor   da bi se šolnik, ko   v   šolo   pride,   zmirom  otrokom  šepetalcem s tem pretil, da,  če ne bodo tihi, jih bode vse od kraja kar čez okno ven pometal;  ko pa otroci čez dalje časa na zadnje le vidijo,  da to ni res,  da še ni nobeden skoz okno letel, nič več se ne plašijo tega žuganja, temveč se učitelju kar v lice smejajo. (Veselost.)    Taka je tudi z vladinim žuganjem, da bode vsak uradnik, kteri noče slovenski uradovati, disciplinarno kaznovan, — kar se še dozdaj nikdar dogodilo ni! Temveč imajo tisti uradniki,   ki   slovenščino  zasmehujejo,   v svojih kvalifikacijah dobre note,  tisti  pa,   ki  so narodni in te ukaze izvršujejo,  imajo — rdečo piko.    To   se   pravi prazno slamo mlatiti, in naš deželni zbor bi moral mnogo kalinov med seboj imeti, da bi se na take priproste lima-nice vsedal. (Dobro! veselost.) Le edino po poti postave je mogoče,   da  se  v tem  enkrat  do  dobrega  red  napravi.   Izpovem tli,   da  sem  bil pri posvetovanji naše postave zastran vpeljanja slovenskega jezika v uradnije zoper ta načrt postave,  ker je premalo zahtevala s to dopustljivostjo,   da  notranji   uradni jezik   povsod   še nemški ostane.   Načrt naše postavo ne zahteva še polovice ne tega, kar bi nam po pravu šlo, in vendar še to se nam ni potrdilo!
Gospoda moja! sklenili smo tudi nov volilni red, kteri bi na demokratični, pravi liberalni podlogi našo hišo predrugačil. Al potrdil se ni, ker bi skoraj gotovo narodna stranka koristi imela od tega predru-gačenja.   (Veselost, pohvala.)    Se ve  da,   „liberalno"  in
neizmerno dober kup je dandanes po konkordatu mahati; da bi se pa liberalni princip skozi in skozi pri vseh prenaredbah izpeljal, to je drugo vprašanje! Ravno pri volilnem redu se je skazalo, kteri so liberalci in kteri ne. Da se mora volilni red za veliko posestvo predrugačiti, to so Korošci že zdavnej spoznali, in po vseh časnikih se je o tem mnogo pisalo, le pri nas na Kranjskem se še to ne prizna za liberalno. Pri naših protivnikih je le to liberalno, kar nam škodo dela.  (Veselost.)
Taisto se je videlo pri naši postavi zarad volitve predsednika deželnega zbora, ktero sklepanje je pro-tivna stranka s tem preprečala, da je zbornico zapustila. Taka postava je korolar vsega liberalizma, kjer ni ravno reakcija na krmilu vlade. Pri nas se je pa računalo na to, da ako se predsednik po vladi iz pro-tivne stranke imenuje, mogoče je le vendar, narodno zborovo večino v deželnem odboru v manjino spraviti! Kaj ne, to je tudi liberalno! To je liberalizem ! (Gromoviti smeh in pohvala — deželni glavar zvoni — Dež-man: Potrditev volitev je tudi bila liberalna!) Tudi ako je treba!
Nadaljevaje analizo adrese izjavljam, da smo se odločili poslance poslati v državni zbor „ad hoc". Lani sem bil jaz zoper vsako pošiljanje v državni zbor, kakor je bil lanskega leta sestavljen. Ali, da koristimo narodu in deželi, gremo letos „ad hoc".
Nagibi, da pošljemo „ad hoc", se sredočijo v našem patriotizmu, kteri izvira iz naše ljubezni do slovenskega naroda in do Avstrije. Naši poslanci grejo na Dunaj svoje mnenje povedat o vnanjih zadevah, ktere so zdaj najbolj važne, to je ta „ad hoc". To je potrebno, ker znajo okolnosti nastati, da bo treba tudi Avstriji intervenirati, in ako do tega pride, vse sile napeti. Treba je, da je Avstrija zdaj neizmerno pazljiva, da ne dopušča, da bi njena soseda, Prusija, se preveč odebelila, kajti pri ogromnem odebeljenji utegnila bi v nekoliko letih tudi Avstrija se v pruski mašči vtopiti. In da se tako nevarno naraščanje Prusije prepreči, treba, da naši poslanci z drugimi federalisti vred energično delavnost še o pravem času v „reichsratu" in v delegacijah razvij6. Ako bi mi v sedanjih tako važnih časih ne poslali poslancev na Dunaj, bi samo naši Nemci iz Stajarske in Avstrije itd. tje šli in bi rekli: Vaše Veličanstvo! mi edini smo pravi patrioti! Glejte na une; oni nič ne marajo več za Avstrijo, nič jim ni na njenem obstanku več ležeče!                          (Dal. prih.)
384
Politične stvari.
Adresna debata v deželnem zboru kranjskem
30. avgusta 1870. leta. Dr. Zarnikov govor dalje.
Odgovoril bodem Se nekaj deželnemu predsedniku gospodu baronu Conradu; on je rekel „verfas3ungs-massig"! Da, vsaj drugače mogoče ni! Ravno tako, kakor je g. baron Conrad rekel, je tudi una stranka rekla: ali jaz rečem „dezemberverfassungsma3sig", to ste izpustili! Tudi mi hočemo „verfassungsmassig", ustavno, konštitucijonalno pot, tudi mi ne zahtevamo oktroi in samovolje, tudi mi se ustavnosti držimo, al naša ustavnost se ne kopiči v decemberski ustavi. Vi zmirom tako delate, kakor da bi nobene druge ustave na svetu mogoče ne bilo, nego decemberske, in to je ravno „Begriffsverwirrung" ali pomota pojmov. (Veselost.) Mi smo gotovo ustavni, ako se na I, člen oktoberske diplome sklicujemo. Ako se nam pa navaja, da je le decemberska ustava „verfassungs-massig", bomo zmirom zoper to protestirali, ker „ de-zemberverfassungsmassig" nikdar ne bodemo. (Živa pohvala in veselost.)
Kar se tiče iastrukcije, gotovo nimamo pravice po sedanji ustavi ktere dajati. Poslanci so vezani le moralno na instrukcijo, ktero jim dade večina kranjskega deželnega zbora, in upam, da se je bodo gotovo držali.
Kar je gosp. deželni predsednik rekel, da vlada bi morebiti nektere postave potrdila. Zdi se mi pa to čudno, da je ravno on kot poslanec zadnjič, ko je ta reč na vrsti bila, zmirom nasproti tem postavam glasoval.  (Dobro, dobro!)
Kar se tiče „Entgegenkommen" vladni, se spominjam, da je bil ranjci Toman pri grofu Potocki-ju, kamor je večkrat šel in se toliko trudil, da bi za naš narod kaj pridobil, al večidel je bil ves trud brez-vspešen. Potočki mu je za gotovo obljubil, da bode naš volilni red potrjen; na zadnje pa le ni bil potrjen. Toraj mislim, da take obljube niso več za svet, za kaj tacega v narodu ni več mesta, dosti smo v zadnjih 10 letih doživeli. (Živa pohvala.) Vlada govori o „Entgegenkommen der Regierung". — Poglejmo si imenovanje deželnega glavarja. Nočem napadati osebe našega deželnega zbora predsednika, ker on dobro ravna, — al vlada je bila pri imenovanji vezana na parlamentarno dostojnost, in ako bi bila imela količkaj takta, morala bi bila imenovati predsednika iz večine, ktera je že zdaj 3krat od slovenskega naroda sem poslana. V Dalmaciji je prvikrat prišla narodna večina v zbor, pa je dobila iz svoje srede deželnega glavarja. Pri nas pa so zmirom manevrirali, kako bi v deželni odbor protinarodno večino eskamotirali. (Dobro!)
Gosp. dr. Kaltenegger je rekel, da prva stvar je ,,reichsrath". Gotovo za njega; to je popolnoma individualno mnenje, in sicer le samo zavoljo Nemcev, da bi jim on svojo roko v Beču podal, to mu rad verjamem.
Oe nas gosp. dr. Kaltenegger imenuje „pogrebce" ali  „Todtengraber"  Avstrije,   bi  jaz  rekel,   da  una
385
stranka je tista, ktera hoče, da podlaga Avstrijskega bitja bilo bi nezadovoljstvo večine narodov. Jaz pa rečem, da tisti, kteri so zoper zadovoljstvo Avstrije in za oktroiranje ustave, so pogrebci Avstrije, ker širijo pangermanizem in panslavizem. Ako bodete narode slovanske zmirom teptali, bodo morali tudi oni gledati kam drugam. Nikdar še niso Slovenci kaj tacega v zboru rekli, kakor so Nemci po Kaisersfeldu v Gradci. Tudi v tem zboru smo slišali od une stranke „deutsch bis zur Adria!" (Dežman: pa v drugem smislu! Veselost.) Nikoli ne! Gospod Kromer je to rekel, in ako hočete, gremo v stenografični zapisnik gledat! (Veselost.) Kaisersfeld je rekel, da mu je Avstrija le toliko časa spomina vredna, dokler Nemci prevladujejo, pa recite g. Dežman, da ni res! (Gromovita pohvala in smeh.)
Očital nam je dr. Kaltenegger, da mi ignoriramo dva patenta. Vprašam, zakaj pa on druga dva patenta hoče ignorirati? Oktobersko diplomo in sep-temberski manifest je isto tako podpisal presvitli cesar, kakor februarski patent in decembersko ustavo. Torej imata isto veljavnost. Ravno to škoduje, kar je že poprej rekel g. dr. Kaltenegger „das Rechtsbewusstsein wird verwirrt". Danes tako, jutri tako, — najpoprej oktoberska diploma, potem februarpatent, zdaj septem-bermanifest, zdaj spet drugače. To ne veljd! Narodi se nimajo ničesar držati, in zarad tega je enkrat za vselej treba stalnega preustroja. Mir bi se bil že povrnil, ako bi se bilo postopalo po septemberskem manifestu, in danes bi bilo vse v Avstriji vredjeno, ter ne bi treba bilo takih adresnih debat.
Gosp. dr. Kaltenegger je rekel, da mi segamo nazaj na pragmatično sankcijo. To ni nikjer v adresi rečeno, rečeno je le: po poti pragmatične sankcije; ravno tako naj bi se zdaj postopalo, kakor se je delalo, da se je pragmatična sankcija vresničila. Vprašanja so došla na deželne zastope po pismu cesarjevem , in po tacih pogodbah je pragmatična sankcija postala. Na isti način hoče adresa, da bi se po poti pragmatične sankcije deželni zbori vprašali, kako je treba stalno Avstrijo vrediti.
Gospod dr. Kaltenegger je rekel „Verfassungssi-stirung unseligen Andenkens!" Gospoda, da je takrat se morala ustava si s tira ti, čisto je naravno, ker ni drugače mogoče bilo. Februarski patent je bil veljaven na papirju tudi za Hrvate in Magjare. Toraj februarske ustave po ustavnem potu ni bilo mogoče odpraviti drugače, kakor sistirati jo.
Gospod dr. Kaltenegger je rekel, da smo dobili koncesijo za železnico. To je koristno. Al državi je bilo na tej železnici še več ležeče, in naš narod nikdar ne bode prodajal svojih pravic za lečo kake železnice na Gorenskem, kajti ona je koristna celej državi. Naša vlada hoče davkov imeti, jih tudi zmerom povikšuje po stari navadi, tedaj mora tudi povikšati blagostanje; to je tisti vir, iz kterega bode ravno cepila davek; povekšati pa mora blagostanje, ker sicer po zdravi ekonomiji davkov povikšati ne more. Blagostanje se pa s tem povikšuje, da se sredstva za komunikacijo in loži promet množijo. Do zdaj še tako čisto nič za naše narodne pravice storila ni.  (Dobro!)
Gospod dr. Kaltenegger je rekel, da so naši poslanci, ki smo jih izvolili na Dunaj, britke skušnje imeli. Da so britke skušnje imeli, res je; vsaka beseda bi bila o tem odveč. Tam so se morali boriti za vsak košček pravice, slovenska žurnalistika jih je zel6, včasih morebiti po pravici, mlatila; kamor so se ozrli, so križev pot trpeli. (Veselost — Svetec prikimava.)
Cehom danes g. dr. Kaltenegger vso krivico daje, da se ni ta ideja vresničila, ker niso prišli v državni zbor.   Al vprašanje je: kakošno pravico ima on,  reči,
da morajo priti, ako se ta ustava ravno ne priklada njihovim historičnim in državnim pravicam?
Ceski narod zmirom pravi Nemcem: mi Vam damo vse, kar hočete; na voljo Vam je dano, kakor hočete obravnavati svoje zadeve; mi se za to čisto nič ne brigamo, samo da nas v miru pustite.
Gospoda moja! poprej so zmirom povdarjali, na potu ustave „Verfassungsmassigkeit", konstitucijona-lizma, ali v tem so ravno našo narodnost sleparili. Nobeden nas ne more za reakcijo biti. Mislim, da ni enega na celem slovenskem svetu, kteri bi to želel, ako si vresničenje narodnega  prava  želi.    Samo  to je,   da
rečemo, da nismo „dezemberverfassungsmassig". (Pohvala.)
Gospod dr. Kaltenegger je vprašal: ktera bi bila tista slobodna pot (freie Bahn), po kteri bi bilo mogoče razvozljati državnopravni vozel, v kterem so narodi zamotani živeli? Na to odgovarjam, da gotovo so bili deželni zbori pot naravna, od presvetlega cesarja samega v oktoberski diplomi za to razvozljanje naznačena.
Gospod dr. Kaltenegger je jako obžaloval, da se držimo nekega principa velike važnosti, principa narodnosti, da je to princip, kteri je obžalovati. Al samo takrat je tako, kedar protivni stranki ta princip ne koristi; če jim je pa na korist, takrat so pa gotovo tudi za to načelo. (Veselost.) Vzemimo si izgled iz Schleswig-Holsteina. Danci so imeli 4001etno historično pravo, in ravno načelo narodnosti je bilo, da so se Holštajnci z Nemci združili; kajti ko bi ne bili sami zahtevali in zmirom zoper Dansko silo z vsemi močmi se ustavljali, bi se jim ne bilo to posrečilo, in glejte! noben Nemec jim ni tega zavoljo škodljivosti načela narodnosti branil. Kar je nemškemu narodu na korist, zahteva tudi slovenski narod za-se, in to izpeljano je v praksi princip narodnosti.
Al ravno jezik nas razlikuje in je dandanes pri preustrojenjih merodaven. Ko bi bili mi Nemci, gotovo bi radi šli v državni zbor; al to je ravno razlika, da smo Slovenci! Ogri sami na sebi so državo osnovali za-se po principu narodnosti, pa bi tudi šli z Nemci v državni zbor mogočno Avstrijo zidat, ko bi bili po jeziku Nemci. Ker pa slučajno magjarski jezik govorijo, hočejo za-se biti, v svoji državi živeti, in niso hoteli o združenji z Nemci v državnem zboru nič vedeti*
Princip narodnosti se povsod tam pojaljuje, kjer so eni gospodarili in kjer so drugi tlačeni bili. Pri nas še res dozdaj v praski ni obveljal; al ako Bog dade in sreča junaška, bode prej ali pozneje povsod zmagal, pri nas in v celi Evropi. (Gromovita pohvala.)
(Dalje prihodnjič.)
402
Adresna debata v deželnem zboru kranjskem
30. avgusta 1870. leta.
Za dr. Costo je govoril dr. Razlag tako-le:
Jaz bodem le na kratko govoril in skušal nasprotno stranko prepričati o vprašanji, ktero je važno za celo kranjsko deželo, in potem tudi za dežele celega cesarstva.
Najviše cesarsko pismo je zarja, vsled ktere ima nastopiti splošno porazumljenje in vesvoljna sprava vseh narodov avstrijskih. Pet let se že trudimo po deželnih zborih, po časnikih, po domačih krogih a nasprotniki, da je treba sporazumljenja, in sprevidelo se je v onih za Avstrijo nevarnih časih o vojski s Pruaijo in Italijo leta 1866., da je tega sporazumljenja potreba, vendar se nič ni zgodilo; ampak komaj eno leto po tem se je napravilo sporazumljenje samo med dvema narodoma, med Nemci in Magjari — al večina avstrijskih narodov se ni pomirila. Sad tega enostranskega pomirjenja je bil, da se je Avstrija na dvoje razcepila, da je kolo, ki je sestavljalo mašino ali stroj cele države, slo na dvoje. Po tem pa se ni čuditi, da so se prikazale centrifugalne moči, al nikoli ne na slovanskem svetu. (Živa pohvala.) Nam je za Avstrijo mar! To kaže naše delovanje, to čuti naše neoskrunjeno patriotično slovensko
403
srce! (Gromovita pohvala.) Nam je mar, da se oživi, okrepča slovenski patriotizem, in sploh avstrijsko domoljubje, ne pa koketiranje se. zmagonosno Prusijo in njenim cesarizmom!  (Gromovita pohvala.)
Poglejmo si malo stan našega ubogega naroda. Vprašam, ali ima on pravico do obstanka in razvoja? Da? Država nam mora po pravnem načelu potrebne za to sredstva dati in mi Slovenci smo prepričani, da bodemo ta sredstva le v Avstriji dobivali. Ker tedaj narod živi, mora tudi dobiti sredstva za svoj razvoj, za obstanek.
Poglejmo, kako je z nami Slovenci. Tu in tam se sliši glas, da ni mogoče združiti majhnega na novo iznajdenega narodiča. Se ve, da take kvante vganjajo dunajski časnikarji, ki so k nam iz jutrovih dežel pri-romali. (Pohvala in veselost.) Nas je pol drugi milijon, to se najde v vsaki nemški statistiki, in ker nas je toliko, imamo pravico do živobitja, do materijalnega in duševnega razvoja. Ali nas ni samo pol drugi milijon, Slovenci še imajo drugih bratov, kterih je v Avstriji 16 milijonov; in narod, ki ima več kot polovico prebivalcev, če se vzame, da ima Avstrija le čez 30 milijonov duš, ima gotovo pravico do živobitja in razvoja. To je jasna reč, ktere tudi nasprotniki ne bodo tajili. V tem obziru tedaj mislim, da treba le omeniti še nekoliko, kar ravnopravnost zadeva. Vprašam, kako je pravniško stališče, da na Kranjskem hočemo govoriti o zadevah celega slovenskega naroda, kteri je v sedmih deželah razcepljen. Slavni zbor! Kranjska dežela je po zemljepisni legi središče vseh Slovencev, in če je tudi srce in glava zdrava, udje pa bolni, bode kmalu celo truplo umrlo. Akoravno od vseh Slovencev nimamo mandata v tem zboru, vendar je gotova reč, da vsi izobraženi Slovenci z nami enako mislijo, toraj se nam bode pritrdilo, kar nas navdaja, da imamo za vse Slovence toliko kakor pravico povedati naše težnje in naše želje na tanko in posebno v tem oziru, ker je narod eden in ker v Avstriji živimo in živeti hočemo in nismo med seboj ločeni, tudi nas ne obdajajo in ne ločijo zidovi, in ker nismo, kakor da bi v amerikanskih hostah živeli, brez družbinske zveze, ampak smo v pravni državi staročastnega imena.
Poglejmo razloge, iz kterih je razvidno, da je treba Slovence združiti v eno deželo ali skupino, da je treba za njihov obstanek in razvoj skrbeti, in kako se bode s tem Avstrija sama okrepčala. Pogledimo malo v našo upravo. Tu nahajamo 5 namestnij z vsem njim potrebnim aparatom, naj je dežela še tako majhna. Po naših nasvetih bi se ta reč lehko prenaredila in napravila le ena namestnija in z enim potrebnim aparatom, in to že zarad tega, kar mi bodo gotovo gospodje vsi pritrdili, da je treba varčnosti na vseh straneh glede na davke, ktere s krvavimi žulji služimo, in s to pre-naredbo bi se gotovo precej kaj zdatnega privarovalo. Poglejmo še malo dalje. Občine, ktere bodemo dobili, bodo v kratkem do tega prišle, da se bode tem velikim občinam lahko izročil ves posel političnih uradnij prve stopinje, kakor imajo že sedaj mesta, ki imajo svoj lastni statut, vsa ta opravila oskrbovati. Ravno tako bi se tačas lahko odpravila okrajna glavarstva in bode mogoče, vsa lepše skrožiti (arondirati). To tudi velja glede na pravosodje, ker je zdaj prikazen, da imamo tik Save na levem bregu dve okrajni sodniji in na desnem tudi dve, ki so zavoljo sedanje meje pre-blizo, potem pa bi se tudi okraji skrožili. Po tem takem je razvidno, da bodo davki tudi manjši, ker bode manj stroškov. Poglejmo naše pravosodje. Mi imamo zdaj dve visi sodniji, eno v Gradcu, eno v Trstu. Zahte-vanje naroda našega je, da naj se naredi le ena viša sodnija,   in da bi v Trstu morebiti ostala le pomorska
sodnija,  vse drugo pa se naj prestavi v Ljubljano, ki leži v naravni sredini teh deželic.
Lega zemljiška kaže to. V tem oziru bi morala to vsaka stranka podpirati in posebno pravi kranjski zastopniki in zastopniki glavnega mesta ljubljanskega (dobro, veselost), ker bi to neizmeren dobiček bil za Ljubljano in za celo deželo.
Kar šole zadene, moram omeniti, da male šole &o po celem svetu razun nas osnovane po načelih pedagogike. Take šole, kakor smo jih imeli osnovana proti koncu preteklega stoletja in ki se spet snujejo, nam niso kar nič koristile. Takrat vem za ljudi, ki so v šolo hodili, od začetka jih je bilo 80, na koncu leta pa komaj 8 do 12 fantov, ali nobeden se ni naučil pisati ali brati. Jaz sam sem več takih ljudi poznal, ki so takrat v cel6 nemške šole hodili, in vendar niso znali ne pisati ne brati, razun enega, ki je pozneje kofe rokodelec na gornje Štajersko prišel in se tam nemški naučil. Zdaj se hočejo spet šole predelati in osnovati tako, da ne bodo na korist narodu slovenskemu. Mi hočemo, da se naš narod dobro v šolah izuri za potrebščine vsakdanjega življenja in kadar doba za to pride v srednjih šolah , naj se tudi mladenčem priložnost da, nemškega, laškega ali celo magjarskega jezika se naučiti. (Dobro, veselost.) Pogledimo srednje šole. Te dni je bilo v „Novicah" razglašenih 128 profesorjev, ki so izprašani za nauke srednjih šol, in zdaj se je še za 12 druzih izvedelo, tako da jih imamo 140. Tedaj se ne more reči, da nimamo učnih moči, da ne moremo srednjih šol dobiti. Ni res! Treba je samo učitelje na prava mesta postaviti, in imeli bomo vse potrebne šole, gimnazije tako kakor realke; ker naši učeni profesorji, ki so skoraj v večini tudi slovenski pisatelji, bodo za pol leta vse potrebne šolske knjige preskrbeli, samo ako se jim naroči, ker šolskih bukev sicer nihče nikjer ne spisuje.
S tem je dokazano, da smo prišli iz tistega kolobarja, vsled kterega se je povdarjalo, da se slovenski jezik ne more vpeljati v urade, ker nimamo šol, teb pa še ne moremo zahtevati, ker nimamo ne učnih sred* štev, ne učnih moči.
Glede na vseučilišče, zastran kterega so se tu m tam želje izrazile, moram konstatirati, da po celem svetu, kjer izobraženi ljudje stanujejo, se potegujejo za to, da bi srednje in visoke šole v svojo sredino dobili. To vemo iz nemškega, francoskega, laškega, povsod se potegujejo mestni zastopi, da bi se visoke šole v njih mestih ustanovile. V Gradcu imamo vseučilišče po ustanovnem pismu, ki pravi v latinskem jeziku: „za notranjo Avstrijo, kjer več narodov prebiva". Pred nekoliko leti je nevarnost žugala, da bi se to vseučilišče iz Gradca preselilo, in veste kam? — v Ljub-ljano. In zavoljo tega je sklenil mestni zastop graški in deželni zastop štajarski, da se ima vsako leto toliko in toliko tisuč goldinarjev doplačevati iz mestne in deželne blagajnice za stroške, da se vzdrži medicinska fakulteta, ker je treba na meji Nemčije enega vseučilišča. En par let pozneje pa sta mestni zbor graški in deželni zbor štajarski zahtevala, naj ta plačila nehajo in naj to plačuje država, toraj sta poprej le pomoči obljubila samo za to, da ni Ljubljana vseučilišče dobila. (Dobro! veselost.) Tedaj, slavni zbor! ker je vseučilišče važna reč, da naši mladenči ne bodo stradali po tujih mestih, ker dobro vemo, kaj se jim tam vso očita, in ker se druga mesta za take naprave še potegujejo in žrtve doprinašajo, toraj moram svoje veliko začudenje izreči, kako gospodje zastopniki ravno ljubljanskega mesta govore in glasujejo zoper vseučilišče v Ljubljani. (Gromovita polivala in veselost.)
(Dalje prihodnjič.)
412
Politične stvari.
Adresna debata v deželnem zboru kranjskem
30. avgusta 1870. leta. (Konec.)
Govor dr. Razlaga glasil se je konečno tako-le: Slavni zbor! še nekaj kratkega imam povedati gled6 na obrambo. Zdaj smo bolj domače reči pre-tresovali, kar zadene slovenski narod, poglejmo še malo na splošne zadeve, ktere bi Slovenci zdatno podpirali. Mi smo in bodemo ostali zvesti Avstrijani, to čutimo bolj v svojih srcih, kakor če bi veliko bander obešali.
Pomislimo, koliko bi združena moč Slovencev koristila naši Avstriji. Mi smo na mejo^tujih zemelj pritisnjeni, odkar smo zgubili Benetke. Že ' 1867. leta bilo je v nekem deželnem zboru, kjer imajo Nemci večino, Slovenci pa so v manjšini, rečeno, da je državna ' potrebnost, slovenske dežele tesniše združiti in nemška večina se temu ni posmehovala. Tako bi Slovenci postali naravna trdnjava, kakor so v prvi vojski z Francozi vojaki naši in deloma brambovci veliko časa za-državali sovražnika ravno v naših deželah , da se je o pravem času velika armada umikati mogla. Ravno tako bi blagostanje in duševni razvoj le pospeševalo, ako se dežele složijo. Sredstva, kterih je treba gled6 na nevarnost države, bi dalo le združenje, ker imamo jadransko morje, ta dragoceni biser, varovati, kamor več zunanjih sovražnikov in posebno prihodnja laška republika visoko nastavlja svojo glavo. Mi resno hočemo, da Avstrija obstane, ne pa pripustiti, da bi se enkrat na naših tleh Prusi, Lahi in Magjari za našo domovino vojskovali. (Gromovita pohvala.)
Poglejmo, kako je v tej reči v državnopravnem obziru mogoče ravnati, ker se nam ugovarja, da dežel trgati nimamo pravice. To je jasno in baron Eotvos je že, če se ne motim, pred petimi leti v svoji brošuri „narodnostno prašanje" izrekel, in Fischhof je to posnel v svoji brošuri, da se mora tak stroj majhnim deželam dati, ktere nimajo v sebi moči in sredstva za duševni razvoj in za napredek v blagostanji, da jim je mogoče združiti se z enakimi sorodnimi deželicami. Nihče ne namerava tega s silo, ampak modrost vladarja in patriotizem avstrijskih narodov bode način našel, da se zvežejo ali morebiti pridružijo deželice, bodi-si v eno deželo, ali v upravno skupino, in akoravno se dežele ne bi trgale, vendar bi^ uprava morala biti vsem skupna. Naša država mora si Švico v izgled vzeti; slišali smo, da je eden naših poslancev nedavno od ondot prišel, toraj (veselost) obžalujem, da nam tisti gospod danes noče povedati, kaj je tam dobrega zapazil, kako tam trije različni narodi složno žive, kako nobeden druzega ne zavira, nego kako je tista uprava jako koristila razvoju na vse strani, veselilo bi nas, ako bi nam on hotel iz lastne skušnje to vse razložiti, da se iz Avstrije naredi monarhična velika Švica. (Dobro! dobro! Smeh.)
Dokler bijejo slovenska srca, živela bode misel, da le postavno združena moč obvaruje slovenski narod pogina. Izrecite toraj soglasno: Avstriji v korist in državna potrebnost je — zedinjena Slovenija. (Gromovita pohvala.)  — —
Za dr. Razlagom je v splošni debati še besedo poprijel dr. Jan. Bleiweis in tako govoril:
^Prijatelji moji predgovorniki pobijali so mnogo ugovorov viteza Kalteneggerja; mislim, da so jih pobili popolnoma. Vendar enega njegovega ugovora niso omenili, in ta je, da je rekel, da Napoleonov
413
„princip narodnosti", kterega je on za stvaritelja držav svetu razglasil, je izbudil še le misel zedin-jene Slovenije.
To očitanje kliče me na odgovor, dokazati mu, da združenje vseh Slovencev v eno politično celoto bila je že globoko vkoreninjena želja v srcu naroda slovenskega takrat, ko Napoleon ni še razvil zastave narodnosti. Ako bi temu tako bilo, kakor je dr. Kaltenegger trdil, morali bi zdaj misliti na to, da Napoleona, ako ga Francozi iztirajo iz svoje dežele, Slovenci iz hvaležnosti vzamejo v gostje! (Veselost.)
Slavni zbor! jaz sem menda prvi na javnem in važnem mestu izrekel željo pozedinjeni Sloveniji. Bilo je 29. marca 1848. 1., ko so brž po tem, ko se je razrušil absolutizem v Avstriji, rodoljubi kranjski na deželne stanove poslali peticijo osmerih toček. Prva točka bila je želja po zedinjeni Sloveniji. To se je godilo 29. marca leta 1848.; tedaj se gotovo ni še le meseca marca 1848. leta rodila ta misel. Ona sega tedaj očitno daleč nazaj v oni čas, ko še cesar Napoleon ni razvil ideje narodnega principa. Kmalu potem sem bil jaz z deputacijo kranjsko v cesarski hiši v Beču pred nepozabljivim nam nadvojvodo Joanom. Ondi sem bil govornik deputacije, in prvo bilo je to, da sem nadvojvodi razodevši iskreno željo po zedinjenji Slovencev jo podpiral s tem, da bilo bi na vsako stran na korist narodu, a tudi na korist državi. Blagi gospod me je mirno poslušal, in naposled je odgovoril tako : „Dobro! Prav imate, res koristno bi to bilo na mnogo stran", — vendar me je vprašal: „Povejte mi, ali pa to, česar želite vi Kranjci, tudi štajarski, koroški in drugi Slovenci (Dežman: Štajarci!) želijo?" Na to vprašanje takrat nisem mogel odgovora dati, al danes bi ga pač lahko dal! —
Kmalu spet je nastopila nemila d6ba Bach-ova, in važno to vprašanje je v deželi naši zopet omolknilo.
Leta 1861. februarija meseca vendar se je zopet sklical deželni zbor, in takrat, v drugi seji že, sem jaz — takrat smo še več nemški znali — (veselost) takole govoril (bere): „Ich blicke mit gedriicktem (Dežman: mit blutendem! s krvavim!) Herzen auf unsern Bru-derstamm in Steiermark und Karnten, Istrien und Gorz. Ob ihm wohl die zwei deutschen und die zwei italie-nischen Landtage gerecht werden, ist eine Frage, welche die nachste Zukunft erst entscheiden wird. Ich wurde wunschen, dass alle unsere slovenischen Briider hier in unserem Landtage vertreten waren, so wie ich es im Interesse der slovenischen Nation, der Pinanzen und der Politik Oesterreichs wtinschen wurde, dass die ge-sammte slovenische Bevolkerung, deren Volkszahl l1/^ Million betragt, unter Ein Verwaltungsgebiet gestellt wtirde. Das ware an sich natiirlich, — das ware ein-facher in der Geschaftsfuhrung, das ware billiger in Bezug auf die Kosten. Uebrigens kann ich heute nur vorlaufig den dringendsten Wunsch aussprechen, dass die Herren Reichstags-Deputirten diese Frage, in Bezug auf die Sicherstellung der Geschicke unserer slovenischen Bruder, mit denen wir im Konigreiche Illvrien schon vereint sind, nicht bloss aus finanziellen, sondern auch aus politischen Riicksichteneiner eindringlichen Berathung unterziehen mogen". (čujte, čujte!) „Ob es Ihnen wohl ergehen wird?" (veselost) sem takrat rekel, in če vidimo, kako se jim godi na Staj ar s ke m, kako se jim drugod godi, kako je cel6 vse slovenske poslance koroški deželni zbor iztiral iz zbornice, imamo dandanes prebridki odgovor na to vprašanje. (Živa pohvala.)
Dalje, gospoda moja! se spominjate onega pisma, ko so se Slovenci iz vseh dežel — bilo jih je čez 20.000 podpisanih — obrnili do ministra Schmerlinga s pe-
ticijo, in tudi v tej peticiji je povdarjeno bilo zedin-j enj e Slovencev.
Kaj se je pozneje godilo v tej stvari v poslednjih dveh letih, to kažejo ogromni glasi taborov po vseh slovenskih deželah.
Zgodovinsko je tedaj po dogodbah mnozih let dokazano , da zahteva po zedinjenji Slovencev ni nepre-vdarjen fanatizem, ki kakor iskra hitro kvišku švigne, a zopet hitro vgasne; ta zahteva je temeljito prevdar-jena, oprta na živo potrebo naroda našega; le združeni smo čvrsto tel6, razcepljeni komaj da životarimo! (Živa pohvala.)
In v očigled vsemu temu se vendar v našem deželnem zboru še dozdaj ni stavil izrekoma nikoli noben predlog zastran zedinjene Slovenije, ni se stavila nobena resolucija. Zakaj neki ne? Treba, da očitno odgovor dam na to vprašanje tudi prijateljem našim, ki so nas mnogokrat zavoljo tega odlašanja vščipnili.
Gosp6da! prav zato nismo stavili v zboru našem zedinjene Slovenije na dnevni red, ker nismo smeli dopustiti,^ da bi se sveta nam Slovenija oskrunila s tem, da bi jo bili po krivičnem volilnem redu sestavljeni deželni zbori na Stajarskem, Koroškem itd. iz hiše zapodili.
To, gospoda moja! je bilo, kar nas je zadržavalo, da nismo Slovenije žrtovali propadu. Neoskrunjeno smo jo hteli obdržati! In, slavna gospoda! deželni zbori štajarski, koroški, tržaški, poreški in goriški imeli so pravico, ako bi jim bila resolucija kranjskega o zedinjenji Slovencev predložena, zavreči jo. Na vseh taborih se je Slovenija zahtevala le po ustavni poti, in to edino je ustavna pot, da se o važni tej zadevi vprašajo vsi prizadeti deželni zastopi. In recimo — kar pa nikakor ni misliti — da bi sedanji, po krivičnem načinu sestavljeni deželni zbori na Stajarskem, Koroškem itd. pritrdili bili resoluciji kranjskega zbora, ka-košna neki bi bila osoda resolucije te čakala v državnem zboru, od večine onega državnega zbora, v kterem je kraljevalo Beustovo geslo: „Slovane na zid pritiskati!" (Dobro! veselost.)
Idimo dalje, gospSda moja! Kaj bi bili imeli Slovenci od prejšnje vlade pričakovati, od vlade, kjer so zvonec nosili Giskra, Herbst in njima enaki možje? Dr. Giskra na priliko, s kterim sem se o slovenskih zadevah pogovarjal lani v Ljubljani dobre pol ure, je zedinjeno Slovenijo kar naravnost imenoval „sanjarijo", ktere vlada nikoli ne bode dovolila! (Veselost. Kromer: resnico je povedal!) Pa kaj tudi moremo pričakovati od ministra, kteri je, še predno je postal minister, rekel: „ware ich Minister, ich theilte Oesteneich in Departe-ments ein, deren Grenzen nicht einmal mit den Lan-desgrenzen zusammenfallen mirden". (Čujte, čujte!)
Tako, slavna gospSda! bili bi trije ustavni faktorji pokopali premilo nam Slovenijo, in, kakor je danes dr. Kaltenegger v druzem oziru rekel, mi sami bi bili „Todtengraberji" njeni. (Veselost.) Tega nismo hoteli!
Zdaj pa — danes je ves drug čas nastopil. Prvo-krat, kar zborujemo, je presvetli cesar sam do nas poslal pismo; on nas je poklical, da se zberemo okoli prestola njegovega v resnobnem trenotji, v kterem je složnega sodelovanja vseh narodov treba. Mi vbogamo temu klicu presvitlega cesarja, vojvode našega, kot vsigdar zvesti Avstrijanci, in hočemo delovati za blagor Avstrije.
Al delovaje za najviše interese Avstrije, ne za-bimo in ne smemo zabiti tudi najviših interesov domačih, živih potreb naroda slovenskega, in v prvo vrsto teh potreb spada zedinjenje dandanes v 6 političnih administracij razcepljenih Slovencev.
Zdaj,  zdaj je nastopil pravi  moment,  da raz«
414
odenemo cesarju, vojvodi našemu, svoje iskrene želje, in da mu jih povemo v imenu vsega slovenskega naroda, ki v druzih zborih ne more povzdigniti glasu svojega do Njegovega Veličanstva. Zdaj se mi zdi, da na pohlevno naše vprašanje: „sme se iz temnih osod bližati zvesta Slovenija?" čujemo iz najvišega prestola tolažilni glas: „Dvigni se, dvombe na stran! prestolu pogumno se bližaj Slovenija!"
In mi se bližamo z živo željo po zedinjenji v srcu, in ponosno kazaje na pretekle viharne čase, ko se je udanost naroda slovenskega čista ko zlato izkusila, zopet kličemo vojvodi svojemu: „Blag6, življenje in kri, visoki vladar, ti posvetimo! — Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencu ne gane!" (Gromovita pohvala in ploskanje z rokami.)